Anton Boštele: Pesmi. Tisk Brata Rode in Martinčič. Celje 1919. str. 104. Samozaložba.
Kmalu po V. Voduškovi zbirki nova knjiga pesmi mladega kaplana A. Bo-šteleta. Obe religijozno usmerjeni, obe slični si v sestavi, obe neorganični v zasnovi, obe preobširni, obe prezgodnji, obe prelahki in obe nepesniški. Kar je pri Vodušku včasih pristno naivnega, je pri Bošteletu od umetno priučenega uničeno. V tem je Vodušek močnejši, medtem ko pri Bošteletu zmaguje bolj izraz. — Zbirko je Boštele razdelil v štiri dele, ni jih pa znal bodisi zunanje graduirati, bodisi ubrati po notranji skupnosti.
Boštele je neenoten, umetniško nedorasel v izrazu in v vsebini, nekritičen napram sebi samemu, ni lirik, ni globok, po svoji naturi pasiven in posnemajoč. Ni rečeno, da ne občuti — morda še preveč —, svoja čuvstva pa sentimentalno razliva (ljubavne pesmi). Je neintimen, ne ve svojih čuvstev oblikovati, niti jih ubrati v pesniški ritem, niti v notranje močan stil. Hoče biti sodoben, to je socijalen, toda razen že močno obrabljenega izrazja (stroji, rudniki, rovi, kruh, lačen, hlapec, delavec itd.) ni v njem nič socijalnega, kaj še, da bi bila katera pesem tako pristno občutena, kot nekatere pri Seliškarju. Njegove religijozne pesmi so večinoma prepesnitve biblijskih oseb, ki jih do neužitnosti krase «ornamentica exotica», največja vaba za slabega pesnika (n. pr. Resfa, Jeftejeva lepa hči, Hvalnice itd.), in niso tako subjektivno doživ-ljene kot pri Vodušku. Ostale pesmi so večidel impresije (V novembru, Aškerčev dom, Rdeče cvetje i. dr.), meditativne v starem stilu (n. pr. Pogum, Spokornik, Taki smo mi i. dr.), erotično sentimentalne (Silvici v album, Hrepenenje v prvotnost [!], Rdeče bom zastrla okna ...) z običajno luno, griči, drevesi, dolinami, «divjim kipenjem planin» in drugim ter nekaj v ritmu narodne pesmi (Dve palmi i. dr.).
Nad vse slab, neoseben, okorel in prazen je Bošteletov pesniški izraz, ki ga prepleta cela kopica reminiscenc iz Župančiča, ki ga posnema posebno v ritmu (n. pr. v «Hrepenenju v prvotnost», posnema ritem Dume) invizrazu (n. pr. «Mladi človek na pomladni poti, čuj!», na str. 9., «kot struna na večnosti harfi», str. 10., «vampir», «orel, solnca brat», str. 29., «zar je rumene / trate zelene», str. 57., «levici levico», str. 94., i. dr. Pesem «Družina» je čista kopija Župančičeve pesmi); iz1 A.Vodnika (n. pr. «Jo j, kdaj bo zopet zagorela / mehka lučka v moji duši», str. 21., — «polzi mesečine srebro», str. 50., — «Za mano hodi sestra smrt», str. 53., — «v zarji večera*, str. 55., in drugo); iz Seliškarjevih so-cijalnih pesmi (n. pr. «se mu je zadnji sin rodil», str. 37., — «od hlapcev rojenb,
—  «dolina je kot gobav bolnik», str. 42., in drugo); iz Preglja, ki ga kopira v biblijski aforistiki (n. pr. «zgodnji dež in pozni dež», str. 15., — «vrhovi Gelboe»,
—  «šakali» in drugo) in stilno (n. pr. «bolest iz sebe, bolest iz sveta», str. 3.,
—  «Iz sebe zida svet», str. 17., — «od Luči do Solčave dve uri hoda, za enega preveč, premalo za dva», str. 56., — «iskalo v jasnosti, str. 99., i. dr.). Religijozne pesmi so polne že omenjenih fraz iz biblije (n. pr.: Po « Visoki pesmi»,
—   «Vstanite,  prijateljice  moje,  pojdite  z  menoj»,    —   «duhtečega mazila*,
—   «narde», — «hitite, prijateljice moje», str. 50., ali «mladci, cedre libanonsko), str. 81., ali «Dragi moj, pridi, zbežala je zima, str. 90.). — Njegov verz je prost, pa neubran. Ne pozna lepote prostega verza in prehaja v mrzlo prozo (v pesmih «Aškerčev xlom», ^Hrepenenje v prvotnost» in Spo-kornik», «Taki smo mi» in druge). Njegove figure in tropi so obrabljeni in jih do neužitnosti ponavlja («srebrni studenci», «žrtvenik», «krvavožolti ščip», str. 86., «krvavordeča luna», str. 88., «žolti mesec» in polno sličnega).
311
Zbirka je brez moči v celoti in v odlomkih, ker ni čista in močno osebnostna, kaj šele pesniška. Pesniška zbirka mora biti vedno umetnina zase in mora v celoti biti lepa že v sestavi, vse drugo je ženski album. Boštele je grešil proti sebi in proti umetniškim principom. Njegova zbirka je nezrela.
Anton O c v i r k.
Rečnik srpskohrvatskog i nemačkog jezika. Drugi deo: srpskohrvatsko-nemački. Izradili Svetomir R i s t i č i Jovan K a n g r g a. Beograd 1928. 1263 str. (V cirilici.)
Zelo potrebno delo, kajti največja srbskohrvatska slovarja, Vukov s 46.000 besedami ter precej obširnejši Brozov-Ivekovičev, sicer pravi zakladnici za jezik narodnega slovstva, te kmalu pustita na cedilu, ko si hočeš z njima pomagati pri štivu ne baš najnovejšega pisatelja. Od praktičnih slovarjev je še najbolj koristen in obširen Popovičev, nima pa naglasov in je močno zastarel. Zato je to najnovejše dobro in resno delo z veseljem pozdraviti. Slovar vpoštevn vzhodno (ekavsko) izreko in zlasti vzhodni tip knjižnega govora (pri hrvatskem «olovka» n. pr. te opozarja na srbsko «pisaljka»), navaja, če je kaka beseda zastarela ali če je provincializem, beleži akcent (tudi pri besedah «termometer», «automobil», «profil» ...) in prinaša precej frazeologije. Verjamem založnici (knjigarna Rajkovič i Čukovič), ki naznanja v prospektu, da prinaša nad 71.000 besed in da po številu pomenov trikrat prekaša dosedanje slovarje. — V obljubljeni dodatek bodo pač šle besede, kakor «poljoprivreda», «rasveta», «slitina» i. dr., ki so se prezrle. Popolnost pa je pri takem ogromnem obsegu težko doseči. Zunanjost knjige je dostojna.                     M. Rupel.
Antologia slovena ad uso delle scuole medie compilata dal Dott. Andrea Budal. Gorizia. L. Lukezic, 1928. Str. 323.
Pričujoči «Slovenski cvetnik za srednje šolo je sestavljen po izpitnih načrtih za slovenščino na kr. srednješolskih zavodih in odobren po ministrstvu za javni pouk v šestem letm fašistovske ere. V čitanki se očitno uveljavlja težnja, da prikaže čim večje število zastopnikov našega slovstva, četudi le po prav kratkih vzorcih. Vpoštevanih je blizu 90 osebnosti, ne računaje niti brezimnega pismenstva kot Brižinski spomeniki ali Čedadski rokopis, ki pričenjata zbirko, niti narodno literaturo (pregovori, pravljice, pesmi), s katerimi se zaključuje. Razen pri najmlajših je uvodoma pred vsakim piscem jedrnata bio-in bibliografska opazka z oceno njegovega dela. Pri Župančičevem životopisu bi se lahko dodalo, da je prevajal tudi iz španščine in nemščine. Na splošno je posameznikom odmerjen prostor, ki jim pritiče po njih tehtovitosti. Glede starejše dobe so vzeti v prvi vrsti obče znani primerki, najdeš pa tudi dokaj odstavkov, ki jih nisem videl še v nobenem takšnem priročniku. Sklepno poglavje «Nekaj sodobnih odmevov» obsega s čisto kratkimi zgledi imena: Golar, Lah, Gradnik, Pugelj, Feigel, Poljančeva, Pregelj, Mole, Izidor Cankar, Štele, Peterlin, Novačan, A. Debeljak, Albrecht, Albreht, Golia, Samec, Budal, Melik, Bevk, Kmetova, Juš Kozak, Lovrenčič, Glaser, Gruden, Majcen. Pred trojnim kazalom, urejenim po raznih vidikih, stoje Note Grammaticali za vsa besedila, kjer je neslovencu morda kaj težje umljivega, za njimi pa Glossario manj znanih izrazov kakor tudi krajevnih in osebnih imen. V tolmaču je marljivi sestavljač dokazal korenito znanje laščine. Glede «naščino bi ga opozoril, da se klafanje ne krije z obrekovanjem in bi bilo prevajati z: paro-lacce, discorsi sudici, brutture. Namesto iuventare za špogati bi se morda bolj prilegalo: concedersi, prendere. Udni boršt se pravilno glasi: Udin boršt. V  rečenici  noter   do ni  noter  zgolj   «pleonastico»,  temveč  i   «enfatico»
312