foQW/7$> H sedati)! krizi ¥ drlav! (Ljubomir Davldovlt) - Ob dvestoletnici Immonuela Kanta (Franjo Clbej) - o moralni Indiferend bogastva (P. Angelih Tominec O. r. M.) — vseslovanstvo (Cosmopollta). Stanje IjudskolzobraZevalnega dela med Slovenci (ljudska univerza v Mariboru - Delavska Izobraževalna zveza ..Svoboda") Anketa o verskonravstienem preporodu (Karel ozvald. Josip mm I. lil. LJUBLJANA - GORICA 5T. 4. 1924 »SOCIALNA MISEL" izkaja vsak meser. — Uredniki so: franc Terseglav, Andrej Gosar, Engeioert Besednjak. — Uprav-nisivo se nakala v ijtiDlIani, Jugoslovanska liskama, kolporiažni oddelek, Poljanski nasip St. 2. - Za nalilo Je poverjeništvo v floritl, Via Carducd Sl. 2. - Cena: Celoleino 40 Pln, za Kalijo in oslalo inozemslvo 50 Din. Odgovorni urednik Je Andrej Oosar v Ljubljani. Tlsh Jugoslovanske tlsharne v Llubljonl. S 1 JJovarna usnja in | usnjatih izdelkov. 1 Ljubomir Davidovič, bivši ministrski predsednik, šef jugoslovanske demokratske stranke: K sedanji krizi v državi. Naša država je kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V njej se morajo čutiti ravnopravne i prvi i drugi i tretji. Mi se ne oziramo na razliko po imenu in veri. Demokratizem gre preko teh razlik in gleda na vse kot na popolnoma enakopravne državljane. Z žalostjo moremo ugotoviti, da ta enakopravnost ni prišla do izraza in ni do tega nikdar prihajala, kadarkoli je bil na upravi g. Pašič. Zaradi tega so ona lepa razpoloženja iz zadnjih dni leta 1918. začela slabeti, dokler niso dovedla do težkih odnošajev med raznimi deli našega naroda. »Hrvatsko vprašanje« je zavzemalo vedno večji razmah, dokler se ni končno stvorila velika hrvatska stranka, ki je postala positeljica tega vprašanja in oster kritik notranje ureditve naše države, pravtako kakor je enak šlučaj tudi v Sloveniji. Ne bi niti hotel niti smel reči, da so bile vse njihove pritožbe popolnoma osnovane. Ravno tako ne bi hotel trditi, da mi š te strani Save, Drine in Donave nismo niti najmanje krivi na današnjem razpoloženju v Sloveniji in Hrvatski. Zato je popolnoma naravno, da se je pri ljudeh, ki so hoteli edinstvo države in naroda, pojavila misel o sporazumu med tistimi, ki so različno smatrali ureditev naše države. Ideja o sporazumu je v toliki meri plod nujnosti in tako močna, da se mora uresničiti, če ne danes, pa jutri, če ne jutri, pa pojutrišnjem. To idejo so sprejeli vsi, ki žele, da ohranijo državo v današnjem obsegu in današnjem plemenskem skladu. Posebno blagotvorna vloga v tem urejevanju naših medsebojnih odnošajev in razmer v naši državi pripada našim bratom Slovencem. Njihova trezna uvidevnost, njihova dokazana ljubezen nasproti domovini nam daje zanesljivo jamstvo, da bo ideja sporazuma končno triumfirala. Mi vsi smo se našli na enem ter istem stališču, da je namreč treba opravičeno nezadovoljstvo z upravljanjem naše države, ki se i med Slovenci i med Hrvati in Srbi globoko občuti, usmeriti po enem edinem potu, a to je, da moremo težko situacijo v naši državi popraviti samo s skupnim naporom, uverjeni, da imamo poleg enakih pravic vedno enake dolžnosti nasproti državi in poleg enakih dolžnosti vedno enake ter iste pravice. Mi odločno protestiramo proti delitvi našega naroda na zveste in nezveste, državotvorne in antidržavne, prijatelje in nasprotnike. Mi zanesljivo vemo, da bodo vsi pravi Slovenci kakor tudi vsi pravi Hrvati, čim se jim nudi prilika, najiskrenejše sodelovali na ustvarjanju lepe bo- Odličnemu jugoslovanskemu državniku, ki je naši prošnji, naj v sedanjem politično važnem momentu v »Socialni Misli« razloži svoje ideje-smernice, z izredno ljubeznivostjo ustregel, se v imenu revije kakor tudi njenih čitateljev toplo zahvaljujemo. Uredniki. dočnosti naše države. S tem bodo dokazali, kar smo mi preje trdili, da narodno edinstvo ne more in sme biti tista mrtva in programatična beseda, za katero se tako živo zavzemata in katero zastopata gg. Pašič in Pribičevič, marveč živa moč, temelječa v narodnem življenju samem. Težka politična situacija, ki je nastopila te dni v naši državi, je posledica tega grdega in neosnovanega nezaupanja nasproti velikim masam Slovencev in Hrvatov, pa tudi Srb«v. V trdni veri v njihovo ljubezen do države zahtevamo bratski sporazum, ker se bo z njim ustvarila notranje močna država, ki bo nazunaj vedno spoštovana, ker so tudi naši posamezni neuspehi v zunanji politiki mnogokrat izvirali zgolj iz tega, ker naša država ni bila z medsebojnim sporazumom konsolidirana. Sporazum bo osvobodil državo dveh strašnih zlov, ki obeležujeta težko sedanjost: Nespoštovanju zakona in korupciji hočemo napovedati neizprosen boj. Zakonom se vrne njihova polna veljava in uporabljali se bodo enako nasproti vsem in vsakemu, a poštenost v državni službi in na javnih mestih sploh bo najlepša kvalifikacija državnih uslužbencev in javnih delavcev. Naš program je kratek, čist in jasen: V močni in svobodni državi popolna enakopravnost vseh državljanov, popolna enakost Slovencev, Hrvatov in Srbov, ker mi hočemo, da bodi ta država enako mila i Slovencem i Hrvatom i Srbom. V Belgradu, pred Velikonočjo 1924. Franjo Čibej: Ob dvestoletnici Immanuela Kanta. Prvotno in navadno naše stališče napram velikim mislecem je, da raziščemo njihove nazore po tem, so li logično resnični ali ne, so li dovolj utemeljeni, ne vsebujejo morda kakih protislovij. Kolikor je resnice, kolikor je zlasti novih resnic, po tem se ravna tudi naša sodba. Poleg tega načina vživljanja pa obstoja drug način, ki ni v nasprotju s prvim, ki pa vendar prinaša vidikov, ki so zlasti za doumevanje celotnega duhovnega razvoja kakega misleca in cele njegove dobe nadvse važni: je to pot, ki uvršča kakega misleca v celotno dobo, v kateri je zrastel, ter določi mesto, ki ga zavzema v njej; je to pot, ki nadalje skuša izkazati, kakšno smer je dotični#mislec dal nadaljnemu duhovnemu razvoju svoje dobe, kako je stavil probleme in jih reševal; koliko pobude je izšlo iz njih in podobno. Važno je, kaj je vse novega odkril in utemeljil, a s tem še ni izčrpano vse. Za temi »resnicami« je čest.o tičalo stremljenje, duh dotične dobe, ali kakorkoli se glasijo že take metafore, ki je rodil često največje ekstreme, sisteme državnega, javnega, etičnega, religioznega življenja, ki se nikakor ne dado raztolmačiti samo s stališča: so li bile dotične trditve »resnične« ali ne. To drugo stališče je za nas predvsem važno, če hočemo na kratko pregledati pomen duhovnega velikana Imanuela Kanta, ki ga je imel takrat, ki ga je imel kot velik probuditelj in revolucionar duhovnega življenja, in ki ga ima danes, ko je preteklo že 200 let, odkar je zagledal luč sveta. Ozadje, iz katerega je zrastel Kant, je tvorila takozvana prosvet- ; ljenska doba. Že koncem 17. in tekom 18. stoletja se je vršil v duhovnem življenju zapadne Evrope velik duhovni preobrat, začel se je »moderni svet«, moderna kultura, koje najvažnejši znaki so bili; antisupranatu-ralizem, znanost je prevzela vodilno vlogo, filozofija je na podlagi naravoslovnih izsledkov kritizirala dotedanji religiozni svetovni nazor, religiozna čustva so dobila novo inspiracijo po znanosti, znanost je postala konfesionalno indiferentna; moderni svet je postal vedno bolj kompliciran, zlasti pa je prinesla nova doba nov pojem resničnosti, sloneC na avtonomnem notranjem prepričanju (prim. E. Troeltsch, Christentum und Kirche in der Neuzeit. 1922, str, 600 ss.). V celoti je pomenila prosvet-ljenost končno eliminacijo srednjeveškega svetovnega nazora, dobo, ki si je umislila svetovni nazor iz čistega, naravnega spoznavanja, svetovni in življenjski nazor, sloneč na prostem in naravnem razvoju človeškega življenja (umskega in nagonskega). Naravno in pametno naj bi bilo življenje; na eni strani naj bi odločala jasnost razumnega uvidevanja, na drugi prvotnost in nepokvarjenost osebnega čustvovanja (Windelband). Kdor vidi v prosvetljeni dobi samo kulturo razuma, intelektualizem, jo sodi napačno. Prevladuje brezdvomno; a vsebuje še bogato, podzavestno, iracionalno življenje, potekajoče iz globin naravnega prostega čustvenega življenja, ki pravtako kot razum odklanja tradicionalnost ter okove zgo-govinsko danega. Proti racionalizmu, ki skuša doumeti svet do zadnjega s svojimi deduktivnimi pojmi in ki pozna samo to, kar se da dokazati, ki hoče po tem urediti tudi življenje ter izločiti iz njega vse, kar se pred razumom ne da utemeljiti, proti takemu racionalizmu se, je uprlo življenje naravnega čustvovanja z vso iracionalnostjo individualne istinitosti. Poleg Lockea nahajamo Shaftesburya, poleg Voltaira nahajamo Rousseauja, poleg Kantovcev nahajamo romantiko itd, S takega ali podobnega stališča šele, ne s konstruiranega, postane jasen velik pomen, ki ga ima Kant kot z a v r š i t e 1 j intelektualnega procesa prosvetljenosti, kot njen premagavec ter kot predhodnik in probuditelj novega duhovnega življenja. Z žilavostjo svojega sistematičnega in arhitektoničnega duha, s temeljitostjo in čistostjo svojega razuma je šel za tem, da izpelje racionalistično tendenco prosvetljenega življenja do konca, do zadnjih konsekvenc, ter da dvigne življenje, ki se je zanašalo na nagonsko motivacijo, na nevezano, intuitivno genijalnost, — iz te teme samobitnosti do čiste zavesti in jasnosti. Kritična zavest samega sebe naj bi odločala. V tem pogledu je bil Kant kon-sekventen prosvetljenec, in če veljajo gotovi očitki prosvetljeni dobi, v tem pogledu zadenejo tudi Kanta. Toda globokost, resnost in značajnost njegovega mišljenja niso obstale ob pravkar orisani jasnosti in eksaktnosti mišljenja, ampak spoznal je meje, kjer se ta jasnost in razvidnost neha, kjer se začno pravice iracionalnosti, — razumu, intelektualno doživljajočemu duhu nedostopna istinitost. Od te strani dobi njegovo življenjsko delo to-le lice; Na vseh področjih človeškega umskega udejstvovanja je gnal racionalizacijo sveta in življenja do skrajnosti, toda zato, da bi nato s trdno in odločno roko potegnil meje in določil ostanek, kos sveta, ki ostane za razum nedosegljiv. Troeltsch trdi nekoliko paradoksno, da je Kant z vso svojo urno-tvorno spoznavno teorijo hotel le postaviti temelj »praktično-etičnemu religioznemu« svetovnemu nazoru. (Troeltsch 1. c. 701.) Toliko pa brez-dvomno drži, da je bila posledica Kantovega racionalnega in celo racionalističnega sistema stroga ločitev dveh svetov, ki jih v določenem pomenu besede lahko zaznamujemo z racionalnim in iracionalnim, in da ta ločitev nikakor ni pomenila zanikanja, eliminacije n. pr. moraličnosti, religije, eksistence božje itd., pač pa je pomenila novoodkrite in oproščene vire pravega notranjega in duhovnega življenja. S tem še nikakor ni rečeno, da je Kant rešil vsa vprašanja pravilno. A to je pač jasno, da pomeni njegovo delo več kot samo krajno točko prosvetljenosti, da pomeni marveč že njeno zavrnitev. Etika, pravo, religija so dobili novo utemeljitev, čeprav se v nadaljnem ni popolnoma obdržala. Veliki filozofi prosvetljene dobe Locke, Berkeley, Hume, francoski empiristi ter večina racionalistov, nadalje čustvena filozofija Rousseauja in njegovih naslednikov so bili več ali manj izpodnesli tla vsaki trdni etiki, prav tako religiji. Kantovo veliko delo pa je izkazalo upravičenost in utemeljenost zlasti teh dveh področij človeškega duha; seveda v popolnoma drugi luči kot je bilo dotedaj običajno. V moraličnem življenju je mislil, da je odkril nujen in splošnoveljaven odnos volje, najvišji zakon pametnega hotenja, maksimo brezčasnega značaja. V religioznem oziru pa je na podlagi kritike čistega razuma vedno bolj menil uvideti nemož-nost, da se religiozne predstave podprejo z znanstvenim spoznavanjem. Obenem pa je občutil vso notranjo življenjsko silo v religioznosti uveljavljajočega se iracionalnega značaja, svojstvenost religioznosti, ki jo je tolmačil po luthrovskem principu avtonomije, prostega udajanja duše Bogu kot splošni ideji razumnosti. Ni torej nesrečnejše kritike Kantovega velikega dela od one, ki mu očita subjektivizem, individualizem, da vodi njegova avtonomija etičnega življenja v nebrzdanost. Pač lahko danes z mirno vestjo rečemo, da Kant in historično krščanstvo ne gresta skupaj. A gori omenjeni očitek ne more iti na njegov naslov. Če se je njegova avtonomija tolmačila tako, je bilo to v nasprotju s tem, kar je on smatral za »prostega« človeka. Od Kanta zamišljeni »prosti«, avtonomno urejajoči se subjekt nf empirični, konkretni posamezni človek, temveč transcendentalni človek, ki »n a j« bi bil tak in tak; konkretni človek pa naj bi se ravnal po tem idealu, tej brezčasni ideji človeka, tega v čisti dolžnosti vkoreni-njenega zakona. Kajti Kant je smatral za nravno samo to, kar se je izvršilo iz klenega izpolnjevanja dolžnosti, ne pa iz plemenite težnje. Norme in dolžnosti so Kantu vsidrane samo v transcendentalnem subjektu, v splošnoveljavnem, v ideji, ki v istinitosti ni nikoli dosegljiva. Posamezni človek je podvržen tej zakonitosti, le kolikor ji odgovarja, ravna pravno-religiozno pravilno. O individualizmu torej ni govora. Nasprotno, zgodovina, vpliv Kantovega mišljenja na nadaljni duhovni razvoj zlasti zapadnoevropskega mišljenja pričata, da je zrastel iz Kantovega duha nov življenjski ideal, ideal absolutnega človeka dela, poklica in službe; človek, komur je postala duša samo brezpomembni nositelj oboževanega poklica, človek, ki je postal suženj neosebnega zakona, ideje, katere ne more nikdar doseči, katere ne sme nikdar doseči, da more le-ta ostati večno v idealni daljavi, Kantovo miselno delo so nadaljevali drugi misleci; po Kantu se je do najnovejšega časa orientirala večina nemške filozofije; po njegovih učencih, po Fichteju je segala daleč naokrog, v obilni meri je vplivala tudi na Slovane, A ražvoj duhovnega življenja je prinesel novih življenjskih klic in novih smeri. Ne da bi bil Kant danes premagan; celo največja in njemu najbolj nasprotna duhovna strujar fenomenologija, črpa iz njegovih virov. Toda, ne da bi se zmanjšala vrednost miselnega dela Kantovega ter njegova večna pomembnost za človeštvo, danes lahko rečemo: dosti je bilo na Kantu določenega kot reakcija napram prosvetljenosti, dosti je bilo določenega kot izraz prosvetljenosti; in kar je zrastlo iz teh tal kot zgoraj orisani človeški tip, vse to se zdi, da bo naša doba zavrnila in izločila. Kot protiutež (a ne samo kot protiutež) človeku, vklenjenemu v kruto nasilnost železnih poklicnih in družabnih form, podvrženemu suženjstvu vserazjedajočega »dela« in pravtake »organizacije«, je utemeljila sodobna filozofija (Simmel, Scheler, Troeltsch, Spranger itd.) ideal človeka, ki pri-seza na sveto pravo osebnega življenja, ki je spoznal samovrednost v sebi zaokrožene posamezne duše, individualne osebnosti. Kant je odkril svet avtonomnega življenja — individualnost. A to individualnost je podredil neosebnim normam. Sodobna filozofija (predvsem fenomenologija) se je splošno vrnila k predmetu; hoče le odkriti to, kar je na njem, nikakor oa ga ne določa po subjektu, po normi, stoječi izven njega. Prav to velja tudi za osebnost. Duša ima samobitne lastnosti in zakone, ima svojo strukturo. Tudi na teh činiteljih (in seveda še na drugih) morajo sloneti vse norme in dolžnosti, vse naše etično in religiozno udejstvovanje. S tem pa izgine ono veliko nasprotje in razprtje, ki ga ie pustilo Kantovo mišljenje, razprtje med idealom in življenjem, razprtje med dušo, ki hoče po prosti notranji rasti v ljubezni (in seveda tudi v dolžnosti) po notranjem svojem bistvu živeti in med dušo, ki se na zunaj pokorava zunanjim normam in avtoritetam. Naša doba še ni na koncu resnice. A že dosedanji izsledki so veliki. Pri vsem tem pa stopa pred nas veliko vprašanje: Ali ni pravzaprav za istim ciljem šel že Kant, ali niso vsaj v početkih, čeprav semtertja v napačnih početkih, že pri njem zapisane smeri novi filozofiji, za katero se imamo zahvaliti predvsem njemu? V vsakem velikem mislecu so se pojavili vednoisti, občečloveški osnovni motivi življenja; gotovo tudi pri njem. Na tak način sega Kant v našo dobo, in še na marsikak drug tudi. Ne samo kot mislec-filozof, ki je o svojih problemih strokovno razmišljal, tudi kot mislec, ki mu najvažnejša življenjska vprašanja niso bila tuja. Njegove misli o socialno-političnem življenju so še danes aktualne. Kako dalekosežno je mislil, je razvidno iz njegovega načrta (zadnjega cilja človeštva) za mednarodno pravo, iz njegove utemeljitve ideje »večnega miru« (primerjaj o tem zanimivo razpravo dr. Aleša Ušeničnika: »Kant o trajnem svetovnem miru« v »Času«, letnik 1918)1 sledi iz njegovega pojmovanja vojne, ki je pa ne zavrača popolnoma, sledi iz njegovega ocenjevanja revolucije in državnih oblik, iz načrta Zveze narodov, ki jo je on prvi določno zamislil. Nasilna sredstva je odklanjal, dasi je bil sam revolucionarnega duha. Izmed državnih oblik mu je bila najsimpa-tičnejša republika (»Die biirgerliche Verfassung in jedem Staate soli r e -publikanisch sein« in »Das Volkerrecht soli auf einen F o d e r a -lismus freier Staaten gegriindet sein«), a uvidel je koristnost enotnosti, ki je po njem uresničena najbolj v konstitucionalni monarhiji. Seveda se ne smejo iz tega za označitev Kanta in njegove filozofije izvajati predalekosežni zaključki in bi bilo napačno klasificirati ga kot »republikanca«, »socialista«, »pacifista« kat eksohen ali podobno. A tudi o teh družabnih problemih je kenigsberški filozof že razmišljal in dal pobudo za gibanja, ki so se danes razrasla do vesoljnih pokretov. Zato pomeni v tem smislu gotovo tudi predhodnika. 1 Dr. A. Ušeničnik v tej razpravi dokazuje, kako se znane Wilsonove točke bistveno, deloma naravnost dobesedno, vjemajo s Kantovimi programnimi točkami k večnemu miru. V tej zvezi je interesantno, da se pa Wilsonove točke ravnotako skoro dobesedno vjemajo s proglasom znanega prosvetljenega brazilskega cesarja don Pedra II., ki ga je le-ta izdal v 60. letih preteklega stoletja. P. Angelik Tominec. O. F. M.: O moralni indiferenci bogastva. 1 Z zanimanjem sem bral članek anonimnega pisca v letošnji »Vzajemnosti« (p. 1—3) »O moralni indiferenci bogastva«, potem istolam notico g. dr. Josipa Turka »Več jasnih pojmov« (p. 14) in konečno še članek g. dr. Aleša Ušeničnika v »Sdcialni misli« »O moralni indiferenci bogastva« (p. 70—73). To je znamenje, da vlada živo zanimanje za ta problem. Škoda le, da so deloma moj članek napačno umevali in tako branili stvari, katerih ni nihče napadal, in še večja škoda je, da se ni nihče lotil glavnega problema, ki je v resnici še vedno ne- pojasnjen. Zato naj mi bo dovoljeno o tem vprašanju ponovno razložiti in določiti svoje stališče. Najprej nekaj splošnega o pravilnem pojmu glede tega, kaj je moralno indiferentno. Priznati moramo, da so človeški de ji, ki so po svoji vrsti (s p e c i e) indiferentni, to je abstraktno mišljeni, niso ne moralno dobri, ne moralno zli. Vzrok je ta, ker človeški deji abstraktno mišljeni svojo moralnost prevzemajo samo od predmeta. V tem smislu pravi sv. Tomaž: »Če govorimo o moralnem deju po svoji vrsti (species), tedaj ni vsak moralni ,dej dober ali slab, ampak je nekateri tudi indiferenten.« (De malo q. 2.s a. 5.) Glede te ugotovitve sem še danes mnenja kakor sem poudaril že v »S. M.« (p. 15), da je za praktično življenje brezpomembna, ker naš boj ne velja abstraktnemu ampak konkretnemu kapitalizmu. Dalje: Noben dej pa ni in ne more biti indiferenten v p o e d i n c u, Takoi uči sv. Tomaž, sv. Alfonz1, in skoro vsi novejši auktorji kakor Miiller2, Noldin3, Priimmer4 i. dr. Vzrok je, ker je človek, kedarkoli deluje premišljeno, dolžan delovati kot človek, to je pametno. Obširneje o tem glej sv. Tomaža (S. th. 1, 2 q. 18 a. 9). Prav to in nič druzega sem trdil glede posedovanja bogastva itd. v »S. M.« (p, 15). Toliko o pojmu moralne indiference pri sv. Tomažu. Duns Skot, kateremu navadno očitajo,da uči nasprotno, ker ga ne poznajo, s tem povsem soglaša, le z razločkom, da pojem moralno dobrega ali zla stopnjuje ali deli v tri vrste. Po njegovem nauku je najnižje moralno dobro — od katerega pa dobro loči takoimenovano fizično dobro — to, kar nam narekuje razum; obratno je moralno zlo. Tu torej povsem soglaša s sv. Tomažem. Višje moralno dobro je, če pride zraven še dober namen in dobre okoliščine. Če tega zadnjega ni, človeški dej še ni slab, pač pa ni povsem moralno dober (complete bonus), je torej moralno indiferenten. Najvišje moralno dobro' pa je, če je človeški dej še zaslužen pred Bogom. Če tega ni, je človeški dej lahko sicer moralno dober v prvi ali drugi stopnji, moralno indiferenten pa je z ozirom na tretjo najvišjo stopnjo. (II Oxon. d. 7 n. 11 nsl.) Moralno indiferentno je torej to, kar abstraktno vzeto ni ne dobro ne slabo n. pr. hoditi, sedeti, biti bogat, biti ubog itd. Poudarjam abstraktno vzeto, to je, v kolikor svojo moralnost prevzema samo od predmeta. V konkretnem slučaju je pa dej že moralno diferenciran, ne pa moralno indiferenten in moralnost se tu n e prevzema od predmeta, ampak od moralno odgovornega pcedinca ali individua. V tej razliki tiči rešitev te dolgotrajne »črkarske pravde«. Če v luči teh maksim čitam od dr. Ujčiča predlagano resolucijo za katoliški shod, se mi v resnici čudno zdi, kako jo more dr. Aleš Ušeničnik zagovarjati. Dotični stavek resolucije se glasi: »Dejstvo, da se nahaja večkrat velika množina materialnih dobrin v rokah ene osebe ali skupine, je sam ob sebi moralno indiferenten pojav.« Besede »sam ob sebi« značijo, da ima dr. Ujčič pred očmi bogastvo v abstraktnem pomenu, tako ga razumeva tudi dr. Aleš Ušeničnik (p. 70). Besede »nahajanje v rokah ene osebe ali skupine« pa pomenijo bogastvo v konkretnem pomenu. »Nahajanje« pomeni brez dvoma posedovanje, Če je torej dr. Ujčič hotel le ugotoviti, da bogastvo samo' na sebi še ni nemoralno, kakor to predpostavlja dr. Aleš Ušeničnik, čemu je rabil besede: »v rokah ene osebe ali skupine«? Priznam, da so možni slučaji, ko poedinec poseduje bogastvo v abstraktnem pomenu besede, n. pr, če bi kdo spečemu beraču porinil v žep pest cekinov, ali ko bi kaka oseba med vojno podedovala bogatega Amerikanca, pa bi vsled vojnega stanja z dedščino ne mogla razpo- 1 Theol. mor. 1. 5 tract. praeamb. n. 44. 2 Theol. mor. I, § 97. 3 Theol. mor. I, n, 93. 4 Manuale Theol. mor. I, n. 129, lagati; toda po mojem mnenju dr. Ujčič ni mislil na take slučaje in če je, je-li možno take vrste posedovanje tudi v rokah cele »skupine«? Naj si je torej rabil dr. Ujčič pojem moralne indiference v tomističnem ali skotističnem pomenu, v vsakem slučaju je stavek v resoluciji bil pogrešen. Če je hotel dr. Ujčič poudariti, da je bogastvo samo na sebi t. j. v abstraktnem pomenu moralno indiferentno, potem je bilo 'odveč dostavljati besede »v rokah ene osebe ali skupine«, ki so ravno zbudile opravičen sum, da gre tu za konkretno bogastvo. Če pa je hotel poudariti, da je konkretno bogastvo moralno indiferentno, bi bila to povsem zmotna trditev. Dokler se namreč nahajanje materialnih dobrin pri poedincu ali skupini poedincev proglaša za moralno indiferentno, nima ne delilna pravičnost, ne ljubezen (miloščina) pri njem kaj opraviti, pač pa, ko postane fakt moralnega značaja. Zato je resolucija zbudila videz, kakor da hoče proglasiti neodvisnost kapitalističnega reda od moralnih principov. Kljub vsemu spoštovanju, ki ga gojim do priznanega strokovnjaka moralnega bogoslovja dr. Ujčiča, velja tudi zanj rek: tanfum valet auctoritas, quantum argumenta. In teh zadnjih, namreč dokazov tu ni. Dr. Ušeničnik sam priznava: »Posedovati veliko množino materialnih dobrin j e vsekako fakt moralnega značaja.« Vprašal bi ga, čemu potem pravzaprav ugovarja, saj to1, in ničesar druzega nisem hotel ugotoviti v svojem članku. Nerazumljivo mi je, kar pravi dalje: »a vprašanje je, ali je ta fakt sam na sebi že zadostno določen, da je moralno dober ali slab. Prof. U. pravi da ne, in sv. Tomaž tudi«. To zatrjevanje se ml zdi odveč, ker nasprotnega nihče trdil ni. Čemu torej poudarjanje? Dr, Ušeničnik sam trdi, da je »konkretno kajpada ta fakt (posesti) po dejanskem odnosu k izvoru in k smotru moralno določen, moralno dober ali slab, a sam na sehi (t. j. abstraktno; op. avtorjeva) je še moralno nerazločen, indiferenten« (p. 70). Prav isto sem trdil jaz sam, kakor lahko vsakdo primerja v »S. M.« (p. 16). Usojal bi si tu vprašati visokospoštovanega oponenta: Proti kakšnemu kapitalizmu se mi pravzaprav borimo, proti konkretnemu ali abstraktnemu? Po mojem mnenju proti konkretnemu. Če se torej bojujemo proti konkretnemu kapitalizmu, je po mojem mnenju edino pametno, da katoliški shod zavzame istotako stališče proti konkretnemu kapitalizmu ter je zato vsaka resolucija, ki zatrjuje, da je bogastvo samo na sebi (t. j. abstraktno) indiferentno, za praktično življenje čisto brezpomembna. Kakšna etična smernica naj je zatrjevanje dejstva, da je bogastvo samo na sebi indiferenten pojav? Zato mi ni umljivo, kako more prof. dr. Ušeničnik trditi, da je ugotovitev tega dejstva, da je bogastvo samo na sebi (t. j. abstraktno) indiferenten pojav, nekaj, »na kar naj bi se tudi v socialni borbi po pravici ne pozabilo«. Imela bi ta ugotovitev pomen le, če bi kdo trdil in učil, da je bogastvo samo na sebi zlo, kakor so to učili manihejci. Za mani-hejce nas pa, kakor upam, vsaj dr. Ušeničnik nima in med Slovenci bo sploh najbrže težko katerega najti. Pač pa imamo nasprotno veliko ljudi ali, ako hočete, cel socialni razred, ki o etičnem pomenu posedovanja bogastva nima niti pojma ali ga noče imeti ali pa vsaj praktično tako ravna, kakor da se bogastvo moralnega reda absolutno nič ne tiče. Ako je torej hotel katoliški shod dati kako res praktično smernico glede bogastva, bi se morala glasiti: »Vsako bogastvo v rokah ene osebe ali skupine je dejstvo moralnega značaja«, ne pa tako, kakor je predlagal dr. Ujčič. S tem bi se bilo vsem zabičalo, da imajo z bogastvom tudi moralne dolžposti, ki so izražene v zapovedih delilne pravičnosti in ljubezni. Rad priznavam končno, da je možno gledati na bogastvo tudi kot na fizično bitje in da v tem slučaju nima z moralnim redom nobene zveze, kakor to poudarja dr. Josip Turk (Vzaj. 14), vendar se mi zdi ta ugotovitev povsem brezpomembna za našo diskusijo, ker na to sigurno ni nihče mislil, ne msgr. dr, Ujčič, ne jaz, ne kdo drugi; sicer pa vsakdo ve, da je n. pr. v tem smislu bogastvo enako moralno indiferentno, kakor n. pr. kup kamenja.5 Povsem nerazumljivo je radi tega, kako more pisec (Vzaj. 1) pobijati trditev, da je bogastvo zlo (positive malum). Saj tega nihče trdil ni. Iz tega, da kak dej ni moralno indiferenten, sledi le, da je moralnega značaja, da je lahko dober ali slab, in da je podvržen moralnim načelom, kakor n. pr. v našem slučaju načelom delilne pravičnosti, ljubezni itd. Vse citate, ki jih pisec navaja v obrambo bogastva, lahko tudi jaz podpišem, saj sem vendar v »Socialni Misli« (pag. 16) izrecno rekel, da so naravne dobrine, ki so namenjene v to, da jih človek poseduje, dobre (podčrtano že v »Soc. M.« 16). Pisec tu brani to, kar nihče napadal ni, kar se mi ne zdi prav. Moti se torej pisec Vzaj., ko predpostavlja, da se bojujemo za »monastični ideal« in da zahtevamo, naj »katoliški shod izdeluje resolucije za redovnike« (Vzaj. 3). Dobro nam je namreč znano, da je uboštvo le evangeljski svet, le pot k popolnosti, ne pa cilj ali ideal. Ideal namreč ali cilj je redovnikom ln neredovnikom skupen, prav kakor uči dr. Ujčič: »Vsak vernik, bodisi in saecuio ali pa in religione, je poklican k popolnosti.« (Bog. Vestnik IV., 1924, pag. 66.) Sredstva so seveda različna. Eno izmed teh je prostovoljno uboštvo, ki ga obljubijo redovniki, katerega pa nikomur ne usiljujejo, najmanj katoliškemu shodu, ker pač vedo, da so sveti le sredstvo in ne cilj višjega krščanskega življenja. Temu slično sredstvo je boj zoper niamonizem — katerega otrok je moderni kapitalistični družabni red — katero sredstvo pa mora uporabljati vsak kristjan, tudi neredovnik. Slični sta si ti dve sredstvi v tem, da prvo poveličuje uboštvo naravnost, direktno, drugo pa indirektno, s tem, da pobija mamonizem ali pohlep po bogastvu. Ta sličnost je najbrže privedla pisca do ideje, da se bojujemo za monastični ideal in da negiramo bogastvo, kar seve ne odgovarja resnici. Da je pa boj proti mamonizmu res potreben slehernemu kristjanu, je jasno razvidno iz nauka sv. očetov.6 Tako piše sv. Iv. Zlatoust: »Če bi bilo dobro imeti zlato, bi ga bil Kristus pač dal svojim apostolom, ki jim je podelil neizrekljive dobrine, zdaj jim pa tega ne samo ni dal, ampak celo prepovedal imeti. Zato se Peter ne samo ne sramuje, ampak celo postavlja z uboštvom, rekoč: Srebra in zlata nimam.« (Hom. 90, alias 91, n. 4.) — »Povej mi,« piše isti svetnik, »odkod je tvoje bogastvo? Od koga si je dobil? Odkod pa oni? Od starega očeta, praviš, od očeta. Boš li mogel iti v svojem rodovniku tako daleč nazaj, da bo ta posest postala pravična? Ne boš mogel, nasprotno, njen izvor tiči gotovo v kaki krivici. Zakaj? Zato, ker Bog ni enega človeka od početka bogatega ustvaril in drugega ubogega, tudi ni temu pokazal veliko zakladov, one pa oviral, da si jih poiščejo, ampak vsem je dal isto zemljo v posest. Odkod imaš torej ti, ko je ona vendar vsem skupna, toliko oralov zemlje, tvoj bližnji sosed pa niti grude?« (In ep. 1 ad Tim. hom. 12, 4.) — In spet drugje “«'■ I I Pisalne stroje na o b p o h e The Rex Co. Zadružna Gospodarska banka d. d. (T 1ho\ei«p!unL-)A‘Tl5 Ljubljana, Miklošičeva cesta 10 Telefon ši«. 57 Podružnice); Djakovo, Maribor, Sarajevo, Sombor, Split, Šibenik. Ekspozitura: Bled. Interesna skupnost s Sveopčo Zanatlljsko banko d. d. v Zagrebu in njeno podružnico v Karlovcu ter Gospodarsko banko d. d. v Novem Sadu. Kapital in rezerve skupno nad 15,000.000 Din. — Pooblaščen prodajalec srečk Drž. razr. loterije. Daje trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne in borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. Mestna hranilnico ljubllansha (gradska štedionica) Ljubljani. STANJE VLOŽENEGA DENARJA okroglo 100 milijonov dinarjev ali 400 milijonov kron. — SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju. — ZLASTI PLAČUJE za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obrest). •— JAMSTVO za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kakor kjerkoli drugod, ker jamči za nje poleg lastnega hranilničnega premoženja mesto Ljubljano z vsem premoženjem in davčno močjo. Ravno radi tega nalagajo pri njej tudi SODIŠČA denar mladoletnih, ŽUPNI URADI cerkveni in OBČINE občinski denar. Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v tej hranilnici, ker je denar -v nje! popolnoma varen. Za pošiljanje vlog daje oddaljenim vlagateljem na razpolago položnice svojega računa pri poštnem čekovnem uradu in jim brezplačno hrani v svoji pokladnici vložne knjižice. — Vloge izplačuje točno in v polnih zneskih. — Davek od vlog plačuje hranilnica sama in ga vlagateljem ne zaračuni. — Mestna hranilnica ljubljanska je najmočnejša regulativna hranilnica v Jugoslaviji. Prodajalna K. I. D. Ljubljana »» [prEjJfi. ničman] priporoča poleg suoje bogate zaloge deuocionalij, pisarniških in šolskih potrebščin, krasne, posebno izobražencem namenjene zbirke našega najboljšega in najglobljega cerkuenega gouornika dr. m. Opeke, — Rauno tako prau toplo priporoča prepotrebno uzgojno knjigo H. Čadež: „most u žiuljenje**. — U J isti zalogi so nežnoljubke 5. Sardenko: „Dekliške pesmi**, fino, elegantno opremljene, primerne za božična in noooletna darila. U razprodaji ima tudi dr m. Brumat-ouo knjigo: „Kam“, katere usebina je prau srečno izbrana za mladeniče —: in dekleta