BOGDANOVIČEVI  ESEJI IN  KRITIKE
Za moderne je postala srbska literarna kritika samostojna zvrst. Njeni tvorci — Bogdan Popovič, Jovan Skerlič in Isidora Sekulič — so bili priznane avtoritete, ki so se izšolale pri Francozih 19. stoletja. Od njih so prevzeli dvoje najizrazitejših, a v osnovi nasprotujočih si sestavin: zgodovinsko-pozitivistično in impresionistično. Za vse predstavnike veljajo tudi splošne ugotovitve: da razodevajo namreč njihove analize literarnih del pronicljivost, osebno prizadetost in prepričljivost, da so temperamentni in bojeviti, da so pisali v lepem jeziku in da so uporabljali v glavnem realistična merila in bili zato marsikdaj krivični do nekaterih pojavov in osebnosti. V oblikovno dognanih delih se kaže specifična družbena problematika tedanje Srbije, ta pa je vplivala in soodločala o podobi kritike in literature nasploh. Te opredelitve veljajo tudi za dediča te kritične smeri, za Milana Bogdanovica, ki je kot Skerličev nadaljevavec zlahka našel tla med obema vojnama, ko sta bili socialna in politična problematika itak v ospredju v družbi in umetnosti.
850
Milan Bogdanovic — v začetku tega leta je praznoval svojo sedemdesetletnico — je s kritikami in eseji vseskozi spremljal sodobno literarno ustvarjanje, največ v Srbiji, ustavil pa se je tudi pri najpomembnejših literarnih dogodkih in osebnostih 19. stoletja. Pričujoči izbor* tudi tako predstavlja Bogdanoviča slovenskemu občinstvu; dodana pa sta mu dva priložnostna zapisa o Cankarju in Zupančiču, ki sta površinska in enostranska. Za slovensko literarno zgodovino sta nepomembna, za občinstvo, kateremu sta bila prvotno namenjena, pa le informativna. V knjigi sta odveč, ker rušita njeno enotnost in ker sta nasilno vstavljena med mnogo kvalitetnejša dela. Oznaka o avtorjevem življenju in delu je napisal Božidar Borko, ki je ob Bogdanoviču poudaril vlogo umetnosti in kritike v današnjem časa. Izbor nas vodi v Bogdanovičev miselni svet, v njegova teoretična razmišljanja in estetska vrednotenja. V esejih in kritikah se srečujemo z domislicami in s širokim znanjem, s katerim je ujel utrip literarne in kulturne atmosfere časa; ta ugotovitev pa kaže na to, da je avtor tenkočuten literarni zapisovavec. Svoj kritični čredo je Bogdanovic povedal v temle stavku: »Spričo tega, da noben življenjski zakon ni večen, se tudi kanoni umetnosti ne morejo določiti za vse večne čase in vse razmere; umetnost, ki poteka od ljudi in je njim namenjena, tudi nima ni-kakega smisla in opravičila, če se oddaljuje od človeške smotrnosti« (str. 45). Za to umetnost, ki naj bo po njem glasnica vsega, kar je naprednega s stališča dialektičnega materializma, si je ustvaril merilo: »Ne iti v abstrakcijo, ampak v stvarnost« (str. 45). Ta nazor mu večkrat premočno potisne v ospredje sociološke sestavine, ki mestoma poenostavijo posamezne probleme, medtem ko impresionistični ekskurzi kljub iskrivosti kdaj pa kdaj omajejo trdnost izvajanj. Vse teoretične postavke Bogdanovic prilagaja literarnim pojavom in osebnostim, ki jih ocenjuje z omenjenega stališča.
Menda se godi danes literarni kritiki še slabše kot poeziji: ima zelo ozek krog bravcev, občutno ožjega, kot je bil tisti, za katerega je pisal Bogdanovic in za katerega je razvozlaval zagonetne odnose med umetnikom, kritikom in občinstvom. V Bogdanovičevi najplodnejši dobi je imela kritika še revolucionarne posledice; morda je mimo nedvomnih kvalitet, ki jih izpričuje ta knjiga, njena vrednost tudi v tem, da opozarja na ton, ki ga je ta zvrst literature imela, a si ga danes še ni uspela izbojevati.
Stanko   Šimenc
* Milan Bogdanovic: Eseji in kritike. Izbral, uredil in izbor napisal Božidar Borko. Prevedli: Božidar Borko, Neža Maurer, Tone Potokar. Opremila: Jakica Accetto.280 str. 8°. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1961.
54*                                                                                         851