Aleksandar Flaker RUSKA a v a n g a r d a S N Liber, Globus, Zagreb, 1984 Temeljna predpostavka, na pod­ lagi katere razgrinja Flaker v svoji razkošno ilustrirani knjigi, posve­ čeni ruski književnosti v burnem obdobju med revolucijama leta 1905 in 1917 tja do administrativne ukinitve vseh pisateljskih organi­ zacij leta 1932, podobo živahnega, inovativnega in po umetniških do­ sežkih tako pomembnega in boga­ tega umetniškega dogajanja, je nedvomno vsebovana v njegovem pojmovanju avantgarde kot pojma, strukturno nadrejenega posamez­ nim gibanjem in izmom. V na­ sprotju z drugačno teoretsko kon­ cepcijo avantgarde kot zbira posa­ meznih gibanj, ki so se pod različ­ nimi imeni pojavljala v Evropi med leti 1910 in 1930 in zastopala tak­ šne ali drugačne ideje, koncepcijo, ki ji sicer ne gre docela odreči znanstvenih zaslug in dosežkov, ki Pa po njegovem mnenju prestavlja raziskovanje avantgarde v območ­ je kulturne zgodovine, od česar se sam izrecno distancira (prim. Rus­ ka avangarda, str. 15), izhaja Flaker iz zahteve, da m ora literarna zgo­ dovina kot zgodovina literarnih tekstov graditi predvsem iz tekstov samih, ne pa iz opiranja na ideje, ki so jih avtorji razglašali v raznih Programskih izjavah ter manifes­ tih, in ne glede na imena različnih izmov, ki so sijih pri tem nadevali. Samo iz literarnih del in predvsem •z njihovih umetniških dosežkov je moč ugotavljati stilne značilnosti le-teh, na podlagi katerih jih lahko med seboj primerjamo in iščemo njihovo m orebitno sorodnost in stilno enotnost. Ravno stilna enot- nost pa je temeljna konstituanta znanega Flakerjevega pojma stilne ormacije kot »strukture struk­ tur«, ki v celem nizu književnih del določenega obdobja literarnozgo­ dovinskega procesa ene ali več na- C1°nalnih književnosti razkriva so­ rodnost ali celo istovetnost struk­ turalnih elementov (prim. Stilske formacije, Zagreb 1976, str. 21, 22). Pogojno je taka »struktura struk­ tur« tudi avantgarda, vendar s po­ vsem specifičnimi, negativnimi, za- nikovalnimi ali antinomičnimi lastnostmi, zaradi katerih gre prav­ zaprav za antiformativno formaci­ jo, pri kateri je bolj kot istovetnost naglašena predvsem nasprotnost in protislovnost elementov. To so, na kratko, osnovne prem i­ se knjige. Bilo bi nesmiselno priča­ kovati, da lahko teh nekaj stavkov v celoti predstavi tako obsežno delo (okrog 500 strani), pač pa se ob njih kot dovolj zanimiva mož­ nost ponuja priložnost za podrob­ nejši premislek o metodoloških vprašanjih tega osrednjega Flaker­ jevega dela o določenem obdobju zlasti ruske, spričo poudarjenega primerjalnega vidika pa vendarle ne samo ruske literature. Dejstvo, da je tema ruske avantgarde ne­ kakšna konstanta, h kateri se avtor v svojem celotnem raziskovalnem opusu nenehno v rača jo dopolnju­ je, predeluje in obnavlja ter vedno znova odkriva - v obširni biblio­ grafiji izstopata iz vrste člankov in različnih prispevkov v strokovnem časopisju in zbornikih zlasti dve predhodni knjigi, urejeni večidel iz že objavljenih in predelanih član­ kov in razprav, znane Stilske forma­ cije iz leta 1976 in Poetika osporava- nja iz leta 1982, s tem, da je bilo be­ sedilo Ruske avangarde, kot izve­ mo v spremni besedi, zaključeno že leta 1978 in je torej po nastanku starejše od Poetike osporavanja - to dejstvo torej, podkrepljeno z več­ kratnimi načelnimi izjavami v raz­ ličnih formulacijah, priča o tem, da razume pisec svoje raziskave p red ­ vsem kot proces, kot nenehno is­ kanje, ne pa kot zaključen sistem za vedno dognanih, nespremenlji­ vih resnic. Po drugi strani pa je v isti spremni besedi tudi zapisano, da je leta 1983 ob branju zadnjih korektur za knjigo razmišljal o spreminjanju teksta, a je to misel v želji, da bi čimbolj pospešil izid knjige, nato opustil, češ da bi »v bistvenih stališčih ostal pri tistem, kar sem napisal pred nekaj leti« (str. 501); poleg tega je še zapisano, da lahko ugotovitve iz Poetike ospo- ravanja služijo kot dopolnilno gra­ divo k Ruski avangardi, kar vse vodi k misli, da predstavljajo te tri knjige nekakšno »celoto«, in vabi k primerjanju njenih »delov«. Sprejeta teoretska osnova struk­ turalnega preučevanja literature, podprta zlasti z Jakobsonovimi teoretskimi koncepcijami in ideja­ mi češkega strukturalizma ter Lot- mana, ob navezavi na predhodne teoretike avantgarde (med njimi so najvažnejši Poggioli, Ortega y Gasset in Szabolcsi), pa najbrž tudi ne brez vpliva marksističnih teore­ tikov m odem e umetnosti, zlasti npr. Adorna in Marcuseja, je v Stil­ skih formacijah sicer ob podčrtani konstitutivni vlogi družbene funk­ cije, ki razvoj književnosti veže v historični, družbenozgodovinski proces, spodbudila Flakerja naj­ prej k iskanju strukturnih - prav­ zaprav uporablja izraz stilnih - do­ ločil pojma avantgarde kot antifor- mativne formacije, ki se upira strukturiranju celovitih, zaključe­ nih sistemov (Flaker uporablja celo izraz sekundarna formacija). Ob prenosu na literarno gradivo ruske književnosti pa jo je moral, omenjeni drugačnosti navkljub, po načelih historizma v periodizacij- ski shemi soočiti z drugimi stilnimi formacijami, z romantiko, realiz­ mom, simbolizmom in impresio­ nizmom. Stilna določila so nato konkretizirana in ilustrirana s pri­ meri za zanikovalne in konstruk­ tivne lastnosti ruske avangarde: za leksično inovativnost, sonanašanje semantičnih nizov, za načelo diso­ nance, konstruktivno načelo, za montažo, depersonalizacijo in ob­ ratni, poudarjeni subjekt kon­ strukcije, za proces dehierarhizaci- je literarnih vrst in še za vrsto d ru ­ gih. Avantgardo pa vzame v pre ­ tres tudi z vidika odnosa strukture in realnosti, z vidika njenega sveta revolucionarne perspektive, z vidi­ ka opozicij univerzalno/nacional­ no, individualno/kolektivno, eks­ perim entalno/dostopno kot naj­ večkrat konfliktno vzpostavljenih družbenih relacij, v katere se avantgardna književnost postavlja ali je van je postavljena, vse to v pri­ zadevanju, da bi sistemsko rešil vprašanje ruske avantgarde kot stilne formacije v ruski književnos­ ti in se hkrati približal občemu mo­ delu književne avantgarde (prim. Stilske formacije, str. 251), za kate­ rega, kot smo že poudarili, seveda niso odločilne »doktrine«, temveč le estetsko relevantne literarne oz. umetniške realizacije. Model lahko reši tudi različne težave in odsto­ panja, s katerimi se srečuje vsak raziskovalec, saj nekateri avtorji programsko nikakor ne sodijo v avantgardo, pač pa ji ustrezajo s svojimi deli (Mandelštam), ali rav­ no obratno (Jesenin); vendar se še pojavljajo težave s periodizira- njem, saj tudi izven začrtanega ča­ sovnega okvira srečujemo dela z identično strukturo (Andrejev, Beli). Dodatno rešuje razna odsto­ panja še z. opozorilom, da je ob­ močje delovanja avantgarde znat­ no širše, kot se vidi navzven, kar je pripisati antiformativnosti same avantgarde, katere elementi se rav­ no zato radi povezujejo in vključu­ jejo v druge stilne formacije. Nače­ ta je tudi že tema povezav med rus­ ko in hrvaško avantgardo, toda vzporednice z dvema glavnima predstavnikoma hrvaške, s Krležo in Cesarcem, so šele bežno nakaza­ ne, medtem ko je Zenit ocenjen kot manj pomemben. Nadaljnje poglabljanje razisko­ vanja v Ruski avangardi Flakerja ni vodilo v sm er sistemskega razčle­ njevanja oz. širjenja modela, saj so strukturna določila avantgarde oh­ ranjena praktično nespremenjena, temveč je dal prednost diahronim raziskavam ruske književnosti te dobe ter s tem razširil predvsem li­ terarnozgodovinski vidik obravna­ vane problematike. Takoj se je se­ veda moral spopasti s periodizaci- jo in ločiti avantgardo od drugih stilnih formacij, zlasti od simboliz­ ma oz. modernizma (ki mu pomeni sinonim za moderno in vključuje simbolizem, secesijo in impresio­ nizem) ter jo hkrati notranje raz­ členiti. Razčlemba je razvidna iz vsebinskega kazala in nekoliko spominja na »klasično« literarno­ zgodovinsko razčlenitev smeri oz. obdobja, čeprav se je Flaker tema pojmoma že v prejšnji knjigi odre­ kel v prid svojemu pojmu stilne formacije: uvodnim terminološ­ kim in metodološkim razglablja­ njem sledi poglavje o spontani avantgardi (Andrejev, Beli, Roza- nov, zgodnji Mandelštam) - kar bi lahko bili predhodniki; nato sledi zavestna avantgarda (Hlebnikov, Majakovski, Jesenin) - začetniki, vzpon ali prvi val; glavnina ali vrh je uvrščena v poglavje o avantgardi v revoluciji in po njej (sem so uvrš­ čeni tudi Leninovi pogledi na umetnost in pregled tedanjih knji­ ževnih doktrin, nato pa Blok, Maja­ kovski, Bedni - kot alternativa avantgardi, Hlebnikov, Pasternak, Gastev, Zamjatin, Pilnjak, Babelj, Cvetajeva, Zabolocki, Oleša), ter končno upad v poglavju o zatonu avantgarde (OBERIU, Harms). Po­ glavja so sestavljena iz krajših štu­ dij, ki so večinoma, ne pa pravilo­ ma, posvečene vsaka drugemu av­ torju, vendar tako, da se posamez­ ne teme združujejo v večje celote (npr. Če tiri marša revolucije, Tri no­ gometa ruske avangarde), ki omo­ gočajo tudi večkratno vračanje k pomembnejšim vprašanjem in av­ torjem, ter s tem večajo notranjo povezanost dela, le ponavljanju se tako ni moč izogniti. Močno je raz­ širjena tema sklepnega poglavja o odnosih med hrvaško in rusko avantgardo, ki je bila prej le naka­ zana. Nova je izdelava opozicije avantgarda/modernizem, pri kate­ ri je pomemben vpliv nemških teo­ retikov (Klotza, pa tudi Burgerja). Kot izredno pomemben za razliko­ vanje med modernizmom in avant­ gardo je ocenjen novi sinkretizem umetnosti, premik od zgledovanja književnosti pri glasbi, značilnega za modernizem (simbolizem), k povezovanju književnosti zlasti s slikarstvom in s filmom pri avant­ gardi. Prav ta premik je tako po­ memben in v tolikšni meri distink- tiven za avantgardo, da mu je vred­ no posvetiti dosti časa in v Ruski avangardi predvsem tudi prostora; tako prinaša knjiga poleg drugih jlustracij številne reprodukcije sli­ karskih del ruske avantgarde, ki naj to vez ustrezno ponazorijo. Toda čeprav se izkaže tema o pove­ zavi slikarstva s književnostjo po zaslugi Krleže, Cesarca, Micičeve- ga delovanja in Zenita kot nadvse plodna tudi pri srečanju s hrvaško avantgardo, ostajajo primerjave književnosti s slikarstvom izrisane bolj na podlagi zgodovinskih ana­ logij in podatkov ter podkrepljene, ne sicer izključno, a vendarle pred ­ vsem na »semantični ravni« lite­ rarnih besedil, saj avtor ne zasnuje literarni avantgardi teoretsko ekvi­ valentnega strukturnega modela ruskega avantgardnega slikarstva, ki bi omogočil konsekventno ugo­ tavljanje možnega strukturalnega izomorfizma med obema. Lahko pa bi tudi ugovarjali, da je povezo­ vanje slikarskih efektov z literarni­ mi značilno že za impresionizem, ki ga Flaker uvršča v modernizem. Toda če se že zdi, da Flaker v Ruski avangardi pod težo historiz- ma pri semioloških, strukturalnih oz. sistemskih raziskavah nekoliko popušča, pa se vendarle noče pre ­ pustiti na milost in nemilost obilici zgodovinskega oz. knjižnega gradi­ va, ki bi ga slejkoprej odrinila na rob nevarnosti pozitivističnega li­ terarnozgodovinskega grmadenja podatkov ter pisanja »tradicional­ ne« (in kritizirane) zgodovine lite­ rature. Zato m ora seveda preizku­ siti preostalo možnost, po Jakob- sonu edino možno in pravo zgodo­ vinsko poetiko kot superstrukturo serije zaporednih sinhronih opi­ sov, ki na široko odpre vrata in­ terpretaciji literarnih besedil. Tako je povsem razumljivo, da tvo­ rijo ravno interpretacije besedil glavnino knjige; v glavnem upošte­ vajoč - če naj verjamemo avtorju - načela znotrajkontekstualne in­ terpretacije, izhajajo iz pesmi kot govora lirskega subjekta oz. iz proznega besedila kot kompozicij­ ske strukture pripovedovalčevega govora, sežejo prek niza opozicij oz. paralelizmov na semantični ravni k leksikalni in sintagmatski ravni besedila ter se z aplikacijo že naštetih stilnih določil avantgarde prek obdelave ritma in pesniških ter retoričnih figur spet vrnejo k semantični ravni besedila. S tako izčrpnimi interpretacijami skuša tudi ujeti ravnovesje med (poudar­ jeno) estetsko funkcijo avantgar­ dnega dela in nekoliko manj raz­ vidno (a po definiciji konstitutiv­ no) družbeno funkcijo. Seveda pa z interpretacijami ne more pokriti celotnega umetniškega opusa po­ sameznega avtorja, zato so pravilo­ ma omejene na izbor najbolj repre ­ zentativnih del, ostalo pomembno gradivo pa je spričo bazičnega his- torizma sicer ravno tako prisotno ter bolj ali manj podrobno skicira­ no ali podano v obliki krajših lite­ rarnozgodovinskih ekskurzov. Za takšna ekskurza (ker ne izhajata iz literarnih del) imamo lahko tudi obravnavo Leninovega odnosa do sovjetske književnosti in um etnos­ ti te r obravnavo sovjetskih književ­ nih doktrin med leti 1917 in 1932, ki so se že pred nasilnim zunanjim poseganjem živo ukvarjale z vpra­ šanjem o vlogi književnosti v druž­ bi, na katerega je ruska avangarda odgovorila tako različno, se (sko­ rajda ali docela) družbeno funk- cionalizirala in se pod pritiski končno soočila s tragično samou- kinitvijo v čisto dobesednem po­ m enu ali pa v apologetiki in kon­ formizmu. Za ekskurz bi lahko ve­ ljalo tudi pisanje o Bednem, ki ga Flaker strukturno oz. stilno pač ne uvršča v avantgardo. Vse to opo­ zarja, da se zdi avtorju njegovo last­ no metodološko izhodišče, ki za­ hteva ukvarjanje izključno z um et­ niško kvalitetnimi literarnimi deli, očitno pretesno in zato po potrebi prilagaja svojo optiko. Podobno velja za poglavje o odnosih hrvaške avantgarde z rusko, kjer pritegne v obravnavo tudi programske član­ ke (Krležev manifest Hrvatska knji­ ževna laž), Krleževe publicistične zapise in eseje (v Plamenu, Knji­ ževni republiki), njegov potopisni dnevnik Izlet v Rusijo, pa seveda Cesarčev ruski članek o Krleži ter druge članke in eseje o Rusiji in ruskem slikarstvu, podrobno, a z manj simpatijami, pa popiše tudi objave v Zenitu, čeprav ves čas po­ udarja, da je za avantgardo odločil­ na predvsem umetniška realizacija - ki da pri Zenitu ni adekvatna, vse ostalo pa je le drugotnega pomena. Avtor skuša ves čas dopolnjevati svoj pristop, kadar se pokaže pred ­ metu neustrezen: strukturalno in sistemsko raziskovanje že na začet­ ku dopolni z diahronim, estetsko funkcijo z družbeno funkcijo, zgo­ dovino literature, ki bi se lahko prevesila v običajno »pozitivistič­ no« razporejanje literature po smereh in obdobjih, s strukturalno analizo, ki ga pripelje v in terpreta­ cijo, slednjo pa spet z diahronimi ekskurzi in kronološkimi beležka­ mi, analizo literarnih del z analizo neliterarnih del itd.; po drugi stra ­ ni se tudi zdi, da noče docela zavre­ či nekaterih pojmov, ki so jih izde­ lale prejšnje, tudi kritizirane teori­ je avantgarde, integrirani v njegov metodološki koncept pa so izgubili pravo »zaledje«, o čem er m orda najizraziteje priča ravno obravna­ va Zenita. Prav zaradi tega avtorje­ vo razmerje do vprašanja avant­ garde v evropskem merilu, ki sicer resda ni predm et tega dela, a iz raz­ nih navezav, opomb in primerjav zbuja nepovezane, toda prav kon­ kretne predstave, še malo ni ne­ problematično. Zaradi vsega pove­ danega se ne moremo povsem brez pridržkov strinjati z vzpored­ nico, ki jo potegne med svojim de­ lom in avantgardo, ko motivira ne- sistemskost svoje knjige z nesis- temskostjo in antinomičnostjo avantgarde, temveč ta nesistem- skost močno korelira predvsem z metodološkimi kontroverzami Fla- kerjevih lastnih koncepcij. Pač pa lahko pritegnemo naslednji avtor­ jevi oceni, polni pretirane znan­ stvene skromnosti in spretne reto­ rike: po njej Ruska avangarda ni bila zamišljena niti kot izsek iz zgo­ dovine ruske književnosti niti kot poskus zgraditi sistemsko teorijo ruske avantgarde, čeravno je k obo­ jemu vendarle težila, zato je njen namen predvsem propedevtičen (prim. str. 20). Kajti neodvisno od tega, ali knjiga pretendira ali ne pretendira na to, da bi bila znan­ stvena monografija, s čimer jo npr. druži neizogibno obilje faktografi­ je, obširnost in izčrpnost referenc v tekstu, bogato slikovno gradivo, ločuje pa npr. odsotnost pregledne bibliografije - dodana je le nepo­ polna bibliografija knjižnih prevo­ dov ruskih avantgardnih avtorjev v srbohrvaščini - te r odsotnost raznih kazal, če upoštevamo le ne­ kaj zunanjih znakov, podaja kot ce­ lota vsekakor impresiven pogled suverenega poznavalca na burno in bogato ustvarjanje v ruski um et­ nosti približno med leti 1910 in 1930 in je s svojo lepo oprem o ned ­ vomno pomemben strokovni in za­ ložniški dosežek. Pregled tistih delov Poetike ospo- ravanja, ki se nanašajo na vpraša­ nja o pojmu avantgarde, potrjuje našo, iz Flakerjeve lastne izjave iz­ peljano trditev, da knjiga ne prina­ ša novosti v bistvenih stališčih. Za razumevanje njegovega odnosa do evropske avantgarde je npr. zani­ miva misel, izrečena v intervjuju, daje tisto, kar veže tekste oz. s truk­ ture evropske avantgarde, družbe­ na funkcija teh tekstov, ki prek es­ tetskega prevrednotenja teži k m o­ ralnemu, etičnemu in socialnemu prevrednotenju sveta (Poetika os- poravanja, str. 326). Toda ta opre­ delitev je le presplošna; avantgar­ da je resda tista (antiformativna) stilna formacija, v kateri se vpraša­ nje družbene funkcije literature do skrajnosti stopnjuje in zaostri, s či­ m er je možnost raziskave v to smer odprta ter pri Flakerju z nekaj mis­ limi, na problematičnost katerih je opozoril že Janez Vrečko, v oceni Poetike osporavanja (Primerjalna književnost 1983 št. 1, str. 57-62), sicer tudi nakazana, vendar avtor kasneje potrdi, da ostaja njegovo izhodišče predvsem estetsko (Po­ etika osporavanja, str. 327), s čimer hkrati potrdi zvestobo svojim kon­ cepcijam že od prve knjige naprej. Avtorja prepričanje o znanosti kot nezaključenem, nikoli dokonča­ nem procesu tudi po koliziji na­ sprotujočih si metodoloških prije­ mov doslej ni vodilo v revizijo nje­ govih temeljnih metodoloških sta­ lišč, temveč je v Poetiki osporava­ nja v vrsti študij poglabljal p red ­ vsem primerjalni zgodovinski vi­ dik med rusko in hrvaško avant­ gardo, na novo osvetlil vezi med književnostjo in slikarstvom v tem kontekstu, dodal marsikaj o Krleži in hrvaški književni levici, popest­ ril stare in dodal nove interpretaci­ je literarnih besedil ter z gosto stkano mrežo vzporednic, prim er­ jav in aluzij vnovič potrdil produk­ tivnost svojega pogleda, ki se od poskusov izdelave sistemske teori­ je avantgarde vse bolj obrača v zgo­ dovino, oz. ustvarja med njima spe­ cifično, nenehno dopolnjujoče in dograjujoče se vmesno raziskoval­ no polje, ki resda ne ponuja niti ne more ponuditi rešitev za vse pro ­ bleme, ki se ob tem porajajo, lahko pa se prosto giblje po literaturi; če pa ostajajo pri tem nekatera vpra­ šanja odprta, toliko bolje - pravi Flaker - za nove poskuse novih raziskovalcev. Alenka Koron Zbignievv Folejevvski FUTURISM AND ITS PLAČE IN THE DEVELOPMENT OF MODERN POETRY A comparative study and antho- i°gy Ottawa, 1980 Folejevvski je svoje delo o futu­ rizmu in njegovem mestu v razvoju m odem e poezije razdelil na dva dela: na razpravo in antologijo, ki naj bi se dopolnjevali. Obravnava Marinettija, dva italijanska literar­ na manifesta, ruski in ukrajinski futurizem in posebej njuno poeti­ ko, poljski futurizem in v okviru poglavja o nadaljnjem prodoru fu­ turizma še Čehe, Slovake, Sloven­ ce, Spance, Portugalce in Brazilce. Razumljivo je, da je poudarek na italijanskem, predvsem pa na rus­ kem futurizmu, in za tako odloči­ tev niso potrebni nobeni argumen­ ti. Da pa avtor prezre, čeprav v za­ ključnem poglavju ta vpliv prizna­ va, Angleže z vorticizmom in Nem­ ce (pa še mdr. odmeve v Franciji, Romuniji), ni utemeljeno z niči­ mer, saj hoče biti študija primerjal­ na in m ora torej upoštevati recep­ cijo in vpliv futurizma ne le pri na­