Štev. 15. letošnjega »Učit Tov.« je priobčila Zaivezino okrožnico na včlanjena učiteljska društva, po kateri naj se ta izrazijo, kakšno stališče za\rzamejo napram podržaivljenju šolstva. Kot nekak komentar za mnenja drugih učiteljskih zvez v Avstriji je prinesel »Učit. Tov.« v 14. šetv. kratek članek »K a j b o z ljudsko šolo«; navedlo se je v njem stališče Zveze čeških učiteljskih društev, ki se je izjavila proti podržavljenju, »ker bi naša narodna avtonomija izgubila kos svojih tal«. Ne vem seveda, kakšno stališče so zavzemala pri odgovoru na Zavezino* okrožnico naša učiteljska društvai, a opomniti se mi zdi potrebno, da se je Nemško-avstrijska učiteljska Zveza na svojem delegacijskem zborovanju dne 20. julija t. 1. v Lincu izrekla z večino za podržaivljenje ljudskega šolstva, in da sa glasovali za ta predlog vsi i|dposlancii razen onih z Nižjeavstrijskega, Moravskega in razen dela šlezkih delegatov. Vse eno je zdaj tai obvezni sklep za vse nemško avstrijsko učiteljstvo. K našeniu tozadevnemu stališču pripominjamo osebno nekaj besed. Recimo, da se priklopimo čcškemu učiteljstvu s svojo zahtevo. Reforma šolstva mora priti, zakaj zahtevajO' jo razmere. Ali pa je pravilno, če družimo to čisto šolsko zadevo s politiško zadevO' narodne avtonomije ? Odgovarjam s kategoričnim ne, ker bi bilo za nas vsekakor že enkrat potreba, da ločimo šolska od politiških vprašanj. Narodno avtonomno' šolstvoi naj družijo z vprašanjem narodne avtonomije politiki, če se jim zdi potrebno in če upaijo, da dosežejo uspeh — prvega jirn ne bomo branili in veselili se bomio njihovega uspeha; napačno pa bi bilo za šolnike, da bi postavljali vse svoje zahteve o preustrojitvi šolstva na tai temelj. Zgodi se namreč docela lahko, da obvisi v zraku vse refonnsko skupno delo, kakor visi v zraku še vedno vprašanje narodne avtonomije. Gotovo je, da si jo želimo; ampak pri šolskoreforninem vprašanju forciramO' narodno avtonomijo brez potrebe; z njim je ne bomo pospešili in ne ovirali, zato je združitev teh vprašanj precej nesrečna, brez ozira na to, da posegamo pri popolnoma šolskem vprašanju brez potrebe na politiško polje. Naj pa se reši solsko vprašanje na tisto piat, ki se hoče, vedno ostane v prvi vrsti g m o t n o vpr ašanje. S tega stališča morarno izraziti: Ali bi bilo za nas umestno, da valimo narodni^ avtonomiji v naročje to stran? Bogata Češka in Moravska, industrialna Nižjeavstrijska in Šlezija si lahko privoščijo, da si ne belijo s tem glave. Smemo li pa opustiti to tudi siromašni Slovenci? Kateri realni politik, ki se bo potegoval za narodno avtonomijo, bo1 hotel natveziti tej takoi ogromno gmotno žrtev? Niti eden! 2e pri deželnih avtonomstvih se je izigravalo — ali po pravici ali namišljeno — ravno šolstvo vedno1 za grobokopa deželnih financ, in vendar nosijo te le del vseh stroškov. Narodna avtonomija pa bi morala prevzeti vse! Besede o veliki vrednosti narodne izobrazbe so resnične; a dokler temelji vse pridobivanje vseh vrednot na ogromni narodovi gmotni žrtvi, dokler občuti narod sam VSo njeno pezo, toliko časa bodo še vedno šoli bolj v škodo kot v korist. Velik del nasprotstva napram šoH ima svoj izvor edinole v nepraivični razdelitvi stroškov za njo. Verjamemo celo vzlic dobremu mnenju o blagi skrbi države za vse njene na1rode, da se celo država sama rada otresla šolskih sroškov; a ker je tudi gotovo, da bi jih — vsaj naša — narodna avtonomija ne zmagovala, ostanejo lahko tudi vsi novi šolski zakoniki »biser avstr. osn. drž. zak.«, a učiiteljstvo bi še vedno preklinjalo kak »§ 55«. Naj pa bi država še tako prepustila vse šolstvo narodnim avtonomijam, vrhovnega nadzorništva se gotovo ne odreče, ker se ga kot čuvarica nad vsemi avtonomijami odreči ne more. Kakšen kaos pa bi nastal iz tega razmerja med piačnikom-nezapovednikom in zapovednikom-plačnikom, o tem premišljuje lahko tudi največji optimist, a do povoljnega zaključka težko, če dospe. Končno pa, kje imamo' zasiguranost, da izpolni narodna avtonomija svojo dolžnost napram lastnemu šolstvu? Ali so jo vršile deželne avtononiije? Učimo se za bodočnost iz zgodovine dni, ki smo jih v tem oziru doživeli in ki jih še doživljamo, in težko, da bi našli preveč optiraistov, ki bi verjeli v to novo obijubljeno deželo. Vse navedeno je nioje osebno mnenje iu ga zastopam kot tako. Nič drugače ni tudi predlog, ki ga pišem v premišljevanje slovenskemu učiteljstvu in za znabitno prijazno upoštevanje na mestu, kjer se bo odlcčevailo o tozadevnem stališču vseslovenskega učiteljstva. Zahtevajmpi podržavjenj.e ljudskegašolstva, k i s e mumor a p r i z n a t ii odločno n aro d n i značaj v v s e m njegovein u s t r o j u ! Za tako šolstvo se država mora odločiti, če pritisnjejo nanjo vsi avstrijski narodi; za tako šolstvo bi se zavzemala lahko z vsemi silami! vsaka natcdna avtonomija, ker bi bi!a zainteresirana na njem moralno, ne pa tudi materialno; tako šolstvo morajo priboriti vsakemu narodu njegcve žrtve v sedanji, dobi. — Toliko sem hotel povedati, oziraje se predvsem na naše razmere in potrebe. Drugi narodi imaijo lahko drugačne te, drugačne one; njihovim zahtevam se prilagodinio v toliko, koliikor je v korist našega naroda in šolstva za tega. Vsekakor pa se zavedajmo, da zahtevamo reiormo šclstva kot šolnikii in ne kot politiki. Več nas bodo upoštevali kot stan, zastopajoč svoje stanovske potrebe, ki jih dobro pozua, kakor pa, če hočemo imeti besedo tudi tam, kjer nimaino kot stan ničesar iskati. Pav. Flere.