492
Kritika
Slovenske novele. Zbral in uredil Mirko Javornik. Izdala Delavska založba r. z. z o. z. v Ljubljani 1935. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani r. z. z o. z, podružnica Novo mesto. Krekova knjižnica, mala osmerka, strani 156.
i.
Jalovi izbor »Slovenskih novel" me nehote spominja prve knjige Krekove knjižnice, „Sedmih mladih". Ta zbirka sicer po avtorjih in po kakovosti ni kdo ve kako> izrazito pokazala takratnega stanja naše pisarije, vendar pa je bila obljuba za bodočnost, prikupen, zdrav pojav v takratni literarni tišini, prvi zaznavnejši glas najmlajših. Od tistih dni je minilo pet kratkih let. Generacija, ki ji pripadajo ti avtorji, se je v tem času še pomnožila ter nekako avtomatično in brez velikih bojev stopila na mesto starejših pisateljev, ki so bolj ali manj utihnili ali pa šele ob mlajših spet nanovo oživeli. »Sedem mladih" pa je medtem doživelo marsikatero razburljivo uro.
Teh pet let ni pokazalo le nekatere literarne in znaeajne posebnosti posameznih avtorjev, marveč veliko več: minila je prva, najhujša otroška doba mlade generacije.
Bledi in slabokrvni bogoiskatelj Mirko Avsenak, ki je dal zbirki »Sedmih mladih" najdaljši in najslabši tekst, je utihnil; upajmo, da za zmerom. Peter Kovač, njegov drug po kakovosti pisanja, se je povrnil tja, odkoder je prišel in kamor tudi sodi, v „Žiko", kjer še zmerom objavlja — čeprav pod drugim imenom — kratke, krotke in ne kdo ve kako duhovite črtice. Ivo Grahor, star sotrudnik vseh naprednejših leposlovnih revij, piše še zmerom mračno in neurejeno prozo kakor pred leti. Jože Kranjc se še prav tako simpatično otepa s svojim nepočakanim, živahnim temperamentom: napisal je med kopo povprečnih stvari dve, tri novele, ki pričajo o njegovi nadarjenosti, izdal je tri knjige, ustanovil založbo in revijo „Dramo", se učil vsakršnih literarnih ume trni j, objavil nekaj (ne prav odličnih) gledaliških ocen ter naposled sam naskočil dramatiko. V času, ko to pišem, si recenzenti in nevošljivci spet belijo glavo zaradi njega: v gledališču ploskajo njegovi aktualni, simpatični, nekoliko hrupni in dokaj površni pet-dejanki »Direktorju Čampi". Rudolf Kresal je v tej družbi tako imenovani meteor, ki je nenadoma zableščal ter kmalu nato utonil v temo. Obetal je veliko več kakor je dejansko pokazal; pričakovali smo, da se razvije v odličnega novelista, bil je mimo Ludvika Mrzela dve leti najslavnejši mladi avtor, prevajal je Hamsuna, Lagerlofovo in Kalinikova, nenadoma pa je utihnil ter nastopil običajno pot poklicnega literata, ki se mu kakor že koli zmanjka korajže za ta ne prav prijetni poklic: pobegnil je v žurnalizem, odkoder se človek ponavadi ne povrne več. Miško Kranjec, tudi eden izmed redkih poklicnih pisateljev, pa je v nasprotju z njim premeril najdaljšo pot, postal je naš najvidnejši in najplodovitejši prozaist: v kratki dobi petih let je z brezprimerno naglico izbruhal nešteto novel, izdal osem knjig, urejeval pokojno »Ljudsko pravico", napisal pa kljub temu nekaj pomembnejših tekstov zadnjih let ter prvi odnesel Prešernovo nagrado za slovenski roman. Mirko Javornik, najmlajši in najspretnejši med njimi, pa se je med tem uril v literarnem in svetovno nazorskem žonglerstvu, lovil je na svoja jadra vetrove, ki so pihali po svetu, krmaril sem in t]e med katolištvom in nekam nejasnim socijalizmom — kar je bilo nekaj časa moderno pri nekaterih mlajših študentih iz Akademskega in Ljudskega doma — pisal je slabe novele in dobre potopise, prevajal, urejeval — tudi že pokojne — Hramove zapiske, zbiral literarne novice za Modro ptico, se trudil povsod naslikati lastno podobo v najlepši luči, kar je kajpak težko, izdal pa je tri knjige, pokazal veliko pisateljsko prožnost ter se naposled — kakor pač vsi začasni never-niki — vrnil spet med pravoverne katoliške ovčice. Mimogrede je imel še to smolo, da je zbral nesrečne »Slovenske novele".
Ta zbirka namreč niti po< izberi pisateljev, niti po svoji nazorski usmerjenosti, niti po kakovosti, niti po svoji tematiki ne razodeva pomembnosti ali nepomembnosti slovenske proze. »Sedem mladih" je kljub svojemu mladostnemu značaju, kljub napakam in pomanjkljivostim vendarle knjiga, ki ji ni mogoče odreči dokumentarične vrednosti. Takrat so se nam predstavili štirje dotlej neznani, toda nadarjeni ljudje, Javornik, oba Kranjca in Kresal, ljudje, ki so se sicer razvili vsak po svoje in sicer dokaj različno, tako da ne moremo reči, če so vsi v svoj prid napredovali, vendar pa so bili njihovi prispevki za tisti čas dovolj pomembni,   da so lahko   dokazali   svojo   živ-
493
ljenjsko upravičenost. »Slovenske novele" pa prinašajo tekste, ki v marsičem ne zadoščajo niti najpreprostejšim zahtevam kvalitetnega pisanja, tekste, ki bi povečini najbolje sodili v koš ali v miznico. Predstavili so nam enega samega novega avtorja: Cirila Kosmača. Njegov prispevek sicer pomeni obet za bodočnost, vendar so ga samo ponatisnili in ga vrhu tega še zrahljali na Prokrustovi postelji spodobnostne cenzure, tako da kaže nova zbirka dokaj žalosten in nespodoben obraz.
2.
Avtorji nove zbirke se tudi med seboj zelo razlikujejo po pisateljski izkušenosti, po svojem odnosu do sveta in ljudi ter zlasti po kakovosti svojih tekstov. Dva izmed njih sta že prava veterana, saj ju srečujemo že več ko deset let po revijah in knjižnih publikacijah: Iva Grahorja in Bogomirja Magajno. Prvi sodi po svojih snoveh in izraznih sredstvih nekako med nekdanje Mladinovce, ki so skušali utreti pot novi, socijalni prozi, pa se po večini niso mogli nikdar docela iznebiti povojnega plakaterskega pisanja: še danes slikajo svet ponavadi v slovitih barvah verskih fanatikov — v belem in črnem. Njegov vrstnik Magajna, po nazoru in temperamentu nekakšen njegov antipod, je veljal včasih za najizrazitejšega predstavnika mlajše katoliške proze, kar tudi nedvomno je, čeprav se ne more doslej ponašati s pomembnejšimi teksti in se tudi njegovo bujno in nekam „polteno" pisanje na videz ne sklada z evangelijsko čistostjo. Cene Kranjc in Stanko Vuk sta v primeri s tema veljakoma prava literarna otroka, v svojih sestavkih še razodevata svojo tiho radost nad tem, da pišeta; mestoma sta celo prisrčna, kar se njuni mladosti prav lepo poda, sicer pa bi bila dobra sotrudnika resnejšega dijaškega ali družinskega lista. Med slovenske noveliste ju pa zaenkrat raje še me pristevajmo. Ciril Kosmač je tudi — kljub svoji kvaliteti — še dokaj neznan avtor: kolikor vem, je doslej napisal nekaj podlistkov za Istro, no-velističen poskus za Zvon, črtico Ogorek za Jadranski koledar in Hišo št. 14 za Sodobnost, odkoder so jo ponatisnili tudi za to zbirko.
Tu podajam kratko analizo najzanimivejših prispevkov, čeprav so povečini negativni.
Grahorjevi Nataši nedostaje tega, česar pogrešamo skoraj pri vseh njegovih novelah, člankih in recenzijah: pravega pisateljskega prijema, notranje organizacije in resničnega življenja. V svoji noveli pripoveduje dokaj nejasno zgodbo o brezprizornem dekletu iz »tretjega doma Sovjetov" (menda v Moški ali kje!), ki se je je fant — nekakšen napol buržuj, napol „novi človek" — naveličal, pa ga ona kljub temu še ljubi. V oklepaju naj povem, da je ta zgodba v bistvu le zamotana in zakrita varijanta k slovitim jokavostim o dobri vlačugi in hudobnem zapeljivcu. Nataša je namreč dobro dekle, ki strašno trpi, njen napol buržuj pa je po1 mnenju tovarišev in tudi po avtorjevih navedbah lopov, surovina itd. Ne vem tudi, zakaj bi bile zgodbe iz Rusije kaj bolj socijalne kakor tiste, ki se pri nas dogajajo sleherni dan. Morda nikjer ne velja Goethejeva beseda „Greift nur hinein itd." tako zelo — kakor ravno V socijalni poeziji. Stavim, da je samo v hiši, kjer stanuje avtor — sicer ne vem za njegov naslov — toliko zanimivega, polnega, resničnega, vse ljubezni in sovraštva vrednega življenja, da ga človek do smrti ne izčrpa, če je le obdarjen s pravo pisateljsko domišljijo. Čemu bi potem hodili v Rusijo? Tam je na stotine pisateljev, ki bi tako Natašo najbrže bolje opisali kakor Grahor, ki si po vsem videzu ni niti na
494
jasnem, ali naj svojo zgodbo zasidra na psihološkem konfliktu med fantom in dekletom ali naj nam poda samo zanimivo zunanjo podobo življenja iz »novega sveta". Pomaga si namreč s tem, da nam opisuje zdaj muke in težave ubogega dekleta, zdaj spet neverjetne nasilne in prisiljene prizore med njenim fantom in tovariši. Ne gane nas pa ne to ne ono, ker je vsa zadeva izmišljena in neresnična, kar se da.
M a g a j n a ima podobne grehe na vesti, ki se razlikujejo le po zunanji obliki, nikakor pa ne po posledicah. V Nirvani se nadarjen kemik odpove svoji znanstveni karijeri, zanemari dekleta, ki ga je ljubilo, postane kapitalist ter se oženi z bogataško, ki ga ne ljubi. Tako se dokoplje do denarja in družabnega ugleda, ne more se pa iznebiti moralnega mačka: občutka, da se je izneveril idealom svoje mladosti, skratka, da se je „zašuštral". To je realna osnova, ki jo dokaj težavno izluščimo iz nejasnega teksta. »Novela" je namreč tako zamotana, simbolična, alegorična, čustveno patetična, psihološko neresnična, skrivnostna in lepopisno odlična, da smo po branju trdno prepričani, da je vse skupaj neumnost in da nas avtor vleče.
Tu nastopa recimo majhen Budhov kipec, »ki je noč za nočjo strmel v mlado ljubezen, ki je kipela v sobici pred njim; poslušal je vse besede, videl je vse poglede in kako sta dva človeka hotela postati eno". Grešnika, ki sta se zabavala s to čustveno onanijo, sta bila kajpak kemik in njegovo prvo dekle. To dekle vrne kipec, ko* se bodoči kapitalist poroči z »najlepšo Ljubljančanko", sama pa žal umre za jetiko. Žena torej nekako podeduje talizman ljubice in ta talizman potlej straši po vsej zgodbi kot nekaka slaba vest, kot božje oko, ki je »vse" videlo, kot simbol prave, toda zavržene ljubezni. Jaz si s temi simboli ne morem pomagati; ne verjamem jim; smešni se mi zde spričo resničnega življenja, ki je veliko neposrednejše in veličastnejše kakor vsa ta lepopisna krama; in sovražim jih, kadar vidim, da je zgodba neresnična in izmišljena. Nikakor namreč ni mogoče spregledati problematike te ljubezenske zgodbe: Prvič ne vemo, zakaj in čemu je prvo dekle sploh ljubilo svojega fanta, drugič pa ne vemo, zakaj bi bila žena čutno tako frigidna in narcistična, da ga ne more ljubiti, »ko vendar ljubi samo sebe in tistega bronastega, mrtvega boga". Vse prej bi verjeli, da se mimo »čustvene ona-nije" ni zgodilo ničesar med junakom in njegovo »pravo ljubeznijo" in da v zakonu tudi z ženo ni mogel najti pravega čustvenega in fizičnega kontakta. Čemu torej sumničiti ženo, čemu prav njej odrekati eros in ji celo očitati telesno jalovost? Res, lepa je in bogata je in njen častivredni mož je nekoliko trebušast, ampak ljubila bi lahko kljub temu, zlasti, ker mora biti erotično zelo privlačen — saj ga je jetično dekle tako strastno ljubilo! — in ker tudi glede kapitalizma in drugih socijalnih čednosti nikakor ne zaostaja za ženo. Psihološki konflikt je torej izmišljen in neresničen, telovadba s Budho in drugimi simboli pa smešna in nepotrebna: novela torej neokusna in umetniško nepomembna.
Veliko dostojnejša in preprostejša je Magajnova druga zgodbica Transfuzija (ponatisnjena iz Modre ptice); dobro napisana anekdota s pravim happy endom. Prav za prav ima ta »novela" vse lastnosti dobrega podlistka: ljubezenska zgodba je dokaj preprosta, ljudje so orisani bolj kot tipi kakor pa kot značaji, prijetno pripovedovanje nas odškoduje za verjetnost zgodbe, ki ni prav velika, simbolov in drugih pošasti ni, pač pa na koncu »poljub", zastor dol. S to zgodbico potrjuje Magajna domneve vseh tistih kritikov, ki so se kdaj izrazili, češ, ob večji skromnosti in neliterarnosti bi bil lahko
495
postal prijeten produ cent kratkih zgodbic. Tej domnevi se pridružim tudi jaz in zelo bi bil vesel, če bi se kdaj uresničila, :zakaj dober podlistkar je lahko cel mož, ki nekaj pomeni, slab novelist pa ne pomeni nič.
C ene t a Kranjca in Staneta Vuka tu ne bom obširneje obravnaval, marveč se omejujem le na opombo, ki sem jo napravil že v začetku tega odstavka. Ponavljam: njuna sestavka sta prijetna, ne razodevata pa niti takih slabih ali dobrih znakov, da bi človek po njih lahko sklepal, ali se kdaj razvijeta v pomembnejša prozaista, ali bosta knjižni produkciji ^samo v breme.
Vse drugačna pa je zadeva glede Cirila Kosmača, čigar Hiša št. 14 je dvignila med bralci in Jiterati že veliko prahu. V dokaj nesklenjeni, arhitektonsko in stilno ne kdo ve kako enotni obliki nam pripoveduje prizore iz življenja brezposelnih Tržačanov, ki jih je kruto naključje zbralo v stari, napol razpadli baročni palači, ki jo je nekakšna dvomljiva c. kr. aristokra-tinja zapustila mestni občini. Neprijetna, skoraj fantastična notranjost tega človeškega smetišča, dan in večer, noč in jutro, otroci in zreli, toda notranje trhli možje, zadirčne babe in tihe, »nerazumljene" žene, groba nasilstva in drobne, intimno zakrite nežnosti, vesela in žalostna revščina teh ljudi, ki jih je življenje zaznamovalo, pridige zoper dvomljivo zveličavnost cerkvenih in posvetnih paragrafov, modrovanja o brezposelnosti in o nekoliko tendenčno debelih mestnih svetovalcih — vse to se pred nami zaplete v malone nerazrešljiv in nepregleden klobčič epskega pripovedovanja, napol dijalektičnega rezoniranja  in  kratkih,  obešenjaško  dovtipnih  pogovorov.
Intelektualna dobrina tega temperamentnega, prenasičenega, skoraj brezobličnega fragmenta, ki bi se ob dobri obdelavi morebiti razrasel celo v večjo epsko kroniko ali roman — je avtorjev prijetni skepticizem, ki je v slovenski pisariji redek, toda dragocen pojav. Hudobni jeziki bodo avtorja razglasili za nergača in cinika, ki ne veruje ne v kakršnokoli oblast na zemlji, ne v ljudi in njihova čustva, zlasti pa ne v ljubezen. In vendar je vse kaj drugega ko cinik: skozi vsa njegova zamotana, nekam mladostno anarhična in včasih tudi preveč duhovita modrovanja utripa sramežljiva, skoraj nevidna in malone otroška vera v življenje, ki je pač nikdar ne more docela zatajiti nadarjen človek, pa naj je še tako skrita in zakopana v žalostnih spoznanjih o človeški nepopolnosti.
Očitali mi bodo, da vsa ta analiza Kosmačevega „cinizma" ni drugega kakor nezaveden avtoportret in skrit zagovor samega sebe, početje, ki izvira iz moje simpatije do problematičnih snovi, do dvomljivih eksistenc in zanimivih brodolomcev, ki straše tud po mojih novelističnih poskusih, čeprav je njihova socijalna etiketa na videz povsem drugačna. Toda kaj zato, če mi prav ta skrivna intelektualna sorodnost omogoča razložiti osrednji živec človeškega individua, ki se morebiti še razraste v zanimivo osebnost!
Tako smo nekako izčrpali vsebino in pomen te — kakor smo videli — sila jalove zbirke, če na kratko ponovimo njene značilnosti, se nam podajo tile zaključki:
1.  Večji del prispevkov ne ustreza pogojem, ki jih mora izpolniti živa, človeško pomembna in razvoja sposobna proza.
2.   Prav ti prispevki ne razodevajo niti one estetske ali vsaj literarno zgodovinske kvalitete, ki jo je pokazala mlada generacija ob svojem prvem zborniku »Sedem mladih".
496
3.   Edini pozitivni prinos k naši prozi je Kosmačev tekst, ki je sicer formalno še nedograjen in tudi šie nikakor ni izčrpal svoje vsebine, tako da bi se njegova dejanska pomembnost pokazala v vsem obsegu šele v drugačni obdelavi, vendar pa vsebuje prav ta fragment toliko človeške neposrednosti, da bi še nekako upravičil izid zbirke.
4.  Kosmačev tekst jie — kakor sem omenil že v uvodu — znatno cenzuriran, kar morebitni radovedneži lahko primerjajo z lansko 9/12 številko Sodobnosti, kjer je Hiša prvič izšla. Ta cenzura, za katero odgovarjata ali urednik zbirke ali pa tudi založba sama, nam dokazuje, da eksistirajo pri nas že zmerom ljudje, ki se jim zdi ob kočljivejših tekstih najbolj primerno — odrezati junakom jezik in spolovila.
5.   Ker torej tudi najboljši prispevek zbirke ni viden v svoji boljši obliki, odpade torej vsak pameten razlog* da bi bila ta zibrka izšla.
Filip   Kalan
497