Stran 134.
Poučni in zabavni del.
Sneg.
Slika s Korotana. Spisala Gabrijela Preissova. Prevel A. Dulan.
Lukež ni imel navade, šumno prihajati in zapirati duri, a storil je to nalašč, da bi domači spoznali, da mu je lahko pri srcu, tako povsem dobro in svobodnQ.
Po večerji je vstal, snel z letve nad seboj klobuk in gledaje samo srpo k durim, rekel je tiho: »Tako, lahko noč! Kogar že zjutraj ne vidim, naj se ima tu
dobro . . ."
Z rodovine mu nihče ni več odgovoril; kajti tudi že mati je bila premagana od odgovarjanja in vzdihovanja. Od nedelje, ko se je Luka vrnil iz cerkve, kjer je moral slišati prvi oklic Franjice Borov-čeve, delal je materi skrb in muko. Cesto je bil vznemirjen, užaloščen do joka. Zdelo se mu je, da suhi listi, po vetru pred njim k zemlji poletavajoči in šu-
Stran 135.
meči, z njim vzdihujejo in se nagibajo nekam k poginu. Dozdeval se je kakor nalomljen, niti v hoji se ni mogel ravno držati, silni veter stresel je vitko njegovo postavo, kakor malega dečaka.
Kadar je prišel na vrh ceste in se je pred njegovimi očmi na spodnjem delu pogorja razprostiral borovi klin s pohištvom, katerega štiri sprednja okna so bliščela v poldnevnem solncu, razlil se je v njem srd v trpkem spominu, da bodo sedaj že njegovi domači imeli pokoj ...
Od matere počenši do najmlajše sestre Zefke so mu vsi očitali in ga dražili, da je hodil za Fra-njico. Opravljali so jo, kakor kakšno pastirico. Denarja imela je malo na posestvo za izplačevanje drugih („res to je bilo glavno" — oponašal je bridko Luka) razuma malo, moči k delu malo, krasoto in dobrost so ji zanikavali. Brat vojak se je posmehoval, da ima lase kakor lisica (oh, kako glupo je to razumel — ravno ti lasje bili so na Franjici najlepše) in je trdil, da ne zna dobro plesati, da skaklja kakor kraljik. kar tudi ni bilo resnično. Drugi brat je rekel, kadar je hotel Luko razdražiti: BIdi raje za to zmrz-nenkoa. S tem je meril na okoliščino, da je bila Fra-njica nežne drobne postave. Že je i nedorasla sestra Zefka pokazovala željo pazeč in prežeč, kje in kako se je Luka s Franjico sešel, in potem je to ovadila materi, katera je  zbog  tega  takoj   začenjala prepir.
Luka seveda vso to nemilost svoje rodovine Franjici zamolčati ni vedel. Komu drugemu bi tudi mogel potožiti, nego njej? Franjica poslušala ga je pokojno do konca, ni se zasolzila, niti na te razne ji prisojene hibe odgovarjala. Ta njena mirnost in stanovitnost sta Lukeža tešili; zagledala se je samo v zemljo in rekla: „Saj jaz se vam ne vsiljujem! A imel bi svojim ljudem reči, da svobodno dekle more v poštenosti govoriti s komur hoče . . .a
„Naši pa rečejo, da Franjica si razumna — da, ta je jako razumna"! mislil si je Luka.
Od nekega časa nosila je Franjica vender jezo v srca, da ji že Lukova mati, kadar sta se srečali, niti zahvalila ni se za pozdrav. „To se ne dela niti najhudobnejšemu človeku" — jezila se je devojka, in že od te dobe vsak čas ljubljencu predbacivala: „Prosim te, zakaj k nam hodiš, ko ti to vaši za zlo jemljejo? Imej vender razum0.
Luka se je samo zasmehljal, mislil si je pokojno, da je vender nihče na svetu ne more ukovati v sužnjost ali zapreti v kamrico. Bilo je samo treba zaprek pretrpeti in prebiti. Ali da tega ni znal ljubljenki reči, da ni njej, tej razumnej, katera je mogla vse bolje naprej vedeti, nego on, povedal, da bi se za nič ne brigala in ostala njemu verna! Sedaj je to grozno obžaloval
Pred žetvami odšla je Franjica k babici na štirsko stran; popotovala je k nji vsako leto, da bi jej v najnujnejšem času pomagala, in je  ostala tam
tri, štiri tedne. Luka se je teh praznih letnih večerov brez Franjice že od spomladi bal, a tem žalostneje mu je bilo, da se je deva morala naglo odpraviti, ne da bi se pri njem poslovila in ž njim dogovorila, na kakšen način se bodeta dopisovala. Pustila je Lukata samo po tovarišici, tesarjevi Katri, stokrat pozdraviti, a na noben način naj bi za njo ne pošiljal pisem, dokler mu ona na znanje ne da.
Preteklo je pet, šest nedelj, a Franjica ni pripotovala nazaj — ni poslala obljubljenega poročila. Luka je hodil kakor zgubljen; po delu v poletnih večerih je jedino le lovil in zopet spuščal zelene konjiče po potu, odhajale z doma na določeno stran do negotovega cilja.
Tako je vsak večer v suhem in v dežju porabil uro za pot še čez Trudnovo, kjer so stanovali Borov-čevi. Tam je zakrivaje se za vrtom, odtrgovaje in mencaje v prstkih glogove listke, potrpežljivo čakal, da bi videl v bližini koga iz družine ali malih sester in bratov Franjičinih, da bi jih vprašal, so li že dobili pismo, da pride najstarejša jutri ali pojutrajšnjem.
Do stavbe se ni upal. Čutil je, da ga letos Borovčevka dvakrat ni pozdravila in Borovec imel je razum tega vedno to navado pri vsakem Luke-ževem posetu s takovim čudnim pogledom vprašati: „Kaj ste nam dobrega prinesli" ? Luko niti kot znaiica ni tikal.
Dan je zbežal za dnevom, dnovi so se krajšali, in' že Luki niti ti glogovi listki niso preostali v kra-čenje dolgega časa — vsi šo že popadali.
Franjica ni prišla, ali Lukova rodbina, ne vedoč, kaj se godi, mučila, zbadala in grozila je dalje — Luka že tega niti poslušal ni . . .
Tu je prišla k njim v soboto opoludne z nekim izgovorom Katra tesarjeva, govorila je to in ono in je v jednomer samo hotela, da bi ji šel Luka pokazat golobe. Vender je bil Luka nepripravljen, zdelo se mu je, da Katra to željo že četrtokrat samo tako za šalo ponavlja; pojmil in zarudel je stoprav, ko je za materinim hrbtom povzdignila pepelnasto pisemce in zamižgetala z očmi. Seveda si že ni mogla pomagati, da je to zapazila tudi štirinajstletna Zefka.
„Tako pojdi Katra, pogledat golobe" — pozval jo je konečno Luka tresočim se glasom in hitel že sam napred iz durij izbe.
Zefka je pogledala na Katrini roki stopivši nekako na prstke, in ko je ona krenila za Lukatam, hitela je tudi urno z njo. Vzbog tega se je Katra na pragu odločila: „Ali polagoma nastaja že večer — da bi bila že doma. Ne bi li mogel me, Luka, košček pota spre voditi" ?
„Saj imam tudi ravno na to stran pota trdil je Luka in se je že samo tako v domači kratki suknji pridružil devi. Ko sta izgubila stavbo izpred očij, oddala je Katra molče Lukatu pismo; ni bilo treba povedati, od koga prihaja.
Stran 136.
Luka obrnil je je na dlani; pozdravilo ga je tako divno pepelnasto to pisemce, dasi je imelo zadej na ovitka zelenkasto vigneto z besedami: nPozdrav z daljine". Ali vender se je Luka nasmehljal, vtaknil pismo v žep, in iz hvaležnosti prišlo mu je na misel, da Katro dober kos sprevodi . . .
„Nečeš si tega takoj prečitati", omenila je tiho Katra.
„Oh ne" — nasmehljal se je zopet Luka. „Prej te daleč sprevodim, za to, ker si se sama upala na to dolgo pota.
Prosila me je za to — poslala mi je tudi pi*»rao kot svoji najboljši tovarišici, pravila je Katra in je zapored govorila s takovim nizkim glasom, s kojim se vzbuja sočut in zaupanje.
Ali Luka ni bil v tem položenju. da bi se s kom o Franjici pogovarjal — ni hotel izgovoriti niti njerpga imena. Zdelo se mu je, da to dolgo njegovo brezuspešno Čakanje in vse žalovanje po nji se more očitovaje zaupati samo mej njima vzbog tega je tudi njeno pismo le v samoti mogel prečitati. Počel je razkladati nekaj s cela druzega, vsakdanjega, ali ko-nečno se je prijateljsko zagledal na malo, čokasto Katro, kako hitro podviza korake proti domu, in da je to daljno pot sem in tja rada dokončala za njega in Franjico. In tu se ga je polastila takova hvaležnost in spoštovanje k tej neznatni nelepi Katri, da bi jej takoj roko poljubil za njeno požrtvovalno zvestobo. Takova misel bila je mej njima seveda samo za smeh, ali vender jo je Katri moral zaupati iz hvaležnega srca.
»Začudimo se, roko bi mi poljubil kakor kakšnemu visoko vrednemu gospodu", zasmijala se je deva smelo, — „ali poljuba bi mi kot moško podobo dekletu vender ne dal. Ali za to sem jaz malo lepa"!
Saj ti bi se sama ne dala poljubiti"! — obrnil je Luka njeno opombo, da bi v nji ne ostala jeza.
.Zakaj nea! rekla je Katra z gotovostjo. „ Imajo-li uživati samo druge* ?
„Tu se je v Luki vzbudila srčnost: „Tako to dokazi8! vskliknil je odločno.
Česar se Luka v istini ni nadejal, Katra ostala je molčeča. Povesila je v gostem mraku oči in čakala. „Bila bi to njena sramota, ko bi je sedaj ne poljubil", — mislil si je Luka in nagibaje se k devi navzdignil je s dlani njeno obličje in se dotaknil hlastno njenih ustnic. To smatraj torej za verno do-našanje tega pisma — rekel je potem in dodal trobo zmočeno: „Ali Franjici tega ne smeš povedati, mogla bi iz tega nastati glupost".
Katra ni odgovorila, dokler nista prehodila pri-lično 100 korakov. Ta se je oz vala nekako žalostno: »Kaj bi že imela Franjica o tem kaj govoriti*.
„Istina — nič" — nasmehljal se je Luka. BAli veš" — dostavil je resneje, — „ona bi o naju rekla, da to ni razumno —"
„Veš kaj, Luka" — počela je z nova žalostno Katra — „za jedno te hočem prositi. Kadar prečitaš pisma, katero sem ti prinesla, ne spominjaj se me v zlem smislu. Jaz za nič ne morem — jaz na njenem mestu bi ti tega ne mogla storiti, ko bi me do najpoznejše smrti ne mogel vzeti".
Luka se je ustavil, sedaj že ni mogel dalje iti. Voščil je ji naglo lahko lahko noč, in komaj se je obrnil, jel je polagoma vleči pismo iz žepa. Zdelo se je tako gorko in težko . . . Zakaj to ? Obrnil se je še, je-li se za njim tesarjeva Katra ne ozira ...   Ne
—  o tej že ni bilo ne duha ne sluha. S tako neokretnimi, težkimi prsti počel je trgati ovitek v levici pismo trdno stiskaje, ker mu je prihajalo na misel, da mu more pasti z rok, zibniti. Konečno izvlekel je popisani listek, ali tu je tudi zapazil, da že ni možno razločevati pisave; bila je že okoli in okoli popolna tema. Trepetajoč prehodil je zopet kos pota, in pa mu prišlo na misel, da ima pri sebi klinček. Ustavil se je in opiraje se na brezo, izvlekel je škatljico s klinčeki iz žepa in užgal srečno dve k sebi pritis-njeni glavici.
Ali pripravljeni listek bil je s pismenkami doli obrnjen. Obrnil ga je počasi, kakor da bi si pre-kliceval zaporedoma kako silo na pomoč, in je pregledal najvzgornejšo vrsto.
„Hvaljen bodi Gospod Jezus Kristus. Ljubi Luka"!
Zapalke ugasnile so pred časom, s tresočo se roko užgal je Luka novi dve.
„Kadar dobiš to pismo v roke" — čital je dalje
—  „poteši naj Te Gospod Bog, da bi ne bil žalosten. Dajem Ti na znanje, da sem slušala babico in roditelje in bodem imela oklic ..."
Svetilo je z nova ugasnilo, mrzličavo tresoči se Luka izsul je na dlan vse ostale klinčeke iz škatljice in nažgavši je ob jednem pogoltoval  je daljše vrste:
„. . . oklic z Filipom Bajčem, ki ima tukaj pri grofovskem plavžu gostilničarsko obrt. Mene je to vedno mrzilo, da si imel vzbog mene doma sitnosti, a brezuspešno bi se to z nama naprej vleklo. Kadar bi bila odcvetela, poslušal bi mater in iskal bi bogatejšo. Naj je torej nama, dokler je čas, obema poma-gano. Jaz Tebi voščim srečo in vse dobro in Te naposled še stokrat pozdravljam. Se spoštovanjem Fani Borovčeva                                             (Konec prih.)
Stran 145.
Poučni in zabavni del.
Sneg.
Slika s Korotana. Spisala Gabrijela Preissova. Prevel A. Dulan.
(Konec.)
Nehote je sedaj Luka strepetal z roko, ogorek zažgal se mu je do prstov — ali on se za pekočo bolest sedaj ni brigal. Poprijel je dvakrat z desnico brezovo deblo beleče se v temi in je zašepetal sam k sebi: »No da — breza je to — bela breza h kateri sem se postavil! Fani Borovceva — Fani" — bučalo mu je težko in ostro po glavi kakor bi se mu te besede  s   silo  v   srce   vsekale — »s spoštovanjem"!
—  Evo, predrugačeno ime in »s spoštovanjem . . .B
Opotekal se je nekoliko korakov in tu mu je ob jednem prišlo na misel: „To je lepa šala — res, da gostilničar — to si je pa slabo izmislila vzbog mojega prestrašenja. Gostilničar bi ravno iskal moč denarja — ti to znajo — in ona bi se tako hitro ne premislila ... Da — jaz nisem tako glup, kakor si je to ona mislila, da me tira do besnosti in se mi potem posmehuje, kadar se vrne"!
Luka se je zasmijal, ali v prsih se mu ni olajšalo . . . Mrzelo ga je, zasekavalo se mu je ravno sedaj v srce, da je tam na tej štirski strani ostala Franjica tako dolgo — oh tako dolgo! Prihajalo mu je tudi na misel, da se vrne za to tesarjevo, ali tega ni učinil. Vlekel se je počasi kakor napit domov, naravnost na žitnico, v svoje ležišče. Pozabil je na večerjo in na navadno dolžnostno delo.
Po nekolikem času je prišla za njim mati in je že na stopnicah klicala:   »Luka, Luka — si domaa?
Sin jo je dobro slišal, ali ni se oglasil. Čutil je, kako je stopala višje do njega v žitnico. Z medlo lučjo svetilnice zaplavila je temno žitnico, prikorakala do postaje in se dotaknila čudno pazljivo, nežno vrha glave svojega prvorojenca.    »Spi  kakor   kamen
—  niti sleče se ne° — zamrmrala je brez gneva in sreča, da se je obrnila k odhodu, Lukatu bilo je naenkrat, tako tesno v duši, da bi bil pod to njeno roko zdaj in zdaj zaihtel.
Po odhodu materinem zmaknil je Luka noge iz ležišča in se je vsedel. Zabolele so ga glava in oči, in v prsih ga je stiskala bolest. Počel si je gladiti čelo in lase — bilo je v tem nekaj tolažilnega, ali to ni dolgo umirjalo — bolest se je vračala še z večjo jakostjo. »Zadušiti bi se tu Človek mogel* — zašepetal je počenši laziti k durim. Tu je nekoliko postal imajoč glavo položeno na laktih in potem je s tiha otvorivši, stopal tiho, tihotno doli in iz pohištva. Prehodil je naglo daljno pot k tesarjevemu domu, dotaknil se zaprtih durij, ali vzbujati ljudij iz spanja  se  vender  ni  upal.   Polagoma, tako   s  cela
počasi kakor star slab človek, vračal se je zopet v jasneči se noči k domu, in na tej poti molil je k Bogu vsemogočnemu, k Devici Mariji, k angelju va* ruhu in k svojemu patronu — vsa ta v mladeniški lahkomiselnosti zanemarjena vera vstala je pred njim v istinito uteho, da Franjica z nikomur ne bode imela oklica, da nikogor s tem protivnim imenom »Filip Bajč" niti ne pozna, da si je to samo tako ljubljencu v strah izmislila ...
Zjutraj je Luka troho zaspal, in po divjem pre-trganem snu — o nekem črnem psu, s katerim se je moral ruvati — bil je vesel, ko je odprl oči. S takovo vlastito bogoljubno shromnostjo in ponižnostjo spomnil se je potem, da je včeraj zanemaril delo, in se je pospešil nadomestiti to s podvojeno marljivostjo zjutraj. Vračaje se iz hleva sestal se je v veži z materjo, katera mu je na njega »dober dan" odvrnila:
»Kje pa si zopet včeraj blodil s tesarjevo? Jaz jej bom dala nositi in podtikati za mojim hrbtom pisma! Jaz vam vsem pokažem" ! Luka ni odgovoril, prišlo mu je samo na misel, kako zna biti mati različna . . . Kako s cela drugačna se je zdela včeraj zvečer, ko je prišla za njim na žitnico!
V cerkev je šel s ponižnim namenom — ali odnašal je odtod največjo rano svojega življenja. Bilo je to torej vender vse resnica, kar je bilo napisano v tem drobnem pepelnatem listu, a kako pozno kako smešno pozno moral je to zvedeti — ravno poslednji dan pred oklicem!
Seveda je poj mil z oken domačega pohištva, v poldnevnem blesku solnca kakor: radosti žarečih, da največja krivda ni smela se očitati Franjici. Ona je že dosti nedolžno pretrpela od Lukeževe rodovine ... Bila je tako razumna, vedela je, da se nima s čim pri takšnem sovraštvu in nemilosti tešiti.
Luka zaškripal je z zobmi. On v celem življenju svoji rodovini ni naredil nič zalega, nobene sramote, delal in drl je za vse dosti — a kaj je imel za vse? Skazili, podkopali so mu življenje — odtrgali od njega Franjico . . Ali on jim tudi za to nekaj pove, nekaj dokaže ... Še tega opoldneva pozval je Luka na hladen način brata vojaka, da bi mu prepustil svoj platneni ročni zabojček, katerega si je iz Štajerskega prinesel, in pričel je vanj skladati razne svoje stvari, vse, kar mu je pristalo za odnašanje od doma.
Mati pritekla je za njim vsa zasopihana na žitnico. »Kaj imaš dete, za Gospoda Kristusa v misli? Kaj ti je kdo storil, da bi zapustil starajočo se mater in lepo posestvo? Vsekako je pokojni oče v poslednji uri na tvoje ime oporočil, ti si najsrečnejši iz cele rodovine"!
»Najsrečnejši"! — ponavljal je bridko Lukež. Da veste, jaz vam vse to prepustim, kar ste za me nagrabili skupaj. Nočete li tega! Dajte to drugemu, kateremu gotovo ne bodete učili sreče, kakor ste to vsi storili meni"!
Stran 146.
„In to delaš za to Borovčevo zmrzlino"! izposodila si je mati v svojem strmenju besedo svojega drugega sina „za tako ve zavito kar si bodi, s katerim bi kakor se vidi zadovoljnosti ne poskusil"?
Luka zagrabil je na mizi stoječo modro, pozlačeno steklenico, katero mu je nekdaj jedna njegova tetka prinesla s Celovca, in jo butnil na tla. »Kdo je zmrzlina? — Kdo je karsibodi?" — zakričal je grozno kakor obseden. Ona je bila najboljša na svetu, in vi ste me ob njo pripravili! — drugemu ste jo gnali v naročje! Naj vam to Gospod Bog odpusti, ali jaz že nočem tu z vami dalje živeti" — dodal je troho mirneje.
Mati se je spustila v jok, lomila si je roke; za njo je pritekla Zefka in jokali ter stokali sta obe.
»Aha — ti tudi prideš"! — rogal se je Luka sestrici. »Nobena kača ne bi bila storila tega, kar si tji že pri meni in Franjici izvršila ..."
Najmlajšega brata je Luka čudno, da ne potisnil od duri j. Mislil je s cela resno oditi daleč v službo. Prodal je v Velikovcu svojo praznično žepno uro, kupil si je dežnik in jermen in je zahteval od predstojnika občine poselsko knjižico . . . Mati je privedla župana, botra, župnika, kateri je Lukežu tako ganljivo prigovarjal, da ga je silil v jok — ali nič ne pomaga, od svoje namere, da v četrtek odide z doma, se Luka vender ni odvrnil.
In tako je že v sredo zvečer voščil lahko noč dostavljaje: » Kogar že zjutraj ne vidim, naj se ima tu dobro"!
Navzgor v svojo spalnico vzel je seboj svečo v cinovem svečniku, doli je pripravil klinčeke, zraven na mizo položil je svojo žepno uro — več že niti imel ni na skrbi. Ze zadnje popoldne se seveda za nikogar v pohištvu ni brigal, pripravljal se je   samo
—  pripravljal v svet. Tako ukoreninjena, da bolehavo hrepenenje ga je že nadlegovala samo domaČi prag prekoračiti, in še do najpoznejše smrti ne vrniti se več. Da bi že raje ta poslednja noč bila proč! Luka si je slekel suknjo, ugasnil luč in vlegel se na ležišče.
»Sedaj samo dobro  naspati se" — si je  mislil
—  tako s cela jednodušno, kakor si je v opoldnevni dobi vse jednodušno hotel določiti; »gledal bodem rano pobrati se od pohištva, preden se naši vzbudijo. Nočem že nikogar več slišati".
Zaprl je oči in začel namenoma jednolično in silneje dihati, „Tako se najprej privabi spanec" — rekel si je v duhu, ali ko po daljšem času spanec ni prišel, preobrnil se je Luka na dolnjo stran, vzel podglavnik in si ga položil pri znožji postelje pod glavo. Spomnil se je, da z obrazom proti oknu naj-brže spozna, kedaj se bode jelo svitati . . . Sedaj je tam samo sivel štirjak (okna) brez meseca — brez le jedne zvezde, tako divno, tako tajno žalostno, kakor je bilo tisto pepelnasto pismo  na  prvi pogled.
Konečno je Luka zaspal, in zopet se mu je sanjalo o nekem črnem psu, s katerim se je ruval. Prebudil se je utrujen, kakor s prebodenim tilnikom, kajti ležal je ves čas z glavo na posteljnem okrajku pri zidu. Četrtinka okna zdela se mu je spremenjena, kakor pred svitanjem — res z dvora oglasil se je že glas kokota.
„Kaj se mi ta črni pes zaporedoma plete v sanjah" — spomnil se je Luka vstajaje. Nažgal je svečo in se počel v pripravljenem kebeljčku umivati. Ko je bil gotov, preoblekel se je v praznično oblačilo in si je mislil gledaje k oknu, kjer sta naglo zamrk-nili dve zvezdici: »Vse to gre, kakor ura ..." To ga je opomnilo, da je pogledal na uro. Bilo je ob štirih — uprav tako najboljši čas ... Ob pol petih, marsikdaj ob petih mati vstaja.
Prestavil si je zaboj ček iz zemlje na stol, zasukal se okoli in okoli, pritisnil klobuk na glavo in ugasnil svečo. V temi zasvetile so se živeje zvezde v okencu ... »Imel bodem lepo pot" — mislil si je Luka, in pred spominom mu je migala zelenica s žoltimi poznimi cvetkami, šipkov grm in ljubki gladki konjiček, kateri je po stokrat pred njim na pot poskočil ... Po cesti je žvižgal — lahkega srca bo žvižgal!
Prišel je z zabojčekom k durim odprl in zaprl jih je zopet brez šuma. »Mogel bi si tudi seboj vzeti svečo" — mislil si je — ali z nova nažigati zdelo se mu je že nepotrebno. Na temnih stopnicah ga je nekaj jelo mraziti — spomnil se je zopet na tega črnega psa iz svojega dvojnega sanjanja. Kdo ima vender tu okoli takšnega črnega psa" ? — u vaze val je  razumno  iznebujoč  se   mrazljivega  dojma (utiša)
—  moral sem ga nekje videti.
Že je bil na poslednji stopnjici, že je prijel za dolnje vrata . . . Slabo je vzdihnil, preložil zabojček in dežnik v levico in z desnico napravil je na čelu, ustih in prsih križ . . . „Naj jim tu vsem cvete sreča
—  nič zalega jim ne voščim" — zašepetal je in pri prvih besedah spomnil se je zopet na zeleno pot s cvetkami šipkovimi popki in igrajočim konjičkom. Ko je odpiral duri, zdelo se mu je, kakor bi z njih nekaj težkega otresal; konečno je izstopil — in z zadržano sapo ustavil se je kakor prikovan . . .
Okoli in okoli lesketal se je sneg — beli, tihi sneg ... Na zemlji zgladil se je v ravnino, ogrnil nasprotno streho, vrt, hruško pri vodnjaku — voz in plug na dvoru, na vse je legel, razsipljen je bil po  celem  svetu  in  nakladal  povsod tihi — tihotni
mir . . .
Luka zganil je nogo; udrla se mu je v to rahlo, mirno odejo . . . Potegnil jo je nazaj , . . Ta stopinja se je pokazala, otemnela je kakor greh . . . Zgoraj nad njo otrpnile so zvezde ...
A v prsih svojih do tega časa se gibajočih, čutil je Luka naglo nekaj novega . . .   Bilo  je  to  nepre-
Stran 147.
makljivo, nežno, tihotno . . . Usadilo se je to s trpko mislijo, da ta, katera ni hotela čakati, trpeti in od-cveteti v ljubavi, ni bila razumna, ali samo zavita; razumnejši zdel si je sedaj Luka sam tudi s temi solznimi očmi, ko se je divil, kako lahko se je Fra-njica navadila na druzega, in kako lahko je njena tovarišica Katra razdajala poljube . . .
Da na tem, kar je mati pravila o Franjičini ceni bilo je vender nekaj resnice.
V veži zaškripala so vrata — na prag je naglo pritekla velika silna žena v spodnji obleki z nagimi lakti in grlom.
„Kdo je toa? zakričala je prestrašeno, in s plašno grozo razlegal se je njeni glas kričoč: „Luka — moj Luka"!
„Ne kričajte"! odzval se je že od priprtih stop-ničnih vrat sinov glas.
Luka se je potem, od prazničnega oblačila zopet razpravil, dolgo gledal po zazorevaječi krajini, kako se povsod beli ta tihi mirni sneg . . .