Prežihov nacrt za izseljensko povest
v Prežihovi zapuščini se je med različnimi zapiski ofaranil načrt za povest o življenju naših izseljencev v Franciji. Načrt vsebuje trinajst točk, pisan je s črnilom na ob-trganem listu fconceptnega papirja. Nekoliko popravljen v interpunkciji se glasi:
Izseljeniška povest.
1. Delavec gie iz domovine.
Opis odhoda in prihoda v Francijo.
2. Kontrakt v gozdu, na polju, v kamnolomu.
3. Hrepenenje, da dobi posel v industriji.
4. Dobi zaposlitev v industriji.
5. Tovariši, tovarišice.
6. Podjetna policija.
7. Domače društvo — s kontrolo.
8. Lrjkali v Parizu, Lensu, Sallaumine.
9. St. Etienne.
10. »Kaj bi ti napravil, če bi imel denar?«
11. Denar poneverjen pri izmenjavi na postaji.
148
12. »Ali se tu... bolj zavedaš, da si človek, kakor doma v Tibovljah, ali na bajti : (vinogradu) na Dolenjskem, ali na Prekmurskem ...?« i
13. Župnik reče Slovencu: »Pojdi po ulicah in kjer vidiš prazne flaše zunaj, tam so Slovenci doma...»
Pričujoči dokument je zanimiv predvsem z dveh vidikov. Ze sam po sebi je za- ¦ nimiv za proučevanje Prežihove ustvarjalne metode. Zanimivo je namreč, da se je razen ¦ nekaj osnutkov za ureditev zbirk kratke proze ohranil v pisateljevi zapuščini le še načrt ; za kmečko dramo. Torej je pričujoči osnutek edini ohranjeni Prežihov načrt za pripo- ; vedno delo. Ker pa, kolikor vemo, pisatelj ni dela nikoli napisal niti začel pisati, in ker J tudi kmečke drame ni nikoli dokončal, bi lahko sklepali, da je Rrežih, ko je kako delo : končal, osnutek zanj uničil. To pa se ne ujema z doslej znanimi izjavami o Prežihovem ' načinu ustvarjanja, ki so si edine v tem, da je Prežih snoval svoja dela v mislih, dokler i mu niso toliko dozorela, da jih je lahko napisal v dokončni obliki. Ce upoštevamo to j in zanikamo možnost, da bi pisatelj že uporabljene .osnutke zavrgel, za kar tudi nimamo j dokazov, se nam nudi razlaga, da si je iPrežih zapisoval osnutke le za tista dela, pri ' katerih oblikovanju ni bil povsem suveren, torej za tista, ki niso obravnavala snovi iz i kmečkega življenja v obliki črtice, novele ali romana. Vendar tudi za to razlago, ki se ; nam zdi še najbolj verjetna, nimamo zadostnih dokazov. i
Po drugi plati je načrt zanimiv zaradi izbora snovi. Prežiha poznamo predvsem '\ kot mojstrskega upodabljalca koroškega kmeta v spopadu z naravnimi silami in v social- | nih trenjih. Razen tega je dal doslej pri nas najglobljo analizo prve svetovne vojne in 1 slovenskega človeka kot avstrijskega vojaka, z nekoliko manj mojstrstva pa je podal s nekaj plastičnih potepuških in delavs.kih slik ter pretresljivih epizod iz nacističnih kon- ' centracijskih taborišč. Z izseljensko povestjo, če bi jo napisal, bi posegel na povsem novo snovno področje, ki se ga je sicer le bežno dotaknil v potopisnih črticah V petem nadstropju in Pariz (oboje v zbirki Borba na tujih tleh) in v članku Naš tisk med izseljen- -ci, katerega kopija se je ohranila v zapuščini in ki menda ni bil natisnjen. Prežihove < lastne izjave v avtobiografskih zapiskih in izjave nekaterih njegovih sodelavcev iz ' emigracije pričajo, da je bil Prežih organizacijsko povezan s slovenskimi izseljenci in da je dokaj dobro poznal življenje slovenskih izseljencev v Franciji, njihove razmere j in problematiko. Zato bi bila lahko Prežihova povest zanimivo in verodostojno pričeva- \ nje o naših izseljencih v Franciji tik pred drugo svetovno vojno. :
Ob tem načrtu se nam postavlja zanimivo vprašanje, ali pomenijo točke temo po-sameznih poglavij povesti ali si je pisatelj nanizal le pomembnejše izseljenske probleme, ' ki bi jih v povesti moral obdelati. Prve točke bi govorile za prvo razlago, zadnje za i drugo. Popoln odgovor na to vprašanje ipa ni mogoč, ker idelo ni bilo napisano. Pač ; pa si s pomočjo drugih Prežihovih del lahko nekoliko osvetlimo, kaj si je pisatelj za- i mislil ob nekaterih začrtanih točkah. V osmi in deveti točki si je pisatelj izbral nekatera ; središča slovenskih izseljencev v Franciji, ki jih je sam poznal in ki jih omenja v poto- \ pisu Pariz. Da si je v osmi točki posebej zastavil opis gostinskih loikalov, je pač v zvezi \ s sedmo točko; bistvo obeh je »kontrola«. V že omenjenem potopisu namreč piše: »V lo- i kale, kjer so se ob nedeljah shajali naši rojaki v Parizu, pošten človek ni mogel zahajati ,; — ne zaradi rojakov in rojakinj, temveč zaradi armade ovaduhov in prisluškovalcev ' konzulata in poslaništva.« (Borba na tujih tleh, str. 166.) V svojem bistvu pa je Prežih ^ stvar opredelil v uvodnem odstavku članka Naš tisk med izseljenci: ;
»Po vseh delih sveta, koder so prebivali izseljenci iz Jugoslavije, ki so morali tja ] s trebuhom za kruhom, se je tudi med njimi vršila borba med napredkom človeštva in ¦ med starim svetom revščine in nazadnjaštva. Značilno za dežele zapadne demokracije, I kakor so bile Francija, Belgija in Holandija v Evropi ter Severna in Južna Amerika, je ' bilo že takrat to, da so se naši izseljeniki nahajali pod hudim pritiskom vseh Jugoslovan-skih protiljudskih režimov. Jugoslovanska poslaništva v teh deželah so bila navadne i ekspoziture beograjske policije in špijonaže nad lastnimi državljani. Jugoslovanski iz- ; seljeniki se niso smeli odkrito pridruževati naprednim, svobodoljubnim gibanjem tistih ^ dežel. Kdor je to storil, je bil preganjan. To je bil posebno slučaj v zapadnih deželah ' Evrope.« ^
Deseta točka vsebuje motiv, ki ga je Prežih vpletel že v črtico Obračun iz leta 1921 | (prim. Zbrano delo I, str. 100); za njegove potepuške črtice je tako pogojno ugibanje"; značilno. Trinajsta točka pa vsebuje izpraznjene steklenice kot razpoznavni znak med ^ slovenskimi izseljenci. Anekdoto je v širši obliki Prežih vpletel že v potopis Pariz (Borba i na tujih tleh, str. 166). ]
Zanimivo bi bilo dognati, v katero obdobje pisateljevega ustvarjanja sodi ta načrt.-Zapisek ni datiran, zato je precej težko določiti čas njegovega nastanka. S pomočjo pri-v
149^
merjave z Prežihovimi deli in zapiski, ki zadevajo izseljence, se nudijo tri možnosti za datiranje tega načrta. Prva sega še v leto 1940. Tega leta je namreč Prežih napisal poto-pisni črtici Pariz in V petem nadstropju (druga je'izšla v prvih dveh številkah Sodobno-, sti 1941). Stične točke med njima in načrtom za izseljensko povest smo že nakazali. Za to datiranje bi tudi pričal papir, na katerem je zapisan načrt. Druga možnost za datiranje nastanka tega načrta bi bilo poletje 1946, ko je Prežih pripravljal zbirko potopisov Borba na tujih tleh za tisk; takrat je dopolnjeval stare rokopise. Približno v istem času je verjetno nastal tudi ölanök Naš tisk med izseljenci.
Kot pobuda za nastanek načrta za izseljensko povest bi utegnil delovati tudi rokopis izseljenske povesti Dajte nam domovino, ki ga je prejel od Mohorjeve družbe v oceno. Prežih je bil po obnovitvi Mohorjeve družbe leta 1945 namreč nekakšen njen interni cenzor. V oceni rokopisa Dajte nam domovino z dne 3. aprila 1948 piše Prežih med drugim: »Tudi ni to kakšna izseljeniška povest, ampak povest neke izseljeniške družine, ki je posebnež. Ne da slike o splošnem življenju in o splošni borbi naših izseljencev. O izseljeniškem problemu bi bilo res dobro napisati kako povest, toda to, kar nudi to delo, ne odgovarja naši literarni nalogi.« Besede v citatu izzvene kot nekakšna napoved lastne izseljenske povesti, vendar je čudno, da načrta ne omenja v pismu Ferdu Godini z dne 17. junija 1948, kjer piše o dveh literarnih načrtih, ki sta ga tedaj vznemirjala, in sicer o romanu Pristrah in o povesti iz taborišča.
O tem, kakšna bi bila Prežihova izseljenska povest, če hi jo napisal, je na podlagi skopega načrta in skromnih dejstev, ki smo jih skušali podati v njegovo ilustracijo, tvegano in tudi nepotrebno sklepati. Vendar nam Prežihove besede v oceni rokopisa za Mohorjevo družbo pričajo, da si je delo zamišljal kot temeljito sociološko študijo o slovenskih izseljencih v Franciji, da je težil za tipičnim in zavračal izjemno.
Jože Koruza