606
nono

:«'
Smrt Andreja Tenczyiiskega. Na str. 649. podajemo zgodovinsko sliko slavnega poljskega slikarja Jana Matejka. Kakor večini svojih nesmrtnih podob, je zajel Matejko snov tudi tej podobi iz viharne zgodovine svojega naroda. Skozi vso poljsko zgodovino se vleče nepretrgana vrsta prepirov 'in bojev z Nemci. Ne le od zapada je nemška sila pritiskala na Poljake, ampak tudi v njih sredi se je večkrat dvignila prevzetnost nemških naseljencev ter izzvala opravičeni odpor Poljakov. O tem govori mnogo zgodovina krakovskega mesta. Omenjena slika nam predočuje enega teh bojev.
V polovici XV. stoletja je bival v Krakovu Jan z Rabsztvna Tenczvfiski, kraljevi „wielki chor^gievvnv" ali zastavonoša. Takrat so si bili Nemci znali pridobiti večino v mestnem zastopu. Župan je bil sicer Poljak Mikoiaj Pieniažek, ki se je trudil, da brzda nemško prevzetnost, a vendar so Nemci v Krakovu nastopali jako brezobzirno. Tenczvfiski je imel z Nemci vedno kakšne prepire, in večkrat tudi nevarnejše praske. Krakovska kronika pripoveduje da sta se mestna svetovavca Valter Kisling in Nikolaj Kidlar domenila z drugimi meščani, da se ob priložnosti maščujejo nad Tenczvriskim. Kmalu je  prišla priložnost.
Dne 16. junija 1.1461.ješelTenczynski v krakovsko predmestje, Kleparz imenovano. To ime je dobil ta kraj v starih časih še od tega, ker so tam prebivali kleparji, kateri so kovali orožje za vojaštvo. Tenczvfiski je šel h kleparju Klimuntu, Nemcu po rodu, kateri mu je imel skovati železen oklep. Bodisi da oklep še ni bil gotov, ali ni bil prav narejen, ali iz kakega drugega vzroka — kmalu se je Tenczvfiski z Nemcem spri. Klimunt je zbežal pred njim iz delavnice in zagnal tak hrup, da so pritekli iz delavnic
vsij kleparji iz obližja in mnogo drugih ljudi. Od Klimunta nahujskani, so se vrgli na Tenczvriskega. Ko je videl, da se ne ubrani množici, je zbežal v bližnjo cerkev svetega Florijana in se skril v zakristiji. A razjarjeni Nemci so udrli za njim. Navzoči duhovniki so ga sicer branili, a razkačena množica je Tenczvriskega v zakristiji ubila in več duhovnikov ranila. S tem stvar seveda še ni bila končana. Prišla je zdaj vrsta na Nemce. Sin umorjenega zastavonoše je zahteval maščevanje. Šest ubijavcev so na krakovskem gradu obglavili, a nekaj drugih vrgli v ječo na Rabsztvnu.
Ta dogodek je porabil Matejko za eno svojih najživahnejših podob Kako gibanje je na sliki, kako značilni so obrazi, kako živo dejanje!
K slikam iz Belgrada. — Kraljevo srbsko narodno gledišče. Naš potovavec g. Knific nam je popisal ob začetku svojega potopisa splošno tudi Belgrad (glej str. 32.), o katerem smo priobčili sedaj več slik. Na str. 673. vidijo bravci spomenik kneza Mihajla in srbsko narodno gledišče. Prvi začetki srbskega gledišča segajo nazaj do 1.1835. Joakim Vujič je bil oni, ki je v Kragujevcu začel prirejati glediške predstave, da razveseli kneza Miloša Obrenoviča. A te predstave niso bile javne; prihajal je k njim le knez Miloš in oni, katere je hotel knez posebno odlikovati. Tudi je bilo vse bolj po domače, kajti knez je med predstavo kadil čibuk in srebal kavo. Igravci so bili vseskozi diletanti: mladi ljudje, kateri so pozneje zasedli glavna mesta v javni upravi. L. 1842. je zapustil Mihajlo Srbijo, in glediške predstave so prenehale. L. 1847. jih je pa zopet oživil Burkovic s pančevačkimi igravci.
A Srbi so si želeli javnega in rednega narodnega gledišča. L. 1851. se je sestavil »pozorištni odbor", kateri je sklenil zidati gledišče. Vsa Srbija seje hitro vnela za to misel, in kmalu je bilo nabranih sto tisoč dinarov. A ta zgradba je žalostno propala. Kupili so močvirno zemljišče, in komaj je bil postavljen temelj, je voda zalila zgradbo, da je bilo vse zidanje ponesrečeno. Dolgo časa Srbom nihče niti spomniti ni smel gledišča.
A ko se je vrnil knez Mihajlo v Srbijo, so začeli misliti na novo glediško zgradbo. L. 1863. se je sestavil drugi odbor, ki je poživil zanimanje za glediške predstave. Pa spomin na prejšnjo nesrečo je bil  še tako živ, da ta  odbor ni mogel nabrati več
To in ono.
697
kot 910 dinarov. L. 1867. pa dojde v Belgrad Jovan     zidam pozorište!" Iz lastne blagajne je dal knez Mi-Djordjevič iz Novega Sada z jako dobro izvežbanim     hajlo okoli 200.000 dinarov. To je vnelo tudi druge
'     -     ;      *;
2
J*
u
osobjem. Ta je s  svojo igro  tako navdušil kneza Mihajlo, da je izrekel odločilno besedo:  „Hoču, da
Srbe k požrtvovalnosti.   Od 1. 1869. se redno  prirejajo v njem glediške predstave.