Jannš Golec: Doživljaji enega dneva. Kajpada sem sdlil po odpustu iz vojašk.? službe s svojim nesrecnim nosom na očetovem domu v gospo laistvo. Leta 1918 smo imeli že malo živine in pičlo gnoja. V noki nemško gospodarski razpravi sem čital, da uspeva ajda brez gnojenja, ako jo omociš pred setvijo z gnojnioo, kateri je primešana primerna kolioina pepela. Za to najmodemejšo setev v medvojnem času sem pridobil našega že rajnega mlinarja, ki je razumel pri hiši najbolj posle setve. ImeM smo ravno taisto leto občega pomanjkanja izvanredno veliko semenske ajde, katero smo dajali sosedom daleč po okolici. Vsi drugi so gnojili po običajni navadi in potem šele sejali ajdo; midva z mlinarjem sva se ravnala po gospodarsko naprednem, zgoraj omenjenem receptu. Ajda kmalu vzklije ter pokuka izpod zemlje. Gledat Bem hodil jutro za jutrom na naše z ajdo posejane njive, — niti perinke zelenja! Sosedje, ki so zaupali zemlji isto seme kot jaz, so se že veselili pedenj visoke ajde; naše njive so bile gole. Mati so me vedno izpraševali, kolika že je neki naša ajda, zasukal sem odgovor tako, da nisom priznal, da sva z mlinarjem zastmpila že pred setvijo seme na smrt. Izgubil sem že ves up, da bo sploh kaj pogna]o iz zemlje, ko je zaneslo nekaj inater na ogled po celom posestvu. Si l^bko pred&tavljate skrbno kmetsko gospodinjo, kako jej jei bilo pri srcu, ko ni zagledala po celih treh tednih na obširnih njivah uiti enega ajdovega stebelcal Kaj vse sem čul ono usodepolno jutro iz materiniih ust, ne bom popi&oval. Izbruhu upravičene nevolje so sledili potoki solz, kaj bo na zimo, ko ne bo ajdovega kruha. Prejel sem najstrožjo prepoved, da se nimam več vtikati v gospodarske zadeve, kjer ne razumem nič in so moje novotarijc le v škodo. Celo ploho ostrih naukov sem poslušal skesano brez ugovora, ker so imeli mati prav in je zaskrbelo tuli mene, kako bomo izhajali brez ajdovega zrnja. Ko so znloputnili majka vrata na moji sobi, sem sklenil, da ostavini dom in se podam na daljsi izprehod. Bil sem preprican, da bo mhiula raater srditost, ako me ne bo videla en dan. Kar brez pravega cilja kaj in kam sem zavil izpTed domače hiše po kolovozu ter po cesti v smeri proti Št. Pftru pod Sv. gorami. Bil je lep poletni predpoldan. Med ho- <]o &em pozabil kmalu na debelo polomijo z ajdo, se zamislil v či-sto nekaj drugega in motril okolico. Pogled mi je obvisel na razvalLnah gradu Kunšberg. Tisoč in fisookrat sem jih že gledal od daleč, a nikdar še nisem bil na stožastem hribu, raz katerega je zrl stoletja bahavo po Obsotelski dolini grad Kunsberg. Sramota, da kot domačin še nisem preiskal teh razvalin! Pospešil sem korak in zavil pred št. Petrom proti Sotli v smeri proti Kunšbergu. Dohod do razvalin je lahek in razgled s hriba nekaj bajno lepega. Vidiš pred seboj celo Obsotelsko doHino z va&i, gozdiči, polji ter grički, ki so vsi posuiti z vinogradi. Pozdravljajo te cerkve ter cerkvice, razvaline gradov in še dobro ohranjen podčetrtečki grad. In po tej tako bogati ter prisrcni dolinii se vije leno Sotla z jezi ter mlini. Kot stražarji doline se ti klanjajo srednje visoki hribi, ki zelenijo proti nebu v bukovih in smrekovih gozdovih. Užitek razgleda z gradisča Kunšberg je nekaj nepopisno iblaženega in bi olovek najrajši stegnil roko po celi dolini in jo božal ter mehko gladil kakor glavico in ličece nedolžnega otroka. Vsak, ki je že zrl enkrat s Kunšberga ob Satli navzgor, mi bo pritrdil, da je res še veliko več, nego isem beležil v teh vrstah. ŽaMbog se zmemi le malokdo za to razgledno tocko in največ radi tega, ker so oddaljeni ti kraji preveč daleč od železniškega prometa. Ko sta se napila oko in srce balzama razgleda, sem jo mahnil v notranjost razvaliii. Grad je moral biti zelo prostoren, je ohranjenega še precej zidovja in oni razgledni štirioglati stolp pa popolnoma. Na sredini je obširno dvorišče in spodaj so ostaiiki globokih kleti. Gradi&če je poraščeno z grmičevjem ter mahom in je najti prav vabljive kotičke med razvalinami za odpočitek. V tak sencnat kot sem zložil svoje ude, se potapljal v razgled ter sanjaril o preteklosti teh mogočnih zidin, po katerih kljujejo že stoletja: veter, dež, vrocina ter mraz, a jih ne morejb uničiti ter zvaliti v dolino. Iz teh ugibanj me je vzbudilo brenčanje velike mube, ki se je spuščala proti meni iz smeri grajskega dvorišca. Pogled na brenčeči polet muhe me je iztreznil bliskoma, stresel sem so v strahu po celem telesu, dober ,9treljaj od mene je počivala v krogu tolpa — tolovajev! V kotu meni ravno nasproti je bila tratica ob zidu, na tej je sedelo šest moških, na sredini je gorel ogenj. Neznanci so bili oblečeni napol po vojaško, napol civilno in polega vsakega je ležaia karabdmka. Eden je od casa do časa vstal in ndkaj mešal po loncu ter ponvi, ki sta bila pristavljena k ognju. Uganil sem takoj, da so moji sosedd vojaški begunci ali po domače — dezerterji. Leta 1918 se je bilo nateplo ravno v od prometa odrezano Obsotelsko dolino vse polno dezerterjev. Tukaj so se tudi lahko skrivali po gozdovih in grajskih razvalinah pred žandarji. Tatvine ter ropi so bili na dnevnem redu in marsikdo, ki je branil svoje imetje pred dezertersko roko, je izginil pogledat pod odejo majke zemlje. In take tioke, ki so cenili človeško življenje manj nego eno mubo, sem gledal jaz. Gotovo so me videli tudi oni, ker so kazali proti meni, nekaj šepetali med seboj, a se delali oa zunaj brezbrižne za mojo navzočnost. Prepričan sem bil, da bo zdaj pa zdaj kateri pobral karabinko, jo nastavil k licu in poržnoral po meni. Nič niisem imel setioj, niti noža ne in če bi bM krikniil na pomoč, ali se spustil v beg, bl bilo še popraj po meni. Zbežala mi je namah kra&ota Obsotelske doliine, po glavi so mi plesali naorti ter ukane, kako bi se potegniil izpred teh nič dobrega obetajočih obrazov. Ako bi se toil pognal kar narvanost navzdol, bi padel v prepad, na levo ter desno bi me morala pogoditi krogla. Dezerterji so me polukavali skodoželjno, saj so znali dobro, da sem se zaprl sam v kletko, iz katere ne morem uiti živ. Gledali smo precej časa eden drugega, ne da bi kateri kaj pomignil ali spregovoril. Bogzna v koliko smrtnih nevarnostih sem že bil do tedaj in prav nič mi ni šiinilo v glavo, kako bi si otel meso ter kosti pred to nevarno pastjo. Precej čez poldne je že bilo, ko je vstal eden od neznancev, potegnil proč od ognja pdsker ter ponvo dn kazal tovarišem, da je vse kuhano in pečeno. Karabinko je vrgel preko rame, zagrabil lonceni vrc in se od-daljil, kakor bi šel po pijaoo. I>rugi so segli v žepe po nože in začeli dregati v kuhano in pečeno meso. Jedli so, vendar strogo pazili kot jastrebi, kaj bi drznil početi jaz. Oni z vrcem v roki je zavil iz gradu proti gozdu in stopal navzdol. Iz gozda je počil strel in iz več grl je riknil krLk: »Stojl« Zopet en strel in temu je sledilo pokanje ter prasketanje kakor na fronti pri napadu. Ko sem prestavil pogled iz smeri strelov proti dezerterjem na gradu, ni bilo od teh nobenega nikjer. Iz lonca ter ponve se je še kadilo, taborišče je bilo prazno, izpod hriba je še vedno pokalo in krogle so brenčale ter frčale mimo mojih ušes. Naenkrat sem bil zapleten v bitko, v kateri nisem znal, če niata morda prav obe fronti rneai sovražni, Potegnil sem se za zad, da itai ibil krii proti jeklenkam in sem čakal, kaj bo prinesla najbliija prihodnost. . . . Streli pod menoj so pojemali, }e tu in tam je še frcnila kaka krogla. Oul sem rezko po^velje: »Ustavite ogenj! Že ima dosfi; saj leži za onim le drevesom na tlehl« Nisem se še upal prav na plan in na ogled, slišal sem lomastenje po dračju, težko sopenje ter nemško in islovensko govorjenje. Tako malo sem že upal, da gre za žandareko patruljo, ki je presenetila begunce. Napadaloi so sekali vejevje, govorili o nosalih in se prepirali, kdo je pogodil dezerterja na smrt. Preteklo je precej časa, ko se je prikazala iz gozda in izpod hriba procesija mojih rešiteIjev. Naprej je stopal orožniški stražmojster, za njim štirje črnovojniški žandarji, ki so nosili na iz vej zvezanih nosaJih mrtvega dezerterja, za temi še dva starejša. Od teh ezadnjih dveh je rekel eden glasno: »Jaz vem, da ga nisem, ker sem streljal na povelje le v zrak. Kako bi neki pomeril na človeka, o katerem ne vem, kdo je in kaj je zakrivil. Potipal ga je na smrt stražmojster, ki se je zaklel, da bo razgnal to kunšberško bando.« Patrulja ni prav nič brskala po razvalinah. Najbrž so žandarji videli pobeg ostalih in jim je padel v past samo oni nesreonik z vrčem v roki. Stražmojster je imel svoj mrtvi plen in svojo slavo, ki ga še čaka ter je priganjal na tem hitrejši odhod v dolino in vas. Nisem se stulil za žandarji, ampak lepo p.rikrito počaikal, dokler niso izginili v globini. Oddahnil sem se na dolgo in zasluženo, ko mi je izginila izpred oči vsa oborožena sila. Za bajni razgled po obsotelskem raju mi ni bilo prav nič več. Toliko se mi je že bil vrnil zdravi razum, da mi je pošepnil: Ta-le doživljaj z dezerterji in žandarji je nekaj več nego jezična materma strojna puška radi moderniziranja ajdove aetve. Ako boš zaupal majki, v kaki smrtni nevarnosti si bil radi ajde, ti ibo vse odpustila in rajši stradala celo zimo, kakor ti očitala polomijo z ajdovim semenom. Prizor z nosali in ubitim dezerterjem me tedaj ni niti dirnil tolikanj, ker se mi je še krčila duša pod težo utisov iz bojnih poljan. Kakor sem zvedel pozneje, so fega nekaj nad 20 let starega vojaškega begunca sodno raztelesili, a niso našli pri njem prav ničesar, po čem bi bili lahko sklepali na rnjegovo narodnost ter domovino. 0 kunšberških dezertorjih, tatovih in roparjih ni bilo slišafi od tedaj nič več. Ko sem ;se poglobil s kunšberskega hriba v dolino, je bilo tamkaj vse polno ljudi in seve pretežna veeina radovednih žensk. Babnice so jokale iz strahu, ker so čulo streljanje, druge je zopet ganil do solz pogled na za prazen raič ustreljenega mladega oloveka, kateremu se je že ogabila morija na fronti in se je skril pred krvjo v zaledje. Le starejši kmetje so odobravali nastop žandarmerije, ker bo sedaj zanaprej mir pred dese-rterskkni potepuhi. Med preplašenimi ter jokajočimi ženšcinami sem zapazil našo šiviljo. Lepo mlado deklei:ce se je kar treslo od strahu in zbrzelo proti meni. Prosila me je goreče milo, naj jo spremim vsaj do Sotle, ker že gre na mrak in ona mora danes v Zelenjake na Hrvatsko. Smilila se mi je reva in prav rad sem stopil tik nje do meje. Da bi jej ne nagnal še več groze, sem bil tiho o lastnem strabu na kunšberške-m gradu dn sem jo tolažil, da sva sedaj izven vsake nevarnosti. Pot do Sotle je peljala miimo moje tete, ki me je vabila iz radovednosti na kupico vina. Obljubil sem ji kratek poset na povratku. Še pred »Ave Marijo« je bila moja varovanka preko Sotle in jaz sem otepal pri teti zasluženo suho klobaso ba si vlival z alkoholom nove koraj že. Veliko sva govorila o vojski, dezerterjih in neznancu, ki je moral pod Kunšbergom iz tega sveta. Pri slovesu v noči rai je zapretila stara sorodnica s kazalcem in mi voščila lahko noč z opominom: »Spekla bi ti bila pišcanca, a sd jedel le suho klobaso, ker si spremljal mladega deklefa na Hrvaško!« Nisem <nič oporekal, se nič izgovarjal, ker me je oi> dolžila stara ženica po ajdovem sporu, prestani smrtni nevamosti še ljubiimkanje z mladim in res privlačno lepim dekletcem. Ajde nismo naželi v jeseni leta 1918 na našib njivab niti zrna ne. Mati roi niso porinili pod nos niti enkrat več, ker sem zamoril z gnojnico ter pepelom kal ajdovega semena. Gotovo jih je bilo strah, da ne bi zašel še v drugic med dezerterje, katerih se je klatilo po obsotelsknh krajih vse polno do prevrata. Moja stara teta me je prosila odpuščanja, ker je bila oni večer prepričana, da sem Jo potegnil preko Sotle s cedno Hrvatico, a je bila v resnioi tudi njena dobra smanka tn obče spoštovana štajerkal