poštnina plačana v gotovini. 1935 VIGRED, ženski list z Modno in Krojno ter Vzorčno prilogo. — Izhaja vsak mesec. — Naročnina znaša Din 25.—, z mesečno prilogo Din 50.—. Če se naroči 20 izvodov (brez priloge) pod enim naslovom, le Din 20.—, za inozemstvo Din 32.—, s prilogo Din 64.— Izdaja konzorcij Vigredi (Vida Masič) v Ljubljani, Masarykova cesta, 12. Uredništvo (odgovorna urednica Zora Poženel) in uprav-ništvo Masarykova cesta 12, palača Vzajemne zavarovalnice. Tiska Misijonska tiskarna v Grobljah, za tiskarno odgovarja Jožef Godina C. M.— Telefonska štev. 3519. Sklep uredništva 10. prejšnjega meseca. Rokopisov uredništvo ne vrača, nenaprošenih prispevkov ne honorira. Rokopisi in vsi dopisi, ki se tičejo vsebine Vigredi, naj se naslove na uredništvo, vsi dopisi glede naročil, reklamacij in naročnine pa na upravništvo Vigredi, Masarykova c. 12, Ljubljana. VSEBINA: Naše ženstvo in presveta Evharistija. — Zedinjenje. — Slika Mati božja. — Materi v spomin. — Katoliško udejstvovanje. — Evhari-stični kongres. — Skrivnost materinstva. — Rozvita Frankova (dr. R. Tominec). — Sanje (Ksaver Meško). — Luči življenja in smrti. — Pismo materi. — Koga naj ljubimo? — Peto kolo (Ana Gale-tova). — Biser spominov. — Moje želje. — Bele vrtnice. — Materi. — Žena in delo. — Pravice ob porodu. — Nov poselski red. — Vprašanja in odgovori. (R. Smersu). — Kolodvorski misijon. — Spoznanje. — Iz naših krogov. — V Rožnem domu. — Za materinski dan. — Gospodinjstvo. — Kuhinja. — Vprašanja in odgovori. — Pošta uprave. DOBRE KNJIGE Hoja za Kristusom! Veliko presenečenje nam je pripravila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Tomaža Kempčana »Hoja za Kristusom« bo oddajala skoraj zastonj! Na zalogi ima še večje število izvodov v obliki molitvenika, vezanih v platno z rdečo obrezo, v zelo priporočni žepni obliki. »Hoja za Kristusom« je, kakor pravi Fontanelle, najlepša knjiga, kar jih je prišlo iz človeških rok, zakaj Sv. pismo je prišlo iz božjih. Slovenci smo to delo prvič dobili že leta 1719., v času, ko so bile knjige pri nas še redke ko zlato. Od tedaj so se množile izdaje te dragocene knjige, ki bi morale biti osebna last vsakega katoličana. Vsak dan bi moral citati v nji, zakaj toliko vzpodbude, lepote in miselnega bogastva ne najde v nobeni drugi knjigi. To je knjiga za celo življenje; čim večkrat jo čitamo, tembolj se nam od- __VIGRED LETO XIII. LJUBLJANA, 1. MARCA 1935. ŠTEV. 3. Pavel Ž.: NAŠE ŽENSTVO IN PRESVETA EVHARISTIJA Žena, mati je služabnica. Ni ta trditev za ženo poniževalna, ni žalitev njenega človeškega in ženskega dostojanstva. Če je žena služabnica, je služabnica velikim namenom, ki so potrebni človeštvu in Bogu po ljubezni, ki zahteva odpoved, ki zahteva velikokrat žrtve, ki zahteva včasih celo življenje. Je ta duh nesebične službe velikim namenom človeštva, je ta duh odpovedi in žrtvovanja, ki naj bi živel v vsaki ženi, za človeštvo največjega pomena. Pomeni ta duh duhovno in telesno zdravje družin, naroda, človeštva. Ob ženi, ki je polna tega duha, se življenje dviga, ob ženi, ki tega duha nima, življenje propada. Zgodovina kaže tolikokrat: ko žena noče biti več služabnica velikim božjim namenom, temveč išče le svojo udobnost in celo strast, takrat se objestno razbohoti nebrzdani materijalizem, ki ima za svoj življenjski namen samo golo uživanje, često uživanje najnižje vrste. V tem vzduhu izgine v vsem življenju smisel za vse, kar je višjega, izgine pred vsem smisel za vero; v tem vzduhu začne propadati telesno življenje samo; največ pa trpi v tem vzduhu žena sama, ki ji tako življenje tepta v blato ifjeno človeško dostojanstvo in ji jemlje resnično, čisto, tiho veselje, ki ga je Bog odmenil pravi ženi. Ali ni tudi že med nami veliko tega mišljenja in življenja z vsemi žalostnimi posledicami? Mi, ki smo prepričani katoličani, vemo, kako moramo te pojave presojati, vemo tudi, kaj je naša dolžnost napram njim. Sol zemlje moramo biti, kvas moramo biti, pomagati moramo to bolezen ozdravljati, odpravljati, preprečevati. Pri tem delu pa ima ravno krščanska žena, mati svojo veliko nalogo. Mora pri tem obnovitvenem delu našega življenja sodelovati krščanski mož, s tem, da pred vsem svetom brez strahu in s ponosom izpoveduje pravilna krščanska načela, da to načelo tudi v javnem življenju z moško odločnostjo zastopa in brani. Ravno tako ali še bolj pa je pri tem ozdravljenju našega življenja potrebna ženska pripravljenost za službo Bogu in človeštvu, je potreben ženski duh nesebičnega žrtvovanja, ki naj v vsem našem življenju, v naših družinah, v našem rodu, ki odrašča, premaga duha sebičnosti in materialistične uživa-željnosti. Ne pomagalo bi veliko na zunaj poudariti krščanska načela in krščanski značaj našega ljudstva, ko bi pa naše življenje v njegovi najbolj globoki notranjosti zastrupljal in razdejal nekrščan-ski duh materijalizma. Prej ali slej bi ta gniloba izbruhnila na dan in pokazala svoje usodno delo. Da se to ne zgodi, je velika naloga naših žen in mater, ki pa morejo in morajo to nalogo vršiti z lastnim življenjem. Zato pa mora biti ravno življenje naših mater in žen navezano na presv. Evharistijo. V presv. Evharistiji je Oni, ki je celo svoje življenje služil velikim božjim namenom, ki je radi tega žrtvoval največje žrtve, šel v najgloblje trpljenje in smrt. Kdor tega Kristusa v presv. Evharistiji z vso resnostjo sprejema, kdor mu s sveto pripravljenostjo odpira svojo dušo, da jo Kristus napolni s svojim duhom in življenjem, se polagoma navzame tudi te svete pripravljenosti za vsako ceno služiti božjim namenom, se navzame duha odpovedi, žrtvovanja, pa tudi moči, da živi in ravna v tem duhu. Žene in matere, naj bi v presv. Evharistiji našle ravno tega duha, naj bi se ga navzele in ga nesle v vse naše življenje in bi naj tako po Evharistiji pomagale ohranjati vse naše življenje pri duhovnem in telesnem zdravju. Zato naj bo letošnje evharistično leto, ki naj vse naše življenje v Kristusu prerodi, tudi leto naših žen in mater. Letošnje leto, ko stopa pred nas presv. Evharistija v vsem svojem pomenu za vse naše življenje, naj bi se naše žene za vso prihodnost prav močno navezale na presv. Evharistijo, da bi mogle od nje prešinjene našemu življenju dajati onega duha, ki naj naš narod varuje in reši propada duhovnega in telesnega. Ljubinica: ZEDINJENJE V hramu daritve se odigrava nekrvava tragedija sv. daritve . . . Trenutek za trenutkom so spremljani v duhu vsi dogodki strašnih dni, odrešenju človeštva odločenih. V nemo tišino odjekne srebrn jek zvončka .. . Tabernakelj se odpre . . . Jezus prihaja! Vsi zbori duhov so z njim in mu slavo pojo . . . Marija se mudi pri obhajilni mizi, da pripravlja srca ... V odetih z belimi paj-čolani sprejema svojega Sina. Pri meni je! Že čutim nežno mehkobo belega odela in slutim bližino svojega Kralja . . . Odpusti Gospod, nevredna sem! In mojo strto dušo sprejmi! . . . hvala Ti; vse hrepenenje dolgih dni je utešeno. Le ljubezni sem še žejna. Ljubljena biti od Tebe, samo od Tebe . . . »Pela bi. Mati. zakaj Te ljubim! Zakaj vzdrhti moje srce ob tvojem sladkem imenu! Zakaj se te moja duša ob misli na tvojo veličino ne more bati! Ako te premišljujem v tvoji slavi, ko presegaš blesk vseh blaženih, ne morem verjeti, da sem tvoj otrok . . . Marija, pred teboj povesim oči.« (Pesem »Zakaj te ljubim, Marija.«) Iz »Srčni rubini sv. Male Terezije.« M. Elizabeta. Blazinica Ti bom — nasloni se nanjo in se spočij! Naj Ti bo mehko. Naj Ti bo sladko. Tolažila Te bom. Ti pa mi daj, da ne bo nikdar drugače ampak vedno tako! Gregor Mali: MATERI i. Ko si pred oltar stopila, »hočem« si izgovorila, mati si tedaj postala, vsa se meni darovala. Križ sprejela si na rame, ga nosila vdano zame. Da življenje si mi dala, svojo moč si žrtvovala. Zvezda meni ti si bila, k Bogu zvesto me vodila, pot k Brezmadežni kazala, večne smrti varovala. II. Ko se spomnim matere, raj se nad menoj odpre; sebe mi je žrtvovala, da življenje mi je dala. Ko zvečer stvari zaspe, tvoje govori srce, ljubljena, predobra mati, dražja mi ko vsi zakladi: »Hčerka, hodi za menoj, križa, žrtev se ne boj! Če boš križ srčno ljubila, boš nebesa zaslužila!« Pred podobo matere na kolena vržem se, vdano in zaupno prosim, križ naj vse življenje nosim. Mati, ti mi daj moči, luč ljubezni mi prižgi, da bom mogla kakor mati se za bedne žrtvovati. V SPOMIN m. Luči življenja nam v tebi žare, zvezde nebeške se v tebi bleste, upanje, sreča človeških rodov ti si, o mati, in tvoj blagoslov! Polne dobrote so tvoje roke, biser ljubezni krasi ti srce; Stvarnik po tebi življenje deli, Cerkvi za novo potomstvo skrbi. Stvarnik mogočno oblast ti je dal, ko te je, žena, za mater izbral, mir in ljubezen trpečim deliš, upanje, vero v nesrečnih množiš! Varuj, o mati, skrivnostni svoj vrt, da ne oskruni ga kuga in smrt, da ne uniči brezbožni vihar cvetja ljubezni ti v srcu nikdar! IV. Zvon večerni je zapel Materi Mariji spev; z njim cvetice in dobrave šepetajo: Ave, ave! Kadar zvon zvečer zvoni v čast nebeški Materi, ti pošilja iz daljave, mati, tvoj otrok pozdrave, ki si pred menoj odšla gledat večnega Boga. V. Pesem radostna doni naj slovenski materi, ki nam je življenje dala, v srcih vere luč prižgala. Mati, Bog naj te živi, kličemo hvaležno ti! Vsak dan sklanjaš se pod križ, da ljubiti nas učiš. Delo, žrtev in trpljenje, mati, tvoje je življenje, vera, upanje v Boga biser tvojega srca. Bridke ure, težke dni mati z nami nosiš ti; bolj ko vse si nas ljubila, v ranah, žrtvah ugasnila. Bog naj reši te gorja, in plačilo večno da! VI. Bog s teboj, slovenska mati, biser mojega srca, sonce moje si pomladi, zvezda sreče, upanja. Z biseri dobrote svoje mi pomlad krasila si, živa luč ljubezni tvoje sije v moje temne dni. Nase ti si pozabila, da bi me osrečila, k Bogu mojo pot vodila, v svet pogled odpirala. Vsak dan vdano si prosila zame Vsemogočnega, cvetja sreče mi trosila iz ljubečega srca. Zvesto kakor angel stala vedno si ob strani mi, vse si meni darovala: svoje zdravje in moči. Bog zato naj blagoslavlja, draga mati, tvojo pot, mladih src te spev pozdravlja; ko slavi vseh mater god. VII. Mati, že ob zibelki pesem krasno pela si, o slovenski domovini, polju, travniku, planini. Bog zato naj te živi, kličemo za praznik ti! Cvetje nam pomladnih dni skrbno varovala si, blagoslov na nas rosila, sreče biserov trosila Mati, Bog naj te živi, kličemo ljubeče ti! Z nami radost in gorje pilo tvoje je srce, k Bogu si nas ti vodila, zvesto nas vse dni ljubila. Bog zato naj te živi, kličemo hvaležno ti! Narodu ob strani stoj, pesmi upanja mu poj, da pomlad bo zažarela, v cvetje sreče ga odela. Mati. narod kliče ti: Bog naj te živi. živi! KATOLIŠKO UDEJSTVOVANJE KATOLIŠKA AKCIJA JE V RESNICI (Nadaljevanje). 1. dolžnost ljubezni. Ne moremo istočasno Boga in bližnjega v resnici ljubiti, zraven pa ostati popolnoma ravnodušni za vso duševno bedo in ves duševni polom, ki smo jima priča vsak dan. To je in ostane grd in nedopusten duhovni egoizem, ki mu je napovedal boj naš letošnji Evharistični kongres. Nasprotno pa — kakor pravi sv. Janez Zlatoust — je resnično: »Ne se bati truda za rešitev drugih, to ne zaostaja za mučeništvom. Nič ne tolaži bolj božje Srce.« 2. dolžnost otroške ljubezni in pokorščine do Cerkve. Papež Pij XI. pravi v svojem nagovoru na rimska društva 19. aprila 1930: »Kakor že prvi apostolat dvanajsterih, tako tudi škofovski apostolat od danes več ne zadošča. Pač pa potrebuje neobhodno in nujno, da razmnože njegovo delo mnoge roke, mnoge ustnice, mnoga srca in volja mnogih.« Tej potrebi, nujni potrebi torej odgovarja KA. Kdor Cerkev ljubi, ji ne more odreči svoje pomoči. 3. dolžnost domovinske ljubezni. »Po Kristusovi pridigi na križu, ki je svetu seveda neumnost, je Cerkev postala buditeljica in odlična pospeševateljica civilizacije ... in je tudi danes še resnična varuhinja krščanske civilizacije.« (Pij X. v okrožnici »II fermo pro-posito.«) Je pa KA »primerno sredstvo, ki se ga Cerkev poslužuje, da posreduje ljudstvom svoj blagoslov«. (Pismo na kardinala Bertrama. Važne dobrote posreduje torej domovini. Ko se KA trudi, vzgojiti globokoverne in po veri živeče ljudi, daje državi dobre državljane, ki srečo in veličino domovine tem iskre- nejše ljubijo, čim bolj je njih mišljenje vzgojeno za krepost in žrtve. ★ EVHARISTIČNI KONGRES Ojicijelni naslov kongresa. Glavni pripravljalni odbor v Ljubljani je sklenil, da naj se v vseh oficijelnih sporočilh vporablja za naš kongres označba »II. Evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani«. Sestanek permamentnega odbora za Evh. kongres v Jugoslaviji. Dne 9. januarja 1935 se je vršil v Zagrebu na Kaptolu sestanek Permanentnega odbora za Evh. kongrese v Jugoslaviji, katerega so se udeležili zastopniki skoro vseh jugoslovanskih škofij. Predsedoval mu je krški škof prevzv. g. dr. Josip Srebrnič. Za Glavni pripravljalni odbor za II. Evh. kongres v Ljubljani sta se se sestanka udeležila predsednik dr. Stanislav Žitko in predsednik odbora za duhovno pripravo vseuči-liški profesor msgr. dr. Ujčič. Predsednik je posebno toplo pozdravil stolnega kanonika g. dr. Fr. Cukalo, ki je vstopil v odbor kot novoimenovani zastopnik mariborskega škofa. Oba zastopnika Glavnega pripravljalnega odbora iz Ljubljane sta podala izčrpno poročilo o dosedanjem poteku priprav za II. Evharistični kongres za Jugoslavijo. Člani permanentnega odbora so sprejeli poročilo o pripravah z zadovoljstvom na znanje. Pri tem se je posebej ugotovilo, da je kongres skupna zadeva vseh katoličanov v Jugoslaviji in da so vsi poklicani in dolžni doprinesti vse, kar bi za njega uspeh bilo potrebno. Kongres mora postati čim jačji in čim svečaniji izraz vere katoličanov v Jugoslaviji v prisotnost Jezusovo, v prisotnost Kristusa Kralja v Presv. Rešnjem Telesu. 0 poročilu ljubljanskih zastopnikov se je vršil živahen razgovor, tekom katerega je bilo izraženih več želja, ki jih bo Glavni pripravljalni odbor v Ljubljani do skrajnih možnosti vpošteval. Razgovor o ljubljanskem kongresu je trajal polne štiri ure. Popoldne istega dne je bil razgovor o Ev-liarističnem gibanju v naši državi v obče. Tolažilna so bila poročila o posameznih manjših Evharističnih kongresih, ki jih je bilo tekom 1. 1934 devet v državi, med njimi eden celo v Južni Srbiji v Letnici. Kongresov se je udeležilo ogromno število vernikov. Permanetni odbor je lahko ugotovil veliko duhovno korist, ki jo taki kongresi prinašajo. So pa bili tudi najlepša priprava na Evharistično slavlje v Ljubljani. Permanetni odbor je zlasti poudarjal važnost Evharistične vzgoje mladine. Naši izseljenci in Evharistični kongres. Kakor se kaže, bodo II. Evharistični kongres v Ljubljani v velikem številu posetili tudi naši izseljenci iz vseh delov sveta. Slovensko izseljensko glasilo »Rafael« v Holandiji je v prvi letošnji številki prineslo poleg škofovskega proglasa za kongres še poseben plameneč pisan poziv vsem izseljencem. V Holandiji se je organiziralo že vse potrebno za pripravo na romanje v domovino. Prav tako je pričakovati velike udeležbe iz prekmorskih pokrajin. Skrb za udeležbo izseljencev je prevzela naša »Rafaelova družba« v Ljubljani. Svojce izseljencev že sedaj prosimo, da stojijo v tem letu še v posebno tesnem stiku s svojci v tujini. Ko bodo pa prišli izseljenci med nas, bo naša prijetna dolžnost, da jih sprejmemo čim ljubeznivejše ter njih bivanje v domovini napravimo čim plodonos-nejše za njih duše, a dvignemo v njih tudi ljubezen do rodne grude. Finančna stran kongresa. Veliko skrb povzroča Glavnemu pripravljalnemu odboru finančna plat kongresa. Sedanji težki gospodarski časi so res da taki. da bi malodušnež obupal ob pomisli, da bo naša Evharistična manifestacija nujno združena tudi z velikimi stroški. A mi nočemo biti malodušni. Saj pripravljamo slavlje Njemu, ki je Kralj vseh kraljev in neskončni vladar vesolja. Kaj je primernejše, kot da mu žrtvujemo najlepše in najdragocnejše, kar po njegovi volji imamo! Naš kongres mora biti tudi po zunanji obliki sijajen izraz naše nesebične ljubezni do Evharističnega Kralja. Za ta sijaj je dolžan prispevati sleherni vernik, ker mora biti vse, kar bomo ob kogresnih dneh videli in doživeli v Ljubljani, resnična slika požrtvovalne ljubezni nas vseh. Pozivamo zato vse katoliško ljudstvo, da prispeva po svojih najboljših močeh za kongres. — V februarju naj župnijski pripravljalni odbori odn. preč. župnijska duhovščina izvede predvsem družinsko zbirko. Vsaka katoliška družina naj bi v februarju darovala vsaj Din 2.— za potrebe kongresa. Pobiranje naj po prehodnem pojasnilu na prižnicah izvedejo zaupniki po posameznih vaseh na ta način, da obiščejo sleherno družino. Ako bi bila katera družina tako siromašna, da tudi tega zneska po Din 2.— ne bi zmogla, naj pomaga krščanska ljubezen sosedov. Pri pobiranju ni izvzeti nobene družine, čeprav bi morda ta ali ona ne živela v dobrih odnošajih s Cerkvijo ali krščanskimi organizacijami. Evharistični kongres je manifestacija vseh katoličanov, tega tudi pri tem delu ne smemo pozabiti. — Vse gg. veroučitelje vseh šol prosimo, da čimpreje izvedejo mladinsko zbirko. Načelo naj bo, da naj vsak učenec odn. učenka daruje v namene kongresa vsaj 25 par. Tudi tu naj bi bilo važno, da daruje res sleherni učenec odn. učenka. Prosimo nadalje vse vIč. gg. župnike, da na najprimernejšo nedeljo opravijo cerkveno darovanje za kongres. — Končno pozivamo vsa katoliška društva, vse kongregacije in rcdove, da čimpreje zberejo prispevke od svojega članstva. Ta prispevek naj bi bil nekak obvezen davek za Evharistično leto. — Ne dvomimo, da bo tudi uslužbenstvo denarnih, zavarovalnih, zadružnih in drugih gospodarskih ustanov storilo svojo dolžnost. — Vsem pa stavljamo za zgled katoličane Argentinije, ki so sami za lanski svetovni Evharistični kongres zbrali samo z eno zbirko 10,000.000 dinarjev. Naj nas v naši požrtvovalnosti ne sramoti zgled velikega prijatelja Slovencev vikarja preč. g. Tensunderna iz Vestfalije, ki sporoča, da bo vsaki mesec do junija daroval za naš kongres po Din 100.— ter prispevke že redno pošilja! Ta nesebična zaobljuba nemškega duhovnika sama govori več kot vsi pozivi. — Mesec februar naj bi bil predvsem mesec zbiranja gmotnih darov za kongres. Le tako bo mogoče pravočasno izvršiti vse zunanje priprave. Kjer pa bodo ta poziv dobili prepozno ali jim iz kakšnega drugega opravičljivega razloga ni mogoče te akcije izvesti v februarju, naj storijo svojo dolžnost zagotovo v marcu. Pri vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti, da je bistvo kongresa v veličini naše resnične ljubezni do Presv. Rešnjega Telesa. Vsaka žrtev tedaj, ki jo za kongres prenesemo, bodi žrtev goreče ljubezni! Le tedaj bode imel tudi zunanji sijaj kongresa svoj naravni blesk, ker bo odsev nevidne veličine naših duš. Katoliškim dekletom za Evharistični kongres! Škofijski odbor Katoliške akcije, odsek za dekleta, v Ljubljani je izdal sledeči poziv: Evharistično slavlje letošnjega leta v Ljubljani je namenjeno vsem katoliškim vernikom Jugoslavije, brez razlike stanu in starosti. Na tem kongresu se mora veličastno pokazati, da smo eno telo vsi, ki verujemo v Jezusa Kristusa po naukih sv. Cerkve in uživamo od istega Kruha. O tej edinosti nas hoče kongres prepričati in v njej utrditi, da bo zveza ljubezni med nami in Kristusom ter med nami samimi v Njegovi Cerkvi živa in neporušna. Kakor je bilo zavživanje evharističnega kruha prvim kristjanom vir ljubezni, edinosti in moči, tako imej tudi v naši dobi ista hrana isti učinek! — Kongres, ki je namenjen vsem vernim, je seveda namenjen vudi vsem katoliškim dekletom. Ne samo članicam Marijinih družb in nekaterih društev, marveč v s e m, ki jih sv. krst in sv. birma družita s Cerkvijo, vsem. ki hočejo živeti iz Kristusove vere. — Poudarjanje besede »vsem« je zelo opravičeno, saj so morda ravno dekleta, ki bi rada ostale do kongresa brezbrižna, njegovih dobrot najbolj potrebna. Vsak bo namreč moral priznati, da je božje hrane in edinosti s Cerkvijo potreben posebno dekliški stan, ki ga današnje rafinirano oddaljevanje od vrelcev božjega življenja meče trurnoma v žrelo nenasitnega materijalizma, zmaja s stotimi glavami. Kar bo ta zmaj iz deklet naredil, to bodo matere, in kar bodo matere, to bo narod in država. Dekleta naj zato na kongres gledajo kot na izredno važno svojo zadevo, ki jih s svojo pripravo, slavljem in posledicami more odrešiti iz marsikatere sužnosti in njihovemu stanu vrnili marsikatero lepoto. Evharistični kongres jim mora posredovati »kruh močnih« za boj proti trojnemu poželenju in zvezo s Cerkvijo za ljubezen in apostolat. — Dekleta! Kongres je v veliki meri važna zadeva vašega stanu. Po svoji naravi in smislu za žrtve ste bile vedno med najbolj navdušenimi za verske prireditve. Naj seže do neba to vaše navdušenje za največjo versko prireditev v naši domovini, za Evbaristični kongres v Ljubljani! Vse velike reči pa uspejo le, ako so dobro pripravljene. Trajni uspehi evharističnih kongresov so bistveno odvisni od globoke in dolgotrajne, v prvi vrsti duhovne priprave. Zato bodi ta priprava prvi izraz vašega navdušenja za kongres, za katero pridobite vse svojega stanu. Kongres smatrajte le kot najlepše potrdilo in veličastno krono evharistične priprave. — Dekleta v mestu in na deželi, dijakinje ali obrtnice. delavke ali uradnice, za vas gre, zato se vseh priprav za kongres živahno udeležujte, posebno pa že sedaj same evharistično živite in v tem smislu usmerite vse svoje žrtve in molitve. Tudi še sedaj skrbite, da bo vaš slan na kongresu kar najbolj častno zastopan. — Kristus vas hoče rešiti s tem. da vas po presveti Hostiji pritegne k sebi in svoji Cerkvi. Odzo-vite se! —; Stanovska zborovanja in organizacija udeležbe. Da se doseže čim večji uspeh zborovanj, bodo vsi udeleženci razdeljeni v stanovske skupine. Doslej so določene sledeče skupine: A. 1) kmetski možje, 2) kmetski fantje, 3) delavci, 4) delavska mladina. 5) srednješolci, 6) visokošolci, 7) izobraženci, 8) akademski izobraženci, 9) učitelji, 10) obrtniška in trgovska mladina, 11) obrtniki, —-BI) matere, 2) kmetska dekleta, 3) delavska dekleta, 4) obrtniške in trgovske nastavljenke, 5) služkinje, 6) učiteljice. 7)uradnice, 8) srednješolke, 9) akademkinje. Na vsakem zborovanju bodeta dva slovenska in en hrvatski govor. Ob zaključku zborovanja bo kratka zaobljuba. Prosimo vse stanove, da že sedaj skrbijo, kako bodo najboljše iz svojih vrst za gotovo poslali na zborovanja v soboto dne 29. junija. Stanovske organizacije naj se glede podrobnih pojasnil in nasvetov obračajo neposredno na Glavni pripravljalni odbor v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 7. Petje na Evharističnem kongresu. Da bo veličastnost Evharističnega kongresa čim večja, bo v veliki meri pripomoglo petje, ki ga organizira pod vodstvom skladatelja stolnega kanonika dr. F. Kimovca odbor glasbenikov: gg. msgr. Premrl, Puš, Tome in Grzinčič. Neposredno pod okriljem tega odbora bo pripravljeno petje za pontifikalno sv. mašo, ki jo bo dne 30. junija daroval na ljubljanskem Stadionu papežev legat. Ob tej priliki bo zbor nad 500 pevcev izvajal čudovito lepo koralno mašo, imenovano »missa da angelis« (angeljska maša) ob spremijevanju posebne godbe. Na ta način je preskrbljeno, da se po želji sv. Cerkve koralno petje, ki najbolj odgovarja duhu sv. obredov, čim bolj razširi. Spremenljive mašne dele (introitus, graduale. offertorium itd.) bodo peli figuralno; skladbe je nalašč za to priliko zložil g dr. Kimovec. Ker so nekateri spevi kratki, bo mogoče vmes zapeti še kak himen Presv. Rešnjenm Telesu. Določena sta zelo znana in priljubljena Riharjeva »Sacris solemniis« in »Lauda Sion«. — Ker je za lepo koralno petje treba skrbne priprave, so bili k sodelovanju pri maši vabljeni le ljubljanski zbori in zbori iz bližnje okolice, ki so se že v znatnem številu priglasili. — Po sv. maši bodo vsi verniki zapeli himno »Povsod Boga« s spremljanjem skupnih godb. Petje bo vodil g. dr. Kimovec, ki bo posamezne zbore tudi sam pri skušnjah nadzoroval. Poleg tega bodo imeli pevovodje vseh priglašenih zborov tečaj za pravilno petje korala. Poskrbljeno je dovolj, da bo petje pri slovesni sv. maši lepo in veličastno. —^ Vse ostalo petje je na skrbi Pevske zveze, katera bo tudi pripravila na Kongresnem trgu dne 29. junija zvečer vokalni monstre-koncert z nad 3.000 pevci. —- Petje pri polnočnici in pri procesiji ter slovesnih litanijah bo ljudsko. In sicer bodo udeleženci peli sledeče pesmi: /. Evharistične: a) »Sveti križ« (Vavken) — b) Usmiljeni jezus« (Hladnik) — c) »Presveto Srce, slavo« (Hladnik) — č) »Častimo Te« — d) »Sveto« — e) »Glasno zapojmo«. — II. Marijine: a) »Lepa si roža Marija« —- b) »Marija, Mali ljubljena« — c) »O Marija, naša ljuba Mati« — č) »Ti, o Marija, naša Kraljica« (Potočnik). — Pri litanijah se bodeta pela dva odpeva: a) »Marija k Tebi uboge reve« in b) stari, po besedilu tako globoki, po napevu nad vse preprosti, pa tudi nad vse učinkoviti »Le za Jezusom hodimo«. Samo po-slušajmo besedilo: Le za Jezusom hodimo, Dokler še na svet' živimo. Kaj pomaga nam ta svet? Treba kmalu bo umret. Pesem je izšla lani med Kimovčevimi »Enajstero odpevi« k lavretanskim Iita-nijam. Dobi se v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani. — Pesmi za ljudsko petje, kot smo jih tu navedli, naj bi verniki do kongresa ob vsaki priliki v domačih cerkvah prepevali, da se jih tako do dobra naučijo. Ni treba vedno čakati na organista. ki je mnogokrat itak že preobložen. Kdor jo zna, naj začne peti med molitveno uro, med deli sv. rožnega venca, drugi pa pomagajo, dokler je ne znajo vsi. Poglavitno je namreč pri ljudskem petju, da res vsi pojo. Petje je dvojna molitev, se pevci kaj radi izgovarjajo. Res je, ali samo petje, kjer sodeluje navdušenje, gorečnost, ljubezen do stvari. Prosimo zato vse, ki čutijo količkaj odgovornosti za veličastni in res učinkoviti potek Evharističnega kongresa, da poslej vse storijo, da bi ljudsko petje res uspelo. Morda bo to ob naši dobri volji najlepši del kongresa, katerega bodo po številnih radio-zvočnikih poslušali širom sveta. — Pri mladinski prireditvi dne 29. junija zjutraj bo pravtako vsa mladina pela in sicer sledeče pesmi: a) »Lepa si, lepa, roža Marija« (Premrl) — b) »Pojte hribi in doline« — c) »Jezus hoče v srce priti« (dr. Kimovec) č) »Tebe ljubi moja duša« (dr. Dolinar) — d) »Usmiljeni Jezus« — e) »Povsod Boga«. — Gg. veroučitelje in učitelje (učiteljice) nujno prosimo, da z mladino te pesmi vadijo in jih pri šolskih sv. mašah pojejo. Podrobna navodila bodo še sledila. — Glede himne »Povsod Boga« pripominjamo, da bo izšla z novim besedilom in novim napevom. Zato dosedanje himne ne vadite več. ■— Monstre-koncert pevske zveze bo v I. delu obsegal obred zadnje večerje, ko je Kristus postavil zakrament Presv. Rešnjega Telesa, II. del pa bo tvoril znameniti Tomčev oratorij »Odrešeniku sveta«. Da bo ta razmeroma težki program mogoče čim bolje izvesti, bo tudi Pevska zveza organizirala tečaje po skupinah (morda po dekanijah) in priredila skupni pevski tečaj v Ljubljani. — Tako tedaj bodo pevci imeli izvršiti na Evharističnem kongresu veliko delo. Da, resnično zapojmo naglas! Molitev za EvharistUni kongres. Širom cele Slovenije je razširjenih pred časom 300.000 podobic z evharističnimi slikami in molitvijo za uspeh kongresa. Naj te podobice ne romajo med smeti, temveč jih čim marljiveje uporabljajte. Ne smemo pozabili, da je Bog, ki daje rast. Daje pa onim. ki za to prosijo. In vsi moramo mnogo mnogo moliti, da bi kongres ne le uspel po svojem sporedu, temveč posebno, da bi mnogo trajnih sadov rodil. Po družinah naj bi molitvico na podobicah skupno molili. Prav tako po šolah. Zlasti ti, mladina, stopi pogosto pred tabernakelj in prosi Jezuščka, naj vse delo glede kongresa blagoslovi. Mladina na Evharističnem kongresu. Na svetovnih in drugih večjih Evhari-stičnih kongresih je ena najlepših slik — skupna služba božja in skupno sv. obhajilo otrok. Tudi naš II. Evharistični kongres za Jugoslavijo želi zbrati okoli Dobrega Pastirja kar moč veliko število mladine. V Ljubljani posluje v ta namen poseben mladinski odsek pod vodstvom stolnega kanonika in znanega cerkvenega govornika dr. M. Opeke. Ta odsek bo vse potrebno pripravil, da bo mladinski nastop čim veličastnejši. Slavnost se bo vršila dne 29. junija zjutraj (najbrž ob osmih) na ljubljanskem Stadionu. Tam bo za mladino pridiga, sv. maša in skupno sv. obhajilo. Sv. mašo bo služil eden izmed cerkvenih dostojanstvenikov. Med sv. mašo bo mladina deloma pela, deloma molila. Za obhajanje bo pripravljenih večje število duhovnikov, da ne bi prireditev predolgo trajala. Po službi božji dobi mladina zajterk. — Sedaj pa je predvsem potrebno, da se prireditve na Stadionu udeleži res impozantno število mladine, in ne samo iz ljubljanske okolice, temveč tudi iz podeželskih osnovnih šol. Otroke bodo pripeljali v Ljubljano v skupinah gg. učitelji in učiteljice, za kar jih že danes prosimo. Za enkrat naj starši vse potrebno ukrenejo, da bodo mogli njih otroci takrat v Ljubljano. Vsaj do Velike noči pa naj gg. kateheti in gg. župniki ugotovijo vsaj približno število mladine, ki se bo iz njihovih šol mladinskega nastopa udeležilo. Za priprave na Evharistični kongres prav dobro služi knjiga, ki je izšla v Cirilovi tiskarni v Mariboru z naslovom »Evharistični kongres v Mariboru. Cena Din 16.—. Zelo toplo priporočamo zlasti našemu ženstvu. Duhovna priprava deklet za Evharistični kongres. Ni glavni in edini namen Evharističnega kongresa zunanji uspeh in triumf dneva samega, temveč predvsem notranja prenovitev in duhovno prerojenje posameznika in družbe v luči Presv. Rešnjega Telesa. Le če bomo šli Evharističnemu Kralju s pripravljenimi in čistimi srci naproti, se bomo lahko uvrstili v njegov zmagoslavni sprevod, le potem bomo mogli manifestirati za Njegovo Kraljestvo na zemlji. Da se tudi dekleta čim bolj pripravijo za Njegov sprejem, je izdala Škofijska Katoliška Akcija, odsek za dekleta, osnutke 15 predavanj za pripravo na kongres s prav posebnim ozirom na dekle in njeno duševnost. Osnutki obravnavajo sledečo snov: 1) Dekle. 2) Dekle v družini. 3) Dekle v družbi. 4) Kaj da krščanstvo dekletu. 9) Kaj Cerkev pričakuje od dekleta. 10) Katoliška akcija in dekle. 11) Lastnosti apostola KA. 12) Evhari-stično življenje apostola. 13) Naloge KA. in dekle. 14) Mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu (Evharistični kongresi — moderni triumf Kristusa). 15) Evharistični kongres — letošnja naloga KA. — Priporočamo vsem gg. duhovnim voditeljem kakor tudi voditeljicam Katoliške akcije, Marijinih družb in dekliških društev sploh, da si to zbirko oskrbijo. — Naroča se pri gdč. Eli Bartol, Ljubljana, Tyrševa cesta 46. Srednješolska mladina na Evharističnem kongresu. Iz srednješolske mladine vzhaja narodu naraščaj. Kakršna bo ta mladina, tako bo življenje naroda v prihodnosti. Kaj je tedaj bolj umljivo, kot da vsi želimo, naj bi se zlasti srednješolska mladina kongresa v čim večjem številu udeležila, se nanj čim temeljiteje pripravljala in s kongresa odnesla čim več trajnih sadov. Glede srednješolske mladine je sedaj določeno to le: 1) tudi na srednjih šolah se vrši duhovna priprava za kongres 2) na kongresu samem ima srednješolska mladina 29. junija skupno sv. mašo z evharističnim govorom in skupnim sv. obhajilom med mašo; 3) višješolci se udeleže kot skupina zase nočne procesije mož in fantov z lučmi dne 29. junija ob pol 23. uri; 4) vsa šolska mladina srednjih in tem podobnih šol se udeleži splošne evharistične procesije kot samostojna skupina dne 30. junija popoldne. — Profesorji in učitelji verouka na srednjih ter tem podobnih šolah v ljubljanski škofiji pripravljajo dijaštvo na kongres tako le: 1) v predpostnem času se prirede za dijaštvo skioptična odn. filmska predavanja o evharističnih kongresih, po možnosti brez vstopnine; 2) pri šolski službi božji se javno moli za uspeh kongresa; 3) pri pouku in nedeljskih pridigah bodo gg. kateheti posebej omenjali kongres in bodo v ciklu govorov obravnavali evharistične kongrese po njih bistvu, pomenu in zgodovini; letošnje srednješolske duhovne vaje bodo v znaku Evharistije; 4) kmalu po duhovnih vajah bodo člani dijaških verskih družb priredili v cerkvi javno češčenje, h kateremu bodo skušali pritegniti tudi čim več neorganiziranega dijaštva; 5) kot neposredna priprava naj bi služila dijaštvu šestnedeljska pobožnost v čast sv. Alojziju; 6) v času duhovne priprave za kongres naj bi dijaštvo tudi med šolsko službo božjo pristopali k sv. obhajilu. -— Dijaki na plan! VIVAT CHRISTUS REX! Ana Galetova: MARIJINE KORALE Marija si svoje korale odpenja, čiste, biserne korale, ki so same se nabrale na deviskobeli vrat. Marija korale v rokah drži; na sredi zagleda rdečo, krvavo, nepravo, nepravo! Marija v rokah korale drži, na vejici svetla ji solza visi, nozdrv ji trepeče. Zavoljo rdeče pa vendar ne more vseh z niza spustiti. Kaj ji je storiti? Na vejici svetla ji solza visi, v srce ji kaplja bolečina, odpete korale v rokah drži in čaka in misli na Sina. Gregor Mali: SKRIVNOST MATERINSTVA Ob vznožju gora, v zavetju pred viharji počiva mesto Nazaret. Ljudje v njem zaničljivo govore: Iz Nazareta more biti kaj dobrega? Tja hiti Gabrijel, božji poslanec. V sobo, kjer hrepeni po Odrešeniku najple-menitejše dekliško srce, stopi. S pozdravom, ki ga še ni slišala umrljiva žena sporoči Mariji skrivnost, da bo Odrešenikova mati. Ali boš sprejela to čast, Marija? Tvoj sin bo mož bolečin, kakor črv, vseh izvržek, vsem v posmeh. Ranjen bo zavoljo naših grehov in potrt zavoljo naših hudobij. Umreti bo moral, darovati kri in življenje za vesoljne zemlje odrešenje. Tako nekako govori o Odrešeniku prerok Izaija. Kaj boš odgovorila nato, o Marija? Čujte veliko besedo: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi! Marija je razumela, da je materinstvo v žrtvi in ljubezni porojena bolečina. Noč objema Kalvarijo. Sonce je vtonilo opoldne v mrak. Glej, na gori križ; na njem visi mož bolečin, Odrešenik, božji sin. Pod križem krvavi v bolesti božja Mati. Velika kakor morje je njena bolečina. Ob njej stoji učenec, ki ga je Jezus ljubil. V tisti najstrašnejši uri je govoril Jezus Janezu: »Sin, glej, tvoja mati,« da bi on in ves človeški rod spoznal, da je materinstvo v žrtvi in ljubezni prerojena bolečina. Vse tiho je v cerkvi, le večna luč govori, da med nami Zveličar živi. V njej je oltar, druga Kalvarija, kjer se vsak da,n daruje Odrešenik. Glej, duhovnik, božji poslanec stopi pred oltar. Pred njim stojita mlada zaročenca. Nevesti govori, da je materinstvo v žrtvi in ljubezni porojena bolečina . . . O Bog! Koliko je mater, ki so govorile pred oltarjem duhovniku, poslancu božjemu besedo: hočem, in vendar ne razumejo skrivnosti, da je materinstvo v žrtvi, v odpovedi, v darovanju sebe drugim, v ljubezni, ki temelji v križu in trpljenju. Nazaret, Kalvarija! Priči, ki sta slišali besedo: Zgodi se, ki jo je govorila božja Mati, ko je sprejela čast božjega in duhovnega materinstva, razlijta luč spoznanja v temo modernih mater, da je materinstvo v žrtvi in ljubezni porojena bolečina. Dr. p. R. Tominec: ROZVITA FRANKOVA Zgodba človeških src iz dobe katoliške reformacije. III. (Nadaljevanje.) Aleš Kocjan je tiste dni, ko se je oče Rozvite Frankove jedva odločil, da pošlje hčerko v Ljubljano k svojemu spoštovanemu prijatelju, že prispel v Gradec k zelo uglednemu cesarskemu svetovalcu Jakobu pl. Kiselju. Pot z Dunaja v Gradec in še zlasti slovo od očeta, s katerim sta bila prava prijatelja in ga je oče dosledno imenoval moj mali fant, je bilo dokaj vznemirljivo. Pred njim se je prvič odprl široki svet, prvič je nekje v dalji zaslutil neko čudovito silo, vso skrivnostno, zagonetno, močno in silno in vse skupaj mu je lebdelo pred očmi v sladki besedi — življenje. Z očetom sta se tiste dni pred slovesom zelo veliko razgovar-jala. Predzadnji večer ga je oče v prvem somraku iznenada vprašal: »Aleš, in kaj misliš potem, ko dovršiš študije? Mogoče je to vprašanje zate prezgodaj, vendar si mislim, da si o tem že tudi sam razmišljal.« Počasi se je izvilo iz Aleša. »Da oče, res sem mislil, kaj postanem kasneje.« »No, in kako si sklenil? Mar misliš vstopiti v vojaško akademijo?« »Očka, prav nič me ne veseli. Pa mi ne smeš zameriti, nisem hotel s tem reči, da tvoj poklic nima nekaj zase. Ampak veš, meni se zdi, da ni nič zanimiv. Veš, nič človeški ni. Zelo me je zanimal star gospod zdravnik, ki je hodil k naši sosedi in večkrat, ko te ni bilo doma, sem bil pri stari gospe, in sem čakal doktorja, da je prišel. Zelo mnogo reči ve, ki jih drugi ljudje prav nič ne poznajo. In tako čudno moč ima. Če stara gospa celo noč ni nič spala in je bila vsa nemirna, sem opazil, da je koj nato, ko je bil gospod doktor pri njej, čisto mirno zaspala. Pa sem nalašč gledal, če ji je dal kaknšna posebna zdravila. Pa ni dal. Nekoč sem ga vprašal prav na uho, kako more to storiti. Pa se je nasmejal, me prijel za ušesa in rekel . . . ah nič posebnega ni rekel.« »No, kaj je rekel ?« »Veš očka, rajši ne povem.« »Ali te je sram?« »Ne, sram ne, ampak tako čudno je bilo. Veš, pogledal mi je v oči in rekel, da se v meni dva tepeta. Zdravnik in še nekdo. Ko pa sem ga vprašal, kaj je tisti nekdo, mi je odgovoril zopet tako čudno, da sem večkrat o tem razmišljal. Pa nisem hotel tebe vprašati, ker mi je bilo malo nerodno.« »Pa kako ti je vendar rekel?« »No, dejal mi je, da bom še dovolj kmalu čutil moč tistega »kdo« in da bom že videl, da to ni kar tako lahko. Potem je pa šel in ga ni bilo več k stari gospe, ki je odšla k neki sorodnici. Kaj misliš očka, kdo je tisti »kdo«?« Stotnik Kocjan je začuden in malce vznemirjen pogledal svojega dečka, ki je vedel o njem, da je zelo razumen otrok. Toda, da o teh rečeh tako resno razmišlja, pa sam ne bi bil verjel, če bi mu kdo povedal. »Očka, ali je biti zdravnik lepo, kaj misliš? Veš, mislim tako, pomagati ljudem, prihajati k njim, kakor kak poslanec in potem videti same srečne obraze.« »Jaz mislim, da je zelo lepo, samo veš, Aleš, zdravniki zelo malo vedo tako čisto v resnici in marsikateri je bil že zelo razočaran, ko je menil, da bo angel z nebes in da bo kar mimohode ozdravljal ljudi, kakor Jezus v evangeliju. Pozneje pa je postal čisto navaden človek, ki je za denar prodajal svojo umetnost.« Medtem je nastal popoln mrak in prav tedaj, ko je oče hotel stopiti k mizi, da prižge luč, začuti kako se ga Aleševa roka trdo oprime in mu ne pusti vstati. »Očka, kaj pa misliš, kako je biti duhovnik? Ali je to zelo težko? Veš očka, tako se mi zdi, da imajo vsi duhovniki čisto poseben obraz.« »Kako misliš to?« »Ne vem, kako bi ti povedal, ampak jaz sem opazil, da ima pater Egidij, ki pride tuintam k tebi in, ki praviš, da si ti z njim v šolo hodil, povsem drugačen obraz, kakor pa recimo tisti gospod stotnik, ki pride k tebi v goste, ali pa recimo, ti sam, očka. Meni se zdi, da mora biti to nekaj tam za očmi, ali pa mogoče za čelom. Ne vem, kako bi to prav povedal.« »Moj ljubi otrok, tega pa jaz ne vem. Vprašam o priliki patra Egidija.« »Ne, očka. To se ne da vprašati tujega človeka.« Stotnik Kocjan je tisto noč mnogo razmišljal v bodočnosti svojega otroka. Sprva mu misel, da utegne njegov otrok iti kako drugo pot, kakor 011 sam, nikakor ni hotela postati domača. Zlasti ne, da bi videl svojega sina kot duhovnika. Sam je bil sicer veren mož, toda da bi bil za svojo notranjost kaj več storil, kakor je bilo nujno potrebno, ne, to mu še na misel ni hodilo. Ko pa je šlo že proti jutru, po skoro prečuti noči, pa mu je misel postala že bližja in kar nič mu ni bilo zoprno, da mu je prišla pred oči podoba sinova v obleki patra Egidija. Ko pa se je zbudil in dodobra pomel oči, se domislil svojih predstav, se je skoro hrupno zasmejal in trdnih svežih korakov odšel iz sobe, da se po vojaški navadi umije in okoplje utrjeno telo. Dva dni za tem sta se oče in sin poslovila in Aleš je sedel sam, opravljen v novo obleko z modrim telovnikom in svetlimi gumbi, temnomodrimi hlačami in enakim suknjičem, v poštnem vozu. Pot od Dunaja do Gradca je bila dolga in naporna. Vendar pa jo je Aleš kar moč dobro prestal in reči moramo, da je bila zanj ta pot nekako usodna. Očetov prijatelj, ki je imel isto pot v Gradec, je očetu obljubil, da bo na Aleša pazil. Aleš je bil tih in miren deček, temnoplavih las, toplih sivih oči, podolgastega obraza in prav nič vsiljiv, kakor otroci in še zlasti dečki v teh letih. Videti je bilo, da ga vse zanima in neka mlada gospa, ki se je s svojo hčerko vračala z obiska na Dunaju, je kmalu imela v njem majhnega toda zelo dra-žestnega kavalirja. Znal je biti tako nežen in pozoren, da se je tekom vožnje vsem prikupil. Ko pridejo v mesto, prav na meji med Zgornjo in Spodnjo Avstrijo so bili v vozu le še očetov prijatelj in gospa s hčerko poleg našega Aleša, tako, da v vozu ni bilo več tako tesno, kakor poprej. Voz se je v zgodnji jutranji uri ropotaje zazibal skozi mestna vrata. Pred konji, ki so bili spočiti, se je pela lepa in bela cesta, Alešu se je zdela, kakor da nima konca. Veselo je postiljon poknil z bičem, dvakrat, trikrat, konji so živahno zahrzali in se spustili v tek. Na nekem ovinku, ki ga je dolgo časa zakrival smrekov gozd, pa stoji sredi ceste čuden človek, ki se za konje in voz prav nič ne zmeni, tako da postiljon stopi raz voz in krene proti tujcu. Šele sedaj opazi, da je tujec slep in močno naglušen. Aleš je bil kmalu poleg posti-ljona in z zanimanjem gledal razorani obraz tujega človeka. Ko pa vidi, da se namesto oči pojavi pod vekami grozotna belina slepca, ga tako prevzame sočutje, da ne spravi nobene besede iz sebe. Postiljon hoče popotnega odvesti na kraj ceste, toda Aleš mu ne da, poprosi, da ga poprej vpraša, kam gre in če morda v isto smer kot poštni voz, naj ga vzamejo k sebi. Tej prošnji, ki je postiljona spravila v nemalo zadrego, se pridruži še gospa in tudi drugi niso nič nasprotni. Tako se zgodi, da popotnik kmalu sedi na prostem sedežu in voz zopet drdra naprej proti zeleni Štajerski. Iznenada pa prične popotnik tipati okoli sebe in kmalu dobi v svoje dlani drobno Ale-ševo roko, jo z nepopisno milino poboža, nato, kljub temu da se Aleš brani in da je ves v zadregi, poljubi, se nato obrne z belino svojih očes do nepoznanih sopotnikov in, kakor v nekem prividu pravi, držeč Aleševo ročico v svoji: »Kakor cvet je tale ljuba roka. Vsa drobna me je sprejela na voz in storila dobro. Ne vidim te, otrok, v obraz. Toda vidim v tvoje srce in tako se mi zdi, da bo ta roka nekoč še mazil jena.« Aleš izmakne svojo ročico, v obraz je postal bled. Tisti hip mu pride na misel beseda starega doktorja na Dunaju, ki mu je rekel, da se v njegovih očeh tepeta dva: doktor in še nekdo. In tistemu »nekdo« imena ni vedel. In če je ta kdo po teh besedah slepega popotnega, kdo to ve? Malo otročje Aleševo srce tega ne more vedeti, pač pa sluti, da nad njim in okoli njega vstajajo prečudne zarje nebeške. V Gradcu jih pričakuje gospod Jakob pl. Kiselj. Velik, lep mož je aristokrat od nog do glave. Ves negovan od belega obraza z dolgimi zalisci do rok, ki bele in mirne gledajo izza drobno očipkanih rokavov. Te roke so živa bitja. Ko Aleš stopi raz poštni voz, ga primejo ne premehko in ne pretrdo, tako da se Aleševa otroška dlan takoj počuti varna v njegovi roki. In tako prijeten glas ima. Je drugačen kot očetov in vendar čudno znan, tako domač, da Alešu postane toplo pri srcu in brez bojazni stopa poleg visokega gospoda, ki ga vse spoštljivo pozdravlja. Aleš z vso gotovostjo začuti, da je tukaj delček onega novega sveta, tiste prečudne in zagonetne sile, ki se življenje imenuje. In kmalu nato sta v lepi prostorni delovni sobi gospoda cesarskega svetovalca. Aleš posluša z odprtimi očmi in je poln pripravljenosti ubogati, karkoli mu porečejo. Že prvi hip začuti, da ta pokorščina do gospoda Kiselja ni nič grenkega, nič zoprnega, da je to sama sladkost in velika radost. In ko ga kmalu zatem roke gospe Kiseljeve ljubo objamejo in ko začuti na svojih licih poljub starice, ki ima tako prijeten vonj, kakor jabolka jeseni, se mora Aleš prav z močjo premagati, da ne zaihti. Toda Aleš je majhen mož, tako mu je rekel očka in zato ne pride nobena solza na njegovo lice, ampak na vprašanje kaj mu je, pogumno odgovori, da se mu samo oči pote. Aleš ima svojo sobico. Lepa je, čista, in svetla okna ima z belimi zastorčki. To mu močno ugaja. In ko ga pri obedu vprašajo, kako mu pri njih ugaja, se že veselo nasmehne in pravi, da bo prav tako nosil čipkaste rokave, kakor gospod svetovalec sam. Ampak seveda šele tedaj, ko bo res čisto velik. Gospa ga ljubo poboža po njegovi roki, ki leži na belem miznem prtu, se nasmehlja svojemu možu in reče »Gott sei Dank, wir haben nun ein Kind. Mir ist ganz weh um das Herz« (Hvala Bogu, sedaj imamo otroka pri hiši. Meni je kar voljno pri srcu.) (Dalje prihodnjič.) Ksaver Mešho: SANJE O mati, spet prišla nocoj si k meni? Zadremal sem, in videl te v poltemi: Skoz izbo šla si . Tihi tvoj obraz ves zaskrbljen je bil ko tisti čas, ko še hodila živa si med nami z nikoli mirujočimi rokami. Saj šla s teboj je zmerom skrb za nas, kako naj bil bi ti vesel obraz? Trpela si za nas iz dneva v dan, da h koncu mir ti dal je grob tesan. In spet nocoj prišla si k meni? Doznala v večnost si, kako trpim, in v mir tvoj se zasmilil ti je sin in si tolažbe mu hotela dati? In tiho, tiho zdelano roko na bolno položila si glavo in kot otroka vzibala me v spanje . . . Bile, o mati, so prelepe sanje! Zakaj tak naglo, naglo so prešle kot vse. kar osrečuje mi srce!! G. M.: LUČI ŽIVLJENJA IN SMRTI Praznik božje Matere je razlil moje misli po domovini. Njen blagoslov in prekletstvo sem opazoval. Pred menoj vstajajo žrtve, ki se polne ljubezni sklanjajo pod križ. ljubijo in trpe. Luč življenja prižigajo in zanjo junaško umirajo. Kakor jutranje zvezde pred soncem ugašajo in novo življenje prinašajo. Rajsko pesem o domači zemlji pojo in polne upanja strme v nebo, o Bogu in Mariji govore in z ljubeznijo napajajo srce. Naše dobre, verne matere so to. Bog, zahvaljen. ker si nam jih dal in luč življenja in ljubezni nam po njih prižgal. Kaj vidim še? 0. gorje! Žene, matere, ki smrtno koso brusijo, da zamore sadove svojega telesa. Vse luči v njih so ugasnile, ker so ljubezen do otrok v srcih zamorile. Smrt v prekletstvo veje iz njih med nas. 0 matere, ki ste zabredle v smrtno noč, nad vami plaka zemlja in nebo! M aru Ste pano va: PISMO MATERI Veš mati pri meni je mraz. Vse ceste je burja s snegom zaplala. nobena ni steza brez njega ostala, jaz pa si sama naj delam zdaj gaz . . . Ne veš, kako težke so tukaj poti! Morda boli te to razodetje. Pa saj bi molčala vse dni, a mi v duši preživa gori, kako vedno na pot si metala mi cvetje . . . Ti, mati, takrat ko sem ti z bogom dejala. pač vedela nisi. s kakim sem upanjem v svet se podala. Da so vse zarje mi vzhoda blestele, da so vse zvezde jasneje gorele. Kaj jaz vem zakaj?! Menda sem upala srečo kje najti sredi ljudi. Iskajoča prebrodila daljne sem ceste, Sreče pa ni. . . Edino še Tvoje prezveste oči svetijo detetu v žalostne dni. Francka Zupančič: KOGA NAJ LJUBIMO? Mati! O vzvišeni blagovonj te nebeške besede! Toli majčkena vendar vsebuje veliko misel. Porodi se na nežnih ustnicah ob prvem našem koraku in spremlja nas tekom težke poti življenja, vzklik kakor blagoslov nebes do zadnjega hipa v smrti. Mati! Sladka, sveta beseda! Da jo izgovoriš, treba dvakrat samo stisniti in odpreti ustnice kakor v poljub. Dobri Stvarnik, ki najde uteho vsaki naši bolesti, je hotel dati v radost človeštvu velik čudež tega popolnega učlovečenja ljubezni. V vsaki materi je ángel. Ona edino pozna nerazumljivo skrivnost kako krotiti in ublažiti naše vzhičenje, kako utešiti naše solze. Nesrečno dete, ki nikdar ni moglo nasloniti trudne glavice v mehko materino naročje, in ni poznalo sladke utehe objema in ne majkinega nebeškega smehljaja! V vsakem času, tudi med manj kulturnimi narodi, se je vedno čislala mati kot najčistejši simbol žrtvovanja in srčnosti. V bližini njenega svetega bitja, ki je duševno zavetišče življenja, vzcvita v srcu človeškem mehek brst otroške hvaležnosti. Bogati in ubogi, poeti in umetniki, možje toge in meča, vsi so nežno ljubili svoje matere in gojili zanje kult globoke hvaležnosti. Najslavnejši proizvodi umetnosti so oni. ki so zajemali snov in navdahnjenje iz teh dveh velikih bakelj, ki žarita v neizčrpni luči bednega človeškega življenja: materina ljubezen in otrokova hvaležnost. Ana Galetova: PETO KOLO TI (Nadaljevanje.) V prvih štirinajstih dneh sem imela mnogo dela. Spoznati sem morala pot do podstrešja, kleti in drvarnice. Zvedeti sem morala, kaj je trg, cerkev, pokopališče, gledališče — kaj je opravek, kaj sprehod. Razločevati je bilo treba stražnike od vojakov, duhovnike od menihov, gospode od mož in gospe od žena. Treba se je bilo naučiti poklonov in kaj vem, koliko vrst pozdravov. Ali, ne krčevita zaposlitev, ne beli kožuhovinasti plašček mi nista mogla ubiti misli na dom. Kadarkoli in kjerkoli sem se spomnila nanj, mi je grenkost vstala v srcu. Odleglo je, ko sem glasno izjokala: Mama! Ta pesem pa je postajala nadležna in jaz dolgočasna. Vse dneve sem premolčala. Kadar bi bila kaj rada imela, sem po prstih prišla k teti, jo pocukala za krilo in jo več z izrazom kot z besedo prosila. Pa me je teta posadila na stol in mi sedla nasproti: »Ani, kadar kaj želiš, me pokliči. Mama mi reci. Boš?« Stisnila sem zobe in sem vedela, da ne bom. »In tikaj me, veš. Ti mi reci. Boš?« Pokimala sem. Ti ji bom že rekla, oja ti že. Kratko je. Ali mama ne bo nikoli. Mama ima lepe rjave oči. Odslej sem več govorila. Teta, ki je kar nisem mogla rada imeti, se je mnogo ukvarjala z menoj. V moji domišliji je dobila ime Ti. Tako sem jo vedno klicala. Tako ji je bilo ime doma, na ulici in na obiskih pri gospeh, ki so me neprestano mučile z vprašanji: »Katero mamo imaš rajši?« Ti je pa tako čudno ime. Nekega dne sem vsa zmedena obstala pred strogo in kratko zapovedjo: »Kliči me mama!« Mama ne boš, mama ne boš, mi je trmasto nabijalo srce. Kaj vem, kako sem izgledala, da se je moja Ti ublažila: »Če mi rečeš lažje mamica ali mami, reci tako.« Mamica? Ali bi? Doma je učiteljev Dušan klical svojo mamo tako. Ali gospa je bila majhna, okrogla in se ji je tako podalo to ime. Smešno bi bilo, če bi klicala tako svojo Ti. Ne bom je! In kako je še rekla? Mami? Ne, to pa še manjše. Moja Ti je pa velika gospa. Ti bo in nič drugega. Teta je čakala odgovora. Ker ga ni dobila, se je obrnila in šele med vrati užaljeno rekla: »Kadar me boš poklicala Ti, se ti ne oglasim.« In je zaprla vrata. Nekaj dni sem se izogibala prilikam. Ničesar nisem želela, ničesar spraševala. Pa mi je končno le ušlo: Ti, prosim te, daj mi brisačo; ne dosežem je. Molk. Mi jo daš? »Ne!« Vzela sem pručico, stopila z mokrimi nogami nanjo in snela brisačo. Popoldne sem se razveselila: Ti, poglej no, kako me kanarček gleda! Tišina. Čudno grenko mi je postalo in spet sem zajokala: Mama, domov! Potem sem nekaj dni molčala. Včasih sem že kar hotela poklicati mamica, pa mi je vselej beseda zastala v grlu. Popoldne smo hodili spat. Saj nikoli nisem spala. Vrtala sem s prstom po mreži, pretipala vse rože v tapeti, kolikor sem jih le dosegla s postelje, grizla sem nohte in neznansko mi je bilo dolgčas. Vstati pa nisem smela, dokler je spala Ti. Ko je zaškripala njena postelja, sem se oddahnila. »Ani!« Skočila sem pokoncu in hotela za njo v kuhinjo. »Ani!« me je poklical stric. Prosim? »Stopi sem k meni!« Stopila sem k postelji. »Pojdi v kuhinjo in vprašaj mamo, če je kava pripravljena. In lepo jo pokliči. Mamica ji reci. Glej, tako si to želi. Saj ti je vseeno. »Boš rekla?« me je prijel za roko. Zamigljalo mi je pred očmi. »Boš?« Bom. Počasi sem se obrnila in oddrsala v copatih do vrat. Malo sem morala postati. Mislila sem, da mi bo počilo srce. Prijela sem za kljuko in se zaletela v kuhinjo: Mamica, ali je kava pripravljena? Sive oči so se večale in mamica je strmela, strmela. Meni je bilo kot da sem prinesla veliko žrtev in da moram biti zato poplačana. Čakala sem, da se bo nekaj zgodilo. Morda me za to ime ženska objame, da mi bo enkrat vsaj malo tako, kot mi je bilo včasih doma. Doma! Grenkosladko mi je bilo ob tej misli. Mamica pa je strmela. Naenkrat se je zdrznila, kot da mi ne sme pokazati začudenja. Kot bi se nič ne zgodilo, je prav vsakdanje rekla: »Pojdi v sobo in reci: Papa, kava te čaka!« Zdelo se mi je, da sem nekaj izgubila. Mehanično sem se vrnila v sobo in povedala brez vsake teže stavek: Papa, kava te čaka. Striček me je pogladil zato po laseh: »Pridna si, tako je prav.« Dobro sem vedela, da mi odslej nikoli več ne bo težko poklicati. Vedela sem pa tudi prav tako dobro, da bo ime mamica samo ime, ki ga pokličemo, da se ozre človek. Tisto popoldne nisem pila kave. Mamica in papa sta začudeno gledala vame, a nobeden od njiju ni razumel. (Dalje prihodnjič.) G. M,- BISER SPOMINOV V mojem srcu je zažarela luč. Materin obraz mi je stopil živo pred oči. Materine roke so me lahno objele, njena beseda zašuštela v moje uho in njena ljubezen prevzela moje srce. Vstala je moja mladost in v njej je zablestel dan, ko sem prvič gledal materin obraz nad seboj. Nebeški smehljaj je objel mojo dušo, ko sem otroško ljubezen izlil v materino srce. Od tedaj si bila moja luč, radost, tolažba, moja ljubezen, mati! Z biseri svoje ljubezni, s cvetjem trpljenja in žrtev si posipala mojo pomladno pot. Z menoj si delila gorje, z menoj točila solze, z menoj križ nosila, upala in ljubila. Drugi so me obsojali, ti si me zagovarjala; drugi teptali, ti si me dvigala, drugi v temo zapeljevali, ti si me junaško reševala in prižigala luč na temno pot. Kaj imajo ljudje lepega, kar nisi imela ti? Kdo je bil tako usmiljen kakor ti? Kdo tako dober, poln miline in prisrčnosti kakor ti? Kdo mi je daroval več ko ti, mati. ki si mi prižgala luč življenja? Kdo me je ljubil bolj ko ti, mati, ki si ugašala, da si meni življenje ohranjala. Zahvaljena. mati. za luč življenja, za bisere vere in ljubezni božje, za pesem domače besede, za solze in tihe žrtve, za tvojo molitev in tvoj blagoslov! Iva Bajčeva: MOJE ŽELJE Samo še enkrat bi videla rada tebe, o mati! Samo še enkrat čula tvoj glas. Samo še enkrat bi videla rada sijaj tvojih oči. Samo še enkrat tvoj mili obraz. Še enkrat bi rada na tvojem se srcu spočila, o mati. čula utrip tvojega srca. Samo še enkrat v tvojem objemu bi sladko zaspala, o mati. In samo še en tvoj materinski poljub želi si tvoj zapuščeni otrok. Umiram od tuge v samoti. Razveselila bi me le ti. mati, ko položila na čelo bi tvojo roko. In dihnila v dušo materinski blagoslov. Posijalo bi sonce, kakršnega sedaj nima nebo, in duša bi moja splamtela tja gori, na večno nebo. t Tilka Lamprechtova - Dušica: BELE VRTNICE mil. ., ( Nadaljevanje.) »Ah, kaj mislila, mislila, hotela . . .« Zaloputnil je vrata in odšel po hodniku. Sestra je gledala za njim in majala z glavo. Kaj ga je pičilo, da je tak? Pa menda ni nova pacijentinja vzrok njegove slabe volje, saj je vendar tako ljubezniva. Da je ravno ljubeznivost Vandina bila vzrok njegove slabe volje — tega sestra Irma ni mogla slutiti. Nevoljen pa ni bil na Vando, nego sam nase. Hudoval se je nad svojo mehkobo, imenoval sam sebe neznačajneža, slabiča. Zdelo se mu je, da je postal nezvest sam sebi in svojim načelom. Najprej je sklenil, kolikor mogoče izogibati se je, a je takoj uvidel, da to ne pojde. Ako jo hoče zdraviti — in to bo zdaj pač moral — jo mora opazovati, mora biti v dnevnem stiku z njo. Tudi je čutil, da bi tisto izogibanje samo povečalo hrepenenje po njej. Ne, — nalašč bo šel še velikokrat k njej; nevarnost in skušnjava izgubita svojo moč, ako ju spoznamo in se jima postavimo drzno nasproti. Odločno je odprl vrata v sobo št. 10. V sobi je bilo tako tiho, kot da ni v njej živega bitja. Pa ga je vendar pozdravil s postelje prijeten glas: »Dobro jutro, gospod asistent!« »Dobro jutro — mala? Kako je?« »Hvala, dobro.« »Ali je strah že minil?« »Je.« »Prav. — Potem lahko nadaljujemo. Poskusil vas bom zdraviti s takozvanim »Pneumathorax-om«. Takoj danes pričnemo, če vam je prav?« »Kakor uvidite, gospod asistent.« »Potrebno je; zato se ne vznemirjajte, ni tako hudo.« »Ne bojim se. Ženska se ne sme bati trpljenja, najmanj telesnega trpljenja.« »Da, v trpljenju ste ženske včasih junaške, vselej pa ne.« Pokimal je z glavo v pozdrav in odšel. Kmalu so prišli strežniki z nosilnico in jo odnesli v laboratorij. Ob operacijski mizi je že čakal asistent in sestra. Položili so jo na operacijsko mizo. Asistent je nataknil rokavice iz kavčuka in se pripravil. »Ali se kaj bojite?« je vprašal. »Ne!« je odvrnila Vanda tiho, a odločno. »Imate prav.« Resno se je lotil dela. Globoko se je zadrla igla v mlado telo, med rebra. Vanda je stisnila ustnice, ker ni hotela izdati bolečine, ki je kmalu minila. Pritrdil je na dolgo iglo gumijasto cev in jo spojil z aparatom. Nato je sedel na visok stol ob mizi, položil roko na rebra in pazil na njeno dihanje. Od časa do časa je polglasno izrekel kako številko 20 - 30 - 50 - 80 - 100 - 150 - 200 . . . Izprva ni ničesar čutila. Polagoma pa je jela množina vdihanega zraka pritiskati na pljuča in imela je občutek, da ji bo zdaj, zdaj zmanjkalo sape. »Ali že kaj čutite?« jo je vprašal čez nekaj časa. »Da, — nekaj me tišči, zelo tišči v prsih.« Izvlekel je iglo in položil prst na komaj vidno ranico. Sestra je položila na rano sterilno tenčico in povrhu prilepila obliž. Nato je pozvonila. Prišli so spet strežniki z nosilnico in jo odnesli v sobo nazaj. Bila je tako utrujena, da je takoj zaprla oči in zaspala. Nič ni slišala, ko je čez pol ure vstopil asistent, ugotovil bitje žile in zapisal zdravila. Stal je nekaj časa ob njej, opazoval menjajočo se barvo lic, nato je tiho, kot je prišel, spet odšel. Tudi čez dan je večkrat pogledal k njej. Ko se je naspala, se je počutila bolje. Rada bi mu bila to povedala. Pa ji je položil roko na usta: »Tiho, gospodična Vanda, govorjenje škoduje.« Sedel je dolgo ob njej in jo s skrbjo opazoval. Vajen je bil gledati tuje bolečine, a vendar mu je bilo hudo, če je v Vandinem obrazu zasledil bolečino. Veliko vprašanj je prinesel molk bolniške sobe. Ali mu bo uspelo — rešiti to dekle, — ali pa bo podleglo? Nekaj nejasnega v njem je prosilo: Ne sme umreti; — a iz polteme se je rogal drug glas: »Zakaj ne sme? Kaj je ona tebi? Kaj tebe briga, če umrje? « »Briga me, ker sem zdravnik«, je ugovarjal. Iz teme se je pa rogalo dalje: »Zdravnik? Tudi drugim si bil zdravnik; zakaj bi ravno njo rad rešil?« In nevede, kaj govori je šepetal: »Ker jo ljubim!« Zdrznil se je in rekel odločno: »Ne, ne ljubim je, nočem je ljubiti.« Pa se je še rogalo iz teme: »Nočem? Kdo vpraša, — če hočeš? Saj moraš, moraš, moraš. . .« Nič več ni poslušal tega glasu. Njegove misli so se bavile s smrtjo, z njeno strašno veličino, z njeno skrivnostno močjo. Kaj je človek, kaj njegovo nepopolno znanje proti tem silam ? Nič — in manj kot nič. Temno je bilo v sobici, temno v njegovi duši. Pa je prisijal svetel, sončni žarek v to temo! Spomin otroške vere in zaupanja v neskončno dobrega, vsemogočnega Boga. Oprijel se je te misli, kakor se potapljajoči oprime sleherne bilke. Iz dna duše je privrela molitev, se združila z vero in zaupanjem in posvečena z boljo hitela v nebo — pred prestol božjega usmiljenja. Drugo jutro je Vanda pozdravila asistenta z veselim nasmehom. Tedaj je čutil, da ni molil zaman. »Kako je, — mala?« »Hvala, — dobro se počutim.« »Ste kaj spali nocoj?« »Sem in — sanjala sem tudi.« »Sanjali?! No, dekleta tako vedno sanjate, ali pa sanjarite.« »Zakaj bi ne? Sanje nam nudijo v izobilju vsega, kar nam jemlje življenje. Sanje nas dvigajo v lep, skrivnostni svet, v nebo idealov .. . « »In kako lepo je s teh nebes pasti spet nazaj na zemljo?!« »No, včasih se sanje tudi potem še nadaljujejo. N. pr. moje.« »Torej ste o bolnišnici sanjali?« »Da in o . . .« »0 kom? — Ali ste morda sanjali o meni?« »Prav o Vas . . . « »Kaj lepega, — dobrega?« »Ce vas zanimajo »ženske sanje«, sedite semkaj in poslušajte.« »Ženske sanje me nič ne zanimajo, — a kaj ste vi sanjali, — bi vseeno rad slišal.« Cisto proti volji mu je to ušlo. Vgriznil bi se bil najraje za te besedice v jezik. Ali niso bile potrdilo, da mu je Vanda več ko druge? A sedaj ni kazalo drugega kakor vsesti se in — poslušati. Sedel je na stol in Vanda je začela: »Moje sanje imajo gotovo globlji pomen. Le poslušajte! Stopala sem po ozki brvi čez široko in globoko vodo. Brv pa se je majala in to vedno bolj. Pod menoj se je zibalo globoko valovje; vrtelo se mi je v glavi, ko sem gledala pošastne vrtince pod seboj. Slabele so mi moči, zavest in hladnokrvnost me je zapuščala. Naenkrat mi je zmanjkalo tal, noge so se pogreznile v mrzlo vodo, — omahnila sem.« Vanda je pripovedovala tako živo, kakor da zre, ali bolje rečeno, kakor da doživlja ponovno grozepolno pot in ob zadnjih besedah je zaprla oči kakor utopljenec, ki ve, da zanj ni več rešitve. In čudo! Resni, trezno misleči zdravnik, ki ni verjel v sanje, je čutil z njo vred. Rahlo se je dotaknil njene roke, ki je ležala na odeji in jo pobožal, kakor bi jo hotel tolažiti in pomiriti. Ta dotik je pregnal z njenega obraza izraz groze, pogledala ga je s svojimi modrimi očmi in se nasmehnila. »Kakor sedaj, tako je bilo tudi v sanjah. Močna, a vendar mehka roka me je prijela, me dvignila iz valovja in me varno peljala po ozki, majajoči se brvi. Šele na obali sem se toliko zavedla, da sem si mogla ogledati rešitelja. Ali naj ga vam opišem?« Vprašujoče in nagajivo je uprla vanj svoj pogled. Slutil je, da bo sedajle slišal opis lastne osebe. To je zapeljivo. Kajti, — kateri moški ne sliši rad opis lastne osebnosti iz dekliških ust? Tudi Drago je bil v tem hipu radoveden. Pritrdil je, Vanda pa je nadaljevala: »Bil je srednje velik, kostanjevih las. — Imel je visoko čelo, raven grški nos, temne oči, — skratka, čeden in prikupljiv mladec.« Drago je bil v očitni zadregi, a Vanda je, ne meneč se za to, nadaljevala : »Najbolj čudno je, da je moj rešitelj na las podoben junaku mojih sanj.« »A tako! No, potem je umljivo, da vas je rešil, če ga že dolgo obožujete.« »Da,« je potrdila zamišljeno, moj junak je res nekaj več, ko navadna v domišljiji naslikana oseba. »Ker vas je rešil iz valovja?« se je smejal asistent. »Ne — ampak . . . Čakajte, povem vam do konca svojo povest. Ko sem na obali spoznala svojega rešitelja, sem se mu zahvalila in ga vprašala, če gre z menoj, kajti pred nama se je razprostirala cvetoča ravan. Nekoliko je pomislil; na njegovem licu sem opazila, da se bori sam s seboj. Naenkrat pa se je odločil. Podal mi je roko in dejal toplo in vendar nekako hladno: Moja dolžnost je, — da ostanem tukaj. Obljubil sem to sam sebi. — Moja življenjska naloga je, da dvigam in rešujem potapljajoče.« Nato se je obrnil proč, — jaz pa sem ostala sama. To je vse.« Oba sta molčala in se zamislila. Vsak je mislil svoje, a zelo podobne so bile njune misli. Mislila sta drug na drugega. Da je voda pomenila bolezen in da jo je iz nje rešil njen junak, — to je bilo lepo in verjetno. Ampak to da bi ne hotel z njo čez cvetno ravan, ni umela in ni hotela umeti. Kakor bi čutil, da Vanda zaman rešuje ta zadnji del sanj, je vprašal Drago polglasno: »Gospodična Vanda! Recite, ali ste obsojali rešitelja?« Uprla je vanj začuden, vprašujoč pogled, -— nato pa pomislila. — »Nel« je rekla resno. Oddahnil se je in že je hotel nekaj reči. Pa se je premislil. Pogledal je na uro, hitro vstal in s pripombo: »Moram v ambulanco,« hitro odšel. V Vandinem pogledu, ki ga je spremljal do vrat, se je začudenje in vprašanje še poglobilo. Asistent Drago pa se je zaprl v svojo sobo, in se iznova zamislil. Stal je pred velikim vprašanjem, čigar rešitev je pomenila življenjsko srečo, ali nje izgubo. Da je rešitev tega vprašanja istega pomena tudi za Vando, na to ni niti pomislil. Ni si priznal, da ljubi Vando, le v tem je bil gotov, da mora ostati zvest sam sebi, svojim načelom. — Njene sanje naj bodo resnica. Zdravil jo bo in vse poizkusil, da jo reši. Ko pa bo rešena in zdrava, jo bo spet poslal nazaj v življenje — na cvetočo ravan, naj si tam poišče srečo. On pa bo delal — delal . . . S tem sklepom je odšel v laboratorij in se z vnemo lotil dela. Tako je pozabil na vse, tudi na Vando. Spomnil se je je šele zvečer, ko je bil čas pregleda. Vesel je bil, da ga vsaj med delom ne motijo misli nanjo. Zato ji bo sedaj posvetil nekaj trenutkov. Začel je pregled tako, da je prišla Vandina sobica zadnja na vrsto. Tako je imel potem prost čas in se je lahko dalje pomudil. Našel je Vando nenavadno resno in zamišljeno. »Na kaj mislite, — gospodična Vanda?« je vprašal. »Na kaj? Nadaljujem sanje.« »Kako? Ali ni bil že konec? »Ko me je moj rešitelj zapustil — hočete reči! Ne še ni bil. Tu se pravzaprav šele začne veliko in važno vprašanje, — kako bi jaz sprejela to poslovitev in kaj bi naredila potem. »To so vendar bile samo sanje.« »Ne to je resnično življenje.« »Ne razumem vas. Kaj vendar mislite?« »Ali pojdem srečno čez cvetno poljano, ali pa — ostanem sama, da usahnem kakor cvetlica brez sonca v najlepši pomladi. Samo to je mogoče. Usodo mojega življenja imate v rokah vi.« »I11 Bog«, odgovori asistent. »Vera je naša luč« »Da, vera, vera v Boga in v dobre ljudi,« je zašepetala Vanda. Zaprla je oči. Asistent pa je stal ob postelji in jo gledal. Bila je tako lepa, tako očarljiva, vsaka njena poteza se mu je zdela kot nema prošnja: živeti — živeti v zdravju in sreči. Ponovil je svoj sklep: vse storiti, kar je mogoče in še več ko mogoče. Za življenje in srečo je ustvarjeno to bitje. — »In zate« je pristavil glas srca. Asistent ga je preslišal. (Dalje prihodnjič.) * Dolenjka: MATERI O mati! Zakaj si me tako zgodaj zapustila? Tvoje sedmo dete sem bila. Kmalu po mojem rojstvu si za vedno zaprla ljubeče oči. Zakaj, o zakaj? Morda zato, da bi ne videla gorja svojega najmanjšega otroka? Nikakor ne! Drug odgovor mi daje srce. Mati je ljubezen in žrtev. Gotovo, prav gotovo želiš trpeti z menoj, o mati. Ob mojih vzdihih zdihuješ tudi ti in prosiš Vsemogočnega usmiljenja. Počivaj v miru, draga mati! Naj trpim zdaj sama, saj si dovolj trpela tedaj, ko si mi dala življenje. Že dvajsetkrat se je vigred povrnila s svojo krasoto, odkar si odšla od nas. Ti pa se ne vračaš več, da bi nas napajala s svojo ljubeznijo. Jaz sem pa vendar vsak dan pri tebi. Radostno te vprašujem: Kako ti je, česa želiš? Ti mi pa z materinsko besedo odgovarjaš: Drago dete, zase ničesar ne želim, le tebi naj bo dobro. Kako sladko je misliti nate. Že samo beseda mati mi z radostjo napaja srce. Tvoj poklic, poln blagoslova, in vzgojo moje pomladi je prevzela druga mati; toda njena ljubezen ni mogla nadomestiti tvoje. Ob njej sem vsak dan mislila nate, klicala v spomin tvoj obraz in vso lepoto tvoje duše. 0 zakaj si me že zapustila tedaj, ko še niso razločevale moje oči obraz od obraza, srce od srca. Prosim te, mati, pridi v duhu k meni! Razodeni se mi, blagoslovi me in napoji v oni materini ljubezni, ki mi je ne more dati nobeno drugo bitje na zemlji. Rada bi te enkrat videla, spoznala in v otroški ljubzni objela! * ŽENA IN DELO R. Smersu: PRAVICE OB PORODU V zadnji Vigredi smo si ogledali določila, ki ob porodu ščitijo nameščenko. Danes pa si hočemo ogledati določila, ki ščitijo delavko. Ta določila so zelo važna in svetujemo našim delavkam, naj jih pazno prečitajo. 0 zaščiti delavk pred porodom in po porodu govorita obrtni zakon in zakon o zaščiti delavcev. Obrtni zakon govori v § 236 o odpustni in odpovedni zaščiti. Odpustna zaščita. Radi nosnosti ali poroda delodajalec ne sme delavke odpustiti, pa naj bo to zakonska ali nezakonska mati. Nosnost in porod ne tvorita nikdar važnega razloga za odpust. Odpovedna zaščita. Če odpove delodajalec službeno razmerje v času šest tednov pred ali šest tednov po porodu, ne prestane službeno razmerje v nobenem primeru preje, nego šest tednov po porodu. To se pravi, da se delavki ne more odpovedati službe 6 tednov pred porodom in 6 tednov po porodu. Pred to dobo in po tej dobi pa velja seveda navadna 14 dnevna odpoved. Posebno določilo ima zakon o zaščiti dela. ki pravi: Ženam porodnicam je prepovedano vsako delo za čas dveh mesecev pred porodom in dveh mesecev po porodu. To določilo se pa skoraj nikjer ne izvaja in to iz tega razloga, ker so pogoji za dosego porodniških podpor od Okrožnega urada za zavarovanje delavcev tako težki, da jih izpolnjuje le malokatera delavka. (Podpore ob porodu si bomo prihodnjič ogledali.) In ker se brez plače in brez podpore ne da živeti, so naše de-la\ke-matere prisiljene pred porodom čim dalje delati in po porodu čimpreje začeti z delom. To je še nerešeno vprašanje v naši socialno-zaščitni zakonodaji, kajti, če nekomu prepovem delati, mu moram za ta čas omogočiti vsaj take dohodke, kot bi jih imel. če bi delal. Nadalje določa § 24. zakona o zaščiti delavcev, da morajo lastniki podjetij omogočiti ženam materam, da o pravem času doje svojo deco. V ta namen mora vsak lastnik podjetja dovoljevati materam, ki same doje svojo deco, poleg rednega odmora tudi poseben odmor za dojenje njih dece, in sicer: 1.) če je dete v materinem stanovanju — do 30 minut na vsakih 4 do 5 ur dela; 2.) če je dete v dečjem zavetišču podjetja, kjer mati dela 15 minut na vsakih 4 ali 5 ur dela. Zaradi teh odmorov se nikakor ne sme dotičnim materam skrajšati redni odmor ali prikraj-ševati njih plača. Glede plače moramo omeniti še to, da ima delavka po najmanj 14 dnevni zaposlitvi pravico, ako zapusti delo po gornjih določilih, še do enotedenske plače. V primeru odpovedi v času 6 tednov pred in 6 tednov po porodu pa ima pravico do polne plače za ves ta čas. Ti predpisi veljajo za vse delavke, ki so zaposlene v obrtnih, industrijskih, trgovskih prometnih, rudarskih in tem podobnih podjetjih. NOV POSELSKI RED. Za vsako škodo mora posel dati deloda- ... . , ..... jalcu odškodnino, kar pa je vsekakor ze- V ministrstvu za socialno politiko in i , , , , n