SEDEMDESETLETNICA dr. OTONA BERKOPCA
Redki so ljudje, ki jih ena sama velika misel tako prevzame, da ji posvetijo vsa svoja ustvarjalna leta in ji služijo predano in neomajno. Tak je naš jubilant dr. Oton Berko-pec. Odkar je kot mlad študent prišel v Prago, se je čutil dolžnega in poklicanega, da pomaga — kot pravimo — graditi mostove med narodi.
Doma iz Vinice v Beli krajini, kjer se je rodil 6. decembra 1906, se je po maturi na novomeški gimnaziji vpisal 1927 na ljubljansko slavistiko, toda že naslednje leto odšel s štipendijo, ki jo je dobil na priporočilo prof. Prijatelja, v Prago in tu dokončal študije z doktoratom na osnovi disertacije A. S. Puškin in srbska narodna pesem (1933). Hkrati je končal tudi višjo šolo za bibliotekarje. Se v študentskih letih se je na Murkovo pobudo 1929 zaposlil v praški Slovanski knjižnici kot referent za jugoslovanske književnosti in ta oddelek vodil do 1946. Kot eksternist je imel na praški univerzi lektorske kurze slovenskega jezika v letih 1935—1939 in znova 1945—1951, ko je bil lektorat začasno ukinjen. Po osvoboditvi je bil poldrugo leto (1946—^1947) kulturni ataše na jugoslovanski ambasadi v Pragi, potem pa se je vrnil k svoji stroki in v praški Narodni in univerzitetni knjižnici vodil razne oddelke do 1958, ko je bil imenovan za znanstvenega sodelavca pri Slovanskem inštitutu Češkoslovaške akademije znanosti. Tu je organiziral retrospektivno bibliografijo slavik v češkem tisku, po ukinitvi inštituta in priključitvi bibliografskega oddelka k Inštitutu za jezike in literature pri Češkoslovaški akademiji znanosti pa je 1964 prevzel vodstvo bibliografskega oddelka slavik. Po njegovi zamisli naj bi ta oddelek izdelal specializirane bibliografije čeških stikov z drugimi slovanskimi narodi, vendar zaradi znižanja dotacij načrta ni mogel uresničiti ter je 1971 na svojo željo odšel v pokoj.
Od priznanj, ki jih je bil deležen dr. Berkopec, je treba omeniti vsaj izvolitev za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1971) in za častnega člana Društva književnih prevajalcev Slovenije (1962).
Tradicionalna čustva, ki so jih gojili Cehi do slovanskega juga, so imela v času, ko je postala Praga dr. Berkopcu novi dom, tudi široko državno podporo. Nastajale so institucije, ki so imele nalogo poglabljati sodelovanje z drugimi slovanskimi narodi, še posebna pozornost pa je veljala Jugoslaviji, ki jo je Mala antanta čvrsto povezovala s
m
Češkoslovaško. Ena takih institucij je bila Slovanska knjižnica v Pragi, katere jugoslovanski oddelek se je pod Berkopčevim vodstvom razvil v največjo knjižnico jugoslovanske literature izven Jugoslavije.
Tu je nastalo in 1940 izšlo v ediciji virov za zgodovino medslovanskih stikov (pri Slovanskem inštitutu) Berkopčevo najobsežnejše delo, bibliografija prevodov in gradiva, nanašajočega se na češko in slovaško literaturo, gledališče, jezikoslovje in narodopisje v slovenskih, hrvatskih in srbskih knjigah in revijah med leti 1800 in 1935. Podobno je nameraval obdelati še nekatera druga področja, a mu je vojna to preprečila. V isti ediciji je izšla tudi njegova bibliografija o Masaryku pri Jugoslovanih (1937). V Pragi je izdal med drugim še bibliografijo s povojnim gradivom o Jugoslaviji (1956) in o prevodih iz jugoslovanskih književnosti (1965), v Ljubljani pa pod naslovom France Prešeren v češki literaturi bibliografijo in študijo o Prešernu pri Cehih (1964). Vse te bibliografije so nepogrešljiva pomoč vsem, ki raziskujejo naše medsebojne literarne in sploh kulturne stike.
Kot bibliotekarju so mu bili zlahka dostopni zakladi čeških knjižnic in arhivov. Iz ujih je črpal zanimivo literamozgodovinsko gradivo, toda spet z vidika medsebojnih stikov, od objavljanja in komentiranja korespondenc do obsežnih študij. Največ tega je izšlo v Slavistični reviji: Aškerčeva pisma Jaromiru Boreckemu (1959-60), Aškerčeva pisma Cehom (1974), Doneski k literarnim stikom Prešerna in Copa s Fr. L. Celakovskim in Fr. Palackim (1961-62), Kopitarjevi prepisi slovenskih ljudskih pesmi v zapuščini Josefa Dobrovskega (1961-62) in Delo Ivana Cankarja v čeških prevodih in v luči češke publicistike do 1918 (1969-71). V Dialogih pa je objavil članek Prežihov Pankrdc v luči praških arhivov (1968).
Kljub temu, da je bii dr. Berkopec od mladih let ločen od domovine, ga tujina ni pogoltnila. Nasprotno, ves čas je sledil kulturnemu dogajanju doma in o tem poročal v češkem tisku. V Pragi sta izhajali zlasti dve reviji, ki so jima bili že zaradi njune usmerjenosti dobrodošli Berkopčevi informativni prispevki. Ena je bila Ceskoslovensko-jiho-slovanskd revue, ki je bila kot organ Ceškoslovaško-jugoslovanske lige med obema vojnama v celoti namenjena seznanjanju javnosti z dogajanjem v obeh državah. Dr. Berkopec je nekaj let v nji tudi urejal rubriko literarnih novosti. Druga taka revija je bila Slovansky pfehled, ki je izhajal od konca prejšnjega stoletja in so ga zanimale vse slovanske dežele. Poleg tega so prinašali Berkopčeve članke skoro vsi pomembni praški časopisi, največ pa Ceske slovo, eden največjih dnevnikov, kjer je bil kulturni urednik i njegov prijatelj pesnik Josef Hora. Po Berkopčevi zaslugi je bil češki bralec vrsto let j dobro infoimiran o slovenskem in sploh jugoslovanskem kulturnem in posebej literar- | nem dogajanju. Napisal je stotine prispevkov, v katerih je poročal o novih knjigah, podajal v jubilejnih člankih in nekrologih portrete jugoslovanskih književnikov, pisal.; na temo medsebojnih stikov itd. Tu je treba omeniti še njegovo sodelovanje pri čeških ! in jugoslovanskih enciklopedijah, za katere je napisal več sto informacij s področja književnosti, zgodovine, umetnosti idr.
Ne smemo spregledati tudi spremnih besed in študij, ki jih je pisal h knjižnim prevodom v češčino, tako k antologiji slovenske lirike in jugoslovanskih ljudskih pesmi, k izboru Zupančičevih in Kosovelovih pesmi, k Njegoševemu Gorskemu vencu, Prežihovi Jam-nici, Cankarjevi komediji Za narodov blagor, Kranjčevi Fari svetega Ivana itd., ali k prevodom v slovenščino, tako k romanu Svozilove-Johnove Visoka napetost, k Lado-vemu Mačku Mikešu itd.
Dr. Berkopec je sam prevajalec, in to v češčino in slovenščino, pri pesniških izdajah pa je sodeloval s prevajalci-pesniki, ki sami niso dovolj obvladali slovenščine. Prevajal je Cankarja, Bevka, Pečjaka, Perocijevo idr. ter Olbrachta, Capka, Langerja, Novega, Lado in druge. Dal je pobudo in sodeloval pri omenjenih antologijah in izborih, in če so slovenska literarna dela v zadnjih štiridesetih letih zastopana v češčini morda bolj kakor v drugih jezikih, je to v veliki meri zasluga Berkopčevega sodelovanja s praškimi založbami.
Slovenci nimamo v tujini človeka, ki bi svojo posredniško dejavnost usmeril na toliko področij, in to s tako velikim poznavanjem stvari in s tolikšno zavzetostjo, kakor je to delal in še dela dr. Berkopec. V svojih lektorskih kurzih in z osebnimi stiki pa je znal
88_____________........
pridobiti tudi nekaj mladih ljudi, ki so danes že cenjeni kot prevajalci in poznavalci slovenske književnosti.
Ob sedanjem Berkopčevem jubileju je izdala Studijska knjižnica v Novem mestu knjižico, v kateri je dr. Jaroslav Panek ocenil svojega nekdanjega mentorja kot bibliografa, literarnega zgodovinarja, publicista in prevajalca, ter sestavil bibliografijo, ki s svojimi 638 enotami priča o izjemni plodovitosti tega našega zaslužnega rojaka. Knjižica je majhna oddolžitev dr. Berkopcu za njegovo dolgoletno požrtvovalno delo, ki ga enako cenijo Slovenci kakor Cehi. Skupaj z mnogimi prijatelji čestitamo dr. Otonu Berkopcu ob njegovi sedemdesetletnici in mu želimo, da bi lahko še dolgo nadaljeval delo, ki se mu ves predaja že domala pol stoletja.
Boris U r b a n č i č Ljubljanči