Grofov jagar. Povest iz domačih hribov. — . ... ' 5 ,.-,28,.. , -¦ ;4* . »Čakajte! Saj pride! Najbolji pride zdaj:« Nove steklenice so priromale na mize, pivcj pa so zlivali pijačo vase kakor vodo in vriskali in se cJrli. — Medtem so se vrnili tudi tisti parčki, ki so se bili splazili po svojih potih; vse večje je postajalo vpitje: »Alo, godci!« Ker pa so godci še oklevali, je zarobantil krojač Murko: »Ho! Kaj je to? Škoda za čas. Saj itak ne bomo več dolgo rajali.« »Zakaj ne?« je vprašal grofov jagar. »Kaj, ali ne veš, da pridejo v kratkem misijonarji v Šmarje?« »Zlodeja nas brigajo misijonarji! »Pa misijonarji se bodo brigali za nas. Boš videl, kako bodo šmarski dekliči drli k njim; potem je ne bo nobene več sem.« »Ne pojdemo k misijonu,« so nekatera dekleta vneto ugovarjala. »Kaj nam je treba misijonarjev! Naš misijonar je Anza.« »Živio! Zivio!« »Nobene ne bo več sem,« je gonil svoje krojač. »Saj že zdaj niste več vse. Kje je Rožičeva Ančka pa Lončarjeva Lenčka, pa Ivai'ška B.urga, pa Gradiška Marjeta? To so vam bili taki dekliči — zdaj jih že nekaj tednov ni več na spregled.« »Te nam je tista Veronika, ta prekleta mežnarica, prevzela!« je vpil Lavrinc, sodnikov sin. »Najfletnejša dekleta poišče; še vse bo spravila na svojo stran.« »Nas že ne! Nas nikoli!« so zatrdila dekleta. »Vas vse, če vam le blizu pride. Vse vas še spravi k farju dol k spovedi. Zacoprala vas bo, ona zna, hujša je ko sam hudir, tercijalka presneta.« »Hahahaha,« se je zasmejal grofov jagar, »če je vse res, kar Ijudje pravijo, je tudi tebe že zacoprala, ti škric, ti.« »Seveda je letal za njo. Trojne podplate si je potrgal za Veroniko, pa se je moral pod nosom obrisati,« so poredno. dejali fantje. »Čenče, same čenče! Ne maram je. Tercijalk sploh ne maram.« »Da, da,« se je posmihal grofov jagar, »ko medved ni mogel do Libenčevih hrušk, je tudi brundal, da niso za nič ... Ti pač ne moreš ppzabiti Veroniki, ali kakor ji je že ime, da ti je hruške previsoko obesila. Kaj pa &i tako neilmen?« »Naj pride še tak brihtnež, tej tercijalki ni kos ... Ta se ti laže in te obrekuje, da se kar kadi. Hujše je ni v vsem Šrriarju ne.« »Korajžna pa je. To smo na sodniji videli, ko jo je tvoj bče skupil.« »Le hvali jo, le! Ko bi jo bil čul. kako je tedaj na sodniji tebe dajala, preden si prišel, to bi si bil žolč izkozlal.« »Saj me ne pozna, jaz pa nje ne.« »Jo boš že še spoznal — počakaj, da pridejo misijonarji! Ona pa tisti njen mežnar nista odnehala, da je moral priti misijon.« »Nam je vseeno. Mi se zanje ne menimo,« se je oglasil eden od fantov. »Kaj, vseeno nam je? Ko ne veš, da pridejo samo zaradi tega, da bi nam vzeli vsako veselje! Veselih ljudi ne bi smelo več biti v Šmarju, ampak same potuhnjene ovčke in jagnjiči kakor povsod tam, kjer so ti črnuhi s svojim peklom že okoli porogovilili.« »Sem do Fužine ne seže nobena pridiga.« »Prav Fužino imajo na piki. Našo veselo družbo hočejo razgnati.« »Razgnati? Poskusijo naj!« je zahreščala Špela. »Prej poženemo šmarsko cerkev v zrak; kajne, Anza?« »Anza, ha!« je podpihoval sodnikov Lavrinc. »Mežnarjeva tercijalka ^e stokrat bolj prebrisana in mogočna kakor Anza. Kar ona hoče, to stori — vse ti spravi na svoje vajeti, vse mora rajati, kakor se njej zdi; tudi Anza, če se ji zljubi.« Tedaj so grofovemu jagru oči neznansko vzplamtele, visoko je vzdignil glavo in dejal s ponosnim glasom: »Ha! To bo še dosti vode preteklo, preden se bom jaz kaki ženski vdal. Da pa bi bila ta mežnarjeva kaka posebna, tega ne verjamem. Taka bo kakor vse druge. Ko bi hotel, jo dobim, da bo šla ko pes za menoj.« »In ko bi bil ti sam cesar, se ne bi zmenila zate,« je trdil Lavrinc. Ne poznaš je, ne.« »Poznam dekleta. Še nobena se mi ni upirala.« »Mežnarjeva pa! Ta ti je kos. Vse coprnije, kar jih znaš, ti ne bi pomagale. Ta bi te nabrisala.« »Ti bom drugače povedal. Poslušaj, kaj ti rečem: Preden minejo tri nedelje, pride Veronika — ali kakor ji že pravite — sem na Fužino in bo tu rajala z menoj.« »Huuujo, Anza, to bi pa bilo nekaj, to pa, to!« so skrižem vpili fantje. Vmes se je zadrl Lavrinc: »Prej boš z Veliko planino rajal ko z Veroniko.« »Stavimo, da jo spravim sein!« je velel grofov jagar. »Kaj velja?« »Kaj? Staviti je lahko. Ali jaz ti plačam pet zlatih goldinarjev, če jo pripelješ sem in le en kratek raj zarajaš z njo.« »He, pobič, ali imaš toliko denarja? Odkod ga boš vzel, če ga ne boš ukradel?« »Hudir, menda sem ti dosti dober.« »Denar bomo zložili,« se je jih je oglasilo pol tucata; »Veronika je vredna toliko. To bl bila taka reč, da nikoli take.« »Jaz stavim deset goldinarjev,« je zavpii grofov jagar. »Jaz dam še pet goldinarjev zraven, če se ti posreči in da jo res spraviš sem, prevzetnico tako. To ji bom posvetil!« se je drl Lavrinc. »Nič ji ne boš posvetil!« je zarohnel Anza, grofov jagar; »če jo pripeljem sem, potem je v mojem varstvu. Naj se mi nobeden ne spozabi in naj se mi je ne dotakne, niti ji naj ne reče kake krive besede! To vam rečem in tebi še posebej.« »Nak, taki nismo! V časti jo bomo imeli, Veroniko, hvalili jo bomo in vse, kakor je spodobno in prav,« so zagotavljali šmarski fantje. »Le pripelji jo, gotovo jo pripelji!« »Svojo besedo sem dal in toliko, mislim, me poznate, da zmerom držim, kar obečam.« »Ne, ne, ne smeš je pripeljati, jaz ne pustim,« je zagodljala krčmarjeva špela; »ne spustim je noter, oči ji izpraskara, če pride, ta goska gosposka!« ;>Kaj se vnemaš, koza stara?« se je porogal Anza. »Menda si ljubosumna? Prav nič se ti ne poda in lepša zaradi tega tudi nisi. — Prepovedal pa mi nihče ne bo, ti še najmanj.« »Ti, ti, jaz pa imam nekaj, da te lahko držim,« je hudobno vzkipela špela. Tedaj je grofovemu jagru udariia kri v glavo. Vztrepetal je in videti je bilo. da v rijcm vse vre. Požrl pa je jezo in grozno mirno dejal: »To, kar imaš ti, je nož na dva kraja. Kadar bo urezal, bo tebe bolj zabolelo ko mene. Sicer pa nl nikjer zapisano, da bi moral hoditi sem na Fužino. Me pač ne bo več.« »Ne, ne, ti moraš priti, zmerom, zmerom,« je blebetal krčmar; »tu je tvoj dom, tu dobiš piti in jesti in vsi te imamo radi.« Fantje so vpili vsi vprek: »Zmerom moraš priti! — Veroniko narn pripelji! — Obečal si. Besedo moraš držati.« »Ce pa mi Špela brani!« »Saj ni res!« je postala Špela pohlevna. »Zaradi mene pleši, s komer hočeš! Meni je vseeno. Če se ti ljubi, zaradi mene še misijonarje sem pripelji!« »Kaj nam morejo ti?« »Nič nam ne morejo, morejo, morejo; nič nam ne morejo, morejo, morejo; nič nam ne morejo, morejo, morejo; če smo vesel'.« »Hahahaha! Hahahaha!« »Veronika pa mora k nam!« so vpili. »Veronika pride!« je potrdil grofov jagar. (Dalje sledi%