Vzgoja potom pouka. Klic sedanjega vzgojeslovja: vzgajaj s poukom je prevažen in noben narodni učitelj ga ne bo preslišal. Zakaj najlepše pojmcanje narodnosti je stremljenje ko risliti čim najbolj svojemu narodu. Ako moreš z gmotnim podpiranjem prosvetnih naprav, če ne pa posveti svoje moči in zmožnosti v njegov blagor. Ako te je usoda obdarila z obpjim, tedaj tem več lahkc daruješ domovini. Dvigaj ugled svojega naroda, ker baš zdaj je stopil v ospredje na zgodovinsko pozornico. In ako preobražaš poedinca v duhu plemenitosti in človekoljubja pripravljajoč ga za skupno življenje z bližnjikom, si z njegovo preobrazbo pripomogel k dviganju vrednosti vsega naroda, zakaj drobec za drobcem stvarja končno le celoto. In sladka ti bo zavest, da si izpolnil svojo dolžnost. Vzgajaj s poukom — to načelo ni movo za pravega vzgojitelja. Pouku dajaj smer vzgojni moment! Spremlja naj te vedno misel vzgajati deco za bodoče koristne člane velike družine — človeške družbe. Zatiraj slaba nagnjenja, pogubonosna kvarna poznejšemu človeku, razvijaj plemenita v korist njemu in bližnjemue. Izprašal samega sebe, si-li sam to, kar hočeš, da bodo ti mali. In med njimi se poboljšaš in poplemenitiš sam. Proučuj otroka, ta nežni stvor, v katerem ostanejo vtiski otroške dobe največkrat merodajni za pozncjše življenje. Najlaže spoznaš njegova nagnjenja, ako ga opazujes neopaženo v njegovih prosih trenutkih. Takrat se ti pokaže vse njegovo bitje na dlani in lahko ti je razsoditi koliko je v njem dobrega ali zlega. In ta spoznanja ti bodo važrii činitelji vodniki pri vzgoji posameznega otroka. In ni bolj zanimivega kot biti neprestani opazovalec doraščajočih ljudi, sledeč razvoju njihovih nagnjenjih zavirati ali krepiti. In če ne žanje. vidnih uspehov, ne plaši se, nadaljuj svoje tiho delo: bodoči človek se bo mogoče vračal v poznejših letih v svojo otroško dobo jn črpal potem iz nje io, česar ni hotel prej. Ti pa boš imel mirno zavest da si storil to kar ti veleva srce. Vzgajaj s poukom — to naj povdarjajo tudi kritike učiteljevega delovanja v soli. Kolikor se spominjam, se ni kritika nikdar vršila v tej smeri; govorilo se je o učnih uspehih, o vzgojnih nikoli. Nehote se obrne učiteljeva pozornosi bolj na priobčevanje matcrijelnega znanja in to posebno pri izberi snovi, saj je vendar to kar se ocenjuje in kar je podlaga uradnemu ocenjevanju njegovega dela. Sicer pa vsak učitelj, ki pojmuje prav svojo nalogo, to tudi brez vsakih kritik izpolnuje, vendar je o tem videti podčrtavanje materijalne strani pouka in da se ne polaga tolike važnosti na vzgojo. V kratkem času nadzorovanja pač res ni mogoče razsoditi mnogc o vzgojnih uspehih, vendar bistro oko veščaka pedagoga bo znalo tudi to vsaj deloma premotnti. Tudi v to smer je torej preurediti postopanje, da