
Drugo

berilo in slovnica

za

Tretje, pregledano izdanje.

Veljk vezano s platnenim hrbtom 35 kr.
- ♦  ■? .  -

Na Dunaji.

V ces.  kr.  založbi šolskih knjig.

1881 .

10 o i o  O

Šolske bukve, v ces. kr. zalogi šolskih bukev na
svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, nego je na
prvem listu postavljeno.


I.

Povesti, pesmi in pregovori.

1. Molitev.

Oče! z nami bodi,

Kaži pravi pot,

Ki do sreče vodi;

Ti nam daj kreposti,

Da, kar sklene um,

V djanji naš pogum
Skaže brez slabosti!

S. Jenko.

2, Troji prijatelji.

Nekedo je imel tri prijatelje; dva je srčno
ljubil, za tretjega pa je malo maral. Ne c ega dne
dobi povelje, naj pride pred sodnika, ker je bil
hudo, pa po krivem zatožen. „Kateri izmed vas,“
reče prijateljem, „pojde z menoj za pričo ?“ Prvi
prijatelj se brž izgovarja, da ne utegne. Drugi ga
spremlja do vrat; tam pa se vrne, ker se sodnika
zboji. Tretji prijatelj, na katerega se je najmanje
zanašal, šel je ž njim ter izpričal, da je zatoženec
nedolžen.

1  *

4

Troje prijatelje ima človek na tem svetu. Kako
se obnašajo na smrtno uro, kadar sodnik na sodbo
kliče! Denar, njegov najboljši prijatelj, prvi ga
zapusti in ne gre ž njim še do mrtvaške jame ne.
Znanci in žlahta spremijo človeka do groba ter se
vrnejo domov. Tretji prijatelj so dobra dela ; ona
gredo s človekom do sodnega stola. Tu ga
zagovarjajo in mu izprosijo usmiljenje.

3. Zjutraj.

Solnce milo
Pri svetilo

Lčpo zam je čez gor6.

In zapeli
So veseli

Ptički svojo pesmicd.

Kak’ cvetlice
In rosice

Že po travi se bliščč!

Cvetje klije,

Žlahtno dije,

B’čelice po njem šumč.

Vse raduje,

Oživljuje

Zjutraj se in omladi.

Tudi moje
Srce poje,

Stvarnika naj počasti!

4. Drago kamenje.

Bogat človek v jutrovej deželi je nosil obleko,

v katero je bilo všito mnogo dragega kamenja.

Sreča ga ubožno oblečen človek, postoji in si
ogleda bogatina od nog do glave; potčm se mu
prikloni do tal ter se mu zahvali za drago kamenje.

„ Prijatelj/ 1  reče mu prevzetnež, „čemu se mi
zahvaljuješ?“ Ubožec pravi: „Dali ste mi priložnost,
da sem pogledal drage kamene ;  druzega užitka pa
tudi vi nimate od njih. Zastran 'vaših kamenov med
nama ni druzega razločka, nego ta, da jih morate

vi nositi, a jaz sem tega bremena prost.“

5. Zlate resnice.

Mladine najlepša lepota je ta:

Nedolžnost, ponižnost pa žlahtnost srca.

Kakor se mlado drevesce nagne, tako bo rastlo
staro drevb.

česar se človek v mladosti uči,

To ga pogosto na starost redi.

Glava lenuhova vsak dan bolj trda postaja.

Zdravo tel6, najboljše blagb;

Skazi se lahkb, popravi težkd.

Pridne otroke, veselo sreč
Ima Bog rad in tudi ljudjč.

A. M. Slomšek.

6

6. V slogi je moč.

Neki oče je imel sedem sinov, ki so se večkrat
med seboj prepirali ter vsled tega tudi svoja dela
zanemarjali. Nekateri hudobneži so ta prepir v svojo
korist obračali, da bi sinove po očetovej smrti ob
premoženje pripravili.

Zategadelj pokliče necega dne starček vseh
sedem sinov k sebi, pokaže jim sedem trdo zvezanih
palic ter jim reče: „Sto Srebrnjakov dam + aistemu
izmed vas, ki prelomi ta snopič palic."

Sinovi drugi za drugim napenjajo svoje moči
ter poskušajo prelomiti trdo povezane palice; pa
zastonj je bil ves njihov trud! Vsak reče: „Ljubi
oče! to ni nikakor mogoče."

„Pa vendar ni nič ložjega, nego li to," odgovori
oče. Razveže snopič ter prelomi vsako palico posebe
brez najmanjšega truda. „Se v4," rečejo sinovi, „tako
je pač lahko, — tako bi jih prelomil tudi vsak otrok."

Na to dč oče: ..Glejte, ravno tako, kakor s
temi palicami tukaj, je tudi z vami, ljubi moji sinovi!
Dokler boste složni med seboj, bodete lahko izhajali;
nobeden vas ne premaga. Ako pa boste nesložni,
zgodi se vam, kakor tem palicam."

Sloga jači, nesloga tlači. Po K. Šmidu.

7. Zadovoljni pastirček.

Mladi Božidar je svoje ovce pasel v lepej do¬
lini med zelenimi hribi; veselo si je žvižgal in
prepeval. Bilo je prav lepo pomladnje jutro. Kralj

tiste dežele pride po lovsko opravljen ravno v ta
kraj lovit in streljat zverine. Kralj pokliče veselega
dečka k sebi, rekoč: „Kaj si tako dobre volje,
ljubček moj ?“ Pastirček ne poznd kralja in mu
odgovori: „Zakaj bi ne bil vesel in dobre volje?
saj se še našemu svetlemu kralju ne godi bolje,
kot meni!" — „Kako bi to bilo? Povej mi vsaj,
kaj pa imaš tako dobrega ?“ vpraša ga kralj.

Deček začne pripovedovati, rekoč: „Solnce

riimenc’ na nebu meni ravno tako ljubeznjivo sije,
kakor našemu kralju. Doline in hribje meni ravno
tako lepo zelenč in evetejo, kakor našemu kralju.
Svojih zdravih rok ne bi dal za tisoč zlatov, ne
svojih oči za vse kraljeve graddve. Vrh tega imam
vsega dovolj, kar koli želim, in še več, kot potre¬
bujem. Vsak dan se najčm do sitega, imam toliko
oblačila, da se vsako nedeljo lahko pražnje oblečem.
Tudi zaslužim toliko denarjev, kolikor mi jih je
treba. Zdaj pa recite, ali ima kralj več, kot jaz?“

Prijazno se mu kralj nasmeje in pravi: „Prav
govoriš, blagi deček! Le bodi vedno tako veselega
srca! Gotova resnica je: Zadovoljnost je polo¬
vica srečnega življenja."

8. Prva skrb.

V nečem kraji sta bila dva kmeta. Imela sta
mnogo otrok. Jurij je bil bogat in ni hotel svojih
otrok v šolo pošiljati. Rekel je, da lahko brez šole
živč. Radi so otroci doma ostali, pa tudi niso nič
znali.

8

Marko je bil siromak; za otroke pa je skrbel.
Pridno jih pošilja v šolo. Kaplje vina si ne kupi
ter po letu hodi bos, da po zimi otroke za šolo
obuje.

„ Ljubi otroci, “ dejal je Marko večkrat, „ blaga
vam nimam dati; premoženja za menoj ne boste
imeli; le skrbno se tičite in pridni bodite, Bog vas
že preskrbi, če boste pametni, boste tudi srečni.“
Tako je tudi bilo.

Tatje so Jurija okradli in so mu ves denar
vzeli. Dve leti potem je Jurij pogorel in od žalosti
umrl. Jurjevi otroci so ostali sirote. Imeli so gole
roke in prazno glavo.

Ko je Marko umrl, imeli so vsi Markovi svoj
kos kruha. Bogomil je bil kolar, Ivan kovač, Gregor
dober kmet; Anica je bila pridna dekla, Neža pa
švelja. Vsem se je dobro godilo; dostikrat so
Jurijevim kruha dajali.

A. M. Slomšek.

9. Mladini.

Glej, bučele trudoljubne
Mčd nabirajo po cvčtji,

Glej jih, kak’ skrbč za zimo
Vselej v gorkem že poletji!

Uči se od njih, mladina:

Skrbno delaj že v mladdsti,

Da imela srečne dneve
V poznej bodeš kdaj starosti!

F. Cimperman.

9

10. Bog pomaga.

Prebivalci v goratih krajih po zimi mnogo več
trpč, kakor prebivalci na ravnem. Visoko pod
Lubeljem je stala na samem mala hiša, ki je bila
naslonjena na skalnato steno. Neko hudo zimo jo
sneg popolnoma zakrije in zamete. Uboga družina
je bila tako rekoč zakopana. Mala zaloga bornega
živeža ji je kmalu pošld; smrt za lakoto bila je
pred pragom. Gospodar naredi skozi streho luknjo
ter žalostno gleda, od kod bi dobil pomoči; toda
sneg je bil tako debel, da nihče k njemu, in on
k nikomur ne more. Vpije sicer na ves glas, pa
zastonj. Žena in otroci so že na pol za lakoto
umirali. Bilo je že peti dan, odkar so pojedli zadnji
grlžljej. Na enkrat se začuje pod streho ropot. Ko
gre gospodar gledat, kaj bi bilo, vidi divjo kozo,
ki je čez skalo skozi luknjo v strehi na strop
padla in se ubila. S kozjim mesom se je uboga
družina živila tako dolgo, da je nastalo južno vreme
in rešilo jo iz strašnega zapora.

11. G-oreča voda.

Bil je deček, ki je kradel kakor sraka, kar
mu je bilo všeč, in kar je mogel vtakniti k sebi,
da-si je dobro vedel, da je greh. Enkrat pride do
apnenice in izmakne cel6 nekaj kosov živega apna.
Ker je imel že vse žepe se sadjem natlačene, skril
ga je spredaj pod telovnik za srajco. Kmalu potem
sreča necega tovariša, ki je jezdil dva konja na
vodo. Kakor bi trenil, dvigne se tatič na zadnjega

10

konja, in šli so v skok proti vodi, katera je tekla
skozi vas. Konji gred6 naravnost v vodo. Tatič pa
zdrkne in pade v vodo. Ker zna plavati, plava
nekoliko dalje, pa naglo začne kričati na vse grlo:
„Pomagajte! pomagajte! gorim! gorim !“ Ljudje
mislijo, da se nepridni deček le norčuje, ker vedd,
da ne more goreti v vodi. — Komaj se privleče
h kraju, pade ves upehan na tla in leži na pol
mrtev. Njegov tovariš in drugi ljudjč prihitč tja in
vidijo, da ima nesrečni tatič vso obleko in tudi kožo
na prsih že sežgano in razjedeno od apna, Mnogo
je moral pretrpeti, predno je zopet ozdravel. Ljudjč
pa so mu rekli: „Ne dotikaj se tega, kar ni tvoje!
Tuje peče, — vsaj na vesti, če ne drugič!“

12. Varičnost.

Iz neeega malega mesta je poslalo oblastvo
nekaj meščanov v bližnje vasi, da bi tudi tam kaj
nabrali za ubožne mestne pogorelce. Med potjo
pridejo ti mestni možjč na dvorišče neeega
premožnega kmeta. Dobč ga pred hlevom in slišijo,
kako trdo krega svojega hlapca, ker je bil po noči
konjske vrvi na dežji popustil in jih ni bil spravil
pod streho. „Ta gospodar je skop!“ pravijo si
popotniki, „tukaj ne bomo dobili kaj prida,“
„ Poskusimo, “ pravijo drugi in gredd bližje.

Kmet prav prijazno sprejme te tujce; ko stopijo
ž njim v hišo, naznanijo mu svojo ponižno prošnjo.
Zel6 se začudijo, ko jim prav radovoljno podeli lep
dar v denarjih in še zraven obljubi, da pripelje

11

tudi drv in živeža ubožnim pogorelcem v mesto.
Meščani ne morejo drugače, kakor da mu odkrijejo
in povedo svoje misli, da jih je njegova radodarnost
zelo ganila, in da se čudijo, posebno zat6, ker so
ga ravno kar slišali kregati hlapca zaradi take malo¬
vredne reči. „Ljubi moji prijatelji!“ odgovori jim
kmet, „prav zaradi tega, ker svoje reči vselej lepo
varujem in ker vidim tudi male neskrbnosti, sem
toliko zmožen in srečen, da morem kaj pomagati
svojim ubožnim sosedom. “

Zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača

13. Cena.

Vse, kar pldva, vse, kar ldzi,

Vse, kar leta, pčš hiti,

Zbere se v presojevanje,

Pred-se kliče može tri.

Meč najprvi se oglasi:

,,Jaz sem gospoddr sveta;

Kdmor pridem, pot uglddim;

Vse od mene trepeta.“

Govori pero  modrostno:

„Tmote ne trpim nikdar;

Um človčški razsvetljujem ;

Uk in zndnje sta moj dar.“

Zadnji reče plug  med njimi:

„Miren čujem pod zemljoj,

Vendar svčt sem preobrazil;

Mir in srčča je z men6j!“

12

Vse, kar plava, vse, kar liži,

Vse,  kar leta, pčš hiti,

Zdaj okrdg se pliiga zbere,

P1 li g u včnec pokloni.

M. Vilhar.

14. Lažnivec.

Matijček je potoval z nekim kupcem v daljne
kraje; tukaj se je navadil prav nesramno lagati. Ko
pride domdv, vzamejo ga oče se seboj v bližnje mesto,
kjer ni bil še nikoli. Po potu se pogovarjata o
mnogih reččh, kako je to in ono na svetu. Dolde
ju neki mesar z velikim psom. Matijček pogleda
psa in reče očetu: „Videl sem, že ne vem dobro
kje, še desetkrat večjega psa, kakor je ta. Grotovo
je bil večji, kakor največji konj.“ — Oče, ki so
precej vedeli, da se je sinek debelo zlagal, pravijo
na to: „Ta se ti je morebiti zdel malo prevelik;
pa vse je mogoče, ker v vsacem kraji se še vidi
kaj posebnega in čudnega. Tudi tukaj, “ pravijo
oče nalašč, „ne daleč od tod, je čuda poln most,
ki je pa tak6 narejen, da če ččzenj gre tak Človek,
ki se je zlagal tist dan, zlomi se mu gotovo noga
na njem. Le naglo hodiva, bova kmalu tam!"
Matijček dobro vč, kaj mu je, in se zel6 prestraši.
Vedno bolj in bolj zaostaja in vpije za očetom:
„Oče, kako sem vam že pravil o tistem psu, da je
tako velik, kakor naš konj ? To je res malo preveč,
pa tako velik je bil. vendar, kakor vol.“ Oče pa
tiho in vedno hitreje odhajajo. Matijček vpije zopet
za očetom: „Ne hodite vendar tako naglo, govdriva

13

še o tistem psu. Pes ni bil ravno tako velik, kakor
vol, večji pa je bil, kakor kako tele. 1  Prišla sta že
do mosta in treba je Ččzenj iti. Oče hočejo narav¬
nost ččzenj; pa Matijček jih prime za rok6, rekoč:
„Ljubi oče! Počakajte še malo, predno greva čez
most. Tisti pes ni bil nič večji, kot drugi psi. 11  Oče
ga potem trdo posvarč in pravijo: „Matijček lagati
se ne sme. 11

15. Sirota Jerica.

Hvaležni otroci svojih starišev tudi po smrti
ne pozabijo. Tak zgled daje nam Jerica. Jerica je
imela še le devet let, ko jej oče in mati umrjeta.
Zapustila sta jo popolnoma samo brez vsega
premoženja na svetu. Kar sta si bila prihranila, to
so jima pobrala huda leta in bolezen. Namesto
imovine zapustila sta jej obilo zlatih naukov, po
katerih naj bi se ravnala, da je ne zapusti Bog, ki
je najboljši oče ubogih sirot.

Ker Jerica ni imela sorodnikov, ki bi bili za
njo skrbeli, živela je od milostinj dobrih ljudi.
V velikih svojih nadlogah vendar ni nikoli dolžila
svojih starišev, marveč molila je vsak dan za nje.
Na njihov grob je zasadila zalih cvetlic, iz katerih
je pozneje spletla dva lepa venca ter ju obesila na
leseni križ. Sklenila je potem vselej svoji nežni
ročici in prav srčno molila za svoje ranjke stariše.

To njeno lepo djanje je bilo Bogu dopadljivo.
Zato je pa tudi Bog ni zapustil. Neka bogata
gospa, ki jo je večkrat na skrivnem opazovala,

14

usmili se je. Mislila si je: To je pač dobra deklica,
ki svoje stariše tudi po smrti ljubi, in vredna je,
da jo vzamem za hčerko.

Ker nimam nobenega svojih, bode mi ona na
moje stare dni gotovo rada postregla. Upam, da
mi ne bode nehvaležna, ker se spominja še celo Svojih
starišev, ki jej niso prav nič zapustili.

Še tisti dan se posvetuje bogata gospa z on-
dotnim gospodom župnikom in kmalu potem vzame
Jerico za svojo hčerko. Tu se je Jerici prav dobro
godilo. Bila je pa zato svojej dobrotnici iz srca
udana; ljubila in spoštovala jo je kakor svojo
mater. Mnogo let ste živeli skupaj v najlepšej
zastopnosti. Na smrtnej postelji pa je bogata gospa
volila vse svoje premoženje Jerici, ki jej je ves čas
tako pridno in lepo stregla. Lahko je živela zdaj
Jerica brez skrbi, ker je imela toliko, da jej ni
bilo treba skrbeti za vsakdanji kruh in obleko.
Kdor stariše ljubi in rad jih imd,

Že tukaj na svetu Bog srečo mu da.

P. Gros.

16. Mati.

Dete revno, dete malo,

Kdaj mi bodeš poplačalo,

Vse, kar zd-te skrbna mati
Mogla sem in bom prestati ?

Sem na rokah te nosila,

V bolečinah te zdravila,

Za-te noč in dan skrbčla,

Zd-te sem in bom živčla.

15

Postelj kolikrat postlala,

Zibel tvojo sem zibala,

Pesem ti zapela sladko,

Da zaspalo si čez kratko;

čez-te se potem nagnila,

Srčno Boga sem prosila:

Oče, hudega ga brani,

Meni, sebi ga ohrani!

Dete malo in ubožno,

Bodi pridno in pobožno,

S tem skrbi mi boš plačil i o,

Dete revno, dete malo!

S. Jenko.

17. Povračuj hudo z dobrim!

Oče Miklavž so sedeli zvečer pod lipo, ravno
ko se je večerja hladila, in okoli njih je bilo troje
otrok. Pogosto so oče svoje otroke učili, da večerja
Človeku takrat najboljše diši, kadar je poprej kaj
dobrega storil, in pa, da človek nikoli mehkeje ne
spi, kakor kadar ga hvali dobra vest. „Kaj ste
danes dobrega storili ?“ vprašajo oče otroke. „Jaz
sem dala svoj košček kruha ubogej deklici, ki je
šla davi lačna mimo nas v šolo/' pravi Barbka.
— JurČe, njen brat, reče: „Jaz sem v šolo gredč
videl vrata na sosedov zelnik odprta in svinje
v škodi. Hitro sem jih izgnal in vrata zaprl.“ „Kaj
pa ti, Štefan?'' vprašajo oče. Štefan molči, potem
pa vendar počasi odgovori: Saj ste nas učili, oče,

16

da se ne smemo hvaliti, ker Bog ve naša dobra
dela“. „Res je tako! 11  pravijo oče, „pa meni le
povej; naj slišita tudi bratec in sestra, kaj si
lepega storil. “ — „Ko sem šel danes iz šole,“ pripo¬
veduje Štefan, „lotil se me je sosedov Tonče in
me je tepel. Pripelje se nekedo mimo in nažene
potepuha. Ta skoči naglo čez plot ter si nogo
zvine. Nič več ni mogel stopiti na noge in silno
je vpil. Vzdignil sem ga in na rami domdv
nesel. “

„ Glejte, ljubi otroci, to je najboljše delo, tudi
sovražnikom dobro storiti/ 1  dejali so oče.

18. Drago zeljice.

Dve dekli, Marijana in Urša, ste šli mesto v
na trg; vsaka je nesla težek jerbas na glavi. Marijana
vso pot godrnja in zdihuje; Urša pa je vesela in
se smeje. Marijana pravi: „Kako se moreš smejati
in tako dobre volje biti? Tvoj jčrbas je tako težek,
kakor moj, in ti nisi močnejša od mene. 11

Urša odgovori: „Priložila sem v jčrbas neko
skrivno zeljice in komaj čutim, da kaj nesem. St6ri
tudi ti tako! 11

„ Joj!“ pravi Marijana, „to zeljice je gotovo
zeld drago! Rada bi si tudi jaz ž njim polajšala
svoje breme; povej mi, ljuba moja, kako se li
imenuje to zeljice? 11  Urša odgovori: „To drago
zeljice, ki zlajšuje vse težave in jih dela prijetne,
imenuje se potrpežljivost. 11

Po K. Šmidu.

17

19. Večerno solnce.

Kak’ lepo se solnce ozira,

Zahaja in jemlje slovo!

Že žarek za žarkom umira,

Kas skoraj zapustilo bo.

Za gore visoke se skriva,

Se malo ozira se zdaj;

Kak’ v senci dolina počiva,

Že s hladom odeva se gaj.

Vse spravlja se mirno počivat,
Potihnejo trudne stvari;

Počitka potrebnega vživat’,

Tud’ 6trok pohlevno zaspi!

20. Bodi prijazen in postrežljiv!

V nekej vasi na Laškem sta bila oče in mati,
ki sta imela sina po imenu Feliksa. Bil je razumen
deček; pa ker je bil zel6 ubog, moral je svinje
pasti. Stariši so ga lepo učili, kak6 naj bo do vseh
ljudi lepo prijazen, in da naj rad postreže in
pomaga, komur more. Drugi otroci v vasi pa so
ga zaničevali, dražili in se nespodobno vedli.

Ko neki dan Feliks pase svojo čredo, pride
mimo častitljiv mnih in pastirje nagovori, da bi
mu kateri pokazal pot skozi dobravo. Ali ker je
bilo grdo vreme, pravijo surovi otroci drugi za
drugim: „Jaz ne grem!“ Feliks pa prijazno pristopi,
lepo pozdravi mniha in se mu ponudi za vodnika.

Drugo berilo in slovnica za ljudske Sole. 2

18

Gredč mnih s Feliksom mnogo govori in vidi,
da je prav dober in razumen deček. Pelje ga se
seboj v samostan in ga po dovoljenji njegovih
starišev vzame v svoj red.

Feliks se je dobro učil in je kmalu prekosil
vse svoje sobrate in tovariše. Zategadelj pa ni
bil ošaben, temveč je ostal vedno ponižen, priljuden
in postrežljiv. Vsi so ga spoštovali in radi imeli.
Povzdigoval se je od časti do časti, dokler ni bil
ee!6 škof in potem kardinal.

Ko so tedanji papež umrli, bil je Feliks
enoglasno za papeža izvoljen.

21. Spodobno se obnašaj!

Dober otrok se mora vselej in povsod spodobno
in priljudno obnašati.

Gledati mora, da drugim dela veselje. Kedor
se svojim vedenjem kaže, da druge ljudi ljubi in
spoštuje, ta se spodobno in priljudno vede. Ako se
pa hočeš spodobno in priljudno vesti, moraš si to
dobro zapomniti:

Vsako jutro si umij obraz in roke s hladno
vodo. Poravnaj si lase, oččdi črevlje in osnaži svojo
obleko. Umazan in raztrgan ne hodi med ljudi.

Pri jedi ne govbri mnogo in ne rabi roke, kjer
si z žlico, vilicami ali z nožem moreš pomagati.
Ne naslanjaj se na mizo in ne oziraj se, kadar ješ
in piješ; tudi cmakati ni spodobno. Ne jej požrešno
in ne izbiraj si najboljših jedi. Piisti drugim poprej
jedi jemati.

19

Govdri počasi in razumno, da te vsak lahko
ume. Ne imej roke, kape ali kaj druzega pred usti,
kadar govoriš; glej v obraz ljuddm, s katerimi
govoriš. Govori pa z usti, ne z rokama.

Kadar je potreba, rad govdri, pa ne segaj drugim
v besedo; vselej poprej premisli, kaj porečeš. Kadar
ne veš kaj dobrega in lepega govoriti, pa molči.

Hodi, stoj in sedi ravno. Kadar hodiš, ne
mahaj preveč z rokama, in kadar stojiš ali sediš,
ne skrivaj rok v obleko. Kadar koga srečaš,
prijazno ga pozdravi in reci: Dobro jutro! dober
dan! dober večer! lahko noč! Bog daj srečo i. t. d.

Nikoli se ne skrivaj! Človek se že na poti
spozna, koliko velja.

Nikdar se pri ljudeh ne praskaj po glavi ali
životu; ne grizi si nohtov in ne trebi si ust in nosa.
To se drugim studi.

Ne posmehuj se in ne smeji se drugim, tudi
ne nagajaj nikomur in ne draži nikoga. Vdruj se
razpora in besedovanja. Bodi miroljuben in postrežljiv.
če greš s kom imenitnejšim, daj mu hoditi na
desnej strani, sam pa ostani na levej in ne stopaj
naprej.

Ogiblji se vseh prepirljivih, nevednih in nespo¬
dobnih ljudi.

Ako te kedd česa povpraša, povej prijazno,
če veš in če smeš; ako ne veš ali ne smeš, spodobno
se izgovdri ali pa mdlči. Lagati ne smeš nikoli!
Tudi ne vpij in ne razgrajaj po poti. Tak6 delajo
divjaki.

2 *

20

Kadar prideš v tujo hišo, odkrij se, pozdravi
domače, kakor je spodobno, in razumno povčj, česa
bi rad.

Ako pa greš v kako imenitnejšo hišo, osnaži
si obuvalo, odkrij se, potrkaj lahko na vrata, in če
se ti oglasč, stopi spodobno in počasi v izbo,
prijazno se prikloni in razločno povej, kaj hočeš.
Klobuka, plašča in drugih takih reči ne odlagaj, in
tudi sesti ne smeš, dokler ti ne rek6.

Kadar ked6 imeniten pride k tebi v hišo,
pozdravi ga ter ponudi mu sedež. Kadar odhaja,
spremi ga, in če je zvečer, posveti mu tudi.

Ako hoče kedo kaj od tebe imeti, prijazno mu
postrezi, če mu moreš; ako pa ne, pravično se
izgovori. Ne jezi in ne žali nikoga.

Ako bi rad od drugih kaj imel, moraš lepo in
spodobno prositi in se tudi zahvaliti, kadar si dobil.

Ravnaj se vselej po pametnih in omikanih
ljudčh; robatih in surovih nikdar ne posnemaj.

Kar prvič prav ne storiš, pa drugič popravi;
vadi se poštene šege.

22. Pregovori.

Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči.

Kadar mačke ni domh, miši plešejo.

Krava pri gobci molze.

Boljše hranjeno jajce, kakor sneden vol.

Bog že vč, zakaj kozi rog odbije.

Vrana vrani oči ne izkljuje.

21

Jabelko ne pade daleč od jablani.

Kopriva ne pozebe.

Ni vse zlato, kar se sveti.

Stara navada, železna srajca.

23. Bog je pravičen.

Mlademu človeku, ki se je vozil po cesti,
splašijo se konji; voz se zvrne, in ubogi človek si
tako hudo poškoduje nogo, da so mu jo morali
odrezati.

V bolezni obišče ga prijatelj; miluje ga zaradi
tolike nesreče. Mrmrd zoper Boga, rekoč: „To ni po
pravici, da Bog dopušča tolike nadloge na ubogega
človeka!“ Bolnik mu reče: »Prijatelj, glej, da se
ne pregrešiš zoper Boga! Ravno s to nogo, ki
sem si jo zlomil, udaril sem v mladosti in pahnil
skozi vrata svojo mater, katera je na to britko
zajokala, milo pogledala k nebu ter globoko vzdih¬
nila. Ta njeni zdihljej je uslišal, njene solze je
videl pravični in vsevideči Bog ter me je zdaj tako
hudo kaznjeval. u

Otroci! Zapišite si v srce zapdved božjo, ki
pravi: »Spoštuj očeta in mater, da se ti dobro

godi in da dolgo živiš na zemlji!“

Iz „Vrtec“-a.

24. Pošten beraček.

Necega imenitnega gospoda v Rimu poprosi
ubog deček milostinje. „Nimam drobiža/ pravi
gospod. Deček pa se ponudi, da bi tudi rad šel
denar menjat. Gospod se mu posmeje zaradi te

22

Čudne ponudbe, dd mu cekin, gre dalje in ne misli,
da bi kedaj še videl tega dečka. Ali za nekoliko
časa ga doteče deček in prinese izmenjani denar.
Gospod se zel6 začudi in je vesel poštenega dečka;
deček pa ne umč, kako bi moglo to kaj Čudnega
biti. „Saj nisem nič več storil, kakor to, kar sem
obljubil/ 4  pravi deček; „in tako mora vsak storiti.
Še na smrtnej postelji so mi rajni oče rekli: Izpolni,
kar obljubiš! to je pot k poštenosti;, če boš pošten,
ne bo se ti slabo godilo.“ Gospodu je deček tako
všeč, da mu podari vez izmčnjani denar; ko še zvč,
da je res ubog ter da ima bolno mater, da ga učiti.
Tako si je deček kmalu svoj kruh služil.

25. Bodi usmiljen!

Lukec in Primož gresta neko jutro skupaj v
šolo. Vsak ima kos kruha za kosilce v roki. Sreča
ju uboga žena z majhnim otrokom v naročji. „Oj,
ljubi deček!“ pravi žena Primožu, „daj vendar mojemu
lačnemu otroku malo kruha; danes ni še nič jedel/

„Sam sem lačen, “ pravi Primož ter otepa in
jč svoj kruha dalje.

Lukec pa ni tako storil. Tudi on bi bil lahko
pojedel svoj kos; pa ker ubogi otrok tako milo
joka, da mu takoj ves svoj kruh in se veseli, ko
vidi, kako otrok košček kruha veselo vzame in uživa.

„Bog ti plačaj! ljubi dobri otrok!“ pravi Lukcu
mati ubozega otroka. Lukec pa gre vesel po svojem
potu dalje.

Kar smo siromaku dobrega storili,

To nebeškemu Bogu smo podelili.

23

26. Kam in kje?

„Kam drži na desno cesta,

Kam drži na levo pot?

Mož! povejte mi po skušnji:

Kje se ložje ognem zmot ? 11

„„Pot, ki vidiš jo na pravo,

Te prinese v mesta kras,

Ki drži na levo steza,

Te pripelje v prosto vas.

Če nameriš jo na mesto,

Kras zidovja najdeš hiš,
če se pa na vas obrneš,

Tam nasprotno vse dobiš.““

„Kam tedaj se naj obrnem,

Alj se v mesto naj podam,

Ali naj na vas jo mahnem,

Srečo boljšo kje imdm?“

„„Vidiš, to ti je vse eno:

Kakor se obnašal boš,

Lahko v mestu, lahko v vasi
Si, če hočeš, srečen mož .' 1  u

M. Valjavec.

27. Vsem se ne more ustreči.

Mlinar in njegov sin ženeta v bližnje mesto
osla na prodaj.

Med potjo ju sreča kmetič na konji in jima
reče: „Pač nista pametna, da vama osel prazen gre,
in se nobeden vaju na-nj ne vsede.“

Mlinar koj posadi sina na osla.

Malo potem srečata voznika, ki pravi: „Ti

nerodni mladenič! Ali te ni sram, da ti jezdiš, tvoj
stari oče pa mora peš hoditi ?“ Sin skoči brž raz
osla in pusti, da se oče vsedejo na-nj.

Komaj sta pa malo naprej šla po peščenej
cesti, sreča ju kmetica, ki je nesla poln jerbas sadja
na glavi, in reče : „To je neusmiljen oče, ki tako
široko na oslu sedi, v tem ko mora sin po pesku
brusiti nogč.“

Na to vzame mlinar še sina k sebi na osla.

„Oj ubogo živinče, gotovo mora poginiti pod
toliko težo,“ kriči ovčar, ki je pri poti ovce pasel.

Zdaj stopita oba raz osla, in sin reče očetu:

„Kaj hočeva storiti zdaj z oslom, da ustreževa
ljudem ?“

Mlinar pa je dejal : „Zdaj lahko vidiš, moj

sin, da vsem ljudem ne moreš nikdar ustreči."

Po Kr. Šmidu.

28. Pregovori.

Sloga je od Boga.

Človek obrača, Bog obrne.

Sreča je opotočna.

Denar ima polžek rep.

čas je denar.

Od besedi se nihče ne zredi.

Dela, ki ga danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri.

Potrpljenje železne duri prebije.

Nesreča nikoli ne praznuje.

Kakor se posojuje, tako se vračuje.

25

Kedor zgodaj vstaja, temu kruha ostaja.

Po stojjenem delu se sladko podiva.

Laž ima kratke noge.

Vsak pometa,] pred svojim pragom.

Kakoršna setev, tak osna žetev.

Kedor rad potrpi, ta si rože sadi.

človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti.

Vsak je svoje srede kovad.

Kedor dolgo izbira, izbirek dobi.

Lastna hvala, cena mala.

29. Prazen strah.

Milika se po noči prebudi; zdi se jej, -kakor
da bi kedo trkal na vrata. Skloni se v postelji
ter prav tenko posluša. Zopet prav modno zaropoče.
Milika od strahu komaj diha. čez nekoliko dasa
zopet prav dolgo ropode. Milika se spomni, da
je teta bolna; misli si, da je umrla in prišla slovo
jemat, kakor je slišala praviti. Vsa plašna smukne
pod odejo ter vso nod od strahu ne zatisne odesa.
Kaj pa je bilo? Pes je sedel na pragu, obiral se,
ter je trkal z gležnjem po vratih. Ko se je zdanilo,
gre Milika iz sobe in najde psa na pragu.

30. Sreče dom.

Kdor kolj pod milim nebom živi,

Vsakdo pad sreden biti želi,

Cesar na tronu, kmetid na polji,

Prosi od Boga srede po volji;

Tud’ jaz je išdem križem svetd:

Kje nek’ prebiva, kje je dormi ?

26

Tam, kjer cvetlice krasno cveto,
Mislim, da sreči venec pleto;
Solnce pa revce ves dan pripeka,
Kosec jim slednjič glav’ce poseka;
Koder pa smrtna kosa kosi,

Sreče ni prave, jok se glasi.

Z vrta na polje grem je iskat;
Tam se raduje kmetič bogat.

On si bogato žetev obeta,

Sreča pšenice venec mu spleta;
Toča prihruje, žito zdrobi,

Sreča veselja ž njive zbeži.

Ptice vesele, zelen je gaj,

Mislim, tu ima sreča svoj raj;
Zima prikima, ptice zbežijo,

Hribei pod mrzlim snegom ječijo;
Glasa veselja Čuti ni več,

Gaj le žaluje, sreča je preč.

Kje neki ima sreča svoj dom?
Kdo mi pove, kje našel jo bom?

V  čistem le srci ona kraljuje,

Srce nedolžno razveseljuje;

Sreča prebiva v sredi srcsi,

V srci poštenem ti je doma.

J. Virk.

II.

Človeško truplo, jed in pijača.

31. Zdravi udje.

Jože, črevljarski pomagdlec, je popotoval po de¬
želi. Neki dan pride ves truden in spehan h gostil¬
nici. Ukaže si prinesti kozarec piva in kos črnega
kruha. Ni mu bilo kaj po volji, da je moral peš
hoditi, in da si ni mogel privoščiti kaj boljšega.

Kmalu za njim pridrdra lepa gosposka kočija,
v katerej je sedel premožen mož visocega stanii.
Dd si prinesti mrzle pečenke in najboljšega vina.
Vse to použije v kočiji.

Jože ga prav zavidno pogleduje in si misli: Ko
bi se pač tudi meni tako godilo! Tujec to zapazi in
reče Jožetu: „Ali bi morda rad menjal z menoj?“
— „Zakaj ne?“ pravi Jože nepremišljeno; „le stopite,
gospod, iz kočije in dajte mi vse, kar imate; tudi jaz
vam dam, kar imam.“ Tujec ukaže svojemu strežniku,
naj ga vzdigne iz kočije. Ali žalosten pogled! Njegove
noge so vse mrtvo-udne; ne more ne stati ne stopati,
temveč strežnik ga mora držati tako dolgo, da mu
prinesejo berle, na katere se je opiral.

„Ali te zdaj še mika, da bi menjal z menoj ?“
vpraša tujec Jožeta. „Bog me varuj tega,“ pravi
prestrašeni Jože; „moje noge so mi ljubše, ko sto
in sto konjskih. Tudi rajši jem črn kruh in lahko

28

poskočim, kot pa da bi imel pečenko in vino, in bi me
morali drugi voditi, kakor otroka. Z Bogom, gospod!“

S temi besedami se Jože poslovi in vstane, da
bi odšel. „Prav govoriš/ še pravi tujec; „ako bi
mi ti mogel dati svoje zdrave noge, dal bi ti jaz za
nje voz, lepe konje, denar in vse, kar imam. Ubog
pa zdrav človek je srečnejši, ko bogat hromec.“

32. Čuti.

Oči pod čelom so nam okna, da gledamo ter se
veselimo mnogih lepih stvari. Oko je okroglo, kakor
jagoda. V sredi očesa je neko leči podobno zrnce, ki
je čisto in prozorno. Oči so žlahten in zel6 občuten
ud našega telesa. Modri stvarnik jih je zato v koščene
jamice postavil, ogrnil jih zgoraj in spodaj z vehicami,
ter jim je dal obrvi za streho, da bi jim vroči pot
od čela ne škodoval. Oči je treba varovati; ne berite
tedaj v mraku, ne na solnci ali v tacem kraji, kjer se
preveč blišči. Predrobno delo in predolgo napenjanje
oslabi oči ter prisili naočnike nositi, če tekočina iz
očesa izteče, človek oslepi. Slepec je velik ubožec.

Ušesa so sluhu dvojna stranska vrata. Lepo so
okrožena kakor polževa hišica, po katerej glas
zadoni na znotranjo, bobnu podobno kožico, da
slišimo. Preblizu ušes streljati in pokati, ni zdravo.
Nekateri otroci že na svet pridejo gluhi, in taki pozneje
tudi ne morejo govoriti, ker ne slišijo, kako drugi
govorč. Gluhonemi so veliki reveži na svetu. Velik,
velik božji dar je uho.

Nos v sredi lica je čuvaj, ki voha in sodi, česar oko
ne more, če kaka stvar diši ali smrdi. Nos nam tudi

29

pomaga razločneje govoriti. Premočno dišeče cvetlice
in druge take dišave so škodljive; po njih boli glava.

Usta so poglavitna vrata, skozi katera gre
sapa in živež v človeka. Jezik presoja in povč, kaj
je dobro, kaj ni. Okus nam naznanja sladko in
grenko, kislo ali žarko, če jezik ni čist, ni tudi
pravega okusa, in jed se ne prilega.

Ako je Človek zdrav, čuti po vsem životu
s čutnicami. čutimo mrzlo in toplo, mehko in trdo,
golo in kosmato; le nohtjč, lasjč in kosti ne čutijo.
Najbolj tanko čutimo na konečh prstov.

33. Kaj imam.

Očesi dve imdm, ki bistro gledate svetld, zdaj
zemljo, zdaj lepo neb6, da lahko vse poznam. Oči
preljub so božji dar; le greha gledati nikddr!

Ušesi dve imam; kar ljuba mati rečejo, al’ dobri
oče vprašajo, odgovor hitro dam. Ušesa so tud’ božji
dar; poslušat’ greh me Bog ob v Jr’!

Imam še jezik od Boga, da lahko pojem, govorim,
potožim se in zakričim, kjer je kaj hudega. Obrača
se mi jezik rad, pa ne opravljat’, ne lagat’!

'Mam tudi roki dve; na vsaki prstov pet, ž njim’
pisat’, vsako reč prijet’; prav zdrave ste obe! Z njim’
delati, ne pa igrat’; ž njim’ služiti, pa ne jemat’!

A. M. Slomšek.

34. Zdihljeji slepega.

Le enkrat bi videl, kak solnce gor gre,

Bi videl, kje luna, kje zvezde bliščč;

Al’ tema poskuša nad menoj si moč,

Ne vem nič od dneva, obdaje me noč.

30

Le enkrat bi videl višnjevo neb6,

Zeleno planino in belo gor6,

Le enkrat bi videl oblak nad menoj,

Bi vprašal ga glasno, jočeš se z menoj ?

Le enkrat bi videl dolino in gaj,

Oh blagor! veselje, kdor vidi tu raj.

Le enkrat bi videl, kak cvetke cveto,
Mčd drugim, strup meni v prsih neso.

Le enkrat bi videl soseda oči,

Bi vprašal v očesih, kar srce taji.

Svet zd-me ni stvarjen, le grob si želim,
V grobu resnico in up zadobim.

35. Najžlahtneje dišave.

Necega kneza je na sprehodu vjela ploha;
hitro stopi v kmetsko hišo- vedrit. Otroci so se¬
deli za mizo, pred njimi je stala skleda polna
močnika. Vsem je dobro dišalo, jeli so, da je bilo
veselje. Bili so pa tudi čvrsti in lepi, kakor kri in
mleko.

„Kako je vendar mogoče,“ vpraša knez ma¬
ter, „da, otroci tako prosto jed s takim veseljem
zajemajo ter da so pri tem vendar tako lepega
lica ?“

Mati odgovori: „To stori troje dišav, katere jim
v jedilo devljem. Najpoprej si morajo otroci kosilo
zaslužiti, potem jim pred kosilom ne dam ničesa
jesti, da lačni k mizi pridejo, a naposled jih še
zadovoljnosti privadim s tčm, da jim ne dajem
nobenih slaščic. “

Po K. Šmid-a.

36. Velika pogrnena miza.


32

■o/ yiaaetzy /nas sv/e'

la/

'ačna'yia^a-; j/4-^^/a/

J?T *

'av-

•a/

y MZ/  .

-'/ia'/zy;z c y /■zzeded^a'

a' /9a^eaa y  //z


svrfam/ sčt&a^em' ^o^Moz/a/ ,&&/ /čz&^aJc/ /x/

/KMteKem

aaa.


ama' /fro-

edm-c*/"'

37. Pot do kruha.

Oj kmet, ali vdš do kruha pot?
Al’ vdš, kje poln dobi se sod?
Plug in motika vesta za-nj;

Le prašaj ju, ko vstaneš ’z sanj.

Pa rano vstani; nezaspdn
Rabdtaj, dokler sije dan;

Skrbnd obdelaj si polje,

Okoplji v ndgradu trsjA

Pomladni hlad, poletni znoj,

Po vrsti hodi naj s teboj;

Na levo, desno ne poglej
In stopaj ž njima zvest naprej.

In ko se leto jeseni,

Na njivi hleb se ti zori;

In ko umrč jesenski grom,

Tekoč ti nograd zajde v dom.

R. Ledinski.

38. Uganka.

Na ognji pražena,

Na mlinu zdrobljena,

Z vodo polita,

Zlo rada pita,

Sem črna kuhana;

Rad me imaš,

Al’ me poznaš ?

A. M. Slomšek.

39. Kravir.

Neki deček je pasel kravo na trati blizu
sadnega vrta. Ko kvišku pogleda, vidi nekaj lepo
rudečih in zrelih čerešenj. Zelo ga mikajo. Pusti
tedaj kravo samo in spleza na drevo. Krava pa
gre iz pašnika, pride pri odprtej lesi na vrt, žrč
cvetlice in zelišča prav po svojej volji; mnogo po-
mandra in pohodi. Ko deček to vidi, zeld se
stogoti; skoči z drevesa, vzame palico ter roti in
pretepa kravo prav neusmiljeno. Naenkrat pa sto¬
pijo k njemu njegov oče, ki so vse to gledali.
Ostro ga posvarč in pravijo: „Kedo bolj zasluži
tepen biti, ti ali žival, katera ne vč, kaj je prav
ali neprav ? Ali nisi tudi ti tako po svojej želji

Drugo berilo in slovnica za ljudske Sole. 3

34

ravnal in živino pustil, ko bi ti je bilo varovati ?
In zdaj si tako neusmiljen ter se ne spominjaš svo¬
jega pregreška!“

Dečka je bilo zelb sam pred očetom.

40. Hruška.

Stari oče Urban so sedeli pred svojo hišo
v senci pod hruško. Njihovi vnuki kramljajo tam
okoli, jedo hruške in ne morejo nikoli zadosti pre¬
hvaliti sladkega sadja.

Stari oče jim reko: Naj povčm, ljubi moji,
kako je to drevo sem prišlo. Pred več kot pet¬
deset leti je bil tukaj še prazen prostor, in tu, kjer
smo zdaj in kjer stoji to drevo, tožil sem enkrat
sosedu svojo revščino. Dejal sem, da bi bil zado¬
voljen, ako bi imel le sto goldinarjev svojih. —
Sosed, moder mož, pa mi pravi: „To je prav
lahko, ako le hočeš začeti. Glej na tem mestu, kjer
stojiš, je še več ko sto goldinarjev skritih; poskusi
jih dobiti! ‘ --- Jaz sem bil takrat še mlad, neizkušen j
iu sem precej tisti večer tukaj izkopal globoko
jamo, toda nisem dobil ne enega denarja. To mi
je zelb mrzčlo. Ko sosed zagleda zjutraj to jamo,
smeje se mi prav debelo in pravi: ,,Ti si vendar
brezumen! jaz nisem mislil tako. Dam pa ti mlado
hruško, vsadi jo v to izkopano jamo, in za nekaj
let se ti denarji prikažejo.“ Vzel in vsadil sem
mlado drevesce, zrastla je ta lepa hruška. Sladko
sadje, katero mi je dajalo drevo že nekaj let, pri¬
neslo mi je že več kot sto goldinarjev, in še vedno
mi prinaša prav obile obresti.

35

Nisem še pozabil znanega pregovora, tudi vi
m  ga zapomnite, ki pravi:

„ Jablane, hruške in druge cepč
Cčpi v mladosti za stare zobč!“

41. Skrb za zdravje.

Zdravo tel6 je najboljše blag6 na zemlji. Nekateri
premalo premislijo, kolik dar in kolika dobrota je
zdravje. Mnogo mladih ljudi se pokvari že v mladih
letih, da so ves čas življenja nadložni, ali pa morajo
prezgodaj iti pod črno zemljo, zatd ker se niso
varovali in so neredno živeli.

Kedor hoče za zdravje skrbeti, naj se ravnd po
teh pravilih:

Bodi zmčren v jedi in pijači. Ne jčj in ne pij
nikoli več, ko potrebuješ v življenje. Ne jčj tudi
nikoli nezrelega sadja in nobenih jagod, gob in
drugih zelišč, katerih ne poznaš; mnogo stvari je
zelo strupenih.

Vroč nikoli ne pij. Nobena močna pijača, naj
si bo pivo ali vino, ne prilega se mladini. Posebno
pa je žganje strup vsacemu človeku.

Ne prehlajaj se. če ti je vroče in se potiš, ne
slači se in ne hodi v tak kraj, kjer sapa vleče.
Nezdravo je spomladi in jeseni ležati na mokrej
ali hladnej zemlji.

Po zimi prehitro iti iz mraza na toplo, je zel6
škodljivo. Kedor ozčbe, ne sme iti za peč.

3 *

30

Bodi v vseh rečeh prav čeden in snažen. Snaga
je prijateljica ljubega zdravja. Ako hočeš imeti
svetle oči, zdrava ušesa in zdrave zobe, glavo in.
noge, le pridno jih umivaj.

42. Kruh in voda.

O času velike draginje je prišel Jernej, ubog
deček, s planine doli v bližnjo vas ter je prosil
kruha po hišah bogatih ljudi. Lovro, sin bogatih
starišev, sedi ravno pred hišo z velikim kosom
kruha v roki. „Daj tudi meni košček kruha, zelo
sem lačen. “ Ali Lovro je bil trdosrčen in mu mrzlo
odgovori: „Poberi se, za te nimam kruha/

Cez leto in dan pride Lovro na planino iskat
izgubljenih koz. Dolgo je hodil in plazil po skalovji
in pečinah. Solnce je strašno pripekalo, in on je
žeje že skoraj obnemagal, pa nikjer ni mogel najti
studenca.

Zagleda v senci pod drevesom sedečega ubozega
dečka Jerneja, ki je ovce pasel ter imel poln vrč
vode poleg sebe. „Daj mi malo piti,“ reče Lovro,
»strašno me žeja/ Ali Jernej mu odgovori! »Le
pojdi naprej! za te nimam vode/

Zdaj se spomni Lovro, da tudi on enkrat ni
hotel grižljeja kruha dati ubozemu Jerneju. Solze
ga oblijo, ter prosi Jerneja odpuščenja. Jernej mu
poda vrč z vodo in reče: »Nisem tako trdosrčen,
da bi ti ne privoščil požirka hladne vode; le napeljati
sem te hotel, da bi spoznal svoj pregrešek ter bi
izkusil, kako hudo je človeku, ako mu česa manjka/

37

Lovro se napije in pravi: „Bog ti povrni to
kapljo vode stoterno že tukaj na zemlji in enkrat
tam v nebesih.“ Po K. Šmid-«.

43. Strupene jagode.

Janezek najde v hosti grmič z lepimi črnimi
jagodami. To so lepe čerešnje, misli si. Utrga jagodo
in jo pozoblje. Ker se mu je sladka in dobra zdela,
jih pozoblje še več. Pa kmalu čuti, da mu ni dobro.
Začne se mu v glavi vrte'ti, oči so mu nekako temne,
da prav ne vidi, in ves je omamljen. —

To namreč niso bile čerešnje, ampak strupčne
jagode. Komaj je domov prilezel. Doma odkritosrčno
pove, kje je bil in kaj je storil. Urno mu dado
toliko mlačnega mleka in siratke piti, da je hudo
bijeva!; glavo pa mu zmivajo z mrzlo vodo. Komaj
je tedaj še smrti odšel; le počasi je zopet ozdravel.

44. Bog za vse skrbi.

Na zemlji miške najti ni,

Da bi ne ’mela mamice,

Ki ji prinese skorjice,

Da rev’ca stradala ne b6;

Tud’ ji postelje postelfco.

Bog ljubi pač za vse skrbi.

Pod nebom tudi ptice ni,

Da bi ne ’mela suknjiče,

Prav lepe, tople, pernate,

Ki greje ptičico gorko,

Da hudi mraz je vzel ne b6.

Jo Oče mili oskrbi.

38

Na zemlji vsej črvička ni,

Da bi ne našel kapljice,

Katere on napije se;

On najde dosti živeža
In lakote še ne poznč.

Nebeški Oče za-nj skrbi.

Pod solncem stvarce take ni,

Naj bi še tako mala b’ia,

Pri Bogu ni pozabljena;

’Ma vsaka svojo hišico,

’Ma vsaka svojo postelj’co,

Vse ljubi Oče preskrbi.

Glej, dete moje, tudi ti
Očeta dobrega imaš;

Lahk6 se njemu v roko daš,

Lahko se njega veseliš,

Ker v božjih rokah ti živiš.

Bog Oče tud za tč skrbi.

A. M. Slomšek.

III.

Dom.

45. Hiš a.

Veselo so se Igrali otroci na cesti. Kar pribuči
veter ter jih razkropi na vse strani. Kako dobro je
bilo, da so otroci znali kraj, kamor veter ni mogel
za njimi. Nu, zdaj le razganjaj, kolikor se ti po¬
ljubi, stari razgrajač! Ne bojimo se te, ne; tukaj
v hiši pri očetu in materi smo v varnem zavetji
ter gledamo pri zaprtem oknu, kako se ježiš zunaj
po cesti, po polji in po vrteh. Ha, ha, kako ropotdš
z vrati in okni! A vse zaman, v hišo ne prideš,
dobro smo se zaprli; za to je napravil ključavničar
ključe in ključavnice.

Veter videč, da ne more v hišo k otročičem,
da bi jim obrnil nekoliko miz in stolov, potegne
jo gori na streho, mlati in razbija po strešnih
opekah, pogleda skozi lino v podstrešje ter jo
pobriše naravnost v dimnik, kjer se buččč sprehaja
doli in gori. To je bila godba, kakoršne niste sli¬
šali še nikoli. Ako bi ne bil dimnik tako dolg,
gotovo bi jo bil stari razsajač pobrisal tudi v ku¬
hinjo. To bi bilo zanj! V kuhinji je bilo vse polno
skled in skledic, loncev, starih in novih, velikih in

40

manjih, kozic, ponev in drugih takih stvari. Kako
prijetno bi se dalo s temi rečmi ropotati!

A nikjer ni mogol veter napraviti kake škode
trdo zidanej hiši. Doli v klet se mu ne poljubi;
pogledal je samo pri ključavnici, in zdelo se mu
je ondi pretemno in predolgočasno. Veliki sodi in
velike kadi so stale notri, ki se ne dado tako lahko
prevračati, kakor bi se njemu poljubilo. Tam v kotu
je korun in repa v velikih kupih, s katerimi se
tudi ne da igrati, kakor bi rad. Prijetniše se mu
torej zdi zunaj na dvorišči. Tu je začel v kolo
vrteti slamnate bilke, listje in kurje perje, da je
bilo veselje gledati, kako je plesalo. Potem otide
skozi odprta vrata v skedenj; še vrabcem v gnezdih
ni dal miru.

V hleve na dvorišči pa ni mogel. V prvem
hlevu so stali lepi konjiči, ki so zobali rumeni oves
iz lesenih jasel. V drugem hlevu so ležale lepe
kravice na mehkem ležišči, prežvekujoč sladko seno.
Takoj zraven v tretjem hlevu so bili debeli in tolsti
prešiči, in za njimi velik hlev, poln lepih, belih
ovac, ki so prišle ravno s pašnika domov: za veter
jim je bilo toliko mar, kakor konjem, kravam in
prešičem. To ga je zelo jezilo; prekucnil je še pred
skednjem stari koš in potem je ves zelen od jeze
popihal domov. Kje stoji njegova hiša, tega vam
povedati ne znam, pa me tudi malo briga, ker
vesel sem, da morem v hiši stanovati, ki me varuje
vetra in hudega vremena. V hiši so pa moji preljubi
stariši, ki mi dajo jesti in piti, pa tudi mehko posteljo,
v katerej sladko in mirno spim. i z B Vrtec“-a.

4i

46. Lastovkam.

Lastovke, oj Bog vas sprimi,

Ko po dolgej, ostrej zimi
Priletele ste nazaj
V" mirni naš planinski raj!

Ve pomladi ste znanilke,

Dobre sreče ste nosilke:

Kjer si dom postavite,

Blagor tja pripravite! $

Gostoljuben strop je moj:

Svojo gnezdo nanj pripnite,

Th valite, tii gojite
SreČonosni zdrod svoj.

Skrbno jas vam branil bom
Nežni rod in mali dom;

Nikdo vas se ne dotakne,

In mladičev vam nikdb
Z roko kruto ne izmakne,

Čuval jaz jih bom zvestd.

Iz „ Zvon “-a.

47. Korist goveje živine.

Najkoristniša in najpotrebniša je človeku goveja
živina. Vol vleče plug in brano ter vozi poljske
pridelke domov. Krava daje okusno mleko, iz
katerega delamo maslo in sir. Z gnojem gnoji
poljedelec svoje njive in vinograde. Kedo ne poznd
tečne govedine in teletine? Volovske, kravje in
telečje kože strojijo se v usnje, iz katerega delamo
obuvalo. Z dlako se nadevajo sedla; iz rogov in

42

parkljev dela strugar glavnike, gumbe in druge
reči. Iz loja vlivajo sveče in pripravljajo milo;
se sežganimi kostmi čisti se slador. Tako nam
govedo, živo in mrtvo, donaša obilnih koristi.

48. Konj.

Konj je najlepša domača žival. Ima veliko, a
lepo glavo z živima očima in kratkima, po konci
stoječima, jako gibkima ušesoma. Dolgi, stisnem'
vrat mu lepša lahko kodrasta griva. Zalito truplo
pokriva kratka in gladka dlaka, rep pa je z dolgo
žimo porasten. Noge so tanke, ali pri vsem tem
vendar močne in skočne; s kopitom bije zemljo,
da podkev iskre kuje o trdem kremenu. Po barvi
dlake se imenujejo konji: belec, sivec, konstanjevec,
rujavec, vranec, lisec i. t. d.

Že v starodavnih časih je človek konja ukrotil
in ga vzel v službo. Dandanes je kot domača žival
skoro po vsem svetu razprostranjen; v nekaterih
deželah pa se pasejo velike črede podivjanih konj.
Žrebe je jako živa in segava žival; vedno bi ska¬
kalo in igralo si.

Konj je človeku premnoge koristi; rabijo ga
za ježo in za vožnjo. Ker je zelo razumen in
pomnjiv, naučiš ga lahko marsikaj, ako ga z lepa
nagovarjaš in sploh lepo ž njim ravnaš. Oe pa nad
njim vpiješ ali ga celo tepeš, bode zastonj tvoj
trud. Svojega gospodarja dobro poznd in precej
vč, če je kedo drugi sedel na-nj, ali če je na vozni
kedo drugi vzel vojke v roko.

43

Konj je pa tudi pogumen in srčen. Mimo
stoji v bitvi, kjer topovi pokajo, trobente donč in
bobni ropotajo. Ko začuje stanoviti glas, veselja
zarezgetd in zdirja z jezdecem proti sovražniku.
Pri vsej pogumnosti, ki jo kaže konj v bitvi v
društvu s človekom, je vendar sam ob sebi jako
plašljiv. Najmanja stvar utegne ga tako splašiti, da
se zdrzne in zbeži, ako ga precej ne vzdrži in ne
pomiri močna roka.

Griva, žima, koža in kosti so za marsikatero
rabo; tudi meso je užitno, če tudi ljudjč za nje ne
marajo posebno.

49. Koliko stoji žrebe.

Na zelenem pašniku se je pasla kobila. Veselo
je skakalo okoli nje mlado žrebe. Volk to videč
pristopi in vpraša kobilo, bi li mu ne hotela prodati
žrebeta in koliko ie ceni.

„Zakaj ne bi?“ odgovori kobila, „rada ti
prodam žrebe, a cena mu je zapisana spodaj na
kopitu moje desne noge. Ako znaš brati, pogledi
spodaj na moje kopito!“ „Učen sem in znam brati,“
odgovori volk. Kobila privzdigne n6go. Volk stopi
bližje, da bi bral, kar je na kobilinem kopitu
zapisanega. Ali v tem trenotku ga udari kobila s
kopitom tako nemilo v glavo, da se mu vse zasveti
pred očmi, in da kakor mrtev pade na tla.

Po Grimm-u.

44

50. Ovca.

Ovco si je človek že v starih časih udomačil,
ker je jako koristna, pohlevna in potrpežljiva žival.
Oven se včasih sicer brani se svojima rogovoma, ako
sta mu izrastla; a kmalu mu upade pogum. Sploh
so ovce plahe in neumne; en sam pes jih lahko
strahuje po sto in še več. Ce se užgč ovčja staja,
ovce ne beže iz nje; le z največjo silo jih je mogoče
izvleči iz dima in plamena. Kadar morejo, zopet
nazaj v ogenj pobegnejo. Kar stori oven vodnik,
to storč za njim vse po redu; naj se on prekucne
v globok prepad, vse bodo poskakale za njim.
Kokoš brani piščeta: ovca pa se ne upa, postaviti
se v bran za svoje jagnje. — Pameten pastir ne pase
svoje črede po mokrotnih, krajih, ampak po suhih
hribih in prisolnčnih rebrih; močvirnati pašniki so
ovcam škodljivi.

Od ovce se rabi vsaka, tudi najmanjša stvar.
Največji hasek ima človek od ovčje volne, iz katere
se predo, p leto in tko vsakovrstne pletenine in tkanine.
Iz sladkega mleka se dela okusen sir, meso pa
daje tečno pečenko. Loj se rabi za sveče in milo.
Iz raznih odpadkov kuhajo klej, iz črev sučejo
strune. Ustrojena ovčja koža je za mehke rokovice
in druge reči, krzno pa za kožuhe in kučme.

51. Krava, konj, ovca in pes.

Konj, krava in ovca se začnč necega dne
prepirati, kedo izmed njih je človeku najkoristniši-
Krava pravi: „Jaz mu dajem sladkega mleka,

45

okusnega sira in surovega masla/' Konj reče: „Jaz
mu vlečem težek voz, dirjam in nosim jezdeca
hitro kakor veter po širocem svetu." Ovca opo¬
minja: „Jaz hodim gola, da oblečem in obujem
svojega gospodarja.“ V tem pristopi gospodarjev
pes. Vsi trije ga zaničljivo pogledajo. Kmalu pride
tudi gospodar in psa prav prijazno gladi. Ko ovca,
krava in konj to vidijo, jamejo nevoljno mrmrati.
Konj vpraša gospodarja: „Čemu se psu tako pri-
kupuješ? Ali ne zaslužimo mi bolj tvoje ljubezni,
kakor ta malovredna živa!? 1 ' Gospodar pa psa še
bolj prijazno k sebi pritisne in reče: „Ne tako!
Pes mi je edinega sina srečno potegnil iz vode;
kako bi ga tedaj mogel pozabiti! 11

52. Fes.

Pes je edina domača žival, ki gre za človekom
po vsem svetu. Postave je zelo različne. Toliko se
mora pa vendar reči, da imajo vsi psi ostre zobe.

Pes je bolj podnevna žival, da-si je tudi po
noči živ in buden, ako je treba. Njegovo spanje
je lahko in kratko; zbudi se pri najmanjšem šumu.
Ce mu je vroče, moli jezik iz gobca in hrope.
Med čuti mu je voh najbolji.

Glavna lastnost vsacega psa je zvestoba. Zat6
je pa tudi človeku nad vsemi živalimi najljubši tovariš.
Domači pes mu čuva hišo, ovčarski čredo, lovski
pes hodi ž njim na lov. V nevarnosti brani gospo¬
darja, za-nj se bori do zadnjega diha.

Gospodarja poznd po glasu, po hoji in sledu
in umč njegovo besedo. Kako je pazljiv, kadar

40

pričakuje kako povelje! Kako je vesel, ako sme iti
z gospodarjem, kako klavrn, ako mora doma
ostati! — Psi se ne smejo dražiti, kajti razkačeni
radi grizejo. Strašna pasja bolezen je steklina. Stekel
pes je nevaren živalim in ljudčm. Najbolje zna¬
menje, da je pes zdrav, je mrzel in moker nos.

53. Frešič.

Prešič je sicer na slabem glasu, daje nesnažen;
vendar je koristna domača žival. V jedčh ni nikakor
izbirčen. V vsakej luži išče živalskih in rastlinskih
ostankov. Iskajočemu živež mu dobro služi rilec za
tipanje in prerivanje.

Prešič ima štiri suhe noge. Na vsakej nogi
ima dva večja parklja, po katerih stopa, in višje dva
manja, ki se pri hoji tal ne dotikata. Namesto
dlake ima ščetine, ki so po hrbtu daljše in trše. Pod
kožo, ki se tudi bohovka imenuje, ima debelo mast.

Divji prešič je močnejši od domačega. —
Njegovi trirobati, zakrivljeni očnjaki, čakani po
imenu, so nevarno orožje. Jeseni, kadar je veliko
želoda in žirii, odebele divji prešiči. Lovč jih
radi okusnega mesa in ker na polji veliko škodo
delajo. — Požrešen kakor divji je tudi domači
prešič. Včasih požrč cel6 mladiče. Prigodilo se je
že, da je svinja otroku odgrizla roko, ali mu
spačila obraz.

Divji prešič živi v družbi po vlažnih gozdnih
krajih, kjer si išče korenin, - želoda in ogrcev.
Večkrat se vleže v močvirje, da se hladi. Samcu
pravimo mrjasee, samičk svinja, mladiču pa pujsi-

47

ali kočej. — Domač prešič koristi gospodarstvu
več ko divji. Mast, meso in čreva so v hasen, koža
daje usnje za marsikatero rabo. Iz ščetin se izdelu¬
jejo ščopiči, ščeti, omela in druga enaka orodja.

54. Koza.

Koza je ubogim krava. Rede jo ne toliko
zaradi mesa, kolikor zarad mleka in kože. Kozje
mleko ima neki poseben okus, vendar je prav
zdravo; kozji sir sploh hvalijo; kozletina je mehka
in tečna. Iz kozje kože napravljamo usnje za različno
rabo. Rogovi so za strugarske izdelke.

Koze, posebno pa kozliči, so vesele živali. Po
grobljah, pečinah in po zidovji plezajo lahkotno in
varno. Koza ima tudi muhe. Danes leta povsod za
teboj, jutri pa sili vedno v hlev, če tudi jo kličeš,
kolikor ti ljubo. Zlobna pa vendar ni. Kozli se
včasih hudo trkajo med seboj. Močni so, da cel6
moža podero. Koza tudi ni boječa. Ako ji pes
pride nenadoma nasproti, ne prestraši se ga; ustavi
se mu, in varovati se mora, da ga pod rebra ne sune.

Nekatere koze so rogate. Kozlom zrastejo včasih
nad sedemdeset centimetrov dolgi rogovi.

Koza je listje skoro vseh rastlin; izbira si vedno
najbolje. Mladike in brstje se ji nikdar ne more
dosti skriti; gozdar torej ni njen prijatelj. Sama
trava njej ni po volji; listnato zelišče, detelja, grašica
in grah ji bolj tekne. Po zimi ji polagajo tudi seno,
krompir, korenje, repo. Nesnažno krmo koza le
povoha, potem pa pusti. Sploh ljubi ta žival
snažnost in čisti zrak; zat6 hira v zaduhlem zraku.

48

55. Mačka.

Mačko imamo pri hiši, da lovi miši in podgane.
Včasih sedi uro za uro pred mišjo luknjico; ko se
prikaže neprevidna miška, pograbi jo v skoku.
Kadar je dobre volje, poigni se še nekaj časa z
ubogo miško; spušča jo in zopet ujema. Mačka je
gibična in snažna; pogosto si oblizuje mehko dlako
s hrapavim jezikom. Ljudem se kaj rada prilizuje.
Stiska se k nam, grbanči hrbet in prede všečno,
če ji gladimo tanko dlako. Vendar ji ni upati;
razdražena renči, pa tudi grize in praska. Na nogah
ima namreč ostre kremplje. Z njimi se spenja, pleza
in praska. Zamore jih pa tudi skrčiti in pod kožo
skriti; zat6 hodi tako tiho. Mačka tudi po noči
dobro vidi, ker se ji podolgasta očesna punčica v
temi razširi. Svoje mlade mačka zeld ljubi; skrbno
jih vdruje in tudi mačku prikriva. Požerl bi jih, ko
bi jih našel. Spregledajo pa mladiči še le deveti dan.
Ker je mačka jako sladkosnedna, sili v mlečnico;
včasih si pa poišče tudi kako klobaso.

56. Mii.

Miš je navadno sivkasta. So pa tudi bele miši
rudečih oči, katere imajo ljudjč za kratek čas. Miš
ima dolg, sboro popolnoma gol rep. Oprijemlje
se ž njim, kadar pleza na kako šibko stvar. Vitko
truplo ji je pokrito z mehko in kratko dlako. Ušesi
ste h glavi priti sneni,

Miš živi po luknjah in zakotjih. Nič ni varno
pred njenimi ostrimi zobci. Po kleteh in hramih

49

gloda kruh in žito, slanino in maslo in kar kaj
druzega najde. Mnoge stvari, katerih ne jč, zgrize
in ogloje samo iz objesti. Ona pregloda lesene stene
in cel6 zidovje; zat6 je nadležna in škodljiva.

Pravo njeno življenje se začne z nočj6. V hiši,
kjer ni mačke, vso noč ni mini. Miši tekajo in
preganjajo se po izbah, škrabljajo in cvilijo za
stenami, da človek spati ne more. Nastavljamo jim
torej pasti.

57. Puran.

Puran je čuden, godrnjav ptič. Najmanjša stvar,
na pr. srp pogled, zlasti pa rudeča barva utegne
ga tako razdražiti, da ko besen tudi v človeka
skoči. Kadar je jezen, skrči vrat, našopiri rep in
brusi razprte perutnice po tleh. Kri mu sili v glavo;
glasno kavdrajoč nosi se mastito in mogočno.

Puran dobro hodi in hitro beži z na pol
razprtimi krili, leti pa slabo — in to le v naj-
večjej sili.

Pura znese spomladi 20—30jajec in vali skoro
mesec dni. Mladi purčki so jako občutljivi; mraz
m mokrota jim škoduje v prvej mladosti, da jih
mnogo pogine. Radi se pasejo po travnikih in po
polji, kjer razen trave in zrnja pobirajo tudi malo
golazen. Všeč jim je vsaka piča, najbolj jim ugaja
menda koruza.

Med vso perutnino ima puran najokusniše in
najprhkejše mes6; ako je dobro opitan, tehta do
10 kilogramov.

berilo in slovnica za ljudske šole.

4

50

58. Gros.

Gros ljubi vodo, v katere j plava in roni; zat6
ima plavno pečico na nogah. Najlepši na njej je
vitki vrat, ki se zvija kakor kača.

Z drugo perutnino so gosi ne družijo rade.
Malokedaj so tihe, posebno v družbi ne, vedno
čebljajo. Včasih začno na vse grlo kričati in zvihrajo
naprej z razprostrtimi krili in stegnenim vratom.

V zrak se gos redkokedaj vzdigne. Grede se
s celim telesom ziblje, Speča vtakne glavo pod
krila ter stoji na enej nogi, ali pa po stransko leži.

Gos vali 4 tedne. Mladiči zapuste gnezdo,
kakor hitro se izvalč. Proti mrazu so jako občutljivi.
Pokriti so z mehkim puhom, Od gosi dobimo dobro
pečenko in mehko pčrje ža pernice. Nekedai se je
%  gosjim peresom tudi pisalo.

59. Domači golob.

Med domačo perutnino se sme golob človekov
ljubljenec imenovati. Golob je ljubeznjiva, krotka in
nežna ptica, ki ljubi družbo. Vse njegovo bitje in
življenje je miroljubno, priprosto in nedolžno. —
Svojo hišico — golobnjak — ljubi čez vse. O požaru
prestrašen obleteva svoj dom, dokler osmojen sam
v ogenj ne pade. Ako ujetega v tuj kraj odneseš
in zopet spustiš, najde čez hribe in doline pot do
svojega pravega doma. Zaradi te lastnosti in odlične
hitrosti v letanji so pošiljali v starih časih po golobih
pisma in poročila v daljne kraje.

51

Po obleki je golob različen. Ta ima nežno
Čepico, drugi pečico, tretji čedno ovratnico. Kako
čedno stopajo in tapljajo po belem pesku, kako se
jim vedno žari rudečkasto oko! Potem pa zletijo
gibično in lahko na streho. Tu se kljunčkajo, grlijo,
igrajo se ter si na vsakovrsten način delajo kratek čas.

Golobica izvali 3—bkrat na leto po dva slepa
in kilava mladiča. Stara jih pitata se zrnjem,
katero sta popred v grbanči zmehčala. V 4 tednih
so godni. Njih meso je nežno in okusno.

Sploh se misli, da delajo golobje po setvah
mnogo škode. Ne more se reči, da bi tu in tam
kacega zrnca ne pobrali, vendar se večinoma le s
plevelovim semenom, zlasti z grašico hranijo.

Med zverinami in pticami ujedami ima golob
mnogo sovražnikov.

60. Vrabec.

Ni ga kraja v našej domovini, kjer bi ne bilo
vrabca, tega povsod znanega, zvitega in predrznega
ptička. Najbolj mu godijo kraji, kjer na dobro
obdelanem polji strn bogato obrodi. Tudi po cesti
se klati, kakor poreden paglavec, valja se po prahu
ter se vedno prepira se svojimi tovariši. Za temne
gozde in visoke gore ne mara.

Barve je sivo rujavkaste. Samec se loči od
samice po črnem grlu in belem pasu prek perutnic.
Kljun je kratek in čvrst. Na vsakej nogi ima po
tri kratke prste s kratkimi krempeljci.

Vrabec ostane vse leto pri nas. Po zimi se mu
včasih slabo godi. Pa on si vč tudi v tem hudem

4  *

52

času pomagati. Po skednjih brska po plevah; v
hlevu pazi na hlapca, ko konjem polaga; okoli
kuretine in golobov se potika, da jim izmakne
nekoliko živeža; še celo, kadar voznik pred krčmo
konjem ovsa nasuje, pride vrabec, da dobi svoj
delež. Kadar so čerešnje zrele, mora vrabec prve
imeti. — Samica znese 5—8 zelenkastih jajčic;
valita pa oba. Početkom pitata mladiče se samim
mrčesom, zlasti gosenicami. Ce pomislimo, da vrabec
dvakrat ali trikrat na leto vali, lahko vidimo, koliko
škodljive golazni pokončsi. — Zatorej zasluži, da
mu po zimi, ko se mu slabo godi, privoščimo
nekoliko zrnec prosa ali pa skorjico kruha.

61 . Sraka in pavje perje.

Pravijo, da je bila nabrala sraka pavjega perja,
katero se sveti kakor Čisto zlato, kadar ga solnce
obsije. Olišpa in našopiri se ž njim ter gre tako
nagizdana ošabno mimo srak, svojih tovarišic; vsa
napihnena jih še ne pogleda , temveč se prevzetno
pomeša s pavi. Pavi hitro spoznajo svojino, izrujejo
tujki pavje pčrje in jo zažerio na pol golo, od
koder se je bila priklatila. Vsa osramotena in
okljevana se privleče med svoje sestre; pa tudi
srake jo začnd črteti, kljevati in preganjati tako, da
sirota izgubi še svoje pčrje; povsod zavržena naposled
nikamor ne vč.

Prevzetnost se povsod spotika,

In sramota se za nj6 pomika.

53

62. Na vrtu.

63. Božici.

64. Cvetlice.

Bogoljub se v vrtu pred rožnim grmom vstavi
in reče svojim sestricam: „Pač je roža najlepša

cvetlica!“ Marica zavrne: „Saj je limbar prav

tako lep kakor roža. Meni te dve cvetlici najbolj
dopadete, vse druge niso nič vredne.“ Anica pa
reče: „Kaj še! Vijolice so najlepše! Ali jih nismo
spomladi najrajše trgali ?“

Mati, ki so ta razgovor slišali, reko: „Vse tri
cvetlice, o katerih se pogovarjate, so lepe podobe
treh lepih čednosti. Modra vijolica je podoba
ponižnosti; bela lilija je podoba nedolžnosti, in
rudeča roža nas spominja dobrote srca ter nam
pravi: srce vaše naj plamti v ljubezni do predo¬
brega nebeškega Očeta. “

Ponižnost, nedolžnost, dobrota sred
Med vsemi bogastvi še največ velja.

Po K. Šmidu.

65. Bučela in ovca.

r

vec/-<y


/m-eer /za/tz

.o

/Kad

} €6eewz' svfe&ača,-

//

////ve/' cv^e-tee^i'. ■ <&

/me' /■frctce/.
'vca/ /-m i' Je ' :

ver/

V

z/

/t/ee/zz/ c^Jme^cccej /^o' /če' /me' JI' Jnc'
Jvo/e /)e.1^e. ///ca' /me' //^/>' vjcJmv'

/je y  ^ /' ^///z /)// /////c /me'
'Jmeeia' /CM' ///je/eda' ec/

^/cec'

'd/ca/// yJj/a/_ '^///ca' /me' jfe' maj/ecea'
'-eea' /me J Ae-vaJeme'. ///// Je&ciz

/me' e/i/ctz' /i'&6?ze' /i^a <

z/ece/a

'/zet' /scz/me/zci' ///. /-/c'

/r/ ,-me'^Jce^beAad. t^/c-ce' /??c' /e-vcce'
JMeezecž^zefjcc' e/ ///e. / j/eee/z/ r

'ccceuz' /maCeJ' /en' o

v/e/.

56

66. Rujavi hrošč.

Rujavi hrošč ali navadni keber, katerega vsi
prav dobro poznate, spada med one živali, ki jih
imenujemo žuželke. Rujavi hrošč se prikaže konec
meseca aprila ali v začetku maja, t. j. ob času, ko
večinoma že vsa naša drevesa poganjajo. Otroci
imajo tega hrošča zel6 radi. — Truplo je črne
barve; na zadku pa vidimo sedem roženastih, črnih,
belopikastih obročkov. Gornji krili ste trdi, rudeče-
rujavi; pod temi ste pa zopet dve mrežasti, pro¬
zorni krili, s katerima leta. Na glavi ima dve
rujavi tipalnici, ki imate na odebeljenem konci
šopek mahalČastih listkov. Nog ima šest z ostrimi
krempeljci, s katerimi se po drevesnem listji popri-
jemlje in okleplje. Po dnevi sedi večinoma po dre¬
vesnem listji ali mladikah prav mimo, kakor bi
spal, ter se lahko pobere in otrese; zvečer pa glasno
brenče se svojimi tovariši okoli roji. — Ta hrošč
je največji sovi’ažnik kmetijstva, ker nam objeda
drevesno listje, cvetje in mlado sadje. Tako naredi
veliko škodo, posebno ako se pokaže v velikih
tropah, kar se navadno vsako četrto leto zgodi.
Hrošči se sicer kmalu zopet izgube v zemljo, od
koder so prišli, ležejo jajca in potem poginejo. Iz
jajčic se pa v 4—6 tednih izležejo črvom podobne
ličinke ali ogrci (podjedi), ki se rede s koreninami
različnih rastlin in so zelo požrešni. Ti črvi pre-
rijejo zemljo na vse strani in ponavljajo to jako
škodljivo delo 3—4 leta. Naposled so podobni 6 cm.
dolgim, rumenkasto belim, členastim črvom, ki imajo

57

na prvih treh obročkih po 3 pare nog. Na konci
četrtega poletja se zarijejo skoro dva metra glo¬
boko pod zemljo, zavijejo se v mešičke in na
pomlad se potem prikažejo kot popolni hrošči.
Iz tega menda lahko umejete, zakaj se baš vsako
četrto leto prikaže toliko hroščev. — Otroci! ako
želite, da boste imeli jeseni kaj sadja, že zgodaj
spravite se nad tega sovražnika in pokončujte
ga kolikor morete in znate. Zjutraj zgodaj in
zvečer v hladu marljivo otresajte drevje, in hrošči
vam bodo cepali kakor orehi na rjuho ali plahto,
katero ste razgrnili pod drevo. Vse take hrošče
poberite potem v kako vrečo in poparite jih s kro¬
pom, da poginejo.

Ogrci ali podjčdi se pa še najložje zatirajo,
ako se zemlja marljivo prekopava. Na ta način se
ta mrčes spravi na zemljino površje, in vrane,
kavke, škrjanci in razni drugi ptiči jih pozobljejo.
Največ jih pa pohrusta krt pod zemljo.

67. Glogov belin.

Glogov belin je neizmerno škodljiv metulj.
Pokaže se konci maja. Včasih jih .sedi več sto
skupaj okoli cestnih mlak ali pa na drevji. Iz obilnih
rumenih jajci c, katera leže metulj sadnim drevesom
na listje, izvale se sredi julija male gošč niče.
Takoj začn6 svoje škodljivo delo s tem, da žro
noč in dan nežno pčrje. Ker gosenice do jeseni
niso dorasle, zbero se na vejah, pripredejo z gostim
zapredkom oglodano in suho listje k vejam in pre¬
zimujejo v teh mešičkih.

58

Ko na pomlad listje zopet poganja, zbude se
tudi gosenice in jamejo z nova žreti. Oglodajo
listje in cvetje do golega in pokončdjo sadjerejcu
ves up.

Dorasla gosenica je nad dva centimetra dolga,
modro-siva, na hrbtu črna, po sredi trupla pa nosi
rumeni progi. Vrh tega je še emo in belo kosmata.

Ko sadno drevje odcvete, zabubijo se gosenice.
Robata, zelenkasta in Črnopikasta buba  se obesi
se zanko na vejo ali deblo, čez 14  dni predere
metulj  svoj zavitek in spusti nekoliko kapelj necega
rodečega soka.

Metulj ima štiri enako velika, zaokrožena, belo-
prašnata krila s črnimi žilami. Na glavi mu stojite
dolgi, betičasti tipalnici, velike oči in zavit rilček.
urni zadek je ozek, tako- tudi oprsje. — Glogov
belin se najložje pokončuje, ako po zimi obiramo
in sežigamo njegove mešičke, ali pa če zatiramo
jajca in mlade gosenice, dokler se še niso razlezle
iz gnezda.

Z glogovim belinom je soroden drug škodljivec,
namreč kapusov belin.  Njegova gosenica obira
zelje in enake rastline do golega rebro vja.

68. Kuhinjski ščurek.

Kuhinjski ščurek ali Žohar je ponočna, povsod
razširjena žuželka. Ščurki prebivajo po hišah, naj¬
rajši v kuhinjah, posebno pri pekarjih, v krčmah in
gostilnicah, kjer se pogosto nahajajo jedilni ostanki.
Po dnevi tiče na kupih po zidnih razpokah ali pod

59

p6dom. Po noči pa, ko je ogenj ugasnil in luč
utrnila, pridejo iz svojih kotov ter se razkropč tiho
po mizah in omarah. Tu oglodajo vse, kar je
količkaj užitnega; lotijo se cel6 usnja, obleke in
platna. Tu pa tam utone kak ščurek v mleku ali
v juhi, da se nam do njega še bolj studi.

Ta gnjusna živaliea zamore cel6 14 dni stradati
in je sploh trdnega življenja; žejo pa le težko
pretrpi.

Ščurke preganjajo s kropom ali jih kadč z
žeplom.

Tudi jež jim je hud sovražnik.

69. Cerešnja.

čerešnja se sme največjim sadnim drevesom
prištevati. Debelo deblo ima v zemlji krepke kore¬
nine, po katerih jemlje del živeža v sč. Iz razpbk
rujavo-belega luba se cedi Čerešnjeva smola. Košat
vrh se dviga visoko proti nebu. Spomladi požene
drevo iz popkov listje in cvetje. Kako krasno ga
je takrat gledati v snežnobelej obleki! Po cvetji
sumč marljive bučele, ki nabirajo sladko strd. —
Izmed vseh dreves je čerešnjevo prvo, katero nas
se svojim sladkim sadjem razveseli, čerešnje so
početkom zelene, dozorele pa orudečč ali očrnč ter
so prav okusne in sočnate. V sredi imajo koščico,
v  njej pa jedrce, iz katerega novo drevo zraste, če
so vsadi. Ako hočemo žlahten sad imeti, moramo
mlado drevo cepiti ali požlahtniti.

70. Besedna uganka.

Cela treh zlogov beseda
Vlada in skrbno pregleda,
Kar se pri hiši rodi,

Kar se na polji stori.

Zadnjega zlogov odstavim
Ter pred oči ti postavim
Višjega imena osobo,
Hišnega reda podobo.

Bodi pa tudi hvaležen,
Kadar si tega deležen,

Kar ti le tretji za se
S črkami tremi povč,

IY,

Polje, gozd in gore.

71. Pomlad.

Minila je mrzla zima, vrnila se je prijetna
vigred. Solnce sije prijetniše in gorkejše. Sever je
potihnil, jug piha, led se taje in sneg kopni. Polje
In travnik se odeva se zeleno, pisano obleko. Drevje
zeleni in cvete. Prijetne sapice šumljajo po mladih
perescih.

Kmet orje in seje; po vinogradih delajo kopači.
Otroci se solnčijo in skačejo po zelenej trati. Pastirji
gonijo živinico na pašo ter majijo piščali.

Škrjanček se že zgodaj vrti v zraku ter drobi
vesele pesmi; v grmovji prepeva slavček; iz gozda
se  glasi kukavica in drugi veseli gozdni prebivalci.
Po cvetji šumč bučelice. Povsod je vse živo in veselo*

In ti, mladina? Pomlad tvojega veselega živ¬
ljenja ti kmalu mine! Mlada leta so zlata in draga
leta. Zdaj imaš čas, da se mnogo lepega in korist-

62

nega naučiš. Vestno uporabi zlati čas svoje mladosti
ter ne žabi besed, ki pravijo:

Otide nam kmalu pomlad in polčtje,

Osuje prehitro mladosti se cvetje;

Oj skrbi mladina za cvetje lep6,

Da sadja obilo prineslo ti bo!

72. Pomladanska.

Priroda je spala,

Pa zopet je vstala,

In prišla je zala
Pa ljuba pomlad.

Okrog veselice
Nam delajo ptice,

In mlade cvetlice
Olepšajo vse.

Nebo nam pričuje,

In svet oznanjuje:

Bog oče kraljuje
V ljubezni čez nas.

73. Cvetlice.

Poglejte, kako cvetlice krasno in milo e veto!
Kako so različne po barvi! Kako je prijeten in
krepčevalen njih duh!

Jutranja rosa jih budi in oživlja; bučele
pribrenčč in si nabirajo sladČice iz njih. Tudi otroci
priteko in si spletajo vence.

63

Na vrta sejemo cvetlice; na polji pa rastejo
samč, brez naše strežbe. Cvetlice so pomladne,
poletne in jesenske; pa tudi po zimi cvetd nekatere
rastline, a ko nje obvarujemo mraza.

Sneg komaj skopni, že se prikažejo lepi beli
zvončki in naznanjajo veselo vigred. Vsak pomla¬
danski dan prinaša novih cvetlic. Zvončkom se
pridružijo visoke ovčice, modre vijolice, kalužnice
in velikonočnice; po vrtih razcvete tulipani, hiacinti
in zlatice. Pozneje najdeš v gozdnej senci dišeče
šmarnice, na polji trojebarvne sirotice, pri potokih
potočnice, med žitom modrice in divji mak, v vrtih
pa rože, lilije, klinčnice in resčdico. Proti jeseni nam
kažejo solnčnice, georgine in nebne iskrice svojega
cvetja kras.

Kedo prešteje vse cvetlice, katerim Bog vsako
leto cvesti da?

Nekatere cvetlice nas razveseljujejo z lepo barvo,
druge s prijetnim duhom, zopet druge z obojim.
Marsikatera prav prijetno diši in je vendar priprosto
oblečena. Vse nam pa kažejo, kako neskončno
moder je ljubi Bog, ki očetovsko skrbi za vse
stvari, za najmanjšo, kakor za največjo.

74. Kukavica.

Vsakedo je že slišal veselo ptico, ki nam
oznanjuje prijetno pomlad. Že sredi meseca aprila
vpije kukavica svoj glasni ..kuku/' da se iz gozda
razlega čez polje do vasi in mesta. Ako si pa
hočemo ugledati to pevko, zbeži nam z drevesa na

64

drevo, z grma v grm. Le malokedaj zagledamo to
plašno ptico.

Kukavica je gibka in tanka ptica golobove
velikosti. Zgoraj je pepelasta, po trebuhu belkasta
in povprek črno marogasta. Rep je dolg, kljun po-
lahko okrivljen. Rumeni nogi nosite štiri prste;
zunanji se dd naprej in nazaj obračati.

Kukavica prebiva v zelenem logu: vsako drevo
jej je hiša, sleharen grm stanica, Za družbo ne mara.
Samotna leta ves ljubi dan z naglimi perutmi po
svojem pohištvu. Vsak par ima svoj okraj, v
katerem ne trpi druzega. Kakor se ogldsi kak
pritepenec, takoj prileti domačin in ga zažene v beg.

Kukavica je jako požrešna. Od zgodnje zore do
poznega mraka išče si gosčnic, žužkov, metuljev in
mušic; posebno so ji po godu tiste kosmate gosčnice,
za katere druge ptice ne marajo. Glosenične dlake
se prijemajo njenega želodca, da je včasih znotraj ves
kosmat kakor kožuh. Po sv o jej požrešnosti in
nenasitljivosti je kukavica jako koristna.

Kadar začnejo drugi ptiči gnezda delati,
kukavica le počiva in jih gleda ter jim za kratek
čas „kuku“ poje. Taščice, penice, pastiričice, palčki
in druge ptice nesejo jajčeca v storjena gnezda in
hodijo še kacega črvička iskat, predno jamejo
valiti. V tem pa kukavica tiho prifrčl po grmovji
in si ogleda tuje gnezdo. Če ji je všeč, znese va-nje
hitro svoje jajce in odleti.

Za nekaj dni znese v drugo gnezdo zopet eno
jajce in tako naprej kakih pet ali šest. Drobni
ptički se vračajo na gnezdo; ne zapazijo tujega

65

jajca. V sedejo se in skrbno valč. Izvali se mlade
ptičice in ž njimi vred tudi debeloglava kukavica.
Stari pridno donašajo črvičkov in polnijo vedno
odprte kljunčke. Toda mlada kukavica je največja,
pa tudi sitna in nesramežljiva; zmerom čvrči in
hoče vse sama požreti. Tako manjše bratce izpodjeda,
da hirajo in pešajo. Kadar pa lakomi podvrženec
odraste, da mu gnezdo premalo prihaja, jih cel6 iz
njega pomeče. Zat6 navadno najdemo samo kuka¬
vico v gnezdu; redkokedaj se zamore zraven nje
odgojiti domači* zarod.

Godna kukavica se ne zmeni več za mačeho, da-si
ta še nekoliko dni leta za pasterko in jej za hrano skrbi.

Tako kukavica z nehvaležnostjo plačuje redi¬
teljema težavno skrb.

75. Spomladi v gozdu.

Tiho, tiho, le počasi,

Da stopinja se ne glasi:

Tam v zatišji grma, glej,

V  krilu varnem gostih vej,

Genezdecč drobno je skrito,

Meni samemu očito.

In iz njega, glej, ljubd
Gleda drobna mi glavica!

O ne boj se drobna ptica!

Kaj trepeče ti oko?

Kak’ bi moral človek biti,

Da bi mogel ti kaliti
Tiho srečo, ljuba stvar?

O ne boj se me nikar!

1>ru ®° berilo in slovnica za ljudske Sole.

5

66

Mila tebi sreča bodi,

Rod veselo svoj izvodi,

Da vaš zbor poletni dan
V gozdu peval bo glasan.

Boris Miran, i

76. Krt.

Pod zemljo gospodari mnogo psovani in hudo
zatirani krt. Dolžijo ga ljudje', da je zanikaren
tihotapec, da grize korenine sadežem, ki morajo
potem usahniti. A svet pogosto krivično sodi. Tudi
krtu se krivica godi. Res je, da rije po zemlji in
da dela nevšečne krtine po travnikih. Pomisliti pa
gre, da tako rahljanje zemlji ni na kvar; krtine pa
se z grabljami lahko poravnajo. Včasih ga sicer
zasačimo pri usehlih rastlinah, a le zato, ker je
tu hrustal bramorje in ogrce, ki so korenine pod
grizavali. Zatorej je nespametno, preganjati krta.

Krt nima uhljev; tudi očes ni videti. Ima ji
pa vendar, le majhni ste in v dlaki skriti. Noge s«
kratke in slabe; prednji ste, če tudi kratki, vendar
močni, lopatasti in na stran obrneni. Rep je kratel
in tanek. Orna dlaka ni dolga, pa gosta ter se mal<
na modro izpreminja.

Krt ima neizrekljivo dober nos in tanek sluh
tudi je čudovito uren, posebno pod zemljo. Z rilcen
rahlja zemljo, z lopatastima nogama koplje, z glavi
in tilnikom pa paha prst pred seboj, dokler je d*
vrh ne izmeče. Njegova hišica je prav umetalno izde
lana in se slamo ali senom nastlana. Od« tod so »
vse strani napeljani rovi, da po njih hodi na lo'

67

77. Škrjanec.

v

Škrjanec nam prvi naznanja zaželeno vigred.
Kako veselo doni njegova pesem, ki jo neprestano
drobi vzdigujoč se višje in višje! Pevaje spušča se
tudi počasi na zemljo, odreže pesem in kakor kamen
pade na njivo.

Po obleki je škrjanec nekoliko podoben vrabcu,
v truplu je pa večji in zajetnejši.

Po hrbtu je prsteno rujavkast, spodaj pa
belkast. Kljun je raven in koničast. Na zadnjem
prstu ima dolg krempeljc kakor ostrogo. Škrjanec
gnezdi dvakrat na leto in sicer na zemlji. Priprosto
gnezdo si napravi v plitvej jamici, v katero položi
štiri ali pet zamazano belih, rujavo pikastih jajec.
V 14 dneh izvalč se mladiči, ki zgodaj silijo iz
gnezda.

Škrjanec živi ob črvih in žuželkah, hrani se pa
tudi se semenjem. Sovražnikov ima dosti: podlasica,
dihiir in jež zasledujejo njegova jajca ter zalezujejo
mladiče. Najhujši sovražnik pa mu je človek, ki ga
iovi zaradi okusnega mesa. S tem pa si človek dela
veliko škodo; zakaj nobena ptica ne pobere po
Poljih toliko mrčesa, kakor škrjanec.

78. Deček in ptica.

Ljubi deček! prosim te,

Pusti moje gnezdice!

Ptički notri so mladi,

Revni so in še nagi.

5 *

68

Revčkov usmili se
In ne hodi blizu tje;

Bom ti pela pesmico,

Če me ubogaš ptičico.

0, ne hodi blizu tje,

Ker se vsakega boje;

Bi zel6 prestrašili
Tvojih črnih se oči.

Videl gnezdice bi rad
Revnih ptičkov deček mlad,

Al’ na prošnjo ptičice
Le od daleč gleda je.

Starka v gnezdice zleti,

Varno čuva ljubčke si;

Dečka gleda, hvali ga,

Lepo da ubogat’ zna.

J. T.

79. Martinček ali gaščarica.

Pomlad se bliža. Na prekopnjah že trobijo
rumene trobentice, tudi beli zvončki zvone na Čast
bližajoče se vigredi. Solnce sije prijazno in dobro¬
dejno na zemljo in nas vabi iz tesne hiše. Napdtimo
se proti staremu gradu! Ko si tam pod zidom hočemo
utrgati šopek cvetlic, zasumi nekaj v suhem listji pod
našimi nogami. Nehotč se zganemo. Zagledamo pa
pred seboj na kamenu pdd dolgo živalco svetlih oči,
zleknenega trupla in dolzega repka na štirih šibkih
nožicah. Ko spoznamo nedolžnega martinčka,

69

sramujemo se skoro svoje strašljivosti. Ujamemo si
ga. Res se zvija in jezljd, z mehkim razcepljenim
jezičkom; vendar komaj čutimo majhne zobke.
Bolečina je manjša, nego da bi nas komar pičil.

Kako je gladek, po vsem životu z luskami
pokrit; oprava mu je lepo pisana, po hrbtu pa ima
jasno-rujavo progo. Zob ima mnogo in vendar je
velik strašljivec. K večjemu se loti kacega pajka,
žužka ali črvička.

Martinček prebiva povsod na suhih in toplih
mestih, v razpokanih zidovjih, po grobljah, med
kamenjem, listjem in travo. Tu ima svojo luknjico,
od katere se nikdar daleč ne upa. V svojej hiši
ždi pri slabem vremenu in prespi dolgo zimo. Ko
nastane mrzlotno vreme, zamaši si vhod v stano¬
vanje, zaspi in otrpne. Spomladi se prebudi in zleze
dremoten iz luknje. Na toplem solnci je v malo
urah zopet stari, živahni in okretni martinček. Urno
smuka od kamena do kamena. Pogostoma pride
°b rep; to je še sreča, da mu drugi zraste.

Spomladi se martinček levi, to je, on sleče
staro, oguljeno obleko in dobi novo.

GašČarica znese 5 do 10 skoro okroglih, belih
in mehkih jajec v mah ali v kako mravljišče. V enem
meseci se izležejo mladi ter so od prvega trenotka
prepuščeni samim sebi. Že prvi dan tekajo okolo
in se sploh obnašajo kakor stari.

Neveden in objesten človek po krivici preganja
to nedolžno živalco.

70

80. Rega.

Rega je po hrbtu jasno zelena, po trebuhu
belkasta žabica. Od očesa do zadnjih nog ji sega
po boku rujava proga. Pri regetanji se samcu
napihne na grlu velik mehur, za tako majhnega
godca nespodobno veliko orodje. Kratko, golo truplo
stoji na štirih nogah; vsak prstec se končd v plošč-
nato blazinico. S pomočjo teh kepic se more žival
oprijemati in skakati po prav gladkih stvarčh.

Rega preživi vse poletje na grmovji, drevji ali
po travnikih; tukaj je varna hudih sovražnic, namreč
ptic plavaric. Skakljajoč po listji lovi muhe, metulj¬
čke in druge žuželke. Obtiče ji na jeziku kakor
na limanici. Z drevja se pogosto oglaša: rega, rega,
rega. Najrajše se oglaša zvečer, posebno pred dežjem
in v sparini pred kako nevihto. Zato velja navadno
za dobrega vremenskega proroka. Pravijo, da se
svojim regljanjem dež naznanja, vendar ji ni zmerom
verjeti.

Jeseni zapusti listnate krošnje, poišče vodo in
se za zimo zakoplje v blato.

V vigredi prebudč se iz zimskega spanja,
zlezejo na suho in uživajo dolgo pogrešano slast
solnčnih žarkov. Samice jamejo zdaj polagati mnogo
jajec v vodo. Žabja jajca so grahove debelosti;
sluzna lupina oklepa črno zrno. Iz jajčeca izleze
čudna, ribici podobna živalca. Široke glavice se
drži precej dolg repek, nog pa nima. To črnemu
podkovnemu žreblju enako živalco imenujemo pa¬
glavec.  Po stoječih vodah ga je včasih vse polno.
Po malem zrastejo paglavcu noge, narpred zadnji,

71

potem sprednji dve. Rep se krči in naposled po¬
polnoma izgine: žabica je gotova. Mlade rege zapustč
vodo in se razgube po hostah ali pa splezajo na drevje.

Rego drže ljudjd pogostoma v širokem steklu.
Tu sem vlijo malo vode, postavijo majhno lestvico
in kako zeleno bilko. V takej ječi rega po več let
živi, ako ima le dosti živih muh.

81. Poletje.

Minila je prijetna pomlad, nastopa gorko

poletje. Neb6 je čisto in jasno, vročina narašča,

* ' v  • • •

solnce od dneva do dneva huje pripeka. Žito na polji

rumeni, čerešnje na vrtu rudeče, listje na drevji

temni, cvetlice na trati obešajo glavice pod pekočimi

žarki. Ljudjč in živali in vsaka stvar rada počiva

v senci košatega drevja. Večkrat neb6 otemni, bliska

se in grmi, pohleven dež napoji suhotno zemljo.

Piš spet mine, burja potihne, vse lepše raste in

cvete in obeta bogat pridelek. Se srpom in vozom

odrine kmet na polje, da spravi nebeški blagoslov.

Hvaležen obrne ok6 proti nebesom in se zahvali

za obilico nebeških darov.

Da bi le tudi seme, ki je vsajeno v vaše mlado
srce, doneslo obilo čvrstega in zdravega klasja!

82. Žitno klasje.

Neki kmet je šel se svojim sinom Andrejčkom
na polje pogledat, ali žito kmalu dozori.

„Oče, kako je to,“ vpraša Andrejček, „da se
nekatero klasje tako nizko k tlam pripogiba, a

72

nekatero se pa tako lepo po konci drži ? Ali klasje,
ki se pripogiba, ni dobro ?“

Oče utrgajo dvoje klasov ter rečejo: „Glei! ta
klas, ki je bil ponižno pripognen, je poln najlepšega
zrnja; ta pa, ki se je držal ošabno po konci, ves je
snetljiv in prazen/

Kdor sam sebe povikšuje,

Prazno glavo oznanjuje.

Po K. Šmid-u.

83. Na polji.

Po rdvnem polji se sprehajam,

Ko žito mlado v klasje gre;

Vesel škijanec žvrgolčva,

Raddstno bije mi sreč.

Tu v polji so cvetlice krasne,

Po njih bučele med bero;

Nad mano pa neb6 je jasno,

In solnce sije mi Ijubd.

Krog mene poje sladke pčsmi
Vesela druščina ljudi,

Ki z mano se pomlhdi nove
Iz srca vsega veseli.

Zares si lepa, pomlad mila,

Al’ oj, le kratek tvoj je cvčt!

Ti komaj cvetje nam pokažeš,

Pa naglo ga odvzameš spet!

Fr. Cimperman.

73

84. Vran ali krokar.

Krokar je največji izmed ptičev tega rodu. Ves
je čm. Perje se mu nekoliko izpreminja; kljun je
izbočen in močen. Moder je in prekanjen, proti
človeku pa oprezen in nezaupen.

Drži se po samotnih gozdih, brez družbe,
vedno le sam za sd. Le po zimi ga včasih glad
prisili, da se približa človeškemu stanovanju. Letati
zna izvrstno; po uro in uro plava po zraku, in ni
opaziti, da bi ganil s perutnicama. Druge ptice ga
ne trpd; vrane in kavke ga cel6 srdito napadajo.

Krokar je škodljiva ptica. Razen mrhovine,
miši in razne golazni žre ptiče in manjše četvero-
nožce. Lovci ga po pravici kot najhujšega sovražnika
drobnih ptičev in divjačine močno preganjajo.

Gnezdo si naredi na visokih drevesih ali peči¬
nah. Mladiči so nenasitni. Stara sta ves dan na lovu,
da zmoreta dosti hrane. Iz gnezda vzet mladič se
hitro udomači ter postane krotek in prav kratko¬
časen. Nauči se razne glasove posnemati in ce!6
besede izgovarjati. Svetle reči krokar krade in
odnaša.

85. Modri škorec.

Vročega poletja so se posušili vsi studenci in
potoki. Nikjer ni bilo kapljice vode. Ta velika
nadloga zadene tudi škorca. Žejen je bil, da je
siromak že komaj dihal. V tej velikej zadregi najde
sklenico, v katerej je bilo nekaj vode. Hitro vtakne

74

kljun v sklenico; pa joj — skleničen vrat je preozek,
škorec ne more s kljunom do vode. Kaj mu je
storiti? Sklenico je hotel prekljevati, pa steklo je
pretrdo. Zdaj hoče sklenico prekucniti, pa skleniea
je pretežka. — Kaj stori tedaj revni škorec? Y6
si pomagati modra glavica. Pesek nabira in drobne
kamenčke ter jih meče skozi ozko grlo v sklenico.
Kmalu se je začela voda vzdigovati višje in višje,
kolikor več kamenčkov je padlo v sklenico. Naposled
se prikaže voda pri skleničnem vratu, in škorec se
je napije.

86. Kanja.

Požrešne poljske in gozdne miši nimajo razen
sove hujšega sovražnika, ki bi jih znal tako trebiti,
kakor kanja. Ves dan kroži nad poljem in gozdom,
ali pa sedi sredi polja, bodi si na katerem drevesu,
ali na groblji ali pa na mejniku. Njeno bistro ok6
razgleda vso okolico; njeno tanko uho ničesa ne
presliši. Posebno rada preži na miši; radi tega nji
po nekaterih krajih tudi mišur pravijo. Lovi pa
tudi kače ter cel6 strupenega gada ustrahuje in
požrč. Kako pa navadno človek plačuje kanji to
dobro delo?

Ta koristna ujeda je zgoraj rujava, po prsih in
po trebuhu pa rujavo-lisasta, ali pa po dolgem
progasta. Rep je pepelast, kljun črnikast, nogi pa
ste rumeni. Glasi se skoro kakor mačka mijavkaje.

Kanja prebiva pri nas povsod na porobji večjih
gozdov in leta odtod na polje in senožeti. Gnezdo
si postavi v gozdu na visoko drevb.

87. Pastir.

Jaz sem gore sin,
Bivam vrh planin;
Ljubim svobodo,
Dole in gord.

Solnce me budi,
Lipa me hladi,
Rožice ljubd
Meni tud’ cveto.

Bele junčeke
Pasem sem ter tj e,
Ptičice z meno
Pesmice pojo!

Jače vrh gord
Bije mi sred,

V mimej bajtici
Spavam brez skrbi.

Tukaj dan in noč
Bivam vriskajoč:
Gora je moj dom,
Za-njo živel bom.

Lep je božji svet,
Gora mu je cvet;
Jaz sem gore sin,
Bivam vrh planin.

76

88. Bezeg.

Oče in sin sta na vrtu in trebita sadno drevje.
Med sadnimi drevesi je rastel tudi velik bezeg, in
sin pravi očetu: „Posekajva ta bezeg, da bo drugo
sadno drevje bolje rastlo; čemu je ta grm tukaj ?“
— Oče odmajejo z glavo in pravijo: „Bog varuj,
da bi bezeg posekala! To drevesce raste prav
pohlevno, in če tudi ne rodi sadja, kakor drugo
sadno drevje, vendar nam mnogo koristi. Vse od
bezga: perje, cvetje, jagode in les je veliko vredno.
Neki zdravnik je rekel: Kadar greš mimo bezga,
odkrij se mu! Hotel je menda reči: Vdruj ga, ker
ti veliko koristi. Zelena kožica, ki jo ima bezeg
znotraj, in mlado listje ti pomaga, ako te glava boli
in ga na čelo polagaš. Bezgovo cvetje daje dober
čaj ali kuhano vodo v takih boleznih, ki pridejo
po prehlajenji, ker se po njem Človek spoti. Iz
bezgovih jagod se napravi vkuhani sok, ki je
prav dobro zdravilo v mnogih boleznih. Mlado
bezgovo cvetje je ocvrto z jajci dobra jed. Se
sokom iz bezgovih jagod vino rudečijo. Nekateri
delajo iz bezgovih jagod prav dobro pijačo. “

„Nisem vedel/ pravi sin, „da je bezeg tako
koristno drevesce; odsehdob ga bodem bolje čislal
in tudi bolje oskrboval, da bode prav lepo rastlo.“

89. Lepi hrast.

Pod košatim hrastom je neko nedeljo sedel
kmet se svojim sinčkom. Trije praznično oblečeni
možjč pridejo po cesti ter se približajo hrastu.

77

Tu obstoje čudeč se velikanskemu drevesu.
Prvi reče: „To je zarčs lep hrast! Da bi se dal v
ogljije sežgati, mnogo bi se moglo iz njega izkupiti/
„Prav imaš, oglja  r , 44  pravi mu kmet.

Drugi vsklikne: „Ko bi imel skorjo od tega

drevesa, lahko bi si napravil obilo čresla/

Kmet reče: „Res je sicer, kar ti meniš, s troj  ar.
Ako bi pa drevesu skorjo olupil, moralo bi se
posušiti. Škoda bi ga bilo ! 44

Tretji govori: „Kako je hrast poln čvrstih

plodov! Kako bi se ti prilegli mojim prešičem!
Kako bi jim šel ta žir v slast!“

Kmet pristavlja: „Kadar želod dozori, pridi

po njega, mesar;  lahko se zmeniva.“

Ko so bili možjč odšli, vpraša sinek očeta:
n Oče, ali že delj časa poznate te može ?”

Oče odgovore: „Danes sem jih prvikrat videl/
„Kako pa veste, da je prvi ogljar, drugi strojar,
tretji pa mesar ?“ vprašuje fantek. „Saj se jim ne
poznti po prazničnej obleki / 4

Oče velč: „Po obleki jih res nisem spoznal, dobro
pa po njih govorjenji. Vsakedo rad govori o tem, s
Čimur sebavi,najrajše pa o tem, česar mu je polno srce . 44

P. K. Šmid-u.

90. Vode.

Toda je velik božji dar. Kako žejnega človeka
okrepča in oživi! Z vodo si kuhamo jedila; z vodo
se umivamo, kopamo, peremo; voda nas tudi
ozdravlja mnogih bolezni. Z vodo belimo platno, z
vodo gasimo ogenj; z vodo zalivamo vrte, da nam

78

zelišča veseleje rasto; voda nam goni mline ter nosi
splave in ladje. Zato se ljudje tam naselja vajo,
koder je dovolj vode. V vodi živi brez števila
živali, največje in najmanjše. Cista voda je prozama
kakor steklo. Cista voda nima nikakoršnega okusa
niti duha; ona je tudi brezbarvna. Kadar se voda
segreje, izpremeni se v soparo. Sopara je lahka ter se
vzdiguje kvišku; iz sopar se v hladnejše) višini
narede oblaki.

O mrazu zledene vse male vode; izvirki in
studenci ne zmrznejo, ker njih voda priteka iz
globočine; v globočini pa je kakor v kleti topleje.

Snežnica in dežnica se po malem izgublja v
rahlo zemljo. Tu in tam se je nabere toliko, da
zopet iz zemlje odteka. Takej izpod zemlje izvirajočej
vodi se pravi studenec,  vrelec ali vir. Ali ste že
slišali o zdravilnih vrelcih ali toplicah?  Studenci
se zbirajo v potoke, ti pa v reke ter veletoke.
V  manj ali bolj globokih strugah  podč svoje
valove proti morju  ali v kako jčzero.

Kjer se voda v kakovo drugo reko, v jezero
ali v morje izteka, je nje i z 1 i v.

Morska voda je slana.

V" mlakah, ribnikih, močvirjih in jezerih imamo
stoječo  vodo.

91. Postrv.

Ob bistrem potoku si otroci igrajo in gledajo
ribe, ki po vodi švigajo sem ter tjd. Glej! zdaj se
je riba pognala iznad vode ter hlastnila po muhi.

79

Ta x-iba je bila postrv. Kako je lepa! Luske
blišče ji kakor srebro. Po hrbtu je zelenkasta, po
bokih rumenkasta, spodaj pa bela. Ob strančh je
P°sita z mnogimi rudečimi ali črnikastimi pikicami.

Postrv ima osem plavut in močno zobovje. Hrani
se z vodnimi žužki in z muhami; včasih pa zgrabi
tudi kake manjšo ribico.

Po godu so jej samo mrzle, bistre studenčine
in hitro tekoči gorski potoki. Čim bolj je senčnata
voda, tem temnejša tudi prihaja postrv.

Ona dobro vidi in tanko sliši; zat6 jo je
težko uloviti.

Zaradi okusnega mesa se drago plačuje.

92. Ščuka.

Ščuka se povsod udomači. Lužaste vode ugajajo
jej tako, kakor bistre reke in jezera. Plava jako
spretno. Kakor pušica šviga po vodi, vedno na plen
prežčč. V požrešnosti prekosi vse sladkovodne ribe.
Kar je volk na suhem, to je ščuka v vodi —
nenasiten ropar. Slastno žre vse, kar se da dobiti,
žabe, miši, kače, ribe, še druge ščuke pred njo
niso varne. Celd za kopajočim se Človekom je že
hlastnila.

Ena sama velika ščuka napravi v ribnikih
zlasti med krapi veliko škodo. Zat.6 držč ščuke v
posebnih ribnikih. Dorasla ščuka je včasih po
1—1 y a  m. dolga in 20—25 klgr. težka. Njeno
ttiesd se jako ceni.

80

93. Jesen.

v

Žito na polji je požeto. Hruške, jabolka ir
drugo sadje je dozorelo. Kosci kosijo in spravlj ?|0
otavo. Pridni gospodarji sejejo ozimino. Planerji
ženo živino s planin in rovt. Po vinskih goricah se
razlega veselo petje trgačev. Po skrivnih stezah
lazi lovec za brezskrbno divjino. Lastovke in druge
selilke jemljejo od nas slovo ter se napravljajo v
toplejše kraje. Mrzla sapa brije po praznem strnišči.
Slana pobeli hribe in doline; drevje se osiplje;
spravljajo se zadnji pridelki. Vse življenje v naravi
potihne; vsaka pridna stvar se je oskrbela za zimo.

Ne mudi se, človek, tudi ti; tudi tebi se prej
ali slej približa zima tvojega življenja.

94. Zajec.

Ako greš zvečer, ko je vse tiho in mirno, na
polje, videl boš boječega zajca. Postbj malo in
opazuj tega strahopetca! Prepričaš se, da vendar
ni tako neumen, kakor se o njem misli. Bog mu je
dal dolge in ume noge, da se hitro umakne vsakej
nevarnosti, ki mu preti. Najmanjši šum, ako le
martinček ali kaka miška švigne po suhem listji,
zapodi ga v beg, da brusi petč, kakor bi ga sam
veter nesel. Zat6 tudi jeseni iz gozda rad na polje
pobegne, da ga padajoče listje preveč ne straši.
Malokatera žival se more ponašati s tako tankim
sluhom kakor zajec; pa tudi še dosti dobro voha,
samo vid mu nič kaj posebno ne služi. V hrib teče
bolje, nego s hriba; v nevarnosti gre tudi v vodo
in prav dobro plava.

81

Med divjačino je zajec najbolj znana žival,
in lovci ga hudo preganjajo. Kadar mu gre za kožo,
je oprezen in prekanjen, kakor malokatera druga
žival. On namreč nikoli ne beži pred sovražnikom
naravnost v svoje ležišče, temveč teče nekaj časa
dalje, potlej skače sem ter tja na desno in levo;
naposled skoči z velikim skokom v kotlino. V begu
rad postojl, potreplje z nogo, ogledava se za
sovražnikom, postavi se tudi na zadnji nogi in
prevrača ušesi. Večkrat se prav trdo k zemlji prihuli,
pusti pse in lovce mimo ter tako prekani svoje
preganjalce. Ako ga človek dobi živega v roke,
grize in praska, brca in veka, kakor majhno dete.
Deževnega in snežnega vremena zajci nimajo radi,
o lepem vremenu se pa igrajo med seboj.

Zajci se hitro plodč in zato včasih škodo d dajo.
Zajka ima po štirikrat na leto mlade. Mladiči takdj
spregledajo in potem ves čas svojega življenja ne
zaprd oči, tudi ne, kadar spč.

Na mlade zajčke preži mačka, kuna, podlasica,
pes, volk, orel, sova in tudi krokar; cel6 stari zajec
mladiče klofutd in jih čisto neusmiljeno naklesti.
Zajčje mes6 je jako tečno in okusno. Iz dlake delajo
klobuke, iz kož strojijo tanko usnje. —

95. Srna.

Srna je kaj brhka in ljubeznjiva. Milo jo je
gledati, kakor koli se gane, naj stoji ali leži, naj
muli travo, naj se plaho ozira ali na urnih nogah
beži v goščavo.

Dr «go berilo in slovnica za ljudske Sole.

6

82

Srna je blizu kozje velikosti. Tanke in visoke
noge nosijo lepo vzraseno truplo. Malo glavico
oživljajo velike prijazne oči. Srnjaku dobro pristova
kratko, rogovilasto rogovje. Gosta in kratka dlaka
se menja, kakor letni čas nanese: po letu je rujava,
po zimi sivkasta, na trebuhu zmerom jasnejša. Mlade
srne so lisaste.

Hitra je ko strela. Predrzno skače čez široke
rove in prek visokih plotov; spretno se spenja po
strmem skalovji.

Srna prebiva pri nas po vseh večjih gozdih,
vendar mnogo rajša po listnatih, nego po jelovih;
tudi ji je gora milejša od ravnine. Po letu se pase
po višavah, kjer izbira mlada in sočna zelišča in
brstje; na zimo pa se umika v nižave. Nizki,
močvirnati kraji ji ne ugajajo.

Srna je vesela, družna žival; navadno vodi
srnjak svojo rodovino, namreč dve ali tri srne se
zadnjimi mladiči. Mlade so prav prijetne in krotke,
človeka se tako privadijo, da več ne gredo od
njega. Srnjak pa ostane večinoma divji, drzovit in
potuhnen.

Srne streljajo zaradi mesa', kože, dlake in rogov.
Tudi volkovi, divje mačke, risi, lisice in celo kune
jih davijo in koljejo.

96. Krompir.

Ni ga menda med ljudmi človeka, ki bi ne
poznal krompirja. Vsak ga pozna in čisla, naj ga
že imenuje krompir, konin ali podzemljico. Krompir
je kruh ubogim, pa tudi gospoda ga rada je.

83

Korun raste povsod, kjer koli je obnebje vsaj
nekoliko ugodno; le zgodnji mraz mu škoduje.

On raste skoro v vsakej zemlji, najljubša pa
mu je glinasta. Posebno bogato rodi na novinah in
na požganem mahovji.

Sadč pa ali celi krompir ali kosce. Prideluje
se tudi iz semena, ki se nahaja v jagodah na deblu
visečih; vendar je posevanje počasno in nezanesljivo.

Krompir ima zdaj bel, zdaj rudečkast, včasih
modrikast cvet; tudi gomolj je različne barve.

Kadar zraste do pedi, treba ga je osipati.
Meseca julija dozori zgodnji krompir; nezreli
zdravju škoduje. Na velem zelišči se spozna, da je
čas izkopati ga. Po nekod ga izorjejo z oralom,
po drugod ga kopljejo z motiko. Otroci pa
pomagajo pobirati. Ze na njivi se razmeče po
velikosti in barvi, nabere v vreče ter zvozi domov.

Ko je suh, spravlja se v kleti, da po zimi ne
zmrzne. Korun je ljudem in živini v živež; napravlja
pa se iz njega tudi žganje, škrob ali močič i. t. d.

Odkar se sadi ta prekoristni gomolj, še ni
bilo nikoli v vsej Evropi na enkrat lakote.

97. Mah.

Tam iz razpoklin mogočnega skalovja, izpod
katerega šumljsi bister potoček, dvigujejo se majhne,
zelene rastline. Sicer so brez cvetja, vendar imajo še
pravo listje. Imenujemo jih mah.

Mah brani skalovite gozde pekočega solnca in
silnih vetrov. Ako bi mah ne pokrival visokih gora,

ti*

84

kmalu bi se popolnem izsušile, in nič zelenega bi
se ne videlo na njih. Kakor morska goba, tako se
mah napije mokrote iz podnebja, da potem napaja
ž njo druge rastline. Mah ne raste posamezno,
ampak v velikih gostih rušah in blazinah skupaj.
Mah najdeš povsod, posebno po mrzlejih krajih in
po visokih gorah, po vlažnih senčnatih gozdih in
kraj potokov. Še ce!6 po zidovji, po strehah, po
drevji i. t. d. raste mah.

če tudi je prav majhna in neznatna rastlina,
vendar ni brez vse koristi. Ne samo to, da je
potreben za ohranjanje vlage, za narejanje prsti in
šote, rabimo ga tudi za nasteljo, za mehka ležišča
in blazine. Z mahom zamašimo razpoke pri oknih,
čolnih in ladjah.

Po travnikih in po drevji pa mah škodo dela;
zat6 ga moramo tam trebiti.

98. Drobtine.

Plesen ni drugo, nego mnogo združenih gobic,
ki se kakor belkast ali črno-zelenkast prah po malem
prijemlje kruha, sira, lesa, zidovja, in drugih stvari

Drevesna goba raste po starem drevji, najčešče
na votlih vrbah; kuha se v lugu, potlej pa stolče.
Tobakarji jo rabijo, da si ž njo ogenj ukrešejo.
Dobra je tudi za rane, da se kri ustavi.

99. Zima.

Drevje je izgubilo svojo lepoto in stoji golo.
Drobni ptiči so utihnili; mnogi so odleteli v tuje
kraje. Nekatere živali spe, drugim je zrastla bolj

85

gosta odeja. Vse je žalostno in tiho. Sneg pokriva
široko zemljo, ostri vetrovi brijejo, vode zmrzujejo.
Solnce pozno vzhaja in kmalu zahaja. Kmet dela
in popravlja orodje, seka les in cepi drva; predice
sučejo kolovrate; stari Ijudjč in otroci pa sedč za
pečjb. Narava počiva in nabira novih moči za prihod¬
njo pomlad. Zima pa ima tudi svoje posebno veselje.

Otroci! naglo vam teče zlati čas prijetnih
mladih dni. Hitro vam mine dan, mesec, mine vam
leto za letom.

Naj vam mladost ne izgine brez dobička v
morje neskončne večnosti!

100. Jež in lisica.

Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka
zver se v svoj koteč stiska. Medved počiva v
svojem brlogu, zajec čepi pod grmom, in lisica
v votlini obira kosti, ki si jih je od daleč nano¬
sila ; le ubogi jež se svojo bodečo suknjo ne more
strehe dobiti. Vsakedo se ga boji.

Ves zmrzel prileze lisici na prag in prelepo
prosi, naj ga vzame pod streho, da ga velicega
mrazu konec ne bode. „Hodi le dalje!“ veli lisica,
»bila bi nama luknja pretesna; poišči si lepšega
prostora/' — ,.Imejte usmiljenje, dobra mamka ! 14
pravi jež, „ne bom vam nobene nadlege delal.
Lepo mirno se stisnem v koteč, pa bom tiho dihal,
da bom le na toplem; saj vidite, da sem strehe
potreben. Rad bom ubogal, kar koli mi porečete.

Lisica, če tudi sama zvita, di  se preprositi in
jeza pod streho vzame. Nekoliko dni sta se dobro

86

imela; bil jima je kratek čas. Ko se pa jež svojega
stanu privadi, začne se stezati in pikati ubogo lisico :
se svojo trnjevo kožo. Lisica mu očita: „Ali ne
veš, kaj si mi obetal ?“ Jež se pa le steza in lisico
zbada, rekoč: „ Starka ! če ti ni prav, idi pa drugam! 1 '
Lisica se umika, dokler more; poslednjič pobegne,
jež si pa vso luknjo osvoji.

A. M. Slomšek.

101. Smreka.

I

Smreka je pri nas najvišje drevo; vzraste do, ;
38 metrov visoko in ima deblo, ki je 6 do 15 dm.
debelo. Takih je pa malo, ker se smreke navadno
že poprej posekajo. Smrekove korenine ne segajo
globoko v zemljo, pa se tudi ne razprostirajo tako
na široko, kakor hrastove ali bukove; zato pa tudi
vetrovi smreko ložje podirajo. Deblo je valjasto in
ravno, lub pa hrapav; listi so iglasti in zmerom
zeleni. Cveti so neznatni; seme je v češarkih. Smreka
je jako koristno drevo; daje nam dober les, pa
tudi drva za kurjavo.

Smreka pa je, kakor jelovo drevje sploh, koristna
še v drugem oziru. Dobivamo namreč od nje trpen-
tin, trpentinovo olje, pegljo, smolo, smolnjak in
lesno volno. Lub rabijo strojarji.

102. Železo.

Železo je najkoristniša kovina. Hvala Bogu, da
ga je naša Avstrija tako bogata, kakor skoro nobena
druga država. Najbolj se z železno rudo  pona¬
šate štajerska in koroška dežela.

87

Železno rudo kopljejo iz zemlje ter jo v plavežih
v strašnem ognji raztopi in razne primesi očistijo.
Železo, kakoršno priteče iz p 1 a v e ž a, je lito
železo.  Trdo je in krhko; ne da se variti in
raztezati. Vendar je za marsikatero rabo; vlivajo iz
njega peči, cevi, krogle i. t. d.

Lito železo se v ognji zopet razbčli in potem
dene pod kladivo; zdaj postane tako, kakoršno rabi
kovačem in ključarjem. Kovaško  železo je varljivo in
kovno; raztegneš je tudi v tanko pločevino in v zvež.

Iz litega kakor iz kovaškega železa napravlja
se trdo jeki  o, ki se jako različno rabi. Iz jekla so
sekire, kose, srpi, noži, sploh rezila.

103. Kuhinjska sol.

Kuhinjska sol se dobiva v našem cesarstvu v
neizmerno velikih zalogah. Dobiva se popolnem
cista v podobi trdega kamena, ki jo kopljejo in
lomijo rudokopi kakor kako drugo rudo. Ta je
kdmena sol.  Včasih je pa mešana z glino in
drugimi zemljinami; takrat jo je treba v vodi
raztopiti. V ta namen izkopljejo v solnatem rudniku
velike prostore, v katere~se napelje sladka voda, ki
raztaplja sol v sebi, a glina se na dno sesčda. Ta
y oda, ki se je se soljd napojila, imenuje se slanica
(slana voda), ki se mora od soli odločiti.

Da se voda od soli odloči in da se dobi trda,
suha sol, treba je posebnih naprav, ki se soline
Imenujejo. V solinah se voda slanica izpusti v vdike
železne in plosko izdelane ponve. Pod ponve se
Potem toliko časa kuri, da voda vrč in izpuhti, ter

88

na dnu sama sol ostane. Izvarjeno sol vzamejo iz
ponev, očistijo, jo naredd v kosove in denejo v zelč,
zakurjene sobe, da se osuši.

A ne samo v zemlji, tudi iz morske vode se :
dobiva sol. Na nizkih in vročih morskih bregovih
se napelje slana morska voda v plitve, ravne in
široke jame, ki se gredice imenujejo. Solnčna gorkota
in gorki vetrovi vodo izpuhtevajo, a sol se na dno i
sesdda. Ko vsa voda izpuhti, napelje se druga, in
to se ponavlja po več tednov, včasih tudi po več |
mesecev, dokler debela solnata skorja gredic ne |
pokrije. Ta sol se imenuje morska  sol in ni
nikoli tako čista, kakor ona, ki se pridobiva iz solin, f

Znano je vsem, da se sol rabi v kuhinji. Sol f
dela jedi okusne ter brani, da meso ne zadahne,
in se ne izpridi. Neslane jedi se težko prebavijo.
Sol brani živino marsikaterih bolezni. Zato je dajemo i
lizati zlasti prežvekovalkam.

Iz „Vrtec“-a.

104. Zlato.

Zlato je najplemenitniša, najlepša in najdražja
kovina. Barve je rumene; zmerom se blišči, nobena \
rjd se ga ne prijema. Dobiva se čisto ali v večjih
kosovih ali v drobnem zrnji. Nahaja se pa tudi
kakor pesek in prah v različnem kamenji. Kadar
tako kamenje razpade, pride zlato v reke in potoke,
iz teh pa o povodnji na suho zemljo v pesek.

Porazdeljeno je po vseh delih sveta; nikjer pa
se ne najde v posebnej obilosti. Zat6 ima med
vsemi kovinami najvišjo ceno. Košček zlata, koli'

89

koršen je krajcar, da se s kladivom raztolči v tako
široke in tanke pločice, da ž njimi lahko pokriješ
po več tisoč krajcarjev.

Ker je tako mehko, zat6 se nikdar ne izdeluje
Čisto. Vselej se mu primeša nekoliko srebra ali
bakra. Iz zlata se kuje tudi denar, ki se pri nas
cekin zove. Zlatarji napravljajo različne stvari,
posebno prstane, uhane, verižice i. t. d.

Kadar naš presvetli cesar hočejo koga posebno
odlikovati za njegove zasluge, podele mu zlati križec,
zlato svetinjo ali zvezdo. Odlikovanec nosi to
znamenje na prsih, viseče ob zlatej verižici ali
pisanem traku.

105. Petrolej ali kameno olje.

Mnogi kraji naše zemlje so z neko oljnato
tekočino napojeni. Ako se na takih krajih izkopljejo
globoke jame v podobi naših vodnjakov, nabere se
tu dosti te oljnate tekočine; lahko se potem s
kako posodo zajema.

Ta tekočina plava na vodi kakor olje; ne dd
se pomešati ž njo. če jo prižgemo, gori se sajevim
plamenom razširjaje neki poseben, neprijeten duh.
Plamen je bolj ali manj rumene ali rujavkaste
svetlobe. To čudno oljnato tekočino imenujemo
kdmeno  olje ali petrolej.

Dandanes se tudi v našem cesarstvu pridobiva
ninogo petroleja, čisto kameno olje rabimo za
navadno svečavo, tu pa tam tudi za kurjavo. Ker
8e  petrolej rad vname, treba je ž njim ravnati
ze lo previdno.

yo

106. Baker ali kotlovina.

Naši krajcarji in četrtaki so iz bakra  ali
kotlovine. Polirana kotlovina zadobi svetlejšo barvo,
kar vidite na osnaženih kotlih in ponvih, katere
kotlar izdeluje. Rudeči baker orumeni, kadar se
stopi z nekaterimi drugimi kovinami. To se vidi
pri medi, ki je zmes iz bakra in cinka.  Rudeč-
kasta mdd se imenuje tompak.  Barve je skoro
take kakor zlato; marsikateri nevednež se je že
opeharil kupivši med za zlato.

Mdd se mnogo bolj rabi, ko čisti baker. Iz
medi se narejajo gumbi, okovi, različne posode,
svečniki in druge stvari.

Ako se baker zmeša s činom, dobimo bron.  Iz
brona lijo zvonarji zvonove; kolikor bolje zna zvonar
pomešati obe kovini, toliko čistejši glas imajo zvonovi.

Pri bakrenih in medenih posodah je treba
največje previdnosti. Ce pride na take posode ki¬
slina, naredi se na njih zeleni volk,  ki je hud
strup. Zat6 je bakrena kuhinjska posoda pocinjena.

Tudi zelena in modra barva na lesenih igračah je
večkrat pomešana se zelenim volkom in zato strupčna.
Otroci, ki so nosili take igrače v usta ali lizali jih, zbo¬
leli so večkrat nevarno, nekateri pa so celo pomrli-
Votlo v turnu
Klenka bron,

Smrtno pesem
Poje zvon;

Žalostno z glasovi temi
Popotnika na zadnji cesti spremi.

107. Kmet.

Ko pomlad se bliža,
Jaz vrtec gradim
In orjem in s J jem
In trsje sadim.

Po letu kosčvam
Planine, doli,

In srpe bruševam,
Ko žito zori.

V jeseni gozdarim,
Otavo kosim,

Pšenico omlatim
In grozdje mastim.

Po zimi počivam,
Napregam sani,
Orodje popravljam,
Dok sneg ne skopni.

Ves teden se trudim
In gibljem rokč,

V nedeljo hladim si
Glavico, sreč.

Y.

Nebo in zemlja.

108. Solnce.

Ti morje svetlobe,
Vojvoda zemljč!

Nas more tesnobe,

Tč megle temne.

Komaj zarja zlata
Jutro prebudi,

Skoz nebeška vrata
Gor vrhe zlati.

Srca vsa odpira,
Plameneč oltar;

Kjer tvoj žar’k umira,
Vsahne zemlje dar.

Ti nam vinske trte
Zoriš ljubo slast,

S sadjem polniš vrte,
Rožam daješ rast.

93

Ti nebeške luži,

Luno razsvetliš,

Vedno, vedno uči:

Kogar čast goriš.

M. Kastelec.

109. Strani neba.

Neko jasno poletno jutro podadd se učitelj se
svojim sinom Francetom zgodaj na bližnjo goro.
Počasi stopata od vznožja po strmem pobočji do
vrha. Ko stopita na vrhunec,  vsklikne France od
veselja in pravi: „0j, oče, tukaj je lepo; kako daleč
se vidi na vse kraje!“ Oče odgovorč: „Res lep je
razgled! Razširja se pred nama vsa ravnina s čednimi
vasmi in trgi, se zelenimi vrti in žitonosnim poljem.‘‘

»Poglejte oče, kako lepo tam solnce vzhaja!“
Oče pritrdijo, rekoč: »Zarčs veličastno je priplavalo
izza sinjih gor. Poglej okoli in okoli! Razprostira
se pred nama vsa krajina tja do daljnega pogorja,
ki nebo meji. Okrožje, katero moremo pregledati,
je ob zor ali horizont. Na višjej gori bi se videlo
še dalje okoli, obzor bil bi še večji. — Poglej
solnce! Višje in višje se vzdiguje nad obzorjem, kder
sva ga najpred zagledala. Opoldne stalo bo naj¬
višje. Potem pa se nagne ter zveččr skrije pod
horizont. Ne vidimo ga več; zašlo je. Stran neba,
kjer solnce vzhaja, zove se vzhod ali jutro;
Basprotnej strani, kjer solnce zahaja, pravi se
7j dhod ali večer.  Strani, kjer solnce opoldne stoji,
Pravimo jug ali poldan;  jugu nasprotno stran,

94

kamor je opoldne senca obrnena, imenujemo sever
ali polnoč. Vzhod, zahod, jug in sever  so
štiri glavne strani sveta ali nebh.“

Tako so poučevali oče učitelj svojega sina.

Otroci, obrnite se proti vzhodu! Katera stran sveta je za
vami, katera na desno, katera na levo? —- Katera stena šolske
izbe je proti jugu obrnena, katera proti zahodu? Na katerej strani |
šole je cerkev, bližnja vas?

(Mnogovrstne vaje.)

110. Na goro.

Na goro, na goro,

Na strme vrhč;

Tja kliče in miče
In vabi sreč.

Na gori cvetlice ■

Najzaljše cvetb,

In ptice preljube
Najslajše poj6.

Na gori pod manoj
Oblaki vise,

Nad manoj višave
Bliščijo vedre.

Na svobodnej gori
Ni zemskih nadlog;

Nad manoj, pod manoj,

Krog mene je Bog.

Teddj le na goro,

Na strme vrhe!

Tja kliče in miče
In vabi srce. M. Vilhar.

95

111. Dara ira noč.

Ko dan se zaznava,

Danica priplava,

Se sliši zvonenje

v

• Cez hribe, Čez plan:

Zvonovi, zvonite!

Na delo budite,

Ker naše življenje
Je kratek le dan.

Dani se; stvari se prikazujejo iz teme. Na
vzhodu se nebo žari in oznanjuje solnčni prihod.
Mesec in zvezde obledevajo. Solnce premaguje
jutranji mrak.  Gore se že zlatijo. Tudi gozdni
robovi so že razsvetljeni. Poslednjič solnčna svetloba
tudi v dolino prisveti. Jutro  je.

Kdor hoče živeti
In srečo imeti,

Naj dela veselo,

Pa moli naj vmes:

Zvonovi, zvonite!

K molitvi vabite,

Ker prazno je delo
Brez sreče z nebčs.

Pred poldnem  se solnce vedno višje in višje
pomika; opoldne  stoji naj višje in je prehodilo
polovico svojega pota.

Popoldne  se solnce pomika proti zahodu;
z večer  pa zahaja. Skriva se za gozde in gore.

96

Žarki prihajajo slabejši in slabejši. Ko solnee zajde
v zatdn, postane večerni mrak,  kateri se umakne
temnej noči.

če delav’e se upeha,

Trpljenje mu neha,

Ga delopust vabi,

Veččr ga hladi:

Zvonovi, zvonite!

Nedeljo znanite,

Gospod ne pozabi,

Plačilo deli.

Po noči počivajo ljudjč in živali. Kadar mine
prva polovica noči, je polnoč.

Oh! naglo nas mine
Ves trud, bolečine;

Utrujen se vleže
Na pare trpin.

Zvonovi, zvonite,

Domu ga spremite!

Gre z dela in teže
Adamovi sin.

čas od polnoči do polnoči imenujemo en dan.
Delimo ga na 24 ur. Od polnoči do poldneva
štejemo 12 ur, od poldneva do polnoči pa zopet
12 ur. Ura ima 60 minut.

Koliko ur in minut je minilo, kažejo nam ure.
Ure so žepne, stenske in stolpne. Dva kazalca se
neprenehoma premikata na kazalu. Manjši kaže ure,
večji pa minute; manjši se v enej uri prestavi od

97

številke do številke, večji pa v enej uri pride okoli
in okoli. Kadar ura bije, kaže večji kazalec ravno
na 12. S o 1 n č n e ure imajo le en kazalec.

Hitro, hitro mine čas,

Ah, ne bo ga več pri nas.

112. Lahko noč.

Svetlo solnce se je skrilo,

Vse na svetu potihnilo,

Vse odeva tiha noč,

Da zaspati nam je moč’.

Svetle zvezdice gorijo,

Tam na nebu se bliščijo,

Kakor bi nas angeljci
Dolj iz raja gledali.

Ptičice in vsa živina,

Gospodarji in družina,

Vse počitka željno je,

Tiha noč zaziblje vse.

Moja glav’ca je zaspana,

Moja postelj’ca postljana;

Ljubi angelj varh ti moj,

Mene vdruj tud’ nocdj!

Jutri hočem zgodaj vstati,

Nečem zarje zaležati.

Bog mi svojo daj pomoč!

Oče! mati! lahko noč!

Dru g 0  berilo in slovnica za ljudske Sole.

7

98

113. Letni časi.

Pomlad mila odklenila svoj veseli nam je raj;
Cvetje klije, radost sije, zeleni že vrt in gaj.

Zdaj le hiti vence viti, o mladina! zdaj je čas.
Dan zbeguje, cvet vsahnjuje, kmalu mine rožni kras.

Zraven tudi ne zamudi poiskati dušni sad!

Pomlad ide, zopet pride, — čas mladost’ je le enkrat.

Minila je zima, prišla je lepa pomlad.  Noči
se krajšajo, dnevi se daljšajo. Dne 21. marcija
vzhaja solnce zjutraj ob šestih in zahaja zveččr ob
šestih. Sije tedaj 12 ur. Dan in noč sta enako dolga:
pomlad se začne.  Od dneva do dneva se solnce
višje na nebu vzdiguje; noči so krajše od dnevov.
Toplota narašča.

Vroče je, vroče,

Celo kipi;

Solnce pekoče,

Zemlja reži.

Za plugom orač omaguje,

Na cesti popotnik zdihuje.

Dne 21. junija se začne poletje.  Takrat
vzhaja solnce zjutraj ob štirih, zahaja pa zvečer ob
osmih. Dan je najdaljši, noč najbolj kratka. Sledeči
dnevi se zopet krčijo; toplota še ne pojema.

Kako si otožno, jesensko nebo!

Pod teboj vse hira,

Vse vene, umira;

Življenje jemlje slov6.

99

Hripdvi

Zrjavi

Visoko kričč,

Na južno letč.

Začetek jeseni  je dne 23. septembra. Solnce
nam vzhaja ravno tam, kjer je izišlo 21. marcija;
dan in noč sta zopet enako dolga.

Dnevi se zmerom bolj krdjšajo, noči pa daljšajo.
Solnce se ne vzdiguje več tako visoko, kakor po
letu; zat6 je tudi jeseni bolj hladno.

v

Žarki nebeški! vi ste obledeli,

Zgiibili svojo ognjeno ste moč/

V ledu utrinja se mesec prebeli;

Zvezde gorijo, pa mrzla je noč.

Zima  se začne 21. decembra. Takrat imamo
najdaljšo noč. Solnce vzhaja še le ob osmih, zahaja
pa že ob štirih. Noč je dolga 16 ur, dan pa le 8 ur.
Kmalu pa se dnevi zopet nategnejo, dok da je dan
enako dolg z nočjd. Kedaj se to zgodi?

Po zimi padajo solnčni žarki poščv na zemljo;
zat6 je zima najbolj mrzli letni čas.

114. Uganka.

Vsako leto gredo sestre križem svet;

Vsaka daje božjih darov mnogored;

Prva sestra lahke nožiče imd,

V zelen plašč zavita dosti cvetja dd.

Druga prisopiha, vroče se poti,

Koso nam ponuja, tudi srp moli.

7*

100

Tretja nam prinaša sadja jčrbase,

Brente polne grozdja, polni nam sodč.

V kožuh zadnja sestra je ogrnena,

Ima rokavice, v peč zaljubljena.

Kdo ugane štirih sester teh imč?

Kdor ne ugane jih, on malo res umč.

115. Nevihta.

Dan je soparen. Solnce pripeka na vse stvari
in žuga posušiti vse rožice na polji. Nobena sapica
ne pihljd, nobena ptica ne žvrgoli v senčnem grmiči
— tesna tihota je povsod. Cvetlice obešajo veneče
glavice in ginejo v smrtnih težavah.

Zdaj se privlečejo v soparni zrak temne megle
in se združijo v sivočrn oblak, ki preti s hudo
nesrečo. Iz jeznega obraza mu švigajo bliski, grom
bobni, oblak vrši in vrč. Ze padajo debele težke
kaplje; vse beži pred ploho. Toča poka po strehah.
Molitev, jok in stok je slišati v vsakej hiši, na vsa¬
kem pragu. Ni dolgo, in ves kraj je zagrnen z
belim, mrtvaškim prtom.

Ves up je splaval kmetu po vodi; vendar obrne
svoje misli proti Bogu in pravi: „Bog je dal, Bog
je vzel, njegovo ime hvalimo vekomaj/

A. Janežič.

116. Strela.

Bil je vroč poleten dan. Ko pride Janezek iz
šole, pošljejo ga mati z malo južino k očetu, ki so
na polji orali. Pa kmalu se je jelo napravljati k hu¬
demu vremenu. Nebo je zatemnelo. Sliši se od dalež

101

bučeče grmenje; debele kaplje že padajo. Oče
velijo sinu: „ Stopi pod oni-le hrast; hitro bo konec
nevihte.“ A nevihta vedno silnejša prihaja; vlije se
kakor iz- kablja. Tudi oče pustč konje in gredo
pod hrastovo streho. Blisk in grom pa splaši konje,
da so kot besni zdirjali po polji. Oče skočijo izpod
hrasta za konji, in tudi deček steče za njimi. Komaj
pa sta bila oba kakih dvajset korakov od drevesa,
udari strela v hrast ter ga razkolje od vrha do tal.
Oče in sin padeta omamljena na tla; toda kmalu
se zopet zavesta.

Oteta sta bila naglej in strašne) smrti.

117. Zvezde.

Tukaj gori se neznani Svetla cesta je razpeta
VeFki sveti sučejo, čez neskončni neba zid;

Z lučjo solnca so obdani, Tam se vozi čast Očeta,
Krogle pote tekajo; Viža pote zvezdnih rid.

Zvezda zvezdi je soseda, Vse je kroglo, vse se miga,
Njih za nas števila ni; Vse od ognja sveti se;
Druga v drugo svetlo gleda, Vse oznanja, da velika
Vsaka božjo čast gori. Roka svet stvarila je.

Tvoje veličastvo, Večni!

Trume zvezd nam pravijo:

Kako bomo še le srečni,
če mi k tebi pridemo!

Skoz’ teh svetov svet bo pela
Naša duša stvarniku,

Vrhu svetov bo sedela,

Pela petje angeljsko.

U Jarnik.

102

118. Luna.

Prijazno luna sveti,

Nam lahko noč želi,

Med zvezdami se maja,

Skoz’ megle se smeji.

Pohlevno se zakriva,

Odkriva spet obraz,

Popotnika tolaži,

Da mu je krajši Čas.

119. Lunini izpremini.

Luna je 50 krat manjša od zemlje in dobiva
kakor ta svetlobo od solnca. Luna vzhaja na vzhodu
in zahaja na zahodu.

Kaže se nam včasih kakor okrogla, razsvetljena
plošča, včasih je vidimo le pol, včasih le ozek,
srpast rob, in kmalu je ni nič videti. Lunina svetloba
se tedaj izpreminja.

Kadar se lune prav nič ne vidi, pravimo, da
je mlaj.  Oez nekaj dni vidimo majhen srpast rob,
katerega je vsak dan nekoliko več; v kakih sedmih
dneh po mlaji pokaže se vsa desna polovica v po¬
dobi črke D.  To se imenuje prvi  k r a j e c. Sedem
dni pozneje pokaže se luna v celej plošči; pravi se
ji ščep ali polna luna.  Nje svetloba pa se od
zdaj izmanjšuje. Kmalu zapazimo, da je nekaj manjka
na desnej strani. Sedem dni po ščepu vidi se samo
nje leva stran v podobi črke C,  in to je zadnji
krajec.  Teden pozneje imamo zopet mlaj. Tako
luna neprenehoma izpreminja svojo podobo.

103

129. Zrak.

Zrak nas povsod obdaje. Zrak okrožuje vso
zemljo in napolnjuje najmanjše praznine. Ne najdeš
prostora, da bi ne bilo zraka v njem.

Zrak je ljudem, živalim in rastlinam potreben;
brez njega ne morejo rasti rastline, ne živeti ljudje
in živali. Kadar koli človek ali žival zasope, potegne
zrak v se in ga dihne iz sebe. Kjer zraka ni, ne
gori ogenj, ne sliši se glas; kjer ni zraka, je smrt.

Zrak ni povsod enako čist.  Najslabši je ondi,
kjer veliko ljudi skupaj prebiva. Kako neprijetna
in zoprna je sapa, katero drugi dihne v te!

Kakšen mora tedaj zrak biti v hiši, v katere)
več ljudi delj časa biva? Videli ste morebiti že, da
je v natlačene] hiši začela luč pojemati in slabotno
brleti, če tudi ji ni manjkalo olja. Izmanjkalo ji je
zraka, ki so ga ljudjč z dihanjem izpridili. Kako
lahko ste se odsopli, ko ste iz te gnječe stopili na
prosto!

Ako si hočemo ljubo zdravje ohraniti in visoko
starost doživeti, moramo narpred skrbeti za dobri,
čisti zrak. Zato je treba izbe prezračevati in pre-
vetrovati po letu in po zimi, da se izprideni zrak z
dobrim namesti.

V zaprtej hiši žarjavico imeti, je ze!6 nevarno,
posebno po noči, ko vse spi in se ne vč, če in
kedaj kedo v omotico pade. Mnogo ljudi je že
tako prišlo ob življenje. Zarjavica namreč jako
Pokvari zrak.

Slab zrak je tudi v kletčh, kjer vino vre, v
globokih vodnjakih in jamah. Ni varno, hoditi
va-nje. Ako imaš kaj opraviti v takih krajih, spiisti
popred luč noter po motozu. če ti luč ugasne,
ostani zunaj; zakaj kjer luč ne more goreti, tudi
človek ne more živeti.

Zrak se ne vidi, ker je prozoren in ker nima
barve. Le v prav velikej daljavi vidi se nam višnjev;
radi tega je tudi nebo višnjevo. Da-si ne vidimo
zraka, je vendar telesnina, ki potrebuje prostora,
kakor katero drugo truplo. O tem se prepričamo,
ako z roko ali z vrati naglo sem ter tja mahamo.
To vidimo pa tudi, če čašico narobe vtaknemo
v vodo; ker je polna zraka, voda ne more va-njo.

Zrak se da stisniti,  pa le do določene mere.
Kakor hitro jenja pritisk, razširi se zopet v prejšnji
prostor. Ako pa stiskaš zrak čez mero, raztrga in
odžene ti vse ovire.

To izkušajo n. pr. dečki, ki igrajo z bezgovo
pušo. V puši ali v cevi je kakor v vseh prostorih
zrak. Ako se porine v cev naboj in za njim še drugi,
stiska se zrak med zabojema bolj in bolj. Naposled
prvi naboj ne more več zdržati prevelike sile stis-
nenega zraka, in — puša p6či.

121. Veter.

Zrak se na gorkem raztegne in stanjša, na
mrazu pa se skrči in zgosti. Mrzel zrak je tedaj
težji od gorkega ; oni ostaja bolj pri tleh, ta pa se
kvišku vzdiguje. Pri požaru se vidi, kako vroči

105

zrak goreče ogorke, ogljije i. t. d. kvišku žene.
V zakurjenej sobi je gorkeji zrak zgoraj, mrzleji
pa spodaj. Ako se tedaj med malo odprtimi durmi
goreča sveča visoko drži, pripoguje se plamen na
vnanjo stran; kadar po postaviš svečo na tla, pri¬
poguje se plamen v sobo, ker vnanji mrzli zrak v
sobo prihaja.

Ko bi pustil duri odprte, odhajal bi topli zrak
iz sobe, mrzli pa bi silil v izbo tako dolgo, da bi
bil zunaj in znotraj enako mrzel.

Tako se godi tudi pod milim nebom, če na
pr. v katerem kraji bolj toplo postane, stanjša se
ondi zrak in ide kvišku; zat6 se zrak v ta gorkejši
kraj steka iz mrzlejega: zrak se giblje.  Kadar se
giblje počasi, nastane prepih;  ako se pa giblje
močneje in hitreje, pravimo, da je vete  r. Močni
veter imenujemo vi h dr ali o r k d n. Vihar strašno
tuli. Večkrat s korenino izruje drevesa, odnese hišam
strehe in še cel6 ladjo razbije na morji.

Veter vleče od raznih strani; glavne strani
ravnajo se po štirih straneh svetd.

Pogostoma se primeri, da po več vetrov na
enkrat potegne. Takrat vetrovi drugi v druzega
tišeč; v tacem zavijanji vetrov nastane vrtinec.
Vrtinec vzdigne prah, pesek, listje i. t. d. ter ga
nese kvišku.

Vetrovi pa niso le škodljivi, ampak tudi ko¬
ristni; kajti čistijo in hladijo zrak, osuševajo zemljo,
gonijo mline (na veter) in ladje po morji. Vetrovi
zganjajo in razganjajo oblake, premajujejo jezera
in morje, da se voda v njih ne usmradi.

106

122. Solnce in veter.

Solnce in veter sta se svoje dni skušala, kateri
bi bil močnejši. Dogovorita se, zmaga naj ta, ki prisili
popotnika, da sleče plašč. — Veter začne prvi hudo
pihati; zdolec in krivec se stepeta ter dež in točo
napravita, da bi popotnika primorala, naj sleče
svoj plašč. Popotnik ves moker od mraza trepeče,
trdno za plašč drži in se va-nj zavije.

Veter potihne, vreme se zvedri in solnce se
prikaže. Sije prav prijazno in vpira žarke popotniku
v hrbet. Toplota raste, sapa bolj in bolj gorka
prihaja; plašč mu je pretopel. Z rame ga vrže in
na tla pogrne ter leže v senco počivat. Solnce se
vetru posmeje, ker ga je tako lahko premoglo, ter
mu pravi: „Z dobroto se več opravi, ko z grdobo.“

A. Janežič.

123. Hlapenje.

Nalijte vode v skledo in postavite jo na solnce!
Vode bo čedalje manj v skledi, naposled izgine
popolnoma.

Kam je prešla, kam je izginila'?

Ljudje pravijo navadno, da se je posušila; mi
pa rečemo, da se je izpremenila v hlap, in da se je
hlap kvišku vzdignil.

Gospodinja, ki hoče hitro posušiti perilo, obesi je
v vetroven kraj. Voda v mokrem perilu izhlapeva,
zrak pa se navzame teh hlapov. Če sapa ne vleče,
ostaja mokri zrak na perilu, ki se takrat Je počasi
suši. Veter pa odnaša mokrotni zrak in privaja

107

vedno novega-, suhega zraka. To se godi tako
dolgo, da. je perilo suho.

Po zimi suši se celo zmrzlo perilo, ako je
le na prepihu ali vetru. Se vd da se ne more tako
hitro mokrote iznebiti, kakor po letu; kajti topli
zrak se več hlapov navzame, nego mrzli. Omit
in osnažen pod se po zimi narpred osuši, če
v. peč dobro zakurimo, okna pa odpremo. Toplota
izpreminja mokroto v hlap, prepih pa odnaša
hlapove.

Voda tedaj izhlapeva, pa ne le v skledi, na
perilu in podu, ampak povsod, kjer pride se zrakom
v dotiko. To se godi zlasti na morji, na jezerih in
rekah. Tudi iz rastlin puhti dosti hlapovine v
zrak; enako izgubljajo ljudjč in živali skozi kožo
in pri dihanji obilo mokrote. Cim več je hlapovine
v zraku, tem vlažniši je.

124. Megla, oblak, dež.

Kadar je hladno, ali pa mrzlo, vidi se dih.
Mrzlo okno, proti kateremu se dihne, postane
mokro. Konji, ki so dirjali, so po zimi kakor z
meglo obdani. Sopara, katera se iz vrele vode
vzdiguje v hladneji zrak, vidi se nam kakor oblučec.
Kaj se učimo iz teh prikazov?

Ako se vlažni zrak zadosti ohladi,
izpremeni se nekaj hlapovine zopet v vodo.

Nevidni hlap se zgosti narpred v majhne
mehurčke, katere kmalu zagledamo, ko se jih veliko
skupaj nabere. Ako se to pripeti blizu zemlje,
nastane megla,  v visočini pa oblak.

108

Megle izginejo, kadar solnce prisije; zakaj?
Zato, ker solnčna gorkota razžene vodne mehurčke
v nevidni hlap. Kadar zadenejo na oblake mrzli
vetrovi, ali kadar se oblaki sploh zelb ohladč,
sprijemljejo se vodni mehurčki, združijo se v kapljice
in padajo zaradi svoje teže na zemljo. To je dež.

Dež je raznovrsten. Prša  v i c a pada iz nizkih
oblakov v prav drobnih kapljicah. Ako so kaplje
velike ter padajo z močjb, je ploha. Prehodnji
dež  pride iz mimo idočega oblaka. Deževje
nastane, če je vse nebo nad katerim krajem pokrito
z deževnimi oblaki. Kadar se vlije iz oblaka z
veliko silo, pravimo, da se je oblak utrgal.

Dež je zeld koristen in potreben. Cisti zrak
hladi solnčno vročino, poživlja rastline, rodoviti
zemljo, daje vode virom, potokom in rekam.

125. Solnce in dež.

„Da bi pač vedno sijalo solnce!“ rekli so
otroci neki deževni dan svojej materi. Ta želja se
jim je kmalu izpolnila. Več tednov se ni prikazal
noben oblak na nebu. Dolga in huda suša je učinila
mnogo škodo. Rastline niso mogle rasti; travniki
so zarujaveli, potoki so se izsušili. „ Ali vidite zdaj,“
pravijo mati svojim otrokom, „da je dež tako
potreben kakor solnce ? Tudi za nas bi ne bilo
dobro, ko bi imeli zmerom jasne in vesele dni.
Tudi oblačni dnevi, — nadloge in težave — morajo
včasih priti, da ostanemo dobri in pobožni.“

Dež za solncem mora biti,

Za veseljem žalost priti.

109

126. Mavrica.

Kako je svetla, mila, krasna,

V sedmerih barvah se blišči;

Nobena slika ni bolj jasna,

Ko mavrica nebeška ti!

127. Sneg in toča.

Sneg se nareja, ako vodni hlapi v zraku
zmrzujejo, spoprijemajo se in v snežinkah na zemljo
padajo. Začetek snegu je baš tisti kakor dežju. Med
dežjem in snegom je samo ta razlika, da pada dež
v kapljah, sneg pa v plahticah.

Cel6 po letu so snežinke v oblakih; ko pa pri¬
dejo v nižji, topleji zrak, razcedč se v kapljice. Zat6
pogostoma po dolinah deži, v tem ko sneži na
visokih gorah.

Sneg pokrije po zimi setve na polji, da ne
pozebejo; sneg napaja zemljo in daje potokom in
rekam obilo vode. Tudi proti ozebljini je dobro
zdravilo.

Sodra  nastane takrat, kadar se snežinke na
pol stopč in v kroglice spoprimejo.

Toča  se naredi, če deževne kaplje v zraku
zmrznejo. Toča je iz prozornega ledu, na sredi pa
ima neprozorno zrno. Po podobi in debelosti je
različna. Toča pobija češče po dnevi, nego po noči
■n je kmetu huda šiba.

110

128. Rosa in slana.

Ako prinesete kozarec mrzle vode v toplo
izbo, začne se kozarec „potiti' £ .

Šipe v oknih potijo se znotraj, če je zunanji
zrak mrzleji od znotranjega.

Vodni hlapi, ki se nahajajo v izbinem zraku,
ohlade se okoli kozarca in šip, zato se zgostč in
v kapljicah prikažejo.

Ravno tako se nareja rosa. Trava, listje, cvetje,
les, kamenje i. t. d. se hitreje ohladi, nego zrak,
ki te stvari obdaje. Zato se vodeni hlapi okoli njih
ohladč, zgoste in kot kapljice obvisč.

Zmrzla rosa je slana,  ki posmodi in tudi
popolnoma uniči cvetje in rastline.

V jasnih noččh naredi se več rose, nego kadar
je oblačno. Oblaki namreč varujejo stvari ohlajenja.
Tudi veter brani, da se rosa ne dela, ker odpihuje
puh od ohlajenih telčs. Rose in tudi slane je tedaj
največ v jasnih in tihih noččh, zlasti jeseni in
spomladi.

Ledene cvetlice, ki se po zimi delaje na oknih,
naredč se iz hlapov v hiši, kateri na mrzlem oknu
zmrznejo.

129. Uganki.

Z 1* ti kažem vselej barvo razno,

Ko prikaže solnce se prijazno,

S k pa v roki ostra sem priprava,

Ki rastline mnoge pokončava;

lil

Brez teh črk se me ti bojiš,

Kamor koli pridem, bežiš,

In če se kedaj pri meni spečeš,

Zadnji dve Črki le izrečeš.

Po vsej me zemlji je polnd,

V dolini kakor nad gord;

Po meni včasih šviga blisk,

In včasih me prodira vrisk.

Po meni ptičice letč,

Metulji pisani frče;

Brez mene ne živi nihče,

Kjer mene ni, pogine vse.

Jaz v vsakej luknjici tičim
In dostikrat se tud’ zgostim.

Ak’ črko prvo izpustiš,

Stvarico cenjeno dobiš:

Iz vode lazi na zemljo,

Da tu si živeža dobd.

Mesd okusno ti dajč:

Povej tedaj, kak zove se?

Fr. Cimperman.

130. Zimski dan.

Solnce se od daleč skriva,
Vrana leta dkrog hiše,
Tanek veter zunaj piše,

Tla pa debel sneg pokriva.
Tam na klanci je vse živo,
Vkup so iz vasi otroci,
Vsak šeni v premrli roči
Vozi in drži se krivo.

112

Starec zre iz gorke hiše,

In spomin se mu posili,

Dni premišlja, ki so bili,

In na tihem solze briše.

Simon Jenko

131. Uganki.

Med zemljo in nebom
Se dete kojim,

Od hriba do hriba
Veselo frlim.

Oblake in megle
Preganjam na ples,

Pometam in pišem
Brez metelj, perds.

M. Vilhar.

Nisem rogata žival,

Pa roge le molim;

Daleč počasi pridem,

Hiše ne zapustim;

Za postne dni dajem jedi,

Jedi brez vseh kosti,

Kako se mi veli?

A. M. Slomšek.

VI.

Domovina in zgodovina.

--

132. Domače ognjišče.

Prekrasna je zemlja domd in drugdd,

In čudeži stvarstva rast6 nam povsdd;

Al’ vendar veselje prebiva le tam,

Kjer vzdiga domače ognjišče se nam.

133. Domačija.

Moja domačija je v prav lepem kraji. Na
prijaznem hribu stoji zala vas med lepimi travniki
'D rodovitnim poljem.  Nad vasjd kipi v nebo
visoka gora s čistimi studenci in potoki;  pod
vasjo leži bogato polje z najlepšimi njivami.  Za
vasjo je gozd;  tu pasejo po zelenih tratah veseli
pastirji vaško živino. Pred vasjo teče velik potok
8  prečisto vodo. Čez potok so napeljane brvi in
Mostiči.  Na njegovem levem bregu  je mnogo
klinov in kovačnic. P o tj e v vas so čedni, velika
Ce sta  pa drži ob gori v mesto. Tik nje drdral

krtigo berilo in slovnica za ljudske Sole. 8

114

večkratna dan vlak  po železnem tiru; on prevaža
popotnike in blag’6 iz kraja v kraj. Lep je in pre¬
krasen moj mili rojstveni kraj!

Ljubo domd,

Kedor ga poznd,

Pregovor stari že pravi;

Torej moj dom,

Ljubil te bom,

Dokler smrt me ne spravi.

Tebe poznam,

Tebe čislam,

Kakor so mnogi storili;

Za te živim,

Za te gorim,

Kraj moj domači premili!

Lepšega ni,

Kakor si ti,

Za me nikjer na sveti;

Ti me rediš,

Ti me živiš,

Za te pripravljen sem vmreti.

134. Šola.

Potrebna je šola za mlade ljudi;

Blagor otroku, ki prav se uči.

Omiko, razumnost in žlahtno sreč
Polski ti nauki obilno dele.

Bogastvo se ruši, le kratko trpi:

Išči si blaga, ki delj obstoji.

115

135. Beka, veletok, morje.

Potok sreda valovito reko in reče: „Sestra,
vzemi me seboj!“ Reka pravi•' „Pridi sem, hodi z
! men6j.“ Obč vodi se prijazno združite ter tečete
med cvetlicami ob bregovih. Ribe plavajo ž njima
in švigajo sem ter tja, navzdol in navzgor. Ribič
privesla v čolniči; v njegovej mreži se ulovi marsi¬
katera riba in ribica, Iz bližnjih gozdov pripeljejo
ljudjd brune in deske; na splavih vozijo blago v
daljne kraje.

Zdaj privali reka svoje valove do mesta. Visoki
stolpi, lepe hiše se bliščč!

Pa reka se ne more muditi in ogledovati mesta
j kras; potovati mora brez miru in počitka. Dalje ko
pride, več potokov in rečic se ji pridruži. Raste ji
tooč. Iz reke postane veletok. Ladje in parobrodi
se sučejo na njegovej širok ej gladini. Dospel je v
Prostrano ravnino. Ne dirja več tako hitro, kakor
Popred.

On objema mnogokateri zeleni otok  ter se
ozira po rodovitnih poljih in pisanih livadah. Sneg
kopni; dež lije iz sivih oblakov. Voda narašča, stopi
^ez breg, razdira jezove. Razlije se čez dolino in
jo pokrije do bližnjih holmov. Vsa ravdn-je kakor
jezero!

Kmalu mine povodenj;  voda odteka in se
Vr ača v svojo strugo.

Nazadnje pride veletok do neobzorno velike
y ode, do morja.  Tukaj je konec njegovemu poto-
Vai \ju. Slovo vzame od dežele in se vliva v široko

8 *

IH!

morsko planjavo. Na morji plavajo velikanske ladje,
Goni jih para ali veter. Na parobrodih in jadrenicah
vozijo ljudje različno blago od kraja do kraja,
Mornarji užijejo dosti straha in nadlog. Resničen
je pregovor: ,.Kedor moliti nežna, naj se na morje
podd.“

136. Iz malega raste veliko.

Iz g6re skrivnostne izteka se vir,

Poklina neznatna studencu je tir.

Slaboten, suhoten višave je sin.

Rodil se je komaj: preti mu pogin.

Na sinjem oboku luč solnca gori,

Zatorej med peskom potoček medli.

Počasi, po malem narašča mu moč,

Otreblje si listje, se v strugi vij6č. —
Pohlevno potoček po skali šumljd,

Ponižno iz hriba v dolino skakljd.

Postrvica gibčna se v vodi vrti,

V nebrojnih se žarkih jej solnce blišči. —

Od daleč mi bije ropht na uh6,

Potoček zdaj g6ni že mlinsko kolo; —
Ponosno pa reka hiti do morja
In ladije nosi prepolne blagd.

Fr. Krek.

137. Mesto, trg, vas.




/»


Cedaznpe' ^/o/eoaeCa-' /  //^povc^

'U'' / tzd^it/&. /O.??/;, e/a ,<š. a/.

138. Stanovi.

Nekateri ljudje obdelujejo zemljo in pridelujejo
z Než. Delajo po polji, po travnikih, vrtčh in v gozdih
ter se pečajo z živinorejo. Ti so kmetje  ali
kmetovalci.

Drugi preustrojajo surove zemeljske in živalske
Pridelke; oni napravljajo na primer stanovanja,

118

obleko, mnogotero orodje i. t. d. Takim pravimo
rokodelci, obrtniki.

Tretji kupujejo razne surove in obrtniške pri¬
delke ter jih prodajejo tistim, kateri jih nimajo. Ti
se imenujejo k u p c e v a 1 c i ali trgovci.

Delo ali opravilo, katero človek opravlja večji
del ali pa do konca svojega življenja, zove se njegov
stan  ali p o k 1 i c.

Razen kmetskega, rokodelskega in trgovskega
stanu so še drugi stanovi, kakor učiteljski, uradniški,
vojaški in duhovski.

Učeniki učč v ljudskih, srednjih in
visokih šolah  razne nauke in znanosti, da se
ljudstvo omika in izobražuje.

Uradniki  so v svojej celoti posvetna go¬
sposka, katera skrbi, da se postave zvršujejo, in
da je v deželi vse v lepem redu.

Vojaki  nam hranijo ljubi mir in nas branijo
znotranjih ter zunanjih sovražnikov, da smo si v
svesti življenja in imetja.

Duhovniki  oznanjujejo sv. vero, delč sv.
zakramente ter nas vodijo k bogoljubnemu življenju.

V vsacem stanu zamore človek srečen biti, če
natančno izpolnjuje svoje dolžnosti.

139. Občina.

.Prebivalci enega mesta, trga, ene ali več vasi
so združeni v občino ali srenjo.

Vsi občani naj drug druzega podpirajo, drug'
druzemu pomagajo.

110

Veliko je opravila za občinsko korist. Skrbeti
je treba za občinske ceste, popravljati pote in moste,
nadzorovati mero in vago. Občini gre skrb za cerkev,
za domače uboge, za mir in red i. t. d. Vsak
posamezni občan ne more vsega tega sam opravljati.
Zat6 izbere si vsaka občina nekatere možč, kateri v
imenu vseh drugih oskrbujejo občinske zadeve. Ti
možjč so občinski odbor.  Odbor se ne more
^ak dan shajati; opravil pa občini nikdar ne manjka.
Zatorej izvoli si odbor župana in občinska
svetovalca  izmed vseh odbornikov. Županstvo
opravlja manj važne občinske stvari; ves odbor se
posvetuje le o bolj imenitnih zadevah. Županstvo
je občinska gosposka. Vsak občan ji je v uradnih
rečeh dolžen pokorščino in spoštljivost.

Šolske zadeve v občini so izročene krajnemu
Šolskemu svetu.

Šola, cerkev, občinska uradnica se zida in
Popravlja večinoma na občinske troske; to veljd tudi
o cestah, mostih, i. t. d. Občina potrebuje tedaj
dosti denarja. Zato plačuje vsak ud občine po svojem
Premoženji občinski davek.

Vsi enej farnej cerkvi pridruženi stanovalci so
skup farna občina  ali župnina. Cerkveni pred¬
stojnik so gospod ž u p n i k.

Ali jc naše prebivališče posebna občina?

Spad!\jo li k našej občini še drugi kraji?

Koliko mož šteje naš občinski odbor?

Kateri gospodje in možje so udje krajnega šolskega sveta?
Kedo mu je načelnik ? i. t. d.

120

140. Okraj.

Ako gremo od doma po cesti dalje in dalje,
pridemo v druge vasi, v druge občine. Občina je
občini mejaša. Več občin skup je okraj.

V vsacem okraji je sodišče; okrajni sodnik
razsojuje strankam tožbe; davki se plačujejo pri
davkariji. Več v eno celoto združenih okrajev je
okrajno glavarstvo.  Okrajnemu glavarstvu je
na čelo postavljen okrajni  g la  v dr. Ta gospod
je tudi predsednik okrajnemu šolskemu sveto-
valstvu;  v njegovo področje spadajo šolske zadeve
vsega okraja. Okrajna glavarstva, sodišča in davka¬
rije so cesarsko-kraljeve.

Odgovarjajte na sledeča vprašanja : 1.. V katerem okraji je vas«
domačija? 2. Koliko mest, trgov in vasi šteje naš okraj in katere?

3.  Ali je I. od naše domačije proti jugu, severu, vzhodu ali zahodu?

4. Kje stanuje naš okrajni glavar? 5. Kateri okraji so združen
v naše okrajno glavarstvo? 6. Ali so v našem okraji katere gore?
Katere? 7. Reke? Katere? Potoki? Kateri? Proti katerej strani svet*
pa tek6? 8. S čkn se pečajo prebivalci našega okraja? i. t. d.

141. Dežela.

Okraj se dotika okraja, glavarstvo glavarstva.
Okrajno glavarstvo obsega prostrano zemljo z mesti
in vasmi, z rekami in potoki, z gorami, hribi in
dolinami.

V eliko večja kakor glavarstvo je d e ž e 1 a ali
k r o n o v i n a. Dežela, v katerej je naš rojstven'
kraj, imenuje se tudi naša materina dežela. Kranjcem
je materina dežela Kranjsko, Korošcem Koroško.
Katera dežela je za Štajerce materina?

121

Naše avstrijansko cesarstvo sestoji iz mnogo
večjih in manjših dežel. Vsaka dežela ima svoje po¬
sebno ime, svoj posebni grb; vse pa vlada isti vladar.
Deželno šolstvo oskrbeva deželni šolski svet.
Najvišja gosposka v deželi je c. k. namestnija (mesto-
drštvo), v nekaterih kronovinah pa deželna vlada.
Cesarjev namestnik ali deželni predsednik ima svoj
sedež v glavnem mestu.

Koliko okrajnih glavarstev je v našej deželi? Katera? Katero
je glavno mesto?

142. Popotnik.

Popotnik pridem čez gor6,

Od doma vzamem še slovd,

In kamor se ok6 ozrš,

Povsod se mi nov svet odpre.

Tud 7  tukaj solnce gre okrog,

Dolino vidim, hrib in log;

Pa solnce naše bolj blišči,

In hrib naš lepše zeleni.

Tud’ tu cvet6 cvetličice,

Po njih šumč bučelice;

Pa naših rož je lepši cvet,

Bučelic naših slajši med.

Skoz mesta hodim in vasi,

Povsod drugač se govori;

Jaz tuj’c nikogar ne poznam
In sred ljudi povsod sem sam.

122

Dežela ljuba, kje ležiš,

Ki jezik moj mi govoriš?

Kjer znanci moji še živč,

Prijatli moji v grobih spe?

Zdihujem, vprašam vedno: kje ?

Prijatli! k vam želi srce;

Perut imeti si želim,

Da k vam domov ko ptič zletim.

J. Strel.

143. Celje, za časa Rimljanov Celeja.

To res prijazno mesto ob bistrej Savini
je na južno-vzhodnem konci savinske  d od i n e
in šteje nad 4000 prebivalcev.

Tu je sedež c. k. okrožnega in okrajnega
sodišča ter c. k. okrajnega glavarstva. Od
učnih zavodov  je tukaj osemrazredni gimnazij,
meščanska  in tri javne ljudske  šole. Dalje ste
tu dve b 61 n i c i: ena za meščane , druga za
vojake; najdeš tudi hranilnico, kopališča,
sprehajališča  i. t. d. Na zahodnej strani gospod-
skili ulic je velika vojašnica  ali kasarna, v gle-
diskih ulicah pa mestno gledišče.  V ljubljanskem
p r e d m e s t j i j e g a z o m e t e r, to je tvorniea za
gorljivi plin. V to potrebni premog kopljejo v Za¬
bukovci pod Goznikom. Blizu kolodvora  je
cesarska tvorniea za cink.

Mestni župnik je ob enem dekan in opat
z mitro; on stanuje v opatiji  tik stare pa krasne,
v gotiškem slogu sezidane farne cerkve sv. Danielu
posvečene. Tudi minoritska (nemška) cerkev matere

123

božje, v romanskem slogu, in oni sv. Duha in
sv. Maksimilijana so prav zale. Celjskemu rojaku
sv. Maksimilijanu so neverni Rimljani glavo odsekali
tam, kjer stoji njemu posvečena hiša božja.

Celje  je staro rimsko  mesto, katero je bilo
gotovo že selišče Keltov. Starinski okrogli stolpi
in ostanki zidovja  še danes pričujejo, da je
bilo nekedaj močno utrjeno.  Leta 452. lomastil je
grozovitni kralj Atila  na čelu svojih divjih Hunov
skozi Celje  proti Ogleju  onkraj Soče. Leta 475.
so Celje oplenili in razdejali Heruli in Ru-
gijeri  pod vodstvom Odoakarja, kateri je cel6
v Italijo  proderl in v Raveni  stanujočega
rimskega cesarja Romula Avgustula  izpodrinil.
Od 1. 1341—1456, tedaj celih 115 let, je bilo Celje
z okolico vred v oblasti celjskih grofov. Zadnji
celjski grof je bil Urh II. Petdeset let starega so
sovražni Ogri dne 9. nov. 1456. v Belgradu umorili.
Njegovo truplo so v Celje prepeljali in v žrfu
nemške cerkve slovesno shranili. Celjska grofija
je bila 1. 1457. po cesarji Frideriku III. se šta¬
jersko deželo združena.

Celjsko mesto je 1. 1687. in 1798. z večjega
pogorelo; zadnji strašni požar je upepelil tudi farno
in minoritsko cerkev. Grad izumrlih celjskih grofov
je zdaj velikanska razvalina. Ljudje ga imenujejo
»stari grad", tudi „gornje Celje.“

Ta nekedaj slavni dom mogočnih celjskih grofov,
kakor mnogi rimski ostanki  v tem mestu, katerih
je največ oboli farne cerkve, glasno svedoČijo, da
Je vse posvetno minljivo. F. Jamšek.

124

143. Ptujsko polje.

Štajerska dežela ima vež ravnin, ki se jim tudi
polje pravi. Taka ravnina je ptujsko polje.
Razprostira pa se na obdh straneh reke Drave od
Maribora do Ormuža.

Ptujsko polje je nekaj močvirno, nekaj pa ga
je peščenega in prodečnega; le malokje se najde
j-odovitna prst. Obgorje pa mu je prav plodovito.
Na zahodu ga meji Pohorje sd svojim znožjem, na
jugu se vrste prijazni haložanski hribi z imenitnimi
vinogradi; na vzhodu in severu pa obdajejo polje
ljutomerske in slovenske gorice. Njih vinska kapljica
daleč slovi po svetu.

Skozi prostrano ravnino se vali mogočna Drava,
z dotokoma Dravino in Pesnico. Ob Dravi je postav¬
ljeno staro mesto Ptuj z mnogimi rimskimi ostanki
Pomniti je tudi lepo farno cerkev s prosto stoječim
stolpom. Z visokega ptujskega grada vidiš, kako
po svojem tiru hiti kadeči hlapon; vidiš pa tudi
v daljini bliščati se več prijaznih cerkvic, kakor ono
sv. Marije na gori in pa sv. Urbana.

Preljubi sveti Urban,

Ti dober naš mejaš,

V goricah ti stanuješ
In žlahtno grozdje ’maš.

Le zori ga — in medi ga,

Boš dal nam dober mošt.

Veselo te na hribc-i
Vsak kmetič počasti;

Okof podobe tvoje
Rad brajdo naredi.

Le varuj nam — oskrbi nam
Gorice žlahten sad!

J 25

145. Obir.

Pod jugom Groratana stoji velika gora Obir.
Ostrica, njena glava, kipi velikansko v nebd.

Po severnej strani je samo pečevje, po južnej
se pa črede pasejo. Vrh gore gledaš nove kraje,
šteješ mesta, trge in vasi. Z ogrske zemlje ti solnce
prisije, na Kranjsko in Laško za gore gre. Storžec
ti je sosed, Kočna pa soseda; Peča te gleda od
jutra, Kom in Dobrač strmita v te od veččra.
Triglav na Kranjskem, Zvondr pa na tirolskej meji
molita svoje stare, bele glave v nebo.

Pod tvojimi nogami dere Drava; Glana in Krka
družite se ž njo. Celovško jčzero od večera, žetarsko
od jutra blišči. V Celovci šteješ visoke zvonike. Na
levej ti stoji Beljak, na desnej Velikovec. Rož,
celovško polje in junska dolina razgrinja se ti
pred očmi.

Starih gradov po višinah, novih grajščin po
ravninah, pa tudi cerkev po hribih ne prešteješ.
Oko se ne nagleda, sreč ne nadovolji božjih čudežev,
ki jih vidiš z Ostrice. Obilno ti poplača težavne
stopinje visoki Obir.

Po Janežič-i.

146. Cirkniško jezero.

Cirkniško jezero nima neki enacega na vsem
svetu. V enem letu plavajo tu čolni, lovč ribiči
ribe; čez nekaj časa pa kmetič s plugom brazdo
r ®že, kosec travo kosi, žanjiee žanjejo. Z brega
Ugledaš strme pečine v vodi. V dnu jezera se

126

nahajajo večje ali manje razpokline, po katerih voda
priteka in odteka. Iz teh podzemeljskih votlin je
v kratkem času neizrekljivo veliko priddre. Ko pa
voda odtekati jame, čuje se iz votlin šum in bob¬
nenje, podobno daljnemu gromu. Jezero postane
zopet suho. Ves prostor je enak velicemu ribniku,
v katerem je vse živo in se ribe lovd. V šestih
tednih’ že raste trava, kjer je bilo popred široko
jezero.

Drugi prostori se odmenijo za njive. Seje se
navadno proso ali ječmen, ki hitro raste.

Pogostoma pa voda zopet pribobni, predno je
še žito dozorelo. Kmetu je upanje na bogato žete''
po vodi splavalo.

J. Božič.

147. Sava.

Kranjsko deželo preteka več rek in rečic. Naj¬
močnejša je Sava. Ona se pri Radoljici steka h
dolinske in bohinjske Save (Savice) ter sprejme
tržiško Bistrico.  Pri Kranji se vanjo vliva
Kokra,  pri Medvodah pa Sora,  katerej se pri
Loki Poljanščica  pridruži. Prav čuden dotok
je Ljubljanica,  ob katerej se dviguje glavno
mesto Ljubljana. Pomnožena s kamniško Bistrico
zavije jo Sava proti vzhodu mimo Litije; potem
se obrne proti jugovzhodu mejo delajoč proti
Štajerskemu. Njeni bistri valovi gledajo Rateče,
posavske gradove in krške vinograde. Brežicam
nasproti sprejme rakov bogato Krko,  katera svoje

vode mimo Novega mesta in Kostanjevice po
krškem polji semkaj prižene.

Kako živo je bilo nekedaj življenje ob Savi!
Koliko blaga se je zvozilo po njej! Zdaj pa se
prevaža večinoma le po železnici.

Dolenska.

Pridi Gorenc!

Z mrzle planine
Vabi Dolenc
V gorke doline;

Mrzel je led,

Pridi se gret!

Solnce gorko
Tukaj nam sija,

Trta ljubo
Gor se ovija,

Vince z gorč
Greje sreč.

BI. Potočnik.

148. Drava, Sava in Soča.

Drava, Sava in Soča so sestre. Nekedaj so se
med seboj menile, katera bode prihodnji dan prva
v morje pritekla. Zvečer Sava in Soča zaspite,
Drava pa se le potuhne in kmalu začne tiho teči
fiaprčj.

Ko se zjutraj Sava prebudi in zapazi, da se
Drava že proti morju vali, spusti se jezna v urnem
teku proti morju. Ko se Soča prebudi in vidi, da

128

ste jo sestri prekanili, predere na nasprotnej strani
se silno močjd gore, zažene se skozi skalnate
soteske in prva v morje dospd

Ta pripovedka, da-si basen, opisuje vendar
značdj vseli treh poglavitnih slovenskih rek. Drava
se vali tiho in potiihneno, bistra Sava dere, obe
v črno morje; Soča pa bobni urno skozi skalnate
struge goriških g6r v morje jadransko.

149. Kras.

Kras se imenuje oddelek slovenske zemlje med
Gorico, Trstom, Postojno in Reko. Podoben je
visokej planoti, nad katero se kakor valovi vzdigu¬
jejo skalnati vrhunci. Med vrhunci in griči se raz¬
prostirajo pogostoma doline. Vse je posuto se sivim
apnenikom, ki je ali v velike kupe nakopičen, ali
pa sem ter tja raztresen. Pred mnogo stoletji so
neki te gore pokrivali zeleni gozdi. Sekira jih je
podrla in burji pod odprla. Burja, ki še zdaj pogo¬
stoma drevje podira, strehe odkriva in vozove pre-
inetuje, je rodovitno zemljo po malem odnašala m
odnesla ; zat6 je kraški svet skoro ves gol in pust.
Pravijo, da so Benetke na kraških bukvah sezidane.
Kras je znamenit zaradi svojih čudnih podzemeljskih
hramov. Te jame so prav dolge in široke; krasne
kamnate podobe jih kinčajo. Globoko pod seboj
zaslišiš šumenje potoka, ki se čez strme skale vali
v strašen prepdd. V teh podzemeljskih vodah švig a
sčm ter tja čudni močarilec ali človeška ribica.
Kjer je trohica rodovitne prsti, jo marljivi Krašovec
kaj pridno obdeluje, da si pridela pičlega živeža.

129

150. Skopulja.

Narodna pravljica.

V” prijaznej ravnici sred rožic dišečih
Pod belini Snežnikom krog svojga vrta
Je o dnevi jesenskem ob solnčnem zahodu
Prevzetno šetdla Skopulja gospa.

Pod solncem zastonj bi iskati se trudil
Kraj, kteri bi utegnil bit temu enak.

Zastonj mu primerjaš taljanske planine,

V lepoti na svetu nobeden ni tak.

V različnih drevesih preblaz’ga plemena
Se v rajski ložiček ta vrt spremeni;

Od zlatega cvetja, od rajskega sadja

Se vejca in steblo vsaktero šibi.

Siv starček prot’ vrtu ob pal’ci prileze,

Na lici mu revščina bila je brdt’.

„Grospa milostljiva!“ — začne trepetaje —
„Dovol’te tri jabelka meni pobrat’.“

„Kako se predrzneš me tukaj nadlegovat’ ?
Pobčr’ se od mene nesramni lenuh!

Ko b’ tacemu sadje zametat’ imela,

Raj’ vidim, da vzame peklenski ga duh.“

Pohlevna solzica na lice mu kane,

V presrčnej britkosti odpravi se preč.

Ko zjutraj prevzetna Skopulja usta ne,
Prelepega vrta ni videla več.

Jera n.

Drugo berilo in slovnica za ljudske Sole.

9

130

151. Pripovedke o landeškem gradu,

Med ljudstvom so razne pravljice in pripovedke.
O landeškem gradu, ki je zdaj že ves v razvalinah,
pripoveduje si prosto ljudstvo to le:

Neki kmetič je sekal drva blizu gradu. Približa
se mu mlada gospa in veli, naj gre za njo. Pelje
ga v grad, vzame ključe iz žepa in odpre podze¬
meljska vrata.

Strahopetno stopa kmet za gospd v veliko
klet, katera je bila polna sodov sladkega vina. Zdaj
prideta v drugo klet; ta je bila napolnjena z žitom,
sočivjem in mesom. Tretja klet je shranjevala preo¬
bilico zlatov, Srebrnjakov in dragih kameno v. Vse
to bogastvo pokaže gospa kmetiču in mu reče:
„Ni še vsajeno drevo, iz katerega se bode delala
zibeljka, v katerej bode spavalo dete, katero bode
dobilo vse to.“ To rekši vede gospa kmeta zopet
iz kleti in izgine. Kako se ta začudi, ko zapazi, da
mu je brada do kolen prirastla! Domov prišedši
najde svojega sina že starega ; vnuk pa si je ravno
pripravljal ženitvansko gostijo.

Iz Novic.

152. Vrbsko jezero.

Ljudska pravljica.

Pred davnim časom še ni bilo jezera pri Celovci
Kjer zdaj voda stoji, prostiralo se je poprej najro-
dovitniše polje. V lepih vaseh so stanovali bogati
ljudje. Bogastvo in sreča pa človeka lahko spači,
da pozabi na Boga. Tudi prebivalci tega kraja so

131

ošabni postali. Niso se zmenili za cerkev in božje
praznike, ampak posmehovali se božjim reččm. Na
velike sobote večer so se zbrali v vaškej gostilnici;
tukaj so hrup uganjali, jedli in pili, godce imeli,
plesali in vriskali, da se je daleč okrog razlegalo.
Niso se spomnili prihodnjega jutra, odrešenikovega
od smrti vstajenja. — Na enkrat se vrata odpro,
prikaže se majhen, star in suh možiček se sivimi
lasmi. Jezno se ozira po plesalcih in jih opominja,
naj nehajo razsajati. Razuzdneži se mu zasmejo,
starček pa žalosten otide.

čas beži; bližje in bližje prihaja polnočna ura.
Vrata se zopet odprb; starček z malim sodcem
pod pazuho stopi v izbo, glas povzdigne in reče:
»Se enkrat vas opominjam! Nehajte, predno vam
ura odbije! Spokorite se! Glejte ta sodec! Gorjč
vam, če me prisilite pipo odpreti!' 1  Vsi zaženb
smeh in krohot in reko: „Le izderi pipo, da vidimo,
kaj bode. Za pokoro je nocoj še prezgodaj; bomo
že brez tebe opravili.“

Sivček reče zdaj kakor se sodnim glasom:
»Svaril sem vas; ubogati nečete, zat6 ste izgubljeni,
izgubljeni! Naglo se umakne in izgine. — Ura
polnoči bije. Pri zadnjem udarku prihrušči strašen
viha'r. Luči ugasnejo. Črna noč obdd trumo plesalcev.
Blisk šviga, grom hrumi kakor bi se svet podiral.
Huda ploha se vlije. Studenci in potoki se razlijd.
Voda narašča, skozi vrata in okna v hiše vre in
višja in višja postaja. Nesrečni veseljaki zbežč plašno
Ha strehe in višine, pa zastonj. Valovi jih dohitč.
Vsi so žalostno poginili. Drugo jutro nevihta preneha,

9 *

132

pa voda še vedno doteka in zagrne celo visoki
zvonik. Ta voda pa ni več odtekla, ampak je ostala
do današnjega dneva — in to je Vrbsko jezero
pri Celovci.

Iz „Cvetnik‘-a.

153. Solon in Krez.

V starem veku je živel v Atenah slavni Solon;
šteli so ga k sedmim grškim modrijanom. V istei
dobi je v Lidiji kraljeval mogočni Krez. Zaradi
velicega bogastva je slovel daleč po tedanjem svetu.

Prigodi se, da pride Solon Kreza obiskat.
Najde ga na lepo okinčanem prestolu sedečega. Vse
okoli njega se je bliščalo škrlata, zlata in dragih
kamenov.

Krez Solona dobro pogosti ter mu pokaže vse
svoje zaklade. Na zadnje mu pravi: „Ali poznaš
srečnejšega človeka na zemlji, nego sem jaz ? a  Solon
imenuje necega Tela, atenskega meščana; ni sicer
imel obilo posvetnega blaga, užival pa je ljubav in
spoštljivost svojih someščanov; živeli so mu še vsi
otroci in vnuki, ko je v slavnem boji za domo¬
vino umrl.  Krez se temu odgovoru začudi in
vpraša, kedo bi za Telom bil najsrečnejši na svetu.
Mislil je, da bode Solon zdaj njega imenoval. Solon
pa mu pripoveduje o dveh srečnih bratih. Umrla
sta bila mirno v templji, skazavši materi iskreno
otroško ljubezen.

Krez mu nejevoljen reče: „Zakaj pa tudi mene
ne šteješ srečnega? Ali nisi videl mojega bogastva’

133

Solon ga zavrne, rekoč! „Dostikrat je revež srečnejši
od največjega bogatina. Premisli, da se ti pred
smrtjo še marsikaj lahko prigodi. Zat6 se nikedo
pred smrtjo srečen imenovati ne more.“

To kralju ni bilo všeč; mislil si je, da se moti
modrijdn. Hladno se je poslovil od S61ona.

154. Krez in Gir.

Kmalu se je pokazalo, da je bil Solon resnico
govoril.

Živel je v istej dobi zmagoviti kralj Cir, ki se
je bil že mnogih dežel polastil.

Vname se vojna med Krezom in Oirom. Cir
premaga nasprotnika, zasede njegovo glavno mesto,
vzame mu vse zaklade. —

V prvem hipu svoje zmage dd Cir Kreza
zvezati in ga ukaže sežgati. Ko je nesrečni kralj
stopil na gromado in je plamen že okoli njega
švigal, zakliče trikrat: ,,Solon! Solon! Solon!“

Cir je hotel zvedeti, kaj meni Krez s to besedo
povedati. Da tedaj ogenj pogasiti, kralja razvezati
in pred se postaviti. Na Cirovo vprašanje pripove¬
duje Krez, kar mu je nekedaj Solon pravil o po¬
svetne) sreči. Na gromadi stoječ je še le previdel,
da je grški modrijan prav imel.

Čiru pride na misel, da bi tudi njegova sreča
znala opotočna biti; prizanese Krezu ter ga vzame
kot svetovalca in prijatelja k sebi.

134

155. Mladost Aleksandra Velicega.

Kralj Filip  je dobro vedel, koliko je vredna
pametna odgoja. Njegov sin Aleksander je bil bi¬
strega uma. Da bi se kraljevič vsega potrebnega
naučil, postavi mu oče modrega Aristotela za uče¬
nika. Pisal je Filip Aristotelu med drugim tudi to:
„Posebno me veseli, da se mi je sin zdaj rodil,
dokler ti živiš; upam namreč, da ga bodeš odgojal
v modrega in dobrega kralja.“

Aristotel je skrbnemu kralju prošnjo uslišal.
Nikdar ni imel učenec boljšega učitelja. Lepo se je
Aleksander razvijal. Najrajši je poslušal pripovesti
o starih junakih. Postati nekedaj junak, bila mu je
najiskreniša želja. Knjiga, v katerej so bili zapisani
hrabri čini slavnih junakov, bila mu je najljubša.
Deva! jo je pod zglavje, da jo je mogel prebirati,
kadar se je po noči prebudil.

Aleksander se je odlikoval tudi v telesnih vajah.
Nekedo je Filipu ponujal prekrasnega, pa zel<5
divjega konja po jako visokej ceni. Najbolji jahači
so poskušali lepega konja; vsacega je vrgel raz sebe.
Kralj ukaže prodajalcu, naj pelje konja domov, ker
ga nikedo ukrotiti ne more. Zdaj se oglasi Aleksander
ves žalosten in pravi: „Škoda lepe živali! Dovolite
oče, naj še jaz poskusim!“ Filip prikima. Hitro
prime mladi kraljevič za uzdo in pelje konja proti
solncu, da ni videl svoje sence. Te se je namreč
popred plašil. Na to ga še nekoliko pogladi in ko
bi trenil, sedel je pogumni mladenič na divjem
konji. Kakor strela spusti se v dir s predrznim

jahačem. Filip in vsi zbrani gospodje so kar strmeli
in se bali za kraljeviča. V tem se Aleksander obrne
in goni žrebca zdaj na levo, zdaj na desno, kakor
hi nikdar druzega konja jahal ne bil. Vsi so se
čudili: Filip pa je jokal samega veselja.

156. Rimski cesar Tit.

V starem veku je v Rimu careval tudi Tit.
Bil je jako radodaren in priljuden. Rčvežem in ne¬
srečnikom je rad pomagal. Rekel je, da se od
cesarjevega prestola nikedo ne sme žalosten vrniti,
če ni kateri dan nikomu nič dobrega storil, britko
je zvečer tožil svojim prijateljem: „Današnji dan je
izgubljen.“ Ljudje so ga imenovali: „Ljubezen in
v eselje človeškega rodil."

Za njegovega čarevanja so se v rimskej državi
pripetile velike nesreče. Leta 79. po Kr. je gora
Vezuv jela ogenj bljevati ter je se svojo lavo zasula
fri mesta. Nad šestnajst stoletij jih je pokrivala
°gnjeniška zmes.

Kmalu po tej nesreči je bil v Rimu velik požar;
iri dni in tri noči ga niso mogli pogasiti. Razen
so razsajale po gostem tudi kužne bolezni.
'Bil si je prizadeval, tolažiti nesrečneže, pomagati
ubožcem in manjšati nadloge. Škoda, da je vladal
8am o dve leti.

Pod njegovim poveljništvom so leta fO. po Ki.
Rimljani razdejali mesto Jeruzalem.

136

157. Stari Slovani.

Stari Slovani so bili pobožni, pošteni, delavni,
miroljubni in pohlevni. Ljubili so druščino, petje,
godbo in nedolžne veselice. Svoje starejše ljudi so
visoko spoštovali ter lepo skrbeli za bolnike in si¬
romake. Vsak, ki je prišel k njim, znanec ali tujec,
vsak je bil gostoljubno sprejet; kar je hiša pre¬
mogla jedi in pijače, vse mu je bilo na ponudbo.

Kamor so prišli mirni in tihi Slovani —• piše
slavni nemški pisatelj Herder — povsod so veselega
srca polje obdelovali; radi so imeli polne hleve in
polne žitnice. S tem, kar jim je zemlja ali njih
pridnost donašala, kupčevali so na svoj dobiček.
Po nekaterih krajih so rudo kopali, znali so jo
topiti in kovati. Narejali so sol, tkali platno, kuhali
med ter sadili sadunosno drevje. Bili so usmilje¬
nega srca.

Stari Slovani so bili poganske vere. Verovali
so v več bogov. Popotnika so si mislili pod var¬
stvom boga Radegosta, ki vsako negostoljubnost
strašno maščuje. Poleg Radegosta so največjo čast
skazovali Svetovidu in Triglavu. Ta jim je bil go¬
spodar zemlje, morja in zraka; zaradi te trojne
oblasti pripisovali so mu tri glave. Bog oblakov,
groma in bliska jim je bil Penin, bog časa pa
Gruden. Kiirentu na čast obhajali so pustne večere
z mnogoterimi burkami in veselicami. Boginjo smrti
so imeli Morano; častili so jo se sedminami.

137

158. Hiše starih Slovanov.

//Čeče//č/ade.

ace' ,čč6i

leanene'/če'/CaCe'/Čečene'
e^ene. z_^%ne/e' /)<

/če' /č/e/e' /4/ene.

■n/e' /M?/ /č/z-an/e' /če' /zae/eCau

/x/

/x' /ve/a/m/j /če' /ČCaane' a,

em/ /C'/ex' /z^na. C/C/aCe' /če' /neče

.J- /X/ (/eč-Zče/.

■'Jd^čeč/z/' /čneeZ' /č/ne/ze' //n' /č/e/dne

■a/e'

vezene.

■e-

maene/ /če/ /eeneneeaCe' /t-zCe.

a' /726'

/Ce. o/%daeen/ /6.

r

•e' /Cela' e-aennaza'

a/a'

//e/i////Za/n/a' /za/ ^/e/ze/ne' /eeee. ^Č/^'

■„//,// C /Zd

/č/enc' //e '* /Četa'


6x0' /če' /emeneei

' 4 /eCa' /čt/ /na' //Cen' /čedeCe. t_deft

/>e' /č/ana' //Ceeane' /e' /dne a/ /zex'

138

A. Janežič.

159. Atila.

Na sedaj ogrskej zemlji so pred davnim razsajali
divji Hunci. Leta 375. so bili iz Azije v Evropo
prodrli ter se naselili po ogrskih planjavah. Bili so
zoprnega pogleda, nizke postave in širokih pleč;
imeli so male, zelo vdrte oči in velike zgornje čeljusti.
Ognja niso poznali; živeli so ob surovih korenikah
in surovem mesu. Hiš niso še imeli, ne zemlje
obdelovali, ne v Boga verovali. Še le v Evropi so
jeli svojim kraljem postavljati lesene palače. Oblačili
so se v kože gozdnih zveri ali pa v take snovi,
katere so jemali sosednim ndrodom. Z lokom so znali
pušice spretno in uspešno metati.

Bili so strahoviti jezdeci, na svojih ubornih pa
trpežnih konjih tako rekoč prirastem. Jezdd so se boje¬
vali, jezdč obedovali in spali; jezdč so se tudi sha¬
jali, kadar je bilo treba posvetovati se o važnih rečeh-

139

Stanovitnega domovanja niso imeli; premikajoč se
od kraja do kraja so mirne stanovalce pobijali ali
jih v sužnost vlačili. Od teh divjih ljudi je šel velik
strah po zemlji; še zdaj je beseda med ljudmi, da
ni več trava zelenela, kamor je kopito hunskega
konja udarilo. Najhuje so divjali pod svojim kraljem
Atilo.  Imenovali so ga šibo božjo. Atila je bil
ošaben, pogumen in krvoželjen poveljnik.

Vzdigne se se svojimi trumami z ogrskih ravnin,
da bi si podjarmil rimsko cesarstvo. Njegove čete
so se valile proti južnim in zahodnim deželam.
Ropaje in požigaje se priklati Atilova vojska tudi
do starega mesta 6 g lej a. Oglejci in prebivalci
sosednih pokrajin so bežali na morske otoke ter
ustanovili sedanje mesto Benetke.  Lepi Oglej v
grobljo premenivši jo Atila udari proti Rimu.

Papež Leon pride mu z drugimi imenitni¬
mi Rimljani nasproti. Prosi ga, naj bi prizanesel
rimskemu mestu. Modrdst, pobožnost in veličastvo
tega papeža so kralja užugale. Vrne se z Laškega
v svoj šator ob reki Tisi. Papežu Leonu, ki je bil
slavni Rim rešil se samo ginljivo besedo, čudil se
je ves svet. Imenovali so ga Velicega.

Kmalu potem je Atila umrl. Mrtvemu na čast
so Hunci vsakovrstne igre začenjali. Jahali so okoli
mrliča, prepevali bojne pesmi in mu skazovali zadnjo
čast. Deli so ga v zlato rakev (trugo), to v srebrno
in obd še v železno. Da nikedo ne zvd, kje da
počiva divji vojak, pokopali so ga po noči in
umorili pokopače.

140

160. Belizar.

Mogočni vdjvoda Belizar je služil rimskemu
cesarju na jutro vem. Vse sovražnike je premagala
njegova roka. Pred njim so trepetali divji Huni,
pred njim ležali hrabri Gotje; Vandale in Perzijane
je užugal imenitni junak. Na stare dni — pravijo
— moral je Bčlizar, celega cesarstva steber, slep
milostinje prositi. Po krivem je bil zatožen in oslčpili
so ga; deček ga je moral o pdlici voditi, da si je
živeža prosil.

Neki dan sedi ob potu blizu morja zunaj
poglavitnega mesta. Večerno solnce prijazno sije,
in slepi Bčlizar povpraša mladeniča: „Ali sije solnce
tudi po Carigradu ?“ — „Vse strehe se svetijo od
solnca“, odgovori mu deček. — Bčlizar se obrne
proti Carigradu, nasmeje se, in od veselja se mu
potoči debela solza po bledem lici v sivo brado.
„Zakaj se obračate po nehvaležnem mestu, ki je
vam ljubo luč vzelo?“ vpraša ga deček; Belizar
mu lepo "odgovori: „Jaz sem ljubil, ljubim in bodem
ljubil deželo materino.“

A.  Janežič.

161. Ciril in Metod.

V devetem stoletji so gospodovali po slovanskih
deželah trije mogočni knezi, namreč: Rostislav,

Svatopluk in Kocel. Vneti so bili za krščansko vero
in izomiko svojih podložnih. Pošljejo h grškem 11
cesarju Mihaelu prošnjo, rekoč: „Naša država se j®
pokristjanila. Nimamo pa učiteljev, da bi nas vddih

141

in nam svete bukve razlagali. Pošlji torej učenikov,
kateri nas bodo znali besede sv. pisma učiti!“

Brž povpraša cesar svoje svetovalce, koga naj
bi poslal. Ti mu imenujejo učena brata iz mesta
Soluna: Cirila in Metoda. Car ju da poklicati ter
jima prošnjo slovanskih knezov razodene. Obadva
privolita in se podasta med Slovane luč sv. vere
prižigat. Razlagata jim v domačem jeziku večne
resnice in poslovenita potrebne sv. bukve. Z vso
pravico se zoveta slovanska apostola.

162. Zajčki samostan.

Pred osem sto leti so bile po gorah in dolinah
krog Konjic strašne goščave. Divjačina in zverina
je tu prebivala; volki in medvedi so bili v teh
krajih doma. Ni bilo ceste, ne pota; tudi kravje
steze ni bilo najti. Nekedanji vitezi in drugi mogočni
gospodje se hodili včasih semkaj na lov.

Takrat je na Štajerskem vladal mejni g-rof
Otakar V. Travengavski. Otakar je hodil po deželi
pomirovdt razdražene plemenitaše in spoznovat
pravico. Na svojem potovanji pride tudi h konji¬
škemu vitezu Leopoldu.

Na visocem gradu sprejme vitez svojega vla¬
darja spoštljivo in ga več dni veličastno pogosti.
Njemu na čast napravi v konjiških gorah velik lov.
Mnogo sosednih vitezov je bilo povabljenih.

V jutro zarano se odpravijo prek konjiške gore
v zarastene loge. Tukaj so se jeleni pasli pod
košatimi jelkami. Lovci se razpostavijo in puste
Otakarja samega.

142

Na enkrat začuje lovski rog trobiti, pse gonit,
in gonjačev vrisk bližje in bližje odmevati sei
Zdaj pride velik razplašen jelen z visokimi rogo¬
vilami skozi goščo. Otakar napne lok in zadene
jelena globoko med rebra. Obstreljena žival se
zapodi za potokom v drugo goščavo. Otakar hit!
po krvavem sledu za jelenom in zajde tako, da
druge lovce popolnoma zgreši. Ves truden se na
zadnje vleže pod košati dob in sladko zadremlje.
V spanji se mu pokaže sv. Janez krstnik, oblečen
v dolgo haljo. Ta mu veli, naj v tem kraji postavi
samostan takim mnihom, kateri nosijo enako bele
halje, kakor on. Bližnji hrup zdrami Otakarja iz
spanja. Ko spregleda, vidi zajca v svojem krilu.
Skril se je pred psi v njegov plašč. Otakar otme
upehanega zajca sovražnikom in mu zopet pro¬
stost dd.

Otakar zares sezida samostan in ga po zajci,
kateri je k njemu pribežal, — zajčkega — imenuje.

Ce iz Celja skozi Dramlje na Dravinsko hodiš,
najdeš poleg Špitaliča med visokimi hribi še zdaj
razvaline nekedanjega kartuzijanskega samostana.

1G3. Leopold Babenberški

je bil že v svojej mladosti pogumen junak. Nekedaj
jezdi z nemškim cesarjem Otonom I. na lov. Zasa¬
čita velikanskega medveda. Kosmatinec plane nad
cesarja in zgrabi njegovega konja z močno taco.
Hitro prime Oton za lok, da bi razkačenega tacarja
s pušico ustrelil; lok pa je bil preveč napet in se
zlomi. Zdaj prihiti Leopold in podd, ne maraje

143

svojega življenja, cesarju svoj lok. Pušica prileti
medvedu v glavo, da se zvrne na tla. Cesar je bil
obit strašnej nevarnosti.

Ganen se zahvaljuje Oton mladeniču za izkazano
mu pomoč. „ Srebro in zlato,“ rekel je, ,,ne bi pla¬
čalo tvoje zvestobe. Vzemi ta zlomljeni lok. Prinesi
mi ga, kadar ti je moje milosti treba. Bog bode
že dal, da se ti zadostojno zahvalim.“

Po tem dogodku je minilo več let. Leopold je
vzrastel hraber mož; v marsikaterej bitki je pokazal
svoje junaštvo. Cesarja je pokosila smrtna kosa;
njegov sin Oton II. je zasedel cesarski prestol.
Um er j e tudi mejni grof v vzhodnej marki (krajini),
ki jo je krepko branil sosednih napadov. Leopold
je poznal to deželo. Hrepenčl je jmkazati svojo
udanost in zvestobo do cesarja na tako nevarnem
mestu. Stopi tedaj pred Otona II., položi zlomljeni
lok pred njegov prestol in prosi, naj bi ga postavil
za mejnega grofa  v vzhodnej krajini.

Ko cesar lok zagleda, spomni se svojega raj¬
nega očeta in Leopolda, ki ga je bil rešil iz smrtne
nevarščine. Rad usliši Leopoldovo prošnjo.

Tako so postali Bamberžani leta 976. mejni
grofi v vzhodnej krajini.

164. Rudolf Habsburški.

Pred 600 leti je živel mogočni grof po imenu
Rudolf Habsburški. Rad se je kratkočasil tudi
z lovom. Enkrat pride po sledu neke zverine do
potoka. Tu zagleda duhovnika, ki si je ravno

144

črevlje sezuval. „Kaj delate tukaj ?“ vpi*aša grof
mašnika. Ta odgovori: „Hiteti moram bolnika
obhajat. Ker pa je narasli potok brv odnesel,
moram prebresti vodo, da umirajočemu še o pravem
času prinesem sveto popotnico. “ Naglo stopi grof
s konja in ga ponudi spovedniku, rekoč: „Nate
ga, zasedite ga, da ne zamudite.' 4  Drugi dan pripelje
duhovnik konja grofu nazaj in se mu srčno zahvali.
Rudolf pa pravi: „Bog ne daj! Nikdar ne zajašem
več konja, ki je nosil mojega odrešenika. Obdržite
si ga, da ložje obiskujete bolnike v oddaljenih krajih."
Duhovnika gane ta dobrota in pobožnost. Zeli grofu
božji obilni blagoslov.

Nemški knezi so si pozneje Rudolfa za svojega
kralja izvolili. Bil je pravičen in miroljuben vladar.
Njegov sin Albreht  zadobi avstrijske dežele.

Njegovi potomci pa še zdaj gospodujejo v našem
prelepem cesarstvu.

Tak6 je Rudolf Habsburški postal začetnik in
ustanovitelj vzvišene naše cesarske rodovine,

165. Bratovska ljubezen.

Cesar Albreht I. je imel mnogo sovražnikov.
Ni se več zanašal na ljudi; čuval ga je veliki pes,
ki je vedno ležal pred njegovimi durmi. Nad vsakim
tujcem je zarežal, nobenega ni pustil mimo.

Neki dan približa se Leopold, cesarjev sin,
durčm v cesarsko sobano. Ker ga je pes poznal,
približa se mu dobrikaje se. Nič mu ne stori. Cesar-

145

Jeriču se je k očetu mudilo; sune tedaj psa na
stran. Ta pa jame renčati in na cesarjeviče vem plašči
gristi. Leopold se razjezi in psa udari tako hudo,
da ta mrtev obleži. Leopold se ustraši svojega Čina
in zbeži! Ko cesar zve, da je mrtev zvesti njegov
čuvaj, pokliče togoten vse dvornike in povprašuje,
kedo mu je psa usmrtil.

Leopold trepeče od samega strahu; poznal je
očetovo strogost. Friderik, Leopoldov stareji brat,
je vedel, kedo je kriv. Iz ljubezni do svojega brata
hotel je njegovo krivdo na se vzeti. Vrže se pred
očetom na koleni. „Odpiistite, oče; nisem se mogel
psa drugače ubraniti.“ Ze vzdigne cesar svojo roko
nad Friderika, ko Leopold pristopi, rekoč: „Stojte,
oče! Friderik je nedolžen, jaz sem kriv; mene kaz-
njujte!“ Po teh besedah objame Leopold svojega
brata in se razjoče. Očetu se obraz razjasni. „Ker
se tako ljubita, naj ti bo odpuščeno. Kedor imd
take sinove, ni se mu treba bati nobenega sovraž¬
nika, “ reče ponosno Albreht.

166. Ustanavljanje goratanskih vojvod.

Goratanski vdjvode so se ustanavljali pod
Kemsko gor6 blizu cerkve svčtega Petra. Tam je
stal kamen, na katerem je sedel prostorojen kmet.

Z eno roko je držal marogastega bika, z drugo pa
enake barve kobilo. Ne daleč od njega je stal v6j-
voda v sivej suknji in v kmetskih Črevljih z deželno
zastavo sredi svojih žlahtnikov in vitezov. Ko se
približa vdjvoda, na pdlico naslonjen, kmetu na

Drugo berilo in slovnica za ljudske Sole. 10

146

kamenu, povpraša ga kmet v slovenskem jeziku:
„Kedo se tam približuje ?“ — Na to odgovori vsi
okoli sedeči: „To je deželni knez.“ Kmet dalje po¬
vpraša : „Ali bode pravičen sodnik, ki išče srečo
domovine? Ali je prostorojen? Ali je prijazen varh
prave vere?“ — Na to vsi odgovorč: „Je in vselej
bode.“ — „Pa, po katerej pravici,“ reče kmet,
„more me pregnati z mojega sčdeža?“ — Vsi od-
govorč: „Dobiš 60 beličev, mardgastega bika, kobilo
in obleko, katero zdaj knez nosi, in prosta bode
tvoja hiša vseh davkov.

Zdaj kmet kneza rahlo v lice udari, opomi-
njaje ga, naj bode pravičen sodnik; potem odstopi
in odpelje živinčeti. Knez pa stopi na uborni, neo-
kinčani kamen, potegne meč, mahne ž njim na vse
štiri vetrove in se zaroti, vsem biti sodnik po dolž¬
nosti in pravici.

167. Mladi Vuk&sovič.

Cesarica Marija Terezija obišče necega dne
mlade vojake v šoli in vpraša šolskega predstojnika:
„Kateri mojih ljubih sinov je najpridnejši ?“ Pred¬
stojnik odgovori: „Vaše veličanstvo! vsi so pridni
in vredni visoke milosti; pa najpridnejši med vsemi
je mladi Vuka'sovič.“ — „To je lepo, mladi Dalma¬
tinec !“ reče cesarica, „ali rada bi ga tudi videla,
kako se bojuje. “

Mladenič, ki je doslej plašen pred cesarico stal,
zravna se srčno, oči se mu bliskajo in ponosno
nasprotnika iščejo. S komur se sprime, vsdcega

147

premaga. Zat6 mu poda cesarica dvanajst cekinov,
rek6Ž: „Kupi si veselja po vročem boji.“ Teden
preteče, in cesarica se zopet pripelje. Pokličejo Vu-
kasoviča, in cesarica ga vpraša: „Ali si denarje,
ki sem ti jih dala, že kam zapravil? Kje so ?“

„Poslal sem jih svojemu ubdzemu očetu,"
odgovori mladenič z boječim glasom.

„Kedo je tvoj oče ?“

„Bili so častnik in so služili Vašemu veličan-
stu; zdaj so brez službe in prav siromaško brez
plače žive. Nisem vedel cesarskega dani bolje obr¬
niti: poslal sem ga preljubemu očetu/'

„Ti si vrl mladenič. Vzemi črnilo in piši:

Preljubi oče!

To pismice, katero Vam pišem, napoveduje mi
cesarica. Moje obnašanje, moja pridnost in posebno
moja ljubezen do svojega očeta je cesarici tak6
dopadla, da boste Vi od tega Časa po dve sto gol¬
dinarjev na leto dobivali; meni pa je podarila zopet
štiri in dvajset cekinov. “

168. Cesar Jožef II.

je bil sin slavne Marije Terezije. Bil je jako pri¬
ljuden vladar. Necega večera se je Čisto priprosto
oblečen sprehajal blizu Dunaja. Sreča deklico, ki
se je britko jokala. „Zakaj se jočeš ?" vpraša jo
cesar. Deklica ga pogleda in ide mimo. Mislila si
je znabiti: Ta mi že ne more pomagati. Cesar gre
za njo ter jo še enkrat prav prijazno povpraša.
Zdaj dekle vendar odgovori: „Hči sem cesarskega

148

Častnika; oče so mi umrli, mati so silno ubogi.“
Jožef pravi: „ Zakaj pa se do cesarja ne obrnete?“
„Bile sve, bile v cesarskem dvoru 11 , pripoveduje
deklica, „pa njegovi služabniki so naji zavrnili, češ,
da cesar ne more vsacemu kaj dati in podariti/
Jožef stisne deklici tri cekine v roko ter ji naroči,
naj se drugi dan ob desetih oglasi v cesarsken)
gradu; on ji hoče pri cesarji milosti izprositi.

Drugi dan pride deklica zarčs v grad. Ko
cesarja zagleda, zgrudi se samega strahii na tla.
Jožef pa jo prijazno vzdigne in reče: „Ti meni
včeraj nisi zaupala, ker nisem bil tak6 bogato
oblečen kakor zdaj. Nikar ne sodi ljudi po njih
oblačilu/ Zopet ji pod/ lepe darilo ter obljubi,
da hoče skrbeti za njo in njeno mater.

169. Lavdon.

Stoji, stoji tam Beligrad,

Za gradom teče rdeča kri,

Za gradom teče rdeča kri,

Da b’ gnala mlinske kamne tri.

Tam Lavdon vojvoda stoji,

Krvavi meč v rokah drži;

On Čč imeti Beligrad
In turško vojsko pokončat.

Ošabni Turk se mu smeji
In Lavdonu tak’ govori:

„Si prišel mene ti častit,

Al’ prišel zajcev si lovit? 11

149

„„Ne  pridem zajcev jaz lovit,

Al’ prišel tebe sem častit:

.S svinčen’mi kroglami te kropil
In s Črnim prahom bom kadil.““

Cesarske puške pokajo,

In turške gospe jokajo;

Cesarski bombe mečejo,

Se Turki z grada vlečejo.

Glej, tak’ mogočni Lavdon je
Premagal vse sovražnike;

In dokler Beligrad stoji,

Na slavo Lavdonu slovi.

170. Lep zg^Ied.

Cesar Franc je po letu pogosto bival v Badnu.
Zveččr je večkrat hodil na sprehod; spremljeval ga
je navadno le en spremljevalec. Necega dne sreča
cesar štiri pogrebce, ki so mrliča nesli na poko¬
pališče. Nobenega človeka ni bilo, ki bi ga bil
spremil do groba. Cesar zmaja z glavo in reče
svojemu spremljevalcu: „To mora gotovo ubožec
biti, ker nima človeka, ki bi za njim žaloval. Jaz
sem deželni oče premožnim in ubogim; pridruživa
se midva pogrebcem!“ Pobožno odkrije cesar sivo
glavo, gre za rakvijo in moli za rajnega. To vidijo
nekateri; hitro se tudi pridružijo, čim dalje gredb,
tem bolj naraste vrsta pogrebcev. Tri leta po tem
dogodku umerje tudi cesar Franc. Obžalovali so nje¬
govo smrt vsi narodi velikega avstrijanskega cesarstva.

150

171. ljubezen do domovine.

Cesar Franc se je vojskoval s Francozi. V tem
hudem času so cesarju podložniki dajali mnogo
radovoljnih daril, da jih je obračal domovini
v brambo.

Pride tudi priprost kmet v cesarjev dvor;
hotel je govoriti s cesarjem. Ko pride pred cesarja,
reče: „Tudi jaz sem Vam nekaj prinesel“ — položi
polno mošnjo na mizo in se odpravlja.

Cesar se temu darilu začudi in vpraša: „Kedo
si in odkod?“ „Tega nikomur ne povem,“ odgovori
kmet, poslovi se in otide. Cesarja zdaj še bolj
mika zvedeti kaj o priprostem kmetiči. Hitro
pošlje služabnike za njim, naj bi ga povpraševali
po imenu in d6mu. Kmetič se jim pa posmeje in
pravi: „Ali menite, da bom vam povedal, kar še
cesarju nisem hotel ?“

172. Cesar Franc Jožef in ribičev sin.

Leta 1852. je potoval naš presvetli cesar po
Ogrskem; povsod so ga sprejemali z veliko nav¬
dušenostjo.

Necega dne je solnce posebno vroče pripekalo.
Cesar se je ravno po Donavi peljal. Želel je iti
v bližnje kopališče, da bi se nekaj ohladil. Zat6
ukaže ladjo h kraju zapeljati.

Prišedši iz kopališča stopi v siromašno kočo,
ki je blizu tam stala. V koči ni bilo žive duše
razen ribičevega sina, ki se je jokal v kotu. Cesar
ga prijazno vpraša, kaj mu je. „Ob, gospod!‘‘ reče

151

deček, ..moj oče so šli dva dni cesarju naproti in
mene so samega domd pustili; jaz tedaj cesarja
videl ne bom.“ Tak6 reče deček in se še bolj joče.

Zdaj zapovč cesar enemu svojih spremljevalcev,
naj gre na ladjo in prinese šest novih tolarjev,
kar se je takoj zgodilo. Cesar podari tolarje dečku
in pravi: „ Vzemi v dar in ne joči se; tukaj pred
seboj vidiš svojega cesarja, katerega tvoj oče zna-
biti ne bodo videli. ‘‘ — Deček od veselja na koleni
pade in cesarju nogo poljubi. Všeč je bilo cesarju,
da je bil ubožni deček takd vesel in da se je tak6
lepo obnašal. iz „vrtec“-a.

Cesarska pesem.

Bog ohrani, Bog obvari
Nam Cesarja, Avstrijo!“

Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!

Branimo Mu krono dedno
Zoper vse sovražnike:

S Habsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije.

Za dolžnost in za pravico
Vsak pošteno, srčno stoj ;
če bo treba, pa desnico
S srčnim upom dvigni v boj!

Naša vojska iz viharja
Prišla še brez slave ni: —

Vse za dom in za Cesarja,

Za Cesarja blago, kri!

Meč vojščaka naj varuje,

Kar si pridnost zadobi;

Bistri duh pa premaguje
Z umetnijo, znanostmi!

Slava naj deželi klije,

Blagor bod’ pri nas doma:
Vsa, kar solnce je obsije,
Cveti mirna Avstrija!

Trdno dajmo se skleniti:
Sloga pravo moč rodi;

Vse lahko nam bo storiti,
Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
Nas do cilja enega:

Živi Cesar, domovina,
Večna bode Avstrija! .

In s Cesarjem zaročnica,

Ene misli in krvi,

Vlada milo Cesarica,

Polna dušne žlahtnosti.

Kar se more v srečo šteti,
Večni Bog naj podeli:

Franc Jožefu, Lizabeti,
Celi hiši Habsburški!

Druga slovenska slovnica.

A. Gr lasje.

§. 1 .

Samoglasniki so po izgovoru kratki ali dolgi,
po glasu pa široki ali ozki. Široki so: a, o, n;
ozka samoglasnika sta e, i.

§. 2 .

POst, pčta, britva, p<5t (znoj), suša;

rkd, kmet, osa, napuh, ropot;

kr&lj, vreme, zima, pot (steza), ključ.

Nekateri samoglasniki izgovarjajo se bolj
na dolgo, počasi, drugi zopet bolj naglo ali
ostro. Pri počasnej izreki glasove zategujemo,
pri naglej pa predtegujemo. Zatezi in predtezi pra¬
vimo naglas ali poudarek.

Znamenja za ndglas (naglaski) so trojna:

1.  ostrivec (')  n a zategneno—in predtegneno-
dolgih glasih;

2. krativec (') na zategneno — in predtegneno-
kratkih glasih;

3. strešica (") na zategneno-dolgih glasih.

Vaja. Izgovorite prav te besede ter jih prepišite.

BrOmba, ddm, grdd, hrdst, jčk, kOst, kup, 10Ž, mladdst,

154

mdst, strup, svčt, zvčst, ždba; bob, brat, dno, krop, pod,
strop; bdi, ddm, gospa, hvala, križ, mleko, roka. sadje, sosed.

Opomnja 1. Namesto strešice postavlja se
p o gostom a le ostrivee,  n. pr.: bel = bdi, hvala =
hvdla, roka = rdka i. t. d.

Opomnja 2. Razločujte: visoka gora, visokih gora;
dobra gospa, dobrih gospa; mladi kdnj, mladih konj; sivi
las, sivih las; videl sem ljudi, trumo ljudi; stari mož, starih
mož; pridni otrok, pridnih otrok; zdrav zob, zdravih zob.

§. 3.

Berdo = brdo, berzda — brzda, gerd = grd,
kerst = krst, kert = krt, serna = srna, smert — smrt,
terd = trd, ters — trs, vert = vrt.

Pred črko r, kadar ji sledi eden ali več
soglasnikov, ima e včasih zamolkel glas; zatd
se e izpušča.

Razločujte zamolkli ali polglasni e od polno-
glasnega,  n. pr.: verne duše; vrne se iz vojske. Sosed
je zamčrljiv. Pokoplji mrliča ! Jernej je posodil m črni k
žita. Dobili smo stotčrni sad. Ali si bil pri večernicah ?

1. naloga. Prepišite iz berila besede s polnoglasnim e!

2. naloga. Prepišite iz istega berila besede s pol¬
glasnim e!

§. 4.

Soglasniki ali tihniki so po izgovoru
1. ozki in široki, 2. mehki in trdi. Ozki  so:  c, č,
ji Oji nj), š, šč, ž; mehki so: b, d, g, j, 1, m, n, r, v, z, ž.

Vaja.  Napišite široke soglasnike!

Napišite trde tihnike!

§. 5 .

Soglasniki imajo vselej svoj čist in enak
glas; le 1 izgovarja se v nekaterih krajih kakor

155

v, kadar stoji pred soglasnikom ali na konci
besed. N. pr.: volk = vovk, polž = povž, žolna =
žovna, delal — delav.

Pazite: 1 se z v zamenjuje sicer v govoru, v
pisavi pa ne.

Opomnja. Kadar dvomite, bi li pisali na konci besede
1 ali v, podaljšajte besedo s katerim samoglasnikom, n. pr.
biv sem vesev — bili smo veseli; delav sem — delala
sva. Tako se pokaže prava pisava.

§. 6 .

Dva različna samoglasnika se v enem zlogu
ne družita; za samoglasnikom piše se j namesto  i.

Ne pišite tedaj: rokau, ceu, siu, rou — ampak:
rokav, cev, siv, rov.

Namesto gai, povei, moi, čui, pii pišite vedno :
gaj, povej, moj, euj, pij.

3. naloga. Popravite pogreške v sledečih stavkih:
Cnvai čuje. Strežai streže. Moli in delai! Spoštui stariše!
Imei Boga pred očmi! Tvoi brat je pastir. Ne posmehui
se sivej glavi! Slišav sem pokati ceu dan. Govoriv je sin
starček. Oblekeu je nou plašč. Cesarici Marii Terezii je
sled iv sin Jožef. Zapomnite si nauke svojih starišeu in
nčiteljeu!

§. 7.

Sveti Janez je hil ljub 1 j enec Kristusov. Tovariš me
je spremi j eval. Konoplja  je godna. Mravlja  je zgled
vidnosti.

Skak-ljam  in se gib-1 je m. Izgub-Ij en sin vrača
s e domdv. Bodi dobrot-ljiv! Daj mi griž-ljej  kruha!
Jčit-elj  uči.

Ključar  dela ključe. Ljubo  domd, kedor ga imd.
Sralj kraljuje  nad zadovoljnim ljudstvom.

156

Namesto 1 pišite lj:

1. za soglasniki: b, m, p, v;

2. v končnicah: ljam, ljem, ljen, ljiv, ljej
in elj;

3. še v nekaterih drugih besedah, katerih
si je treba zapomniti, kakor ključ, ljub, kralj,
ljudi, bolj i. t. d.

4. naloga. Zadovoljnost je polovica srečnega življenja.
Življenja največje veselje je ljubezen, najboljši zaklad
zadovoljnost, najslajše blago ljubo zdravje, najboljše zdravilo
zvest prijatelj. Metuljček se ziblje na cvetlici. Pliska mahlja
z repičem. Zemlja je trohljiva. Ubogljivi otrok pride na
migljaj. Listje se osiplje. Palestina se zove obljubljena
dežela. Zdravnik ozdravlja učitelja. Koklja vodi piščeta.
Sova ima zakrivljen kljun in ostre kremplje. Zatirajte
škodljivi mrčes! Kaplja je kaplji podobna. To mi ni po
volji. Učencem je treba pazljivim biti. Nekatere gore
ogenj bljevajo.

Poiščite iz teh stavkov in zapišite besede, katere
spadajo pod prvi, drugi in tretji oddelek gornjega pravila.

5. naloga. Prepišite tudi iz katerega berila vse besede,
v katerih stoji lj namesto 1!

§. 8 .

Ničesa mi ne manjka.  Sprednji, srednji, zadnji
mož. Lepa suknja  — prazna glava. Kostanj je drevo-
Izkušnja nas modri. Koristna ognja  je oblast.

V nekaterih besedah piše se nj namesto  H

6. naloga. Poiščite v . .. berilu nekaj besčd, v katerih
je postavljen nj namesto n.

157

B. Skladje ali besedoslovje.

I. Glasoma menjava.

§. 1 .

Bred — brod; greb — grob, grabiti; plet — plot;

tek — tok, takati; sop — sapa; tru — trava.

Besede so korenike ali rastlike. Nekatere  rast-
like priraščajo po glasovnej menjavi naravnost
iz korenik.

II. Izpeljava.

§. 2 .

Bred — brod — brod-nina;

greb — grob — grob-išče;

mrz — mraz — mraz-ota;

tru — trava — travnik.

Rastlike navstajajo tudi po izpeljavi. Pri
izpeljavi grč paziti na koren, na deblo in na
obrazila (pritikline).

Koren (korenika) je prvotni jezikov del.
Deblo je zlog ali beseda, ki je iz korena po
enkratne j glasovnej menjavi prirasla. Obrazila so
končnice, katere se korenu ali pa deblu za
nove besede pritikajo.

Izpeljava samostavnikov.

§. 3 .

V a j e.

Napravite samostavnike po obrazilik:
ač iz: bahati, jahati, kopati, kovati, orati, vezati,
a k iz: grad*), nov, prost, pošten, rumen,
an iz: Celje, trg**), vas***), pura, prst.

*)  grad -j- jak = grajščak.

**) trg an = tržan.

***) vas -f- an = vaščan.

158

ar iz: drva, gosli, knjiga, ovca, vol, vrata,
ec iz: bel, gluh, kriv, lažnjiv; godem, delal, igral; rejen,
znan; brinjev, slivov,
elj iz: učiti, pisati.

ič iz: cesarjev, kraljev; Valentin, Ivanov, mlad, ribiti.
ija iz: hudoben, podrt, razprt; škof, kmet.
ik iz: bolen, dolžen, popoten, rešen,
ilo iz: črniti, mazati, rezati.

in a iz: bukov, govedo, kožuhov; (brod-nina), cesta, most,
srebrn.

išče iz: prebival, sdd, dvor, boj, grob, strn.
ba iz: dražiti, služiti, tožiti, voditi,
ev iz: moliti, voliti, žeti.

jak (njak) iz: konj, krava, ovca, bučela (bučelnjak),
golob, ul, voda.

oba iz: hud, gnjil, grd, svetel, zvest.

ost iz: hvaležen, mlad, moder, nemaren,pobožen,pohleven.

stvo iz: cesar, duhovnik, učitelj, vojak.

Pomnite še: Samostavniki , ki pomenjajo ženske
osebe, izobražujejo se z obrazili: ica, in j a, k a, n. pr.
kovač- ica, grajščak- i n j a, tržan- k a.

7. naloga. Izpeljite samostavnike z obrazili ač, ik,
i n a iz teh le besed: brenta, brada, škripati; duhoven,
grešen, puščaven, tožen, zapoveden; deset, hrastov, star,
nov, dol, raven.

8. naloga. Storite ravno tako z obrazili a k, ba, e v
pri besedah: deset, divji, pet; ponuditi, soditi, tolažiti;
briti, obuti, trgati.

9. naloga. Izpeljite nove besede s pritiklinami a n,
ec, išče iz: Celovec, Gorica, mesto, srp; slep, zmagah
plesal, stanoval, svetoval, poslan, uččn, vdova, tepkov,
pelinov; pribežal, tekal, pokopal, topor, stanovati, gnoj.

10. naloga. Pritaknite obrazila ar, elj, stvo  besedam,
katerim se prilegajo: Miriti, mučiti, klobuk, krava, rediti,.

kraljev, glavar, bogat, meso, mlin, pisati, tesati, zidati,
veličasten.

11. naloga. Storite ravno tabo s končnicami ič, i 1 o,
ost:  Gregor, hiter, prevzeten, mil, Markov, čeden, mlatiti,
nagel, siti.

12 .naloga. Pritaknite pritikline i c a, inja,  kabesedam,
katerim se prilegajo: berač, grešnik, puščavnik, divjak.
Celovčan, meščan, mučitelj, mlinar, kravar, Goričan, junak,
vrtnar, pomočnik, Slovenec, pevec, Korošec.

S katerimi obrazili se tedaj izobražujejo
samostavnibi?

Izpeljava pridevnikov.

§. 4.

Kar je lastnina tvoje sestre, je sestr-ino.

Kar je svojina vašega brata, je brat-ovo.

Palica, katero ima naš pastir, je pastirj-eva.

Palica, kakoršno imajo pastirji sploh,  je pastir-ska.

Nebo je čisto kakor ribje oko.

Pridevniki, ki kažejo, čegava je oseba ali
reč, izpeljevajo se iz s a mo s t a vnik o v s pritiklinami
in (ina, ino), ov (ova, ovo), ski (ska, sko) in ji

(ja, je).

Opomnja 1. Za ozkimi soglasniki pritika se
namesto OV (ova, ovo) obrazilo ev (eva,  evo).

13. naloga. Izpeljite pridevnike iz teh le samostavni-
kov: Neža, dekla, nevesta, sosed, dren, Tomaž, koza,
kura, pes, planina, zima, rokodelec.

14. naloga. Prepišite sledeče stavke in podčrtajte
izpeljane pridevnike: Gospodova obleka je nova. Gosposko
oblačilo je bogato. Kmetova suknja je čedna. Učenikovi
sinovi so kraljevi služabniki. Materin in očetov oce je
naš ded; očetova in materina mati je naša babica. Cesarski
vojaki so hrabri možje.

160

15. naloga. Napišite, kako se imenuje les hrasta,
jesena, bukve; kako se imenuje kruh iz ajde, vejica s
čerešnje, cvet pri hruški, zrno maka, češarek ali storž
smreke, skledica pri želodu? Kako se pravi psom ovčarjev
in mesarjev, orodju črevljarjev, hišam meščanov?

16. naloga. Meso goveda se pravi goveje  meso.
Kako se pravi zalegi gadov in kač, peresu gosi, mleku
krave, zobu volka, jajcu ptic, koži lisice in zajca?

17. naloga. Izobrazite v sledečih stavkih iz debeleje
tiskanih samostavnikov primerne pridevnike:

Očeta  blagoslov otrokom hiše zida, matere  kletev
pa jih podira. Hči skopuh  a je dostikrat žena p ož er uh a.
Lenoba je vraga  mreža. Kakšen je breskve  cvet?
Seme trave  je drobno. Jagodice  sok je sladek. Zime
dnevi so kratki.

Opomnja 2. Pridevniki s končnicami  ji (ja,
je) in ski (ska, sko) po menjaj o splošno last, s končni¬
cami  ov, ev in in pa last posameznih oseb.

Opomnja  3. Za  g, h, k, e, s,'z, č, š, ž izpre-
minja se pritiklina  ski v Ški.

18. naloga. Izobrazite iz debeleje tiskanih samo¬
stavnikov primerne pridevnike: Človeka  življenje je

kratko, veselje v nebesih  pa večno. Opravki mož so
važni. Marsikateri Slovenec razume jezik Nemcev  in
Lahov.  Tino iz Konjic  je dobro. Lep nebesa dar je
luč očes.  Gospod nadzornik so obiskali šolo dečkov in
deklic. Hrvatov  dežela je bogata.

§. 5.

Krogla je včasih jajč-asta.

Razgled je kras-en.

NaŠ žličnjak je les-en.

Ta hruška je črv-lva.

Cas je seda-nji, pretekli ali prihod-nji.

161

Pridevniki izpeljevajo se tudi z obrazili
ast (asta, asto), en (ena, eno), en (ena, eno), iv
(iva, ,ivo), nji (nja, nje).

19. naloga. Izpeljite pridevnike iz besed: dim, klin,
žolt; kras, strah, smeh, moč, mleko, železo; jeklo, platno,
kost, apno, sukno; snet, uš; danes, gdri, doli, pred; lisa,
plesen, nekedaj (nekeda-nji), sedaj, pros<5, vera, sreča,
lan, tedaj, snaga, led, pokora.

20. naloga. Napišite, kako se imenuje denar iz
srebra, skleda iz gline, moka iz ovsa, pšenice in rži,
posoda iz medi, miza iz kamena, glavnik iz roga.

Povejte pritikline, s katerimi  se pri¬
devniki izobražujejo.

III. Sestava.

§■ 6 .

Sprehajam se v drevoredu. Idi na kolodvor!
Jabolko je rudečelično.  Ne bodi svojeglaven!
Človek se nikdar ne izuči.

Rastlike priraščajo tudi po sestavi. Iz
dveh posamnih besed sestoječa rastlika je
sestavljenka.

Sestava samostavnikov.

§. 7 .

1. Vino  grad, kolovoz, kolovrat, parobrod, verozakon.

2. Hudodelnik, golobradec, hudournik.

3. Triglav,  trinoga, stoletje.

4. Svojeglavnež, samostan, samouk *).

5. Listop a d, rokopis, glavobol; t r e s orepka, kažipot.

6. Brez  dno (brezno), prelaz, zapeček.

*)  V sestavljenkah smeta se sniti tudi po dva samoglasnika.

Driifrn hpr!'n In «ilnvninfl zn littd.-ike 5ol0.

162

Pr ra beseda y sestavljenkah je ločilna,
druga pa glavna.

21. naloga. Prepišite te sestavljenke in podčrtajte
glavne besede!

22. naloga. Razstavite te sestavljenke v sestojne dele,
n. pr. verozakon = vera-zakon.

Povejte, iz katerih govornih razpolov so besede
sestavljene.

Sestava pridevnikov.

§. 8 .

Bosonog, gologlav, praznorok; kratkočasen, okroglo¬
ličen , bistroumen; čveteronožen, trileten; brezbožen,
nedolžen, prileten.

23. naloga. Poiščite ločilne besede v sestavljenih
pridevnikih!

24. naloga. Razstavite sestavljenke v sestojne dele!

Sestava s predlogi.

§. 0 .

Žito je dozorelo. Ne izbiraj jedi! Drevo se na drevo
naslanja. Otrok seje opekel. Obsodili so toženca. Potrpite,
da odmolimo! Smrt pokosi stare in mlade. Atila je
podjarmil mnogo ljudstev. Stanujemo v predmestji. Dobro
orodje delo prikrajša. Turki so grad razdejali. Ptice se
zbirajo. Vstani sivej glavi! Šolske zamude se zapisujejo.
Potrpljenje železne duri prebije.

25. naloga. Prepišite te stavke in podrčtajte predloge,
s katerimi so besede sestavljene.

26. naloga. Tzpiš‘te sam« predloge!

163

Ponovilo.

§. 10 .

Rastlike priraščajo po glasovnej menjavi,
po izpeljavi in sestavi.

Besedne družine (skupine).

§. H.

Pisati, pisar, pisatelj, pisnina, pisarija, pisdrnica,
pisateljica, pismo, pismenka, pisalo; lepopis, rokopis,
pismonoša; napisati, popisati, prepisati, pripisati, razpisati,
vpisati, zapisati; napis, popis, prepis, prepisnina, pisan.

Rastlike, ki se izobražujejo  iz istega
korena, delajo besedno družino ali skupino.

27. naloga. Snujte besedno skupino iz korenike kov;
narpred izobrazite izpeljane, potem sestavljene besede!

28. naloga. Storite ravno tako s korenikama pi(ti),
nes(ti)!

Podobno glaseče se besede.

§. 12 .

Gozd  je prostr&n. Kost  je trda. Gos gaga. Kos
poje. On mu ni kos. Koza  mekeče. Kosa  je ostra.
Gad je kača. Kad je posoda. Glas  doni. Klas  zori.
Bil sem domd. Pil sem.

Podobno se glaseče besede je treba razlo¬
čevati v govoru in v pisavi.

29. naloga. Razločujte sledeče besede in porabite
jih v stavkih: Bilka — pilka; dež — tešč; drag — trak;
kost — gost — gozd; grič — krič; krt — grd; ljubiti
— lupiti; berilo — perilo; berem — perem; platno —
blatno; pot — pod — pod; polje — bolje; reka — rega;
telo — delo; top — dob; trava — Drava; žival — šival.

164

G. Oblikoslovje in skladnja.

I. Goli stavek.

§• 1 .

Ponovilo. Kaj je stavek? Katera sta glavna stav-
kova člena? Kako se vpraša po osebku? Kakšna črka
se piše po piki in vprašaji? 8 kako začetno črko se
pišejo lastna imena?

Pazite: Veliko začetno črko pišemo tudi
v začetku govora, pri besedi Bog in njenih
namestnicah,  n. pr. Vsemogočni, Večni.

30. naloga. Zvežite sledeče besede v primerne stavke:
Duša, pazljiv, neumrjoč, učenec, Bog, večen, konj, pes,
volk, tuliti, rezgetati, lajati, zvon, rožica, zvoniti, presti,
pisan, pajek, solnce, veter, šumljati, potok, sijati, bučati.

31. naloga. Imenujte deset reči, ki jih v šoli vidite
in porabite vsako v stavek, n. pr.: Tabla je črna.

§• 2 .

človek obrača, Bog obrne. Žival je stvar. Kri ni
voda. Ovca je pohlevna. Sekira ni topa. Stoj! *) Poglej 1
Uči se! Mčli!

Povejte osebke in dopovedke v teh stavkih! Kateri
govorni razpoli so osebki, kateri pa dopovedki ?

Stavek, ki ima le osebek in dopovedek, je
goli stavek. Dopovedek veže se alineposrednje
z osebkom, ali pa ju sklepate besedici je, ni.
Kadar veže ena izmed teh besedic osebek z
dopovedkom, pravi  se  ji  vezilo.

32. naloga. Odgovarjajte pismeno in v popolnih
stavkih na sledeča vprašanja, podčrtajte osebke enkrat,
dopovedke dvakrat, vezila trikrat.

*) y velelnik stavkih je osebek v glagolu skrit.

165

Kedo nabija? Kedo kosi? Kedo kuba? Kaj vrč?
Kedo poje? Kaj je leseDO? Kaj je železno? Kaj ni pro¬
zorno? Kedo ni umrjoč. Kedo igri?  Kaj šumi? Kaj
drdrd? Kai ni okroglo? Kaj je Totlo?

a. Osebek.

Samostavnik.

§. 3.

Ponovilo. 1. Kaj so samostavniki? Katera 'imena
so lastna? —

Kmet, slavec, trsje, lepota, snažnost, petje, šivanje;
pastir, žetev, pesek, setev, vlažnost, prst.

Kateri izmed tet samostavnikov imenuje kako
osebo?—  Kateri kako reč?  — Kateri kako lastno  st?
— Kateri kako djanje?

Samostavnik imenuje osebe in reči ali njih
lastnosti in djanja.

Anton, Klodič, Maribor, Krka; kmet, pastir, vas,
mesto; trsje, gospoda, ljudstvo; pesek, vino, mleko; lepota,
snažnost, vlažnost, petje, šivanje, setev, žetev.

Samostavno ime je:

1. lastno;

2. občno, ki imenuje vse osebe ali reči ene
vrste;

3. skupno, ki kaže množino enovrstnih
stvari;

4. snovno, ki kaže kako snov ali tvarino,
katera tudi v najmanjšem delu svoje ime ohranja.

5. miselno, ki pomenja lastnosti in djanja.

33. naloga. Zapišite šest lastnih imen, imena treh
rokodelcev, imena treh zveri, imena treh cvetlic, tri imena
oblačilnih snovi, tri skupna imena!

34. naloga. Zapišite imena dni in mesecev!

166

35. naloga. Zapišite samostavnike, ki imajo sledečim
nasprotni pomčn: Mladost, ljubezen, hvaležnost, edinost
(sloga), korist, zapravljivost, življenje, lenoba, vera, mir,
prijateljstvo, svetloba, mraz, hitrost, prevzetnost.

Spol samostavnikov.

§. 4.

Mož gospodari. Žena  gospodinji. Dete  se smehlji.
Pes čuva. Kura kokodaka. Jagnje skače.

Hrast je visok. Lipa cvete. Zlato je drago.

Spol samostavnikov je trojen: moški, ženski
in srednji.

Pred moški samostavnik lahko postavimo
besedo  tisti, pred ženski tista, pred srednji tisto.

Moške samostavnike zamoremo zameniti z
besedo ou, ženske z ona, srednje  z ono.

36. naloga. Zapišite samostavnike, ki pomenijo
živad, in sicer 6 moških, 4 ženske in 3 srednje.

37. naloga. Prepišite sledeče samostavnike ter jih
razdelite po spolu: Dedec, morje, meh, meč, mesto, luč,
perd, srna, hlapec, kukavica, hlev, pismo, truplo, črv,
dež, medved, drevo, seme, hruška, brat, prag, grozdje,
slama, junak, strd, vino, tru, klop, grad, voz, bič, kos,
gos, lisica, vol, sod, rak, mlinar, stol, srce, koš, podgana,
sršen, pivka, gnezdo, prepelica, žrebe, kost, žila, lice,
grlo, jezik, okd, rama, živež, sol, mleko, sir, moka, sadje.

38. naloga. Poiščite iz . . . berila 1. moške, 2. ženske,
3 srednje samostavnike!

39. naloga. Poiščite iz . . berila 1. občna, 2. skupna,
3. snovna, 4. miselna imena!

167

Število samostavnikov.

§. 5.

Travnik je zelen. Riba plava. Mesto je veliko.

če govorimo o enej osebi ali reči, je samo-
stavnik v ednini.

Travnika sta*) zelena. Ribi plavate. Mesti ste*)
veliki.

v

Ce govorimo o dveh osebah ali reččh, je
samostavnik v dvojini.

Travniki so *) zeleni. Ribe plavajo. Mesta so velika.

Ce gov orimo o več osebah ali rečeh, je samo¬
stavnik v množini.

40. naloga. Zapišite te le stavke v dvojini in mno¬
žini: Klobuk je star. Žaba reglja. Zdravilo je grenko.
Lenuh postopa. Miza je dolga. Zrno kali. Volk tuli.
Smreka je visoka. Lice je bledo.

41. naloga. Zapišite 5 moških, 4 ženske in 3 srednje
samostavnike iz 37. naloge v dvojini in množini!

Sklanjava samostavnikov.

§. 6 .

Jelen je hiter. Meso vsae«ga jelena je užitno.
Jelenu pristova rogovje. Jelena so ustrelili. Pri jelenn
je stala košuta. Z jelenom je prišel lovec domdv. —
Ribi plavate. Meso občh rib je okusno. Dajte ribama
vode! Prinesi obe ribi! Pri ribah je mreža. Z ribama
sem se nasitil. — Mesta so velika. Hiše mnogih mest
so krasne. Mestom se bliža sovražnik. Videl sem razna
mesta. Po mestih je drago živeti. Dobil je deželo z
mnogimi mesti.

Samostavnik se zamore v vsakem številu
šestkrat izpremeniti. Vsaka taka izpreminjava

) Osebek se veže z dopovedkom tudi z rezili: sta, ste, so.

168

se imenuje sklon. Samostavnik po številu in
sklonu pregibati, pravi se sklanjati.

Sklonov je šest:

1. sklon  ali  imenovalnik se stavi na vprašanje
k e d 6 ali  kaj?

2. sklon  ali  rodilnik odgovarja na vprašanje

koga ali če s a?

3. sklon  ali  dajalnik odgovaija na vprašanje

komu ali čemu?

4. sklon  ali  tožilnik odgovarja na vprašanje

koga ali kaj?

5. sklon  ali  mestnik odgovarja na vprašanje

kje ali pri kom (čem)?

6. sklon  ali  družilnik odgovarja na vprašanje

s kom ali s čim?

Z vprašalnimi besedami kedo, koga, komu,

koga, pri kom,  s kom  povprašuje se po živih  biljih
in stvarčh; z besedami kaj, česa, čemu, kaj,  s čim
povprašuje se po neživih  stvareh. Vprašanje kje?  velja
za žive in nežive stvari.

Slovenščina ima tri sklanje:  eno  za  mošk’e,
drugo za ženske, tretjo za srednje samostavnike.

169

valnikom!

Pazite: V ednini imajo moška imena oseb in
Živih stvari tožilnik enak rodilniku; tožilnik
neživih stvari pa je enak imenovalniku.

Primerite dajalnik ednine z mestnikom, dajalnik
dvojine z družilnikom, rodilnik in mestnik dvojine z istima
sklonoma v množini!

42. naloga. Sklanjajte samostavnike: vojak, dežela,
korito, travnik, miza, delo.

43. naloga. Kmet kupi njivo. Kmetu je njiva potrebna.
Njiva tega kmeta je prostrana. Kmet je na njivi. Njiva
veseli kmeta. S kmetom sem hodil na njivo. Gospod
stoji pri kmetu. Kovač rabi naklo.

Prepišite te stavke in zaznamujte nad vsakim samo-

1 . 4 .

stavnikom, v katerem sklonu da je. N. pr. Kmet kupi njivo.

44. naloga. Zapišite te stavke v množnem številu!

45. naloga. Zapišite jih v dvojini!

170

Opomnja 1. Za ozkimi soglasniki (Glasje
§.4) se izpreminja pri moških in srednjih samo¬
stalnikih o v e, mestnikov u pa v i.

46. naloga. Sklanjajte samostavnike: pastir (rod.
pastirja), kralj, polje, srce, nož, meč, toporišče.

Opomnja2. Zenski in srednji samostavniki,
ki imajo v imenovalniku ednine pred a in O
dva ali več soglasnikov, d o bi vaj o me d z adn j im a
soglasnikoma v dvojilnem in množilnem rodil¬
niku e: st ostane nerazdružen. N. pr. iskra-isker,
pismo-pisem.

47. naloga. Sklanjajte samostavnike: igla, megla,
dekla, okno.

48. naloga. Eokodelci delajo z iglo, z obličem,
z dleto, s kladivom, s pilo, se sekiro, se svedrom, z
žago. Brat piše se svinčnikom. Vojak se bojuje s puško,
z mečem, s kopjem ali se sulico, z bodalom.

Postavite te samostavnike v dvojino in množino!

Opomnja 3. V dru žilnih u se piše pred samo¬
glasniki in mehkimi soglasniki (b, d, g, j, 1, m,
n, r, v, ž) Z, pred n j pa Ž; pred f, h, k, p, t se piše
vselej S, pred c, s, z, č, š pa s ali se.

v

49. naloga. Odgovarjajte sledečim vprašanjem: Česa
je vreden priden delavec? Komu je lisica podobna?
Komu škoduje veter? Koga vidimo v šoli? Kaj vidimo
v cerkvi? Pri čem stojč mlini? Kje raste trava? Kje
žito? S čim pišeš? S kom se igrate? česa se boji
zajec? Komu se odkrivaš? česa se je ogibati? Kaj ima
jelen? Kje sedi jezdec? Komu naj bodo otroci hvaležni?
8 čim se orje? česa je treba bolniku? S čim se brani
bučela? Kod hodite v šolo '

50. naloga. Na morji plavajo ladje. Srna živi po
gozdih. Oslom nalagajo tovore. Kosa držč pogostoma

171

v kletkah. Pojdi rakom žvižgat! S košem na rami stopa
hlapec proti hribu. Prizanašajte ptičjim gnezdom! Iz
megel prisije solnce.

Zaznamujte nad vsakim samostavnikom spol, število
s. ed. 5. ž. mn. i.

in sklon, n. pr.: Na morji plavajo ladje.

51. naloga. Ptič— živijo po drevj—, pa tudi po Vod—;
le malo jih prebiva na zemlj—. Nekateri ptič— odletč o
svojem čas— v toplejše kraj—. Petj—- nekaterih ptič—
je mično. Vesele ptic— so človek— tudi velike dobrot¬
nic—; pobirajo gosenic— in črv—. Mnoge se redč s takim
mrčes—, ki bi škodoval drevj— in drugim rastlin—.
Tudi vran—, krokarj—f, kavk—, srakf 1 - in vrabci— po¬
zobljejo dosti mrgolinc-^/ Ptič—, ki živč po močvirj—
in po mlak—, imajo dolge nog— in dolge kljun'—; redč
se z rib—, žab — , s kač— in z drugo laznin—. Kokoš
nese jajc—.

Pritaknite namesto črtic potrebna sklonila!

52. naloga. Poiščite v . . . berilu vse samostavnike
in povejte pri vsakem spol, število in sklon!

Ponovilo.

§• 8 .

Pri samostavniku je treba paziti: 1. na

spol, 2. na število, 3. na sklon.

Zaimek.

§. 9.

France ima nove bukve; on (France) jih je dobil
od svojega  (Francetovega) očeta. V tej knjigi so pri-
povesti, katere  (pripovesti) so prav poučne.

Beseda, katero stavimo namesto imena,
ali za i m č, imenuje se zaimek.

172

Osebni zaimki.

§. 10 .

Jaz si igrdm. Ti si igraš. On (fant) si igra. Ona
(deklica) si igra. Ono (dete) si igra. — M idr a igrava;
m e d v e igrave. Vidva igrata; v e d v e igrate. Ona igrata;
onč igrate. — Mi (me) igramo. Vi (ve) igrate. Oni
(o n 6) igrajo.

Besede jaz ti on, ona, 6no

midva (medve), vidva (vedre) on a (dva) on 6 (dve)
mi (me) vi (vč) oni on6

so osebni zaimki.

V govoru razločujemo tri osebe: Prva

oseba je ta, katera govori (jaz, midva, medve,.
mi, mč); druga oseba je ta, s katero se govori
(ti, vidva, ve dve, vi, ve); tretja oseba je ta,
o katerej se govori.

Kateri teb zaimkov zaznamujejo moški spol?
kateri ženski? — kateri srednji? — kateri ženski in
Srednji? — Kateri zaimki so v ednini? — dvojini? —
množini?

53. naloga. Prepišite te stavke in podčrtajte osebne
zaimke: Jaz sem kmet. Medve sve sestri. Ti si kupec.
Midva sva brata. Mi beremo. Vidva računita. Me pletemo.
Vedve ste švelji. Ve štejete. Janez ne piše; on risa.
Prijatelja se ljubita; ona si pomagata. Deklica je pazljiva;
ona je pridna. Gosenice lazijo ; one so škodljive.

54. naloga. Povejte osebke v gornjih stavkih!

Vprašalni zaimki.

§. H.

Kedo trka? Kaj ropoče? Oegav je klobuk?
Kateri je hvaležen? Kakšen  je zid?

173

Zaimki, ki vjirašujejo po osebali in reččh, so
vprašalni zaimki, Ti so: kedo (kdo), kaj, kateri, a, o
(kteri), čegav, a, o, kak, a, o, — kakdv, a, o,
kakšen, šaa, šno, kolik, a, o, kolikšen, šna, šno,
k o lik er, a, o.

55. naloga. Poiščite iz sledečih stavkov vprašalne
zaimke: Kaj delaš? Kedo poje? Cegav je nož? Kakšna
je hiša? Kolikšno je plačilo? Kateri je priden? Kakovo
je pero ?

Odgovarjajte tem vprašanjem!

O p omn j a. Vprašalna zaimka kedo  in kaj  se skla¬
njata, kakor je v t>. §. povedano. Sklanjajte!

Nedoločni zaimki.

§• 12 .

Nekedo  je potrkal. Vsak  ni kovač. Nihče  se ne
prikaže. Marsikedo  pride. Vse se je treslo-

Nedoločni zaimki kažejo na kako osebo
ali  reč, katere nečemo ali ne moremo imenovati.
Nedoločni zaimki so: (kedd)  (kdo), nekedd, ni-
kedd, nihče, malokedo, marsikedb, vsakedd,
(kaj), nekaj, nič, kateri,  a, o (kteri), nekateri,
marsikateri, malokateri, kak, a, o, marsikak,
vsak,  a, o, ves, vsa, vse.

56. naloga. Prepišite sledeče stavke ter podčrtajte

osebne zaimke enkrat, nedoločne dvakrat: Jaz sem mlad.
Nikedo se ne oglasi. Ti si star. Nekaj se sveti. Marši-
keclo je ubog. Midva sva močna. Vidva sta slaba. Vsakedo
veruje. Medve sve deklici. Ved ve ste učenki- Vse se dobi.
Mi smo zdravi. Vi ste bolni. Malokateri posluša. Oni so
pobožni. '

57. naloga. Poiščite iz 56. naloge vsa vezila!

174

b. Dopovedek.

§. 13.

Ponovilo. 1. Povejte stavke, v katerih je dopo¬
vedek kak samostavnik.

2. Povejte stavke s pridevnikovim dopovedkom!

3. Z gl a go lovi m dopovedkom !

4. Kaj je dopovedek?

5. Kaj se o osebku lahko dopoveduje?

6. Kaj je glagol?

Glagol.

Oseba in število.

§■ U.

Jaz delam midva delava (medve dela ve)

ti delaš vidva delata fvedve delate)

On (ona, ono) dela ona delata (onč delate)

mi (me) delamo
vi (ve) delate
oni (onč) delajo.

Tudi pri glagolu razločujemo trojno število
in trojno osebo (§. 10). Glagoli se po osebah in
Številih pregibljejo ali spregajo.

Opomnja. Osebni zaimki postavljajo se pred glagol,
kadar se vpraša: kedo  dela to ali ono? N. pr. Kedo
bere, piše, m<51i? — Jaz berem, ona piše, on mdli. Ce
se pa odgovarja bolj na vprašanje: kaj dela kedo? —
takrat se osebni zaimki navadno izpuščajo. N- pr. Kaj
delaš? — Berem. Kaj dela? Piše, mdli.

58. naloga. Spregajte glagole: im d m, berem, nosim
1. z osebnimi zaimki, 2. brez njih.

Množina Dvojina Ednina

Čas.

§• 15.

175

Ponovilo. Koliko časov je razločevati?

59. naloga. Povejte te stavke v preteklem in v pri¬
hodnjem času: Dan se daljša, noč se krajša. Travniki
zelenč *). Ptice prihajajo, gnezdijo, valč, čvrčč. Kukavioa
kuka. Bučele rojijo in nanašajo med. Drevje poganja.
Vrtnar koplje. Sadjerejee obrezuje. Pastirji pojč *).

60. naloga. Vročina je pritiskala. Ljudjč so se
potili. Cvetlice so venele. Drevje je usahnilo. Kosci so
pokosili. Smrt je ustrelila; ona ni zgrešila. Vidva nista
poslušala.

Povejte te stavke v sedanjem in v prihodnjem času!

Povejte spol, število in sklon posameznih samostavnikov!

Pretekli in prihodnji čas pravih glagolov se
izobražuje s pomočjo glagola  sem-biti.

Pomožni glagol  biti (primeri 56. nalogo) pre-
giblj e se takd :

sedanji čas

I I. sem
2. si

3. je

I I.sva,sve
2. sta,ste
3. sta, ste
; 1. smo
j 2. ste
'3. so

pretekli čas
sem bil, a, o
si bil, a, o
je bil, a, o
sva bila, sve bili
sta bila, ste bili
sta bila, ste bili
smo bili, e, a
ste bili, e, a
so bili, e, a

prihodnji žas
bddem (bom)
bddeš (boš)
bode (bo)

bodeva(bova),bodeve(bove)
bod eta(bosta), bodete(boste)
bodeta(bosta),bodete(boste)
bodemo (bomo)
bodete (boste)
b<5do (bojo).

*) O pom n j a. V tretjej osebi množine skrajšajo glagoli včasih končnico
ijo v 4 ,  končnico ejo pa v 6 .

176

Kakor glagol sem pregiblje se tudi nisem
Spregajte!

Opomnjiea. Ne recite: Jaz sem ne lačen —-
ampak: jaz nisem lačen; ne: Jaz sem ne bil —
ampak: jaz nisem bil.

J ,

Tvorna in trpna oblika.

§. 16 .

Kmet orje. Njiva je or A  na. Njiva se orje.

Zidar je zidal. Hiša je bila zidana. Hiša se je
bila zidala.

Oče bodo kaznjevali. Fant bode kaznjevan.
Fant se bo kaznjeral.

Tvorna oblika kaže, da oseba ali reč, o
katerej se govori, sama kaj dela.

Trpna oblika kaže, da oseba ali reč trpi, da
se ž njo kaj godi.

61. naloga. Prepišite iz sledečih stavkov glagole ter
povejte, so li v tvornej ali v trpnej obliki: Gospodinja
peče. Kruh je pečen. Žanjice žanjejo. Žito se žanje.
Pšenica je požeta. Lovec streli. Zver je ustreljena. Nekedo
kliče. Mi smo poklicani. Dekle pčre. Perilo se pčre.
Hlapec seka. Drevo je posekano. Rezilo rani. Roka je
ranjena. Kedo plača? Dolg je plačan. Bog razodeva.
Vera je razodčta. Skleda je omita.

62. naloga. Postavite te stavke v pretekli in v pri¬
hodnji čas!

63. naloga. Poiščite v teh stavkih osebke, — samo-
stavnike (spol, število) in zaimke!

177

4. Dniaarnaj dela;gospod naj bere; učenik naj uči;

5. Delanje hasne; branje kratkočasi; učenje je potrebno.

Nakloni ali čini govora so različni:

1-,. Nedoločnik naznanja djanje brez ozira na
osebo ali reč.

2. Velelnik naznanja, da se kaj veleva, pre¬
poveduje, opominja.

3. Določnik naznanja naravnost, kaj kedo
dela, ali kaj se godi.

4. Zelelnik razodeva kako željo ali voščilo.

5. (Jlagolnik je iz glagola izpeljan samo-
stavnik.

64. naloga. Povejte, v katerih naklonili so glagoli
sledečih stavkov: Delaj! Moli. Bolnik trpi. Trpi! Pes tuli.
Vi stradate. Stradajte! Sosed je umrl; naj počiva. Bodi
postrežljiv! Človek naj gospoduje. Solnee vzhaja. Bodiva
prijatelja! Upajmo! Spanje krepča. Drevje naj rodi.
Kričanje se sliši.

Postavite vsak glagol teh stavkov v štiri prve
naklone!

Kako se glasi velelnik pri glagolu biti (v vseh
številih) ?

65. naloga, a) Postavite v velelnik sledeče glagole:
vprašati, čakati, ostati, bežati, pozabiti, molčati, častiti, plesti.

b) Porabite jih v stavkih z določnikom, z želelnikom!

Izpeljite iz njih glagolnike!

Drago berilo in slovnica za ljudske Sole.

12

178

66. naloga. Napišite djanja v nedoločniku, ki so
tem-le nasprotna: molčati, sovražiti, dajati, škodovati,
odpirati, grajati, povikševati, kupovati, živeti, spati, stati,
jokati.

67. naloga. Premenite določni naklon pri glagolih
59. in 60. naloge v velelnik in želelnik!

Ponovilo.

§. 18.

Pri glagolih je treba paziti: 1. na osebe in
števila, 2. na čase, 3. na obliko ali dobo, 4. na
naklone.

Pridevnik.

§• 19-

Povejte stavke s pridevnikovim dopovedkom! Kaj
naznanja pridevnik (prilog)?

Kralj je mogočen. Hiša je lepa. Poslopje je visoko.
Okno je ozko.

Postavite te stavke v dvojino in množino!

1. Pridevnik se vjčma se svojim samostav-
nikom v spolu, sklonu in številu.

Vojvoda je mogočen. Kralj je mogdčn-iši. Cesar je
n a j mogdčniši- Bog je vsega mogočen. Sestra je stara.
Teta je star-ša (stdr-ja, star-e j a, star-čjša). Babica je
najstarejša. Zlato je potrebno. Žeplo je bolj potrebno.
Železo je najbolj potrebno.

2. Kadar pridevnik naznanja ne le lastnosti
oseb in reči, ampak tudi povč, v katerej meri se
jim lastnost prilaga, tedaj se stopnjnje.

Pridevnik se stopnjuje po treh stopnjah.

179

Prva stopnja kaže lastnost kake osebe ali
reči brez primerjave z drugo.

Druga ali primerjalna prilaga lastnost osebi
ali reči v večjej ali manjšej meri ko drugej. Ta
stopnja se izobrazi, ako se pridevnikovemu
deblu pri tik a ši, iši, ji, eji, ejši.

Druga stopnja se tudi izobrazi, če se prvej
stopnji besedica bolj predstavi.

Tretja ali presežna stopnja prideva lastnost
osebi ali reči v najvišjej ali v najnižjej meri.

Ta stopnja se obrazi: 1. če se primerjalnej
stopnji besedica naj spredaj pritisne; 2. če se dč
pred prvo stopnjo najbolj, 3. če se dč pred prvo
stopnjo ena izmed teli besedic in zlogov: zelč.
kaj, močno, jako, silno, prav, vele-, vse-, vsega-, pre-.

68. naloga. Stopnjujte pridevnike: slab, moder,

pravičen, rodoviten, srečen, miren, pameten, resničen,
ubogljiv, učen, rudeč.

Oče je stareji nego sin. Železo je trše ko svinec.

Opomnja. Kadar se dve reči primerjate, rabite
se besedici nego in ko (kot).

69. naloga. Primerjajte sledeče reči in stavite pri¬
devnike v drugo in tretjo stopnjo: konj, tele, krava,

močen. Kilometer, meter, decimeter, kratek. Koza, krava,
ovca, koristen. Cerkev, poslopje, hiša, lep. Klet, čumnata,
izba, svetel. Vigred, jesen,poletje, prijeten. Pes,mačka,zvest

§. 20 .

Fant se uči. Ali se fant uči? Fant, uči se! Fant naj
se uči.

Stavki so: 1. pripoved ovalni, 2. vprašalni,

3. velčlui, 4 .  želčlni. Na konci pripovedovalnih

12 *

180

stavkov stavimo piko, na konci vprašalnih
vprašaj; pri velčlnih in želvinih stavkih stoji
klicdj (! ), včasih samo pika.

70. naloga. Pretvorite sledeče stavke narpred v vpra¬
šalne, potem v velelne. Otroci se zbudč. Sestra se oblači.
Dekla ji pomaga. Učenci molijo. Živina se pase. Deklica
odgovarja. Kristjan veruje.

Ponovilo.

Kateri govorni razpoli se rabijo za osebke? za
dopovedke? Katere stavke imenujemo gole? i. t. d.

Vsestransko ponavljanje zadnjih 20 §§.

II. Razširjen stavek.

§. 21 .

Učenec piše. — Pridni učenec piše. Učenec piše
nalogo. Učenec lepo piše. — Pridni učenec piše
nalogo. Pridni učenec piše slovniško nalogo.
Pridni učenec lepo piše slovniško nalogo.

Stavek, kateri ima razen osebka in dopo-
vedka (in vezila) še druge besede, imenuje se
razširjen ali izobražen stavek.

Besede, katere se nahajajo v stavku razen
osebka in dopovedka (in vezila), zovejo se nebi-
stveni ali pridjani stavkovi členi. Z njimi se
bolj natanko določuje in pojasnjuje osebek nb
dopovedek ali obi.

181

\ A 1  M ■’

a. Osebek.

S a m o s t a v n i k.

§. 22 .

Spol samostavnikov.

Oče, sin, orel; potok, mesec, grad, razum.

Mati, hči, kokoš; zvezda, nit, vas, bolezen.

Dete, jagnje, kljuse; žito, vino, polje, vreme.

Kako se dele samostavna imena? Koliko spolov je
razločevati V

Spol se kaže po pomenu in po končaji. Po
pomenu so:

1. moškega spola imena moških oseb in samcev
v živalstvu;

2. ženskega spola imena ženskih oseb in samic
v živalstvu;

3. srednjega spola imena mladih bitij, katerih
spola še ne čislamo.

Po končaji so:

1.  moškega spola samostavniki na soglasnik, ki
privzemajo v rodilniku a:

2. ženskega spola samostavniki na a, ki dobi¬
vajo v rodilniku e, in samostavniki na soglasnik,
ki imajo v rodilniku i,

3. srednjega spola samostavniki na o in e.

71. naloga. Določite spol sledečim samostavnikom
ter povejte, kateri so lastna, kateri občna. — skupna —
snovna in miselna imena.

Pohlevnost, hvala, krdelo, prah, krasota, Matija,
siromaštvo, prijatelj, knjiga, Dunaj, množica, obleka
gozd, Primorje, olje, čreda, deca, poštenost, čeljust,
svinec, sol, Avstrija, bogastvo, žival.

182

Sklanjava samostavnikov.

Koliko sklonov, števil in sklanj je razločevati? Kaj
se pravi sklanjati?

Po zgledu „jelen“ se sklanjajo moški  samo-
stavniki sč širokim končnikom (Glasje §. 4), po
zgledu „kovač“ samostavniki z ozkim končnikom,
po „grad“ pa enozložni samostavniki, ki imajo
v rodilniku naglašen U.

183

Kedaj je pri moških samostavnikih tožilnik ednine
enak imenovalniku?

Kedaj se v družilniku piše z, kadaj s — s 6 — ž? (§. 7).

Opomnja 1. Samostavniki s polglasnim e na
konci ga radi izpuščajo po vseh sklonih, kadar
jim prirašča kak glasnik; besedi kamen in mesec
pa ga ne izpahujete.

Opomnja 2. Samostavniki, ki se v rodilniku
ednine končavajo na ha, da, ta, dobivajo v množnem
imenovalniku navadno je,

Opomnja3.Samostavniki:konj,las, mož, otrok,
Vol,  zob, glasč se v rodilniku dvojine in mno¬
žine: konj, las,  mož, otrok, vol,  zob.

72. naloga. Sklanjajte samostavnike: kralj, cesar
(rod. cesarja), pevec, mesec, tat, zvon, brat, golob,
gospod, zob.

73. naloga. Pritaknite namesto črtic sklonila ednine:
Voda je v vodnjak—. Na potok— napajamo vol— in
konj—. Voz rabi mladenič—, mož— in starčk—. Vojak
aluži cesai—. Nisem videl prijatelj—. Sin— ni domd. Grrad
»a breg— je podrt. Ne pajdaši se z hudobnež—.

Postavite samostavnike narpred v dvojino, potem
v množino!

74. naloga. Izpišite gole stavke!

184

Pazite. Nit ima v edinjem rodilniku nenaglašen,
klop  pa naglasen i.

Opomnj  a. Samostavniki na ev se sklanjajo po zgledu
riba;  le edinji tožilnik je enak imenovalniku, edinji
družilnik pa se jim končuje na rjo.

Kaj je pomniti o samostavnikih, ki imajo pred a
dva ali več soglasnikov? (§. 7).

75. naloga. Sklanjajte samostavnike: mravlja, miš,
gos (gosi), molitev, cerkev, kaplja, žival, kost.

Srednja sklanja.

§. 25.

Ednina.

185

Dvojina.

O pom n ja. Nekateri srednji samostarniki se sklanjajo
s prirastkom t (dekle, dete, jagnje, tele, žrebe), drugi
s prirastkom es (drevo, kol<5, nebo, okd (očesa), perd, telcS,
uhd (ušesa), zopet drugi pa s pomnožkom n (breme, ime,
pleme, seme, vreme).

76. naloga. Sklanjajte samostavnike: sedlo, lice,
žrebe, ubo, pleme, predmestje.

Op o maja. Pred j se vtika v rodilniku dvojine in
množine včasih i. Kedaj pa se e vstavlja? (§. 7).

77. naloga. Grm ne podira drevesa. Sedlo je jezdecu
potrebno. Nenamazano kold škriplje. Praše rije; pišče
zoblje; žrebe poskakuje. Orjem z oralom. Postavite te
stavke v dvojino in množino!

78. naloga. Prepišite te stavke in podčrtajte besede,
s katerimi so razširjeni.

186

§. 26.

Grospčda se je pripeljala. Vreme je jasno. Deci
se daje močnik. — Ubogajte starišem! Grosli milo
donč. Vrzi konjem sena v jasli. Ne odpiraj vedno duri.
Vrata  so večja nego duri. Drevo se do tal pripogiba.
Drva  so borova. L j ud j č so različnih stanov.

Nekateri s am ostavniki se rabijo samo v
ednini, nekateri samo v množini.

Beseda ljudjč (namesto človeki) se pregiblje tako:

1. ljudjč, 2. ljudi, 3. ljudem, 4. ljudi, 5. pri ljudčh, 6. z ljudmi.

Pri samostavniku je treba paziti: 1. na

spol, 2. na število, 3. na sklon.  4. na  sklanjanje.

79. naloga. Po mest— in trg— živi mnogo roko-
delc—. Napravljajo človek— oblek— in druge reč—.
Tkalec tkč platn—; švelja dela srajc—, rut—. Krojač
razreže sukn— ali platn—• se škarj—: on šiva se šivank—-
in nit—. Crevljar dela se šil— na kopit— iz usnj—

črevlj—. Mizar skoblja desk-skoblj—. Mesar kolje

z nož— ali — mesarnic— razno živin—.

Prepišite te stavke, pridenite namesto črtic sklonila
ter podčrtajte nebistvene stavk ove člene !

b. Dopovedek.

Glagol.

§. 27.

Ponavljajte pravila v §§. 14—18!

1. Spoštujem stare ljudi. Solnce greje zemljo. Bog
ljubi pravico.

2. Deček spi. Solnce sije. Pogorje orumenčva.

3. Bliska se, grmi in treska. Dani se. Mračl se.

4. Vtiraj se greha! Čudi se božjej vsemogočnosti!
Bdj se slabe tovaršije!

187

1. Glagoli, kateri kažejo tako djanje, ki
prehaja na kako drugo osebo ali stvar, so preha-
jalni glagoli.

2. Glagoli, kateri kažejo tako djanje, ki
ne prehaja na kako osebo ali stvar, so neprehajalni
glagoli.

3. Glagoli, kateri se rabijo samo v tretjej
e din jej osebi, so brezosebni.

4. Glagoli, kateri naznanjajo kako povratno
djanje, so povračalni. Navadno imajo pri sebi
povračalni zaimek „se.“

80. naloga. Izpišite iz 79. naloge prehajalne, iz 64.
pa neprehajalne glagole!

c. Prilastek.

§. 28.

Katere stavk ove člene imenujemo nebistvene ali
pridjane?

Pastir pase. Brat je rokodelec. Posoda je stara.

Naš pastir pase.  Drugi brat je rokodelec.  L esčna
posoda je stara.

Drugi brat  je  spreten rokodelec.  Leteča muha
ne pikne.

So li stavki prve vrste goli ali razširjeni? Kakšni
so stavki druge in tretje vrste? Zakaj?

Pridjani členi, kateri pojasnjujejo samo-
stavnike v stavkih, zovejo se prilastki.

Po prilastkih se vpraša  s: kakšen, a, o? čegav,
a, o, kateri, a, o, kdliko?

188

1. Pridevnik.

§. 29.

Ponavljajte pravilo v 19. §. pod 1.

81. naloga. Odgovorite pismeno tem vprašanjem:
Kateri človek ne more govoriti? Kakšna posoda je
prozorna? Kateri lonci so močni? Kakšna pijača je
voda? Katero oblačilo greje? Kakšna obutev tišči?
Kateri učenci se hvalijo. Kateri nožje se brusijo?

Podčrtajte prilastke!

82. naloga. Prepišite te stavke in podčrtajte pridevnike,
ki so prilastki: Tihe vode so globoke. Silo je črevljarsko
orodje. Zadovoljni je srečen. Mlinski kamen je okrogel.
Hudobni beži. Navada je železna srajca. Dan je bel;
vstani, leni! Oče so stari; stari oče so ded. Sladki koren
je sladek. Svedrčev koren ni sladek.

Sklanjanje pridevnikov.

§. 30.

Pridevnik je tudi sklanjalno besedno
pleme.

Kaj se pravi sklanjati ?

Prilogi se sklanjajo po tem zgledu:

Moški spol. Zenski spol. Srednji spol.

*) Pred sklonili ega, e in, emu se izpreminjajo g, h in k pogostoma
v sorodne: z, s in c.

**) Primeri §. 7.

189

O po milj a. Imenovalnik ednine se v srednjem spolu
končava na o ali e. Kedaj na e? (Primeri §. 7. opomnjo 1.)

83. naloga. Sklanjajte: Lep travnik, lepa klop, lepo
mesto, nov klobuk, stara miza, široko polje.

84. naloga. Postavljajte namesto črtic primerna
sklonila: Orel ima močn- perut-. Plovn- Drava nosi
težk- šajk-. Y pešk- nekater- rek- se najde čist- zlato.
Daj ubog- mal- dar! Pišemo z jeklen- ali gosj- per-.
Človek vidi z oč-, posluša z ušes-, voka z nos-, pokuša
z ust-, posebno z jezik- in čuti z život-. Krava ima
okrogl-, gladk- in votl- rog-, gol in moker gobec in
širok- nosnic-. Barve je rujav-, bel-, črn- ali lisast-.
Temn- noč se umika bel- dnev-. Prodal sem star- konj-.
Pozdravi popotn- mož- !

190

Stopnjevanje pridevnikov.

§. 31.

Ponavljajte pravila v 19. §. pod 2.

85. naloga. Zapišite pridevnike, ki imajo sledečim
nasprotni pomen: Yisok, dolg, lahek, debel, širok, trd,
plitev.

Pridevniki na ek in ok se stopnjujejo
večinoma po odpahnenej končnici.  N. pr. visok,
vis-ji- višji-viši; nizek, nizji-nižji-niži.

Govori se pa tudi visokejši, nizkeji.

Nekateripridevnikiseposvojestopnjujejo.
Taki so: velik— večji—veči; majhen—manjši; dober—
boljši; dolg— daljši (dalji).

Stopnjevani pridevniki se sklanjajo kakor
nestopnj evani.

2.  Zaimek.

Katere besede imenujemo zaimke?

Osebni zaimki.

§. 32.

Ponavljajte pravila v §. 10.!

Osebni zaimki se sklanjajo takd:

191

1. midva, med ve

2. naju (naji)

3. nama

4. naju (naji)

5. pri naju (nama)

6. z nama

1. mi, me

2. nas

3. nam

4. nas

5. pri nas

6. z nami

D v oj i n a.
vidva, vedve
vaju (vaji)
vama
vaju (vaji)
pri vaju (vama)
z vama

Množina,
vi, vč
vas
vam
vas

pri vas
z vami

ona onč onč
nju, ju
njima, jima

nju, ju

pri njih (njima)
ž njima.

oni onč onč
njih, jih
njim, jim

“je, je jih

pri njih
ž njimi.

Svojilni zaimki.

§. 33.

Moj nož je oster. Tvoje veselje je moja sreča.
Vzemi s v oj svinčnik! Na j i n a sestra je vajina prijateljica.
Naš travnik je pokošen. Vaša pšenica cvete.

Kakšni so ti stavki? S katerimi besedami je izo¬
bražen prilastek?

Besede: moj, a, e, najin, a, o, naš, a, e;

tvoj, a, e, vajin, a, o, vaš, a, e;
n j egov, a, o, njen, a, o, njun, a, o, njihov, a, o;
ončgov, a, o; svoj, a, e; čegar, a, o
kažejo, čegava je oseba in stvar. Zat<5 jih
imenujemo  svojilne zaimke.

Kateri kažejo na prvo, kateri na drugo in tretjo
osebo ?

Svojilni zaimki se sklanjajo kakor pri¬
devniki in se tudi rabijo za prilastke.

192

86. naloga. Sklanjajte: Moj lep vrt, naš priden tesdr,
vaša ostra britev, najino težko breme.

87. naloga. Izpišite iz sledečih stavkov svojilne zaimke
in pristavite pri vsacem, katere osebe, katerega spola,
števila in sklona da je:

Brat mojega očeta je moj stric. V našem življenji
se čredijo jasni in oblačni dnevi. Vsaka dežela ima svoje
šege. Umolknile so njune besede. Vajina mati je pametna
žena; njen svet je dober. Pomagaj bližnjemu v njegovih
nadlogah! Ljubi domovino po njenej ceni! Zaupam na
vašo prijaznost. Najino prijateljstvo ostane.

88. naloga. Prepišite te stavke in podčrtajte vse
prilastke!

Kazalni zaimki.

§. 34.

Vidim moža, ki nosi težek koš, in pravim:. Ta mož
nosi težek koš. Koš tega  moža je težek. Temu  (možu)
moram pomagati. Tega  (moža) koš teži.

Kazalni zaimki kažejo na osebo ali reč,
o katerej se govori.

Kazalniki so: ta, ta, to (ta-le, ta-le, to-le); oni,
a, o; tisti, a, o; tak, a, o; takšen, a, o: tolik, a, o.

Kazalni zaimki se sklanjajo kakor pridev-

193

Dvoj in a.

1 .

2 .

3.

4.

5.

6 .

1 .

2 .

3.

4.

5.

6 .

Množina.

89. naloga. Sklanjajte: Ta moj klobuk, ta moja knjiga,
to moje oblačilo, tisti polž, ona-le kokoš, takšno srce.

90. naloga. Ta javor je visok. Beseda tega moža
mi srce gane. Pri tej ženi sem dobil posojilo. S tistimi
otroci se rad igram. Darovala sta ta in oni. Takih pesmi
še nisem slišal. Varuj se slabih tovarišev; njihovo srce je
hudobno. Skrbi za svoje zdravje! Hodi po pravih potih;
srečen bodeš na tem in na onem svetu.

Tudi kazalni zaimki nam rabijo za
prilastke.  Poiščite prilastke: 1. pridevnike, 2. kazalne,
3. svojilne zaimke!

Vprašalni zaimki.

§. 35.

Imenujte vprašalne zaimke! Kako se sklanjata zaimka
kedo in kaj?

Ostali vprašalni zaimki se sklanjajo kaloi
pridevniki ter se tudi rabijo za prilastke.

Drago berilo in slovnica za ljudske Sole. 13

194

91. naloga. Katere dele ima rastlina? Kakšen ptič
je škrjanec? Katero orodje je tesarsko? Čegav kruli ješ?
Kolikero sklanjo poznate?

Izpišite iz tek stavkov prilastke!

Nedoločni zaimki.

§. 36.

Ponavljajte §. 12!

Nedoločni zaimki se sklanjajo ali po zgledu
kedo, ali pa po pridevnikovej sklanji. Ves se
pregiblje kakor ta, ta, to; nič pa tako-le:  1. nič,
2. niččsa (ničesar), 3. ničemu (ničemur), 4. nič, 5. pri
niččm (ničemer), 6. z ničim (ničimer).

92. naloga. Kateri apostelj je zatajil Kristusa? Ko¬
likero žito raste na polji? Svoja roka svoj gospod. čegav
denar je ta? Ne dotakni se tega denaija!

Poiščite raznovrstne zaimke! Poiščite prilastke!
Imenujte osebne, svojilne, kazalne, vprašalne in nedoločne
zaimke! Sklanjajte nekatere!

3. Števniki.

§. 37.

Človek ima dve očesi, dve ušesi, pa ena usta.
Roka ima pet prstov. Peti  učenec v tretjej  klopi je
vrl fantek. Nekatero  berilo beremo štirikrat.  Imamo
trojna  jedila. Seme rodi včasih stoteren  sad. Vsi
sesavci dihajo s pluči. Orlica izvali po dvoje, po troje
mladih.

Stevnik naznanja število oseb ali reči.

v

Števniki so

1. določni,  kateri na tanko  kažejo število oseb
ali reči; 2. nedoločni,  kateri le površno  značijo število
oseb ali reči. Nedoločni števniki so: mnogo, veliko,

m

malo, dosti, več, manj, preveč, premalo, precej,
obilo, nekoliko, noben (a, o) (nobeden),  mnogi, ves
(vsa, vse),  vsak, nekateri, malokateri, marsikateri,
nekaj, nič.

Nekateri števniki so nedoločni zaimki,
kadar v stavkih namestujejo samostavnike.

Katere besede so zdaj nedoločni števniki, zdaj pa
nedoločni zaimki?

93. naloga. Izpišite iz teh stavkov narpred določne
števnike: Eden drobi; drugi kosi. Zima trpi več mesecev.
Vsak teden šteje sedem  dni; vsak dan ima štiri in dvajset
ur. Nekoliko mesecev šteje trideset dni, nekaj pa en dan
več; februvar ima le osem in dvajset ali devet in dvajset
dni. Z6b dosti, kruha malo. Svet je vseh ljudi dom.
Ustrelil sem petero škodljivih ptičev. V vročih krajih je
mnogo hudih zverin. V mlinu se dvakrat povč. Nekateri
ljudje so črne barve.

Glavni števniki.

f  §• 38.

Prežvekovalci imajo štiri  noge. Odrasel človek ima
82 zob. Leto šteje dvanajst  mesecev.

Grlavni števniki kažejo,  koliko je oseb ali reči.

94. naloga. Odgovarjajte pismeno tem vprašanjem in
podčrtajte potem glavne števnike: Koliko let si star ?
Koliko krajcarjev šteje goldinar? Koliko krajcarjev ima
dvajsetica? Koliko minut ste dve uri ? Koliko prstov
imaš na obeh rokah? Koliko metrov stori dekameter?
Koliko litrov stori hektoliter? Koliko učencev (učenk) je
v tvojej klopi?

števnik eden, -a, -o, ali en, -a, -o se s-klanja
kakor pridevnik, dva, -e, obd, -č pa kakor kazalni
z aimek ta v d voj ini.

13 *

196

Sklanjajte: dva kralja, obe niti, dve mesti!
Števniki trije, tri, štirje, štiri, pet se pregib-
ljejo tako:

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

1. trije, štirje

2. treb, štirih

3. trem, štirim

4. tri, štiri

5. pri treh, štirih

6. s tremi, štirimi

Za vse tri spole.

pet

petih

petim (em)
pet

pri petih
s petimi (črni).

tri, štiri
treh, štirih
trem, štirim
tri, štiri
pri treh, štirih
s tremi, štirimi
Po sklanjalu „pet“ se ravnajo vsi višji glavni
števniki od „pet“ naprej.  „Sto“ in največ tudi
„tisoČ“ se ne sklanjata.

95. naloga. Prepišite sledeče stavke in podčrtajte
prilastke: Eden krivični krajcar deset pravičnih snč. Naš
sosed je imel več otrok. Dva sina sta umrla; trije sini
in tri hčere še živč. Dve dekli ženete dve teleti. Vsako
leto ima štiri četrtletja. V marsikaterem panji je 15 do
20 tisoč buček Gosenice imajo navadno 16 nog.

Vrstilni števniki.

§. 39.

Marcij je tretji  mesec. Zima je četrti  letni čas.
Sedmi  dan je nedelja.

Vrstilni števniki kažejo vrsto, v katerej so
stvari druga za drugo. Ti števniki odgovarjajo
na vprašanje: koliki, kolika, koliko?

Pazite! Za številkami, ki značijo vrstilne
števnike, postavlja se pika.

Vrstilci so po sklanji pravi pridevniki.

96. naloga. Odgovaijajte pismeno tem vprašanjem in
podčrtajte vrstilce.* Koliki dan tedna je torek? — petek?

197

— sreda? Koliki mesec je november? — janurar? —
oktober? V katerem stoletji živimo? — Kedaj imajo pre¬
svetli cesar svoj god? Koliki dan avgusta je njih rojstveni
dan? Katerega leta so začeli naš cesar vladati?

Ločilni števniki.

§. 40.

Mavrica je sedmčr trak. On ima šestero konj.
(On ima šest konj. Razloček?)

Ločilni števniki edin, a, oj dvoji, a, e, troji,
a, e, čveteri, a, o i. t. d. značijo na vprašanje
kolikčr, a, o? razpole ali plemena oseb ali reči.

Po sklanji so pravi pridevniki.

97. naloga. Izobražujte iz tri, štiri, pet, sedem,
dvanajst ločilne števnike in porabite jih v stavkih!

Množilni števniki.

§. 41.

Edinj, a, e, enojen, a, o, dvojen, a, o, dvojnat, a, o,
četveren, a, o, četvernat, a, o, i. t. d. kažejo na vpra¬
šanje: kolikeren? pomnožbo kake reči.

Izobražujejo se iz ločilnih števnikov, če se
jim pritakne en ali nat.

Po sklanji so pridevniki.

Glavni, vrstilni, ločilni in množilni števniki
so določni števniki.

4. Deležniki.

§. 42.

Muha leti. Leteča muha pikne. Odletela muha
je piknila. Hlapci delajo. Delajoči hlapci so trudni.
Predelana naloga je dobra. Krovec krije. Krovec je
kril. Krita streha je potrebna.

198

K naklonom se štejejo tudi deležniki (§. 17).

Deležnik ne kaže samo kedaj, ampak tudi
kakd se djanje godi.

Deležniki so:

1. sedanjega časa,

2. preteklega časa.

Deležnik sedanjega časa se napravi, ako se
okrajšanej obliki 3.množne osebe pritakne Č,Ča,Če.

Deležnik preteklega časa je dvojen:

1. tvorne oblike,

2. trpne oblike.

Prvi se izobrazi, če se glagolevemu nedo¬
ločniku namesto ti pritakne 1, la, lo.

Z deležnikom preteklega časa tvorne oblike
se izpeljujeta pretekli in prihodnji čas, ako se
sestavi sč sem in bodem.

Deležnik preteklega časa trpne oblike se
izobražuje tudi iz nedoločnika, ako se mu na¬
mesto ti pritika n, na, no, en, ena, eno, ali t, ta, to.

S tem deležnikom se izpeljujejo časi trpne
oblike.

Deležniki so po sklanji pravi pridevniki.

98. naloga. Izobražujte vse tri deležnike pri teb-le
glagolih: pletem, tepem, pečem, štejem, trgam, pišem,
hvalim, krotim, svarim, berem, kupujem, žgem, zdihujem,
stanujem.

99. naloga. Izpeljite iz teh glagolov glagolnike!

100. naloga. Premenite določni naklon v deležni:
Solnčni žarki pekd. Tročina pritiska. Zemlja poka. Cvetlice
hirajo. Sivočrni oblaki pr e tč. Blisk šviga, grom bobni.

101. naloga. Napravite iz deležnikov prilastke ter
snujte nove stavke! N. pr. Pekoči solnčni žarki so rast¬
linam škodljivi.

Ponavljajte pravila v §§. 14—18, 27.

199

§. 43.

Varičnost je hči modrosti.  Razvaline življenja
novine. Človeku brez vere  ni verjeti. Ključ od vrat
je izgubljen. Mlini na sapo  so poredki.

Kako se vpraša po prilastku?

V prilastek služijo tudi samostavniki V
rodilniku  ali pa  s predlogom.

Predlogi kažejo razmere, v katerih so osebe
ali reči.

Predlogi se drugim besedam predlagajo
ter jih devajo vselej v kak sklon.

102. naloga. Prepišite te stavke in podčrtajte pri¬
lastke: Obleka ljudi je kazalo njih misli. Svetloba lune
ne greje. Cvet mladosti hitro vene. Velika ognja je
korist. Duh vijolic je prijeten. Začetek modrosti je strah
božji. Vedro vina se je iztočilo. Orodje iz železa je
močno. Drevo pri studenci je obrano. Ljubezen do cesaija
nas jači.

§. 44.

V ponovilo.

V prilastke nam rabijo:

1. pridevniki, 2. zaimki, 3. števniki,

niki, 5. samostavniki v rodilniku ali s
predlogom.

4. delež-
k aterim

d. Dopolnilo.

§. 45.

Učenec piše. Gol stavek.

Pridni učenec piše. S prilastkom razširjen stavek.

Pridni učenec piše nalogo.  S prilastkom in dopolni¬
lom  razširjen stavek.

200

Ribe imajo kri. Verujem poštenjaku. Bog je
vesel ponižnih. Dajajte milostinjo ubogim. Ezav je
prodal Jakobu prvorojenstvo. Kaplja je kaplji enaka.

Goli starki se širijo tudi z dopolnili.

Dopolnila so pridjani stavkovi členi, kateri
glagole in pridevnike v stavkih pojasnjujejo in
d opolnjujejo.

Kakor se v stavku včasih snide več prilast¬
kov, tako se pogostoma nabčre tudi več dopolnil.

Dopolnilo v tožilniku.

§. 46.

Gospodar zapusti postelj. On zbudi hlapce. Gospo¬
dinja pokliče dekle. Hlapci krmijo konje in vole; snažijo
tudi opravo in mažejo vozove. Potem odprd dvoriščna
vrata. Dekla napaja krave; ona jih pomolze in mleko
posnema. Gospodinja kuha zajutrek. Vsi dobč krepke
juhe. Posli zapustč dom. Obdelujejo polje. Vsak stori
svojo dolžnost.

103. naloga. Izpišite iz teh stavkov dopolnila !

104. naloga. Odgovarjajte pismeno tem vprašanjem
in podčrtajte dopolnila: Koga zalezuje mačka? Kaj objeda
zajec? Koga spoštujejo otroci? Kaj izdeluje lončar? —
tkalec? Kaj šivajo mati? Kaj razdira blisk? Koga po¬
kopava grobar? Koga nosi konj? Kaj nosi osel? Koga
imenujemo kralja živali? Kaj prodaja trgovec? Kaj kaže
ura? Učenik uči učence nemški jezik.

Pomnite: Prehajalni glagoli (§. 27) imajo
dopolnilo v tožilniku pri sebi.

Glagol učiti se veže z dvema tožilnikoma.

105. naloga. Podčrtajte dopolnila v sledečih stavkih:
Dete je štiri leta staro. Ta klada je dva metra dolga in
šestdeset kilogramov težka. Izba meri osemdeset štirjaških

201

metrov; dolga je deset metrov, široka osem metrov. Posoda
drži petdeset litrov. Ste pili je dvajset metrov globok. —
Povejte pri vsakej besedi, katerega besednega plemena
da je. —

Dopolnilo v dajalniku.

§. 47.

106. naloga. Odgovarjajte pismeno tem vprašanjem
s primernimi samostavniki v množini:

Komu uboga dober otrok? Komu se ne verjame?
Komu je delo sitno? Komu so deževni črvi v živež?
Komu škoduje mraz? Komu zaukazujejo višji? Komu
je zrak potreben? Komu ne bodite nadležni?

107. naloga. Podčrtajte dopolnila v sledečih stavkih:

1. Ubožcem deli; Bogu posojuje. Bogu se ne moremo
skriti. Strezi bolniku! Ogni se pijancu! Pametnemu se
tudi živina smili. Ne posmehuj se sivej glavi! Mačka se
ljudem prilizuje. Temna noč se umika belemu dnevu.

2. Ne bodi zavidljiv nobenemu! Vsacemu očesu je
reč drugačna. Sitemu trebuhu še pečenka ni všečna.
Mladini je uk potreben. Živež bodi starosti primeren!
Udani smo svojemu vladarju.

108. naloga. Izpišite iz 107. naloge 1. tiste glagole,

2. tiste pridevnike, ki zahtevajo dopolnilo v dajalniku.

109. naloga. Prepišite sledeče stavke; podčrtajte
dopolnila v dajalniku enkrat, dopolnila v tožilniku
dvakrat: Poljedelstvo daje deželi bogastvo. Prinesi sestri
skledo! Bogatin podari siromaku milostinjo. Miroljubni
podd sovražniku roko. Plačal sem upniku dolg. Odpusti
mi greh! Mravlja te uči marljivost. —

Povejte pri vsakej besedi, katerega besednega
plemena da je. —

202

Dopolnilo v rodilniku.

§. 48.

110. naloga. Odgovarjajte na ta vprašanja: Koga je
Bog vesel? Koga potrebuje bolnik? Česa je vreden dober
delavec? Česa se mokri ne boji?

111. naloga. Podčrtajte dopolnila v sledečih stavkih:
1. Poprimi se dela! Mladosti manjka izkušnje. Kruha
stradam. Bojim se kazni. Otroci se veselč božičnih praz¬
nikov. Praznega skednja se miš naveliča. Iznebil sem se
sitneža.

2. Mladina naj bo uka željna. Bog je hvale vreden,
človek pa pohvale. Hlev je poln živine. Prevzetnik je
časti lakomen. Ali si vajen dela?

112. naloga. Izpišite 1. glagole, 2. pridevnike, ki
zahtevajo dopolnilo v rodilniku.

Pomnite: Nekateri povračalni  glagoli
devajo dopolnilo v rodilnik, drugi v dajalnik.

Kateri glagoli so neprehajalni? Kateri brezosebni?

Nikavni stavki.

§. 49.

Slišim sladko petje. Ne slišim sladkega petja.
Trgam pisane cvetlice. Ne trgajte pisanih cvetlic!

Oče so domd,. Očeta  ni  domd.

Stavki so trdilni ali nikavni.

V nikavnih stavkih se tožilnikovo dopol¬
nilo pomakne v rodilnik.

113. naloga. Prenaredite sledeče trdilne stavke v
nikavne: Deček je postrežljiv. Mati so na polji. Sodar
dela sode. Voznik nosi kožuh. Zidar pripravlja apno. Jaz
imam*) dobro službo. Hočem pisati. Ljudje so siromašni.
Kupec kupuje žito. Učitelj poučuje nemarne otroke.

Opomnja. Nikavnica ne zrašča z glagoli sem, imam, hočem v: nisem,
nimam, nečem.

203

Ptice pojo vesele pesmi. Fant more vrečo vzdigniti.

114. naloga. Postavite te stavke v pretekli čas!

115. naloga. Zanikujte stavke 103. naloge!

Besedna plemena!

Dopolnilo s predlogi.

§. 50.

Kaj že veste o predlogih?

Cernu služi dopolnilo v stavkih?

116. naloga. Možaki govorč o kupčiji.  Pripovedo¬
val je o turških vojnah. Ukradena reč za gospodarjem
vrišči. Ne prepiraj se s kruhom! Konj se brani s krepko
nogo; bik bode z rogovoma. Ne jezi se nad krtom! Ali
si bil na soseda hud? Bodi prijazen proti vsacemu!

Prepišite te stavke in podčrtajte dopolnila enkrat,
prilastke dvakrat!

117. naloga. Izpišite predloge in zaznamujte, s katerim
sklonom da se vsak veže. N. pr. o — 5 skl.

Ponavljajte sklanjo osebnih zaimkov!

118. naloga.

Ljubi Andrej!

Bukve s podobami, katere si — v nedeljo kazal,
dopadle so — tako, da hočem očeta prositi, naj bi tudi
— take bukve kupili. Prosim, posodi — — za en dan,
da — morem očetu pokazati. Vrne — — nepokažene

tvoj

Aleš Trtnik.

V Brezičah, 29. julija 1879.

Postavite namesto črtic primerne osebne zaimke!

119. naloga. Prenaredite list tako, kakor bi Aleš
prosil v svojem in v imenu svojega brata.

204

V ponovilo.

§. 51.

Za dopolnila nam služijo besede: 1. v to-
žilniku, 2. v dajalniku. 3. t  rodilniku, 4. s kate¬
rim predlogom.

Kaj je pomniti o nikavnih stavkih?

Predlog.

§. 52.

Katere besede imenujemo predloge? Kam se stavijo
predlogi? Kaj je pomniti o besedah, pred katerimi stoj6
predlogi?

Predlogi z enim sklonom.

1.  Z rodilnikom vpregamo predloge: brez, do,

iz, od, blizn, okoli, razen, takraj, onkraj, zaradi,
zraven.

2. Z dajalnikom vežemo predloge:  k (h), proti.

3. S tožilnikom vpregamo predloge: čez, raz,

skoz, zoper.

Z mestnikom  se vežeta predloga: O, pri.

Predlogi z dvema sklonoma.

1. Z rodilnikom na vprašanje odkod? —z dru-

žilnikom na vprašanje  s kom? (s čim):
s, sč, z (ž).

2. S tožilnikom na vprašanje  kam? — z mest¬

nikom na vprašanje kje?: na, ob, po, v.

3. S tožilnikom na vprašanje kam? — z dru-

žilnikom na vprašanje kje?: med, nad,
pod, pred.

205

Predlog za

se vprega s tremi skloni:

1. Z rodilnikom na vprašanje: kedaj?

2. S tožilnikom na vprašanje: kam?

3. Z  družilnikom na vprašanje: kje?

120. naloga. Odgovarjajte s pripomočjo v oklepili
stoječih predlogov v polnih stavkih sledečim vprašanjem:
Kje se svetijo zvezde? (na). Kje je jež skrit? (za) Kam
e jež bežal? (za). Kje stoji vrč? (pod). Kam si vrč dejal?

(pod). Kje laja pes? (v). Kam si zapodil psa? (v). Kje stoji
drevo ? (med). Kam si drevo vsadil? (med). Kje sneg
dolgo leži? (po). Kam so te poslali? (po). Kam se vzdi¬
gujejo oblaki? (nad). Kje se vlačijo oblaki? (nad). Kje
hodi lovec? (ob). Kam si z loncem udaril? (ob). Kam
si stopil? (pred). Kje naj vsak pometa? (pred).

121. naloga. Vstavljajte v sledeče stavke primerne
samostavnike:

Ni sreče brez —. Voda teče do—.  Premog kopljejo
iz —. Delali smo od — do —. Sava izvira blizu —. Napravi
plot okoli —. Polje je takraj —. Travnik se razprostira
onkraj —. Mlin je zraven —. Roža se obrača k —. Krovec
je padel raz —. Cesta drži skoz —. Težko je plavati
proti —. Lisica je skočila čez —. Priča priča zoper —.

122. naloga. Namesto črtic vstavljajte primerna
sklonila:

Bučelica je padla v vod —. Golobček je sedel na
drev — in je videl bučelo po vod — plavati. Hitro odtrga
s kljun — peresce od vejic — in ga v vod — spusti.
Bučelica peresce srečno doseže in ž nj'—iz vod — prigomazi.
Zdaj zagleda lovec golobčeka na drev —. Vzame puško
v rok — in pomeri na nj —. Bučelica pa pribrenči in
lovca v rok — zbode. Lovcu roka omahne, puška poči
na stran; golobček zdrav in vesel zleti z drev —. Tako
je bila bučelica hvaležna proti golobč —.

206

123. naloga. Naloga kakor pri 121.

Pastir žene živino na —. On pase živino na —.
Solnce zahaja za —. Ono je za —. Voda lije z —. Orač
se postavi pod —. On stoji pod —. Deva si klobuk na —.
Ima klobuk na —. Deklica dene denar v —. Denar je v —.
Pot vodi nad —. Jastreb leta nad —. Berač stoji pred —.
Berač se postavi pred —. Svelja prišiva gumbo na —.
Dolina je med —. Prekladamo vrečo z ram — na —, s
kol — na —. Iz dežja pod —. Vodo gasimo z —. Idi s
trebuhom za —! Konj se brani s —, sova pa s —.

e. Prislovno določilo.

§. 53.

Brat je tam. Na pragu  se petelin repenči.
Danes  grem v mesto. Po zimi  je peč potrebna reč.
Curkoma  lije dež. Govorite na glas!

Deček piše. Pridni deček piše. Pridni deček piše
nalogo. Pridni deček piše nalogo pri mizi.  Pridni deček
z g o d a j piše nalogo. Pridni deček lepo  piše nalogo. Pridni
deček piše nalogo iz veselja.

Razenprilastkaindopolnilajetudi  prislovno
določilo pridjan stavkov člen. Prislovno določilo
določuje dopovedek in naznanja,  kje, kedaj,
kako ali zakaj se nekaj dela ali godi.

Za določilo se rabijo:

1. prislovi,

2. samostavniki s predlogi, pa tudi
brez predlogov.

Prislov.

§. 54.

Prislovi so besede, ki naznanjajo, kje,
kedaj ali kak(5 se kaj dela ali godi.
Znanijo torej kraj, čas ali način.

207

Krajevni prislovi

odgovarjajo na vprašanje: kje? kam? kod?
N. pr. tu, tukaj, tam, tamkaj, tja, tod, drugej, drugam,
drugod, nekje, nekam, nekod, kjer koli, kamor koli,koder koli,
nikjer, nikamor, nikod (nikodjer), zunaj, ven, povsod i. t. d.

124. naloga. Poiščite krajevne prislove v sledečih
stavkih: Povsod je dobro, doma najbolje. Kamor je šla
sekira, naj gre še toporišče. Spodaj toplo, zgoraj mrzlo.
Sopara se vzdiguje kvišku. Zunaj lep, znotraj slep. Jabolko
ne pade daleč od jdblani. Idi naprej, ne nazaj!

Časovni prislovi

odgovarjajo na vprašanja:  kedaj? kolikrat?
koliko časa?

N. pr. zdaj, nekedaj, kadar koli, skoraj, še, že, vselej,
potem, tedaj, nikdar (nikedar), nikoli, danes, jutri, včeraj,
zjutraj, nocoj, drevi, davi, zveččr, sinoči, zgodaj, letos,
lani, kmalu, pred (prej), precej, včasih (Časih), davno;
tolikrat*), dostikrat, večkrat, zopet, večinoma, vedno.

125. naloga. Postavite namesto črtic časovne prislove:

— lahko delamo. — meni, — tebi. Imej Boga — pred
očmi! Hudoben človek — ni srečen. — utegne marsikaj
drugače biti, kakor je bilo. — zvoni. Solnce — vzhaja,

— pa zahaja. — vstajamo. Bodi — pokoren! — smo
obilo naželi. — je toča pobila.

Prislovi načina

kažejo, kako se kaj dela ali godi.

N. pr. cel<5, da, drugače, gotovo, jako, le, manj,
menda, ndlašč, namreč, ndpak, narazen, narobe, nenadoma,

*) Opomnja. Števniki, ki se zrežejo z besedico „krat“, imenujejo se
ponavljavni ali prislovni  števniki. Izobražujte nekatere!
Katere vrste števnikov še poznate?

208

pač, polagoma, popolnoma, posebno, prav, res, samotež,
skrivaj, skupaj, vkup, zaporedoma, zarčs, zastonj, zel<5 i. t. d.

Pomnite: Kot prislov rabi se tudi

vsak pridevnik s končaj e m srednjega
spola.

126. naloga. Poiščite načinovne prislove iz teh stavkov:
Zid stoji navpik. Dež curkoma lije. Vzn&k leži. Bolje
nekako kakor nikakor. Ali samotež pelješ? Orel visoko
leta. Majhen lonček nenadoma skipi. Predice tanko
predejo. Učenec lepo piše. Posel hodi peš. Gladko berite!

127. naloga. Učenec se vede spodobno. Učenec je
spodoben. Spodoben učenec je učitelju v veselje. Njegov
rokopis je lep. On lepo piše. Lep rokopis se hvali.
Mirno spanje krepčil človeka. Spanje je mirno. Naj
mirno spava! Pes je hud. Hud pes grize. Ogenj dobro
služi, hudo gospodari. Toplo solnce oživlja naravo. Na
prekosolnčji je toplo. Solnce toplo sije.

Prepišite te stavke in podčrtajte pridevnike v dopo-
vedku enkrat, pridevnike v prilastku dvakrat, prislove
trikrat!

Prislovno določilo kraja, časa in načina.

§. 55.

128. naloga. Previdnost nikjer ne škoduje. Mačka
gre rahlih stopinj. Golob je med orle zašel. Velike
skrbi zgodaj lase ubelijo. Prevzetija se povsod spotika.
Nekatere živali spijo čez zimo. Kamen drči’ navzdol.
O kresi se dan obesi. Vodo v Savo nošis. Ne drži rok
navskriž. Bob v steno mečeš. Zajec leti navzgor. Po
storjenem delu lahko počivaš. Ni vsak dan božič. Solnce
gre izza gore. Ladja rine od kraja. Pastir mora na
zimo v nižave. Delali smo od belega dne do trde noči.
Blag<5 se po niti nabira. Med dobrimi sosedi je dobro
živeti. Lenuh ob setvi malo žanje. Med letom ne

zapuščaj službe! Vse pod solncem je minljivo. Sinoči se
je nesreča zgodila.

Izpišite prislovna določila a) kraja, b) časa, c) načina;
določila po samostavnikih izražena zapišite posebe! (Da
po posameznih določilih prav povprašujete!)

129. naloga. Napravite 120. nalogo še enkrat in
podčrtajte prislovna določila!

130. naloga. Storite ravno tako z 121. nalogo!

Prislovno določilo vzroka.

i. 56.

Kako se vpraša po prislovnem določilu vzroka V

131. naloga. Prepišite sledeče stavke in podčrtajte
vzročna določila:

Veselja mi srce igra. Iz sadu se drevo spoznd. Vse
za dom in za cesarja! Pridna gospodinja skoči za pero
čez plot. Za lakoto je umrl.

132. naloga. Izpišite iz sledeče pesmi vsakovrstna
določila:

Cerkvica.

Cerkvica tam gor’ samčva.
Tiho zre v dolinski nn'r;

Dol po travniku prepeva
Deček mlad, vesel pastir.

v

Žalostno zdaj zvonček klenka,
Jok pogrebcev zadoni;

Ni veselja čuti žvenka;

Deček sluša in — molči!

Gori spijo v zemlji hladni.

Ki dol’ srečni bili so;

Tudi tebi, deček mladi!

Kedaj gori zapojo.

133. naloga. Storite ravno takd pri pesmi „Popotnik.“

Drugo berilo in slovnica za ljudske Sole. 14-

210

134. naloga.

Dobri kosec.

Kosec gre zjutraj zgodaj na polje detelje kosit. Tu
priseče do necega ptičjega gnezda. Sedem golih ptičkor
Je milo čivkalo v gnezdu. Smilijo se mu uboge živalce.
Zat6  pusti okoli gnezda nekaj detelje. Stara ptiča med
tem ves čas žalostno sem ter tja letata. Potem pa prideta
blizu in pitata mladiče. Kmalu se izgodnjajo. S petjem
se zahvaljujejo koscu za njegovo dobroto.

Izpišite iz te povesti: a) gole stavke, b) prilastke,
c) dopolnila, d) prislovna določila.

135. naloga. Prepišite to povest in zaznamujte na
znanih vam besedah, katerega plemena da so!

samost, glag’. prislov

N. pr. Kosec gre zjutraj i. t. d.

136. naloga.

Domovina.

Vsak človek ima svojo domovino. Naša domovina je
materina dežela. Tu je naša zibel tekla; tukaj smo trgali
prve rože; tukaj smo lovih prve metulje. Še ptičica ljubi
svoje gnezdo. Kako bi človek pozabil svojega rojstvenega
kraja! V materinej deželi smo doživeli najslajšega veselja.
Vsak grič nas spominja mladih dni. Vsak studenec nam pri¬
poveduje o sreči pretekle mladosti.

Izpišite: a) gole stavke, b) vse prilastke, c) vsa
dopolnila, d) vsa določila.

137. naloga, a) Prepišite one stavke in zaznamujte
na znanih vam besedah, katerega plemena da so.

b) Povejte pri vsakej besedi prvih 6 stavkov, kar
se omeniti dd!

N. pr. Vsak — je nedol. števnik, m. spola, edn., imenov.
ima — prehaj. glagol, 3. oseba, edn., sedanji
tvorna obl., določni n.

c) Storite ravno tako z besedami ostalih stavkov !

211

Spisne vaje.

Povesti.

1 .

Hudobija se sama kaznjuje.

Neka stara gospodinja je imela tri dekle, katere je
vsako jutro budila, kakor hitro je petelin zapčl. Dekle
so bile lene. Rade bi bile spale, dok da jim solnce v
postelj posije. Pomenkujejo se, kaj naj bi storile. Skri¬
voma zadavijo petelina. Ta hudobija sicer ni postala
ožita, vendar deklam ni prinesla nobenega haska. Stara
gospodinja namreč ni mogla spati. Ker ni vedela, kako
zgodaj da je, budila je dekle še bolj zarano, večkrat že
n polnoči.

138. naloga. Preberite to povčst večkrat prav
pazljivo, pripovedujte jo ter jo zapišite; ravnajte se po
teh vprašanjih:

Kedo je služil pri nekej starej gospodinji? Kakšne
so bile dekle? Kako dolgo bi bile rade ležale? Kedaj
jih je gospodinja budila? Zakaj so se hotle dekle petelina
iznebiti? Kako so ga odpravile? Kedaj so morale dekle
zdaj vstajati? Zakaj?

139. naloga. Zamčnite v gornjej povesti sledeče
besede z v oklepih stoječimi: Gospodinja (kmetica), len
(vtragljiv), pomenkujejo (pogovarjati), skrivoma (skrivaj),
zadavijo (vrat zaviti), hasek (dobiček), kako zgodaj
(obkorčj).

140. naloga. Zapišite enako povest o gospodami in
dveh hlapcih!

14 *

212

2 .

Bučelica in golobček.

141. naloga. Zapišite to povest (naloga 122.) odgo¬
varjajoč na sledeča vprašanja: Kedo je padel v vodo?
Kedo je videl bučelico plavati? Kje je sedel golobček?
Ali se mu je bučelica smilila? Kaj je tedaj od vejice
odtrgal? Kam je spustil peresce? Kako se je bučelica
rešila? Kam je prigomazila? Kedo je bučelico otel?
Kakšna je bila bučelica proti golobčeku? Kje pa je
kmalu potem zopet sedel golobček? Kedo je prišel mimo?
Kam je lovec s puško pomeril? Kedo hitro prileti? Kam
se vsede bučelica? Kaj stori? Kam je puška počila? Koga
je bučela rešila smrti?

142. naloga. Postavite v tej povesti namesto sledečih
besed v oklepajih stoječe:

Bučelica (bučela), golobček (golob), voda (ribnjak),
drevo (grm), peresce (list), prigomaziti (priplavati),- iz
vode (na suho).

3.

Kedor ne uboga, tepe ga nadloga.

Zima je bila. Mraz je hudo pritiskal. Nekega dne
reče Tonček po končanej šoli svojim součencem:

„Idimo na led!“ Mnogo se jih podd ž njim k bliž-
njej reki, katera je bila čez in čez zmrzla. Fante
sreča star mož, svari jih in pravi: „Ne  hodite mi na led,
da se vam kaka nesreča ne zgodi!“ Tonček ne mara za
starca in njegove besede. Prvi skoči na led. Ko pa začne
drsati, pokne še tanka ledenica. On izgine v šumečih
valovih, tovariši pa kričaje zbežč. Utonil bi bil, ko bi ga
starec ne bil rešil.

143. naloga. Pripovedujte to povest odgovarjajoč
sledečim vprašanjem:

213

Kedaj je hodil Tonček se svojimi tovariši iz šole?
Kam so prišli? 8 čim je bila reka pokrita? Kaj je Tonček
nasvetoval? Kedo je fante svaril? Kedo ni ubogal? Kam
Je šel Tonček? Kaj se je zgodilo ? Kaj so storili součenci ?
Kedo je fanta rešil?

144. naloga. Zapišite to dogodbo tak<5, kakor bi jo
Tonček pripovedoval!

145. naloga. Zapišite jo tako, kakor bi jo pripove¬
dovali součenci!

146. naloga. Spišite po vzoru te povesti drugo in
sicer s pomočjo tega gradiva:

a. Blažek gre iz šole. Na cesti stoji voz z dvema
konjema. Blažek skoči h konju in dd si pri njem opraviti.
Voznik ga svari. Blažek ne uboga. Konj začne biti in
udari nepokornega dečka.

b. Nežica je igrala z mačko. Mati so jo svarili.
Nežica ni ubogala. Mačka razpraska Nežici lice.

Kakšen napis bil bi še primeren tej povesti?

C. Peter in Pavel prideta na vrt, na katerem je stal
bučelnjak. Vrtnar ju opominja, naj ne motita buček Peter
odgovori, da ga še nikdar ni bučela piknila. Pavel uboga.
Peter se približa bučelnjaku. Več bučel se mu zaleti v
lase in obraz. Glava mu debelo oteče.

d. Janez je bil predrzen fant. Plezal je na najvišja
drevesa. Kopal se je, kjer je bilo najbolj globoko. Učenik
ga večkrat posvari. Janez se ne zmeni za opominjanje.
Neki dan gre v gozd. Na visokem drevesu zagleda ptičje
gnezdo. On spleza do gnezda. Na enkrat se ulomi veja,
na katerej je stal. Janez pade na tla in si zlomi nogo.
Drvarji so blizu. Nesd ga k starišem.

214

4.

Lesjak in grozdje.

Lesj&k pride nekega dne mimo vinske trte, ki je
bila polna sladkega grozdja. Dolgo stopa okoli in pre¬
mišljuje, kako bi prišel do njega. Na enkrat začne skakati
in se spenjati po trsu; pa vse je bilo zastonj. Grozdje je
viselo previsoko. Ptice na bližnjem drevesu so se jele
posmehovati. Ko lesjak to zapazi, obme se zaničljivo od
trsa in reče: »Grozdje je za me še prekislo; nečem ga.“

147. naloga. Zapomnite si to basen ter jo zapišite
iz pameti!

148. naloga.

Bik in deteljišče.

Mislite si bika na mesta lesjaka, zagrajeno deteljišče
na mestu grozdja, krave na mestu ptic!

149. naloga.

Mačkainpečenka.

Mislite si mačko na mestu lesjaka, pečenko v omari
s križevatimi durmi na mestu grozdja, dva psa na mestu ptic!

150. naloga.

Fant in ptičje gnezdo.

Mislite si na mestu lesjaka, trsa, grozdja in ptic
sledeče osebe in predmete: Fant, drevo, ptičje gnezdo,
igrajoče deklice.

Popisi.

Nož.

Nož je orodje. Ima rezalo in držaj. Rezalo je podol¬
govato, ima konico, hrbet in ostrino. Držaj ima lesene,
kostene ali rožene platnice. Nožar dela nože iz jekla ter
jih brusi. Z nožem režemo mehke, pa tudi trde reči.
Imamo kuhinjske in razne rokodelske nože, peresnike,
stegnence in britve.

215

151. naloga. Popišite mizo, knjigo, vrata!

Vprašanja: Kaj je reč? Kateri so sestojni deli?

Kakšni so sestojni deli? Kedo jo nareja in iz česa? čemu
je nam reč? Kakšna je reč po vnanjej podobi in po
potrebi, katerej ona služi ?

152. naloga. Popišite 1. našo šolsko izbo, 2. vašo
domačo izbo! Pazite na sledeča vprašanja: Kje je izba?
Kako je dolga, široka in visoka? Koliko ima oken? Na
katerej strani so okna, na katerej duri? Kje stoji peč? 8 čim
so stene okinčane? Kaj je v izbi? čemu je izba?

153. naloga. Popišite svoj domovinski kraj!

Vprašanja:  Kako se imenuje vaš domovinski kraj?

Kaj je? (vas, trg, mesto). Kje je? (okraj, dežela). Kakšna
je okolica? Koliko šteje hiš in prebivalcev? 8 čim se
pečajo stanovalci? Kateri jezik govorč? Kakšno vero
imajo? Katera so največja in najimenitnejša poslopja? Kedo
je vašej občini predstojnik? Katere vasi so vašej sosedne?

Mačka.

154. naloga. Mačka je domača žival. Ona ima tanko,
vitko telo, okroglasto, kratko glavo in raskav jezik. Očesi ste
sivi in se v temi svetite. Ušesi stojite po konci. Rep je dolg,
dlaka mehka. Na prednjih nogah ima pet, na zadnjih
štiri prste z ostrimi kremplji, katere lahko skrči in skrije.

Mačka je prekanjena, zvita in potuhnena hinavka, ki
se ljudem rada prilizuje. Ona je snažna, vedno se liže in
umiva. Mišim in podganam je huda sovražnica. Njena
koža daje kožuhovino.

155. naloga. Popišite mačko po sledečih vprašanjih:
Kakšno telo, glavo, jezik, kakšno dlako in kakšni rep
ima mačka? Kakšni ste očesi gledč barve? Katero
posebnost imate očesi? Kako ste ušesi postavljeni? Koliko
prstov ima na sprednjih, koliko na zadnjih nogah? Kakšni
so kremplji? Katere lastnosti ima mačka? S čim nam koristi?

216

156. naloga. Popišite psa!

Vprašanja: Kje živi pes? Kakšno je telo? Kakšna
glava? Kakšni ušesi? Kakšne zobe ima pes? Kakšne
kremplje? Kakšne barve utegne biti dlaka? Katere so
najimenitnejše pasje zvrsti? V čem koristi? Kedaj je pes
silno nevaren? Zakaj? Od česa steče pes? Kako se loči
stekel pes od zdravega?

157. naloga. Popišite ovco!

Vprašanja: Kakšna žival je ovca? Kateri so deli
njenega trupla? S čim je pokrita? Kakšne barve je volna?
Kaj ima oven navadno na glavi ? Kako se imenujejo mlade
ovce? Kako nam ovca koristi?

158. naloga. Popišite jablan !

Vprašanja: Kakšno deblo ima jablan? Kakšno
skorjo? Kako visoko zraste jablan? Kakšne so veje?
Kakšno perje? Kako cvete jablan? Ali je sad peškast
ali koščičast? Kako nam jablan koristi?

159. naloga. Popišite bruško!

160. naloga. Popišite, kako se delana polji! Grnoj-

oranje-posevanje-brananje-žetev.

161. naloga. Popišite, kako ribič ribe lovi!

Pisma ali listi.

Prošnje.

Ljubi prijatelj!

Ko sem bil zadnjič pri tebi, prebiral sem lepe
pesemske bukve. Nekatere pesmi so se mi tako lepe zdele,
da bi jib rad prepisal. Prosim te torej lepd, posodi mi
bukve za osem dni. Skrbno jih bodem varoval, da se ne
zamažejo. O pravem času ti jih pošlje nazaj

tvoj

prijatelj

V Bistrici 31. julija 1879. France.

217

162. naloga. Preberite ta list in prepišite ga!

163. naloga. Premenite ta list ter ga začenjajte  z:
a. Prosim te, —. b. Bodi tako dober —. c. Skazi mi pri¬
jaznost —.

in končajte  z:  a. Srčno te pozdravlja —. b. Osta¬
jam —. C. Izpolni prošnjo —.

Odgovor.

Ljubi France!

Tu ti pošiljam knjigo, katero si želel. Veseli me,
da ti morem s čim ustreči. Obdrži bukve, kakor dolgo
bočeš; saj vem, da so pri tebi hranjene. Kadar utegneš,
piši zopet svojemu

prijatelju

V Ljubljani 3. avgusta 1879. Dragotinu.

164. naloga. Prepišite ta list!

165. naloga. Izpremenite ta list ter ga začenjajte  z:

a. V svojem zadnjem pismu si me prosil —. b. Prosil
si me —. C. Rad ti posodim zaželeno knjigo —.

k o n č u j t e pa z : a. Naj bi ti bile v kratek čas —.

b. Bodi pozdravljen —. C. Radostno te pozdravlja —.

Zahvala in prošnja.

Dragi tovariš!

Srčno se ti zahvaljujem za pesemsko knjigo, katero
si mi poslal pred tednom dni. Imel sem ž njo obilo
veselja. Ali bi mi ne mogel še lanskega „Vrteca“ posoditi?
Odgovori brže bolje

svojemu

V Bistrici 11. avgusta 1879. Francetu.

166. naloga. Dragotin odgovarja prijatelju, naj potrpi,

da bo „Vrtec“ vezan.

218

Povabilo.

Ljuba Urška!

Na našem vrtu zdaj vse najlepše cvete. Vem, da si
posebna prijateljica cvetlicam. Zato te vabim, pridi nas
jutri obiskat. Hočeve se veseliti raznih vonj d v. Zanesljivo
te pričakuje

tvoja

V Štorih 10. maja 1879. Lizika.

167. naloga. Začnite ta list z: a. Vem, da si —.
b. Povabim te —.

Odgovor.

Preljuba Lizika!

Prav žal mi je, da Te *) ne morem obiskati. Stariši
so se namreč danes zjutraj v Ljubljano odpeljali in mi
prepovedali, od doma hoditi. Zahvaljujem se Ti za pri¬
jazno vabilo. Ostani mi zdrava in vesela!

Tvoja

V Celji 11. maja 1879. Urška.

168. naloga. Prepišite ta list!

169. naloga. Urška sprejme vabilo in bode Liziko
kmalu obiskala.

Voščila.

Dobri bratec!

Danes obhajaš svoj veseli god. Iz celega srca želim
ti vso srečo. Bog te ohrani zdravega! Bodi tudi v zana-
prej prijazen

svojej

sestri

Na Jesenicah 16. avgusta 1879. Juliki.

*) Opomnja. Osebni zaimki, ki kažejo nagovorjeno osebo, pišejo se
v listih včasih z veliko začetno črko.

219

170. naloga. Prepišite ta list!

171. naloga. Začnite to pismo z: a. K trojemu
godu —. b. Ker obhajaš danes sroj god —.

Premili stariši!

Jutri nastopimo noro leto. Prar iskreno se Tam
zahraljujem za rse dobrote, katere ste mi, dragi stariši,
r preteklem skazorali. Bog naj Tas tudi r norem letu
rsega hudega milostljiro obraruje! Obilno naj Vam porrne,
kar ste dobrega storili

Vam

hraležnemu sinu

V Gorici 31. decembra 1879. Materžeku.

172. naloga. Prepišite to pismo!

173. naloga. Zapišite je z drugimi besedami!

174. naloga. Učenec prosi součenca, naj mu porč,
kar so učitelj prejšnji teden razlagali.

175. naloga. Prijatelj rabi prijatelja r trgater.

176. naloga. Brat piše sestri za god.

177. naloga. Učenec rošči prijatelju srečno noro leto.

Zapopadek

I. Povesti, pesmi in pregovori.

221

222

223

Stran

165. Bratovska ljubezen • 144

166. Ustanavljanje goratanskih

vojvod . 145

167. Mladi Vukasoviž . • 146

168. Cesar Jožef II. • • 147

169. Lavdon ....  148

Druga slovenska slovnica.

. (153-219)

Stran

170. Lep zgled • . . 149

171. Ljubezen do domovine • 150

172. Cesar Franc Jožef in

ribičev sin • • • —

Cesarska pesem • • 151

~i>

/z./'*-! }> l  S'

t

irf


'f Zc l &

/l t

L  , / '

fr j

hrtf>

Natisnil Karel Gorišek  na Dunaji.

#

\-