4
Novičar iz slovenskih krajev.
1z Gradca* Odbor Štajarskih stanov je sledečo prošnjo visokimu ministerstvu poslal: „ Visoko ministerstvo! Predstojniki 191 županij naše kronovine in mestna županija v Gradcu so se v pridjani prošnji na podpisani odbor s prošnjo obernili: de naj on po-skerbi, de bi se po 83. razdelku deržavne in deželne vstave deželni zbor berž ko je moč skupej poklical. Zavolj prememb zemljisnih reči, zavolj noviga odmeje-nja sodniških in politiških okrogov, zavolj ravno-pravnosti vsih deržavljanov glede očitnih občinskih bremen, z eno besedo, zavolj novih deržavljanskih prena-redb, je potreba, de se deželni zbor kmalo skupej pokliče, tako velika in spoznana, de ta prošnja ni le po željah nekterih sostavljena, temuč de je občna želja Štajarske dežele. Odbor se toraj primoraniga vidi, ministerstvo z zaupanjem prositi, de bi se skoraj pervi deželni zbor skupej poklical. Ker si mora središna vlada varstvo nove deržavne obravnave prideržati, so opravki deželniga zbora opravniški, in le zlo natanjčno poznanje razmer in deželnih posebnost zamore v tej reči kaj zadostniga storiti. Zupanije, ktere so po krajni vstanovitni večidel nezmožne, se morajo popraviti, de jim bo mogoče, svoje dolžnosti opravljati, ktere jim začasna županijska postava od 17. marca 1849 predpiše, de jim bo mogoče, s svojim premoženjem koristno ravnati in svojim potrebam po mogočosti zadostiti. Neenakosti, ki še zdaj obstoje, se morajo poravnati, posebno kar zadene vkvartiranje vojakov, priprego, šole in ohranjenje cest; dela komisije za opro-stenje zemljiš se še le v deželnim zboru popolnama dokončajo ; šolam in učiteljem le dežela zamore pomagati. Te reči in še mnogo drugih, ktere po vstavi segajo v deželni zbor, kakor na priliko, potrebne poprave postav za posle, zavolj naselitve, zavolj razdeljenja zemljiš in drugih reči so še take, de se ne morejo za začasne naznaniti. — Odbor meni, de ne bo v opravke vlade prede-lječ segel, ako prepričanje izreče, de spoljnenje občnih želja in zagotovljenih pravic, je edino, kar zamore Šta-jarcam teške žertve, ktere je deržava, ko je bila v nevarnosti, od njih tirjala, popraviti in zaupanje uter-diti, in de bo v tem zaupanju prestol in vesolna deržava močno podporo našla."
Iz Celja. J. $. Ko se je unidan slavni vojskovodja Radeč ky iz Dunaja na Laško nazaj peljal, bi se bila skorej velika nesreča prigodila. Ko namreč vozovlak se od Celja odpelje, blizo vasi Tremerje, na enkrat čuvaj železnice nasproti prisopi, ter od dalječ že s klo-bukam in rokama znamnje daje, hlapone ustaviti.   Vod-
nik hlapdna je tudivto kmalo zagledal, termašino ustavil. Kaj je bilo? Čuvaj železnice je blizo svojiga kraja ravno kakih 5 minut pred prihodam vozovlaka zapazil, de je ena sina počena. Zaukaže ročno svoji ženi, tamkaj ostati; on sam pa je vozovlaku nasproti letel, nevarnost oznanit. V štirih minutah je bila nova sina vložena. Med tem je maršal Radecki iz voza pogledal, ter poprašal, kaj de je? Mu povedo. Hitro poda čuvaju 25 goldinarjev v srebru za njegovo pazljivost, in vozovi dirjajo naprej. — Kako se vohernija s ži-tam kaznuje, smo imeli ni davno strašen izgled. Ne delječ od Celja, v dolinici, ki od znane lepe rožice ime ima, je vas precej velika, V tej vasi je bil bogat mož, ki je imel, kakor pravijo, blizo 300 mirnikov pri-delaniga in nakupljeniga žita hranjeniga. Sosedje in peki od več krajev so ga prosili, jim tega žita za dobro in gotovo plačo prodati. Pa zastonj. yohernik , pričakuje še veči žitne cene, jim ne zernica žita ni prepustiti hotel. Pa kaj se zgodi? Osem dni po tem, ko ga je zopet en pek za žito poprosil, ter gotovo obilno plačo obetal, navstane ponoči pri njemu silen ogenj, in celo pohištvo z vsimi pridelki in žita m vred pogori in je pokončano. Ker pa pri družbi za pogo-relstvo tudi zavarvan ni bil, je zdaj popolnama berač, ter hodi po deželi tudi milodarov iskat.
Zunej Krajnja. 30. gr. 0d našiga kantonskiga poglavarja, g. Paukerja, moram ^Novicam" oznaniti, da se je pri naberi vojaških novincov tako obnašal, da mu je vse za to hvaležno. On ni le na to gledal, de bi bil za njegovo okrajno odločeno število fantov nanaglama v soldate vtaknil, ampak (^kakor se ljudomilimu in pra-vičnimu možu spodobi^) tudi na to, da zavolj begunov ne terpijo nedolžni, ki so bili postavi pokorni in so k naberi prišli. Cez 90 jih iz pervih klasov ni prišlo, med kterimi jih je morebiti 60 za vojaški stan vgodnih; — če bi ne bil teh begunov nie porajtal, bi bil segel med tiste, ki so v letu 1828, 1827 i. t. d. rojeni, in gotovo bi bil v tem hipu potrebno števila nabral. Ali to bi ne bilo pravično bilo. Za to je vse v letu 1828 rojene in še stariši razrede domu spustil, in si bo prizadjal, še potrebno število (24 novincov) iz vjetih begunov pervih ki. dopolniti, kar bo toliko lože, ker zdej ob času mini ni ravno silne naglice potreba. Ce se ne bobe gu nam ojstro na pete stopalo, in če se bojo namest njih berž novinci iz druzih klasov jemali, bo begunov zmirej več, posebno v tacih krajih, kakor pri nas, kjer imajo beguni na 3 straneh zavetje, čez Ljubelj, skozi Kokro in Tominsko, in zavolj njih bi mogli po tem pokorni fantje terpeti. Mi smo navajeni vselej resnico govoriti in hvaliti, kar je zares hvalevredno; zato še enkrat rečemo: to obnašanje našiga kantonskiga poglavarstva je bilo ljudomilo in pravično. Hvala mu!