Lilije
fjpa je odplavala lepa pomlad. tja na južne vrtove je ^p odbežala pred Ijuto zimo. In ko je odhajala jesen, so nagnile rože cvetne glavice kakor v žalostno slovo. Tudi lilije v AngeliČini gredici so se sklonile in hirale in umirale od dne do dne. Zalivala jim je, negovala jih je Angelica bolj kol kdaj poprej; a kaj, ko ni bilo vrtnarice pomladi; a kaj, ko je bila kraljica pomlad že daleč tam na bajnem jugu.
Vsak dan je tožila Angelica svoji materi, vsak dan, da so ovenele njene deviške cvetice, nedolžne lilije, da nočejo rasti, pa naj jih neguje še tako skrbno.
Vsak dan so jo tolažili mati, da se bajna pomlad vrnc: da zopct zasadi v njcno gredico srebrnobelih, ozkolistih lilij; da bo zopet sijalo solncc, jih redilo in pojilo s svojimi čistimi žarki, ki dajejo rast in živ-Ijenje vsakemu cvetju. Vsak dan so \o tolažili in ji zraven naročali, naj skrbi, da ji ne ovenejo lepše lilije, kot so te, ki zvenejo z jesenjo in cvcto s pomladjo; naj gleda, da ne zvenejo nebeške lilije, ki jih je vsadil nebeški vrtnar Jezus v človeska srca . . .
Bogumil Gorenjko