483
Vladimir Gajšek
Atlantida
(Posvečam Ideologijam in Utopijam)
Alge!, hašiš spominov, krvavi pepel
breztelesne brezmadežnosti!
carica pod cedrovino si zašije kožo,
čistilci oken črpajo srčno bolečino
devištva, davico divjih državnih duhovnov!
Evangeliji, štirje letni časi,
fazani februarja, resni kriki,
glasovi, glasba v globeli groze,
hlapljive kosti, hebrejščina in hrbtenice!
Izžrebajo polglasna imena, skoro slepa —
jeleni pod jeklenimi jelšami; jezik
kaznuje krvave kepice v kraljestvu
labodjih spevov, ko lokajo luskavi volkovi
makov med; maša mrličev in
noči, navzkriž nestrohljive kosti!
Odcveteni očenaš na obali
preprede plesen,
razkroji se v rženi ledeni lobanji;
strah je stekleni studenec,
ščiti se potapljajo,
tukaj se tali tema, tukaj tke tišina!
Uhani na usmrčenih besedah,
v visokih stolpih katedral
z
žuželkami neznanih pokrajin žgolijo.
1
2
Akantovi listi tisočletne
branjevske klasike, ki se razcvetajo v stebre,
celina tvoje biti; nagovarjaš
čričke na slani obali, reke pod valovi,
dan ti odseka roko, noč ti odseka glavo:
Epileptični morski konjički in plankton pojo
fuge,
gladki marmor se utrne v gostosevcih,
hrustančasti hribi pod vodo žarčijo:
Iz tvojih molkov so izdelali obesek za
jezne
kačaste tujce in knjižnice, takrat ko so
lastovke žagale jezik, mračni
mrčes; maliki zdaj
nadzorujejo tvojo kri, tvoje oči:
Osumljenci te občasno obiščejo, znanci
pšenične mladosti!
razkrižje riše
sloke semenjske križe, da bi
šepetal pod klasičnim nebom kot
trnje in trta:
Ugasneta za
večno
zvezda in zemlja pod tvojim zglavjem; ko
žejno trgaš svetlobo, morje od temnega neba.
3
Alkoholni jezdeci
bijejo po
cinku
črnem.
Drobni
evnuhi v
frakih iz krvi
govorijo o
hitrih
iskrivih
jutranjih
konjih
lakote.
Mesečnica
nosi
484
Vladimir Gajšek
Atlantida
otroka
pod
ranjenim
srcem.
Šmarnice
tišine
usihajo
v votlih
zenicah kot
žalost pobega.
Ajd
brusi bronene
celice,
čara čase, čepice, čeri,
desnica drobi drevje, deske, duše,
estragon
faraon
gasi grmovje,
hahlja se hlapcem —
Iz izbe izkorenini izseljence,
jadra,
krtači krznene
lovce, lanene ledenike,
mašuje, melje mravljaste mrliče,
naznanja nekaj nedolžnega, naključnega, —
obgloda ogenj, odloča o osatu, ostriže orla,
pada, prhni,
raste, rezlja ruševca,
spi, sneži, snema snopiče,
švrkne, šviga, škrta,
tuhta, tvega, telovadi —
Ubija,
verjame,
zmerja, zvoni, zbeži,
zanje, žvižga, žvenketa
ajd v nočni klovnovski mrliški cerkvi -konji in opice v žagovinastih kletkah se priklanjajo, ploskajo v krogu — vsi gluhi, gluhi, gluhi, pod slepo lučjo -ajd izvleče oko iz skrinje, zavije v robec golobjo perut — Takrat navčki odzvanjajo smrt med svečanimi svečami.
5
Atlantida, zeleni otok mavčnih
barv, potopljeni kipi v tišini,
cenilci ovčjih oblakov, čiste vode!
čudežni čuvarji
dihajo pod večnim mirnim morjem —
Ebenovina razveja temo, svetlobo, čas,
favni in centavri se parijo na parah
gibčno zasijejo na marmoru;
heretiki! oviti v slane mreže!
(Izkrvavel bom med polipi in soncem)
jate lastovk pordečijo
koralne grebene,
lasulje za tihim obzorjem; smrt
mrgoli v večnih ikrah mrličev,
na parah se parijo centavri in favni;
Odklenejo pozabljeno peno, ogledalo,
pašniki so prazni, sohe so votle,
resaste ribje ptice spijo v kamnu;
slišim sladko spanje,
školjke
težkih stoletij, čudežne;
Uho mrtvega plemena se skloni
v verski obred, v vinske vrhove pod vodo —
zakaj so umrli?
železni otok, Atlantida, kdo diha med peno?
6
Apokalipsa v
bršljanu
cveti s
čebeljim
drevjem.
En sam
fosforov
glas
hlapi
iz
jurjevanja.
Kamen se
lesketa na
meču. V
nožnici
486
Vladimir Gajšek
odsekam
praznino
rezila.
Skrivaj
šepečem
temnim
uhljem.
Vzdihi
zevajo za
živčnimi grli.
Apostoli na freskah, v
bazilikah
besnijo,
brenčijo!
cvilijo,
curljajo,
čakajo na čudeže!
davijo se,
drsijo,
dvigajo se! Enokrilci sesajo njihovo kri,
frnikole namesto oči —
glodajo!
hlastajo,
hromijo! Izdajalci, kje ste? vaši
izzivi
jecljajo,
jeknejo na
jutranjem
jamboru!
kaznujejo,
kolnejo,
kužijo
kri!
lažejo,
ližejo rane,
lomijo
lokvanj!
mislijo, mislijo,
minevajo!
napadajo,
nihajo,
norijo!
487
Atlantida
7
487
488
Vladimir Gajšek
Oboki bogov,
oči apostolov, poslušajte
okove, ki
pokajo,
puščajo molk!
razkrinkajo blodnjake,
renčijo
relikvije,
režejo, režejo!
sadijo seme
samomorov,
sejejo
sivke,
sijejo!
streljajo z odrezanimi jeziki,
šumijo!
tavajo od zidu do zidu,
teptajo,
tipajo,
tonejo,
tulijo! Usta učencev,
ubožni
uroki!
v vrtincu
vžigajo,
varijo telesa!
zagrebejo kost,
zbledijo,
zobajo zrnje in zrak!
žari zveličar? okusite
žleze, otipajte večno žejo, Apostoli Enokrilci! Izdajalci, Oboki bogov,
Usta učencev!
S
Ambrozija, ki se slini od
beračev, o binkoštih ali pozneje
cevčice v pljučih in v spolovilih:
če odpreš grlo, se zrušiš, padeš,
določbe uredijo tvojo smrt, tvojo prisego:
Evridika, uličarka na vratih kavarne,
fužinarji na zatemnjenem premogovnem pragu, vsi
golčijo o gozdovih grozdja, v grščini:
hrzaj v jutro — in te ubijejo;
489
Atlantida
Igraš kakorkoli, izkrčiš meso in si izobčen,
jekleni jezik; ničesar ne moreš, nič več;
kresovi kazni svetijo pod tvojim kruhom,
ležišče tvoje ljube je prazno; zato
miruješ med mokrimi zlogi, v besedah,
nično in nežno pobožaš goli molk;
Obhajaš obsodbo, mrtvi čas Onkraj:
past preko možganskih mren! zadnjič! pšeno
rakve! rotiš privid, hladne roparice,
skopiš sajasto zemljo, svitaš s smolo
števila,
terjatve za jutri, za včeraj:
Učiš se pozabljati, usnjeni Orfej odide
v tvoje utemeljitve, vbrizgaš si pozabo,
zaihtiš, dvigneš drobno koščeno zlato zapestje:
živina za zakol se ti posmehuje, žuga —
ambrozija, Evridika,
igraš, obhajaš, učiš se počasi
roditi sam sebe.
9
Avgusta, skoz samospoznavo
bičaš krivoprisežnike, bliskaš bisere,
carski rez v tvojem trebuhu
črni bleščečo rožnato režo:
domači drozgi v drožeh se obešajo na
Evkaliptuse, na
fluid
gorovja; sam si,
hodiš po hostah, kjer hlepijo mrliči po
izžarevanju imen; hodiš in
jetično jokaš z jezuiti,
kaznilnica odpira s kirurškimi kleščami
lačno lisičje lovišče,
menihi gredo mimo možganov, obsipani z
nahrbtniki in nasmehi; nagubaš avgust;
Obljubiš ozare, v ozkih soteskah
peketaš z domačo pasmo bičancev;
razumeš meglo, travnike, gozdne roglje, tvoja
samica shira mladiče; sprimeŠ se s
škrlatnim soncem, s sivim srebrnim morjem,
tečeš po temnicah;
490
Vladimir Gajšek
Učlovečiš se, ukaneš
visoke viharje, prižigaš vžigalice na tobak;
zato je tvoja zmaga tvoja zibelka, zato
ždiš med živalmi, v izgnanstvu žerjavov. Ti...
10
Angeli na travniku molijo,
besni bog tolče po bliskih, ko da je
ciankalij tvoja zvestoba:
čolni pod mavrico vzvalovijo
dolgo tiho jezersko gladino; pod steklom
edinorojenci še tišje rastejo,
fetusi, najprej srce, na koncu obrvi;
goli vulkani bruhajo svet,
hladne harfe vetra kapljajo v ogenj
in pozabljene besede se skotijo iz
jajca, na vrhu prabitne skrivnosti;
kriki prelomijo
lubje suhih pragozdov;
mrtvo jezero s cerkvijo
na najtanjšem vulkanskem dnu
osiplje v svet prve glasove,
prvo tišino in zvezdno znamenje;
razkol cepi jedrca Atlantide —
sinji mikrobi sevajo v mrtvi zemlji,
šepečejo za zakristijami in spovednicami;
tenak prozorni led prekrije
ure, globoko v maternici časa;
velika neskončnost in kristalni utrinki:
zakaj spodaj pod smrtjo, kjer ni jezov jaza,
živi Atlantida? nemo kričiš — angeli komaj molijo.