BREZVETRNI MIR
Peter  Levec
Niiso to' strun© srebrne, le motno jecljanje krvi, a tudi krvi je že malo in komaj še kaj me boli.
Senca popoldneva raste in mnogo preveč že vem. Ta pesem^, ki z m.uko nastaja, morda je že rekviem.
Saj ogenj krvi dogoreva, razsute so solze in strah. Veter spomina raznaša grenke dišave in prah.
Bledijo pa tudi spomini in prazen ostaja papir. Ni znotraj več temnili neurij le bledi, brezvetmi mir.
905