Počitnice v koloniji
Tudi letos je ZPM Vič-Rudnik organizirala počitniške kolonije, ki sose zvrstile v petih izmenah po desct dni v otroškem letovišču Pacugu.
Ko se nam je uspelo zbasati v avtobuse, smo se 4. 8. polni pričakovanj odpeljali proti slovenskemu Primorju, kjer nas je skrit med Fijeso in Strunjanom (kot vsako leto) pričakal naš d:agi Pacug.
Tokrat nas sonce ni pozdravilo kot se spodobi, toda to nas ni spravilo v slabo voljo. Pridružila se nam je še skupina otrok iz Slovenskih Konjic in z morskim apeti-tom smo se zagnali v lepo, novo jedilnico, kjer smo okusili dobrote naših kuharic. Sledila so nova poznanstva in kmalu je tabor - poln malih razgrajačev, željnih počitnic in zabave - resnično oživel. Živahno je bilo od jutra do naSi, ko otroci niso in niso hoteli zaspati. Saj vsi vemo, da ima noč čarobno moč.
Otrokom, ki so preživljali svoj prosli čas v Pacugu, smo bili dolžni nuditi ustrezno zabavo. Tako ni manjkalo kulturnozabavno-športnih dejavnosti oz. iger, sprehodov do Strunjana, Fijese, Pirana in Portoroža, pa vožnja z barko in obvezni plesi, kjer so se v romantičnem
vzdušju porajale nove romance in ljubezni... Da ne pozabim omeniti sončenja in kopanja, cvetenje morja pa nam je prizaneslo do zadnjih dveh dni. Vrhunec dogaja-nja je bil predzadnji večer, ko so bile na vrsti vedno zanimive pacuške poroke...
Zdravnica in zdravniška sestra, snažilka, kuharice, Filip in upravnica »naša mama Darka« so poskrbeli, da je bilo vse v redu. V redu z otroci in z vzgojitelji. Saj smo bili tu zato, da nudimo otrokom skozi igro, ki je njihova osnovna dejavnost, čim več zabave in sprostitve, skralka jim omogočiti kar se da prijetno bivanje.
Polne novih doživetij nas je mama Darka po desetih dneh poslala nazaj domov. Poslovili smo se dobre volje, z obljubami, da prihodnje leto spet pridemo in s pacuško himno:
»Adijo, oj Pacug predragi,
adijo ti sinje morje,
v Pacug se še vrnemo radi,
za tabo so grenke solze...»
Navsezadnje smo skupaj preživeli deset dni dragocenih počitnic!
ALJA VERBOLE