KNEZOVA KNJIŽNICA

ZBIRKA

ZABAVNIH IN POUČNIH SPISOV

V LJUBLJANI, 1911

TISK »NARODNE TISKARNE«

BRAMBOVCI

ZGODOVINSKI

ROMAN

SPISAL ==

DR, IV. LAH


DRUGI DEL -

(sr®



I.

BOJ.

-Ž> Z*

35213

O 3 oooo?^

1 .

K oncem aprila se je začela vojna na vseh koncih.

Francoska vojska se je od dveh strani bližala
avstrijskim mejam. Glavna vojska se je pomikala na
severu ob Donavi; vrhovni poveljnik ji je bil sam
Napoleon Bonaparte. Drugi oddelek francoske vojske
se je bližal od juga iz Italije pod vodstvom podkralja
Evgena Beauharnaisa. Tako se je morala tudi avstrijska
armada razdeliti v dva dela: severni del je vodil nad¬
vojvoda Karel, ki se je bil že izkazal kot odločen in
izkušen vojskovodja; južni armadi pa je zapovedoval
nadvojvoda Ivan, ki je imel pred vsem nalogo, zadržati
južno francosko vojsko onstran Alp ter onemogočiti
združitev obeh francoskih armad. Njegova naloga je
bila velike važnosti in razmere so bile za avstrijsko
armado zelo ugodne; avstrijska vojska na jugu je
imela v svoji oblasti nekaj dobrih trdnjav, poleg tega
so visoke gore same zapirale sovražniku vhod v no¬
tranjo državo; z njimi je bila meja na jugu dobro
zavarovana; v slučaju skrajne stiske je imela cesarski
vojski na pomoč prispeti črna vojska, ki je bila zbrana
iz oboroženega ljudstva. Avstrija je torej trdno upala
na zmago; zanesla se je na svojo navdušeno vojsko
in na pomoč domačih narodov. Povsod se je videlo,
da se bije zadnji, odločilni boj med Napoleonom in
cesarjem Francem.

Toda avstrijska vojska se ni mogla uspešno bra¬
niti proti izurjenim francoskim četam. Daši se je Avstrija
dolgo pripravljala na vojno in je imela natanko izde¬
lane svoje načrte, se je začela kmalu po prvih spopadih
ponavljati ona igra, ki se je vršila par let prej na
Nemškem: poveljniki so se vdajali na milost in ne-

1

2

milost, umikali so se silnemu sovražniku ter so izkušali,
se boju izogniti na življenje in smrt; težko se je bilo
bojevati proti mogočnemu zmagovalcu, o katerega ne¬
premagljivosti so bili prepričani ne le njegovi vojaki,
ampak tudi nasprotniki. Zato je kmalu prešla ona
odločnost in bojevitost, o kateri so govorili prej vsi
oni, ki so vojake in ljudstvo navduševali za boj;
utihnila je bojaželjnost in navdušenost, ki se je prej
glasila v pisanih in nepisanih pesmih. Avstrijska vojska
na severu se je začela kmalu umikati nazaj ob Donavi,
zavarovala je češke dežele in se je bližala Dunaju, da
bi glavno mesto čuvala sovražnika. Napoleon se v
takih slučajih ni rad dolgo mudil na potu, ampak je
hitro pritiskal za umikajočo se vojsko.

Na jugu je bila bojna sreča na strani Avstrijcev.
Imeli so mnogo ugodnejše pozicije nego sovražniki in
ni bilo težko, odbijati njih neodločne napade. Sredi
aprila sta si stopili armadi nasproti in v dneh od 14.
do 18. aprila je avstrijska vojska na vsej črti zmago¬
vala nad francoskimi četami. Ker pa se je med tem
začel severni del vojske umikati, se je morala tudi
južna vojska pomakniti nazaj, da bi šla Dunaju na
pomoč, ako bi bilo treba. Med tem pa je podkralj
Evgen pomnožil svoje čete in je začel pritiskati umi¬
kajočo se avstrijsko vojsko. Avstrijci so morali zapustiti
Italijo in nje trdnjave ter se pomakniti v gore, kjer bi
z malimi posadkami mogli zasesti gorske prelaze ter
tako zabraniti sovražniku vhod v notranje avstrijske
dežele. Ker so Tirolci sami stopili v boj ter izkušali
zadržati zmagovito francosko vojsko na njenem potu,
je bilo treba predvsem zavarovati pot čez Koroško in
Kranjsko. Avstrijci so torej zasedli in utrdili dvoje naj¬
važnejših alpskih prehodov, Malbourget in Predil in so
tam pustili svoje posadke, ki naj bi sovražnikom bra¬
nile prehod. Poleg tega so se utrdili v okopih pri
Razdrtem na Notranjskem, da bi Francozom zabranili
pod proti Ljubljani. Z glavno vojsko se je nadvojvoda
Ivan pomaknil na Štajersko, da bi od tod hitel na
pomoč Dunaju.

Tako je šla francoska armada na severu in na jugu
zmagovito naprej. Avstriji je pretila velika nevarnost.

3

Pomlad se je bila že razcvela po vseh poljih in
lesih. Dnovi so bili nenavadno topli, zato so prihajali
tudi veliki nalivi. Ljudje so postajali na polju in po
novicah izpraševali ljudi, ki so jih videli na cesti.
Ozirali so se na sever in na jug in so vsak dan pri¬
čakovali novih strašnih dogodkov. Zvečer so gledali
krvavo solnčno zarjo; iz tega so sklepali, da se je iz¬
vršila po dnevi krvava bitka. Vse, o čimer so si bili
pripovedovali po zimi pri peči in v zgodnji pomladi,
ko so prišle prve vesti o vojni, vse se jim je zdaj zdelo
kot resnično in pomenljivo. Iz tega so sklepali, da
pride za tem še vse drugo, kar so prerokovali stari
ljudje, z vso grozo in kaznijo.

Takrat je izšel ukaz, ki se je razglasil po vseh
deželah, da naj se zbere črna vojska. V nedeljo po
maši je stopil birič pred radovedne vaščane ter jim je
čital s kričečim glasom: „Kadar se bo dalo znamenje,
da je blizu sovražnik, oboroži se vsak in pridi na
pomoč, da se ubranimo sovražniku . . . Vse od 16. do
50. leta stopi pod orožje. Vsak naj^si vzame tisto orožje,
do katerega ima največ zaupanja. Šest do sedem čevljev
dolge drogove, ostnike, ostre vile, ravne kose ali kar
kdo hoče, oborožen pa mora biti vsak. Črna vojska
Dolenjske se deli v tri velike dele, ki spadajo vsak
zase skupaj . . . Črna vojska bo imela enega poveljnika
in štiri podpoveljnike; vsak bo imel po 40 mož. Dolžnost
vsakega je, storiti, kar veleva ukaz.“ K tem besedam
je birič pridal še nekaj svojih besedi. Tak ukaz se je
čital povsod na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem.
Ljudje so stali in gledali; slišali so cesarjeve besede
in so vedeli, da ne pomenijo nič dobrega: tu in tam
se je kdo oglasil v  z navdušenimi klici, drugi pa so se
molče razhajali. Šele v krčmi ob vinu se je ogrela kri,
udarili so s pestmi ob mizo, bahavo so pogledali okoli
sebe in kričali o vojski, o Napoleonu, o Francozih i. t. d.

Mir je vladal po deželi, tihota, polna negotovega
pričakovanja in skrite bojazni. Ponoči so se ozirali
skozi okna ljudje, ki niso mogli spati, in so gledali
na vse strani, če bi morda kje požar ne oznanjal
strašne novice, da se bliža sovražnik. Na pol v spanju
je poslušal Cerkvenik, če se ne oglasi morda plat zvona

l*

4

v sosednji cerkvi, da bi tudi on še v pravi čas dal
ljudem znamenje, naj se zbero na boj. Med tem pa
so neprestano prihajale novice, da beži dan za dnem
avstrijska vojska skozi Ljubljano na sever, da sovražnik
že stopa čez mejo. Skoraj ob istem času je izdal deželni
glavar Hohenwart poziv na kranjsko plemstvo, kjer je
klical na boj vse odlične ljudi svoje dežele, jim stavil
za zgled one, ki so se žrtvovali za domovino in cesarja,
ter jih vabil v obrambo dežele s sledečimi besedami:

„Po pravici pričakujem, da se bo po tem zgledu
ravnal vsakdo, ne da bi bil prisiljen, llverjen sem, da
se bodo vsi plemiči in honoracijori urno odzvali temu
pozivu ter se oglasili pri dotičnem komandantu črne
vojske, da jim odkaže častno mesto med branitelji do¬
movine. Pričakujem za trdno, da ne bo nihče s plaš-
ljivim govorjenjem pobijal obče navdušenosti. Proti
takemu nevrednežu se bo postopalo z zasluženo kaznijo.
Zanašam se trdno, da bo vsakdo zaupal temu, kar se
ukrene za obrambo, da bo vsakega oduševljevala želja,
rešiti domovino, boriti se za najpravičnejšega vladarja
in staro slovečo hrabrost kranjsko dokazati tudi v teh
nevarnih dneh.“

Ta poziv so čitali gospoda po mestih in po gra¬
dovih ter so s strahom pričakoval novih dogodkov.

V tem času se je pojavil na dolenjskih cestah
sključen starec, visoke postave v belem kožuhu. Bil
je stari Kožina. Potoval je od vasi do vasi in je gledal
skrito pripravljanje na boj.

Poznali so povsod njega in njegovo povest. Ko¬
njarji so že prvo noč osvobodili iz ječe svojega tova¬
riša, ki ga je bil dal zapreti gospod Muhič oni dan,
ko so odhajali brambovci. Izvršili so svoje maščevanje,
ki so ga bili prisegli proti brambovcem. V prvem
tednu so odpeljali Kožini vse konje in mu okradli hišo.
Zato je starec odšel od doma, kajti čemu bi sedel
doma, ko ni tam niti sina niti konj? Bila je Velika
Noč, čas velikih praznikov. Kako bi človek obhajal
praznike sam, v okradeni hiši? Zato je starec odšel na
pot proti oni strani, kamor so bili odšli brambovci.

Sel je od vasi do vasi, posedal je po hišah in po
krčmah in je govoril ljudem čudne reči o antikristu

5

in sodnem dnevu, o bojih in o prelivanju krvi, o
strašnih časih, ko se bliža konec sveta. Zašel je med
oborožene ljudi, ki so se shajali v starih kovačnicah
in si kovali ostnike, ter jim je začel govoriti z globokim
preroškim glasom o velikih pregrehah in brezverstvu
sedanjega časa.

„Molite, 1 “ je govoril, ,,molite in ne ubijajte, kajti
prišel je čas, ko vstaja brat proti bratu in teče kri v
potokih, satan pa zmaguje nad otroki tega sveta.“

Prigovarjali so mu ljudje, ki so zaupali na svoje
orožje, on pa je pripovedoval o starih knjigah in ustnih
sporočilih, kakor so jih podedovali rodovi. Odšel je
po cesti dalje, prišel je do krčme, kjer so se ljudje
ob vinu navduševali za vojno, prisedel je k njim in
je molče poslušal. Ko je slišal njih navdušene besede,
je vstal in je začel govoriti. Niso ga hoteli poslušati.
Zasmejali so se in so pili na pogin Francozom. Starec
pa se ni dal ustrašiti; z gromečim glasom je pripo¬
vedoval stara prerokovanja in jim je govoril besede
iz skrivnega razodetja, da so utihnili in poslušali.

„Satan zmaguje nad vami, ker ni vere v vas,
ker ste postali vredni pogina,“ je govoril, „z orožjem
v roki se hočete braniti sedaj, ko vas je dal Gospod
sovražniku v pest. Toda prepozno, prihaja dan sodbe,
dan kazni. Molite k Bogu, da vas ne zavrže v svoji jezi,
da najdete v njegovih očeh milost in odpuščenje . ..“
,,Blazen je, norec,“ so si mislili ljudje, ki so ga slišali,
toda niso si upali govoriti proti njemu. Tako je šel
starec dalje po dolenjskih cestah proti oni strani, kamor
so bili odšli brambovci.

V začetku maja so se Francozi pokazali tudi že na
Notranjskem in so oblegali zadnjo avstrijsko posadko,
ki se je utrdila v okopih pri Podvelbu in Razdrtem ter
hotela z zadnjimi silami zabraniti sovražniku pot proti
Ljubljani. Toda njih utrdbe so bile slabe in njih
obramba je bila neodločna; čutili so se osamljene in
preslabe, da bi mogli zadržati francosko vojsko, ker
so se druge avstrijske čete že pomaknile proti Ljub¬
ljani; v okopih so bili večinoma brambovci in starejši
vojaki. Poveljniki sami niso mislili na resen odpor;
navdušilo jih ni niti to, da se je po Notranjskem za-

6

čela zbirati črna vojska, ki je izkušala napadati posa¬
mezne francoske oddelke. Od Vipave in Cerknice, z
Unca in od drugod so prihajali prebivalci trdega Krasa
in so prinesli s seboj orožje, kakor jim je velel cesarski
ukaz. Toda posadka, ki je imela zabraniti Francozom
pot v Ljubljano, se je pri napadu vdala. Francozi so
dobili za dar vse moštvo in vse utrdbe z orožjem in
zalogami; poveljniki in častniki pa so svobodni odšli.
Ker ni nihče veroval na zmago, se jim je zdelo škoda
žrtev. Tako se je francoska vojska bližala Ljubljani.
Česar prej nihče ni hotel verjeti, se je zgodilo. So¬
vražnik je stal pred vrati glavnega mesta. Ta glas se
je razlegal po vsej deželi, strah in groza sta prevzela
vse, ki so vedeli, kaj pomeni vojska v deželi. Ljudje
so začeli spravljati svoje stvari v varne kraje, ob cesti
so zapustili hiše in so se umaknili k znancem in so¬
rodnikom v hribe. Ceste so postale prazne; vse je iz
daljave čakalo sovražnika.

Edino upanje vseh je bila še Ljubljana, o kateri
se je govorilo, da je dobro utrjena.

■V.

*

Med zadnjimi avstrijskimi četami, ki so bežale
od juga preko Ljubljane na Štajersko, je bil tudi od¬
delek konjenice, ki ji je zapovedoval Juri Simič. Imel
je povelje, ostati v Ljubljani ter ovirati francoske pred-
straže pri njihovem delu.

Juri Simič je takoj po svojem prihodu posetil
svoje znance na Starem Trgu.

Gospod Vrangel ga je z velikim veseljem sprejel
in celo Alenica se je tako razveselila njegovega prihoda,
da ga je skoraj objela.

Juri Simič je nezadovoljen odpasal svojo sabljo
in jo položil na stol. Njegov obraz je bil resen, glas
osoren.

„Ta sramota,“ je rekel, ko je utrujen sedel k mizi,
„kaj si vendar mislite o nas?“

,,Srčno me veseli, da vas zopet vidim živega,“
mu je rekel gospod Vrangel.

„Mene tudi,“ je rekla Alenica, ki je bila sedla
poleg njega.

7

„A mene ne,“ je rekel Simič, „skoraj bi me bolj
veselilo, ko bi dobili novico, da sem mrtev. Sedaj je
prvič, da imamo povelje, ustaviti se.“

„In kaj sicer ?“

,,Sicer: beži, beži! Kakor da je cela vojna sam beg.“

,,To je nesreča; kaj hočemo,“ je tolažil gospod
Vrangel žalostnega častnika.

„Da, nesreča; treba je razumeti. 11

„Mi smo vendarle prepričani o vaši hrabrosti.
Glavna stvar je, da ste zdravi in živi. Rešite se, kakor
drugi! 11

„Ne govorite mi tega, 11  je rekel Simič, „to je
naša velika napaka. Do par spopadov smo prišli v
Italiji, potem pa samo: beži 1 reši se 1 nazaj 1 Lahko se
govori o hrabrosti, povsod je je bilo mnogo, hrabrost
je treba pokazati. Mi kličemo narod v boj in sami
bežimo. Kaj naj stori narod brez nas? 11

„In kaj naj storimo v Ljubljani? 11  je izpraševal
gospod Vrangel.

,,Storite, kakor vsi, 11  je svetoval Simič, ,,bežite,
rešite se!“

„Mislite, da Ljubljana ne zadrži sovražnika? 11
Juri Simič je resno pogledal svojega starega prijatelja.

,,Zadrži ali ne zadrži, to je morda danes že brez
pomena. 11

„In kaj Saksenburg? 11  je vprašala Alenica.

»Saksenburg? 11  je vprašal Simič, ki ni vedel, zakaj
se gospodična zanima za to neznano trdnjavo.

„V Saksenburgu je vendar gospod Langer z bram¬
bovci, 11  je rekla Alenica.

,,Tako!“ se je čudil Simič, »vidiš, tega nisem
vedel. Zdi se mi, da se jim bo godilo slabo, dvakrat
slabo, ako niso o pravem času pobegnili. 11

»Zakaj? 11

»Zato, ker so brambovci. Koroška je zdaj odprta
od obeh strani in brambovci so izgubljeni, če se niso
rešili. Napoleon je že pred tremi tedni izdal ukaz, da
se morajo brambovci raziti, sicer zapadejo smrtni kazni.
Častnikom Francozi požgo hiše in imetje zaplenijo,
prostake pa postrele na mestu. 11

8

„In mislite, da Saksenburg ne izdrži? Pravili so,
da je to močna trdnjava/ 1  je govorila Alenica, in med
tem se ji je začel tresti glas.

„Močna trdnjava," je ponovil Simič in je gledal
obupano gospodično, ki so jo zalile solze. Prijel jo je
za roke^ in rekel:

„Časi so zdaj taki, da vsak pogine, kdor se ne
reši sam. Ako se je rešil, je rešen. Rešite se tudi vi!“

„Da, pojdemo, odidemo," je rekel gospod Vrangel.
„Čim preje, tem bolje."

„Odidite k nam v Belo Krajino, tam ste na varnem.
Pozdravite mi mojega strica in očeta in jima sporočite,
da sem še med živimi." Po teh besedah se je Simič
mirno poslovil.

Gospod Vrangel je začel pospravljati svoje stvari
in je zamišljeno postajal po priljubljenih kotih svojega
stanovanja. Alenica je stala ob klavirju in strmela v mrak.

2 .

Odkar je bil Kristjan opazil, da daje gospodična
Helena njegovemu francoskemu prijatelju prednost pred
njim, je izkušal v sebi zatreti vsako čuvstvo, ki bi ga
še spominjalo njegove nekdanje ljubezni. Ni mislil na
nič drugega nego na maščevanje. Zato je povsod in
ob vsaki priliki pokazal pred javnostjo, da je njegova
izvoljenka gospodična Alenica Vranglova, in je izkušal
na vse načine, si pridobiti nje naklonjenost. Gospo¬
dična ga je odlikovala v marsičem pred drugimi in
Kristjan ni mnogo premišljal o tem, ali je v resnici
najbližji njenemu srcu. Bil je prepričan, da mu poda
svojo roko, ako bi prosil pri očetu zanjo. Zato je hodil
samozavestno pod njenimi okni in se ji je pridružil,
kadar jo je videl na ulici. Vedel je, da o tem govori
celo mesto in da je gospodični Heleni Kudričevi zelo
neprijetno, kadar sliši govoriti o tein. To je bilo ono
sladko maščevanje, ki si ga je želel; delalo mu je
mnogo radosti in ob enem mnogo bolesti. Pogosto so
se v njem oglašali tihi spomini na njegovo mladost
in iz njih so se rodili težki dvomi, ki jim ni bilo nikdar
konca in so pogosto s seboj odnesli noč brez spanja.

9

— Včasih se je kazalo, da igra nevarno igro, iz katere
ne bo več rešitve, ako propade. Igra je postajala od
dne do dne bolj drzna in nevarna. Zdelo se mu je po¬
gosto, da bi bilo najbolje pustiti vse v nemar in oditi
na vojno; toda hotel je izdržati do konca.

„Kadar bom videl, da je igra izgubljena," si je
mislil, ,,posežem vmes z ono silo, ki bo odločila. Moj
pogin pride šele za menoj."

Vendar ni bil zadovoljen sam s seboj. Včasih se
mu je zastudil ves svet, brez smisla se mu je zdela
igra, ki jo je igral, vse življenje se mu je zdelo vredno
le posmeha in preziranja. Sam sebe ni poznal; ni
mogel razumeti, kaj se godi z njim. Zato je bil tako
hladno sprejel strica Muhiča, ki ga je obiskal takoj
prvi večer po svojem prihodu v Ljubljano, in bilo mu
je neprijetno, ko je hotel gospod Muhič govoriti z njim
o važnih stvareh. Kristjanu je bilo sicer žal dobrega
strica, premagati ni mogel svojega notranjega boja.
To je bil tudi vzrok onega nočnega dogodka v kavarni.

Ko je Kristjan po dvoboju zaradi rane moral
ostati doma, je imel dovolj časa, da je premišljal sam
o sebi. Čutil se je zelo nesrečnega, toda vzroka tej
nesreči je iskal v svojem življenju. Zdelo se mu je, da
mu je usoda zelo nenaklonjena in da se mu ne zgodi
nič po volji. Ako je pogledal v svojo mladost, je videl
v njej le dobo boja proti neprijazni usodi, ki mu je
vedno stavila zapreke na njegovi poti za srečo. Zdelo
se mu je, da ni še ničesar lepega doživel v življenju.
Vse je bilo le laž in prevara. Včasih mu je postalo
življenje neznosno; zdelo se mu je, da je zašel s prave
poti in da bi bilo najbolje: končati. Kadar se je
spomnil dvoboja, ga je polila rdečica, čutil je, kakor
da je padla na vse njegovo življenje velika sramota,
katere se ne more očistiti.

Zato o dvoboju ni hotel premišljati in se je vedno
izkušal iznebiti spominov, ki so ga pripravljali skoraj
v obup. Zdelo se mu je, da mora biti tako, ker bi
bilo sicer življenje pusto in dolgočasno. Ni ga bolelo
to, da je bil premagan in ranjen; to se je kazalo po¬
polnoma naravno z ozirom na njegovega silnega na¬
sprotnika. Hotelo se mu je boja, prepira, zmage ali

10

smrti, sploh nečesa, kar bi prineslo izpremembo v to
prazno življenje. Ni čutil niti kesanja niti jeze, ni ga
bolel niti poraz niti rana. Vse se je zgodilo, kakor se
je moralo zgoditi. Toda vse to se je pokazalo v drugi
luči, kadar se je v njem zbudil njegov ponos.

Ako se je spomnil pri tem Helene, si je mislil,
da je nemogoče živeti dalje. Hotel je vedno stati pred
njo kot zmagalec, kot junak, ki ga ne ukloni nobena
sila, sedaj pa bo slišala, da je premagan. Ta misel je
bila Kristjanu strašna.

Ko se je zadnji večer gospod Muhič poslovil pri
njem, se je čuden nemir polastil njegovega srca. Zdelo
se mu je, kakor da se je v njem zbudila ona pesem,
ki je o njej govoril gospod Muhič s tako lepimi be¬
sedami; divja sila je napolnila pri tem njegovo dušo;
hotelo se mu je vstati in oditi ven, na vojno, v boj.
Ni čutil bolečin v rani niti slabosti v prsih. Videl je
četo brambovcev, kako stopa po cesti v boj za domo¬
vino; veselo se glase pesmi, orožje žvenkeče, konji
rezgetajo; tisoči in tisoči se zbirajo ob gorskih prelazih
in gredo v boj. Imajo namen, imajo cilj. Nekaj krasnega
se mu je zdela vojna v tem trenutku ; nekaj veličastnega
in mogočnega je videl v onih množicah, ki ne mislijo
na vsakdanje življenje niti na malenkostna čuvstva
svojih src, ampak gredo skupaj drug z drugim za
skupnim velikim ciljem, med šumom in hrumom pre¬
mikajočih se mas, med peketanjem konj, drdranjem
voz in žvenketanjem orožja, tako da človek samega
sebe ne čuti, ne sliši. Ta misel se mu je zdela zelo
lepa: da človek samega sebe ne čuti, ne sliši . . . Za¬
hotelo se mu je, da bi odšel za brambovci, in bi bilo
vse, kakor da se ni zgodilo nikoli, pozabil bi na svoj
notranji nemir, na dvoboj in na ves ta gnus življenja,
ki ga dela tako nezadovoljnega in nesrečnega. Sto ran
bi ne bolelo tako, kakor boli ta rana, ki ga tlači k tlom
kakor moreča mora.

Bila je takrat težka in nemirna noč. Edini pri¬
jatelj v teh težkih trenutkih mu je bil Don Pier. Kri¬
stjanu se je zdelo, da je šele sedaj spoznal v njem
pravega prijatelja. Presedel je pri njem vso noč in
mu pripovedoval novice iz cele Ljubljane in vse, kar

11

se je govorilo o vojski in o brambovcih. Ljubeznivi
Francoz je znal to noč pripovedovati take lepe spo¬
mine, da je Kristjana popolnoma pomiril. Pripovedoval
mu je o svojem bivanju v Parizu, o pariški družbi, o
zabavah in skrivnih spletkah; popisoval mu je krasoto
nekdanjih salonov, orisal mu je vse posebnosti fran¬
coskih gradičev in vrtov; spomnil se je vseh različnih
potujočih umetnikov, pevcev, igralcev, akrobatov, čarov¬
nikov, komedijantov, muzikantov in vseh nenavadnih
predstav, ki jih je kdaj videl v življenju. To noč je
Kristjan čutil, da ima enega edinega prijatelja, ki ga
ne zapusti.

Poslej so tekli dnovi enakomerno. Rana se je
Kristjanu hitro celila, pomlad je zmagovala zunaj v
prirodi in bolnik je čutil, da se mu vračajo nove, sveže
sile. Don Pier je posedal cele večere pri Kristjanu in
govorila sta o posebnih stvareh, ki so v zadnjem času
zanimale Kristjana. To je bila pred vsem umet¬
nost, ki je polnila francoske salone in gradove one
dobe. Kristjan je sanjal o umetniku, ki bi ga najel,
da bi prišel in poslikal nove njegove sobe z onimi
mičnimi slikami iz življenja vesele mlade družbe. Mislil
si je cvetočo trato, obdano z zelenimi griči, sredi trate
stoji hrast, na hrastu je privezana gugalnica in na
njej se ziblje lahkotna gospodična v svilnatih krilih;
sladek smeh ji igra okoli usten, radost ji sije iz oči
in nagajivo giblje šolniček na drobni nožiči. Na trati
leži mlada družba v travi in se gosti pri jedi in pijači.
Mlad kavalir ziblje gospodično na gugalnici. Tako
sliko si je želel imeti Kristjan v svoji sobi; v mladem
kavalirju bi moral slikar naslikati njega samega, go¬
spodična na gugalnici naj bi bila Alenica ... Ali He¬
lena? O tem se Kristjan ni mogel odločiti. Poleg te
glavne slike si je želel manjših slik s podobnimi mo¬
tivi. Eno sobo je hotel posvetiti bogovom, onim svojim
ljubljencem, ki jih je občudoval v svoji mladosti, ko
je čital o njih, in jih je pozneje tako rad srečaval v
dunajskih salonih in po vrtovih bogatih plemičev. V
tej umetnosti je hotel prenoviti Kristjan svojo hišo in
doseči s tem, da bi bilo nekaj božanskega v vseh
njegovih prostorih. Hotel je zidati zunaj na kmetih

12

gradič v slogu Ludovika XIV. ter v njem združiti vse
krasote tedanje umetnosti v taki popolnosti, da bi se
bogovi radovali takega bivališča. To zanimanje za
umetnost je tako prevzelo Kristjana, da je hotel v naj¬
krajšem času poiskati slikarja ter mu izročiti delo.
Toda umetnika ni mogel tako kmalu dobiti; zato je
delal samo načrte za svoj gradič in zraven je dolo¬
čeval, kaka slika bo stala na tej ali na oni steni.
Poleg umetnosti je zanimala Kristjana družba
prostozidarjev, ki je imela takrat lože po vsem kul¬
turnem svetu in je tudi v Ljubljani začela zbirati ljudi
v svoj krog. Don Pier sam je bil član prostozidarske
lože in je govoril s Kristjanom po cele ure o namenu
in pomenu prostozidarstva. Ta družba je zbirala v
svojih vrstah izobražene in učene ljudi, ki so hoteli
posvetiti svoje sile človeštvu, živeti v bratstvu in lju¬
bezni, pomagati bližnjemu, bojevati se proti vsemu,
kar človeka ovira pri njegovi popolnosti ter z besedo
in dejanjem pospeševati človekoljubje, bratstvo in svo¬
bodo. V tej družbi so bili ljudje iz najvišjih krogov,
v vsakem večjem mestu so imeli svojo ložo, kjer so
se zbirali in sprejemali nove člane, imeli so svoje
obrede in gesla in so med seboj razreševali velika
vprašanja življenja. Kristjana je zanimala ta družba
zaradi tega, ker je videl v njih učence tistih francoskih
filozofov, ki jih je čital v svoji mladosti s takim zani¬
manjem in je hotel pri njih najti rešitev vprašanj,
ki so se mu stavila že takrat, ko je prvič posegel po
onih knjigah; sedaj so se vsa ta vprašanja ponovila
in so zahtevala odgovorov. Kristjan je hotel odgovo¬
riti, kajti hotel je poznati svoje življenje; zdelo se mu
je, da je bilo to vzrok vse njegove nesreče in neza¬
dovoljnosti, ker je premalo premislil življenje in ni
odgovoril na vprašanja, ki so se mu zdaj pokazala
kot najvažnejša naloga vsakega človeka na zemlji.
Vrnil se je zopet h knjigam ter je v njih iskal rešitve
problemov, da bi v loži mogel biti enak onim, ki so
bolje poznali vsa ta vprašanja in vedeli tudi odgovore.

Ob dolgočasnih dneh sta igrala Kristjan in Don
Pier svojo najljubšo igro, šah. Kristjanu se je ta igra
priljubila posebno, odkar je zvedel, da je bil Napoleon

13

nekdaj dober šabist in da je igra „na šah“ najboljša
vaja za vse ljudi, ki hočejo postati vojskovodje. Oba
prijatelja sta igrala pogosto pozno v noč in Kristjan
se je često sam čudil svojim nenavadnim zmagam in
tudi Don Pier mu je pripoznal, da ima skrite in pre¬
mišljene poteze.

Ob lepih dneh sta zajahala z Don Pierom vsak
svojega konja in sta jezdila na izprehod. Jezdila
sta po ljubljanski okolici in sta pri tem imela priliko,
ogledovati vojne utrdbe, ki so jih stavili vojaki na raznih
krajih okoli mesta. Pogovarjala sta se o velikih bojiščih
in sta precenjevala vrednost Ljubljane s strategičnega
stališča.

Prijazni pomladni dnevi so ugodno vplivali na
Kristjana. Čutil je nekaj veličastnega v novem pomla¬
danskem premlajanju in je premišljal o velikosti in
čudotvornosti vsemira. Tako so hitro tekli dnovi. Izpre-
menljivo aprilsko vreme je pripomoglo, da je drevje
okoli gradu kmalu popolnoma pozelenelo, grmovje na
bregu Ljubljanice se razcvelo ter se vzpenjalo visoko
ob ograji. Reka je narastla in se je valila široka in
umazana po svoji strugi. Na Tržišču poleg Cojzove
palače je bilo vedno živahno; vozniki so dan na dan
nakladali in razkladali blago, ki so ga vozili na jug.

Daši se je po mestu vsak dan razširila kaka
novica z bojišča in dasi se je v kavarni in drugod ne¬
prestano govorilo o vojni, posebno od začetka, ko je
avstrijska vojska zmagovala na jugu, se Kristjan ni
mnogo zanimal za te novice. Hodil je v kavarno in
poslušal pogovor starih in mladih ljudi, ki so vsak po
svoje ugibali o izidu vojne. Skrito se je posmehnil,
ko je slišal govoriti o velikih zmagah in junaških
činih. Zdelo se mu je, da mu je vse to postalo popol¬
noma tuje, in ni rad govoril, kadar so ga vprašali,
kako misli o nadvojvodi Karlu ali o nadvojvodi Ivanu
ali o Napoleonu. Postajal je po ljubljanskih ulicah in
gledal mimoidoče ljudi. Bilo mu je skoraj vse eno,
ali je hodil po Starem Trgu ali po Mestnem Trgu.
Živel je v svojih sanjah o lepi umetnosti, o slikah in
o parkih, ali pa je premišljal uganke in vprašanja
živRenja, ki so se mu zdela bolj važna nego vsa

14

vojna na jugu in na severu. Igra na šahu ga je zani¬
mala bolj nego vse vojne utrdbe, ki jih je videl okoli
mesta na Gradu, na Golovcu in na Rožniku. Bil je
srečen in zadovoljen, kajti zdelo se mu je, da zma¬
guje nad silami, ki so dosle zmagovale nad njim.

Čutil je mir v duši in se je s pomilovanjem smejal >
ljudem, ki so se vznemirjali ob novicah z bojišča ter
z navdušenjem govorili o velikih činih avstrijske ali
francoske vojske.

•X- *

*

V začetku maja je prejel Kristjan pismo od go¬
spoda Muhiča. Pismo se je glasilo tako:

Muchicius Christiano suo salutem. Kar se
drugega tiče, ljubi moj nečak, Ti ne morem nič
veselega sporočati. Sachsenburg je tako gnezdo,
da bi bilo res primernejše za Sakse nego za nas.
Trdnjava je krepka in močna tako, da bi si so¬
vražniki na njej razbili svoje glave, k čemur bi
pripomogle tudi naše puške in topovi. Ne vdamo
se. Vendar se mi zdi, velika je nevarnost, da nas
ujamejo žive, ako pridejo sovražniki mahoma od
dveh strani. Drugače se mi vidi, da je vojaško
življenje vedno enako, danes je tako prijetno, kakor
pred dvajsetimi leti. Seveda proti Turkom smo se
drugače bojevali. Bodi vesel, da si v Ljubljani, da
nisi v Sachsenburgu. Tam imaš vsaj pošteno ka¬
varno in ne dvomim, da pogosto obiskuješ prag
svoje ljubezni, kar je prav in primerno. Tukaj ni
niti prave kavarne niti onih nebeških prikazni, ki
tako razvesele oči nas navadnih smrtnih ljudi.

Kako se razvija naša bojna sreča, ti je znano
morda bolje nego meni. Kakor čujemo, se Tirolci
hrabro drže in s tem smo zavarovani od ene strani.

Da bi se le tudi naši na jugu dobro držali, da bi
nam sovražnik ne prišel čez gore. Potem gorje
tebi, Sachsenburg! Kakor se govori, nas je gospod
Napoleon že naprej obsodil na smrt. Ako se več
ne vidiva, si misli, da je padel gospod Muhič v
hrabrem boju za domovino. Gotovo si čul zadnji
poziv deželnih glavarjev na vse višje stanove, da

15

stopijo v bran domovine. Upam, da se je vsaj
zdaj prebudila v Tebi muhiška natura in da boš
branil našo lepo Ljubljano in njeno staro slavo.
Ne bodi, kakor jezni Achilles, in ne glej na boj
Ahajcev od daleč, ampak daj, da te bom pozdravil
kmalu kot vojak vojaka. Pozdravi mi prijatelje in
znance, položi mi poklone pred noge svoje Helene,
Ti pa fave et vale amicissimo tuo amico.

N. Muhič.

Kristjan je to pismo z velikim veseljem nekoliko-
krat prečital in se je vselej od srca nasmejal svojemu
dobremu stricu, zdelo se mu je, da zelo pogreša nje¬
gove družbe.

3 .

Ko so se v Ljubljani prikazali prvi oddelki umi¬
kajoče se avstrijske vojske, je bilo celo mesto razburjeno.
Vsakdo je vedel, kaj to pomeni. Oni, ki so še pred
nekaj dnevi prisegali na zmago cesarske vojske, so
neverjetno zmajevali z glavami. Ob istem času je prišla
v mesto novica, da se severna armada brzo umika
proti Dunaju, da Napoleon pritiska nadvojvodo Karla
in da je Dunaj v nevarnosti. Od dne do dne so pri¬
hajale slabše novice, med njimi tudi izmišljene in ne¬
resnične. Oni, ki so neomajano verovali v hrabrost
avstrijske vojske, so izkušali razlagati vse dogodke
tako, kakor so si sami želeli, in so pripovedovali, da
je to le vojna nakana, ker hočeta oba poveljnika zvabiti
sovražnika v državo, kjer stoji ljudstvo pod orožjem,
in ga na ta način uničiti. Toda vojaki in častniki onih
čet, ki so se dan za dnevom pomikale preko Ljubljane
na Štajersko, niso nič vedeli o taki nakani, vedeli so
samo, da je južna francoska vojska močna in se
je avstrijska vojska morala pomakniti za gore, da bi
laže branila domačo zemljo. V začetku maja so se
bežeče čete južne armade pomnožile, nikdo ni mogel
več dvomiti, da je vojna na jugu doigrana in da le še
zadnji del armade brani na jugu prehod.

Kristjan je gledal dan za dnem izmučene in oslab¬
ljene čete, ki so prihajale v mesto, in je dobro razumel,

16

kaj pomeni njih pohod. Vojaki so mu napolnili pogosto
vso hišo, naselili so se po vseh sobah in po hlevih,
ležali so po stopnicah in po hodnikih, in zvečer je imel
priliko, v kavarni govoriti s častniki. Spomnil se je one
pomladi, ko je prvič avstrijska cesarska vojska napolnila
Ljubljano, umikajoč se z južnih bojišč. Spomnil se je,
kako so bežali ljudje iz Trsta v kočijah in iskali za¬
vetja pri svojih znancih — kako je obstala kočija pred
njegovo hišo in kaj se je potem zgodilo. Živo se je
spominjal, kako je gledal veliko francosko armado, ko
je šla skozi mesto, in kako je bil krasen oni trenutek,
ko je gledal iz oči v oči velikemu zmagovalcu. Vsi ti
spomini so oživeli v njem. Postalo mu je v srcu žal
samega sebe: videl je svojo mladost in bilo ga je
strah prazne sedanjosti, nič podobne oni kipeči mla¬
dosti, ki je takrat zbudila v njem velike, nepremagljive
sile, s katerimi je hotel premagati svet in si ustvariti
življenje po svoji volji. Daleč so bili sedaj oni časi.
Praznost življenja je sedaj režala pred njim z vso svojo
grozo. Niso je mogle prikriti niti vabljive sanje o krasni
umetnosti, niti neskončne misli o velikih vprašanjih
niti navidezni mir, ki ga je našel v svoji lastni zado¬
voljnosti, kadar je z ironičnim nasmehom poslušal
slepo navdušenje ljudi na ulici. Slonel je zopet na svojem
oknu, kakor nekoč, in je gledal v pomladanski večer.

„Kaj se godi z menoj ?“ je vpraševal samega
sebe, „kam hočem, kaj delam, kam gre moja pot?
Zakaj sedim tu mirno, brez sil, brez cilja? Kje leži
izgubljena moja sila, moj pogum, moj polet? Ali je
to že starost, izmučena in utrujena? Ali nimam v sebi
več cene, več sile, več poguma, nego ga kaže moje
sedanje življenje? Ali nimam lepšega poklica, večjega
pomena, višje dolžnosti, nego ležati tu v svojih mislih
ali pa popivati po gostilnah in kavarnah? Ali sem res
tako slab, izkažen, ubit? Kje si, mladost?. . .“ Dvignil
je glavo in se zagledal v ožarjene zidove starega gradu;
v svitu večernega pomladanskega solnca je stalo mo¬
gočno staro zidovje, trdno, ponosno. Ta pogled je
danes prvič zopet vplival nanj z nenavadno silo; bu¬
dila se je v duši mogočna pesem, kakor odsev mladega
solnca od starodavnih zidov.

17

„Kje si, mladost, sila kipeča, leteča, kakor iskri
konji pred zlatim vozom jutranje zarje, zmagujoča nad
dvomi in skrbmi, kakor solnca svit nad nočnimi mra-
kovi, objemajoča širni svet s predrznostjo, kakor beli
dan, ki je vstal za gorami? Zakaj si odšla, tako
krasna? V tebi sem hotel imeti večnost, hotel sem te
z železnimi okovi pripeti na zemlje grud in iz tebe
srkati vedno svežo silo, v tebi in s teboj o sreči sanjati
in živeti v brezkončni radosti. Kje si sila moja, tako
mogočna nekdaj, zdaj izgubljena, da sem kakor tovor
nepotreben, kakor breme zemlje, da sem postal igrača
drugih, da sem kakor čoln odtrgan brez vesla in krmila? 1 '

Spomnil se je onih dni, ko je stal kot mladenič
tu ob oknu in je skladal pesmi na neznano dekle in
pel himno Gradu ter iskal junakov, vrednih spomina
v zgodovini starih Ilirov. Spomnil se je onih nemirnih
noči, ko je pesem s čudovito zmagovitostjo silila na
dan, ko je veroval v svojo silo in junaštvo ter čutil v
sebi človeka, ki se mu ni treba pokoriti nikomur.
Spomnil se je, kako je prihajal junak Napoleon takrat
s svojo vojsko, kako ga je navdušila njegova sila,
kako si je želel boja, zmage, slave! Vsa mladost onih
krasnih dni, vsa mlada sreča in velika ljubezen do
Helene mu je stala živo pred očmi . . . ,,In nato se
je zmračilo," si je šepetal, „zmračilo in znočilo. Prišli
so težki časi . . . Dokler se ni na pozno jesen pono¬
vila ljubezen, kakor bajka, ponovila zato, da je zopet
izginila in zadala srcu hujšo nesrečo, večjo bol. In
kdo je bil kriv . . .? Ona, . . .“ Pojavila se je pred
njim podoba Helene, kakor jo je objemal jeseni na
klopici na vrtu. Zagledal jo je pred seboj tako, kakor
je o njej ob slovesu pravil gospod Muhič. Spomnil se
je obljube, ki jo je dal gospodu Muhiču, da poseti
Heleno. Sedaj je bilo že mesec dni od onega časa in
še ni izpolnil svoje obljube. Očital si je, da ni storil
prav, ker je ni obiskal, in zasanjal se je ta trenotek
tako živo v njeno podobo, da se mu je zdelo, da drži
zopet v objemu nje bele roke in da sliši njen vabeči
glas: „Zakaj nisi prišel?" Ta sen se mu je zdel krasen
in želel si je, da bi dolgo ne izginil izpred njegovih oči.

Na enkrat se je nekaj črnega zganilo ob njem.

2

18

„Zdi se mi, da sanjate, gospod,“ je rekel Don
Pier, ki je bil prišel med tem v sobo.

„Da, hotelo se mi je,“ je odgovoril Kristjan, kakor
prebujen iz svojih sanj, včasih je krasen sen lepši nego
živa resnica.“

„Ne samo včasih, ampak vedno: to je iluzija, ki
nima vrednosti. Edino resnica je užitna in ima vred¬
nost v življenju. Kdor si jo osvoji, jo ima in mu po¬
korno služi, kdor sanja, propade, ker je sen različen
od tega, kar je v resnici."

„Toda> ako hočem sanjati in narediti, da bo sen
resnica?"

„Nevarno je, da stopite na pot slavnega viteza
Don Kišota, ki se je bojeval z lastnimi sanjami."

„Zdi se mi, da je večja nevarnost za one, ki se
bojujejo proti sanjam."

„Dobro ste odgovorili."

„Ker sem dobro mislil."

„Nisem vas hotel motiti pri vašem poslu," je rekel
Don Pier z veselim glasom, da bi prikril svojo neza¬
dovoljnost. „Ali nočete partije šaha?"

Kristjanu je hipoma prišla čudna misel v glavo.
„Da, ali ne," je pomislil sam pri sebi in se je zado¬
voljno posmejal. Pristavil je mizico k oknu, prižgal
luč, postavil poleg mizice na stol buteljko z vinom in
dve visoki čaši.

„Kako ste prišli na misel, da bi ravno sedaj
igrala šah?" je vprašal Kristjan.

„Zdi se mi, da je to najboljši lek zoper prazno
premišljanje; obvaruje človeka iluzij in mu vrne dobro
voljo."

„Vi mislite torej, da živim v iluzijah."

„D&, zdi se mi v zadnjem času, da hočete postati
pesnik."

„Menda niti vam ni znano, da sem včasih v sebi
čutil ta poklic."

„To ni nemogoče. Tudi Napoleon je v svojih
mladih letih hotel postati pesnik in pisatelj in je po¬
kazal za oboje mnogo talenta; toda njegovo polje
slave je bilo daleč proč od literature."

19

,,To mi je drago, da imam z Napoleonom zopet nekaj
skupnega,“ je rekel Kristjan, v resnici vesel, da je tudi
Napoleon v svojih mladih letih pisal pesmi in romane.

Postavila sta figure in začela igrati.

„Ta igra je zame zelo važna,“ je rekel Kristjan,
,,rekel bi, skoraj odločilna."

„Res?“ se je začudil Don Pier, „ali smem vedeti,
zakaj ?“

„Povem vam potem," je rekel Kristjan in je po¬
maknil kmeta naprej.

,,Vi torej prepuščate šahu, da odloči važne korake
v vašem življenju?" je rekel Don Pier.

,,Da, odločil sem se popolnoma. Prišli ste mi,
kakor nalašč."

Don Pier je pogledal Kristjana, ki se mu je zdel
danes zelo čuden. Videl je, kako so se mu v mraku
svetile oči.

„To je nekaj posebnega," je mrmral Don Pier
in je premišljal, kako naj potegne. ,,Zdelo se mi je,
da imate nekaj posebnega; saj vas menda ni navdušila
francoska zmaga."

„Nikakor ne," je rekel Kristjan, „a letošnja po¬
mlad je čudovito lepa."

„Zato ste jo hoteli opevati."

„Celo več: hotel sem jo živeti."

„To je res nekaj posebnega," je počasi govoril
Don Pier in je naenkrat obmolknil, kajti na deski je
stal šahmat. „Dobili ste," je rekel mirno.

Kristjan se je ves vznemiril in je s tresočo roko
nalil vina v čaše.

Trčila sta in pila.

,,Veste, da je bil Napoleon dober šahist," je rekel
Don Pier, ko je zopet postavljal podobe. Hotel se
je šaliti.

„Da, vem," je odgovoril Kristjan veselo. Njegova
usoda se je namreč s to igro odločila. „Kakor vidite,
imava z Napoleonom res mnogo podobnega."

„Ta igra je bila genijalna," je rekel Don Pier,
ko je zopet prestavil konja.

„Presenetili ste me, kakor Napoleon Nemce pri
Jeni."

2 *

20

„To je lastnost vsakega dobrega poveljnika.“

»Da, Napoleon je s presenečenjem premagal skoraj
vso Evropo. Presenečenje je prvi znak nepripravljenosti. 11

„In nepripravljenost je prva priprava k porazu.“

»Da, na primer: tako-le!“

Don Pier je pokazal na desko, kjer je stal Krist¬
janu šah-mat.

„Vi ste igrali s kavalerijo.“

»Da, konjenica dela čudeže o pravem času.“

Kristjanu se je tresla roka, sam ni vedel zakaj.
Bil je zelo nevoljen, da je izgubil igro, kajti to je
kazalo proti temu, kar mu je odločila prva igra. Igrala
sta zop^et dalje in Kristjan je zopet izgubil.

„Šeeno, prosim,“je rekel in nastavila sta zopet vrste.

»Vidite, igra ni zanesljiva, odloči enkrat tako,
drugikrat drugače/' je rekel Don Pier. »Igri je nevarno
izročiti svojo usodo."

»In vendar je morda v njej mnogo resničnega."

»Mogoče, da mnogo resničnega, toda več slučaj¬
nega."

»In to je za nas navadno odločilnejše nego to,
kar imenujemo resnično. Vrednost je to, kar se odloči
na levo ali na pravo. Kajti najslabša je neodločnost."

»Toda bolje je, da odločimo sami po svoji volji."

»Včasih smo nezmožni, da bi se odločili, in to
tem bolj, čim bolj preudarjamo.

»Danes imate čudno filozofijo: veste, kako se
maščuje v šahu nepremišljena poteza."

»To je resnica, a odločilna je, in v tem je njen
pomen."

»Vaša kraljica stoji imenitno."

»Kakor vidite, bo ona odločila."

Kristjan je vzel kmeta in napovedal šah-mat.

»Sedaj pijva," je rekel Kristjan. »Alea iacta! Igra
je odločila. Vstopim v grajsko posadko."

„Vi?“ se je začudil.

»Ne čudite se; igra je odločila."

»Igrajva še enkrat!"

Igrala sta zopet. Kristjan je z lahkoto zmagal in
je tako navdušeno trčil s svojim prijateljem, da se je
razbila čaša.

21

„To ima biti slabo znamenje,“ je opomnil Don
Pier in tudi Kristjanu se je za trenutek zresnil obraz.

,,To je znamenje, da je moja usoda odločena. 11

,,In sedaj stopite v bojne vrste, ko beži vsa av¬
strijska vojska ?“

„Da, ravno sedaj."

„Sedaj, ko je vse prepozno?"

„Da. Zame ni še prepozno."

„Sedaj, ko je na brambovce že razglašena smrtna
obsodba."

,,Da; zame še ni razglašena."

,,To je čudno," je rekel Don Pier in je pomislil.
,,Potem mi ne kaže drugače, nego da vas priporočim
gospodu Moitellu in gospodu Flebevru ter jima če¬
stitam . . .“

„Kakor je vam ljubo," je rekel Kristjan. „Ali
pojdemo v kavarno?"

„Danes gotovo, za slovo," je rekel Don Pier.

Odšla sta v jasno pomladansko noč in Kristjanu
se je zdela tako lepa in visoka, kakor takrat, ko je
prvi večer sedel skupaj s Heleno. Vse je bilo kakor
takrat in zdelo se mu je, da je mlad kakor v onih
časih. Zopet je čutil, da je enak tej pomladi, ki z mo¬
gočno silo vlada nad zemljo, in videl je v tem svojo
srečo; obhajala so ga vesela čuvstva.

V tem večeru se mu je zdela Ljubljana lepa kakor
še nikoli; Grad nad njo je bil visok in veličasten;
večer nad mestom je bil kakor živ smeh, poln tihe
radosti, sladkih slutenj in globokih skrivnosti.

4 .

Drugi dan je Kristjan pospravil svoje stvari ter
jih izročil staremu hišniku. Starček je s tresočimi ro¬
kami sprejel, kar mu je izročil gospodar, potem je rekel:

„Ali bi ne bilo bolje, gospod, da bi pobegnili?
Povsod govore, da se bližajo hudi časi."

Kristjan je mahnil z roko.

,,Nikomur ni treba pobegniti. Ako bo najhuje,
zaprite hišo in pojdite na Vinice!"

22

Izročil mu je ključe od svojega stanovanja in je
odšel naravnost k Heleni. Našel je gospodično doma;
sprejela ga je z resnim obrazom, vendar zelo prijazno.
Gospodična Klara ju je pusiila sama v sobi.

,,Dolgo vas ni bilo k nam,“ je rekla Helena in
ga je gledala naravnost v obraz. Zdelo se ji je, da je
slab. Bil je bled in nekako izmučen. Toda ravno pri
tem ji je tako ugajal, da se je nehote zagledala v
njegove temne oči in je hotela tam čitati njegove misli.
Ujele so se njiju roke in držala sta se nekaj časa, kakor
da ne vesta, da se držita.

Kristjan je bil miren in je govoril o brambovcih
in o gospodu Muhiču in njegovem pismu. To je He¬
leno najbolj zanimalo. Vendar se ni hotel pogovor
razviti tako, kakor sta si oba želela.

„Vi nečete bežati iz Ljubljane?" je vprašal čez
nekaj časa Kristjan.

„Gospodična misli, da ni potreba," je rekla mirno
Helena.

Med tem se je vrnila gospodična Vranek in je
pojasnila Kristjanu, da ostaneta v mestu, ker sta se že
tako privadili vojski, da bi jima bilo dolgočasno na
kmetih.

„To je nekaj nenavadnega," se je začudil Kristjan,
„posle se bomo morali vojskovati, da bomo delali
damam kratek čas."

„Pravi kavalirji se tudi takih iger niso bali, kadar
so videli, da s tem zabavajo svoje dame," je rekla
gospodična Klara.

„To je bilo v starodavnih časih," je pripomnil
Kristjan. „Takrat so si mogli kavalirji privoščiti to igro
in jo igrati damam v zabavo. Dandanes je drugače.
Pomislite vendar, da se vojska umika, da bomo imeli
morda kmalu sovražnika pred mestom."

„Ne pozabite, gospod Kristjan, da je ta sovražnik
— Francoz. Francoz ostane tudi v najhujšem vojnem
času kavalir."

„Meni se zdi, da je vojak vojaku enak, naj je že
Francoz ali barbar."

„0 vojakih ne govorim, ampak o častnikih," je
rekla gospodična, „ne bojiva se nič in ostaneva tu."

23

Kristjan je videl, da stara gospodična še ni izgu¬
bila svojih simpatij do Francozov.

„In kaj mislite vi, gospodična Helena?" je vprašal
po kratkem molku.

„Jaz mislim tako, kakor gospodična. Zdi se mi,
da sploh ne bo boja; naši se bodo umaknili in prišli
bodo Francozi."

Kristjan se je zasmejal.

„Ne smejte se," je rekla Helena, „povsod je bilo
tako, in kaj bi bilo to čudnega? Ali vidite, kaka je
naša vojska?"

Kristjan se je še vedno smejal.

„Nekoliko se bomo vendar branili," je rekel.

„Čemu, prosim vas," je rekla gospodična Klara.
,,Igra je doigrana, zmaga je že odločena."

,,Mislite? Meni se zdi, da še ni gotovo."

,,Zakaj?" sta vprašali obe gospodični naenkrat.

,,Zato, ker stoji še Ljubljana."

Gospodična Klara je pomenljivo mahnila z roko
in odšla v drugo sobo.

„Veste, zakaj sem prišel k vam," je začel govoriti
Kristjan, ko sta sedela s Heleno zopet sama. „Hotel
sem se od vas posloviti. Vstopil sem v grajsko po¬
sadko."

„Vi? In zakaj?" se je čudila gospodična.

,,Zakaj?" je ponovil Kristjan in radosten nasmeh
mu je zaigral okrog ust. „Spomnil sem se one pomladi,
ko se je prvič godilo to, kar se godi sedaj. Ali se je
še spominjate?"

Helena je v zadregi zardela in Kristjanu se je
zdelo, da so ji solze zatrepetale na očeh.

„Takrat sem se zelo navdušil za vojno in bilo je
morda škoda, da že takrat nisem stopil v vojsko. Toda
tačas je bilo to nemogoče . . .“ Kristjan je nekoliko pre¬
stal, kakor da bi mislil na to, zakaj je bilo nemogoče.
,,Izprevidel sem, da mora človek imeti cilj, in ta cilj
ne sme biti beg. Včeraj sem se spomnil, da sem izgrešil
svoj poklic. Moji neuspehi so mi dokaz, da nisem
hodil po pravi poti. Ne verujete v moje vojaške
zmožnosti!“

Helena se je zasmejala.

24

,,Verujem, a sedaj, ko je vojne konec . .

„Da, sedaj, ko je odločilni trenotek.“

Kristjan ji je hotel pripovedovati, kako je prišel
do tega sklepa, kako je edino na ta način našel rešitev
iz tistega mirnega življenja, ki ga je delalo nesrečnega
in nezadovoljnega. Toda pustil je to, kakor da je nepo¬
trebno to pripovedovati.

»Odločila je to partija šaha,“ je pridejal kratko.
„Ako pojdete na Vinice, pozdravite Gusičeve!“

Helena je sedela molče in zdelo se ji je, da je
dobro razumela vse besede, ki jih je govoril; zdelo se
ji je, da razume tudi to, česar ji ni z besedami po¬
vedal. Kristjan ji je poljubil roko in vstal. Priklonil se
je gospodični Klari, ki je zopet prišla v sobo, in
je odšel.

Helena je gledala za njim. Zdelo se ji je, da mu
ima nekaj posebnega povedati, nekaj, česar mu ni
rekla še nikdar. Toda on je bil že na ulici. Odprla je
okno in mu pomigala v slovo. Ozrl se je še enkrat in
je izginil za hišami.

Kristjan je bil sam s seboj in s svojim slovesom
pri Heleni tako zadovoljen, da se mu ni zdelo po¬
trebno, se poslavljati še kje drugod. Z veselimi koraki
je stopal po Rebri navzgor proti Gradu.

Poveljnik ljubljanskega Gradu je bil Moitelle, ki
je služil že od svoje mladosti v avstrijski službi. Pro¬
slavil je svoje ime v bojih leta 1792., ko je branil
svojo trdnjavo z nenavadno hrabrostjo; po prvi koali¬
cijski vojni je ostal v avstrijski armadi in se je udeležil
vseh vojn proti Napoleonu. Ko se je pripravljala nova
vojna, je bil poslan v Ljubljano in bila mu je izročena
obramba ljubljanskega Gradu, ki so ga vsi smatrali za
zelo važno točko pri prehodu z juga na sever. Stari
junak je sprejel svojo nalogo z vojaško odločnostjo,
lastno ljudem, ki so preživeli celo svoje življenje v
vojni. Veroval je še v svojo mlado hrabrost in je ra¬
čunal na svojo bogato izkušenost. V njegovih sivih
očeh se je kazal nenavaden pogum, v obrazu se je
izražala strogost, a v vsem se mu je videla ravnoduš-

25

nost, ki je ne motijo niti najvažnejši dogodki. Moitelle
je bil sedaj že starček sivih las, toda to ni motilo nje¬
gove samozavesti in rad si je prideval ime starega
junaka. Grajski posadki je poveljeval Flebevre, ki je
bil nekaj let mlajši nego Moitelle; v njem je bilo
mnogo manj vojaškega, zato pa se je povsod kazal
kot pravi kavalir svoje dobe.

Kristjan je bil z obema poveljnikoma dobro znan,
ker so pogosto skupaj sedeli v kavarni še v predpustu,
ko je bil gospod Muhič v Ljubljani; Don Pier je bil
Flebevrov ožji prijatelj; oba sta rada kvartala za vi¬
soke svote.

Ko je prišel Kristjan na Grad, se je dal predstaviti
Fdebevru in mu je naznanil, da vstopi kot častnik v
grajsko posadko. Poveljnik grajske posadke je zmignil
z rameni in ni izrazil nad tem nikakega posebnega
veselja.

To je Kristjana zabolelo.

„K cesarski vojski je nemogoče; postati morete
le častnik brambovcev . 11

Flebevre je izgovoril te besede s takim obrazom,
da se je Kristjanu zdelo, da je poveljniku grajske po¬
sadke vse eno, kake ljudi ima v svoji vrsti. Bil je
nezadovoljen s tem, da ga ne sprejmejo v cesarsko
vojsko, toda premislil si je in rekel: „Da, med bram¬
bovce pojdem.“

Flebevre mu je podal roko in je poklical vojaka,
ki je stal pred sobo.

„Pojdite si izbrat obleko in potem se pojdite
predstavit poveljniku Moitellu. Tam prisežete na za¬
stavo.“ Podal mu je roko v slovo in je rekel: ,,Upam,
da bodete vrl vojak.“

Uro pozneje je stal Kristjan v brambovski obleki
pred poveljnikom Moitellom. Stari junak je že prej
visoko cenil Kristjana zaradi njegove odločnosti, pa
tudi, ker je bil nečak gospoda Muhiča; zato je bil zelo
vesel, ko ga je zagledal v brambovski obleki pred seboj.

„To me zelo veseli 11  je rekel z vidnim veseljem
in si je pogladil sive lase. „Potrebujemo sedaj mladih
junakov, ki izvršujejo to, kar ukazujejo stari, izkušeni
poveljniki . 11  Zadnji stavek je govoril s poudarkom.

26

Nato je prižgal dve sveči pred križem in Kristjan
je svečano prisegel zvestobo cesarju in domovini, svoji
zastavi in poveljnikom.

Mogočno so donele besede, ki jih je čital stari
Moitelle, in Kristjan jih je neustrašeno ponavljal. Spomnil
se je Vodnikove pesmi: „Persega brambovska,“ ki se
mu je zdela vedno veličastna in slavnostna, dasi se
sam ni navdušil za brambovce, ko so javno prisegali
na svojo zastavo. Zdaj je prisegal sam pri Bogu, kakor
so prisegali oni, prisegal je na stvari, ki so se mu
zdele takrat nepotrebne in brez pomena.

„Od kod je prišla naenkrat ta izprememba?“ se
je izpraševal nehote. Začutil je v sebi svečanost in
resnost tega trenotka.

Roka mu je nehote zatrepetala, ko je prisegel
pokorščino svojim višjim. „Dokler bodo branili domo¬
vino,“ je mislil sam pri sebi. Ko je poveljnik govoril
odstavek o zastavi, veleč, da naj je nikdar ne zapusti, da
naj se ne umakne sovražniku, ampak da naj jo brani
do smrti, si je zopet nehote mislil: Zakaj torej beže z
zastavami, zakaj ne stoje in jih ne branijo do smrti?
Po prisegi je stal nekaj časa zamišljen na mestu.

Moitelle mu je del roko na ramo in rekel: ,,Sedaj
ste vojak; prepričan sem, da bodete mož na svojem
mestu. Izurjeni ste v orožju in mislim, da bodete kmalu
imeli priliko, pokazati to izurjenost. 11

V tem trenotku je videl Kristjan v starem junaku
nekako vzvišeno bitje, zdelo se mu je, da bi ne slišal
v grmenju topov ničesar drugega nego njegova povelja
in da bi šel slepo v boj, ko bi tako veleval glas sta¬
rega poveljnika. Naenkrat se je začutil tako prostega
onih težkih misli in mučnih čuvstev, ki so tolikrat uni¬
čevala njegov mir ter onemogočila vsako pravo srečo.
Čutil je v sebi svobodnega vojaka, ki ima le eno
dolžnost: biti se proti sovražnikom. Hvaležno je stisnil
staremu poveljniku roko in je odšel na grajske utrdbe.

Stal je dolgo na koncu nasipa, kjer so vojaki
kopali nov jarek; ogledoval je svojo preprosto bram¬
bovsko obleko, potem pa je začel meriti svet okoli
sebe. Zdelo se mu je, da obvladuje v tem trenotku misli
v sebi in svet pod seboj. Bil je svoboden morečih skrbi

27

in težkih misli, proč od ljudi, ki bi ga mogli ovirati
v njegovih namenih.

„Tako bi se bil moral osvoboditi že izdavna,“
je govoril sam pri sebi, , sedaj čutim, kako lahka je
postala duša. Jaz nisem bil rojen, da se pokorim na¬
vadnim ljudem ali da se z njimi ukvarjam. To je sreča
vojaka, da se bije in zmaguje nad vsemi ali — pade.“

V takih mislih je stal dolgo na nasipu in meril z
bistrimi očmi daljavo južne strani, od koder je prihajal
sovražnik.

5 .

18. maja se je raznesla po Ljubljani novica, da
so Francozi vzeli utrdbe in okope na Notranjskem in
da so premagali že tudi zadnjo slabotno obrambo av¬
strijske vojske, ki je imela braniti prehod čez Logatec.
Ob enem je zadnji del bežeče avstrijske vojske napolnil
Ljubljano. Ta del vojske, ki so ji zapovedovali generali
Splenyi, Zach in Gyulay, je imel povelje, se umakniti
na Dolenjsko ter od tam napadati Francoze, ali pa
jim vsaj braniti na tej strani prehod na Štajersko.

V mestu je bilo zaradi zadnjih novic mnogo raz¬
burjenja in strahu. Kdor je mogel, je pospravil in
skril svoje stvari in je odšel iz mesta.

Po ljubljanskih ulicah je bilo ta večer zelo ži¬
vahno; v krčmah in gostilnah je bilo polno vojakov
in meščanov, ki so pretresali dogodke zadnjih dni ter
so s strahom mislili na bližajočega se sovražnika. V
kavarni na Glavnem Trgu so se zbrali ta večer častniki
ter pripovedovali o bojih, ki jih je prestala južna ar¬
mada. Veliko zanimanje je bilo za Predil in Malbourget.
Daši je bilo malo upanja, vendar so se našli mnogi,
ki so trdili, da se bo francoska vojska razbila na skalah
gorskih trdnjav.

Med gosti sta sedela tudi Kristjan in Don Pier.
Pila sta v slovo, kajti nihče ni mogel vedeti, ali ne
vzamejo jutri morda že Francozi mesta, in pri tem se
lahko zgode velike izpremembe. Častniki grajske po¬
sadke so smeli danes zadnjič v mesto, ker je bilo
sklenjeno, da bodo drugi dan zaprli vse vhode na
Grad; trdnjava se je namreč morala braniti do zadnjega,

28

tudi če bi Francozi vzeli mesto. Kristjan je poslušal
pogovore veselih častnikov, ki se jim ni poznalo v
ničemer, da spadajo k premagani avstrijski vojski. Za¬
bavali so se veselo, smejali so se dobrim dovtipom in
pripovedovali za kratek čas dogodke, ki so bili popol¬
noma nemogoči in neresnični. Nobeden izmed njih se
ni vznemirjal nad tem, da so se umikali skoraj brez
boja, in tudi tega jim ni bilo mnogo mar, da je stal
sovražnik že blizu Ljubljane. Nekateri izmed teh čast¬
nikov so imeli še popolnoma novo obleko in nikjer
jim ni bilo videti, da so prihajali z južnega bojišča,
o katerem se je pripovedovalo, da stoji tam vedno vsa
armada v ognju. Med njimi so bili tudi ljudje zago¬
relih obrazov, z obvezanimi rokami v zamazani obleki.
Poznalo se jim je, da so se udeležili bitek, in Kristjan
je s spoštovanjem gledal na nje. V kotu kavarne so
sedeli oni častniki, ki so se vdali v okopih pri Raz¬
drtem; Kristjan je s preziranjem gledal te vojake; videl
je med njimi nekaj resnih, zamišljenih obrazov, drugi
pa so se veselo zabavali in so bili že nekoliko pijani.

„Njim je morda žal, da so se vdali,“ je pomislil
Kristjan in se ni mogel iznebiti neprijetnega čuvstva,
ki ga je čutil napram tem ljudem. „Sede med nami,
kakor da se ni nič posebnega zgodilo; niti sramote
ne čutijo, niti ne mislijo na prisego. Ne mogel bi niti
govoriti ž njimi.“

Kristjan je našel med častniki mnogo znanih
obrazov, ki jih je videl že v onih prvih pomladanskih
mesecih v Ljubljani, ko so šli na jug. Mnogi izmed
njih so se zelo izpremenili.

Don Pier je zagledal v kotu med častniki svojega
znanca in je odšel tja. Podala sta si veselo roke in trčila
s kozarci. Kristjana je obšlo zopet ono neprijetno čuv-
stvo, ki se ga ni mogel iznebiti, kadar je pomislil na
te ljudi.

„Morda bodo nekoč drugi tako gledali name,"
si je mislil, „kaj je človek proti celi vojski ?“ V tem
mu je nekdo položil težko roko na ramo. Kristjan se
je ozrl in je zagledal pred seboj Simiča.

Zardel je v obraz in je ves zatrepetal. Toda
lice Jurija Simiča se mu je kazalo tako prijateljsko

29

prijazno, da je mahoma prešlo ono neprijetno čuvstvo,
ki se je v njem zbudilo v prvem trenotku, ko ga je
zagledal pred seboj.

Obleka Jurija Simiča je kazala na sebi sledove
zadnjih vročih dni; na obrazu mu je bilo videti za¬
spanost in utrujenost.

Simič je podal Kristjanu roko in je rekel: ,,To
me veseli, da vas najdem tu, vrli nečak svojega do¬
brega strica. Slišal sem, da ste vstopili v grajsko po¬
sadko; to ste storili zelo prav.“

Kristjan je gledal v silnega človeka pred seboj
in ni vedel, kaj naj reče. Kaj so v  temu človeku mar
njegove vrline in njegovi koraki? Čemu govori o tem,
kaj je prav? Srečala sta se nekoč, obračunala sta in
se razšla. Čemu potem prijateljsko stiskati roke?

Toda v Simičevih besedah ni bilo nikake hinav¬
ščine. Govoril je jasno in odkrito.

„Gospod Muhič bo imel brez dvoma nad tem
veliko veselje. To je zlata duša,“ je nadaljeval Simič,
ko je videl, da ga gleda Kristjan z nezaupnimi očmi.
„Ali vam ni nič znano o njem?“

„Nič,“ je odgovoril Kristjan. „Pisal je samo
enkrat. 11

„V taki vojski se ljudje popolnoma izgube. No,
upajmo, da se zopet vidimo. Dosedaj je še neznano,
kaj se je zgodilo v Saksenburgu. 11

,,Kako sodite vi o Ljubljani ?“

Simič je mahnil z roko. Izpil je kozarec močne
pijače in je vstal.

,,Nimam niti časa si oddahniti, danes bo še težka
noč . . . Pravim vam eno,“ je pridejal potem tiho,
„ni vse, kakor bi moralo biti, premalo je poguma in
odločnosti. Bojim se, da tudi na Gradu ne bo bolje.
Imel sem čast, v vas poznati odločnega človeka, izka¬
žite se tudi sedaj! Ne zaupajte vsem; zdi se mi, da
med nami ni vse . .

Kristjanu se je zganila roka.

„Bodite mirni; morda prej ali slej spoznate, da
sem imel prav. Sicer vam želim mnogo sreče. Grajska
posadka je močna, založeni ste z vsem potrebnim.
Imel sem priliko, si ogledati vaše utrdbe. Tudi gospoda

30

Moitellu ne bo nedostajalo vztrajnosti. Po vojni se
morda zopet vidimo."

Kristjan ves čas ni vedel, kaj naj govori. Zdel
se je mlad in neizkušen napram temu silnemu junaku,
ki je preživel toliko bitek in je govoril sedaj z njim
tako prijateljsko zaupno, kakor da se ni med njima
nikdar dogodilo nič posebnega, kakor da ni bilo nikdar
onega dvoboja. Zdelo se mu je, da mu je hotel Juri
Simič izkazati svoje spoštovanje s tem, da ga je tako
prijateljsko nagovoril in da mu hoče izkazati svoje za¬
upanje, ako mu govori o nezanesljivosti drugih ljudi.
To je Kristjanu ugajalo in čutil je, kako se je iz spo¬
mina na oni dvoboj zbudila v njem čisto nova misel.
Juri Simič je menda uganil, kaj se godi v srcu mla¬
dega vojaka, zato mu je še bolj prijateljsko stisnil
roko in je rekel: „Ako vam bodo že Francozi lezli
čez zid, ne dvomim, da bodete porabili svojo bojno
umetnost in da bodete branili svoje mesto."

„Kam ste namenjeni?" je vprašal Kristjan, ko
je držal še Simičevo roko v svoji. Hotel je, da bi še
dolgo sedela skupaj in govorila.

,,Od polnoči dalje imam stražo," je rekel Simič,
„ako pade Ljubljana, pojdemo dalje na sever in bomo
govorili o tem, kako ste se branili na Gradu."

„Mi se bomo branili do zadnjega," je vzkliknil
Kristjan.

„0 tem sem prepričan," je rekel Juri Simič, „želim
vam mnogo sreče." Nato je odšel.

Kristjan je gledal za njim, ko je že izginila njegova
velika postava pri vratih.

Občutil je v srcu ono tiho srečo, ki napolni srce,
kadar nam dobra beseda prijateljeva odžene težko misel,
ki je dolgo časa ležala na njem.

Ozrl se je zopet po kavarni, ki se je bolj in bolj
polnila, kajti mnogi častniki niso dobili primernega
prenočišča in mnogi niso hoteli iti spat, ko so bili po
dolgem času zopet v mestu.

Kristjanu je postalo tesno in neprijetno. Don Pier
je prišel k njemu ter ga je povabil k družbi častnikov,
ki so sedeli pri mizi v kotu.

Kristjan se je opravičil, da je utrujen.

31

Don Pier se je zasmejal.

„Vojak ne sme biti utrujen. Danes je zadnja noč.
Menda se vendar ne bojite.“

Kristjanu je bilo žal, da se je izgovarjal z utru¬
jenostjo, zato je rekel odkrito:

„Torej nisem niti utrujen niti se ne bojim, a ni
se mi ljubilo biti v družbi."

„To vam je moral Juri Simič kaj zelo važnega
povedati," je rekel Don Pier.

„V resnici je govoril zelo važne reči," je odgo¬
voril Kristjan. Vzel je svoj kozarec in je odšel z Don
Pierom k družbi v kotu, naj bi ne mislili, da je utrujen
ali da se boji.

Sprejeli so ga z veselim krikom.

Pili so dolgo v noč, kakor da niso del premagane
vojske, kakor da jim ni mar, da se bliža sovražnik
glavnemu mestu dežele. Peli so vesele vojaške pesmi
in se zadovoljno zabavali.

Bilo je že po polnoči, ko je stopal Kristjan po
Rebri na Grad. Na vrhu se je še ogledal po nebu in
po svetu naokoli in je odšel spat.

Drugi dan so zadnje avstrijske čete zapustile
mesto ter se umaknile za drugimi oddelki, ki so bili
odšli na Dolenjsko. Ostale so le posadke na Gradu,
na Rožniku in na Golovcu; te so imele povelje, od¬
bijati sovražnika ter mu braniti vhod v mesto. Njihove
utrdbe so bile dobro pripravljene.

Poročila, ki so jih prinesli zadnji oddelki av¬
strijske vojske, so poročala, da se pomika proti Ljub¬
ljani velik del južne francoske armade in da bo težko
ubraniti mesto. Vkljub temu so sklenili poveljniki, da
bodo izkušali z zadnjimi silami zadržati sovražnika
pred mestom, ker so se mogli zanašati na zadnje čete
avstrijske vojske in na črno vojsko, ki se je zbirala
na Dolenjskem ter je imela priti na pomoč glavnemu
mestu.

32

6 .

Zgodaj zjutraj je stal Kristjan na okopu ljubljan¬
skega Gradu in je gledal proti jugu. Zdelo se mu je,
da od tam prihaja temno, nerazločno grmenje, kakor
odmevanje pušk in topov. Megle, ki so vstajale nad
notranjskimi gozdovi, so se mu zdele kakor dim, ki
se dviga nad bojiščem. Stal je mirno, opiral se je ob
sablo in meril svet pred seboj. Jasno jutro je vsta¬
jalo na vzhodu; pod žarečim nebom so se kazali
zeleni dolenjski griči in Kristjan se je dolgo oziral po
njih; zdelo se mu je, da vidi cesto, ki se vije med
njimi, da vidi tihe doline z vasmi in kočami, in ostal
je nazadnje pri onih vrhovih, kjer leže Vinice. Od te
strani je imela priti dolenjska črna vojska. Toda cesta
je bila prazna in nikjer ni bilo znamenja, da se od
tam bližajo kake čete. Vojaki so se že zbrali na okopih.
Po mestu in po Gradu so se oglašale trombe. Okoli
Gradu, po mestu, po barju in po okolici je ležala
gosta megla, ki je z nekako svinčeno težo krila vso
pokrajino. Kristjan se je spomnil na prejšnji večer in
na pijano družbo v kavarni. Mislil je, da mora biti
tako vojaško življenje: brezskrbno, polpijano, ravno¬
dušno med življenjem in smrtjo, brez čuvstev in misli,
veselo in brezbrižno, leno in nejasno: ,,Tako je živ¬
ljenje tam doli, kakor ta megla,“ si je govoril, ,,motno,
nejasno in težko. Tu pa je lahko, čisto in jasno. Člo¬
veku se zdi, da se morajo prebivalci mesta zadušiti
v tej gosti megli. Ni čuda, da človek ne ve, kaj bi
in kam bi. Tukaj leži svet pred teboj, kakor šahovska
deska, vodil bi lahko celo vojsko. Razgled je jasen in
človek ve, kako in kam.“ Ozrl se je na okoli in se
zagledal na ostre vrhove Kamniških Planin. Sneg je
še pokrival visoke vrhove, ki so se bleščali v jutranji
zarji. V ozadju so se grmadile gorenjske gore. Pre¬
meril je njih mogočnost in vprašal skoraj na glas: „Ali
jih prebijejo? Ali preidejo te visoke vrhove s svojo
vojsko ? Ali bodo zadržale prehod gore, ko ga ni mogla
zadržati vojska?" Zdelo se mu je, kakor da odmeva
po onih veličastnih vrhovih grom pušek in topov.
„Kako se bojujejo? Kakšen bo konec? Ali vzdržite?"

33

Pri tem je pogledal na utrjeni greben. „In tu
smo mi sami; ta greben mora zadržati, česar niso
mogle zadržati ne gore ne utrdbe ne čete.“ Začutil
je, kakor da stoji tu sam osamljen na grajskem okopu
in da so vsi ti ljudje, ki leže na grajskem dvorišču, po¬
sedajo po utrdbah ali delajo na nasipih, le nekaka
napolnjena živa sila, ki čaka na povelje in bo rušila
v prah vse, kar bi se ji približalo.

„Preostaja vam le ena pot,“ je govoril, obrnjen
proti jugu, ,,da se nam izognete na daleč, kajti daleč
bodo naši topovi nesli krogle.”

Gledal je zopet v ono smer in zdelo se mu je,
da vidi čete, ki se pomikajo v megli naprej, da sliši
korake vojakov, da se čujejo udarci konj in ropotanje
vozov.

Ne daleč od njega je stal poveljnik Flebevre z
nekaterimi častniki. Gledali so istotako proti jugu ter
si kazali z rokami.

Kristjan je šel dalje po nasipu in je z zadovolj¬
nostjo gledal hladnokrvne vojake, ki so jedli svoj za-
jutrk, kakor da sede v miru pred domačo hiše. Ob
topovih so topničarji pripravljali krogle, drugi so točili
pijačo in so jo s smehom ponujali svojim tovarišem,
češ, da je dobra za zadnjo popotnico. Nekateri so
ležali utrujeni na tleh, poznalo se jim je, da niso
spali vso noč. Daši je bilo vse vojaštvo na nogah, je
bilo po nasipih mirno, brez krika. Le od Gradu je
prihajal v rezkem jutranjem zraku glas nekega neza¬
dovoljnega poveljnika, ki se je jezil nad vojaki, ker
so premalo utrdili nasip.

Vojaki v grajski posadki so bili večinoma grani¬
čarji, ki so govorili hrvatski, in brambovci od vseh
strani kranjske dežele. Razumeli so se zelo dobro in
nikdar jim ni manjkalo dobre volje in zabave. Po¬
znali so se med seboj po imenih in se šalili pri vsaki
priliki na račun Francozov. Mnogi med njimi so peli
domače pesmi o Napoleonu in njegovih poveljnikih.
Kristjanu so bili ti vojaki zelo všeč in pogosto se je
smejal njihovim pogovorom. Mnogi izmed njih so se
odlikovali po nenavadni moči in velikosti. Pri grani¬
čarjih je opazil še mnogo one divje bojevitosti, ki je

3

34

bila znana iz časov barona Trenka in njegovih pan-
durjev. Kristjanu se je zdelo, da bi bilo s temi ljudmi
mogoče braniti trdnjavo tako dolgo, da bi si sovraž¬
niki ob njej razbili svoje sile. V tem so ga posebno
prepričale besede Jurija Simiča, ki si jih je dobro za¬
pomnil.

•X- #

*

Naenkrat je počil strel na Rožniku in njemu
je odgovoril drug st r el na Golovcu. To je bilo zna¬
menje, da se bliža sovražnik. Megla na jugu se je
začela umikati, izpod nje se je pokazala najprej zelena
pokrajina, nato so se pokazale vasi ob cesti in na
cesti goste francoske čete.

„Sedaj se začne,“ je pomislil Kristjan. Stal je
poleg velikega topa, ob katerem je slonel star top¬
ničar, ki je neprestano gledal na črne trume, ki so se
pomikale po cesti naprej, kakor da niso slišali strela.
Vojaki so ležali in sedeli na okopih, poveljniki so
stali na ozidju in gledali neprestano proti oni strani,
od koder je prihajala francoska vojska. Izdano je bilo
povelje, streljati takoj na sovražnika, kakor hitro pride
v razdaljo, v kateri zadenejo krogle.

Kristjan je prvič občutil ono nenavadno čuvstvo,
ki obhaja ljudi, kadar prvič zagledajo sovražnika pred
seboj. Bil je miren in čutil je v sebi neko skrito
radost.

,,Sedaj se začne, sedaj je prišel veliki trenotek!“

Megla je vstajala bolj in bolj; solnce, ki je bilo
prej tako jasno, se je zamračilo. Okolica se je po¬
temnila in je v hipu bila polna francoskih čet. Na
Rožniku se je razvnel boj. Grom topov se je združil
s pokanjem pušk. Toda francoske čete so se pomikale
dalje proti mestu, kakor da se ne menijo za streljanje.

„Oni se bližajo mestu,“ si je mislil Kristjan in
je občudoval njih predrznost. Topničar je stopil k
topu in je sprožil. Stresla se je zemlja, zagrmelo je
v zraku in videlo se je, kako je padla krogla pred
francosko četo, ki se je bližala proti Trnovemu.

„Streljaj,“ je vzkliknil Kristjan. Sam po sebi se
mu je iztrgal ta vzklik iz prsi. Čutil je, da stoji tu

35

sam brez sil proti oni veliki sovražni moči, ki se bliža
mestu.

Topničar se je ozrl. Mirno je z dvema svojima
tovarišema zopet nabasal top in zopet sprožil. Topovi
so se oglašali na Golovcu in na Rožniku.

To je prisililo francosko vojsko, da se je usta¬
vila. Čete so stale v zatišju dreves in med njimi so
švigali jezdeci, ki so raznašali povelja. Avstrijske krogle
jih niso motile, ker niso zadele v tako daljavo.

Čez nekaj časa je zapela tromba na Gradu.
Prišel je francoski oficir k poveljniku zaradi pogajanja.

Streljanje je prestalo za nekaj časa. Kristjan je
odšel k častnikom, ki so se zbrali in so precenjevali
francosko vojsko. Nekateri so odšli proti gradu, ker so
hoteli videti francoskega oficirja.

Kmalu je odšel francoski oficir v družbi avstrij¬
skega zopet z Gradu v mesto. Poveljnik Moitelle se
ni hotel pogajati ob nikakih pogojih, ampak je spo¬
ročil francoskemu oficirju, da se bo Grad branil. Čast¬
niki so se zopet razšli po obzidju. Kristjan je stopil
iznova k velikemu topu in je poslušal starega top¬
ničarja, ki je modroval na glas: „Vselej se pogajajo,
kadar jim dobro kaže. Tu ne pojde tako kakor
drugod.“

Kristjanu je ugajal stari vojak.

„Ali že dolgo služite?“ ga je vprašal.

„Ej, dolgo, poznamo vojsko," je odgovoril top¬
ničar in je meril . . .

Na Rožniku je zopet zagrmel top. Francoske čete
so se začele pomikati proti mestu. Po vseh zidovih
Gradu se je začelo streljanje, ki je odmevalo po po¬
mladanskem jutru in napolnilo s svojim grmenjem
visoko ozračje. Videlo se je, kako zadene krogla zdaj tu
zdaj tam v četo, kako se zavale ljudje, kako pade krogla
na cesto in se razbije pred četo. Toda čete se vrste
neprestano druga za drugo in gredo naprej. Nič ni
moglo zadržati sovražnika.

Predno je solnce prodrlo jutranje megle, ki so
se, pomešane z dimom, valile nad Gradom, so bile
prve francoske čete že v mestu in za njimi so šle
druge . . .

3 *

36

Streljanje na Rožniku in na Golovcu je pone¬
halo, ker ni kazalo streljati v mesto. Le z Gradu so
še grmeli topovi. Kristjan je slonel naslonjen na svojo
puško. Bila je vroča kakor ogenj. Po ušesih mu je
še vedno donelo grmenje, ki je pred nekaj trenotki
polnilo ozračje. Komaj je sam sebi verjel, da je stre¬
ljanje prestalo, da so pustili francoske čete v mesto.

V mislih mu je ostal iz vsega le en stavek, ki
ga je slišal, ko ga je nekdo izgovoril v odločilnem
trenutku: Ljubljana je padla! Zdelo se mu je, da od¬
meva ta stavek po stokrat in tisočkrat v tem grmenju,
ki se izgublja v daljave od gor do gor, in da pripo¬
veduje vsemu svetu to veliko novico: Kar se mu je
zdelo še pred nekaj urami nemogoče, to je bilo sedaj
že gotovo, izvršeno. Pred njegovimi očmi so se še
vedno pomikale francoske čete, kakor da jih ni konca;
ne ustavijo jih niti puške niti topovi; gredo naprej v
mesto kakor nepremagljiva, vse zmagujoča sila; stopajo
ponosno in zmagoslavno. Tako gredo povsod čez
gore, čez reke, preko mest in trdnjav, mimo nasipov
in okopov.

Stal je dolgo na svojem mestu in je gledal vo¬
jake, ki so mirno ležali na nasipih in počivali.

Naenkrat mu je nekdo položil roko na ramo, Kristjan
se je ozrl in je zagledal pred seboj mladega častnika
visoke postave, temnega obraza. To je bil Godovič,
poveljnik hrvatskih graničarjev.

,,No, kaj pravite k temu?“ je rekel Godovič, ki
je poznal Kristjanovo bojevitost in njegovo zaupanje v
nepremagljivost ljubljanskih utrdeb.

Kristjan je zmignil z ramami in je rekel čez
nekaj časa: ,,Kaj mislite vi o tem?“

„Glavna stvar šele pride, sedaj smo mi na redu,“
je rekel Hrvat. Nato sta oba molče gledala proti jugu.
Bilo je vse mirno.

* *

*

Ko so francoske čete prihajale v mesto, je bilo
po ulicah mirno in prazno. Meščani so se poskrili v
svoje hiše in so pri oknih gledali, kako prihaja v
mesto četa za četo; bali so se le krogel, ki so jih

37

grajski topovi streljali na ulice, kjer so se pokazali
francoski vojaki, in ki so pri tem rušile tudi strehe
mestnih hiš. Francozi so zasedli prazne vojašnice in
se utaborili po hišah in na ulicah. Po mestu je pel
boben, birič, obdan od francoskih vojakov, je bral
opomin meščanom, da naj ostanejo popolnoma mirni
in naj postrežejo vojakom z vsem, kar bodo zahte¬
vali; vsak najmanjši upor se kaznuje s smrtjo. Me¬
ščani, ki so poslušali ta opomin, so razumeli dobro,
kaj pomeni. Umaknili so se v svoje hiše in v stano¬
vanja in so stregli vojakom, ki so se nastanili pri
njih. Vojaki so bili utrujeni in izmučeni. Poznalo se
jim je na obrazih in na obleki, da so prišli od daleč,
ne da bi se odpočili. Dobro so se zavedali, da so
zmagovalci in da imajo pravico, zahtevati, kar hočejo.
Videlo se je, da so navajeni hoditi po tujih mestih.
Gospodarili so po svoje in dajali ukaze z rokami,
ker meščani niso mogli razumeti tujega jezika. Bili
so potrebni počitka in so počivali mirno in zadovoljno,
kakor da niso njim namenjeni streli, ki pokajo na
Gradu.

Francoski poveljnik Macdonald je poklical ljub¬
ljanske mestne očete na sejo v mestno hišo ter jim
naznanil, da je naložil mestu in deželi poltretji milijon
frankov vojnega davka. Mestni očetje so poveljniku
dokazovali, da je nemogoče, plačati tako svoto, ker je
mesto brez denarja; guverner grof Brandis je bil z
vsemi uradniki in z blagajno odšel iz mesta; bogati
meščani so pobegnili; v mestu je ostalo le nepre-
možno meščanstvo. Francoski poveljnik je mirno po¬
slušal izgovore mestnih očetov, toda na koncu je na¬
znanil, da je dolžnost zmagovalca, ukazovati in ne
poslušati. Zato ni pripoznal izgovorov, ampak je po¬
novil svojo zahtevo in opomnil mestne očete, da
morajo francoska povelja izvršiti oni, ki so za to do¬
ločeni. S težko skrbjo v srcu so se vrnili mestni sve¬
tovalci s seje domov.

Po mestu je nastala velika draginja in pomanj¬
kanje.

Drugi dan je bila binkoštna nedelja. Mesto je
bilo podobno vojnemu taborišču. Vojaki in meščani

38

so s strahom čakali bližnjih dogodkov, kajti Grad se
ni hotel vdati in vsak trenutek je bilo pričakovati na¬
pada od one avstrijske vojske, ki se je zato umaknila
na Dolenjsko, da bi se tam združila in potem napadla
sovražnike v mestu.

7 .

Dva dni se ni zgodilo na Gradu nič posebnega.
Vsa grajska posadka je bila stalno pripravljena na
napad, toda sovražnik ni hotel napasti trdnjave. Poleg
tega je straža na stolpu vedno opazovala Golovec in
cesto na dolenjski strani, od koder je imela priti av¬
strijska vojska, da bi nenadoma napadla sovražnika
ter ga pregnala iz domačega mesta. Toda vojske, ki
je bila odšla na vzhod, ni bilo več nazaj. Tudi o črni
vojski ni bilo sledu. V tej negotovosti sta prešla dva
dneva. Nekolikokrat je med tem že zagrmel top na
Gradu in krogla je letela v mesto, če so se kje poka¬
zali sovražniki. Hoteli so s tem dati znamenje, da so
pripravljeni na napad in da se ne mislijo podati.

Iz mesta se je čulo le temno šumenje in ropo¬
tanje po notranjih ulicah, ki so bile varne grajskih
krogel. V cerkvah so meščani praznovali praznike, iz
cerkvenih stolpov so se oglašali znani glasovi ljubljan¬
skih zvonov.

Med tem so se še vršila pogajanja. Francozi so
trdno upali, da se Grad ne bo branil, ker je mesto
v njihovih rokah in skoraj vsa dežela že zasedena;
obramba Gradu bi torej bila brez pomena, ker bi se
moral prej ali slej vdati; pogoji pa bi bili pozneje
mnogi težji nego sedaj. Tako je govoril francoski oficir
iz oči v oči staremu junaku Moitellu. Poudarjal je tudi
željo meščanstva, da se brez potrebe ne škoduje mestu
in da je mnenje vseh, ki so spoznali položaj, tako,
da je škoda, se spuščati v boj, ker bi bil njega konec
zelo negotov, zahteval bi mnogo žrtev in po nedolžnem
bi trpele tudi meščanske družine, ki si žele miru.
,,Boja je bilo dovolj,” je govoril Francoz s prijaznim
glasom, kakor da mu je žal onih neštetih človeških
žrtev in drugih nesreč, ki jih je provzročila vojna,
»dovolj je bilo prelivanja krvi; na kateri strani je

39

zmaga, to danes skoraj ni več dvomljivo, odločila bo
pa glavna bitka in ljubljanski Grad ne bo imel nika-
kega vpliva na končni izid.“

Take besede so motile starega poveljnika. Kljub
temu je hotel rešiti svojo slavo.

„Ako nima obramba Gradu sedaj nikakega po¬
mena za izid vojne, ima svoj pomen za nas in to mi
da dovolj vzroka, da ga branim, kakor dosedaj, ter
me upravičuje k vsem dejanjem brez ozira na to, kako
sodi o tem meščanstvo. Meščani so gospodarji v mestu,
mi pa smo gospodarji na Gradu; njih dolžnost je, po¬
slušati ukaze onih, ki vladajo v mestu, naša dolžnost
pa je, se braniti do zadnjega, kakor se spodobi vo¬
jakom.“ Tako je odgovoril stari junak na prijazne
besede francoskega parlamentarja. Zagotavljal ga je,
da mu je zelo žal, če pri tem po nedolžnem trpi me¬
ščanstvo, toda za sentimentalnost ni mogoče prodati
junaštva.

Francozi so ponudili grajski posadki zelo ugodne
pogoje: časten odhod z Gradu v priznanje junaške
brarnbe; toda tudi to ni preslepilo starega poveljnika.

,,Ako se trdnjava poda,“ je odgovoril, „ni noben
odhod časten; to je znana stvar, priznanje junaštva pa
nima vrednosti, če se to junaštvo ni dokazalo v dejanju.“

Tako so se vršila pogajanja dva dni brez uspehov
in na obeh straneh so bili vedno pripravljeni na napad.

Na večer drugega dne je povabil Moitelle vse
častnike k sebi na posvetovanje.

Kristjan je prišel v dvorano skupno z Godovičem,
ki mu je bil v zadnjem času postal najboljši prijatelj.
Ugajal mu je ta Hrvat ne le s svojo veliko postavo,
ampak tudi s svojo odločnostjo, ki jo je pokazal ob
vsaki priliki. Njemu so bili podobni vsi njegovi ljudje.
Bili so to pristni sinovi vojne granice, ki so si v boju
neradi dali zapovedovati in ki jih je bito pogostoma
težko zadržati, da niso navalili na sovražnika,
ako se jim je naenkrat zbudila želja po boju. Godoviča
so ljubili vsi kakor svojega tovariša in le njega so
priznavali za svojega poveljnika. Godovič je bil molčeč
človek, ki je malo govoril; njegove misli je mogel
vsakdo čitati z njegovega temnega obraza. Kristjanu

40

so taki čisti vojaki zelo ugajali, zato si je poiskal v
teh dneh njegove družbe; dasi sta o dogodkih zadnjih
dni govorila malo, je vendar spoznal, da Godovič v
marsičem misli enako, kakor on sam. Ni dokazoval
napak, ki so se godile pri avstrijski vojski, ampak je
rad govoril o tem, kako bi bilo, ko bi bili vojsko
razdelili na drug način. Svoje mnenje je vedno okrepil
s tem, da se je udaril na prsi in rekel: Boga mi!

Po poti sta govorila o položaju Gradu in o po¬
gajanjih. Bila sta oba enega mnenja, da se ne sme
vdati trdnjava, ki se lahko brani še cele tedne in more
mnogo škodovati sovražniku; pred vsem pa bi jo bilo
treba braniti za to, ker se lahko vsak dan prikaže
zbrana avstrijska vojska in bi bilo mogoče, od dveh
strani napasti sovražnika.

„Vem, da mnogi tako mislijo,“ je rekel Godovič,
„a zdi se mi . . .“ In je mahnil z roko.

Bila sta že na hodniku in Godovič ni hotel go¬
voriti dalje, ker so stali tam že častniki. Kristjanu se
je zdelo, da je razumel njegove besede.

Grajska dvorana je imela v tem trenotku na sebi
nekaj veličastnega. Temno-resno so gledale s sten po¬
dobe starih junakov, ki so si bili pridobili slavo na
bojnem polju.

Poleg poveljnika Moitella je sedel Flebevre in ob
njem je Kristjan zapazil Don Piera.

„Kako je prišel sem?“ se je vprašal nehote „kaj
je njemu do posvetovanja ?“ Toda Moitelle je že go¬
voril. Njegov obraz je bil bled, pogled neodločen,
glas se je tresel. Kristjanu se je zdelo, da to ni več
oni stari, častitljivi poveljnik, kateremu je prisegel pred
nekaj dnevi svojo zvestobo in pokorščino; tako se je
izpremenil stari junak v teh težkih dnevih.

„Najprej vam moram naznaniti žalostno vest,“ je
govoril Moitelle, „da so naši tovariši, ki so branili
trdnjave na Predilu in Malbourgetu, padli v boju za
domovino in da je s tem sovražniku odprta pot v no¬
tranje dežele. Padli so vsi, kakor jim je velel ukaz, ne
da bi bili mogli zadržati sovražnika . . . Zavedam se
svoje velike, svete dolžnosti, ki jo imam kot poveljnik
te trdnjave; poznam tudi vašo odločnost in hrabrost;

41

vemo vsi, kaj od nas zahteva naša čast in ponos. Toda
kakor smo mogli prej veliko važnost pripoznavati
obrambi izročene nam trdnjave, tako je bojna sreča
to važnost izpremenila ... In ko bi mi vsi, ki se za¬
vedamo svoje dolžnosti, položili svoje življenje na oltar
domovine, ne moremo izpremeniti tega, kar se je zgo¬
dilo. Po višji volji je bilo usojeno, da je sovražnikova
sila premagala staro avstrijsko hrabrost in je našla pot,
ki je mi nismo mogli zabraniti z lastnimi telesi. Vemo,
kaj nam veleva naša vojaška čast, in v popolni zavesti
gremo ono pot, ki jo moramo iti, kajti zavedamo se,
da smo storili svojo dolžnost. Stali smo do zadnjega
v bran domovine kot zvesta četa našega cesarja."

Tišina je vladala po poltemni dvorani, nihče se ni
zganil; globoko jih je pretresla novica, s katero je
začel poveljnik svoj govor. Pri zadnjih besedah pa je
postal nemir. Moitelle je nadaljeval:

„Ne moremo se ozirati na željo meščanstva, ki
se boji za svoje imetje in za hiše domačega mesta.
Mesto, v katerem je sovražnik, je za nas sovražno
mesto in do njega ne moremo imeti ozirov. Naša go¬
renjska vojska se je morala umakniti pred sovražnikom;
oddelki na vzhodu so odšli preko Save na pomoč
severni vojski. Tako smo sedaj osamljeni in ne moremo
braniti sovražniku, da posede vso deželo. Daši se vojak
ne more ozirati na meščanske želje, pa ipak ne moremo
brezsrčno razrušiti mesta pod seboj; žrtve bi bile velike,
uspeh majhen. Zato smo presodili vsa svoja dejanja po
treznosti in previdnosti in se nismo poslužili z zadnjimi
sredstvi, kajti tudi skrajna naša obramba v tej vojni ne
bo odločilna in morda bi bila sploh brezpomembna."

Med častniki se je čulo godrnjanje.

„Sklenili smo zato, kakor se je nam zdelo pri¬
merno, in smo pristali na pogajanja."

Poveljnik je pogledal z nemirnimi očmi častnike
in ko je hotel dalje govoriti, ni našel besedi. Zato je
vstal poleg njega Flebevre in je začel govoriti v kratkih,
nerazločnih stavkih:

„Naš boj bi bil časten, tudi naš odhod bo časten.
Verujemo v hrabrost in zvestobo našega moštva, toda
ne kaže jih žrtvovati zaman."

42

Vzkliki so motili te besede. Flebevre se ni dal
motiti, ampak je mirno govoril dalje: „Zaupamo raz¬
sodnosti našega poveljnika in vemo, da nas vodi varno
njegova roka v boju in v miru. Njegovim sklepom se
pridružimo vsi, ker vemo ceniti prav tako v teh časih
njegovo sivo, izkušeno modrost in premišljeno mirnost,
kakor smo ob boju znali ceniti njegovo odločnost in
bojevitost.“ Častniki so z radovednostjo čakali konca.
Toda tudi Flebevre še ni jasno povedal, kaj se je
sklenilo.

Nato je vstal adjutant, ki je stal poleg Moitella,
in je začel čitati pogodbo, ki jo je podpisal grajski
poveljnik. Za svoboden odhod grajske posadke je po¬
veljnik pustil trdnjavo sovražnikom.

Nihče ni motil adjutanta, ko je čital. Le par sabel
je nemirno zarožljalo.

Nato so se začeli častniki razhajati. Kristjan je
sledil svojega tovariša, ki je hitro odhajal. Obhajala so
ga zelo različna čuvstva, toda ni mogel najti besede,
ki bi jo rekel Godoviču. Godovič je šel po stopnicah,
kakor da ga je sram, pogledati Kristjanu v oči. Temna
rdečica mu je zalivala obraz.

„Boga mi, to ni posvetovanje, to je konec,“ je
rekel, kakor da se je šele zdaj zavedel, kaj se je zgo¬
dilo. „Kdo pa naj bo porok za moštvo? Da ste zdravi,“
je pridejal naenkrat in stisnil roko Kristjanu, „pri od¬
hodu na svidenje!" Čuden je bil njegov glas. Odšel
je, ne da bi se ozrl.

Kristjan je gledal za njim in zdelo se mu je, da
Godovič v tem trenutku ni mogel ostati v njegovi
družbi. Začutil je, da je tu sam brez tovarišev, brez
prijateljev. Ni mu ostalo skrito, da so sprejeli častniki
pogodbo o podaji gradu z zelo različnimi čuvstvi. Toda
kje so tisti, ki so enih misli s poveljnikom Moitellom,
in oni, ki mislijo drugače? Zakaj ni nihče izpregovoril
besede? Kaj jih je tako omamilo, da so molče sprejeli,
kar je sklenil poveljnik? ,,Poslušnost, zvestoba, po¬
korščina," je odgovoril sam sebi, ko se je spomnil
besed, ki je nanje prisegal pred nekaj dnevi.

„Dokler bodo branili domovino," je pridejal in
se je spomnil, da je tudi pri prisegi mislil tako.

43

Na grajskem dvorišču je pel boben in je klical
skupaj vojake; poveljnikov adjutant je hotel vojakom
naznaniti, da se je Grad vdal in da imajo jutri skupno
s častniki prost odhod.

„Grad se je vdal,“ je ponavljal Kristjan sam pri
sebi, ,,tako bo nekoč pisala zgodovina: Grad se je
vdal. Poveljnik, častniki, vojaki, vsi so se vdali. Nihče
ni prigovarjal/ 1

Dolgo časa ni vedel, kam naj se obrne. Nazadnje
se je spomnil, da mora govoriti z Don Pierom, in je
odšel nazaj v grad. Na prvih stopnicah je obstal in
je gledal skozi okno na dvorišče, kjer so stali vojaki,
ki so poslušali povelja svojih narednikov. „Ali jih uče,
kako naj bodo pokorni?" je pomislil Kristjan, „ali jim
bero pogodbo?" Stali so tako mirno, kakor prej čast¬
niki v dvorani. Nihče iz njih se ni zganil, nobeden ni
izpregovoril besede.

Slonel je dolgo na oknu in mislil na one častnike,
ki jih je pred nekaj dnevi videl v kavarni in jih preziral
zato, ker so se vdali in zapustili svoje okope.

„Danes sem jaz, kar so bili oni, in mi vsi smo,
kakor oni. Nam vsem je enako usojeno. In ko bi mi
vsi dali svoje življenje, ne moremo izpremeniti tega,
kar se je zgodilo."

8 .

„Ravno prav, da sem vas našel," je rekel Don
Pier Kristjanu, ko sta sedela v mračni grajski sobi.
„Kako ste se počutili v vojaški suknji?"

,,Zelo dobro," je odgovoril Kristjan, „čutil sem
se v svojem stanu; sedaj sem prepričan, da je to moj
poklic v življenju." Pri tem je Kristjan gledal pred
seboj mračno lice svojega prijatelja; z vso silo so se
mu ponovile sedaj vse one misli in sumnje, ki so se
same po sebi zbujale v njem. „Ali je špijon, ali izda¬
jalec," je pomislil, ,,kako je prišel na Grad in kaj hoče
tu gori v ?“

,,Škoda, da ste imeli tako malo časa za svoje
delo in da niste imeli prilike, izkazati svoje sile v polni
meri. Kaj pravite k podaji?"

44

„Meni pri tem ne gre beseda. Vojak, ki je pri¬
segel na pokorščino in poslušnost, nima pravice, prigo¬
varjati, dasi srce samo prigovarja; zdi se mi, da bi se
mogel grad še dolgo braniti in da bi bila naša dolžnost,
ga braniti. Sicer ste videli, da nas niso vprašali, kako
mislimo.“

„To je res, meni to ne ugaja,“ je rekel Don Pier. „A
trenotek je bil resen in ni bilo časa pomišljati. Menda
niti neveste, da so danes nameravali sovražniki napad. “
„Napad,“ je vzkliknil Kristjan, „in zakaj niso na¬
padli ?“ Zadnje vprašanje se mu je zdelo neumno.
Hotel je vprašati, zakaj se nismo branili. Pogledal je
pri tem Don Pieru v obraz, kakor da bi ga hotel
vprašati: od kod veste to? Don Pier je pripovedoval
mirno dalje: „To je bilo znano v celem mestu in so¬
vražniki tega niso niti prikrivali, kajti bili so si svoje
zmage gotovi. Pripravljeni so bili tako, da bi bil boj
težak. To je vedel tudi gospod Moitelle.“

„ln zakaj niso napadli? Zakaj ni vprašal nas
poveljnik, ali se hočemo braniti ali se vdati ? Videli bi,
da bi . . .“ Kristjan je govoril razburjen in je parkrat
krepko udaril ob meč. Pridržal je glas, ker se je bal,
da bi mogel kdo poslušati pred vrati.

„Ne razburjajte se,“ je rekel Don Pier, ,,hotel
sem slišati samo vaše mnenje; vidi se, da ste še vedno
sam sebi enak. Pomislite, kako bi bilo, ko bi vsi od¬
ločevali pri tem. Nastal bi lahko boj med nami samimi."
„Treba bi bilo bolj premisliti, predno se stori tak od¬
ločilen korak; kdo ve, kaj pravi o tem moštvo?" je
rekel Kristjan.

„Kako to mislite?" je vprašal Don Pier. Kristjanu
se je zdelo, da je izpregovoril neprevidno besedo, toda
ostal je miren in je rekel premišljeno:

,,Dasi so trdnjave v Alpah padle, ne moremo že
danes vedeti, kak pomen ima za razvoj vojne obramba
glavnega mesta dežele. Ako torej ne mislimo niti na
čast niti na dolžnost, ki veleva, braniti trdnjavo ob
vsakih pogojih, bi jo bilo treba braniti iz previdnosti.
Glavna bitka se vendar še ni bila in v tem slučaju je
vsaka pozicija velikega pomena. Toda sedaj je odveč,
da govoriva o tem. Povejte mi, kaj je v mestu novega?"

45

„Kako ste radovedni," se je nasmehnil Don Pier,
,,v takih časih, kakor so sedaj, je po navadi zelo
mnogo novega." Kristjan je pri svojem vprašanju mi¬
slil na Heleno, toda ni hotel naravnost vprašati po njej.

,,Nekdo je Francozom izdal, da je hiša na Bregu
lastnina brambovca, in Francozi sedaj gospodarijo v
njej kakor lastni gospodarji; veste, da je Napoleonov
ukaz . . .“

„Vem,“ je odgovoril Kristjan mirno.

,,Ta novica bo vas menda najbolj zanimala. Ravno
zato sem hotel govoriti z vami ter se posvetovati o tem.
Jaz sam sem se moral umakniti novim gospodarjem,
hišnik je pobegnil; skoraj bi bili hišo razrušili."

,,Tako! In druge novice?" vprašal je Kristjan
mirno.

,,Čudim se vaši mirnosti," je rekel Don Pier.
„Hotel sem z vami govoriti o tem, kako bi se dala
hiša rešiti. Gospod Moitelle bi morda lahko dosegel,
da se vrne imetje vsem, ki so se vdali . . .“

,,Vsem, ki so se vdali," je ponovil Kristjan po¬
tihoma; zabolele so ga te besede.

„Kam ste sedaj namenjeni?" je vprašal Don Pier.

„Pojdem na Vinice. Govorite, prosim vas, kje je
gospodična Kudričeva?" je vprašal na to Kristjan
nestrpno.

,,Gospodična Helena Kudričeva je v Ljubljani.
Zdi se mi, da se izborno zabava s francoskimi častniki.
Morebiti si niti ne mislite, kako hitro so si ti ljudje
pridobili srca naših dam. Imajo se imenitno, goste se
pri polnih mizah in zabavajo se izborno; tudi gospo¬
dična Helena se dobro počuti in gospodična Vrankova
je navdušena prijateljica francoskih kavalirjev. Vkljub
vsem kroglam, ki so letele z ljubljanskega Gradu, sta
ostali v mestu; v hiši se je nastanilo mnogo častnikov,
ki jim drugi zavidajo zaradi te sreče, da stanujejo pod
eno streho z „belle Ellene". Promenada pod njenim
oknom je tako živahna, da ji zavidajo vse one dame,
ki so zaljubljene v francoske častnike."

Kristjan je molče poslušal te besede in je molčal
tudi potem, ko je Don Pier že končal. Pesti so se mu
krčile, žile so nemirno trepetale, vse sile v njem je

46

premagala ena misel: skočil bi v tega nesramnega
človeka, zgrabil ga za vrat in ga dvignil od tal: lažeš,
človek, lažeš . . .!

Torej vi odidete na Vinice ?“ je rekel čez nekaj
časa Don Pier, ,,mogoče da tudi jaz odidem iz mesta
na deželo; ni prijetno, v takih časih živeti sam. Tudi
je nevarno zame, ker se me je včasih polotila želja,
da bi nasadil katerega teh jakobincev na rapir.“

Kristjana je iznova obšla ona misel. Vendar se
je premagal in rekel mirno: „Tudi jaz bi to rad storil.
Sedaj mi je res žal, da nisem imel prilike, priti z njimi
v dotiko.“

,,Res škoda je, da ne morete ostati v mestu,“ je
rekel Don Pier. „Ali imate že pripravljene svoje stvari?
Odidemo.“

,,Nimam ničesar,“ je rekel Kristjan, ,,in to je za
vojaka najbolj ugodno . . .“

„Da, dokler je vojak,“ je pristavil Don Pier.

,,Jaz sem bil . . .“ je pomislil Kristjan, „bil sem
in nisem več. In kaj sedaj, kam naj grem brez zmage,
brez slave? . . .“

Don Pier je odšel po hodniku in Kristjan ga je

sledil.

Na dvorišču so se zbirali vojaki, pripravljeni na
odhod.

Kristjan je podal roko Don Pieru in se je zelo
hladno poslovil. Odšel je iz gradu po grebenu navzgor.
Hotel je še enkrat z obzidja pogledati na okolico in
na one kraje, ki jih je gledal prej s tako velikimi na-
dami. Hotel je tudi nemoten premisliti to, kar se je
bilo zgodilo, in to, kar se godi z njim.

„Ali je ogleduh, ali je izdajalec?“ Strašna mu je
bila ta misel. Bila je tako strašna, da je pri tem za
trenotek pozabil, da se je grad vdal, da so mu sovraž¬
niki vzeli hišo, da bo moral jutri korakati kot prema¬
ganec na čelu brambovcev in potem oditi v svet, kjer
bodo mladi ljudje s preziranje.ni gledali na njega, kakor
je on gledal v kavarni na častnike, ki so zapustili
okope na Notranjskem; kazali bodo nanj, kakor na
človeka, ki ni izpolnil svoje dolžnosti v odločilnem
trenotku.

47

,,Gledal sem mu iz oči v oči in ga nisem spo¬
znal. Zdi se mi, da ga niti nisem mogel vprašati, po
kaj in kako je prišel na Grad. Zakaj ga nisem vprašal?
Kdo pozna vse te ljudi: Moitelle, Flebevre, Don Pier,
sama francoska imena. Sami izdajalci.“ Zadnje misli
se je Kristjan ustrašil. Obstal je na mestu in se je
zagledal v noč: hotel je mnogo misliti, toda vse je
bilo temno, težko, nejasno. „Sami izdajalci,“ je ponovil
čez nekoliko časa, „ko bi bilo prišlo do napada, ni
dvoma, da bi Grad zmagal. Tu bi se bila šele poka¬
zala, kakšna sila je v posadki . 11

Noč je bila temna, oblačna. Močan veter je vel
od juga in grmadil oblake za gorami. Po nasipih so
še stale straže in vojaki so ležali po tleh.

„To bi bilo krasno, ko bi se sedaj izvršil napad,
danes v tej temni noči , 11  je pomislil Kristjan, „pobili
bi jih z zidov in bi napadli mesto. Jutri bi bilo mesto
v naših rokah; ako bi dobili pomoči, bi mogli začeti
boj proti njim na celi črti . 11

Naenkrat je zaslišal pred seboj glasne glasove.
Bližala se mu je gruča vojakov. Po obleki je spoznal
brambovce. Iz raznih vzklikov in kletev je hotel spo¬
znati, kaj se je zgodilo. Obšla ga je čudna misel. Med
tem je obstalo pred njim nekoliko vojakov in eden
izmed njih je začel govoriti:

„Mi hočemo biti na jasnem, gospod! Prodati se
ne damo in postreljati tudi ne. Eni pravijo, da se je
Grad vdal za našo ceno, da brambovci ne dobe mi¬
losti, ampak da nas bodo Francozi smeli streljati, kakor
zajce. Ako je tako, se bomo rajši branili tukaj . 11

„Drugi pravijo, da to ni resnica , 11  je rekel drug
vojak.

„Predrzneži,“ je zakričal Kristjan nad njimi, „to
je drznost! To je upor. Kje je vaša prisega ? 11

„Mi smo prisegli, zato se streljati ne damo , 11  je
rekel prvi vojak.

„Pojdite na svoja mesta in čakajte, kaj se vam
sporoči . 11

Med vojaki je nastal šum.

„Cesarska vojska odide in mi, mi . .

„Tudi Hrvati niso zadovoljni , 11  je rekel nekdo.

48

Kristjana je obšla čudna misel.

,,Morebiti je resnica, kar govore vojaki; jaz sem
tudi brambovec; Napoleonov ukaz je še veljaven in
potem . .

,,Ostanite mirni,“ je rekel vojakom, „naša naloga
je, da vas varujemo.“

To je vplivalo na vojake; odšli so mirno naprej
proti Gradu.

Kristjan je stal nekaj časa in gledal za njimi.

,,Kaj pomeni to? Kaj se godi na Gradu? Ali se
bo maščevalo izdajalstvo? Ko bi sedaj prišel kdo, ki
bi razumel trenotek in bi znal porabiti položaj! En
sam trenotek in bil bi zmagalec, kakor se je to do¬
godilo nekoč . ..“

Kristjan je pomislil.

„Ali je zdaj prišel oni veliki trenotek? Ali ni
vse, kakor pripravljeno: pridobiti zase čete, navdušiti
jih za boj proti sovražniku, zavreči pogodbo, se pola¬
stiti izdajalskih poveljnikov in braniti Grad s svojimi
četami, dokler se usoda ne odloči . . . Sedaj je vse to
mogoče. En sam trenotek in bilo bi vse izpremenjeno.
Vse drugo prinese čas. Sedaj je treba odločnosti . . .“

Naenkrat je zaslišal trde korake in močna roka
ga je prijela za rame.

„Vi ste tukaj ?“ je rekel Kristjan, ko je spoznal
Godoviča.

„Vi veste, kaj se godi?“ je rekel Godovič.

,,Slišal sem od vojakov," je odgovoril Kristjan.

„Toda moji ljudje nečejo ničesar slišati o tem, da
bi se vdali. Hočejo se braniti . . .“ je govoril Godovič
s trdim glasom.

,,In vi?“ je vprašal Kristjan nestrpno.

„Jaz jih podpiram s tem, da jih še nisem začel
streljati, kakor bi bila moja dolžnost. Sploh se mi zdi,
da edino oni izpolnjujejo svojo dolžnost in hočejo
svojo čast. Kaj smo mi sedaj.?"

Kristjan je prijel njegovo močno roko.

„Recite jasno, kaj mislite!"

„Boga mi, jaz se ne bojim," je rekel Hrvat od¬
ločno. „Sem ž* njimi."

„Jaz tudi," je rekel Kristjan.

49

,,Potem smo eno,“ je rekel Godovič, „držite svoje
ljudi skupaj in glejte, da nas ne prehite. Imate načrt?“

,,Imam. Pojdite z menoj,“ je rekel Kristjan in
odšla sta proti Gradu.

V tem je počil strel. Kje? Od kod? Kaj je to
bilo? Ali je napad ali je boj?

Zaslišal se je krik od Gradu sem.

,,Sedaj je čas, 1 ' je zaklical Godovič, „ne gubite

časa!“

Od vseh strani iz okopov in rovov so leteli gra¬
ničarji in brambovci na nasip.

,,Za menoj,“ je klical Godovič z divjim glasom
in je visoko nad glavo držal svoj meč.

Kristjanu je sto misli stalo pred očmi. Ali so
brambovci zahtevali odgovora in so se vedli predrzno,
ali so se sprli vojaki med seboj, ali so morda sovraž¬
niki naenkrat prišli v Grad ? Pomislil je na Don Piera,
na poveljnika Moitella, na prisego, na Jurija Simiča...
Iz vsega je čutil le eno veliko resnico: „Prišel je velik
trenotek, sedaj je čas ! 11  Krik in šum okoli gradu je
rastel bolj in bolj ter pokril temno noč. Za seboj je
slišal Kristjan žvenketanje orožja, posamezne vzklike,
nerazločen hrum. Nasproti mu je priletel brambovec
brez klobuka in je kričal:

,,Francozi so na Gradu, — naši so zaprti brez
orožja na dvorišču —! Izdajstvo! Izdajstvo ! 11

Kristjan je le na pol slišal te besede. Razumel
je vse irr vse je bilo jasno pred njim. Poveljniki so
se bali moštva in so poklicali francosko četo na po¬
moč. Sedaj ni več dvoma, kaj je treba storiti. Za njim
je v tem trenotku zagrmel močan glas: Pucaj!

Počilo je nekaj pušk.

,,Naprej , 111  je kričal Godovič, da bi prekričal vse
druge, ki so kričali vsak svoje.

„Izdajalci!“ se je razlegalo po temni noči in
enak krik je prihajal z zidov starega gradu. Kristjan
je videl, kako se je zabliskalo v temi, slišal je, kako
je Godovič zakričal s čudnim, obupnim glasom, čutil
je množico, ki je drvela za njim.

„Grad je naš, naprej!“ je klical, ,,ne podamo se.“
Zagledal je pred seboj visoke čake cesarske vojske.

4

50

„To so naši,“ je pomislil in jim je zaklical v nemškem
jeziku: »Izdajalci, obrnite se proti Francozom!“ Podrl
je s sablo na tla častnika, ki mu je priletel nasproti,
nekaj vojakov je padlo pred njim, naenkrat je bila
pot prazna in začul se je glas francoske trobente.
Kristjan je videl pred seboj francosko četo in polastila
se ga je v tem trenotku divja sila samozavesti, ki je
sama v sebi prepričana, da mora zmagati.

»Streljaj, bij! . . .“ Ni vedel, v ali je sam kričal te
besede ali so jih kričali drugi. Čutil je hipoma, da
ne more več kričati, da ne more več vihteti roke, da
se vse okoli čudno temni. »Kaj se je zgodilo ?“• je po¬
mislil in je padel. Slišal je še nekaj pokov, divji gla¬
sovi so se naenkrat spojili v dolg „huraaa“, potem
pa je vse izginilo.

9.

V svoji sobi je sedel stari poveljnik Moitelle in
je naslanjal sivo glavo v tresoče se roke. Slišal je šum
in krik, strele in žvenketanje orožja in zdelo se mu je,
kakor da vsi udarci in vse rane lete na njegovo glavo,
da vsi, ki tam streljajo, merijo v njegovo srce. Njegov
obraz, v zadnjem času upadel vsled skrbi in težkih
notranjih bojev, je bil v tem trenotku kakor brez krvi,
mrzel, leden, brez življenja.

»Kaj hočejo od mene, kaj hočejo, da naj storim,
kaj morem storiti?"

Po dvorišču je odmeval krik razoroženih bram¬
bovcev, ki so bili že pred bojem odložili orožje in so
hoteli sedaj skozi vrata ven, da bi pomagali onim, ki
se bojujejo zanje. Vse je obšel oni smrtni strah, ki
je silnejši pri ljudeh, čakajočih smrt brez obrambe,
nego pri onih, ki jo iščejo z orožjem v roki. Vsi so
poznali Napoleonov ukaz in vsi so bili prepričani, da
so obsojeni brez boja, ker jih je žrtvoval grajski po¬
veljnik, hoteč rešiti samega sebe. Ta skupni strah je
napolnil vse s tako grozo, da so trgali železje od vrat
in lomili mreže iz oken ter se oborožili z lesenimi
kosi, ki so jih našli po tleh. Slišali so krik in pokanje
pušk pred gradom in vedeli so, da je sedaj zadnji

51

trenotek, ko je rešitev še mogoča. Njihov krik je od¬
meval med starimi zidovi; ves obup in groza je bila
izražena v njem. Toda vrata se niso vdala, zidovi so
stali trdno in so zapirali vsak izhod.

Počasi je boj prenehal, streli so utihnili; začulo
se je zmagovito znamenje francoske trobente.

Stari poveljnik je slonel pri mizi nepremično.

,,Jaz nisem hotel krvi niti boja,“ je mislil, „storili
smo svojo dolžnost . . .“

V sobo je stopil Flebevre z odločnimi koraki in
je rekel:

,,Boj je končan. Kar so hoteli, to imajo. Da
nismo bili o pravem času previdni, bi bila nastala
velika nesreča/*

Na to je vstopil Don Pier in je sedel molče
na stol.

,,In kaj kriče ti tam?“ je vprašal Moitelle s strogim
obrazom.

„Dam vanje streljati kakor v pse,“ je rekel jezno
Flebevre. ,,Dovolj je neumnosti. To vse je delo Flrvatov
in teh . . .“

„Dovolj,“ je vzkliknil stari poveljnik, „to vse se
je zgodilo radi nesporazumljenja.“

„Ne, to je bilo pripravljeno, tu je priča,“ je od¬
govoril Flebevre in je pokazal na Don Piera.

Don Pier se je zganil.

„Da. Bili so tu ljudje, ki so hoteli biti več nego
poveljnik in so mislili, da zapoveduje moštvo.“

Stari poveljnik je molčal. Morebiti se je spomnil,
da jih je bilo mnogo, ki so hoteli biti več nego po¬
veljnik in so mu svetovali, naj se vda. V tem trenotku
so bili tisti, ki se niso hoteli vdati, njegova živa
vest; ni mogel premagati'v sebi nekakega sočutja z
njimi; bil je vojak in je znal ceniti odločnost in boje¬
vitost proti sovražniku prav tako, kakor pokorščino
proti lastnemu poveljniku. Toda sedaj je bilo prepozno;
zgodilo se je in nihče več ne more ničesar izpremeniti,
kakor da se ni zgodilo. Stari junak je videl pred seboj
grob svoje slave.

Vstopil je vojak in je naznanil, da želi poveljnik
francoske čete govoriti z grajskim poveljnikom.

4 *

52

„Umirite mi ljudi na dvorišču/ 1  je rekel Moitelle
Flebevru, »pojasnite jim pravi položaj in izkušajte ubla¬
žiti to rano, ki me je zadela.“

Flebevre in Don Pier sta odšla iz sobe.

„To je kesanje neodločnosti/' je rekel Flebevre,
„za tem bolehajo poveljniki vseh takih trdnjav."

Odšla sta v dolnje prostore, kjer so se imeli se¬
stati vsi častniki ter se slovesno odpovedati vojaški
službi.

Med tem je stopil v sobo k grajskemu poveljniku
poveljnik francoske čete z dvema oficirjema.

Pozdravil ga je v imenu svojih tovarišev ter je
slavil njegovo previdnost, ki mu ni dopuščala, da bi
se bil spuščal v nepreviden boj, in je hvalil njegovo
ljubezen do mesta in meščanstva, ki je obvarovala
Ljubljano velike nesreče.

»Prihajamo k vam v znamenje svojega spošto¬
vanja do vas," je govoril poveljnik, »in izkazujemo s
tem vam svoje. priznanje kot branitelju te slavne trd¬
njave. Obžalovati pa moramo, da je vojska grešila
proti ukazom svojega previdnega poveljnika in zakrivila
veliko nesrečo sebi in nam, kajti naša četa si je mo¬
rala grad priboriti nasproti upornim četam. Sili nas
naša dolžnost, da postopamo z vsemi, ki so se borili
proti nam, kakor s svojimi sovražniki in se ne moremo
držati pogodbe, ker se je ni držal del vaše posadke.
V tem oziru smatramo sami sebe za gospodarje Gradu
in bomo postopali po svojih stalnih zakonih in po
svoji previdnosti. Vsi nadaljnji naši ukazi imajo ne¬
omejeno veljavo."

Stari poveljnik se je stresel pri zadnjih besedah.
Oprijemal se je za stol s tresočo roko in potem je
počasi začel svoj govor. Zahvalil se je poveljniku za
njegove besede, za priznanje in pohvalo. »Kar pa se
tiče nesreče, ki se je zgodila, obžalujem iz srca veliko
zmoto, ki je nastala vsled nesporazumljenja. Šlo je
tu za brambovce, ki so mislili, da so izključeni iz po¬
godbe. Sklicujem se na vaše človekoljubje, ki ste ga
hvalili na meni kot dobro lastnost, in polagam vam
na srce zadnjo željo grajskega poveljnika, da se ozirate
na to in da sodite pravično. Jaz nisem hotel množiti

53

nesreče; ne hotel bi, da bi padla krivica na mojo
sivo glavo.“

Francoski častnik je nekaj časa molčal, potem
pa je stisnil tresočo roko staremu poveljniku ter se je
poslovil.

Še tisto noč je odšla cesarska posadka v mesto
in nadomestila jo je nova, francoska četa. Brambovci
in vsi oni, ki so se udeležili boja, so ostali v gradu,
kjer naj bi bili toliko časa, dokler jim vrhovni poveljnik
ne naznani svoje razsodbe.

Izdano je bilo povelje, da se preneso v grad vsi
ranjenci; oni pa, ki so mrtvi, naj se odneso na drugo
stran grebena, kjer bodo jutri pokopani.

Zunaj je lil dež.

V dolnji grajski veliki dvorani so sedeli fran¬
coski častniki skupaj z avstrijskimi in so pili, kakor
da se ni zgodilo nič posebnega. Iz hodnikov je
odmevalo veselo petje francoskih vojakov; dobili so
za plačilo ono pijačo, ki je bila v grajskih kleteh pri¬
pravljena za grajsko posadko.

Na grajskem stolpu je vihrala v temno deževno
noč francoska zastava. O polnoči je strel z obzidja
naznanil, da je prešel Grad v francoske roke.

V svoji sobi je sedel stari poveljnik Moitelle in
je strmel v noč.

,,Tisoč enakih pozna zgodovina zadnjih let,“ mu
je šepetal neki glas, ki je odmeval po zapuščeni sobi.
Spomnil se je svoje preteklosti in slavnih dni, ko je
branil trdnjavo ob Renu. „Staramo se, kakor se stara
vse,“ si je govoril in je poslušal navdušeno pesem
francoskih vojakov.

Kakor smrtna rana ga je zabolel strel, ki je na¬
znanil francosko zmago nad Gradom. Dolgo je poslušal
grmenje v temni noči in odmevanje po starih grajskih
zidovih.

10 .

Kristjan se je prebudil kakor iz težkega spanja
in se ni mogel spomniti, kje je in kaj se godi z njim.
Nekaj težkega je ležalo na njegovi glavi; hotel je ga¬
niti z glavo in ni mogel; dvignil je roko in padla je

54

onemogla nazaj. Odprl je oči in je začutil velike bo¬
lečine v glavi. Gledal je in ni vedel, ali sanja ali v
resnici vidi. Visoko nebo se je širilo nad nočjo, zadnji
oblaki so bežali po vetru preko njega. Ali ni bila prej
še bolj temna noč, polna oblakov, vsa črna? Kam je
izginila? Hotel je vstati, toda čutil je, da leži še vedno
nekaj težkega na njem; ni se mogel dvigniti. „Kdo
me tišči ?“ je pomislil, ,,kaj leži na meni?“ Začutil je,
da leži glava na mokrem. Vse okoli je bilo mokro.
Uprl se je z vsemi silami, toda tiščalo ga je nekaj z
vso silo, kakor da mu ne pusti vstati. Vzpel se je ne¬
koliko in je zopet padel. Zdelo se mu je, da so ga
zapustile moči, da pada nekam globoko niže in niže . ..
Nebo je izginilo nad njim.

,,Ali je konec, ali umiram ?“ je pomislil. Čutil je
v sebi veliko trudnost, kakor da se mu hoče spati.
Ležal je nekaj časa z zaprtimi očmi, brez misli. Ko se
je zopet predramil, je videl nad seboj visoko, jasno
nebo in beli oblaki so se podili po njem. Potegnil je
vase zraka, ker ni mogel dihati. Prijel je z roko to,
kar je ležalo na njem; bila je človeška roka, trda
kakor kamen, težka ko železo. Hotel je misliti in se
spominjati, kaj se je zgodilo, toda misli so bile nekje
daleč in niso hotele priti v spomin.

„Ko bi ne bilo te roke, bi mogel vstati," je mislil
in se je oprl z obema rokama, da bi se rešil izpod
trde človeške roke. Roka se je začela umikati, začutil
je v sebi silo, da bi mogel vstati. Dvignil se je ne¬
koliko in je začel gledati okoli sebe. Nekaj črnih postav
je ležalo druga čez drugo, vse je bilo mirno, kakor
da spe; nerazločno so se videli njih obrazi v noči.

„Kaj se je zgodilo?" se je izpraševal. Naenkrat
mu je prišla misel. Spomnil se je, da sta ga dvignila
dva človeka ter ga položila na voz. Okoli je slišal
same francoske glasove. ,,Ta še diha," je rekel nekdo,
„a do jutri bo mrtev." Potem je padlo na njegove
prsi nekaj težkega in dalje se ni spominjal.

Hipoma mu je prišla druga misel.

„Boj je bil, streli so pokali v temi. Godovič je
kričal z divjim glasom. Kakšen je bil konec tega boja?"
Omahnil je vznak in je zopet nekaj časa mirno gledal

55

nebo in oblake nad seboj. Ta mir mu je del blago¬
dejno; hotel je tako ležati ter gledati nebo in oblake
nad seboj. Zdelo se mu je nekaj krasnega: ležati tako
in se spominjati kakor v sanjah. Želel si je samo, da
bi ležal na suhem; zato se je počasi zopet začel pre¬
mikati. Glava mu je bila težka, kakor kamen. Prijel
se je z rokami in je čutil veliko bolest na čelu. „Tam
je vzrok vseh bolečin, vse teže, vse zaspanosti,“ je
pomislil. Na čelu je bila velika rana.

Začel je plezati počasi naprej.

„Kje sem ?“ se je izpraševal.

Nad njim se je dvigal visok zid, okoli je bila
zelena trata, na koncu je bil gozd. Kristjan je začel
lesti proti gozdu. Hotel je vedeti, zakaj ne ostane
tam, da bi ležal kakor prej, ko je tako prijetno ležati,
zakaj leze naprej, ko je tako težka glava, da je ne¬
mogoče vstati.

,,Rešiti se,“ mu je prišlo na misel in ni vedel,
zakaj bi se moral rešiti: kam, kako?

Tla so bila mokra in iz zemlje je dišalo nekaj
osvežujočega, krepečega. Čutil se je vedno bolj moč¬
nega in izkušal se je postaviti na noge. Zdel se je
samemu sebi kakor otrok, ki se uči hoditi. Omahoval
je na desno in levo, a vzdržal se je vendar in je šel
naprej.

,,Ko bi ne bila glava tako težka, bi bil popol¬
noma zdrav; toda glava je kakor kamen; ko bi ne
bilo glave . . .“ Čudna se mu je zdela ta misel: ko
bi ne bilo glave: ne videl bi ničesar in bi ne vedel
kam iti. Šel je ob drevju navzdol, naslonil se je tu in
tam ob drevo in si je odpočil. Noge so se mu tresle,
čutil je v sebi težko utrujenost, lotevala se ga je za¬
spanost. Vedno je hotel leči in zaspati.

„Kam hočem iti, kam grem?“ se je izpraševal,
ko je stal na koncu gozda. „Navzdol, vedno navzdol.
Bežati je treba.“ In je šel naprej kakor v sanjah.

Prišel je na rob zidu in je sedel. Spomnil se je
na to mesto, ker je dobro poznal grajske utrdbe; vedel
je, kje je tukaj zidovje najbolj nizko in kraj najbolj
pristopen. Zavedal se je bolj in bolj. Dogodki današnje
noči so mu stopali živo v spomin. Bolj in bolj se je

56

zavedal svojega položaja in je vedel, da mora biti
oprezen, ker so lahko na tej strani francoske straže.
Pogledal je ob zidu navzdol; videlo se mu je zelo
globoko. Ozrl se je; bilo je vse tiho. Previdno se je
spustil ob zidu navzdol in je padel v globočino med
grmovje. Pretresel se je pri padcu in je začutil zopet
težke bolečine v glavi; lotila se ga je onemoglost in
ležal je nekaj časa na mehki travi. Mahal je z roko
po rosi in si izmival obraz. To ga je budilo iz za¬
spanosti. Slišal je šumenje Ljubljanice in je začel iti
proti oni strani ob obzidju. Videl je, kako se bolj in
bolj dani, kako se žari nebo nad vzhodom; zavedal
se je, da mora iti dalje, da mora še o pravem času
priti onstran reke.

Naenkrat je zaslišal glasove nad seboj. Pridržal
je dih in je poslušal. Slišal je francoske besede, ki so
odmevale po čistem jutranjem ozračju.

„Slišali so, ko sem padel,“ je pomislil Kristjan
in se je pritisnil k zidu. Slišal je trde korake na vrhu
obzidja, glasovi so se bolj in bolj oddaljevali, nazadnje
je vse utihnilo. Kristjan je stal nekaj časa in je počival.
Strah in napetost sta budila njegove moči, da ni več
čutil one težke zaspanosti v glavi. Ko je čutil, da je
vse varno,^ se je začel plaziti od okopa do okopa
nizdolu. Šumenje vode iz prekopa mu je bilo vedno
bliže. Danilo se je bolj in bolj.

Prišel je do vznožja hriba. Počakal je za trenotek
in je premišljal, kam naj se okrene, da ga ne zagledajo
francoske straže. Ko bi bil onstran prekopa, bi bil
na varnem. Začutil je, da je žejen, in zdelo se mu je,
da ie vsled žeje glava tako težka, onemogla.

Med drevjem in grmovjem se je plazil na breg;
breg je bil strm in slabo zarastel. Prišel je do prekopa
in se je spustil v vodo. Obstal je pri kraju okopa in
se je napil vode; pri tem pa je gledal na drugo stran
in je iskal kraj, kjer bi najlaže prišel zopet na suho.
Ko se je napil, je začutil v sebi nove sile. Umil si je
glavo, kri se je ulila po obrazu, toda rana ni bolela
s tako težko bolečino kakor prej.

Začel je iti po vodi dalje, struga se je bolj nižala,
voda mu je segala čez pas in ga nesla s seboj. Naj-

57

rajši bi se ji bil prepustil popolnoma. Toda vedel je,
da mora biti previden, da ne zaide kam na globoko,
da ga tok ne potegne za seboj. Posegal je z rokami
po valovih in zdelo se mu je prijetno : legel bi na
valove in bi plaval z njimi. Ozrl se je nazaj proti
Gradu. Ali ne stoji tam na robu zidu straža? Ali ne
daje znamenja? Sedaj meri! —

Skril se je pod vodo in je šel počasi dalje.

„Izgubljen sem , 11  je rekel sam pri sebi in se po¬
tapljal v vodo. Ko je zopet dvignil glavo iz vode, je
videl okoli sebe vodo krvavo. Ni se oziral več. Gledal
je le na bližnji breg in na ono mesto, kjer je upal
priti na suho. Kmalu je dosegel prvo grmovje, ki je
rastlo ob prekopu. Ustavil se je in se je ozrl na Grad.
Bil je že daleč za njim in njegovo obzidje se je jas¬
nilo v prvi jutranji zarji. Jutro po deževni noči je bilo
jasno in čisto.

„Ko bi bila noč, bi se rešil,“ je pomislil Kristjan
in je gledal na obzidje, kjer je stala v jasnem jutru
črna postava francoskega vojaka. Držal se je z one¬
moglimi močmi za grmovje na bregu in se je izkušal
dvigniti iz reke. Toda telo je bilo težko kakor svinec
in ni se mogel povzpeti. Voda ga je s početka oživ¬
ljala, toda sedaj so bili že udi premrli, njegove sile
so oslabele. Oprijemal se je za veje, ki jih je dosegel
na bregu, toda veje so se odtrgale in so mu ostale v
roki. Breg je bil slabo obrastel; ni se bilo nikamor
oprijeti. Lotil se ga je obup.

„Ako bi plaval dalje, bi me nesla voda sama
proti jugu, dokler bi ne prišel na mesto, kjer bi mogel
izstopiti.“ Noge so postale trde, da jih ni mogel več
pregibati. „Oslabel bi bolj in bolj in na zadnje bi me
lahko premagala omotica . 11  Držal se je zopet za grmovje
in se je krčevito oprijemal vej.

„Ako grem po strugi naprej, me lahko zagleda
straža, ki gotovo stoji na oni strani,“ je premišljal
dalje. „Ako pridem do gozda, sem rešen; tam si od¬
dahnem brez skrbi . 11  S strahom je zapazil, da ga za¬
puščajo moči in da ga bolj in bolj premaguje utrujenost.
„Ako se zgrudim v vodo, sem izgubljen . 11  Bila je to
grozna misel, dasi se je hotel prepustiti valovom, da

58

bi ga nesli s seboj. Začel je trepetati od mraza in sla¬
bosti. Zbral je zadnje sile in se je vzpel po ježi navzgor.
Posrečilo se mu je, se vzdržati med vejami. Pomaknil
se je navzgor in je obležal. Bil je tostran prekopa.
Gledal je nekaj časa v kalne valove pod seboj in na
zeleni greben, ki se je dvigal nad reko. Vsa slika je
postajala bolj in bolj motna in nejasna. Zmagovala
ga je utrujenost. Hotel je zaspati in si odpočiti. Toda
spomnil se je velike nevarnosti in je plezal po bregu
navzgor. Kmalu je prišel do gozda in je šel med
drevjem dalje. Pred očmi se mu je temnilo, drevesa
so plesala okoli njega, zemlja pod njim se je nestalno
zibala. Zdelo se mu je, da hodi neskončno, večno pot
v negotovo temo, naprej brez cilja, vedno naprej.

,,Kaj se je zgodilo na Gradu? Ali so se bojevali
srečno, ali so padli vsi? Ali se je rešil Godovič?“

Opotekel se je in je držal roke pred seboj, da
se ni zadel ob drevesa.

„Kaj se zgodi z menoj? Ali grem res svojo pot,
ali so sanje, ali sem morda mrtev in še niso umrle
moje misli? Ali sem se rešil z Grada, ali morda še
ležim in se mi le zdi, da grem dalje? Kje sem zbral
svoje sile, da sem odstranil s prsi ono težo, ki me je
tako dušila? Človeška roka je bila. Bog ve, čigava
roka! Kako sem prešel vse one zgradbe, tako strme
in visoke? Kako sem prebrodil reko in se rešil na
to stran prekopa?" Čudil se je, kako je bilo vse to
mogoče. Kakor v sanjah se je vse to zgodilo.

„In vendar grem še naprej, navzgor med drevesi
in tam nekje si odpočijem; jutri pojdem dalje in za¬
denem na domačo vojsko." Čutil je, da so izčrpane
njegove sile.

„Ko bi poiskal ljudi v kmetski koči; tam bi mi
dali suho posteljo, legel bi in zaspal. Zaspal bi in bi
spal do smrti. Tako sladko bi bilo spati. Bliža se noč."
Naenkrat se mu je zazdelo, da vidi pred seboj konec
gozda, pot ni več tako utrudljiva in tam zunaj gozda
se razprostira zelena trata, na trati stoji kmetska koča.
Ljudje stoje pred njo; na obrazu se jim vidi prijaznost
in gostoljubnost. Veselo jim je zaklical v pozdrav. Od
daleč je zaslišal glasne domače glasove. Prešla je ma-

59

homa vsa utrujenost in onemoglost, noge so postale
lahke, glava si je odpočila od svoje teže . . .

Kristjan je ležal v gozdu, bledel je in sanjal.
Počasi so izginile blodnje in sanje in ni videl ničesar več.

Glasovi so prihajali vedno bliže. Culi so se koraki.
Kristjan je slišal celo svoje ime; močne roke so ga
dvignile; čutil je le, da se nekaj enakomerno giblje
pod njim, in okoli so govorili domači glasovi razne
besede, ki jih je slišal, a jih ni mogel razumeti.

11 .

Nekaj dni potem se je ustavil v gostilni ,,Pri
Petelinčku ' 1  v Novem Mestu mlad človek, oblečen v
brambovsko obleko, ogrnjen s črnim plaščem. Pri¬
jezdil je po cesti od Ljubljane in je hotel v gostilni
prenočevati.

Avstrijska posadka v mestu se je takrat že zelo
zmanjšala in meščani niso več upali v rešitev; vsak
dan so pričakovali napada. Zanašali so se najbolj na
črno vojsko, ki se ni razšla niti potem, ko se je umak¬
nila cesarska vojska. Posebno mnogo so govorili o
„zelenih lovcih 11 , ki jih je vodil Marko Muhič in ki
so polnili vse gozde v  ob dolenjskih cestah. Časi so bili
nevarni, negotovi. Človek v brambovski obleki je bil
zelo zanimiv za vse one, ki so hoteli imeti o vojni
novih poročil. Zato se je gostu približal najprej go¬
stilničar sam in ga je vprašal, od kod prihaja. Gost
je začel govoriti v slabem jeziku in mu je pravil, da
je iz cesarske vojske prestopil med brambovce, ker je
bil ranjen; gostilničar pa je dal gostu razumeti, da se
moreta pogovoriti i v drugem jeziku. Toda tudi drugi
jezik je govoril gost tako, da je bil kakor francoski.
Poleg tega je obraz tega tujca popolnoma spo¬
minjal onih francoskih obrazov, ki so bili pred nekaj
leti v mestu. V trenotku je bil gostilničar prepričan,
da ima v svoji hiši ogleduha, in je sklenil, da bo dobro
preudaril vsako besedo. Toda brambovec je naenkrat
vprašal po gospodu Muhiču.

„Poznamo gospoda Muhiča , 11  je rekel gostilničar
in si je očital, da je krivo obsodil tujega človeka. Tudi

60

meščani, ki so sedeli pri sosedni mizi, so se takoj
pomaknili bliže in so trdili, da i oni poznajo gospoda
Muhiča.

„Gospoda Muhiča vsi poznajo,“ je rekel nekdo
iz družbe, ki se mu je videlo, da se ponaša s tem,
da imajo v svoji okolici splošno znano osebo. „Njegov
grad ni daleč od našega mesta,“ je dodal drugi.

„Spali bodete v isti sobi, kakor je spal gospod
Muhič ono noč, predno so odšli brambovci/ 1  je rekel
gostilničar, ki je bil ponosen na to, da je pod njegovo
streho spal gospod Muhič. „Takega dobrega gospoda
ne poznam, kakor je gospod Muhič/ 1  je rekel gostil¬
ničar, ,,ko bi on vodil našo vojsko, ne bi bežala meni
nič tebi nič pred Francozi. On dobro razume svojo
stvar in se ne boji nikogar. Bil je na Dunaju pri
samem cesarju in proti Turkom je šel na vojsko. Ali
ste bili vi z njim skupaj v eni četi ?“

„Ne,“ je odgovoril brambovec, „jaz sem bil na
Gradu.“

Vsi gostje so se začudili in so se primaknili še

bliže.

„Gospod Muhič je z Langerjem v Sakselburgu
ali v Saksenburgu, ali kako se imenuje ona imenitna
trdnjava/* je rekel meščan, ki se je hotel tudi udele¬
žiti pogovora. Toda drugi niso poslušali njegove
opombe in so z začudenimi očmi gledali brambovca,
ki je bil na ljubljanskem Gradu, o katerem so se pri¬
povedovale v zadnjem času povsod čudovite reči.

„Vi ste bili na Gradu ?“ je vprašalo nekoliko
glasov naenkrat, „in kako ste se rešili ?“

„Rešil sem se, kakor je edino mogoče v takih
slučajih — z begom.**

„Ali ste bili skupaj z onimi, ki so se uprli ?“ so
izpraševali drugi.

Brambovec si je natočil vina in je začel pripo¬
vedovati o dogodkih na ljubljanskem Gradu.

„Jaz sem bil med onimi, ki so jih razorožili,
predno se je začel boj; šele pozneje se mi je posre¬
čilo, se rešiti na svobodo.“

Kar se je vzpel pri mizi dolg človek v zeleni
obleki in je rekel:

61

„Torej ste poznali Kristjana Salmiča, sorodnika
gospoda Muhiča. Tudi on se je rešil.“

Brambovec je gledal človeka v zeleni obleki in
je vprašal premišljeno :

„On se je rešil? Vsi so govorili, da je mrtev in
da je pokopan skupaj z drugimi, ki so padli ono noč.“

,,Mogoče je, da so tako mislili, ker mnogo živ¬
ljenja niso pustili v njem; rešil se je in našli smo ga
polmrtvega v gozdu pod golovškimi okopi. Sedaj leži
doma na Mušičjem."

,,Kje je to?“ je vprašal brambovec.

,,To je domači grad gospoda Muhiča,“ je odgo¬
vorilo nekoliko glasov, „nekaj ur od tod.“

,,S svojim konjem ste tam v dobri uri,“ je rekel
gostilničar.

„Kristjan je moj najljubši prijatelj," je rekel bram¬
bovec. „Posetim ga v najkrajšem času."

»Kaj vi mislite, kaj bo z vojsko?" je vprašal na¬
enkrat meščan, ki se je usedel prav blizu brambovca.

,,To je negotova stvar," je rekel brambovec,
„videli ste, kako se je zgodilo na Notranjskem in
potem v Ljubljani. Mi smo se mnogo pripravljali, a
bili smo še premalo pripravljeni; preveč smo se bali
in umikali. Vse je bežalo . . .“

„Tako je, jaz sem tudi tako mislil," je rekel
človek v zeleni obleki; „ko bi se bila naša vojska
držala, bi ne bila padla Ljubljana."

„Pravijo, da so Grad izdali poveljniki," je rekel
nekdo.

»Mogoče je, da so ga izdali," je rekel brambovec,
„take stvari se pogosto dogode. Mi ne moremo soditi."

»Torej mislite," je rekel zopet meščan, ki je sedel
poleg brambovca, »da bomo kmalu zopet videli Fran¬
coza v našem mestu."

»Kakor vse kaže, ne bodo dolgo čakali."

»A glavna bitka še ni odločila," je trdil nekdo s
počasnim dolenjskim poudarkom.

»Pravijo, da so se pri Dunaju že sprijeli...“ je rekel
gostilničar, »sliši se celo, da so Francoze dobro pritisnili."

»To je mogoče," je rekel brambovec, »toda sedaj
je prepozno."

62

„Nič ni prepozno,“ je rekel s trdim glasom človek
v zeleni oblek]; „dokler bomo mi tu, ne pridejo Fran¬
cozi k nam. Črne vojske je še dežela polna in zelenih
lovcev je vsak dan več. Ako je Francozom ljubo, jih
povabimo k nam. Pri nas ne bo tako, kakor je bilo
drugod.“

,,Kako mislite," je vprašal zopet meščan, ki mu ni
bilo prijetno, da se zeleni lovec baha s svojo hrabrostjo,
„kaj mislite, kaj bo z drugimi, ki so ostali na Gradu?"

Brambovec je mahnil z roko.

,,V tem oziru vojna ne pozna milosti," je rekel.
Nastala je za hip tišina.

Med tem so se vrata odprla in v sobo je stopil
mlad gospodič v črni obleki.

Vsi so ga pozdravili kot znanca.

,,To je gospod Repelj, znanec gospoda Muhiča,"
je rekel gostilničar. ,,Gotovo ga bo zanimalo, slišati
kaj novega o njem." Tilen Repelj se je približal k
mizi in se je predstavil brambovcu. Ta je tako neraz¬
ločno izgovoril svoje ime, da ga Repelj ni razumel.
„Vi poznate gospoda Muhiča," je rekel potem. „Ali
prihajate iz Saksenburga?"

,,Ne, gospod je bil na ljubljanskem Gradu," so
odgovorili drugi.

,,Bil sem z gospodom Muhičem skupaj v Ljub¬
ljani, predno je odšel s svojo četo," je rekel brambovec.

„0 gospodu Muhiču že dolgo ni nikakega glasu,"
je rekel gostilničar, „mnogi trdijo, da so jih Francozi
zajeli."

„To ni nemogoče," je rekel brambovec, „ker so
Francozi prej prešli naše gore, nego se je moglo pri¬
čakovati."

„Torej mislite, da bo tam tako kakor v Ljub¬
ljani?" je vprašal eden izmed meščanov.

„Mogoče celo slabše."

„Slabše ne more biti" je rekel gostilničar, „a
gospoda Muhiča bi bilo škoda. Na Vinicah bi bila
gotovo velika žalost."

„Ali so Vinice tu blizu ?“ je vprašal brambovec.

„Blizu,“ je odgovoril gostilničar, ,,gospod Repelj
je tam stalen gost."

63

„Vi poznate gospo Gusičevo?“ je vprašal Repelj.

„Poznam,“ je odgovoril brambovec, »preživeli
smo skupaj predpust v Ljubljani.“

„Vi ste — Don Pier?“ je rekel mladenič in je
prisedel k mizi. »Slišal sem že mnogo o vas.“ Nato
sta začela svoj pogovor. Meščani so se spustili v
prepir, ker so eni trdili, da Napoleona nihče ne zmaga,
drugi pa so pripovedovali, da bo tudi njegove slave
konec. Don Pier je ogledoval brhko gostilničarjevo
hčer, ki je nosila vino na mizo, in se je zanimal
tudi za razne druge ljudi, ki so bolj in bolj polnili
krčmo ter z radovednimi očmi ogledovali tujega bram¬
bovca. Mladi kupec mu je zelo ugajal; sedela sta
pozno v noč pri pijači ter se pogovarjala o vojnem
gibanju na Dolenjskem; o črni vojski, o zelenih lovcih
in o drugih pripravah, ki so se delale po najvažnejših
krajih, da bi se sovražniku zabranila pot v deželo.
Ko sta se pozno zvečer poslovila, je moral Don Pier
svojemu novemu znancu obljubiti, da pojde takoj drugi
dan zjutraj z njim na Vinice.

12 .

Lepše ni nikdar cvetel črešnjev vrt na Vinicah
kakor ono leto. Pomlad je bila drevju nenavadno
ugodna, ozelenelo je vse že pred Sv. Jurijem, a naj¬
lepše so se razcvele bele črešnje med zelenim drevjem.
Rastle so na spodnjem koncu vrta poleg ceste in so
pobelile z belim cvetjem ves vrt pod seboj. Temu
vzrok pa ni bilo morda samo ugodno vreme, ampak
prišlo je tako leto, ki se v njem najbolj razcveto čreš-
njevi vrtovi. Ta črešnjev vrt je skrival pod svojim
belim cvetjem leseno utico in tu se je ljubil mlad par,
ki ju je seznanil oni usodni slučaj, kateremu pripisu¬
jejo nekateri ljudje v ljubezni glavno ulogo, ali pa
ona prijaznost gospoda Muhiča, ki je bila v mnogih
slučajih odločilnega pomena. Mladi kupec je ostajal
na prijaznem gradiču pogosto več dni in se je vrnil
vselej kmalu, kadar so ga klicale domov trgovske dolž¬
nosti. Vojna je zelo ovirala promet in trgovino in
težki vozovi, ki so prej polnili ceste, so počivali doma.

64

Zato je imel tudi Tilen mnogo časa in ga je posvetil
svoji ljubezni. Zaljubljen je bil tako, da se ni zanimal
za dogodke po svetu; želel je le kmalu konca vojne,
da bi se trgovini zopet odprla pot. Gospodična Bar¬
bara je bila še mlada in je ljubila mladega kupca z
ono naivno otroško ljubeznijo, s katero ljubijo gospo¬
dične v njenih letih, ako jih niso izpridile razne knjige
in vzgojiteljice. Mladi kupec ni zahteval od nje nič
drugega nego to ljubezen. O tem je največ vedela
lesena utica pod cvetočimi črešnjami. Tam je posedal
mladi par cele ure in se radoval v svojih zaljubljenih
pogovorih. Kadar jima je postalo dolg čas, sta se
lovila po vrtu. Pogosto sta se naveličala vseh igrač in
sta se sprla tako, da se je Barbara začela jokati in je
pobegnila v svojo sobo, Tilen pa je sedel žalosten na
vrtu in vzdihoval toliko časa, da se je vrnila. To je
bilo vedno za oba novo veselje in po spravi sta si
obljubila, da se ne spreta nikdar več. Gospa Gusičeva
je pustila zaljubljencema popolno svobodo in ju ni
hotela motiti. Veselila se je sreče, ki je cvela pod
cvetočimi črešnjami, in je sama pri tem čutila nje
odmev. V tej krasni spomladi se je zdela sama sebi
za mnogo let mlajša in tudi njeno srce je pomladelo.
Daši je po moževi smrti imela že mnogo snubačev,
se ni hotela možiti; ne le zaradi tega, ker je mislila
na srečo svoje hčerke, ampak tudi zato, ker ji je bolj
ugajalo življenje, kakor je bilo dozdaj. Odkar pa se
je vrnila z ljubljanskega predpusta, ni bilo več tako;
priljubilo se ji je življenje v mestu in rada bi bila za¬
hajala tja, ako bi bilo vedno tako prijetno kakor v
zadnjem predpustu. Tudi življenje na Vinicah bi bilo
krasno, ako bi ostali brambovci v Novem Mestu in
ako bi .,. . Ne, tega si gospa Gusičeva ni hotela pri¬
znati. Čutila je, da ji je ljubeznivi gospod Muhič —
zelo draga oseba, a da ga ljubi, to se ji ni zdelo
mogoče. Postajala je na balkonu pred svojo sobo in
je gledala navzdol po drevoredu, po cesti, koder je bil
odšel, in je obstala z očmi na onem mestu, kjer je
zadnjič pozdravil v slovo.

,,Bog ve, kdaj se vrne, kdaj se pojavi tam zopet
njegova mala oseba na konju ?“

65

Tako je vzdihovala gospa tiho v srcu, kadar
je gledala ono mesto. Ako se je ustavila potem pred
zrcalom v svoji sobi, je bila zadovoljna sama s seboj ;
lice ji je bilo lepo napeto, popolnoma mlado, le na
čelu so se poznala ona neprijetna leta, kar jih je bilo
več nego trideset. Vzravnala je pri tem navadno svoje
polno telo in je ugajala sama sebi. Nje postava je
bila res krasna; njeno telo je bilo še polno svežega
življenja.

,,Tudi on ni več mlad,“ je rekla sama pri sebi,
ko je pomislila na Muhiča.

Taki časi so bili na Vinicah o prvi pomladi, ob
času, ko so cvele črešnje.

Nekoč se je zglasil na gradiču poštni sel s pis¬
mom. Bilo je od gospoda Muhiča, ki je na kratko
oznanjal, da so vsi brambovci, ki stoje pod povelj¬
stvom gospoda Langerja, prišli v Saksenburg in da
bodo branili to trdnjavo z vsemi silami. Na koncu je
stalo mnogo pozdravov na različne znance. Končalo
se je z besedami: „Najsrčneje pa Vas pozdravlja
„votre ami N. M. de Miissitz“.“ V tem pismu je gospa
Gusičeva res komaj poznala onega gospoda Muhiča,
ki se je pri svojem odhodu tako prisrčno poslavljal.
Pismo je bilo tako kratko in skoraj prazno! Vsak mož
postane ob času vojne sicer bolj resen in bolj ga za¬
nimajo njegove vojaške dolžnosti nego ljubezenska
čuvstva, vendar gospa Gusičeva ni mogla biti zado¬
voljna s pismom in zdelo se ji je, da so bile lepe
besede gospoda Muhiča le njegova navadna ljubezni¬
vost, ki jo je izkazoval vsem damam. Ni se mogla
ubraniti neke vsiljive ljubosumnosti, ki ji je budila
razne misli o gospodični Klari in o damah v Saksen-
burgu. Zadnji stavek onega pisma je gospa Gusičeva
celo v postelji pri sveči večkrat prebrala in je pre¬
mišljala, kako naj razume oni „votre ami“, v franco¬
skem ali v slovenskem smislu.

Po tem kratkem pismu ni prišlo nobeno več. Pač
pa so začele prihajati slabe novice z bojišča, ki so se
množile bolj in bolj. Glasovi, ki so govorili o zmagah
na jugu, so utihnili in kmalu so prišle vesti, da se
avstrijska vojska umika. Tudi Napoleonov ukaz proti

5

66

brambovcem ni ostal neznan in ko so odcvele črešnje
na viniškem vrtu, je z njimi za gospo Gusičevo izginila
tudi sreča; mučile so jo težke misli in nje lice se je
hotelo postarati.

Tudi mladi par ni bil več v onih blaženih objemih
kakor prej. Ko sta se Tilen in Barbara zopet sprla, je
hotel Tilen oditi med zelene lovce ter za vselej pozabiti
na Vinice. Tega se je gospodična Barbara zelo ustrašila,
a jezila se je, da jo je strašil s takimi rečmi. Zato je
postala resna in mu je pri vsaki priložnosti očitala, da ne
pozna ljubezni. Prave sreče ni bilo več na Vinicah. Zato
so bili vsi veseli, da so dobili na gradič novega gosta.

Gospa Gusičeva je sprejela Don Piera kakor
svojega starega znanca in je obenem v njem videla
tudi ožjega prijatelja gospoda Muhiča. Tudi gospodična
Barbara se je razveselila ljubeznivega kavalirja, ki je
imel temne, črne oči, in se ga je pogosto spominjala,
odkar je prišla iz mesta.

Gospa Gusičeva je takoj po sprejemu vedla novega
gosta s seboj na vrt in ga je začela izpraševati o stanju
vojne in o usodi brambovcev. Pri tem seveda ni pozabila,
pred vsem vprašati po gospodu Muhiču.

Don Pier je dobro razumel nje vprašanje in je
izkušal dati čim ugodnejši odgovor. Ni hotel jemati
zaljubljenemu srcu zadnjega upanja, dasi sam ni več
veroval v rešitev brambovcev. Risal je v pesek na vrtu
pot, po kateri so šli Francozi, načrtal je Alpe in reke,
zaznamoval je mesto, kjer približno leži Saksenburg,
in iz vsega se je dalo sklepati, da so Francozi trdnjavo
obšli ali pa so jo vzeli s posadko vred. Mogoče je sicer
bilo, da se je moštvo pravočasno rešilo čez gore, toda
ta rešitev bi ne bila gotova, ker so šle francoske čete
po vseh dolinah navzgor proti Donavi. Dasi je Don Pier
hvalil zvitost gospoda Muhiča in previdnost nekaterih
poveljnikov, ki se umaknejo o pravem času, vendar
gospa Gusičeva ni verjela v to, da se gospod Muhič
srečno vrne domov. Don Pier je videl njeno žalost in
jo je izkušal potolažiti. Za njegovo ljubeznivost mu je
bila gospa zelo hvaležna in mu je mnogo zaupala.

Don Pier je ostal na Vinicah in je delal na svojem
konju izlete v okolico. Ogledoval si je lepe kraje okoli

67

Krke, zašel je na Gorjance in na druge gore; rad se
je ustavljal po krčmah, govoril je z ljudmi, ki jih je
srečal na cesti, in se je zanimal za glavna zbirališča
črne vojske in za glavne voditelje zelenih lovcev.

Vračal se je domov navadno pozno zvečer in je

potem rad posedal na vrtu, posebno če je tam našel
gospodično Barbaro.

Mlada deklica je zelo rada govorila z njim v

mraku na vrtu, ako je bila sama. Ugajala ji je vitka
postava tujega kavalirja, v njegovih besedah je bilo
nekaj tako mamljivega in skrivnostnega, da se ji je
budil nemir v srcu. Njegove temne oči so se v takem
času svetile v čudnem ognju. Gospodična Barbara
je čutila v takih trenotkih, kako jo mamijo sladka

čuvstva, in to ji je zelo ugajalo, kajti zdelo se ji je,
da Don Pier ni tak, kakor se kaže v družbi, ampak
da leži v njem in v njegovem življenju mnogo več.
In v tem je bilo toliko vabljivega. Barbara je na
predpustnih zabavah v mestu čutila, da je premlada,
da dajejo gospodje in kavalirji starejšim krasoticam
prednost pred njo, da se zanjo ne zanimajo toliko,
kolikor si je sama želela; kadar je prinesla svoj obražček
prav blizu pred zrcalo, da bi ga popolnoma natančno
videla, in je pri tem zakrožila nekoliko svoja usteča,
kakor da bi hotela dati poljub, tedaj si je morala
priznati, da je krasna. Svesta si svoje krasote, je
gospodična zahtevala, da morajo to vedeti tudi vsi
gospodje in kavalirji ter se zanimati zanjo toliko, da
bodo druge, starejše krasotice videle, da je tudi ona
krasna in da stoji z njimi v isti vrsti. Zato je bila na
predpustnih zabavah v mestu mnogokrat užaljena in je
bila slabe volje; toda to so pripisovali drugi temu, da
je še mlada in da še ni navajena družbe. Edini kavalir,
o katerem se ji je zdelo, da je zapazil nje krasoto in
nje misli, je bil Don Pier. On jo je pogostoma odlikoval
pred drugimi, kar si je ona štela v veliko čast, ker se
je smatrala za skromno, neizobraženo gospodično z
dežele, on pa je bil francoski kavalir iz imenitne rodovine.
Toda ta prijaznost se je zdela Barbari včasih prisiljena;
zdelo se ji je, da se to godi zaradi Helene, da bi ne
bila tako očividna ljubezen med Heleno in Don Pierom,

5 *

68

o kateri so dame med sabo govorile. Zato se je Barbara
pogosto čutila ponižano in užaljeno; ni hotela biti le
sredstvo, s katerim bi se prikrivale ljubezenske spletke.
Vendar ji je ugajalo, da se je mogla pred drugimi
izkazati ob strani onega kavalirja, za katerega so se
dame najbolj zanimale; tudi se ji je zdelo, da so ji
pogledi tujega kavalirja hoteli povedati več, nego so
ji govorile njegove besede; toda ni mogla vedeti, ali
je to le prevara ali je resnica. Gospod Muhič je tako
hvalil Tilna, da se je Barbara res zaljubila vanj; poleg
tega pa je često mislila, da se odpelje kot bogata gospa v
mesto na predpust, in je sanjala o krasnem življenju.
To je bila ona hudomušnost in svojeglavnost, ki je bila
vzrok, da se je pogosto sprl mladi par v senci cvetočih
črešenj, ker je gospodična Barbara sanjala o mestih,
Tilen pa je hvalil svoj dvorec in je slavil mirno življenje
na kmetih. Zato se je mlada deklica zelo razveselila
novega gosta in je rada postajala z njim zvečer na vrtu.

Gospe Gusičevi ti sestanki niso bili posebno po
volji, ker je sama potrebovala prijateljske družbe; mislila
je, da ima prijatelj gospoda Muhiča prijateljsko dolžnost,
ga nadomeščati. Don Pier se je zavedal te dolžnosti
in ni puščal gospe same, nasprotno, dvoril ji je z vso
ljubeznivostjo in ljubeznijo, a to ga ni motilo, da bi
ne poiskal zvečer tihega kota na vrtu, kamor je prihitela
tudi Barbara, ako ni bilo Tilna pri njej. Sreča in mir,
ki sta prej polnila prijazni gradič, sta izginila.

Nekega večera je slonel Don Pier ob ograji
viniškega vrta in poleg njega je stala gospodična
Barbara, ki je gledala po dolini, kjer se je počasi
mračilo. Že tolikokrat je gledala to sliko, a še nikdar
ni bila, kakor danes. Solze so ji hotele zaliti oči.
„Da,“ je govoril Don Pier s temnim, globokim glasom,
ki ji je pretresal srce: „Nesrečen sem in nihče tega
ne ve, nihče ne čuti z menoj. Ne govorim o tem nikomur,
ker bi nihče ne razumel. Nobene duše ni, ki bi me
razumela in ljubila, in jaz tudi ne iščem več med ljudmi
sreče in ljubezni."

Barbara je zaihtela.

„Kaj vam je?“ jo je vprašal Don Pier in jo
prijel za roko.

69

„Jaz vas ljubim,“ je govorila gospodična, „jaz
vas ljubim že dolgo in skoraj sama nisem vedela.
Pobegnila bi z vami v svet od tod.“ Pri tem mu je
sklenila roke okoli vratu in naslonila utrujeno glavico
na njegovo roko. Don Pier se je sklonil in jo tiho
poljubil.

13.

Življenje v Saksenburgu je bilo veselo in zabavno.
Mesto ni bilo veliko; glavni njegov del je bil močan
grad, ki se je dvigal visoko nad hišami. Obzidje je
bilo okoli in okoli, tako da je mesto bilo podobno dobro
utrjeni trdnjavi. Na obeh straneh se je dvigal gorski
greben, ki ni bil lahko pristopen; ker je bila dolina
zaprta proti jugu, je bilo v zgodnji pomladi povsod
še mnogo snega in noči so bile zelo hladne. Po dolini
je tekla reka Drava, ki je obdajala tudi del trdnjave.
Dolina je bila prazna, po planinah so bile pastirske
koče in le tu pa tam je stal kak mlin ob reki. Trdnjava
Saksenburg je bila velike važnosti, ker je imela braniti
sovražniku prehod ob Dravi. Gorata priroda je varovala
trdnjavo od vseh strani. Ker so Francozi že v vojni
1. 1800. zasedli to trdnjavo in so ostali v njej celo zimo
ter vladali svojevoljno po vsej okolici, so avstrijski
poveljniki spoznali veliko važnost svoje trdnjave in so
jo hoteli dobro začuvati s četami. Trdnjava Saksenburg
je bila do zadnjega časa last solnograških nadškofov
in je nosila na sebi vse znake svojih gospodarjev.
Šele leta 1803. je pripadla toskanskim vojvodom in je
prišla pod avstrijsko oblast, ki je na novo utrdila mesto
ter ga pripravila za vojno.

V Saksenburgu so se sredi meseca aprila ustavili
brambovci, kakor je velevalo povelje. Ko so brambovci
prišli v mesto, so našli v njem toliko vojaštva, da se
niso imeli kje nastaniti. Zato se je Saksenburg gospodu
Muhiču prvi dan priljubil zelo malo. Ni mu ugajalo
malo mesto in prazna dolina. Temno je bilo tu med
gorami; ljubil je velika mesta in pokrajine, ki so
odprte na vse strani ter razveseljujejo vsakega s svojim
razgledom. Daši je bilo že po Veliki noči, je bilo vendar
mrzlo v tem gorskem kraju, da bi skoraj trebalo nositi

70

zimski kožuh. Tako ni trdnjava sama na sebi kazala
nič veselega in prijetnega. Najmanj pa se je gospod
Muhič razveselil tujih vojakov, ki so polnili mesto in
trdnjavo, kajti vedel je, da pri tako veliki množici
vojske izgine v mestu in okolici na pr. perutnina, ki
jo je zelo rad videl pred seboj na mizi. Tudi se je
zdelo gospodu Muhiču, da so brambovci tu odveč,
ako hoče mesto braniti cesarska vojska; ako pa morajo
brambovci braniti mesto, naj odide cesarska vojska
čez gore na jug, ker je tam pri armadi potreba moštva.

Tako gospodu Muhiču marsikaj ni ugajalo in
mislil si je, da so v onem dirindaju pri Trbižu, ko se
je sešlo toliko čet, poveljniki izgubili glavo in zamešali
povelja. Zaradi tega je gospod Muhič brambovce
smatral za glavno in pravo grajsko posadko v trdnjavi,
dočim je videl v cesarski vojski le napotje. To je
občutil gospod Muhič posebno zvečer, ko je po
celodnevnem potu iskal mirnega kota za počitek in
primerne večerje za svoj želodec. Hiše so bile polne
vojaštva, grad je bil napolnjen s častniki, po gostilnah
so gospodarili vojaki, povsod je bila zmešnjava in
prepir.

Gospod Langer, ki se je šel predstavit grajskemu
poveljniku, se je vrnil zelo slabe volje, ker ga je
poveljnik sprejel hladno in se je jezil nad ljudmi, ki
mu pošiljajo mnogo moštva in ničesar drugega. Povabil
je sicer gospoda Langerja k sebi na večerjo, toda
glede brambovcev je izrazil svojo nezadovoljnost, češ,
da se trdnjava tem dalje drži, čim manj je v njej ljudi.
Ko je gospod Langer naznanil svojim častnikom, da
v gradu zanje ne bo prostora in da si morajo po hišah
poiskati prenočišča, je gospod Muhič zavihal svojo
kozjo bradico in je rekel: ,,To je največja brezobzirnost,
kar sem jih doživel. Ako nas ne potrebujejo, ni bilo
treba nas pošiljati sem in naj bi nas bili pustili v
Novem Mestu ali v Ljubljani. Toda mi nismo ljudje,
ki so prišli na vojsko ležat in spat. Lahko bi nas
pustili z drugimi v Italijo, da bi ne bilo treba v takem
gorskem mestu čakati, kdaj se prikaže odkod sovražnik.
Odteklo bo še mnogo Drave, predno se bo ljubilo
Francozom hoditi po tem mrazu. Take trdnjave bi

71

Korošci sami lahko varovali in ni treba, da jim hodimo
mi na pomoč. 11  Zato si je gospod Muhič izprosil od
poveljnika Langerja dovoljenje, da sme v njegovem
imenu stopiti na grad ter tam v njegovem imenu govoriti
z »gospodi častniki"; gospod Langer mu je to dovolil.

Poveljnik saksenburške trdnjave je bil star nemški
general, ki je bil navdušen vojak in se ni mogel nikdar
navdušiti za ono misel, ki se je zdela drugim edina
rešilna, namreč, da naj se oboroži ljudstvo in da naj
brambovski bataljoni pomnože vojsko; trdil je vedno,
da le prava cesarska vojska v polni uniformi zasluži
to čast, iti na bojišče in braniti cesarjevo last. Zato se
je čutil ponižanega, ko mu je gospod Langer naznanil,
da je poslan sem od višjega poveljnika, in je mislil,
da se je zgodila pomota.

Ko je gospod Muhič stal pred grajskim poveljnikom,
je lahko bral vso nevoljo na obrazu starega gospoda.
Gospod Muhič je tudi takoj iz prvih besedi spoznal,
kako sodi gospod poveljnik o brambovcih. Zato je
resno prijel sablo v obe roki in je vprašal starega
generala, ali mu je znano, s kom ima čast govoriti.
Poveljnik se je začudil veliki predrznosti brambovskega
častnika in je zbiral svoje sile, da bi se preveč ne
vznemiril. Med tem pa mu je začel gospod Muhič
naštevati svoj polni naslov z vsemi okraski in opombami
in pri tem mu je povedal skoraj celo svoje bojevito
življenje od svoje dvorne službe za velike cesarice
Marije Terezije pa do danes. To je učinkovalo. Po¬
veljnik je- strmel v malega gospoda Muhiča in je dobil
do njega tako spoštovanje, da ga je povabil na ve¬
čerjo. Toda gospod Muhič ni bil sebičen in ni nikdar
pozabil svojih prijateljev. Odklonil je kar najodločneje
večerjo pri grajskem poveljniku in je začel govoriti o
vrlinah brambovskih častnikov in svojega moštva sploh.
Popisal je rod vseh svojih tovarišev in je dokazal, da
bi bilo za njega nekolegijalno, ako bi prišel sam z
gospodom Langerjem na večerjo, za njegove tovariše
pa bi bilo žaljivo, ako so prezirani za to, ker so stopili
v službo domovine.

,,Ako nas imate torej za vojsko nižje vrste, potem
nečemo z vami skupaj izvrševati iste službe, kar za

72

nas ne bi bilo sramotno/' je končal gospod Muhič
svoj govor.

Stari general je ostrmel in je gledal gospoda
Muhiča s prestrašenim obrazom.

„Mi izpolnjujemo višje povelje, kakor nam je bilo
ukazano," je nadaljeval gospod Muhič, ko je zapazil
učinek svojih besedi. „Mi tudi ne bomo odgovorni,
ako si naše moštvo samo pribori pravice, da bo moglo
izpolnjevati svoje dolžnosti. In to bi se zelo lahko
zgodilo, ako bi ne bilo med nami jasnosti; nasprotno
morete računati na hrabrost naših vojakov, ki bodo
varovali svojega poveljnika prav tako kakor trdnjavo,
ki jim je bila odkazana, s čimer jim je bilo izraženo
zaupanje vrhovnega poveljstva." Sedaj je hotel gospod
Muhič oditi, toda general mu je izrazil željo, da bi še
ta večer prišli k njemu vsi častniki brambovske čete.
Gospod Muhič je sprejel to povabilo s sledečimi be¬
sedami :

,,Kot vaš zaupni prijatelj vam moram izraziti
svoje veselje nad tem, kajti edino na ta način se da
poravnati nesporazumljenje, ki je nastalo med vami in
nami. Moram vam namreč zaupati, da je bil naš po¬
veljnik, gospod Langer, nezadovoljen s sprejemom v
vaši trdnjavi, in mi vsi bi bili vsled tega izvajali svoje
konsekvence." Gospod poveljnik te izjave ni bil po¬
sebno vesel in je nagubančil svoj ostri obraz.

,,Zdi se mi in bojim se, da bo posadka trpela
na disciplini," je rekel po kratkem molku. ,,Kakor vidite,
tega nisem jaz kriv, ampak krivi so na višjih mestih,
ker ne razdele pravilno svojih čet."

„Disciplina je pri nas izborna, imamo pa tudi
dovolj odločnosti; v tem si bomo z vami, gospod po¬
veljnik, ena duša, eno telo. Stari vojaki nikdar ne greše
proti prvemu in glavnemu pravilu, da naj se ceni
zmožnost in izkazuje spoštovanje staremu junaštvu."

Te besede so bile poveljniku jako všeč; prijateljski
je stisnil gospodu Muhiču roko in mu izrazil svoje
veselje, da ima v svoji trdnjavi vojaka, kakor je on.

Ko je šel gospod Muhič z Grada, je zapazil pred
neko hišo gručo vojakov, ki so se med seboj borili. V
sredi med njimi je videl svojega slugo Kozmo, ki se je

73

branil proti vsem. Gospod Muhič je takoj razumel, za
kaj gre. Kozma je hotel dobiti za svojega gospoda in
njegovega konja primerno bivališče; ker je pa bilo vse
polno, si je hotel s silo priboriti prostor. Vojaki so
padali okrog Kozme kakor snopje.

Gospod Muhič je zbral vse sile in je zakričal nad
vojaki s takim glasom, da so takoj odstopili. Na tleh
je zapazil med drugimi tudi Andreja, ki se je bil skupaj
s Kozmo lotil nasprotnih vojakov.

Gospod Muhič je zmerjal vojake z vsemi imeni,
ki so mu prišla na misel, in jim je obljubil, da jih
priporoči gospodu grajskemu poveljniku, ki jim bo dal
odmeriti potrebno število palic.

Vojaki so se razšli in so menili, da se jim ni
treba bati, ker so poznali grajskega poveljnika, ki ni
hotel imeti tujih čet v svoji trdnjavi. Toda kmalu je
zapel pod gradom boben ter naznanjal, da so bram¬
bovci prišli kot del cesarske vojske, ki naj okrepi staro,
nepremagljivo trdnjavo Saksenburg, in da morajo vo¬
jaki z njimi deliti streho in jed kakor s svojimi tovariši.

To je bil uspeh gospoda Muhiča, ki ga je dosegel
s svojim posetom pri grajskem poveljniku.

Tisti večer so večerjali vsi častniki brambovskega
bataljona na Gradu in gospod Muhič je pri dobri ve¬
čerji tako zabaval starega generala, da ga je ta-le po¬
vabil k sebi kot starega vojaškega tovariša, ki mu bo
delal kratek čas ter mu s svojim pripovedovanjem
zbujal spomine. Gospod Muhič je hvalil izborno po¬
veljnikovo vino in pri tem ni pozabil, trčiti z Egidom,
ki ga je generalu predstavil kot izbornega vojaka. Po¬
menljivo je pomežiknil s svojimi malimi očmi ter je
pil na zdravje starega poveljnika in na zmago saksen-
burške trdnjave.

Tako so ostali brambovci v trdnjavi ter so dobili
vsega dovolj, česar so potrebovali.

Nekaj dni potem je prišlo povelje, da odide del
cesarske posadke ob reki navzgor, brambovci pa ostanejo
v trdnjavi.

Daši je bilo vojaštva v mestu veliko preveč, je
bilo gospodu Muhiču vendar žal, da je odšel skoraj
glavni del posadke naprej, in to ne le zaradi tega, ker

74

več vojakov laže trdnjavo varuje sovražnikov, ampak
tudi zato, ker je gospod Muhič med častniki našel
dobrih prijateljev, s katerimi je ob raznih prilikah na¬
vezal ožje „prijateljske zveze“. Potreboval jih je, ker
je mislil, da bo imel poleg vojaške službe dovolj časa,
opravljati tudi kako primerno kavalirsko dolžnost.

Ker ni bilo nikdar prilike, ki bi nalagala gospodu
Muhiču primerne kavalirske dolžnosti, se mu je zdelo
življenje v Saksenburgu pusto in dolgočasno. Boljše
družine so bile zapustile mesto že v začetku vojne, ko
so ga napolnile vojaške čete.

Svoj dolgi čas si je gospod Muhič kratil v družbi
svojih prijateljev ali pa pri grajskem poveljniku, ki je
dal svojemu tovarišu vedno najboljšega vina na mizo.
Najljubši prijatelj mu je bil Egid; z njim se je po¬
govarjal o Ljubljani, o Vinicah in o drugih važnih
rečeh. Gospodu Muhiču ni bilo neznano, da teče med
gospo Gusičevo in Egidom Gusičem pravda, katere
konec bo morebiti tudi zanj velike važnosti; toda to
ni moglo motiti njegovega prijateljstva.

Kadar gospod Muhič ni našel v mestu prave zabave,
je hodil s svojo četo na oglede po okolici. Prigodilo se
je pogosto, da se je vrnil s svojo četo šele drugi dan.
To se je godilo zato, ker je gospod Muhič upal, da
se mu kdaj na teh ogledih pripeti kaj nenavadnega.
Zahajal je rad ob Dravi navzdol v mesto Spital, prišel
s svojo četo na pozvedovanje do Milštatskega Jezera,
zavil navzgor ob reki Beli ali ob Jezernici ter si ogle¬
doval gorske pozicije posebno tam, kjer je stal kak grad.
Drugič je krenil navzgor po ozki dolini proti Lipi, prešel
je čez sedlo na Belo Jezero in prišel v ziljsko dolino,
kjer se je usedel na vasi pod lipo in je gledal s hu¬
domušnimi pogledi na vaška dekleta, ki so postregla
njemu in vojakom po stari slovenski gostoljubnosti.
Na vseh teh ogledih je spremljal gospoda Muhiča Egid,
ki ga je gospod Muhič imenoval za svojega „leibadju-
tanta“. Egida so zanimale pred vsem pozicije, ki bi
bile važne ob času boja. Gospod Muhič se ni posebno
zanimal za take reči. Kraji okoli Saksenburga so bili
kakor povsod na Koroškem polni razvalin, gradov in
gradičev; povsod se je še poznala razkošna vlada

75

cerkvenih knezov in tujih plemičev, ki so si osvojili
to zemljo ter si gradili gradove po gorah. Ti gradovi
so najbolj zanimali gospoda Muhiča in rad je hodil s
svojo četo mimo njih. Bil je še vedno navdušen za
grajske rožice, kakor je imenoval grajske gospodične,
in je iskal slučajev, da bi se seznanil z novo družbo.
V Špitalu se je gospod Muhič rad zamudil s svojo
četo dalje časa, nego je bilo potrebno; zanimale so
ga ljubezni željne meščanke in bil je zelo ponosen,
kadar je videl, da za njim obračajo oči. Kadar je
jezdil mimo samostana, se je oziral po zamreženih
oknih in bilo mu je žal, da so minili oni lepi stari
časi, v katerih je živel gospod de Cheviny. Prepričan
je bil, da bi nastala nova ,.Portugalska pisma“.

Kljub vsem tem ogledom in pozvedovanjem se
ni hotelo prigoditi nič posebnega. Vojaških čet je bilo
povsod dovolj in gospod Muhič kljub vsemu prizade¬
vanju ni mogel buditi posebne pozornosti. Pridobil si
je povsod novih prijateljev in znancev, toda življenje
se mu je zdelo prazno, ker mu ni nalagalo kavalirskih
dolžnosti. Pri tem je imel gospod Muhič mnogo časa,
da se je spominjal Kristjana, in nekoč je celo sedel
ter mu napisal ono očetovsko pismo. Enako gospod
Muhič ni pozabil gospe Gusičeve ter je nekolikokrat
poizkusil svoje pesniške sile, s katerimi je hotel gospe
Gusičevi natančno izraziti svoja čuvstva. Kadar se je z
večerje vrnil od starega generala, so ga obhajale zaljub¬
ljene misli in so se mu obnavljale visokoleteče besede,
o katerih gospod Muhič ni mogel vedeti, ali jih je čital
pri Gilu Blasu in pri kakih drugih manj slavnih pisa¬
teljih ali pa mu prihajajo naravnost iz njegovega srca.

V takih trenotkih se je usedel gospod Muhič k
mizi in je pisal pismo, ki ga je bil iz srca vesel, ko
ga je še enkrat prečital. Zdelo se mu je, da bi bila
tudi oboževana gospa Gusičeva vesela, ko bi ga pre¬
jela; toda neprijetno je bilo, izročati taka pisma v tuje
roke. ,.Nazadnje postanem celo pesnik v tej gorski
zapuščenosti,“ je premišljal v takih časih gospod Muhič,
„in prepeval bom pesmi, kakor star trubadur. 11

Zjutraj je navadno še enkrat prečital svoje ne¬
dokončano pismo ter se je veselil svojih izbranih besed

76

in nenavadnih izrazov; potem je spravil list v poseben
oddelek, ki je nosil pomenljivi naslov: Koroška pisma.

Egid je živel pravo vojaško življenje. Zanimal se
je za vse posebnosti svoje trdnjave in je našel še mar¬
sikaj, kar se mu je zdelo potrebno, da bi bila trdnjava
še bolj zavarovana. Zabave častnikov ga niso zanimale,
ker se ni mogel iznebiti svoje resnosti. Neprijeten mu
je bil mir okoli trdnjave, rajši bi bil odšel z vojsko na
jug. Dnevi so šli počasi, bili so dolgi, dasi je vladala
še zima po gorskem kraju. Egid se je pri tem spo¬
minjal solnčne dolenjske strani in je mislil na svojo
prijazno pristavo.

Hotel je večkrat pisati Alenici, toda pisma ni
mogel oddati. Spravljal je torej svoja pisma prav tako,
kakor gospod Muhič. Kadarkoli je ostal sam v svoji
sobi, si ni mogel kaj, da bi ne bil zapisal misli, ki so
mu bile vedno v srcu in v glavi. Tudi od nje ni prišlo
nobeno pismo in to ga je skrbelo. Zato je rad hodil
s četami na ogled po okolici in je nestrpno čakal novih
poročil o vojni.

Kmalu so začela prihajati poročila, ki so pripo¬
vedovala o umikanju avstrijske armade na severu in
na jugu.

Začetkom maja se je čutilo tudi v gorski trdnjavi,
da vlada pomlad v deželi; snegovi so sicer še krili
bližnje in daljne gore, toda po dolini se je vse razcvelo
in bogata gorska pokrajina se je oživljala pod gorkim
solncem. Glasovi, ki so prihajali z bojišč, so bili pač
vedno neugodnejši, toda sovražnik je bil še daleč. Ti¬
rolske gore so branile francoski vojski prehod od za-
pada, Malbourget in Predil sta bila utrjena; glavna
francoska vojska bi si izbrala drugo pot, ne čez Sa-
ksenburg.

,,Ako nam pridejo čez gore in nas obkolijo, potem
smo brez pomena in se bomo podali,“ je rekel stari
general, ko je slišal slabe novice. Tudi gospod Muhič
je mislil tako, dasi je napram svojim vojakom govoril
drugače. Zaradi varnosti je bilo treba hoditi daleč po
dolini na oglede, posebno tudi zato, da so straže

77

prejele nova povelja za poveljnika. Gospod Muhič je
zelo rad hodil na oglede, ne le radi tega, ker je rad
jezdil v prosti naravi, ampak tudi zato, ker se je
na ogledih pripetilo vedno kaj posebnega in so se
tam zvedele razne zanimive novice. Tudi Egid je rad
jezdil z gospodom Muhičem, ker je upal, da bodo prej
ali slej naleteli na sovražnikove straže, in se je hotel
izkazati med prvimi.

In tu se je nekoč prigodil slučaj, ki ga je gospod
Muhič že davno željno pričakoval, ki pa se je zgodil
po njegovem mnenju mnogo prepozno in ki ga je
zato nazval „zamujena sreča 11 . Ko se je nekega večera
gospod Muhič s svojo četo vračal z ogledov, je na¬
enkrat zapazil na cesti kočijo, ki sta jo spremljala dva
mlada jezdeca. Bistro oko gospoda Muhiča je takoj
zapazilo, da sedi v kočiji več dam, ki so tudi takoj
zagledale gospoda Muhiča in njegovo četo. Vesel na¬
smeh je preletel lice staremu kavalirju.

,,Kakor se mi zdi, bogovi vendar še niso na nas
pozabili,“ je rekel gospod Muhič in izpodbodel konja,
da je zaplesal na mestu, potem pa ga pognal proti
kočiji, ki se je počasi pomikala po cesti. Egid je po¬
gnal konja za njim.

Ko sta prijezdila do kočije, je gospod Muhič že
od daleč pozdravljal dame ter se priklanjal na svojem
konju z vso lahkotnostjo in ljubeznivostjo.

V kočiji so sedele štiri dame: starejša gospa in
tri gospodične. Gospod Muhič ni prav nič dvomil, da
ima pred seboj mater s tremi hčerami; sodil je tako
po podobnosti obrazov. Mladeniča, ki sta jezdila na
konjih, je imel za sina iste matere ali vsaj za bližnja
sorodnika. Uganil je tudi takoj, da je to rodbina, ki
se umika v kak gorski gradič ali v kako varnejše mesto.

,,Gospod poveljnik, ali moremo prositi vaše po¬
moči ? 11  je vprašala gospa v kočiji, ko je kočijaž
ustavil konje.

„Jaz in moji ljudje so vam na službo, milostiva
gospa , 11  je rekel gospod Muhič z vso prijaznostjo in
je pri tem gledal mlade obraze gospodičen. Ena izmed
njih je bila videti nekoliko starejša in se je odlikovala
po nenavadni krasoti. »Prosim, blagovolite ukazovati , 11

78

je pristavil gospod Muhič, ko je videl, da gospa ogle¬
duje njegovega tovariša Egida.

„Mi smo namenjeni v Saksenburg.“

,,Kakor nalašč, gospa, tudi mi gremo v Saksen-
burg,“ je rekel gospod Muhič.

„Vi služite v trdnjavi ?“

,,Služimo."

,,Potem poznate gospoda generala . . .“

,,Poznamo."

„Mi smo rodbina Pol . . .“

Predno je gospod Muhič čul celo ime, se je začel
globoko priklanjati z besedami: »Poljubljam roko, mi¬
lostna gospa."

To je bila torej družina grajskega poveljnika.

„Ker se bojim, da je pokrajina nevarna in nastaja
noč, bi vas prosila, da bi nas spremili."

„Na službo, gospa," je rekel gospod Muhič. „Kar
se tiče nevarnosti na cestah, ni danes več tako velika
kakor prej; naši vojaki so prepodili roparsko zalego
in so nekatera njihova gnezda s korenom iztrebili.
Upam pa, da naredim gospodu generalu veliko veselje,
ako mu pripeljem na grad cenjeno njegovo družino.
Dovolite, da vam predstavim sebe in svojega tovariša."
Na to je gospod Muhič povedal svoje ime, z vsemi
potrebnimi dodatki in naslovi, ki so ob enem značili
glavne službe in najvažnejše dobe njegovega življenja,
nazadnje pa je pristavil: točasno podpoveljnik bram¬
bovskega bataljona. Pri gospodu Egidu je pridejal
kratko: brambovski častnik, odličen junak, točasno
poročnik v moji službi. Pri teh besedah se je gospod
Egid damam trikrat priklonil, pri čemer so vse gospo¬
dične vanj uprle svoje oči.

Nato je voznik pognal in kočija se je začela pre¬
mikati dalje.

Poveljnikova gospa je vprašala po zdravju svojega
moža; gospod Muhič je bil poln hvale in je slavil vse
mogoče dobre lastnosti starega generala. Čudil se je,
zakaj ni prišla družina že prej na grad v trdnjavo,
dasi je sam sebi priznal, da bi bilo to nemogoče.

„Moj mož je vojak od nog do glave," je pravila
gospa; »kadar ga kliče vojna dolžnost, ne pozna

79

več svoje družine. Ostali smo v Beljaku, ker smo
upali, da tam ne bo nevarnosti; v trdnjavo nismo
smeli; slišali smo, da imate malo prostora, in jaz ne
ljubim vojske, kadar so taki časi. Dandanes ni več moda,
da bi dame spremljale svoje junake na vojsko. Ker
prihajajo slaba poročila od juga, se hočemo umakniti
više ob Dravi. Za vašo trdnjavo je nevarno. Ali se nič
ne bojite ?“

„Mi se nikogar ne bojimo,“ je rekel ponosno
gospod Muhič, »pripravljeni smo na vse. Trdnjava je
dobro utrjena in zavarovana od vseh strani. Res, škoda
je, da niste prišli prej med nas, ker nam je bilo dolgčas.
Sovražnik nas ni motil in drugega dela ni bilo. Brez
dvoma bi bili imeli dobro zabavo, kajti dobre volje
ne manjka pri vojakih niti v vojnem času.“

„0 tem ne dvomim,“ je ogovorila gospa, »toda
to veste, da so mladi gospodje včasih hudi in da se
spro med seboj — zaradi dam. Dogodi se to lahko
med najboljšimi prijatelji. 11

„To je čista resnica, milostna gospa, 11  je rekel
gospod Muhič, ki je šele zdaj videl, da je bilo res ne¬
mogoče, da bi poveljnikova družina prebivala v trdnjavi;
vzpel se je samozavestno na konju in je rekel:

„Kar se mene tiče, ne pustim si nikdar hoditi
v zelje. 11

„To bi bilo gotovo tudi za druge brez uspeha, 11
je rekla poveljnikova gospa, ki je hotela s tem pohvaliti
lepoto gospoda Muhiča.

»Nikakor ne brez nevarnosti, milostna gospa, 11
je rekel Muhič ponosno, „veste, da sem imel na dvoru
mnogo prilike pokazati, kako pravi kavalir brani svojo
damo. Tudi danes bi se še ne bal mladih, niti svojih
lastnih učencev. 11

»Gospod podpoveljnik vendar še ne more govoriti
o starosti, 11  je rekla gospa.

„To je res, da me je vojna zopet nekoliko
pomladila, dasi nas niso pustili k južni armadi v Italijo
in so nas zaprli v najbolj zapuščeno gorsko trdnjavo,
kjer smo ves čas pogrešali prijetnih solnčnih žarkov
in ljubeznivih pomladanskih sapic. 11  Zadnje besede je
gospod Muhič izgovoril tako, da je generalova gospa

80

dobro razumela, o kakih žarkih in o kakih sapicah
govori gospod podpoveljnik.

,,Mislim si, da bi vam Italija nudila v vsem
mnogo več,“ je rekla gospa, „saj jo imenujejo deželo
večne pomladi in mladosti; kdo bi si ne želel hoditi po
njej! Toda kakor se mi zdi, znajo tudi Francozi Italijo
ceniti, zato so se obrnili tja z vso silo. Vi pa vendar
mirno sedite v svoji trdnjavi, a to ima tudi svojo
vrednost."

,,To slabo poznate moška srca, milostna gospa,"
je rekel gospod Muhič, ki so ga zadnje besede skoraj
užalile, ,,mi si bolj želimo boja nego miru. Ljubezen
nam je gotovo tako potrebna kakor vojna. Naša
največja sreča je, umirati na bojišču pred očmi izvoljene
dame. Zato mislim, da nam je v trdnjavi bilo usojeno
le mračno življenje. Vsi smo to čutili. Prihajate ravno
ob času, ko se sovražnik bliža od vseh strani, in videli
bodete, da vaša prisotnost ne bo brez pomena. Poznam
sebe in svoje mlade tovariše."

„Ali je res tako, gospod poročnik?" je vprašala
gospa in se je obrnila k Egidu. Egid je jezdil poleg
kočije in je nekolikokrat pogledal v bele obražčke in
temne oči, ki so se svetile pred njim v mraku. Pokašljal
je že parkrat in se je hotel udeležiti pogovora; toda
gospod Muhič je bil tako zgovoren, da ni bilo mogoče,
poseči v besedo. Zato se je počasi zamislil v svoje misli.

,,Gotovo, da je res tako," je odgovoril Egid, ki
ni vedel, kaj naj odgovori.

,,Vi vendar ne mislite, da ostanemo v trdnjavi za
časa obleganja," je nedaljevala gospa, obrnjena proti
gospodu Muhiču.

„Mi smo vendar najboljši zid, ki vas more varovati,"
je odgovoril gospod Muhič.

„Žal, da vas bomo morali že jutri zapustiti," je
rekla gospa.

Med tem je padla noč, cesta je bila temna.
Gospod Muhič je pognal konja v dir, Egid je pognal
za njim in kočija je drdrala z velikim ropotom po
slabi cesti.

Gospod Muhič je pomignil Egidu in rekel: ,,Ali
si moreš kaj krasnejšega misliti? In celo generalova

81

družina! Ali si moreš predstavljati, kaj bi se bilo zgodilo,
ko bi bile prišle prej v trdnjavo? Zdi se mi, da sem
v vse tri zaljubljen. Toda glej, da se pri večerji ne
boš odlikoval po svoji molčečnosti, kakor da si namenjen
iti med trapiste. Boga zahvali, da je konec samotarjenja...
Največja je krasna, kakor Venus. Ne dvomim, da bi se
bili vsi poklali med seboj, ko bi bile prej prišle med nas.“

Dobro uro na to so zavili v trdnjavo. Gospod
Muhič je jezdil stalno pred kočijo in je odšel naprej
naznanit grajskemu poveljniku, da mu je pripeljal goste.
Toda stari general je bil zelo slabe volje. Kljub temu
je odšel svoji družini naproti in je prisrčno pozdravil
svojo soprogo in hčere in sinova. Povabil je tudi
gospoda Muhiča in Egida na večerjo. Pri večerji je
bilo zabavno in veselo, dasi so pričakovali vsak trenotek
novih neugodnih poročil. Gospod Langer je zabaval
generalovo gospo ter je s tem osvobodil gospoda
Muhiča, da se je mogel bolj posvetiti gospodičnam.
Gospod Muhič je svojo svobodo dobro porabil. Prisedel
je k starejši gospodični ter ji dvoril s tako ljubeznivostjo,
da je ostal popolnoma sam pri njej, ker so drugi
častniki videli, da bi bila njih prisotnost odveč. Toda
ta gospodična je ugajala tudi Egidu in oziral se je
po njej, dasi je moral izvrševati povelje gospoda Muhiča
ter zabavati mlajši dve gospodični.

Na mizi je stalo najboljše vino, ki je gospodu
Muhiču izvanredno ugajalo. Pil je iz radosti in ni
mogel pozabiti na vse ono, kar je bilo zamujeno in
izgubljeno. General je menil, da je bolje, ako izpijejo
vino sami, nego da ga puste Francozom, zato so pili
pozno v noč.

Drugi dan je odšla generalova družina iz trdnjave.
Gospod Muhič in- Egid sta spremila zopet kočijo po
cesti. Na poti so srečali avstrijske oddelke, ki so se
umikali čez gorske prelaze.

Ko sta se zvečer vračala domov, je gospod Muhič
imenoval ta dogodek: nedokončan roman svojega
življenja. Tožil je nad neusmiljeno usodo, ki mu je
naklonila le malo sreče in je šele zadnji dan pokazala,
kako lepo bi bilo lahko življenje, ki je bilo v resnici
pusto in dolgočasno.

6

82

Trdnjava se je čez dan napolnila z novimi utruje¬
nimi četami. Stari general je protestiral, toda nič ni po¬
magalo. Čete so bile trudne in so iskale počitka v trdnjavi.
Obenem se je že raznesla vest, da prodirajo sovražniki
čez vse bližnje prelaze. V trdnjavi je bila zmešnjava.

Par dni na to je prišlo povelje, da naj brambovci
zapuste trdnjavo ter da naj se pridružijo cesarski vojski,
ki se pomika na sever. ^ w ,

15 .

Gospodu Langerju in njegovim častnikom je bil
dobro znan ukaz, ki ga je bil izdal Napoleon zoper
brambovce. Vedeli so, da leži nad njimi smrtna obsodba.
Tudi jim ni bilo neznano, da so se avstrijski poveljniki
bali Napoleonovega ukaza in da so pri raznih prilikah
brambovce zatajili ter dovolili, da se je z njimi postopalo
drugače nego z drugimi vojaki. Zato je bilo težko,
zapustiti dobro utrjeno trdnjavo ter se spustiti na pot
za cesarsko armado, ki se je pomikala čez Štajersko,
ker so sovražne čete že drle čez gore. Poveljnik bram¬
bovcev je imel veliko odgovornost. Zato je gospod
Langer dobro premislil svojo pot, predno je zapustil
trdnjavo. Izvolil si je najbolj skrite in nedostopne
doline po Koroškem, kjer je upal, srečno privesti svojo
četo k cesarski vojski. Dobro oborožen z vsem potrebnim
in z natančnim načrtom je zapustil drugi dan trdnjavo,
poslovivši se od obupanega generala, ki je videl, da
ne bo mogoče rešiti trdnjave. Tudi gospod Muhič je
obupaval nad takim neredom; z globoko hvaležnostjo
je v slovo od generala prejel nekaj steklenic dobrega
vina in je prijateljsko poljubil staro generalovo lice.
Seveda ni pozabil, vzeti s seboj svoja „Koroška pisma“,
ki jih je spravil prav na srce in je pod naslov pridejal
opombo: Ako padem, naj se izroče ta pisma gospe
Gusičevi na Vinicah. Gospod Egid je pospravil svoje
stvari in žal mu je bilo, da so zapuščali trdnjavo, ki
jo je tako dobro poznal od vseh strani in je upal, da
jo bodo lahko uspešno branili.

Tako je odšla brambovska četa na pot. Ni se
slišala več vesela pesem, kakor nekdaj; bežali so, kakor

83

pred lastno smrtjo, kajti nad njimi je visela smrtna
obsodba.

Gospod Muhič je bil zelo slabe volje. Ni mu bilo
žal, da so zapustili gorsko trdnjavo. Mnogokrat si je
mislil, kako bi bilo, ko bi prišel sovražnik naenkrat
od obeh strani. „Polovili bi nas žive in postreljali,
kakor vrabce," si je mislil. Vendar mu ni bilo po volji,
da so jih odposlali šele sedaj, ko so jim sovražniki
že za petami. Poleg tega morajo hoditi po najbolj
neobljudenih dolinah, namesto skozi mesta in po
glavni cesti.

Tako je hodila brambovska četa pot svoje rešitve
po koroških dolimah, koder jo je vodila previdnost
njenega poveljnika. Na sovražnika niso zadeli nikjer,
dasi so med tem Francozi premagali zadnje avstrijske
posadke ter drli proti Dunaju.

Da bi bila pot varnejša, je poslal gospod Langer
majhen oddelek pod poveljstvom gospoda Muhiča
naprej, da bi morda kje nenadoma ne naleteli na
sovražnika. Gospodu Muhiču je bilo to prav; kamor¬
koli je prišel, je sklical vaščane, pozvedel od njih vse,
kar se mu je zdelo potrebno vedeti, potem pa si je
dal postreči v najboljši hiši. Ljudje so radi postregli
domači četi in gospod Muhič ni štedil niti z besedami
niti z denarjem, kadar je videl, da se pase po vasi
mnogo kuretnine.

„Slabo bi se vam godilo, ko, bi ne imeli mene,“
je govoril ob takih časih Egidu. ,,Človek ne sme nikdar
pozabiti, da je vojak." Pri tem je hodila včasih Muhičeva
predstraža daleč spredaj pred glavno četo in je oprav¬
ljala tako izborno svoj posel, da je gospod Langer
mnogokrat izrazil svoje občudovanje nad nenavadnimi
vojaškimi zmožnostmi gospoda Muhiča.

Na svojem potu je brambovska četa srečavala
kmetske straže in male čete črne vojske, ki jo je vodil
Janez Turek.

Avstrijske čete so se zbirale okoli Celovca, ki ga
je branil avstrijski general Chasteler. Francoski general
je napadel Celovec in razbil Avstrijce. Zato so bram¬
bovci zavili proti jugu.

6 *

84

16 .

Nekega jutra je prijezdil gospcd Muhič s svojo
predstražo na parobek ob cesti in je mahoma zadržal
konja. V dolini pred seboj je zagledal štiri jezdece.
Bila je francoska straža. Pod klancem je ležala vas,
po dolini se je valila reka.

Gospod Muhič je z bistrim očesom pregledal vso
pokrajino in ni zapazil ničesar sumljivega. Pokrajina
je bila meglena, na drugi strani so jo obdajale visoke
gore.

„Sedaj smo se srečali, 1 * je pomislil, „vprašanje je
le, kod gredo in koliko jih je.“

Gospod Egid je mirno obstal s svojim konjem
poleg Muhiča in je gledal na jezdece, ki so se ozirali
na vse strani.

„Ako gre po drugi dolini francoska vojska, smo
izgubljeni,“ je rekel gospod Muhič, obrnil konja in
zakričal:

,,Nazaj!“

Toda bilo je prepozno, kajti ko se je gospod
Muhič ozrl, je videl, da so jezdeci okrenili svoje konje
proti klancu. Ukazal je torej svojim ljudem, da zase¬
dejo parobek in streljajo na stražo, ako se bo bližala
vrhu. Sam pa je dirjal navzdol, od koder je prihajala
brambovska četa, in je naznanil gospodu Langerju, da
so zadeli na francosko stražo. V tem sta počila na
vrhu dva strela, ki sta odmevala po gričih naokoli.
Gospod Muhič je dirjal na greben in je videl fran¬
coske jezdece, ki so okrenili svoje konje v največjem
diru proti vasi.

„Pojdemo za njimi,“ je rekel Egid.

Gospod Muhič je premišljal nekaj časa. Gledal
je po dolini navzgor in vse je bilo mirno. Naenkrat
se je začul iz vasi obupen krik in jok. Nato se je slišalo
nekoliko pokov in trenotek nato sta dva jezdeca bežala
iz vasi.

„Naprej,“ je velel gospod Muhič in je zapodil
konja po cesti proti vasi. Drugi so se spustili za njim.

Ko je gospod Muhič prišel v vas, se mu je odkril
čuden prizor: dva vojaka sta ležala na tleh v svoji

85

krvi, vaščani pa so prestrašeno stali okoli njiju in niso
vedeli, kaj bi začeli.

„Kaj se je zgodilo ?“ je vprašal gospod Muhič.
Vaščani niso odgovorili ničesar, kazali so na ranjena
vojaka, ki sta molče gledala na ljudi okoli sebe.

Iz množice je stopil pred gospoda Muhiča star
mož in je rekel:

„Zažgati so hoteli vas.“

„Zakaj?“ je vprašal gospod Muhič.

Vaščan je zmignil z ramami.

„Ne vem, zakaj so hoteli zažgati. Mi smo jih
prosili milosti, potem pa smo streljali, ker smo videli
vas v bližini.“

Gospod Muhič se je obrnil k vojakoma in ju
vprašal v francoskem jeziku:

„Zakaj ste hoteli zažgati ?“

Nekaj časa sta oba molčala, kakor da ne raz¬
umeta vprašanja.

Gospod Muhič je s strogim obrazom ponovil
svoje vprašanje.

,,Zažgati smo hoteli, ker nam je tako ukazano.
To je kazen za črno vojsko. Požgati moramo vsako
vas, kjer na nas streljajo."

„Vi ste hoteli prej zažgati, nego so streljali."

,,Mi smo vas imeli za vaščane."

„Jaz te že naučim, da boš razlikoval med va¬
ščanom in vojakom. Koliko vas je?"

„Več nego vas," je odgovoril vojak.

„Sedaj govori: koliko je oddaljena vojska od tod?"
je vprašal gospod Muhič. Vojak se je začel zvijati in
ni odgovoril na to vprašanje. Poleg njega je držal
mladenič njegovega konja, ki je iztegoval glavo proti
ranjenemu vojaku. Vojak je posegel po konju z roko.

»Odnesite ga v hišo," je zapovedal gospod Muhič.

Vaščani so odnesli ranjenega vojaka v hišo in
gospod Muhič je začel izpraševati drugega. Toda tudi
od njega ni mogel dobiti natančnega odgovora; zato
mu je začel pretiti.

,,Vi spravljate mirne ljudi v strah in nesrečo; s
takimi ljudmi ne poznamo nikake obzirnosti," je kričal
in ni vedel, kako bi od vojaka izsilil odgovor, kod

86

gre francoska vojska. V tem trenotku pa se je začulo
pokanje nad vasjo. Predno je mogel gospod Muhič
pomisliti, kaj se je zgodilo, je videl četo jezdecev, ki
so se drevili po cesti proti vasi.

„Pozor! Streljaj!“ je kričal na vse grlo. Okrenil
je svojega konja in se previdno postavil za hišno
steno. Francoski jezdeci so se v diru bližali vasi, ker
so z grebena vojaki streljali na nje. Ko so se pri¬
bližali, je počilo nekaj pušk pri vhodu v vas in par
vojakov se je zvalilo.

„Streljaj, bij,“ je kričal gospod Muhič, ko je čul
od daleč konjski topot.

Ko so jezdeci začuli strele z grebena, so zavili
čez polje za vasjo in so bežali v tako urnem begu,
da so bili že daleč onstran, predno se je gospod Muhič
spomnil, da bi jim bil moral zapreti pot ter jih ujeti
v vasi. Toda imel je premajhno četo s seboj, da bi se
mogel spustiti v boj. Gospod Muhič je bil redko v
zadregi, iz katere bi si ne znal pomagati, toda sedaj
ni vedel, kaj naj stori. Gledal je za četo, ki je izginjala
v daljavi, potem se je ponosno vzpel na svojem konju
in je rekel:

„To četo ujamemo še danes. Napadli so nas
prehitro; hoteli so nas zajeti, pa so jih prepodili bram¬
bovci. To je bilo presenečenje. Toda sovražnik je blizu.
Treba si je ogledati kraj.“

Dvignil je roko, izpodbodel konja, da je zaplesal,
in pokazal je smer iz vasi po cesti proti oni strani, od
koder so prišli jezdeci.

Pri tem pa so začele ženske padati na kolena
in dvigati roke proti gospodu Muhiču; vaščani so ga
prosili zaščite in pomoči.

„Nič hudega se vam ne bo zgodilo,“ jih je tolažil
gospod Muhič, „avstrijska vojska je v bližini in vas bo
varovala.“

Nato si je naredil prostor med množico in je
oddirjal po cesti.

Brambovska četa je med tem zasedla ves greben
nad vasjo in se je počasi pomikala ob cesti naprej.
Ker je bilo nevarno, da bi ne zadeli na francoske
predstraže, se je bilo treba previdno umikati.

87

Ko je gospod Muhič drevil po cesti, da bi si
natančneje ogledal okolico, je naenkrači počil iz
gozda strel.

,,Nazaj,“ je zakričal gospod Muhič in je v tre-
notku obrnil konja. Iz vsega gozda so pokali streli za
bežečimi brambovci.

„Zdaj smo prišli v lepo past,“ je pomislil gospod
Muhič in je drevil konja na vse pretege proti vasi.

„Vsa vas pod orožje,“ je kričal, ,,streljaj, bij,,
kakor kdo more!“

Nato je odjezdil navzgor proti vzvišenemu pro¬
storu, kjer je stala lesena bajta na samoti. Od tod
si je hotel ogledati teren. Sledila sta ga Kozma in
Andrej.

V dolini se je pokazala francoska četa, ki se je
obrnila proti vasi. Pojavila se je nenadoma iz lesa in
za njo se je prikazala nova četa.

,,Zadeli smo na francosko vojsko,“ je vzkliknil
gospod Muhič. ,,Treba se bo umakniti."

Egid je sedel na konju in je gledal francosko
četo, ki se je pomikala čez polje proti vasi. Čudno
se mu je zdelo to jutro s temi čudnimi dogodki. Ni
mu hotel iti izpred oči ranjeni vojak na vasi, ni se
mogel iznebiti onih misli, ki so ga obšle v onem
trenotku, ko je konj iztegoval glavo proti svojemu
ranjenemu gospodarju. Nikdar si ni mogel misliti, da
bi tako mirno stal poleg sovražnika in imel celo z
njim sočutje. Bilo je vse to popolnoma drugače, nego
si je predstavljal prej, ko je mislil, da se človek brez
čuvstev in misli vrže v bojni metež ter kolje in mori,
ne da bi pri tem vedej, kaj se godi pred njim. Zdaj
je bilo vse drugače. Četa se je bližala počasi, ustav¬
ljala se je po jarkih, lezla je čez plote in se nazadnje
ustavila pri drevju na polju.

Med tem se je začel na grebenu boj. Francoske
straže, ki so bile v gozdu, so se spustile proti dolini;
brambovci so jih izkušali prepoditi iz gozda, zato so
se pomikali z grebena ob lesu navzdol. Naenkrat se
je pojavila na cesti večja četa, ki je šla naravnost
proti vasi. Egid je zdirjal nazaj proti vasi, ker je hotel
zabraniti vhod med hiše.

88

Tudi gospod Muhič je hotel zapustiti svoje sta¬
lišče in si poiskati bolj varno mesto, toda naj bi se
prej približali brambovci, da bi na ta način od svoje
bajte mogel dobro streljati na sovražnika.

Naenkrat pa je gospod Muhič uvidel, da je tudi
sovražnik spoznal veliki pomen onega mesta, kjer je
stala bajta, kajti en oddelek čete je krenil po griču
navzgor.

„To je predrznost/ 1  je kričal gospod Muhič in
se je oziral proti gozdu, od koder je pričakoval bram¬
bovcev. Tam se je čulo streljanje, ki se je izgubljalo
bolj in bolj v nižini.

Francoska četa se je brezobzirno pomikala proti
bajti in nekaj krogel je zažvižgalo po zraku.

„Stojim tukaj kakor za tarčo,“ je rekel gospod
Muhič in je stopil s konja. Tudi Andrej je padel s
konja na tla. Kozma je stal in se oziral, proti kateri
strani bi okrenil svojega konja, da bi bil na varnem.

„Od daleč strelja vsak lahko,“ je kričal gospod
Muhič, „toda približaj se meni, takoj prikrajšam tvoje
telo za tvojo glupo glavo. Ne kaže drugače, nego da
ostanemo tu. Puške v roke! Morebiti naši niti ne
vedo, da smo tukaj.“

Vsi trije so začeli streljati proti četi. Varovalo
jih je drevje in lahko so se skrivati za stene.

„Toda, kaj bode potem, ako nas obkolijo?" je
pomislil gospod Muhič in se jezil nad slabim vod¬
stvom glavne čete, ki ne pošlje o pravem času štraži
pomoči. Andrej je zlezel že popolnoma pod bajto, ki
je bila od ene strani podprta s kamenjem. Tam se je
skril in je streljal v četo, obenem pa je kričal, kakor
da leži vsa četa pod bajto. Položaj je postajal vedno
bolj opasen in gospoda Muhiča je obhajal velik strah,
ko mu je francoska krogla predrla čako.

Kar se je začul od gozda sem glasen krik. Bram¬
bovci, ki so se bližali po gozdu v dolino, so zapazili
napad in so se vrgli proti francoski četi, ki se je spu¬
stila v beg.

Gospod Muhič je zajahal v hipu svojega konja
in ga zapodil za sovražniki. Ko je videl, da bi pri
tem lahko zašel v novo nevarnost, je zavil proti vasi.

89

Ženske in otroci so stali pred hišami v velikem
strahu in plakali. Muhič se zanje ni zmenil, pre-
dirjal je nekolikokrat vas in je pregledal čete. Zdelo
se mu je, da bi bilo najbolj zdravo, o pravem času
pobegniti, kajti francoska četa dobi lahko pomoči in
potem je vse izgubljeno.

Egid je stal pri vhodu v vas in je gledal, kako
se zbira francoska četa na polju. Zdelo se mu je, da
se posvetujejo, kaj naj store. Videl je, da je nevarno,
čakati v vasi. Bolje bi bilo oditi, dokler je čas.

Ko je k njemu prijezdil gospod Muhič, mu je
povedal svoje mnenje.

»Streljajte jih kakor zajce,“ je rekel gospod
Muhič, ,,ni jih škoda. Jaz se hočem med tem posve¬
tovati z gospodom Langerjem.“

Gospodu Muhiču je namreč postalo v vasi tesno
in želel si je ven na prosto. Zapodil je konja po rebri
navzgor proti cesti. Tam je videl gručo konj in vojakov
in med njimi je sedel na konju gospod Langer. Go¬
spod Muhič se je približal z vso spoštljivostjo in je
začel pojasnjevati položaj. Njegovo mnenje je bilo, da
je treba zapustiti vas ter zasesti greben, ker morajo
brambovci biti oprezni in pripravljeni za vsak slučaj.

Francoska četa se je v treh oddelkih zopet bli¬
žala vasi.

„Mi vas poženemo/* je rekel gospod Muhič.
Poveljniku Langerju se je zmračil obraz. Videl je, da
postaja položaj brambovcev bolj in bolj resen. Ne¬
varnost je bila tem večja, ker ni mogel nihče vedeti,
kako daleč od tod stoje glavne francoske čete. Od¬
ločnost in predrznost sovražnikov je kazala, da upajo
na pomoč, ker bi se bili sicer umaknili zaradi ne¬
ugodne pozicije, ki so jo imeli na polju.

Začelo se je pokanje na obeh straneh. Videlo se
je, da imajo Francozi namen, zažgati vas.

Gospod Muhič je nekaj časa nestrpno stiskal
konja, potem pa je dvignil roko in zakričal:

,,Za menoj po cesti!“

Izkušal je obiti vas in od strani napasti sovražnike.

Tu se je naenkrat vsem odkril strašen prizor:
po dolini je dirjala ona francoska kavalerijska četa,

90

ki je pred nekim časom bežala na ono stran. Zdaj se
je vračala v največjem diru; topot konj, rožljanje
orožja, pokanje pušk in obupno vpitje ljudi je napol¬
nilo vso dolino.

„Izgubljeni smo,“ je kriknil gospod Muhič, ustavil
konja in strmel v gonjo po dolini.

„Proti vasi, da jim zapremo vhod,“ je zakričal
gospod Muhič, toda beseda mu je ostala v grlu, ne¬
razločen krik se mu je iztrgal iz prsi. Kaj je to? Zakaj
padajo francoski jezdeci? Zakaj se prekucujejo konji
in ljudje po polju? To ni napad, to je beg. Slišalo se
je že razločno hrskanje konj, vzkliki ljudi. Avstrijska
četa konjenikov je podila v največjem diru francoske
jezdece.

Divji krik je napolnil vso dolino. Bilo je videti,
kako se je naenkrat vse zganilo okoli vasi, francoska
četa se je obrnila v beg.

,,Za njimi,“ je kriknil gospod Muhič in se je
spustil proti dolini. Toda konjenica je bila med tem
že daleč za vasjo. Po polju so ležali konji in vojaki,
kakor so bili padli. Predno je gospod Muhič pridirjal na
polje, je že posadka zapustila vas in zasledovala četo,
ki se je okrenila proti gozdu.

Egid je hitel na čelu svoje čete, ki je branila vas.
Mahal je s sablo po ljudeh, ki jih je dosegel, čutil
je le, kako se zadere orožje v nekaj mehkega in nekaj
črnega obleži na tleh. Neki vojak, ki se mu je umaknil,
ga je pogledal s prezirljivim pogledom in je sprožil
puško nanj. Egidu se je zdelo, da ga je nekaj po¬
praskalo po obrazu, toda to ga ni motilo. Naenkrat je
zapazil poleg sebe velikega jezdeca, ki je izvrševal isto
delo kakor on. Bil je Kozma. S svojega visokega
konja je posegal z dolgo sablo med bežeče vojake,
da so padali na levo in desno. Egid je pridržal konja
in se je ozrl. Proti njemu je dirjal gospod Muhič in mu
dajal z roko znamenje. Egid ga ni mogel razumeti.
Obrnil je konja in je odjezdil nazaj proti vasi. Glušilo
ga je vzdihovanje vojakov, ki so ranjeni ležali po polju.

Vojaki so se vračali proti vasi in kričali navdušeni.

Na koncu doline se je prikazala četa avstrijskih
jezdecev, ki so se vračali v najlepšem redu. Gospod

91

Muhič je nemudoma zapodil svojega konja proti oni
strani, da bi prvi pozdravil cesarsko konjenico, ki je
rešila brambovce iz velike stiske.

Egid je stal s svojim konjem pred vasjo in gledal
navdušene vojake, ki so se vračali od vseh strani v vas.

„To je vojna, to je boj.“ Ni občutil v sebi niti
navdušenja niti onega veselja, ki si ga je predstavljal
v onem času, ko so častniki pri vinu govorili o bo¬
dočih zmagah.

Ko se je ozrl, je zagledal za seboj Andreja, ki je
mirno sedel na svojem konju ter opazoval svojega
gospoda. Prestal je bil težke trenotke pod ono bajto,
ki so jo oblegali sovražniki. Poznalo se mu je na
obleki in drugod, da se je plazil po umazanih krajih.

,,Huda bitka je bila, gospod,“ je rekel, „a ugnali
smo jih.“

Egid mu ni odgovoril, pogladil je le Andrejevega
konja, ki je proti njemu iztegoval svojo glavo.

Bolj in bolj so se bližali navdušeni glasovi ko¬
njeniške čete. Pred njo je jezdil gospod Muhič poleg
velikega častnika. Naenkrat je dvignil roko in neraz¬
ločen krik je odmeval po dolini.

„Kaj to kričijo ?“ je pomislil Egid. Ko je natanč¬
neje pogledal častnika, ki je jezdil poleg Muhiča, je
razumel takoj, kaj se je zgodilo. Častnik je bil Juri Simič.

Egid je izpodbodel konja ter mu hitel naproti.
Stisnil mu je prijateljsko roko.

„Danes ste se res igrali z ognjem,“ je rekel Juri
Simič, „rešil vas je bolj slučaj nego vaša lastna pre¬
vidnost. Ako bi jaz ne bil zadel na francoski oddelek,
ne bi bil zavil proti tej strani in v par urah bi vas
bili ujeli tako, da ne bi niti eden utekel."

Gospod Muhič ni bil zadovoljen, da mu Simič
očita neprevidnost, zato je rekel:

„Ako bi bili previdni, bi se ne vračali kakor zma¬
govalci."

„To je zmaga, ki je brez pomena in ne ustavi
vojske na njenem potu," je rekel Simič, ,,dočim bi bila
v nasprotnem slučaju naša izguba velika."

„To nas veseli, da nas naši učenci še tako visoko
cenijo," je rekel gospod Muhič, „toda mi se ne cenimo

92

tako visoko, kadar se je treba postaviti v boj. Moram
reči, da bi se bilo Francozom v vsakem slučaju slabo
godilo, ker sem jih hotel napasti od strani.“

Simič ni na to odgovoril ničesar, ampak se je
obrnil k Egidu ter rekel: „Ne obotavljajte se tu pre¬
dolgo, ampak se nemudoma odpravite na pot!“

Na to je odjezdil z gospodom Muhičem po rebri
navzgor k poveljniku Langerju.

Vojaki so stali že zbrani na vasi in se začeli takoj
pomikati po cesti naprej.

Gospod Muhič je Simiča izpraševal po ljubljanskih
novicah.

„Ljubljana je padla,“ je rekel Simič z mirnim
glasom, ,,to ni nič čudnega, čudno bi bilo, ko bi se
bilo zgodilo drugače. Gospod Kristjan Salmič je postal
brambovski častnik v grajski posadki; ako je padel
Grad, je padel tudi on. Videla sva se v kavarni, vrl
dečko je, samo zdi se mi, da nima pravih prijateljev
okoli sebe.“

„Vi mislite Don Piera,“ je rekel Muhič.

„Da, njega mislim,“ je rekel Simič, „poznam ga
že dolgo in mu ne zaupam.“

„To zato, ker sta se bila.“

Simič se je nemirno ozrl.

,,Kdo vam je to povedal ?“ je vprašal.

„Jasno vam bo vse takoj, ako vam povem, kdo
je bil poveljnik trdnjave v Saksenburgu in koliko glav
šteje družina generala . .

Simič je zardel in je izpodbodel konja, da je bil
v hipu za nekaj korakov pred Muhičem. Predno ga
je gospod Muhič mogel dohiteti, je bil že pri povelj¬
niku Langerju.

Pozdravila sta se kratko. Simič mu je naznačil
pot, kjer ne bo naletel na sovražnike, potem pa se je
opravičil, da mora nemudoma oditi dalje, ker ima
važna poročila za cesarskega poveljnika. Na to se je
brzo poslovil.

Gospod Muhič ga je spremil po cesti in ga iz¬
praševal po raznih svojih znancih, toda Simič je bil
slabe volje. Ko ga je gospod Muhič vprašal po Alenici,
mu je odgovoril kratko:

93

»Nasvetoval sem gospodu Vranglu, da odidete k
nam v Belo Krajino. Ako ju bodete iskali, ju najdete
najbrže tam. Pozdravite vse!“

Na to mu je stisnil roko in zapodil konja za
svojo četo, ki se je že skrila za gričem.

,,To je čudno,“ je mrmral sam pri sebi gospod
Muhič in obrnil svojega konja proti brambovski četi,
ki se je pomikala po cesti.

17.

Ko se je bližal k koncu viharni mesec maj, se
je raznesla po mestih novica, da je nadvojvoda Karel
pri Dunaju premagal Francoze. Mnogim se je zdela
ta novica neresnična in neverjetna, ker so poznali Na¬
poleonove zmage in so verjeli v njegovo nepremaglji¬
vost. Mislili so, da so si Avstrijci po mnogih porazih
priborili morebiti kako brezpomembno zmago, s katero
hočejo navdušiti narode po državi, da se oborože in
pridejo cesarski vojski na pomoč. Po mestih, kjer so
ostale francoske posadke, so z velikim veseljem slišali
to novico, toda verjeti niso mogli. In vendar je bila
resnica.

Napoleon je prišel v začetku maja s svojo se¬
verno armado blizu Dunaja in si je izkušal osvojiti
glavno mesto. Devetdeset tisoč mož je štela ta armada,
ki si je bila svesta svoje nepremagljivosti pod vodstvom
svojega oboževanega vojskovodje. Na otokih Dunava
se je utrdila ta velika vojska. Toda kmalu so se pri¬
bližale glavnemu mestu cesarstva tudi avstrijske čete,
ki so se po bojih pri Reznu umikale čez Češko in
Moravsko proti Dunaju, da bi branile glavno mesto ter
se združile z južno armado. Nadvojvoda Karel je imel
pod svojim poveljstvom sicer samo 75.000 mož, vendar
je hotel Napoleona prisiliti, da se spusti v odločilno
bitko, predno pride južna armada severni na pomoč.
V istem času, ko se je podal Francozom ljubljanski
Grad, se je (21. in 22. maja) pri vaseh Aspern in
Esslingen na levem bregu Dunava vršila krvava bitka
med Napoleonom in nadvojvodo Karlom. Konec boja
je bil sicer neodločen, vendar so ga Avstrijci mogli

94

smatrati za zmago, ker so bile izgube na francoski
strani velike in se je moral Napoleon s svojo vojsko
previdno umakniti. Boj je bil hud. Dvajsetkrat so vzeli
Francozi Aspern in ga zopet izgubili. Nadvojvoda
Karel je sam vzel zastavo v roke in se je spustil na
čelu svojih čet med sovražnikove vrste. Trideset tisoč
sovražnikov je padlo. Napoleon je priznal hrabrost av¬
strijske vojske. Toda tudi avstrijske čete so bile oslab¬
ljene vsled velikih naporov in izgub; padlo je 25.000
mož, zato se je nadvojvoda Karel s svojo armado
umaknil na sever. Napoleon ga je sledil s svojimi če¬
tami. Tako je prišlo do druge odločilne bitke, kjer so
bile avstrijske čete premagane. Napoleon je zasedel
Dunaj. O teh dogodkih se je na jugu govorilo šele po
nekaj dnevih, ker se je vsa južna vojska umaknila
proti Gjuru na Ogrskem in so imeli Francozi v svoji
oblasti vse glavne trdnjave na jugu.

Nenadne zmage francoske vojske, umikanje av¬
strijskih čet in omahljivost glavnih poveljnikov, vse to
je delovalo tako, da je ljudstvu prešla ona bojna na¬
vdušenost, s katero se je govorilo vso zjmo in vso
pomlad proti francoskim revolucionarjem. Črna vojska,
ki se je bila zbrala po deželi, se je potikala po vaseh
brez poveljnikov in je modrovala o vojski in o so¬
vražnikih, dokler ni spoznala, da je vojna izgubljena
in da ni več rešitve. Francozi so vladali v Ljubljani
po svoji volji; imeli so v svoji oblasti mesto in trdnjavo
in so izkušali na vsak način dobiti v roke vojni davek,
ki je bil naložen deželi, ter oskrbeti svojo vojsko na
račun meščanov z vsemi potrebnimi stvarmi. Edina
nevarnost jim je pretila od dolenjske strani, tam so se
skrivale še kmetske čete po gozdih in Novo Mesto je
bilo še v avstrijskih rokah. Tam so peli pesmi o Fran¬
cozih in so se smejali vsem, ki so verjeli novicam o
francoskih zmagah.

Zato je bilo življenje v Novem Mestu živahno;
ljudje so prihajali v mesto od vseh strani, da so zvedeli
kaj novega o vojni. Bilo pa je tudi mnogo drugih
novic.

Tilen je ostajal po cele dneve v mestu in je le
redko zahajal na Vinice. V nekaj tednih se je popol-

95

noma izpremenil. Njegov obraz je postal moškoresen,
izginil mu je smeh in veselje; posedal je po gostilnah
in se pogovarjal z ljudmi o vojni. Na Vinicah se je
med tem mnogo izpremenilo in mladi kupec je slutil,
kaj se je zgodilo. Zato se je napotil nekega dne k
Marku Muhiču, ki je na Gorjancih zbiral »zelene lovce“.
Našel je vodjo zelenih lovcev v stari lovski koči in mu
naznanil svoj sklep, da stopi v njih vrste. Marko Muhič
ga je temno pogledal s črnimi očmi. V njem ni bilo
niti sledu one ljubeznivosti in prijaznosti, po kateri se
je tako odlikoval njegov brat gospod Miko Muhič.

Vstal je s svojega stola in je prijel Tilna za roko:

,,Prisezi, da ustreliš vsakega Francoza, ki ga boš
videl na dolenjskih tleh.“

„Prisegam,“ je odgovoril Tilen, ki se je v tem
trenotku zavedal svoje velike dolžnosti.

„Moreš hoditi, koder hočeš,“ je rekel Marko Muhič,
,,kadar zaslišiš naš lovski rog, ne pozabi, da si zeleni
lovec. Prisezi, da pojdeš takrat z nami.“

,,Prisegam," je rekel Tilen.

,,In zdaj glej, da ne pozabiš svoje prisege, pri¬
segaj, da ne pozabiš."

»Prisegam," je rekel Tilen, ki mu je globoko v
srcu odmevala temna beseda: prisegaj.

»Sedaj pojdi in ne pozabi, kaj je tvoja dolžnost,"
mu je rekel Marko Muhič, ki je vzel puško v roko in
ga je molče spremil do prve poti. Okoli koče je bilo
malo ravnine, kjer se je paslo nekaj konj. Na travi so
ležali mladeniči v zelenih oblekah in so igrali za denar.

Tilen je odšel po gozdovih nizdolu in obhajale
so ga čudne misli. Sedel je popoldne dolgo v novo¬
meški gostilni »Pri Petelinčku" in je s takim navduše¬
njem govoril proti Francozom, da so vsi pili na njihov
pogin. Za vrati je sedel stari Kožina, ki je že nekaj
dni posedal v mestu in čakal, da se mu vrne sin.

»Ne morite, ne morite in ne sodite," je govoril
polglasno. Niso slišali njegovih besedi; smejali so se
mu ter pili na zmago črne vojske.

Zvečer se je napotil Tilen na Vinice.

Ko je stopil na dvorišče, je stal pri vratih osedlan
konj, pripravljen za pot.

96

„Kam pojdeš?“ je vprašal hlapca, ki je držal
konja.

,,Menda pojde v Ljubljano ta Francoz/ 1  je od¬
govoril hlapec.

,,Kam v Ljubljano? Francoz!" je vzkliknil Tilen
in je naenkrat zadržal glas, kajti zdelo se mu je, da
je zdaj prišla jasno pred oči ona misel, ki ga je mo¬
tila ves dan.

,,Dober večer, gospod Tilen," ga je pozdravila
gospa Gusičeva, ki je ravnokar stopila iz veže.

„Pred vami ne stoji več gospod Tilen, ampak
živ zeleni lovec," je rekel Tilen.

„Tako!" je rekla gospa, ki je čutila v njegovih
besedah ono očitanje, katerega se je že zdavnaj bala.
„Tudi vi hočete biti vojak?"

„Da, tudi jaz; prisegel sem in videli bodete, da
znam držati besedo."

Po vrtu sta prišla gospodična Barbara in Don
Pier. Gospe Gusičevi je postalo tesno v tem trenotku.

Gospodična Barbara je pritekla po peščeni poti
in je podala Tilnu roko.

„Dober večer, gospodična," jo je pozdravil, „a
ne bližajte se, pred vami stoji ,zeleni lovec*.“

,,Res,“ se je začudila Barbara. Videlo se je, da
je to ni presenetilo.

Don Pier se je približal počasi in ga je od daleč
pozdravil.

,,Kaj pravite vi k temu, gospod Pier?" je rekel

Tilen.

„Vsak si po svoji volji voli svoj stan," je rekel
Don Pier z mirnim glasom.

„Toda jaz sem prisegel, da ustrelim vsakega
Francoza," je tekel Tilen in je poudaril besedo vsa¬
kega". Iz njegovih besedi se je dalo razumeti, kaj je
hotel reči.

Gospa Gusičeva ga je prijela za roko in ga je
hotela odpeljati s seboj.

„Odhajate?“ je rekel Tilen Don Pieru.

„Da, odhajam," je rekel Don Pier in je začel po¬
ljubljati gospe Gusičevi roke; pri tem je govoril besede
globoke hvaležnosti za njeno gostoljubnost.

96

„Ako pojdete v Ljubljano," je govoril Tilen, ne
oziraje se na to, da moti poslavljanje, „povejte svojim
francoskim prijateljem, da nas je dosti na Dolenjskem
in da jih povabimo na boj. Dokler bodo „zeleni lovci"
v deželi, so zaman vaše spletke, vaša hinavščina, vaše
izdajalstvo."

Don Pier se ni oziral na te kričeče besede. Gospa
Gusičeva ga je vabila, naj še ostane pri njih.

„Vidite, da je to nemogoče."

,,Da, nemogoče," je kričal Tilen, „kakor je to
povsod, kjer postanejo tla prevroča. Pojdite z njim,
gospodična, pojdite k svojim ljubljenim Francozom."

Barbara se je spustila v jok.

Gospa Gusičeva je bila užaljena in je z resnim
obrazom stopila proti predrznemu Tilnu.

„Kot gospodarica na tem mestu vam moram pre¬
povedati take besede; enako tudi vaše vedenje ni do¬
stojno. Nimate pravice, žaliti mojih gostov."

„Hm, pravica, kaj je danes pravica, milostiva
gospa? Res, kupci nimamo francoskega vedenja, zato
pa imamo denar. ,Zeleni lovec 1  ne potrebuje ničesar,
niti vedenja, niti pravice." Pri tem je Tilen potegnil
iz žepa samokres.

Obe ženski sta prestrašeno vzkliknili.

„Mi ,zeleni lovci 1  si poiščemo pravice sami," je
kričal Tilen, „izpolnjujemo le svojo dolžnost, ko stre¬
ljamo na Francoze."

Gospa Gusičeva je planila k Tilnu in mu zadržala
roko. V tem je počil strel.

Don Pier je potegnil svoj ozki meč iz nožnice.

,,To bodete drago plačali," je rekel in je planil
proti Tilnu.

Toda v tem trenotku je padla Barbara pred njim
na kolena.

„Ne onečastite gostoljubne hiše," je kriknila gospa
Gusičeva. Don Pier je obstal na mestu in je s prezir¬
ljivimi očmi meril nasprotnika pred seboj.

Hlapec, ki je bil držal konja, je prišel gospe na
pomoč in je z vso silo držal razdraženega Tilna.

„Vidimo se drugič; jaz sem vam na razpolago,
kadar hočete," je rekel Don Pier. Priklonil se je gospe,

97

poljubil roko obupani gospodični Barbari, ki je še vedno
klečala in plakala na glas, ter je odšel z urnimi koraki
proti svojemu konju.

„Vidimo se gotovo; ako ne pridite vi sem, pri¬
demo mi v Ljubljano," je kričal Tilen in se je hotel
z vso silo izviti iz trdih rok domačega hlapca. , Izpu¬
stite me, on je Francoz, izdajalec, vohun, izpustite

Konj je zaplesal po peščenem dvorišču, še enkrat
je mahnil jezdec v pozdrav in je izginil za vrtom.
Glasno, urno peketanje je odmevalo po cesti.

Tilen se je oprostil hlapca in je tekel s samo¬
kresom v roki na cesto.

„Dobim te še živega, kakor gotovo sem živ,“ je
rekel in je dvigal roko v zrak, kakor na prisego.

Gospa Gusičeva je med tem vzdignila ubogo
Barbaro in jo odvedla s seboj v gradič.

Tilen se je vrnil na dvorišče in je stal nekaj časa,
kakor da se hoče spomniti, kako je bilo vse to, kar
se je izvršilo ravnokar.

Pred gradičem je stal hlapec in nekaj drugih po¬
slov, ki so prihiteli skupaj, ko so zaslišali krik. Hlapec
je ogledoval srebrn denar, ki ga je dobil od Don
Piera v dar.

„Zakaj si me držal, ti, ti . . . Ali nisi videl, da
imate izdajalca in vohuna v hiši!“ je rekel Tilen z
zagrljenim, hropečim glasom.

,,Pri nas smo sami pošteni ljudje, tukaj ne bodete
nikogar streljali," je rekel hlapec.

Tilen se je razsrdil.

,,Še mnogo jih bomo streljali, počakaj malo, fant!"

Nato je odšel po vrtu. Hodil je po stezicah in
se oziral po drevju. Kje je zdaj cvetoči črešnjev vrt?
Kje je pomlad, ki je nosila v svojih večerih toliko
sladkih skrivnosti? Kje je belo cvetje, ki je posipalo
mladi par, ko se je izprehajal pod drevesi? Vse je bilo
daleč, daleč. Kakor da je prišla nevihta in uničila vse!
Zakaj je morala iti ravno čez Vinice, čez ta krasni
gradič, črna nevihta, zakaj je morala uničiti srečno
mlado življenje, ki se je komaj začelo na pomladan¬
skih vrtovih? Zakaj se ni ognila na daleč, koderkoli,
kamorkoli? . . .

97

Tih poletni večer je šumel po vrtu; toda nekaj
groznega in bolestnega je bilo v njem.

Prišel je do utice in se je zgrozil. Skoraj je hotel
pljuniti v stran. Odšel je nazaj na dvorišče, ozrl se je
v okna, ki jih je nekdaj tako rad gledal v poznih nočeh
ob svitu lune, ob migljanju zvezd, ozrl se je še enkrat
in je odšel kakor pijan po cesti proti Novemu Mestu.

„Z Bogom, Barbara, pomlad moja, sreča moja!
Odcvele so črešnje, dozorel je sad, pust je vrt brez
cvetja. Prešla je pomlad in se ne vrne nikdar več.“

18 .

Koncem meseca maja je prestopila brambovska
četa pri Krškem Savo. Veselo je zašumela reka po
široki strugi, ponosno so se valili valovi med bregovi,
vesela je bila pesem brambovska, ko so stopili na
domača tla. Pozdravili so jih dolenjski griči, polni
cerkvic po vrhovih, zasmejale so se vinske gorice,
polne belih vinskih hramov. Kakšna je ta zemlja, tako
ljubljena, nepozabljena! Leži kakor sladke sanje, živi
kakor radosten spomin. Zakaj ne more biti srce veselo
drugod, kakor v njej. Leži tiho, kakor da spi in sanja.
Veselo se smeje obraz, a sanje so morebiti otožne.
Kakor bajka je cesta, ki drži preko nje. Kakor bajka,
ki jo pripoveduje ded za pečjo. Pripoveduje jo, kakor
da sam ne ve, kod in kam. Gledajo vanj oči, polne
občudovanje, lica žare, polna radovednosti, usta se
odpirajo v nestrpnem pričakovanju. Šli so časi pretek¬
losti preko nje, zgodba za zgodbo, povest za povestjo.
Kdo bi ne ljubil te zemlje, take zgodovine! Smehljajo
se nje griči, kakor da jim ni mar dolin, ki leže pod
njimi, veselo se vije cesta, kakor da ji ni konca, bleste
se beli hrami, kakor da skrivajo v sebi čudodelne
skrivnosti. Tako so se vračali brambovci domov in
duša jim je bila vesela kakor nekdaj. Zopet so vasi
polne ljudstva, dekleta jih gledajo izza oken, matere
jih kažejo svojim otrokom. Polna radosti je prikipela
pesem iz prsi. Kdo ve, od kod pride kipeča radost v
srce, ki mora v pesmi na dan? Ali je to storila Sava s
ponosnimi valovi, ali so to naredile vinske gorice z

7

98

belimi hramovi ali cesta po dolini, podobna dedovi
bajki iz davnih dni? Nihče ne ve, kako je to prišlo.
Zasanja se pesem, zapoje in vsi zapojo. Kakor da so
pozabili na prestane trude, na težke dni, na nevarna
pota! Kakor da ni sovražnik razbil vse vojske, prestopil
gora in voda in se polastil trdnjav! Kakor da ni iz¬
gubljeno vse, za kar so se bojevali . . . Celo konji
čutijo veselje in bijejo s kopiti po beli cesti. Gospod
Muhič si viha brke in se smehlja z zadovoljnim obrazom.
Celo gospodu Egidu se je razjasnilo lice. Andrej pri¬
teguje pesmi in Kozma poje z globokim glasom. Go¬
spod Langer jaha ponosno in se ozira po gričih in
po gradovih. Še je svobodna Dolenjska . . .

Novo Mesto je bilo tisti dan zopet polno ljudstva,
ker se je razneslo po deželi, da se brambovci vračajo
domov. Prihiteli so ljudje od vseh strani; hoteli so
zvedeti novih novic.

Pri mestnih vratih je stala množica meščanov in
okoličanov, ki so čakali na prihod. Že so se razlegali
glasovi:

,,Gredo, gredo!“

„Sedaj smo brez skrbi,“ je modroval meščan v
gneči, „sedaj nam ne pridejo Francozi na glavo, da
bi nas drli, kakor nas je drl Masena. Tudi tri milijone
frankov lahko plačajo oni, ki so se vdali in spustili
sovražnika v Ljubljano. Mi pa se bomo lahko branili,
ko imamo svojo vojsko.“

„Ko bi jih bili pustili doma, bi bilo tudi v Ljub¬
ljani drugače,“ je pripomnil drug meščan.

„Gotovo bi bilo drugače,“ so pritrdili drugi. ,,Do¬
mača vojska svoje brani. 11

„Zato se jih je Napoleon tako bal,“ je rekel
nekdo, „hotel je obesiti vse, predno jih je dobil v roke.“

Ko se je bližala brambovska četa, so jo pozdravili
vsi z veselimi klici. V spremstvu navdušene množice
so stopali brambovci v mesto in se pozdravljali z znanci.

Gospod Muhič ni pozabil pri tem narediti resen
in strog obraz, posebno, ko je slišal pogosto med
množico ,svoje ime in je videl roke, ki so kazale na
njega. Četa je zavila po griču navzgor proti kapi¬
teljski cerkvi.

99

Ljudstvo je drlo od vseh strani v cerkev.

Pred cerkvijo je razjahal Langer in častniki za njim.

Na koru so zapele orgle v svečani pesmi.

Med slavnostnimi glasovi zahvalne pesmi in med
šumenjem nemirne množice je stopala brambovska četa
v cerkev. Zmagoslavno in vdano so odmevali glasovi
orgel pod temnimi oboki, vsa množica je glasno za-
molila.

„Reši nas sovražnika, dodeli nam zmago!“

Počasi se je šum polegel, orgle so utihnile. Pred
oltarjem je stal poveljnik brambovcev poleg kanonikov.
Začel je govoriti:

„Storili smo dolžnost, ki nam jo je nalagala do¬
movina. Zapustili smo svoje domače, svojo hišo in
dom in smo odšli branit domovino proti sovražniku.
Hoteli smo varovati čast našega starega avstrijskega
cesarstva in last našega milostivega cesarja. Prisegli
smo pri brambovski zastavi, da je ne zapustimo, bra¬
nili smo jo zvesto in šli po potih, koder nas je vodila.
Ni nam bilo usojeno, braniti lastno deželo, ki je padla
z glavnim mestom sovražniku v roke; drugod je za¬
htevala domovina naše pomoči. Šli smo, kamor nas
je vedel ukaz. Smrtna obsodba je bila razglašena nad
našimi glavami . . .“

„Ne morite, ne ubijajte,“ se je zaslišal glas med
množico. Vsi so se ozrli na mesto, kjer je sedel sključen
starec, ki so ga vsi poznali; bil je stari Kožina. Go¬
spod Muhič, ki se je pri tem tudi ozrl, je zagledal
na koru nekaj dam in je takoj posegel na svojo plešo,
ki se je bila v kratkem času njegove vojaške službe
zelo povečala in je pretila s poginom tudi onim redkim
lasem, kateri so še ostali in s katerimi je hotel gospod
Muhič prikriti svojo nenadomestno izgubo. Potem je
zopet zavzel svojo dostojanstveno pozo in je zvesto
poslušal govor.

„Kljub vsem težkim naporom in nepremagljivim
oviram smo se srečno vrnili domov. Viharni časi so šli
mimo nas, vihar še divja, ni še zlomljena sila stare
slave, ni še premagana Avstrija. Čudovita so pota božje
previdnosti, ki je dopustila, da je prišel sovražnik v
glavno mesto države. Neznane so nam sodbe božje

7 *

100

modrosti. Toda zdi se nam, da je Gospod poveličal
svojega sovražnika zato, da ga uniči. Ob času napuha
in ošabnosti bo spustil nanj žveplo in grom. Oni, ki
se smejejo v svoji zmagi, bodo premagani plakali. On,
ki je prisodil zmago sovražniku, ne bo zapustil svojih
vernih služabnikov, ampak jim bo dal neprijatelja v
roke. In mi bomo, kakor en mož, stali in branili do¬
movino."

Glasen hrum je napolnil cerkev, glasovi, polni
navdušenja, so odmevali iz množice ... Le en glas se
je oglašal, ki ni bil navdušen in bojaželjen:

„Molite za svoje sovražnike! . . .“

Egid, ki je stal spredaj pred oltarjem, je le na
pol poslušal vse te besede, a razumel jih je popolnoma.
Zagledal se je v podobo Matere Božje in je mislil
na Alenico. Zbudil ga je šele šum, ki je rastel po
cerkvi.

,,Prisegamo, prisegamo," so odmevali glasovi vi¬
soko pod oboki.

,,Pride čas," je nadaljeval gospod Langer, ko so
se pomirili glasovi, ,,pride čas maščevanja, ko bomo
stali vsi pod orožjem in bomo rešili cesarju svojo do¬
mačo deželo ter uničili sovražnika, ki se je je polastil.

„Ni se je še polastil," so se odzvali glasovi.

„Kri pije zemlja," je zadonel zopet star, votel glas.

,,Sedaj zahvalimo Boga za vse, kar nam je iz¬
kazal dobrega, za vso zaščito in obrambo, za varstvo
in pomoč, ki nam jo je delil v hudih in nevarnih časih.
Kajti on je mogočen Gospod, vladar nebes in zemlje,
sodnik nad zmagovalci in pribežališče premaganih."

Gospod Langer je pokleknil in z njim vsa du¬
hovščina. Množica v cerkvi je padla na kolena, zaslišal
se je jok in vzdihi, goreča prošnja in polglasna mo¬
litev za varstvo in pomoč, za zmago nad sovražniki
je hitela iz zaupnih, pobožnih src. Zadonele so zopet
orgle na koru in proseči glasovi so odmevali pod
temnimi oboki. Vsa cerkev je bila polna ene prošnje,
ene misli.

,,Reši nas sovražnika, dodeli nam zmago!"

Le polglasna molitev starega Kožine se je glasila
drugače:

101

„Mir nam daj, o Gospod, svoj mir in spoznanje
pravo in ljubezen . .

Gospod Muhič je klečal na enem kolenu in si je
popravljal vrvice na čaki. V srcu ni čutil nič sveča¬
nega in slavnostnega; zato ni šepetal molitve, ampak
je mislil na vse dogodke, ki jih je doživel, odkar so
bili odšli iz Novega Mesta, in je premišljal o tem,
kaj novega mu prinese bližnja bodočnost. Bil je za¬
dovoljen in se je pogladil po bradi. Egid je klečal na
obeh kolenih, gledal je na Marijino podobo in je še¬
petal: „Reši jo vseh nevarnosti in privedi jo srečno v
dom, kjer bo kraljevala ljubezen . .

Ljudska množica je vrela iz cerkve in se je zbi¬
rala na obeh straneh ulice, da bi še enkrat pozdravila
Langerja in njegove brambovce. Navdušenje je vzrastlo
v njih, bojaželjnost in pogum sta se budila. Četa je
odšla navzdol proti mestu; z glasnim krikom so ljudje
po ulicah in iz oken pozdravljali Langerja in njegove
častnike. Med ropotanjem bobnov so odšli čez trg
proti vojašnici.

* *

*

Pol ure pozneje je bilo mesto polno vojakov.
Vse krčme in gostilne so bile polne, po ulicah so se
valili sodi, pri njih so sedeli meščani z brambovci in
pili na zmago avstrijske vojske.

Gospod Langer in brambovski častniki so bili
pozvani k mestnim očetom na pojedino. Trdno pre¬
pričani, da Novega Mesta ne bo zadela ista nesreča
kakor Ljubljano, da ne bo treba izprazniti ubožne
mestne blagajne do zadnjega križevca, so mestni očetje,
polni navdušenja, gostili brambovce svoje domovine;
upali so, da bodo mogli poslej mirno spati pod za¬
nesljivim varstvom domače vojske. Gostija je bila torej
bogata in razkošna. Gospod Muhič je sedel obdan od
gostoljubnih meščanov, pri katerih je užival že od
nekdaj neomajano zaupanje in spoštovanje, ter je z
jasnim in navdušenim obrazom pripovedoval svoje
dogodke z bojišča. V tem slavnostnem trenotku ni
pogrešal ničesar in ni mogel najti dovolj besedi, da
bi primerno pohvalil dolenjsko vino. Trdil je ponosnim

102

mestnim očetom, da je dolenjska zemlja in dolenjsko
vino kakor zdravje; človek zna oboje prav ceniti šele
takrat, ko ju je izgubil.

Toda med tem splošnim veseljem in navdušenostjo
je zvedel gospod Muhič tudi nekaj novic, ki so ga
spravile kmalu popolnoma ob dobro voljo. Ena novica
se je tikala Kristjana, druga pa Vinic. Zato je postal
gospod Muhič nemiren, minil ga je smeh, ni se mu
hotelo pripovedovati, vino mu ni več dišalo; zdelo se
mu je celo, da so prinesli na mizo najnavadnejšega
cvička. To ga je zadržalo, da ni stopil na stol in da
ni govoril navdušenega govora, kakor je bila njegova
navada ob podobnih prilikah.

Zvečer se je družba razšla. Gospod Muhič je
spremil Egida na trg in je rekel:

„Slabe novice so nas čakale doma. On je sicer
živ, a težko ranjen."

Odšla sta naprej po trgu.

„Ti odhajaš domov," je rekel čez nekaj časa
gospod Muhič, ,,upam, da kmalu posetim tvoje pod¬
gorsko gnezdo."

V tem je prišel njima nasproti Tilen Repelj;
gospod Muhič mu je hitel naproti in ga je prijateljski
objel.

„Torej, da se daš kmalu videti v mestu, hočem
te spremiti k Simičem, kjer nas čaka menda edina
vesela novica," je rekel gospod Muhič Egidu in ga
poljubil v slovo. Egid je odhitel po trgu navzgor;
našel je Andreja pred gostilno v najboljši volji; za¬
sedla sta konje in sta odjahala iz mesta.

Gospod Muhič je odšel s Tilnom k ,,Petelinčku".

Gostilna je bila polna vojakov in ljudstva. Godec
Bernard je godel v veži, pri mizah so peli vojaki,
starci so modrovali pri vinu. Mešan krik je polnil vse
prostore. Gospod Muhič se je usedel z mladim kupcem
v posebno sobo in začela sta pogovor, ki nikakor ni
mogel razveseliti gospoda Muhiča. Gostilničar je nosil
na mizo najboljše vino in se čudil, da se neče raz¬
jasniti obraz gospoda Muhiča, ki je bil kakor ustvarjen
za smeh. Čudil se je temu tem bolj, ker je bil danes
slavnosten dan.

103

19 .

Jasna pomladanska noč je ležala po dolini ob
Krki, ko sta se vračala Egid in Andrej proti Krko-
vemu. Reka je šumela enakomerno, veselo, poskakujoče.
Lahen veter je vel nad njo in zibal drevje ob bregovih.
Egid je jezdil molče in je premišljal o samem sebi
in o svojem življenju. ,,Ali je bilo res potrebno, da
sem zapustil dom in iskal dela v vojaški službi? Čemu
smo zapustili domačo deželo in hodili po tujih krajih?
Nihče nam ni rekel: Tam so sovražniki, pojdite in se
bojujte proti njim! Vsi so ukazovali: Bežite, rešite se!
Nevarna je bila pot, dasi je bila brez koristi in brez
pomena."

Spomnil se je zahvalne molitve v kapiteljski
cerkvi, slavnostnih glasov orgel in glasnega zdiho-
vanja ljudstva. „Krasno je govoriti o vojni, ko se sli¬
šijo navdušene besede, ko tisoči iztegujejo roke po
rešitvi in pomoči. Toda kakšen je boj od blizu!"
Spomnil se je dogodka v koroški vasi. ,,ln vendar ni
mogoče drugače. Ako se bo bližal sovražnik, pojdemo
zopet; toda to bo boj za domačo zemljo. Ta boj se
bojuje bolj od srca nego boj na tuji zemlji."

,,Dolgo ne bo, ko pojdemo zopet," je rekel An¬
drej, ki je hotel začeti pogovor.

„Pojdemo,“ je pritrdil Egid.

»Premišljam sedaj, ali je doma vse v redu," je
nadaljeval Andrej. „Ali so dajali slabše seno naprej,
ali so pokladali od kraja, kakor imajo navado. Na ni¬
kogar se človek ne more zanesti z gotovostjo. Bojim
se, da bo vse narobe. Toda vse se popravi. Človeku
odleže pri srcu, ko zopet zagleda svoj kraj. Pravijo:
svet je lep. Mnogo smo videli, a nikjer ni, kakor
doma." Ker se je Andreju zdelo, da gospod ne po¬
sluša njegovih besedi, je začel pogovor s konjem;
pripovedoval mu je o domačem senu, o kobili, o
malem žrebcu. S polglasnim mrmranjem mu je po¬
navljal vse dogodke, ki so se zgodili, odkar so zadnjič
jezdili po tej cesti.

Na vrhu med vrtovi se je pokazala pristava.

104

Egid je zapodil konja in je skokoma prijezdil
na dvorišče. Vsa družina je stala pred vrati, ker jo je
vznemirilo lajanje psov.

„Gospod, gospod," so klicali in hiteli proti
jezdecu, ki se je ustavil na dvorišču.

Janez je prijel konja za uzdo in je prvi podal
gospodu Egidu roko.

„Kako se imate, dobri ljudje?" je vprašal Egid,
ko so mu ženske poljubljale roke.

,,Dobro, dobro, samo da ste se vrnili," je rekla
kuharica.

„Ni bilo nikake nesreče?" je vprašal Egid gospo¬
darja Janeza.

„Ne, ni bilo, a skoraj bi bila . . .“ je odgovoril
Janez z negotovim glasom.

„Kaj se je zgodilo?" je vprašal Egid nemirno.

„Konjarji so nas obiskali, komaj smo jih od¬
gnali. Žrebe in kobilo so hoteli ukrasti. Jaz sem
ravno .. Janez je hotel povedati celo dolgo povest,
kakor jo je imel pripravljeno za gospoda že od onega
strašnega večera, ko so konjarji hoteli odgnati konje,
toda gospod Egid je vedel, da potrebuje hlapec-
gospodar mnogo časa, predno pove vse to, kar hoče
povedati.

„Torej konji so zdravi?" je vprašal.

,,Zdravi, gospod, a jaz nisem bil kriv."

„Drugo je vse v redu?" je‘vprašal Egid ter se
ozrl po dvorišču in po poslopjih okoli pristave.

„Vse.“

Res, vse je bilo, kakor prej.

Egid je šel v svojo sobo.

Andrej, ki je stal ves čas poleg Egida, je takoj
zapazil, da med pričujočimi ni pastirja Grege. Ko je
bil pogovor o konjih in konjarjih, je ves zatrepetal, a
ko je Janez povedal, da so konji zdravi, se je pomiril.
„Vedel sem, da bo tako," je zagodrnjal. Tudi se
mu je takoj zdelo, da pastir Grega ni brez krivde
pri tem.

Ko je gospod Egid odšel, so ga obsule ženske
od vseh strani in vpraševale druga za drugo, kako je
bilo na vojski.

105

„Vse vam povem ob svojem času,“ je rekel An¬
drej in gladil konja po smrčku. »Hudi časi so bili.
Vojska je vojska.“

Na to je odpeljal s hlapcem Janezom konja v
hlev, ker se je hotel na lastne oči prepričati, ali je vse
v hlevu, kakor je bilo.

,,Katero seno si jim polagal?" je vprašal Janeza.

,,Novo seno," je odgovoril Janez mirno.

„Vedel sem, da bo napačno," je rekel Andrej.

Toda ni se hotel jeziti. Odšel je h kobili, jo po¬
gladil po glavi in ob enem govoril z velikim žrebetom,
ki je k njemu iztegovalo glavo čez ograjo.

„Vem, da ste me težko čakali," je rekel, „pa
tudi mi smo se veselili na dom. Lisec in pramec sta
prestala mnogo hudega. Vem, da bi bila rajša orala,
ko bi jima bil dal na izbiro: ali vojska, ali njiva."

Andrej je pregledal tudi vse drugo, kar se mu
je zdelo velike važnosti pri gospodarstvu, potem pa
je odšel v kuhinjo, kjer se je usedel na svoje stalno
mesto za mizo. Janez se je usedel poleg njega in
Andrej je začel pripovedovati. Pri polodprtih vratih se
je prikazala kuštrava glava pastirja Grege. Hotel je
slišati povest o vojni, toda ni si upal blizu. Vedel je,
da Andrej ob takih prilikah ne pozna usmiljenja.

„Bog ne daj, da bi mi hodil pred oči, ko bi se
bilo konjem kaj zgodilo," je rekel Andrej, „žrebetu se
vidi, kako je izbegano. Danes ti prizanesem."

Pastir Grega si je na to upal sesti v kot, od
koder je z odprtimi usti poslušal Andrejevo pripove¬
dovanje.

„Ampak glavno bi bil skoraj pozabil," je rekel
Andrej, ki je najobširneje pripovedoval o boju pri
koroški vasi, »gospodinjo bomo dobili."

»Kaj govoriš?" so vzkliknile ženske in kuharici
je padla posoda iz rok.

»Kakšna pa je?" so vprašale vse naenkrat.

»Lepa je, kakor nobena na svetu. Tudi mislim,
da bo potem drugačen red," je rekel Andrej.

Radovednost, ki je najsilnejša ženska lastnost, je
tudi sedaj zmagala nad razžaljenjem, ki so ga čutile
ženske iz Andrejevih besedi; obdale so ga od vseh

106

strani in so hotele natančno vedeti, kakšna bo nova
gospodinja. Toda Andreja je zmanjkalo besedi in ni
jim mogel povedati, kakšna je gospodična Alenica.

„Videl sem jo in rečem, da nisem videl na svetu
nič enakega in podobnega,“ je trdil venomer.

V prvem nadstropju je slonel gospod Egid na
odprtem oknu in je gledal v jasno pomladansko noč.
Čutil je neko globoko tiho srečo, ko je gledal po
svojem lepem posestvu. Oziral se je proti temnim
Gorjancem in je pozdravljal čez visoko tiho noč njo,
ki si jo je tako želel zopet videti.

V kotu je brlela pred Marijino podobo mirna
lučca; mislil je sam pri sebi misli, ki so bile podobne
molitvi; v sladkih sanjah je gledal svojo bodočo srečo.

II.

DOMOVINA.


1 .

Q ospodu Muhiču je bila prideljena v tej povesti tako
važna naloga, da ne moremo drugače, kakor da
popišemo vse njegove sklepe in naklepe, ki jih je
iztuhtal v svoji modri glavi takrat, ko se je začutil
popolnoma zapuščenega v prijaznem dolenjskem mestu.
Res so težke bolesti mučile njegovo rahločutno srce.
V svojem velikem navdušenju za lepo, veselo življenje
in v svoji dobrohotnosti, s katero je hotel osrečiti vse
ljudi okoli sebe, je gospod Muhič komaj verjel, da so
na svetu res hudobni ljudje, ki bi iz zavisti in so¬
vraštva uničili drugim srečo in jim kazili življenje z
raznimi intrigami. Gospod Muhič je mislil, da je ne¬
navadno zmožen, v nekaj trenotkih natanko spoznati
vsakega človeka, ki se je z njim seznanil. Menil je,
da ga ne more nihče prevarati in da zna z obraza
čitati one misli, ki jih ljudje ne izgovore z besedami.
Res so se ga izogibali ljudje, ki so imeli slabe namene,
in niso dolgo ostali v njegovi družbi hinavci, ki so
imeli drugačne misli in drugačne besede. Zato se je
gospod Muhič čudil, kako da se je mogel varati v
človeku, kateremu je toliko zaupal. To je bil Don Pier.
Bolela ga je ta prevara tem bolj, ker je Don Pier prišel
iz one družbe, ki jo je gospod Muhič globoko spo¬
štoval že od svojih mladih nog.

Ko so bile nastale pred pustom prve spletke v
Ljubljani, je smatral gospod Muhič to za popolnoma
naravno. Bilo je od nekdaj tako na svetu, da so se
ljudje ljubili, vmes so prišli drugi in so jih razdražili
ali pa so vsaj motili njih tiho ljubezensko srečo. „Od
nekdaj je bilo tako in je moralo tako biti, sicer bi
ne bilo niti življenja niti romanov, dolgčas bi bilo, da

110

bi ljudje od same ljubezni zehali drug ob drugem.“
Tako je mislil gospod Muhič v onem času. Pripisoval
je krivdo bolj ženskam nego Francozu, kajti poznal je
gospodično Vrankovo in po njej je sodil vse ženske.
Zdelo se mu je čisto naravno, da se dame zanimajo
za Francoza, kakor se zanimajo za novo modo. Verjel
je v poštenje svojega francoskega prijatelja, ki se je
vedel proti damam vedno tako, kakor mu je velevala
njegova kavalirska dolžnost. Bal se je le, da bi lju¬
bosumne Kristjanove oči v tem vedenju ne videle česa
drugega. Ker med Kristjanom in Don Pierom ni prišlo
do nikakega boja, gospod Muhič ni mogel dvomiti,
da ima v svoji družbi pravega francoskega kavalirja.
Toda dogodki na Vinicah so zbudili v gospodu Muhiču
vse one dvome, ki mu jih je o njem zbudil že Juri
Simič. V teh časih bi bil gospod Muhič svojega fran¬
coskega znanca popolnoma obsodil, izbrisal bi ga bil
iz vrste svojih prijateljev ter mu naznanil boj na življenje
in smrt, — ko bi ne bil sedel zadnji večer pred svojim
odhodom iz Saksenburga na gostiji skupaj z lepo
hčerjo poveljnika-generala, ki mu je zaupala neko
skrito povest; iz te povesti si je razlagal gospod Muhič
marsikaj, kar mu je bilo doslej nerazumljivo. Zato je
sodil tudi o dogodkih na Vinicah drugače nego ne¬
srečni Tilen, ki mu jih je pripovedoval s skrčenimi
pestmi. Enega gospod Muhič Don Pieru ni mogel od¬
pustiti — to je bilo izdajalstvo. Kot vojak je vedel,
kaj je njegova dolžnost. „Ako je vohunil po Dolenj¬
skem in podpiral sovražnika, potem ni za njega nikake
milosti.“

Vendar gospod Muhič ni bil človek, ki bi pre¬
nagljeno obsojal ljudi. Zato se je hotel še o marsičem
prepričati, predno je izrekel nad Don Pierom smrtno
obsodbo. Videl je, da mora o tem najprej govoriti s
Kristjanom. To je bilo vzrok, zakaj ni gospod Muhič
takoj prvi dan po svojem prihodu hitel na Vinice,
kakor je to mislil ves čas na svoji poti v domovino
in kakor si je tega v resnici želelo njegovo srce. Do¬
godki na Vinicah so se mu zdeli namreč zelo važni,
ne le zaradi denarja, ampak tudi zaradi drugih reči,
ki bi mogle provzročiti velike izpremembe.

111

Gospod Muhič je imel torej dovolj skrbi takoj
po svojem prihodu in je premišljal na vse načine, kaj
in kako bi storil: ali naj gre najpreje na Vinice ali
na Mušičje. Iz te negotovosti ga je rešilo drugo jutro
po prihodu v Novo Mesto dvoje važnih dogodkov.
Brambovski bataljon je bil namreč za sedaj razpuščen.
Izšlo je to povelje iz cesarske vojske, ki je že sama
pogrešala najpotrebnejših stvari. Ta ukaz se je razglasil
brambovcem z opombo, da naj bodo vedno priprav¬
ljeni, stopiti med bojne vrste domovini v bran. Gospod
Muhič je bil s tem zelo nezadovoljen. Trdil je, da se
je že tako privadil vojaškemu življenju, da bo težko
postal zopet navaden kavalir. V resnici pa je bilo go¬
spodu Muhiču žal, da ne bo več brambovski častnik
novomeške posadke, ker bi lahko pogosto jezdil na
Vinice. Sedaj ni nikakor kazalo, da bi ostal v Novem
Mestu samo zato, da bi zahajal tja, ker ni hotel, da
bi ljudje slabo govorili o njem.

Zgodilo pa se je še nekaj drugega, kar je go¬
spoda Muhiča prisililo, da ni takoj odšel na Vinice.
Ko se je namreč zjutraj vrnil v gostilno, ni našel tam
niti Kozme niti — svojega konja. Krčmar je zmignil
z rameni in rekel, da je pri konjarjih vse mogoče.
Gospod Muhič je sicer hotel prijeti krčmarja za vrat
in ga dati vreči v mestno ječo, toda čutil se je brez
pomoči in ni kazalo, da bi se razburjal. Le skrivaj je
v srcu sklenil, da bo naučil krčmarja in konjarje kozjih
molitvic, kakor hitro pride ugodna prilika.

Zato je pustil gospod Muhič vsa druga vprašanja
nerazrešena, poslovil se je od gospoda Langerja, iz¬
posodil si konja pri županu in še tisti dan odjezdil v
svoj domači grad, ker je izprevidel, da je potrebno,
se najprej pogovoriti s Kristjanom. Moral si je tudi
priznati, da je vkljub vsem izpremembam ostal njegov
nečak še vedno najbližji njegovemu srcu. Zanimala ga
je njegova usoda, pa tudi oni nejasni dogodki, ki so
jih ljudje pripovedovali o ljubljanskem Gradu.

112

Zgodilo se je redkokdaj, da bi bil gospod Muhič
hodil po potih svojega življenja popolnoma sam. Imel
je s seboj navadno vsaj enega prijatelja. Danes je
jezdil sam. Dan je bil lep in jasen; vsa priroda okoli
je cvela v bujnem zelenju. Gospod Muhič se je zato
lahko nemoteno prepustil svojim mislim in je iz spo¬
minov in dogodkov preteklosti delal sklepe in naklepe
za bodočnost. Pod večer je prijezdil po dolgih zane¬
marjenih potih pred Mušičje in se je razveselil doma¬
čega skritega gradu ter ga pozdravil s tiho radostjo v
srcu. Ko je prijezdil na dvorišče, je tam zagledal nekaj
žensk pri vodnjaku; blizu njih je stal brat-gospodar,
ki se je počasi okrenil, ko je zagledal jezdeca. Prišel
je nasproti svojemu bratu in rekel z mirnim glasom:

,,Srečno si se vrnil; komaj bi bili verjeli. Vojska
je huda in vsi smo že obupaii. Bog te sprejmi v do¬
mači hiši! Konja vendar nimaš več svojega, kakor
vidim. Veseli me, da si se vrnil živ in zdrav!“

Gospod Muhič je podal bratu roko in obšla so
ga pri tem gorka bratovska čuvstva, da ga je hotel
skoraj objeti.

„Kje je Kristjan ?“ je bilo prvo vprašanje gospoda
Muhiča.

„Leži zgoraj v sobi,“ je odgovoril brat.

Gospod Muhič je pustil konja na dvorišču in je
odhitel v grad.

Vstopil je v temno sobo in obstal pri vratih. Pri
oknu je zapazil posteljo in nekdo se je zganil na njej.

,,Kristjan / 4  je vzkliknil gospod Muhič, ko je za¬
gledal bledo glavo v polmraku. Hitel je k postelji in
je prestrašen obstal. Komaj je spoznal svojega nečaka.
Lica so bila upadla, oči udrte, le usta so ohranila svoj
značilni izraz. Prijel je roko, ki je leno počivala na
odeji, in jo lahno stisnil. Sklonil se je in je prijateljski
poljubil uvelo mlado lice.

»Kristjan ! 44  je klical in je komaj premagoval v
sebi globoka čuvstva, ki so mu hotela izvabiti solze v oči.

»Stric ! 44  so zašepetale onemogle ustnice bolnikove,
toda gospod Muhič je čutil v tej besedi toliko ljubezni
in vdanosti, kakor je ni čutil nikdar prej pri svojem ljub¬
ljenem nečaku. Prinesel si je stol in je sedel poleg postelje.

113

„Kako se počutiš, Kristjan?" ga je začel izpra¬
ševati in položil roko na vzglavje.

Glava na vzglavju se je zganila.

»Slabo," je odgovoril Kristjan.

»In kdo te zdravi?"

»Ženske."

„Ženske, ženske," je ponavljal gospod Muhič,
„nihče jim ne more odrekati zdravniških zmožnosti,
kar se tiče ... a v medicini se dozdaj še niso odli¬
kovale. Bog ve, s čim te mažejo!“

Pri tem se je gospod Muhič ozrl po sobi in je
zagledal nekaj loncev in drugih posod z raznimi zdravili
in mazili.

,,Bolje je vendar nekaj nego nič."

,,Bolje," je zašepetal Kristjan. „Pripovedujte, kaj
je z vojno," je pristavil potem.

„To ti povem drugič, bojim se, da bi ti škodo¬
valo, če bi se vznemiril," je rekel gospod Muhič.
,,Glavna stvar je, da hitro ozdraviš. Vojna še ni
končana."

„Še ni končana," je ponovil Kristjan in takoj so
se zganile roke nemirno na odeji.

,,Zdi pa se mi," je nadaljeval gospod Muhič, ,,da
je zmaga že odločena; cesarska vojska je pobita, bram¬
bovski polki so razpuščeni, trdnjave so v rokah sovraž¬
nikov. Nič dobrega ne moremo pričakovati. Ako nas
niso rešili brambovci, nas ne bo rešila črna vojska.
Napoleon je na Dunaju in ni dvoma, da pride kmalu
do premirja. Francozi imajo v rokah Ljubljano, toda
na Dolenjsko se ne upajo; mislim, da se boje; ko bi
bili nas pustili pri novomeški posadki, sem prepričan,
da bi ne bil prazen njihov strah. Imeli smo hrabro
četo. Bila se je, kadar smo prišli v ogenj . . .“

»Pripovedujte," je vzdihnil Kristan.

„Ne, to ti bom pripovedoval drugič," je rekel
gospod Muhič. »Glavna stvar je, da ozdraviš, da tudi
ti meni poveš, kaj se je zgodilo v Ljubljani."

Kristjan je pri teh besedah hotel vstati in je z
onemoglo, tresočo roko prijel svojega strica za roko.

»Pomiri se," ga je prosil gospod Muhič, »sedaj
je vseeno. Vem, da ste se hrabro branili. Vsi govore

8

114

o tem. Tudi vem, kdo je bil vzrok. Srečal sem na poti
Jurija Simiča, ki mi je vse povedal, kako je bilo v
Ljubljani."

,,Kaj se je zgodilo z drugimi?" je vprašal Kristjan.

„Z drugimi," je ponovil gospod Muhič, „s ka¬
terimi drugimi? Brambovci so vsi živi in zdravi in
samo čakajo, da jih zopet pokličemo pod orožje. Go¬
spod Langer je odšel živ in zdrav na Paganice in . . .“
Gospod Muhič je hotel omeniti Egida, toda bal se je,
da bi to Kristjana ne razburilo.

„Ne; mislim posadko na Gradu. Godovič . . .“
je rekel Kristjan.

„Ah, kdo ve to, ljubček moj," je odgovoril gospod
Muhič. ,,Kdo bi mogel to vedeti! Zahvali Boga in svojo
trdo naturo, da si se rešil. A kakega Godoviča misliš?"
Kristjana je ta pogovor tako utrudil, da je mahnil z
roko in ni mogel več govoriti.

„Res sem nepreviden, da takoj začnem tak po¬
govor s teboj," je rekel gospod Muhič, a sam si hotel.
Bolje je, da ležiš, in ne govoriš. Jaz ostanem tu pri
tebi in bom izkušal porabiti vse svoje medicinske
zmožnosti. Med tem se lahko vse pogovoriva."

Kristjan ga je hvaležno pogledal.

„Vidiš, to bo najbolje," je rekel gospod Muhič
na to. Odprl je okno, da je zavel prijazen večerni
veter v sobo.

„Mislim, da ti manjka dober postrežnik ali po-
strežnica . . . Jaz z veseljem prevzamem to službo,
dokler ne dobimo česa boljšega. Upam, da boš kmalu
zopet sedel zunaj na solncu, in potem odjezdimo iz-
nova v svet. Mislim, da zaradi tega ne boš postal
kapucinar. Pri vsej nesreči jaz do danes nisem obupal.
Včeraj so mi ukradli celo konja, banda konjarska. Po¬
svetim jim o priliki."

Kristjan se je zasmejal na te besede.

„Vas ne zapusti dobra volja," je rekel.

„Ne, ljubi moj, dobra volja človeka ne sme nikdar
zapustiti. Nikdar ne vemo, kaj nas še čaka veselega.

Gospod Muhič je tako zabaval bolnika pozno v
večer, potem je pregledal vsa zdravila in mazila, ki
so stala po loncih. Se pred večerjo je odšel v kuhinjo,

115

kjer je sklical ženske in izkušal njih zdravniško mo¬
drost. Ženske so zelo nerade odgovarjale, ker sicer
gospod Muhič ni nikdar govoril z njimi, toda vkljub
temu je zvedel o mnogih naravnih zdravilih, ki so jih
rabili ljudje v okolici.

Pri večerji se je pogovarjal gospod Muhič s svo¬
jimi brati o vojni in je čutil, da mu izkazujejo ne¬
navadno zaupanje in spoštovanje. Brata Marka ni bilo
doma. Vrnil se ni že nekaj dni, temu se ni nihče čudil,
ker so ljudje vsak dan pripovedovali o zelenih lovcih,
ki so se bolj in bolj množili.

Tako je ostal gospod Muhič na Mušičjem in se
je popolnoma posvetil zravniški stroki; pod njegovim
nadzorstvom je Kristjan kmalu toliko okreval, da je
mogel sedeti pri oknu in govoriti o vsem, kar je hotel
zvedeti gospod Muhič. Svoj prosti čas je porabil go¬
spod Muhič za to, da je izpolnjeval svoja ,,Koroška
pisma", in nekoč mu je prišlo celo na misel, da bi
v francoskem jeziku napisal svoje spomine, ki bi jih
izdal pod naslovom: Čudoviti in slučajev polni dogodki,
ki jih je doživel slavni kavalir gospod Miko Muhič z
Mušičjega, dvornik na dvoru velike cesarice Marije
Terezije, vojak v vojski Njegovega Veličanstva Jožefa II.
ob priliki Njegove vojne proti Turkom, poveljnik bram¬
bovcev leta 1809 i. t. d i. t. d. . . . Francosko bi se to
delo nazivalo kratko: Les merveilleuses aventures de
chevalier de Mussitz. Ob dolgočasnih nočnih urah je
gospod Muhič res začel pisati prve liste svojih spominov.

Delo ga je tako navdušilo, da je nekega dne iz¬
ročil Kristjana zopet ženskam in je odšel na Vinice.
Imel je nov načrt.

2 .

V resnici je moralo postati v gradu, oddaljenem
od sveta, obdanem okoli in okoli od lesov, dolgčas
vsakemu, ki je bil navajen, živeti med svetom. Ni čuda,
da se je dolgočasil tudi gospod Muhič, ki je težko
živel brez vesele družbe. Ako je pogreval svoje spo¬
mine, je tem bolj čutil samoto, v kateri je bil zaprt.
Zanimale so ga novice o vojni, a teh ni mogel zve-

8 *

116

deti od nikogar. Dolgčas in radovednost sta bila torej
glavna vzroka, da je gospod Muhič zapustil Mu-
šičje. Da se je namenil na Vinice, je bilo samo po
sebi razumljivo. Kar je zvedel od Kristjana, mu je za¬
dostovalo, da si je bil na jasnem glede svojega biv¬
šega prijatelja Don Piera. Mogel je torej govoriti na
„podlagi dokazov 11 . Poleg tega si je gospod Muhič
že izdavna želel iti na Vinice in govoriti z gospo Gu-
sičevo. Bal se je, da bi morda ne izgubil popolnoma
njene naklonjenosti, ako bi ji dal predolgo čakati nase.
Vedel je sicer, da se iz pričakovanja rodi hrepenenje
in da v njem raste ljubezen, toda taka pravila iz
mladih let niso bila v teh resnih in težavnih časih
primerna. Gospod Muhič pa je imel poleg svojih lepih
sebičnih namenov še drug načrt. Vedel je, da se je v
kraju, kjer se je prikazal gospod Muhič, rada pojavila
tudi gospodična Vrankova z gospodično Heleno. To
bi mu sedaj zelo ugajalo, ker bi s tem rešil svojega
bolnika raznih težkih slutenj in dvomov. Mislil je, da
se je morda gospodična Klara že naveličala francoskih
komplimentov ali da jo je vsaj strah pred novimi na¬
padi izvabil iz mesta na deželo. Gospod Muhič se je
ustavil v Novem Mestu, a ni mogel dobiti nobenih
posebnih novic o vojni. Vojaška posadka je bila še
vedno v mestu, toda nikjer ni bilo videti, da se pri¬
pravlja na resno obrambo. Gospod Muhič se je po¬
vsem začudil, da ni v mestu že Francozov. Ker ni
našel nobene prave družbe, je odšel še tisti dan dalje
na Vinice.

Razveselil se je zelo, ko je zagledal pred seboj
znani drevored košatih kostanjev in belo zidovje za
njimi. Koliko lepih spominov je budila ta pot! Kaj bi
znali pripovedovati ti kraji naokoli! Koliko krasnih
trenotkov spi v samotnih kotih na vrtu okoli gradiča!

Gospod Muhič se je ozrl na balkon pred gradom.
Res, nekdo stoji tam na balkonu 1 To je gospa Gusičeva.
Čakala ga je! Spoznala ga je in mu miga z roko v
pozdrav.

Gospod Muhič je v tem trenotku začutil, da ni
zaman pisal ,.Koroških pisem“. Izpodbodel je konja
in zdirjal proti gradiču. Na dvorišču je vrgel vajeti

117

hlapcu v roke in hitel v prvo nadstropje. Nevede kdaj
in kako je preletel vse stopnice; komaj da je potrkal
na vrata, jih je odprl na tečaj in je priletel naravnost
v objem gospe Gusičevi. Presrečni gospod Muhič!
Začel ji je poljubljati roke, toda gospa Gusičeva je
svojega kavalirja tako prisrčno objela, da se je skoraj
popolnoma izgubil v njenem objemu.

,,Kako dolgo sem vas morala čakati, vi, dragi,
ljubi prijatelj, vi, mon ami . . .“ je očitala gospa go¬
spodu Muhiču.

,,Kako dolgo sem moral zaman hrepeneti po vas,
vi, draga, ljuba prijateljica,“ je rekel gospod Muhič.
Sedla sta na zofo. Gospod Muhič se je opravičeval,
da je prišel šele sedaj na Vinice; skliceval se je na
svoje dolžnosti, ki jih je imel kot stric, kot tovariš in
kot vojak, ker je moral skrbeti za ranjenega Kristjana;
trdil je, da je to upravičeno v vojnem času in da stoje v
takem slučaju vojaške dolžnosti nad dolžnostmi kavalirja.

„Ali niste čutili nič več od kavalirskih dolžnosti?"
je rekla gospa Gusičeva, ki ni mogla gospoda Muhiča
takoj opravičiti.

,,Draga gospa, nikoli vas ne morem dovolj pre¬
pričati o svoji ljubezni," je rekel gospod Muhič, „a
pride čas, ko bodete spoznali, da ima gospod Muhič
še zelo mlado srce." Nato je gospod Muhič začel raz¬
lagati namen svojega prihoda. „Prihajam k vam s
prošnjo," je rekel. ..Sprejmite bolnika in zdravnika
pod svojo streho. Brez dvoma bo ta kraj ugodno
vplival na zapuščenega bolnika, pa tudi zdravniku bo
lažje srce, ko bo videl svoje uspehe. Vesela družba in
prijazen kraj gotovo pospešita ozdravljenje."

„Z veseljem, dragi gospod Muhič," je rekla gospa
in prijela njegovo nežno roko. Zdelo se ji je, da dobro
razume načrt gospoda Muhiča.

Gospod Muhič ji je hvaležno poljubil roko, potem
pa je po kratkem molku začel nadaljnji pogovor.

„Govoriti moram z vami o zelo važnih stvareh,"
je rekel. Gospa Gusičeva je vedela takoj, česa se tikajo
te važne stvari. Vzdihnila je globoko in rekla:

,,Jaz nisem biia kriva, verjemite! Govorite z
Barbaro, prosim vas. Toda vi veste, kaj dela lju-

118

bežen iz ljudi. Zato se zanašam na vašo nežnost in
dobroto. 11

„Toda morda niti ne veste, da ste imeli ogle¬
duha in izdajalca v svoji hiši,“ je rekel gospod Muhič.

,,Tega nikdar ne verjamem," je rekla gospa Gu-
sičeva odločno. „Bil je vendar vaš prijatelj."

„Bil je, žal, da je bil. Bil je in ni več. Resnica
je, kar sem vam rekel."

Nato je začel gospod Muhič gospe Gusičevi pri¬
povedovati celo povest o generalovi hčeri, o Simiču,
o Don Pieru, o dvoboju in o ljubljanskem Gradu.
Gospa Gusičeva ga je strme poslušala. Gospod Muhič
je opazoval njen obraz in zdelo se mu je, da je to
ena onih žen, ki je ni zmotil njegov francoski prija¬
telj. Zato ji je spoštljivo poljubil roko.

V tem je prišla v sobo gospodična Barbara.

„Glej, gospod Muhič se je vrnil," je rekla gospa
Gusičeva.

Gospod Muhič je vstal in se priklonil gospodični.
Komaj jo je spoznal. Ko je odhajal, je bila skoraj še
otrok, z okroglim, brezizraznim obrazom, polna živah¬
nosti in nagajivosti. Sedaj je bil bled njen obraz,
nekaj resnega je bilo v njem in oči so gledale plaho,
boječe.

Komaj je mogel verjeti, da je to ista gospodična,
s katero je lovil jeseni še slepe miši po vrtu. in ni se
mu zdelo potrebno, vpoštevati njenih misli in besedi.
Tako se je izpremenila. Gospod Muhič si je moral
priznati, da je ta izprememba šele pokazala nje kra¬
soto v pravi luči, kajti vse, kar je bilo prej otročje,
skrito, nerazvito, je zdaj kazalo žensko krasoto v polni
meri. Njene oči, ki so prej gledale otročje-naivno v
božji svet, so sijale sedaj v mladostnem ognju in so
izražale skrite misli.

„Celo lepša je nego njena mati," je priznal gospod
Muhič. Daši ga je gospodična Barbara pozdravila
otroško-zaupno, kakor vselej v prejšnjih časih, je gospod
Muhič vendar videl, da to ni več ona gospodična,
kakor je bila nekdaj, ko mu je nagajala z vsemi mo¬
gočimi otroškimi neumnostmi. „Kako ste vzrastli," je
vzkliknil na glas gospod Muhič, ki si je ni upal niti

119

tikati, kakor je imel navado prej, ko ga je klicala za
svojega strica.

Sedla je na stol, si popravila lase in je rekla:

„To je lepo, da ste se srečno vrnili, gospod
Muhič. Nam je bilo zelo dolgčas po vas.“

„Sedaj vam ne bo več dolgčas,“ je rekel gospod
Muhič, ,.preskrbim vam dela dovolj. Porabil vas bom
pri bolniku.“

Nato je gospod Muhič razložil svoj načrt.

,,To me zelo veseli,“ je rekla Barbara, „videli
bodete, kako znamo zdraviti bolnike.“

Pri tem se je zagledala skozi okno.

Gospod Muhič je moral nato pripovedovati vse
velike dogodke, ki so jih brambovci doživeli na vojni.
Pil je z damama kavo in ves čas premišljal, kako bi
govoril z Barbaro o važnih stvareh, ki so mu bile pri
srcu Toda videl je, da se ne bo dalo sedaj več tako
z njo govoriti kakor prej, ko je bila še otrok. Zato
je mislil, da je bolje počakati druge prilike.

Zvečer je odšla gospodična Barbara na vrt in
gospod Muhič je mislil, da je to najprimernejši tre-
notek, izpregovoriti z njo.

Odšel je na vrt in je našel Barbaro pri utici,
naslonjeno na debelo črešnjo. Slonela je na deblu in
gledala v mrak. Ko je zaslišala stopinje, se je nevoljno
ozrla. Gospod Muhič se ji je približal z vso prijaznostjo
in ljubeznivostjo, začel je govoriti o krasoti vrta in o
romantiki lepega večera. Prijel je gospodično Barbaro
za roko in jo nagovoril s sladkimi besedami:

,,Sladko moje dete! Nisem te hotel motiti, uteho
bi ti hotel dati, kakor jo da dober prijatelj.“

Gospodična Barbara je molčala.

„Vem, da si nesrečna, golobica moja, zato je
treba govoriti . . .“

Barbara je zaihtela.

„Ne govorite o njem,“ je rekla s tako pretresljivim
glasom, da je gospod Muhič molče obstal pred njo
in ni vedel, kaj naj govori.

„Ti še ne veš, ljubica, niti ne veš . . je rekel
in jo je izkušal odvesti s seboj na klopico.

120

„Nečem vedeti, pustite me!“ je rekla Barbara,
„jaz sem tako nesrečna . .

Naslonila se je zaupno gospodu Muhiču na prsi
in dolgo plakala. Gospod Muhič je poznal take tre-
notke in je imel z mlado gospodično globoko sočutje.
Zato je ni motil, ampak ji je šepetal utehe polne be¬
sede ter jo gladil po laseh.

„Nič ne plakaj, dušica," ji je govoril, „vse bo zopet
dobro . .

„Nikdar več, nikdar več,“ je rekla gospodična,
globoko ihte, „nesrečna sem, ljubim . . .“

Počasi je gospod Muhič s svojo ljubeznivostjo
spravil Barbaro s seboj na klopico, si otiral z robcem
solze in ji govoril najslajše besede, ki so mu prišle
na misel. Ni hotel govoriti niti o Tilnu niti o Don
Pieru. Govoril je o Kristjanu in o tem, kako ga bodeta
skupaj zdravila.

Gospodična Barbara pa se ni dala tako hitro
utolažiti, v  dasi je zaupno slonela ob rami gospoda
Muhiča. Šele ko se je popolnoma zmračilo, si je upal
gospod Muhič vprašati:

„Povej mi vendar, draga moja, kako se je moglo
vse to zgoditi?"

Gospodična Barbara mu je nato zaupala vso
povest, ki se je bila dogodila na Vinicah. Gospod
Muhič je spoznal, da v tem ni bilo nikake otroške
lahkomiselnosti, ampak da je bila stvar zelo resna.

Ker ni hotel sam prenočevati na gradu, se je še
ta večer vrnil v Novo Mesto.

Po poti je premišljal, da je vendarle čudno, da ni
srečal na Vinicah gospodične Klare Vrankove s Heleno.

Nekaj dni potem se je pomikala po cesti proti
Vinicam stara odprta kočija, v kateri je sedel Kristjan.
Ob kočiji je jezdil gospod Muhič, ki je spremljal svo¬
jega nečaka na Vinice.

3 .

Ker je francoska vojska morala oditi na sever,
se je ljubljanska posadka zelo zmanjšala. Sovražnik je
imel v svoji oblasti glavno mesto države in vse važ¬
nejše trdnjave; vendar je bilo treba paziti na vsako

121

gibanje ravno zato, ker je Avstrija polagala svoje nade
na oboroženo ljudstvo. Francoske posadke niso bile
nikjer varne, dasi je bila zmaga dobljena.

Avstrijska armada je bila premagana in razbita,
nadvojvoda Karel je po zadnjih bitkah odpasal svoj
meč in se je odpovedal poveljništvu. Nikogar ni bilo,
ki bi se bil upal zbrati novo cesarsko vojsko. Vsem
se je zdelo, da bi bil vsak boj zaman. Edino v ljudstvu
se je še oglašal bojni duh, ki so ga bile zbudile pesmi
in navdušeni govori raznih bojaželjnih ljudi. Govorilo
se je o bojih v Španiji, kjer se je ljudstvo uprlo Fran¬
cozom, Tirolci so zmagovali nad francosko vojsko . ..
Vse to je budilo še ne ugaslo iskro navdušenja.

Napoleon je dobro poznal svoj položaj, zato je
hotel izkoristiti svojo zmago. Nastanil se je v cesarskem
gradu na Dunaju in je začel pogajanja z avstrijskim
cesarjem. On ni bil mož, ki bi čakal in odlašal. Bil je
na vrhuncu svojih zmag in se je tega dobro zavedal.
Njegove posadke so držale dobljena mesta in ni se
bal niti kmetske vojske. Bil je zmagalec nad avstrijsko
cesarsko vojsko, in zdelo se mu je nevredno, da bi se
moral ukvarjati z oboroženimi kmeti. Zato je izdal
stroge ukaze svojim poveljnikom, da s smrtjo kaznu¬
jejo vsak najmanjši poizkus, ko bi se drznili oboroženi
kmetje motiti francoske posadke. Toda tega ukaza po¬
veljniki niso mogli popolnoma izvesti, ker jim je
manjkalo moči. V vojni, ki je trajala skoraj dva meseca,
je izgubila francoska vojska vkljub svojim zmagam
toliko svojega moštva, da ni bilo mogoče zasesti vsa¬
kega kraja s tako močno posadko, kakor bi bilo po¬
trebno. Zato se je zgodilo v več krajih, da so Francozi
imeli v oblasti glavno mesto, toda v posameznih
manjših mestih in po deželi so bile še avstrijske po¬
sadke. Marsikje si francoska posadka ni upala iz svojega
mesta, ker so se po okolici zbirale oborožene čete.

Napoleona v njegovih načrtih to ni motilo. Bil
je zmagalec in bil si je svest svoje zmage; ker pa je
rabil mnogo vojske na severu pri glavnem mestu,
hoteč s tem pokazati svojo veliko vojno silo, so mo¬
rale trdnjave na jugu zmanjšati svoje posadke, kolikor
je bilo mogoče. Zato se je tudi francoska posadka v

122

Ljubljani zelo zmanjšala in se je omejila samo na
mesto in na Grad. Francozi so utrdili Grad in so se
pripravili na vsak napad od te ali one strani. Pazili
so tudi na to, da je bilo mesto dobro zastraženo; ka¬
zali so se neustrašene in so meščanom radi govorili o
veliki moči svoje posadke.

Meščani so se privadili novih gospodarjev in so
jim izkušali postreči po svoji moči. Enako so bili
Francozi z meščani zelo vljudni; plačali so vse, kar
so potrebovali, in častniki so pazili, da vojaki niso
preveč nadlegovali ljudi. Nekega vojaka, ki je okradel
svojega gospodarja, je dal poveljnik javno pred stolno
cerkvijo ustreliti.

Ker se je posadka zmanjšala in se je po gredah
že začela novina, niso meščani trpeli niti draginje niti
pomanjkanja. Enako se jim je prikupil francoski po¬
veljnik s tem, da je odpustil smrtno kazen vsem onim
vojakom, ki so se bili na Gradu uprli.

Tako so bili meščani zadovoljni, da se je vse
zgodilo brez večje nesreče, da ni nihče zažgal in raz¬
rušil mesta. Bali so se, da bi ne prišla odkod avstrijska
vojska, da bi zopet ne nastal boj; dasi je njih srce še
vedno bilo navdušeno za zmago avstrijske vojske,
so si vendar želeli miru, posebno potem, ko so dali
Francozi javno razglasiti slavno Napoleonovo zmago
pri Wagramu, ki jo je francoska posadka v Ljubljani
proslavila z vsemi svečanostmi. .

Helena je živela z gospodično Klaro v svoji hiši
na Glavnem Trgu in se ni mnogo zanimala niti za
važne dogodke v Ljubljani in po drugih mestih, niti
za one francoske častnike, ki so polnili vsak večer
ulico pod njenimi okni. Gospodična Vrankova pa je
bila zelo vznemirjena pri vsaki novici, ki se je raznesla
po mestu. Dasi nikakor ni privoščila Francozom zmage,
je vendar zelo rada videla francoske oficirje. Sovražila
je francoske vojake, ki so se ji zdeli pravi potomci
tistih revolucionarjev, ki so pred nekaj leti morili v
Parizu visoko gospodo, toda v oficirjih je videla ljudi
one visoke francoske družbe, po kateri se je zgledoval
ves svet. V  tem je ni motila nje globoka vdanost in
ljubezen do starega avstrijskega cesarskega dvora.

123

Videla je v častnikih le ljudi svojega stanu, ki izpol¬
njujejo vojaško dolžnost, kakor jim veleva povelje
njihovega poveljnika, ne sovražnikov države. Don Pier,
ki je bil postal stalen gost pri gospodični Vrankovi, je
imel med francoskimi oficirji mnogo prijateljev, ki jih
je rad privedel s seboj, da se je stara gospodična mogla
zabavati v njihovi družbi. Gospodična Klara se je res
nekolikokrat zaljubila v razne francoske kavalirje in je
želela, da bi bila njena hiša zbirališče vseh pravih
izobraženih ljudi.

Helena ni bila tako navdušena za francoske oficirje
kakor gospod čna Vrankova, morebiti zato ne, ker ji ni
ugajal Don Pier. Njegovo vedenje se ji je zdelo sum¬
ljivo; ni mu mogla odpustiti njegovih skritih nakan, ki
so polnile vse njegovo življenje. Ni ji bilo neznano,
da je bil od prvega začetka gospodični Klari več nego
navaden kavalir; po mestu se je govorilo, da zahaja
v hišo zaradi gospodične Helene. Zato je Helena le
malo govorila z njim in se ji je zdelo čudno, da tako
dolgo traja njegovo prijateljstvo s Kristjanom.

Ko je padla Ljubljana, ni več dvomila, da so bile
njene sumnje upravičene. Od onega dne je sovražila
tega človeka. Zato se ni mogla navdušiti niti za ono
družbo, ki je hodila z njim. Čutila je dobro, da jo
obožujejo francoski oficirji, toda ljubiti ni mogla no¬
benega iz njih. Tem češče pa je mislila na Kristjana
in na njegovo usodo. Zdelo se ji je, kakor da je iz¬
gubila dragega prijatelja iz mladosti. Bilo ji je neznano,
kaj se je zgodilo z njim. Med onimi, ki so prišli z
Grada, ga ni bilo . . .

Don Pier, ki jo je drugega dne posetil, je trdil,
da je padel. Govoril je to brez čuvstva, da je Helena
vstala pred njim in rekla:

„Vi to sporočate kot njegov prijatelj in nimate
niti besedice sožalja.“

„V takih časih preneha prijateljstvo,“ je rekel
Don Pier, „in do sedaj^ nisem vedel, da bi vam moral
izražati svoje sožalje. Žal, da je padel, kot . .

„Molčite,“ je zaklicala Helena z zapovedujočim
glasom in se je komaj premagala, da mu ni rekla iz
oči v oči vsega, kar je mislila o njem.

124

Odšle se je Don Pier izogibal pogovoru z njo.

Ko je odšel Don Pier iz mesta, ji je bilo laže
pri srcu. Zvečer je slonela na oknu in mislila na
Kristjana. Slišala je, da so Francozi odpeljali ujetnike
in ranjence na grad Fužine, in se je odločila, da po-
seti ranjence . . .

Drugega dne je v predsobi pri generalu Guetardu,
poveljniku francoske posadke, sedela dama, v črno
opravljena, ki je hotela govoriti z generalom. General
jo je sprejel zelo prijazno in jo vprašal, zakaj želi
govoriti z njim.

„Prositi sem vas hotela, da bi smela posetiti
jetnike in bolnike na Fužinah,“ je rekla Helena.

„Imate med njimi sorodnike ?“ je vprašal general
z resnim obrazom.

„Ne,“ je odgovorila Helena, „iščem med njimi
drago bitje.“

„Torej ženina,“ je rekel general, ki je bil pre¬
pričan, da ima pred seboj neomoženo ženo.

„Tudi ne,“ je rekla Helena, ,,je to moj prijatelj.“

„Prijatelj,“ je ponovil general. „Hm, mislim si,
da je prijatelj. Ali veste, da je tam?“

„Tega ne vem, samo mislim/ 1  je rekla Helena.

General jo je dolgo gledal brez besedi.

„Vi veste, da neradi spuščamo neznane ljudi v
take kraje in naj so to tudi ženske.“

„Moja hvaležnost vam ne izostane/ 1  je rekla
Helena.

,,Da, dovoljujem vam, krasna gospodična, želim, da
bi našli v najboljšem stanju tega, kogar iščete/ 1  je rekel
general. Podal ji je roko in ji pogledal globoko v oči.

Helena se je pri tem vznemirila. Toda general se
je zasmejal in je rekel:

„Ne bojte se, krasna dama, mi smo vendarle
Francozi. Veseli me, da imam v svojem mestu krasoto,
kakor ste vi, in spoštujem čuvstvo, s katerim iščete
svojega prijatelja. Morete se zanašati na mojo na-
klonjenost.“

Helena je zahvalila generala za njegovo lju¬
beznivost, vzela vizitko, ki ji jo je general izročil, in
se je še tega dne odpeljala na Fužine.

125

Pri vhodu je stala francoska straža; v veži je
sedelo nekoliko vojakov. Seržant, ki je sprejel Heleno
pri vhodu, se je ponudil, da jo spremi po sobah, kjer
so ležali bolniki. Težak je bil vzduh po celem gradu.
Bolniki so ležali ranjeni na slami po tleh, mnogi so
bili kakor mrtvi, drugi so se nemirno obračali. Zdravnik
je z nekaterimi pomočniki hodil okoli ranjenih in jim
podajal zdravila.

Heleno je obšla groza, ko je vstopila v te pro¬
store. Zdelo se ji je, da je nemogoče tako najti, kar
išče. Zato je imenovala seržantu Kristjanovo ime. Ser¬
žant jo je odvedel s seboj, pregledal je zapisnik imen,
toda Kristjanovega imena ni bilo med njimi, niti med
bolniki niti med jetniki.

Na vrtu je videla Helena ranjene vojake, ki so
se izprehajali po stezah in polegali v sencah dreves.
Gledala jih je dolgo, kakor da hoče med njimi zagle¬
dati tudi njega. Bili so sami tuji, zarastli, divji obrazi.

„Niti med bolniki niti med jetniki,“ je oda evalo
od vseh strani.

Z žalostnim srcem se je odpeljala Helena nazaj
v mesto.

Ves večer je bila nemirna in spati ni mogla vso
noč. Bolj in bolj je čutila, da se je storila velika iz-
prememba v njenem življenju, da je izgubila več, nego
je mislila prej.

Drugi dan je Helena obiskala Kristjanovo hišo
na Bregu. Bila je opustošena in zapuščena. Povsod
se je poznalo, da so v njej brezobzirno gospodarili
vojaki . . . Stala je na mestu, kjer je imela vladati
kakor kraljica. Tako ji je pisal po zimi v pismu. Sedaj
je bila to velika, težka razvalina. Čutila je, kakor da
stoji na razvalinah lastne sreče. Zaželela je ven iz
mesta, na deželo, da bi v tihoti in samoti pozabila
na vse to.

Gospodična Klara ni hotela slišati o tem, da bi
odšli iz mesta. Zato je Helena sklenila, da odide sama.
Dala si je pripraviti kočijo in je pospravila svoje
stvari. Gospodična Klara je plakala nad nehvaležnostjo
svoje gojenke in si ni mogla razlagati, kaj je privedlo
Heleno do tega, da hoče oditi.

126

Helerm si ni dala zapovedovati; hotela je biti
svobodna. Česar gospodična Vrankova ni pričakovala,
se je zgodilo. Helena se je odpeljala. Toda pri vožnji
iz mesta jo je ustavila francoska straža. Morala se je
vrniti.

Drugega dne se je pojavil zopet Don Pier v mestu.

Posetil je gospodično Vrankovo in rekel:

„Popolnoma naravno je, da ne puste iz mesta
ljudi, ki poznajo položaj, kajti Dolenjska je še polna
vojske. 11

4 .

Južna avstrijska armada, ki se je umikala proti
severu, da bi šla na pomoč glavnemu mestu države,
je bila prisiljena, se umakniti na Ogrsko do reke Rabe.
Zato ni mogla priti o pravem času na bojišče in se
ni mogla združiti s severno armado, ki je bila med
tem potolčena. Posadke, ki so ostale po mestih in
trdnjavah, so vztrajale na svojem mestu, toda bile so
brez sile, ker so bile zapuščene in osamljene. Ostale
so zato, ker jih ni sovražnik napadel. Med tem se je
nemirna črna vojska še vedno zbirala po deželah.
Ljudje so videli, kako se umika cesarska vojska, ne
da bi branila domačo zemljo, ne da bi napadla so¬
vražnike. Sedaj, so mislili, je prišel čas, ko je treba
braniti domovino z lastno močjo proti tujim četam.
V tem času so vasi ob cesti ostale prazne, v oddaljenih
vaseh so se zbirali oboroženi ljudje. Nastale so posa¬
mezne čete, ki so se prikazale zdaj tu zdaj tam in
so budile po vaseh bojno navdušenje. Te čete so se
bolj in bolj bližale glavnemu mestu ter se skrivale po
vaseh in po gozdih ob cestah, ki vodijo na Dolenjsko.
Toda zgodilo se je kakor po navadi: ko so bili skupaj,
— ni bilo sovražnika. V teh četah so bili ljudje, ki so
bili željni boja in so hoteli proslaviti svoje ime; njih
romantične duše so sanjale o bojih in o slavi in so
si predstavljale vse tako, kakor je pripovedoval v zimski
noči ded za pečjo. Mladi ljudje so se jim pridružili
radi, ker se jim je zdelo prijetno, da so živeli na pol
vojaško življenje. Vina je bilo ono leto mnogo in
povsod je bila vesela družba. Dobrih pripovedovalcev

127

ni nikdar nedostajalo; taka je natura takih ljudi, da se
zamislijo in zasanjajo in mislijo, da je vse resnica,
kakor se jim zdi. Rad se je človek razgovoril o vojni
in o starih časih; in povedal je vse. kar je vedel o
vojskah, roparjih, o hajdukih in turških tatovih, o starih
vitezih in o čudnih dogodkih, z r aven pa se smejal pri
vinu. Kdo bi šel delat ob takem času? Ali ni bolje,
držati pripravljen svoj ostnik in čakati, kdaj udari v
zvoniku plat-zvona? Ako je cesar ukazal, je gotovo
potrebno ... To je bil duh, ki je vladal po deželi. —

Najbolj znana četa črne vojske so bili zeleni lovci,
ki so bili prišli z Gorjancev in so nosili zeleno obleko.
Njih vodja je bil Marko Muhič, ki je preživel vse svoje
življenje v lesovih in ga je šele vojna izvabila, da je
zapustil svoje kraje in odšel z „lovci“ proti Ljubljani,
kjer je stikal za sovražniki. Upal si je ostajati v bližini
mesta in je opazoval gibanje francoske posadke. Po¬
šiljal je poročila poveljniku posadke v Novem Mestu,
toda poveljnik je ostal v mestu in se ni menil niti za
črno vojsko niti za zelene lovce. Bil je zadovoljen, da
je pot od Ljubljane do Novega Mesta dovolj dolga in
da bodo morda oboroženi ljudje na poti toliko ovirali
sovražnika, da se prej sklene mir, nego se Francozi
odločijo za napad na Novo Mesto.

Gospod Muhič je živel na Vinicah v popolni za¬
dovoljnosti. Posebno ga je veselilo, da se je Kristjanu
zdravje hitro vračalo in da mu je zelo pomagal „vi-
niški zrak,“ kakor je to imenoval gospod Muhič. Ni
vedel, ali naj te velike uspehe pripisuje svojim zdrav¬
niškim zmožnostim ali skrbljivi ljubeznivosti gospe
Gusičeve ali požrtovalni postrežljivosti gospodične Bar¬
bare. Bil je v resnici vesel, kadar je sedel v senci na
vrtu in je gledal na prijazni gradič pred seboj. Gospa
Gusičeva je bila čimdalje bolj ljubezniva in je storila
vse, da bi bilo življenje na Vinicah prijetno in veselo.
Gospod Muhič si je s čim dalje večjo gotovostjo pred¬
stavljal, da se bo nekoč podpisoval ne le kot „chevalier
de Miissitz", ampak tudi kot ,,gospodar na Vinicah".
Kristjan in Barbara sta si postala zelo dobro prijatelja.
Kadar je Kristjan sedel v svojem naslonjaču na verandi,
je sedela Barbara ves čas poleg njega in mu je stregla

128

s tako sestrsko ljubeznijo, da jo je moral gospod Muhič
neštetokrat pohvaliti. Mislil je, da dela ta sestrska lju¬
bezen prave čudeže pri zdravljenju. Pa tudi gospodična
Barbara je bila pri tem srečna; pozabila je na svojo
lastno nesrečo, ko je mislila, da pripravlja srečo drugim,
kajti smatrala se je za Helenino namestnico. S Krist¬
janom sta mnogo govorila; oba sta se izogibala po¬
govoru o tem, kar bi ju spominjalo na lastno nesrečo.
Pogosto sta se zagovorila tako, da se je med tem že
zvečerilo in ju je gospod Muhič moral opomniti, da
večerni hlad zdaj lahko še škoduje Kristjanu. Gospod
Muhič je imel ob takih prilikah z „otrokoma“ veliko
veselje in je upal, da bo kmalu konec viharjev in da
se začno solnčnojasni dnovi sreče.

Vkljub temu ni držal rok križem in se ni samo
zabaval pri pogledu na tiho v  srečo, ki se je za nekaj
časa naselila na Vinicah. Čutil je v sebi še vedno
brambovskega častnika; za njega še ni bila vojna kon¬
čana in to tem manj, ker se Francozi niso upali na
Dolenjsko. Zato se je zanimal za vse novice, ki jih je
slišal od domačih ljudi ali popotnikov.

Pogosto je jezdil v Novo Mesto, ker je tam mogel
zvedeti najboljše novice.

Poleg novic je imel gospod Muhič tudi razne
druge namene, ki so ga vodili v mesto. Ni mogel po¬
zabiti, da so mu konjarji ukradli konja in da je pri
tem izgubil svojega hlapca, ki gotovo ni odšel od
njega sam, ne da bi se poslovil. Konj je imel visoko
ceno, toda gospod Muhič ni hotel, da bi se mogel
kdo bahati, da mu je ukradel konja in da za to ni bil
kaznovan. Radi tega je sklenil, da ne bo miroval,
dokler ne poplača konjskim tatovom po zaslugi.

Poleg konjarjev se je gospod Muhič v mestu
vselej spominjal Tilna, toda nikdar ga ni našel. Tudi
zvedeti ni mogel nič posebnega o njem. Gospod Muhič
je mislil, da se potika kje po gozdih z zelenimi lovci
in si tam zdravi svoje srčne rane. Ker pa tudi zeleni
lovci ničesar niso vedeli o njem, si je mislil gospod
Muhič, da se je v mladeniču kri pomirila in da se je
vrnil domov k svoji bogati teti. Zato je sklenil, da
ga poišče na njegovem domu v znanem dvorcu ob

129

dolenjski cesti in ga zopet pridobi za gospodično
Barbaro.

Take načrte je imel. Zaupal jih sicer ni nikomur,
le to je bilo vsem znano, da je konjskim tatovom na¬
povedal boj na življenje in smrt; ljudje so s spošto¬
vanjem izgovarjali njegovo ime, ki je postalo strah
tatov in razbojnikov.

Gospod Muhič se je že pripravljal na pot, da
poišče Tilna na njegovem domu, ko ga je nekoč ne¬
nadoma srečal v mestu. Njegov obraz je bil shujšan
in zagorel. Gospod Muhič ga je prijateljski objel in
ga je povabil takoj s seboj v gostilno.

„Kje si hodil, Tilen?“ ga je začel izpraševati.

,,V Ljubljani sem bil,“ je odgovoril Tilen, kakor
da pripoveduje kaj popolnoma navadnega.

Gospod Muhič je premeril mladeniča od glave
do nog.

„V Ljubljani?" je vprašal.

„Da. Pogledat sem šel, kaj delajo naši ljubi
Francozi.

„Vrag te vzemi," je zagodrnjal Muhič.

,,Kakor vidite, sem se vrnil živ in zdrav."

,,Ko bi te ne videl pred seboj, bi tega ne verjel,"
je rekel gospod Muhič.

„In vendar je resnica. Rekel sem vam, da ga
poiščem."

„K;oga?“

,,Se vprašujete!“ je vzkliknil Tilen in udaril z roko
ob mizo. „Vašega prijatelja!"

,,Verjemi, da sem mu jaz sam največji sovražnik!
Toda, kako si ga iskal?" je vpraševal gospod Muhič.

„Kako? Kako se iščejo ogleduhi, izdajalci, zape¬
ljivci, vohuni in druga taka ničvredna sodrga? Z nožem
v roki!" Pri teh besedah je vrgel Tilen dolg lovski
nož na mizo. Bil je lep, svetal, dragoceno okovan in
dobro nabrušen. Gospod Muhič je presenečeno strmel
v mladeniča pred seboj; nikdar ni v njem pričakoval
take predrznosti in vročekrvnosti.

„Pa — kako si to storil?" je izpraševal dalje.

9

130

„Kako? Vzel sem nož, nabrusil sem ga in sem
ga zataknil v prsi. To je tako, kakor se to godi povsod.
Nato sem odšel v Ljubljano."

,,To je ravno vprašanje: kako si mogel . . .“

,,Kako sem mogel priti v mesto?"

„Da, to sem hotel vedeti."

„Prišel sem kot kupec," je pripovedoval Tilen
tiho, „imam doma človeka, ki je vsega zmožen. Zju¬
traj, ko je ležala megla, smo se usedli v čoln, ki nas
je čakal na Ljubljanici. Pluli smo po reki in ko smo
pripluli v trnovski pristan, nas ni mogel nihče raz¬
ločevati od ljudi, ki pripeljejo tja vsak dan sočivja,
poljskih pridelkov in drugih stvari za na trg. Odšel
sem v mesto in sem ga iskal ves dan. Ni mi bila
sreča mila, nisva se srečala."

Gospod Muhič je brez besedi gledal na Tilna,
ki je vse to pripovedoval, kakor da je šel v mesto na
trg in ne maščevat svojo ljubico z lovskim nožem.

,,Nista se srečala," je ponovil nazadnje.

„Nisva se srečala in zdi se mi, da je bilo to
mogoče le, ker njega ni v mestu, ampak vohuni kje
po deželi. Zdi se mi, da je to zelo potrebno, kajti
francoske vojske je v Ljubljani tako malo, da se sami
sebi čudijo, kako da jih nihče ne napade."

,,Kaj govoriš?" je vzkliknil gospod Muhič.

„Zdi se mi, da smo bežali pred strahom in da
nas je še zdaj strah."

Gospod Muhič je vstal in je objel Tilna.

„Zdaj šele vidim, kakega vrlega dečka sem imel
v svojem krogu," je rekel, „verjemi, da me nič ni
tako bolelo, kakor to, da sem te izgubil. Toda če je
ta nesreča prinesla za našo stvar tako važne novice,
tedaj to ni bila nesreča; bilo je vse samo usojeno,
da si ti iskal sovražnika po Ljubljani in si nam po¬
kazal neprijatelje. Kakor gotovo stojim pred teboj,
tako gotovo te ne bodemo pustili, da bi ga hodil
iskat sam, ampak ga poiščemo skupaj . . .“

,,Kako to mislite?" je vprašal Tilen.

,,Prijatelj čuti s prijateljem in ga ne zapusti v
nobeni nesreči. Mi vsi čutimo s teboj, hočemo se tudi
skupaj s teboj maščevati. Tudi — mimogrede rečeno

131

— gospodična je nesrečna, mlada je bila in neizku¬
šena, toda sedaj plaka revica . .

Tilen je prijel za nož.

,,Nikogar ne potrebujem," je rekel, „niti vas, niti
drugih, niti njenih solz, pojdem sam in — najdem ga.“

Toda gospod Muhič se ni dal ustrašiti, dasi je
videl, da v mladeniču divja jeza in strast.

„Nikakor nečemo segati v tvoje pravice," je
rekel, „le kot prijatelji stojimo s teboj. Njega prepu¬
stimo tebi, ker imaš z njim svoj račun, mi pa, ki slu¬

žimo domovini, obračunamo tudi po svoje. Tega nam
ne more nihče braniti. Ti imaš svojo pravico, mi
imamo dolžnost, ti moreš, ako hočeš, mi moramo.
Razumeš torej, kaj sem hotel reči. Zvit si, to ti pri¬
znavam ; kajti nam ni prišlo na misel, da bi se pre¬
oblekli v kupce in bi se pomešali med branjevce. Tudi
ne bomo nikogar iskali s skritim nožem na prsih. To
je pravica osebnih maščevalcev. Mi bomo prišli pri
vratih v mesto, oblečeni v vojaški obleki, z orožjem
v roki. To je dolžnost vojaka, ki služi domovini."

„Ako to dolžnost čutite, bi jo bili morali že iz¬

polniti."

Gospod Muhič mu je položil roko na ramo.

„To veš, dragi moj, da bi se že tudi zgodilo,
ako bi bil gospod Muhič poveljnik dolenjske vojske.
Sedaj pa zapovedujejo drugi. Treba jim bo šele do¬
kazati, kaj je njih dolžnost. To stvar prevzamem jaz
nase. Ali nečeš oditi z menoj na Vinice? Tam leži
moj nečak Kristjan, ki je padel na Gradu. Lahko bi
napravili skupaj načrt."

Tilen je nekaj časa molčal, potem pa je rekel:

,,Dokler ta nož ne bo krvavel v njegovi krvi,
me ne vidite niti tu niti na Vinicah."

Gospod Muhič ga je objel in ga je začel z naj¬
lepšimi besedami prositi.

„Ne prenagli se, dragi moj, veš, da si izgubljen
in da te ne reši nihče, ako te dobe. Mi te hočemo
rešiti pogube in ti dati priliko, da izvedeš svoj namen;
tebe pa ohranim našim prijateljskim dušam in tvoji
nesrečni gospodični."

9 *

132

Vkljub vsem sladkim besedam ni hotel Tilen oditi
z gospodom Muhičem na Vinice niti ni hotel ostati v
Novem Mestu.

Prespal je noč pri ,,Petelinčku“ in je odjezdil
takoj drugega dne.

Gospod Muhič pa je delal nove načrte.

5 .

Egid je živel na svoji pristavi mirno življenje in
se je tako zanimal za svoje gospodarstvo, da je pri
tem skoraj popolnoma pozabil na vojno.

„Glej, zdi se mi, da sem bolj rojen za kmeta
nego za vojaka,“ si je govoril včasih, ko je stopal po
polju in je ogledoval žito. Letina je dobro kazala.
Viharna pomlad je prešla in mirno poletje je ugodno
vplivalo na žita. Vsa dolina okoli Krkovega je bila
kakor zlato zibajoče se morje; žita, polna težkega
klasja, so se valovila po njivah. Po stezah med njivami
je hodil Egid pogosto v večerni čas, ko se mu je zdela
pokrajina najkrasnejša. Tam ga je vedla pot proti gaju,
kjer so se oglašali ptiči, nato je krenil po obronku
navzgor in je gledal z zadovoljnim obrazom po svojem
posestvu. Čutil je, da je to njegov svet, njegova do¬
movina, njegova sreča. Nič na svetu bi mu je ne moglo
nadomestiti.

„In ko bi jo izgubil po pravdi ali kakorkoli," si
je govoril večkrat, „delal bi na njej kot najemnik,
dokler bi si je ne prislužil." Tako je ljubil to zemljo,
to pokrajino, to dobro polje, ki je z bogatimi darovi
povračalo ljubezen svojemu gospodarju. Pogostoma se
je spomnil Egid onih težkih noči, ki jih je imel, ko
je bil razglašen Napoleonov ukaz. Napoleon je pretil,
da uniči posest brambovskih častnikov in jim odvzame
njih imetje. Takrat je Egid često pozno v noč mislil
na svoj dom. Vzvišena se mu je zdela dolžnost, služiti
z orožjem v roki cesarju in domovini, toda težka bolest
je motila bojno navdušenje, ako je pomislil na svoj
dom. „Ako smo vredni kazni zato, ker služimo cesarju
in domovini, naj kaznuje zmagalec nas po svoji volji,
toda posest je nekaj tako svetega, da se zdi, kakor

133

da bi kdo oskrunil svetišče, a ne ubil svečenika.*'
Tako je mislil Egid; zato je s tako ljubeznijo hodil
po svojem polju in se je s ponosom oziral na sive
zidove stare pristave. Dokler je ni zapustil, se mu ni
zdela stara, šele ko se je vrnil, je videl, da bi bilo
treba marsikaj popraviti. Toda bilo je skoraj greh, se
dotakniti teh častitljivih zidov. In kaj bi se dalo po¬
praviti? Včasih je novo slabše od starega. Vendar je
videl, da bo treba nove opeke na streho, novih oken,
novih ograj. „Ako bi bila Alenica tukaj vzrastla skupaj
z menoj," je premišljal Egid, „ne bi bilo treba po¬
pravljati, kajti vse bi se ji zdelo tako lepo in prijazno,
vse bi ji bilo tako znano in domače, da bi ljubila vse
tako, kakor je zdaj, in bi ne želela izpreinemb. Toda
navajena je mesta in lepote in zdelo bi se ji vse to
starinsko in ničvredno. Zato bo treba popraviti."

Tako je delal načrte za bodočnost in je skoraj
pozabil na to, da traja še vojna in da je vojak, ki je
s prisego obljubil, da pojde zopet na boj, ako ga bo
potrebovala domovina.

Spominjal se je vendar z veseljem pretekle pomladi.
Zvečer je včasih ostal pred svojo brambovsko obleko,
ki je visela v kotu. Ugajala mu je še vedno. Pri tem
je mislil na vse dogodke, ki jih je doživel na pohodu
brambovcev. Ob takih trenotkih mu je prišla podoba
Alenice tako živo pred oči, da jo je skoraj poljubljal
v mraku pred seboj. Mislil je pri tem na svoje zadnje
dni v Ljubljani ter si je predstavljal bodoče čase v
najlepših slikah.

Dan za dnem je čakal Egid gospoda Muhiča, da
bi odšla skupaj v Belo Krajino, obiskat Simiča in
njegove goste. A gospod Muhič je imel tako važne
in nujne opravke, da je skoraj popolnoma pozabil
na svojega tovariša. Zato se je Egid odločil, da
pojde sam v Novo Mesto in da tam poišče gospoda
Muhiča.

Toda nekega dne je zagledal Egid po cesti med
poljem brzega jezdeca, o katerem niti trenotek ni mogel
dvomiti, kdo da je. Res je bil gospod Muhič, ki je že
iz daljave migal z roko, ko je videl mladega gospo¬
darja pred pristavo. Egid mu je šel naproti in ni mogel

134

skriti velike radosti, ki ga je obšla v tem trenotku.
Dvignil je obe roki in klical na ves glas:

„Pozdravljen, gospod Muhič!“

Gospod Muhič je kmalu prijezdil do njega, skočil
je s konja in objel Egida.

„Človek bi te skoraj ne našel v tej sveti samoti,“
je rekel, „živiš sredi gozdov, kakor Anton puščavnik.
Sicer, če se ne motim, je bil tudi tvoj patron prijatelj
lesnih samot. V resnici me zanima tvoj dom. Po pra¬
vici rečeno, ako bi jaz imel že zdaj kako besedo na
Vinicah, ne hotel bi se pravdati za to samoto, ki leži
že skoraj onkraj sveta. Prepustil bi jo z veseljem takim
samotarjem, kakor je brambovec Egid. Tukaj bi se res
človek lahko svetu odpovedal. Sedaj se ne čudim, da
te niso motile . . . No, kaj bi! Vsi ne moremo biti
enaki in kaj bi bilo z učiteljem, ako bi vsi učenci bili
kakor on: izgubil bi pravico do življenja . . .“ Te be¬
sede gospoda Muhiča je zmotil hlapec Andrej, ki je
prišel preko dvorišča in obstal pri vratih.

„Kakor vidim, ste vsi živi in zdravi,“ je rekel
gospod Muhič.

Andrej je prijel Muhičevega konja za uzdo in ga
odpeljal s seboj. Pri tem ga je z zvedenim očesom
premeril od vseh strani in je priznal, da ima gospod
Muhič dobrega konja; odpeljal ga je v hlev in ga je
privezal med domače konje rekoč:

„Sedaj si morete kaj povedati o vojni.“

Egid je vedel gospoda Muhiča s seboj po dvo¬
rišču in mu je začel razkazovati svoje gospodarstvo na
pristavi. „Res škoda, da nisem prišel na oglede,“ je
rekel gospod Muhič, sicer bi me stvar bolj zanimala.
„Ako postanem gospodar, se mi zdi, da bom potre¬
boval učitelja, kajti v tem sem jaz ravno tako tujec,
kakor si bil na primer ti v vojaških zadevah, dokler
nisi prišel v mojo šolo. Včasih se namreč nismo
ukvarjali s takimi stvarmi, kakor je gospodarstvo; sedaj
nas morda tudi to doleti. Mi smo se učili samo dvoje
dozdaj potrebnih stvari: rabiti orožje in ljubiti ženske.
Časi se izpreminjajo. Morda se bomo na stara leta
učili, kako je sestavljen plug in po čem je žito na
tržišču. Sicer moram priznati, da so različni ljudje na

135

svetu in da nismo ustvarjeni vsi za eno. Celo konj ne
moreš porabiti vseh enako. Deni svojega jezdeca pred
plug in pogine ti od sramote in žalosti.“ Tako je modroval
gospod Muhič in ogledoval pristavo od vseh strani; uga¬
jala mu je zelo. Pri njegovi gostobesednosti je Egid komaj
našel primeren trenotek, da ga je vprašal po novicah.

„Da, novice,“ je rekel gospod Muhič, „zaradi njih
sem prišel. To veš, da bo zopet vojna.“

„Zopet“, je ponovil Egid.

,,Nič se ne čudi, ampak veseli se! Odideva takoj
v Belo Krajino jemat slovo.“

Egid je povabil gospoda Muhiča na pijačo v svojo
sobo. Tam mu je gospod Muhič razložil svoj načrt.
Pri tem si ni mogel kaj, da bi ne bil pohvalil dobrega
Egidovega vina s sledečimi besedami:

„Kakor vidim, nima tvoja pristava samo slabih
lastnosti pravega samostana, ampak ima tudi dobre;
kajti poleg samostanske samote pijem tukaj tudi samo¬
stansko vino, ki je še vedno najboljše. Mislim, da si
ga pripravil za svatbo.“

„Ako nas vojna ne vzame, pomnožim svoj samo¬
stan res za eno osebo,“ je rekel Egid in je nalival
vina v čašo gospoda Muhiča.

„Samo da pride s tem v nevarnost ena najvaž¬
nejših samostanskih čednosti," je rekel gospod Muhič,
„zdi se mi, da bom celo boter tvojim bodočim me¬
nihom, ki se bodo rodili iz tega samostanskega para."

„Upajmo," je rekel Egid.

„Prostora je dovolj," je rekel zopet gospod Muhič,
,,dvorišče je tudi obširno in jedi ne bo manjkalo;
moram priznati, da ni nikakih zaprek in zadržkov".

„Ako bo pristava moja, gotovo ne," je rekel Egid.

Na to sta veselo trčila na srečo in zdravje bo¬
dočega samostanskega zaroda.

Popoldne sta se odpravila na pot . . .

Gospod Muhič je dobro poznal oba Simiča, ki
sta gospodarila na svojem posestvu v Beli Krajini.
Bila sta oba že priletna, pri tem pa zdrava in silna,
velike postave, korenjaškega telesa; bila sta si v

136

marsičem podobna, le da je nosil starejši brat Štefan
Simič veliko, gosto brado, brat Juri pa je imel le dolge
brke, ki so bili znani daleč na okoli, tako da so govorili
ljudje: Ima brke, kakor Juri Simič. Te značilne brke je
podedoval po svojem očetu tudi sin Juri; bili so stalna
dediščina v Simičevem rodu, podedoval jih je sin po
očetu in lahko jih je vsakdo videl na nekaterih slikah,
ki so v visele v kriški graščini v „dvorani starih dedov 11 .
Brat Štefan je bil gospodar na posestvu in je bil znan
kot predrzen lovec na medvede; o tem so se pripo¬
vedovale razne povesti v lovskih krogih. V svoji mla¬
dosti je preganjal hajduke, vlahe in razne roparske
bande, ki so polnile gozde ob vojaški granici. Bili
so to predrzni ljudje, od katerih so mnogo trpeli po¬
potniki in domači ljudje. Nekoč je zalotil Štefan Simič
celo četo v vasi in se je zagnal med nje s tako silo,
da so pobegnili na vse strani. Poslej ni imel več miru
pred njimi. Zalezovali so ga povsod in so si ga upali
celo obiskati na njegovem lastnem posestvu. Toda
Simič je poznal te ljudi in se ni dal prekaniti. Odšel
je vselej srečno raznim zvijačam, s katerimi so ga
izkušali dobiti v roke. Vedel je, da se hočejo maščevati
nad njim, zato je bil vedno pripravljen na napad.
O teh bojih z roparji so pripovedovali ljudje po vaseh
mnogo povesti.

Brat Juri Simič je bil v svojih mladih letih
vojak in se je bil udeležil obleganja Belgrada pod
generalom Lavdonom. Pri tem je bil ranjen v desno
roko, ki je bila od tega časa trda. Juri Simič je rad
pripovedoval o svojih vojaških letih; general Lavdon
mu je bil junak vseh junakov. Ko je bil Juri Simič
ranjen, je obiskal general Lavdon svoje ranjene vojake
in takrat je govoril Juri Simič z njim iz oči v oči.
Tega trenotka ni nikdar pozabil in je govoril rad ob
vsaki priliki o generalu Lavaonu in o besedah, ki jih
je slišal iz njegovih ust. Na vsaki pojedini in gostiji,
ki se je je udeležil Juri Simič, se je gotovo klicala
tudi slava generalu Lavdonu. Veliki general, katerega
ime je bilo znano vsakemu človeku, je užival zato
veliko slavo povsod, koder je hodil Juri Simič, njegov
najzvestejši vojak. General Lavdon je namreč ob neki

137

priliki občudoval nadčloveško silo Jurija Simiča, ki je
pod belgrajskimi zidovi v nekaj trenotkih sestavil celo
trdnjavo iz težkih brun in prenašal topove na svojih
silnih ramah, kakor da nosi lesene cevi. V svoji roki
je imel toliko moči, da je nekoč na mestu pobil
turškega vojaka, ker se mu je upiral. O takih in po¬
dobnih činih je zvedel sam general, toda pohvaliti ga
je mogel šele, ko ga je našel ranjenega med drugimi
vojaki v šatoru. General je vprašal Jurija Simiča, kje
leži njegova domovina in družina. Juri Simič mu je
popisal Belo Krajino in mu je govoril o svoji ženi,
ki mu je bila že umrla, in o svojem sinu, ki je bil
takrat tudi že v vojski. General Lavdon je globoko
obžaloval, da je bil ranjen tak junak; poznal je iz
svojih prejšnjih let, ko je bival v vojni granici, njegovo
domovino in si je želel mnogo takih junakov, kakor
jih ima ona zemlja. Svetoval je Simiču, naj se še enkrat
oženi, kadar se vrne domov, da bi dal svetu še kaj
podobnih junakov s takimi brki, s tako silo. ,,Skoda
bi bilo, da bi izumrl tak rod,“ je rekel general.

Juri Simič je svojemu generalu odgovoril, da
oblega rajši deset trdnjav nego eno ženo. Na ta od¬
govor se je general Lavdon zasmejal. V znak svojega
spoštovanja je podal Simiču roko in ga je odlikoval
s križcem Marije Terezije ,,pro fortitudine,“ za njegovo
hrabrost.

S tem redom se je vrnil Juri Simič leta 1790.
domov k svojemu bratu, ki je živel sam na svojem
posestvu. Od tod je Juri Simič zahajal v razne družbe,
kjer je proslavljal ime velikega generala in najslav¬
nejšega vojskovodje, Lavdona. Popisoval je rad natanko
vse posebnosti svojega ljubljenega generala, slavil je
njegove slavne čine, jezil se nad Dunajem, ki ni bil
naklonjen generalu, in se je rad sprl z onimi, ki so se
upali mu ugovarjati. Tako je torej živel Juri Simič na
posestvu svojega brata. Tu je tudi vzgojil svojega sina.

Kmalu se je pokazalo, da bo sin, ki je tudi nosil
slavno ime Juri, vreden naslednik svojega očeta, čist
potomec Simičevega rodu; svojo nenavadno silo je
brkati mladenič kazal v boju z domačimi hlapci in pri
razdivjanih konjih, s katerimi se je lovil po dvorišču.

138

Za kratek čas si je gradil trdnjave iz hlodov; pri tern
mu je bil učitelj hlapec Juro, ki se je bil v mladosti
z Jurijem Simičem udeležil vojne ter si na nekem begu
zlomil nogo; bil je kruljav, toda bil je ponosen na ta
svoj spomin; pomagal je postavljati mlademu Juriju
trdnjave in ga je navduševal za generala Lavdona. Ko
je bil Juri star osemnajst let, ga je poslal oče v vojaško
službo. Bil je zadnji potomec svojega rodu in'stari
Juri Simič je pogosto omenjal svojemu sinu besede ge¬
nerala Lavdona, da bi bilo škoda, ako bi tak rod izumrl.

Na svojih potih in posetih po dolenjskih gra¬
dovih se je gospod Muhič seznanil tudi z obema
Simičema. Nekoč je prišel celo v Belo Krajino na lov.
Molče je poslušal lovske dogodke, ki jih je pripovedoval
Štefan Simič; bili so tako nenavadni, da jih je mogel
doživeti le tak lovec, kabor je bil Štefan Simič; go¬
spodu Muhiču se je zdelo, da so popolnoma ,,lovski“,
ker je poznal lovsko latinščino. Iz svojega življenja ni
mogel nič povedati; zdelo se mu je celo, da bi si ne
mogel nič lepšega izmisliti. Zato je molčal. Slišal je
tudi povest o generalu Lavdonu in je na koncu na¬
vdušeno klical: Slava! Postalo mu je tako tesno, ko
je sedel ob strani ogromnega Jurija Simiča, da si je
komaj upal dihati; Simičeva trda roka je bila kakor
iz železa, njegova povest je bila tako mogočna, da si
gospod Muhič ni upal govoriti niti o svoji dvorni
službi niti o svojih dogodkih, ko je šel na vojsko
proti Turkom. Daši je visoko čislal generala Lavdona,
vendar ni bil tako navdušen zanj kakor Juri Simič.
Gospod Muhič namreč ni služil pod Lavdonom. Zato
je poveličeval princa Evgena Savojskega, ker je bil
majhne postave in je bil velik vojskovodja. Juriju
Simiču to ni bilo všeč; vstal je od mize in je prisedel
drugam; od takrat nista bila gospod Muhič in Juri
Simič posebna prijatelja. Zedinilo ju ni niti to, da je
bil gospod Muhič mlademu Simiču dober prijatelj,
odkar sta se seznanila. Od onega časa tudi gospod
Muhič ni več obiskal Simiča. Ako se je sešel ob kaki
priliki z Jurijem Simičem, sta se prijateljski pozdravila,
toda sedela nista nikdar skupaj in poiskala sta si rajša
vsak svojo družbo.

139

Zato gospod Muhič ni bil posebno vesel, da je
moral spremljati svojega mladega prijatelja v Belo
Krajino. Čas se mu je zdel sedaj še posebno neugoden.
Toda sporočiti je moral pozdrave, ki mu jih je naročil
na bojišču Juri Simič, poleg tega je upal, da se bo
pogovor sukal bolj okoli žalostnih sedanjih časov
nego o generalu Lavdonu in o slavni preteklosti.

Dan je bil jasen, vesel. Konja sta ponosno pe¬
ketala po prašni beli cesti. Kadar sta jezdeca pridržala,
je gospod Muhič Egidu pripovedoval o lastnostih in
posebnostih obeh Simičev. Egid ga je poslušal le na
pol in je sanjal o tem, kako bo zvečer poljubljal go¬
spodični Alenici roke.

6 .

Kočija, ki je bila odšla oni dan pred prihodom
Francozov iz Ljubljane, je doživela čudno usodo na
svoji poti. V splošnem begu, ko so proti severnim in
vzhodnim stranem bežali vojaški oddelki, vozovi z ra¬
njenimi vojaki, topovi in jezdeci, meščani in plemenitaši,
se je vseh polastil silen strah, ker so mislili, da jim
je sovražnik takoj za petami. Prve avstrijske čete so
se ustavile v Šmarju in so se tam utaborile, toda že
drugi dan so nadaljevale svojo pot po dolenjski cesti.

Gospod Vrangel, ki se je vozil z Alenico in staro
postrežnico na Dolenjsko, je smatral to umikanje za
slabo znamenje. Mislil je, da sploh ni varno, ostati
na Kranjskem. Zato je izkušal prehiteti vojaške čete
ter priti pred njimi čez mejo. Novo Mesto je bilo tako
polno vojske, da ni bilo mogoče dobiti niti prenočišča.
Gospod Vrangel se je tam sešel z mnogimi znanci, ki
so bili na potu proti Brežicam in so od tam hoteli
oditi na Hrvatsko, ker so v isto smer šli tudi vojaški
oddelki. Pot čez Gorjance je bila težavna in nevarna;
zato se je odločil, da pojdejo v ono smer. Mlad, prijazen
poveljnik, ki je zapovedoval vojaškemu oddelku, se je
na poti pridružil Vranglovi kočiji in jo spremljal prav
do Brežic. Tako se je zgodilo, da kočija ni prišla v
Belo Krajino, kamor je bila namenjena, ampak je odšla
na Hrvatsko.

140

Ko sta zvečer onega dne Egid in gospod Muhič
prijezdila na dvorišče kriške graščine, se je zgodilo vse
tako, kakor je pričakoval gospod Muhič: nasproti jima
je priletel velik pes, za njim je prišel hlapec Juro, še-
paje počasi s kruljavo nogo, nato se je pokazala pri
oknu široka postava gospodarja Štefana Simiča in na
zadnje se je pojavil pri drugem oknu Juri Simič.

Jezdeca sta prepustila svoje konje hlapcu in sta
odšla v grad. Vse se je zgodilo, kakor je pričakoval
gospod Muhič, le prijazni ženski obrazek se ni pri¬
kazal, o katerem si je mislil, da ju bo pozdravljal že
od daleč iz okna. To je gospoda Muhiča nekoliko
vznemirilo, toda potolažil se je z mislijo, da se ne
zgodi na svetu vedno vse tako, kakor si ljudje žele
in upajo.

Mislil je, da se morebiti gospodična izprehaja po
vrtu in v svojih zaljubljenih sanjah niti ne vidi, da se
ji bliža njen ljubček. Tudi Egid je gledal ves čas v
grajska okna, ko sta se bližala po klancu, in je vsak
trenotek pričakoval, da se naenkrat kje prikaže njena
ljubljena glavica. Zato je bil nekako razočaran, ko sta
stopila s stopnic na hodnik in jima je šel gospodar
Štefan Simič nasproti.

„Bog vas sprimi, gospod Muhič," je klical že od
daleč, da je odmeval po votlih hodnikih njegov silni
glas. Med tem je prišel tudi brat Juri iz sobe.

Muhič se je obema primerno poklonil ter jima
predstavil prijatelja Egida „kot posestnika na Krkovem,
poročnika brambovskega bataljona, tačas na do¬
pustu."

„Poznal sem vašega očeta," je rekel Štefan Simič
in je stisnil Egidu roko.

„Ste tudi brambovec," je rekel brat Juri, ko je
pozdravil Egida, „to me zanima; povedali mi bodete,
kako ste se vojskovali."

Med tem so odšli v sobo, ki je bila kmetsko pre¬
prosta brez vseh okraskov; debela miza je stala na
sredi in močni stoli okoli nje. Na mizi je stala velika
posoda, dragoceno okovana, okoli nje pa majolike.

Gospod Muhič se je ustavil takoj pri vratih in
je rekel:

141

,.Povedati vam moram takoj, kaj naju je privedlo
sem, najprej pa vam sporočiti pozdrave od vašega sina
Jurija.“

„Ste ga videli ?“ je vzkliknil Juri Simič.

„Ne samo videl, ampak tudi govoril sem ž njim.
,,Je živ in zdrav ?“ je ponovil prvi Simič, ki se je pri¬
bližal gospodu Muhiču ter mu prijateljski stiskal roko:
,,Povejte mi, kje je?“ je izpraševal.

„Kje je sedaj, vam ne morem povedati," je na¬
daljeval gospod Muhič, „srečali smo se na bojišču na
Koroškem. Mi smo bili ravno gotovi, podili smo fran¬
coske čete v beg, kar je pridirjal Juri s svojo četo v
največjem diru. Razbil je cel konjeniški oddelek."

„To si mislim, da ga je razbil," je rekel Juri
Simič, ^in sam je živ in zdrav?"

„Ziv in zdrav," je rekel gospod Muhič, „ako se
mu med tem ni zgodilo nič hudega."

„Kaj bi se mu hudega zgodilo? Po vojni pride
domov in se oženi. Sedaj je menda konec."

,,Ej, ni še konec," je vzkliknil gospod Muhič,
„sedaj se šele začenja."

„Nič se ne začenja," je rekel Simič, „jaz sem
vedel: ako bi stal general Lavdon pred Dunajem, bi
bil naučil Napoleona kozjih molitvic, vi pa ste ga pu¬
stili, da si je opomogel . . .“

,,Oho, nadvojvoda Karel je vendar slaven vojsko¬
vodja, ako je premagal Napoleona; ne verjamem, da
bi general Lavdon opravil kaj več," je rekel gospod
Muhič. „Dandanes so boji drugačni, nego so bili v
prejšnjih časih."

„Boji niso nič drugačni, samo ljudje so drugačni.
Nimate generala Lavdona, zato je konec," je rekel
Simič.

,,Nimamo Lavdona, a imamo Karla. Tudi konca
še ni. Sedaj se zbero brambovci in prepode fran¬
coske čete, ki so raztresene po mestih. Ljubljana
prva pade," je govoril gospod Muhič s samozavestnim
obrazom.

Simič se je posmejal.

,,Na brambovce in na črno vojsko jaz nisem po¬
sebno ponosen; ako vojska ne zmaga, potem . . .“

142

,,Oho, ali veste, kake velike važnosti so bili v
tej vojni brambovci? Bili so skoraj v vseh trdnjavah,“
je prigovarjal gospod Muhič.

„Ali hočete reči, da so se zato tudi vse podale ?“
je pripomnil s smehom Juri Simič.

„Gospod, ne žalite cesarske vojske, ker bi sicer
ne mogel prebivati z vami pod eno streho; moram
vam omeniti za zgled vašega sina, ki je skoraj do
smrti pobil mojega nečaka, ker si je dovolil, v svoji
pijanosti govoriti podobne besede o brambovcih; po¬
vedati vam moram tudi, da je isti moj nečak moral
na ljubljanskem Gradu z brambovci braniti svojo čast,
ker je cesarski poveljnik sam prepustil brez boja Grad
v francoske roke.“

Gospodu Muhiču je bil obraz resen, roka se mu
je tresla.

V pogovor je posegel gospodar Štefan Simič in
je rekel.

„Za prepir bomo imeli časa pozneje. Najprej je
treba, da izpijemo čašo gostoljubja.“

„Nikakor nisem hotel nikogar žaliti,“ je rekel
Juri Simič, „spoštujem vse vojaške stanove, ker vem,
kaj je vojna, toda general Lavdon je zmagoval s svojo
vojsko in bi bil zmagal tudi nad Napoleonom. To sem
hotel reči.“

Gospod Muhič in Egid sta nato izpila čašo gosto¬
ljubja, kakor je to bila navada v Beli Krajini. Gospod
Muhič si je pošteno oddahnil, ko je izpraznil majoliko;
bila je nenavadno velika.

,,Sedaj pa vam moram povedati, čemu sva prišla
sem,“ je rekel gospod Muhič.

,,Prišla sva posetit gospodično Vranglovo. Juri
mi je rekel, da je prišla vsa družina k vam.“

„Aa, to je Jurijeva nevesta,“ je vzkliknil Juri Muhič.

„Kdo?“ je vprašal gospod Muhič.

„No, gospodična Vranglova. Pričakovali smo jih
že jeseni. Gotovo vam je tudi zanje sporočil po¬
zdrave.“

,,Tudi,“ je rekel gospod Muhič in je pogledal
Egida, ki je nemirno sedel na svojem stolu. „Zato bi
radi čim prej govorili z gospodično. 11

143

„Gospodične ni pri nas,“ je rekel Štefan Simič,
„to jih je morala vojna zanesti kam drugam, ali pa
se jim je pripetilo kaj posebnega. V današnjih časih
je vse mogoče.“

Pri teh besedah so se^ vsi štirje spogledali. Vsak
je vedel, kaj je hotel reči Štefan Simič.

,,To je čudno,“ je rekel po kratkem molku go¬
spod Muhič, ki ni hotel verjeti, da Vranglove družine
res ni tukaj.

„Kaj bi se jim zgodilo posebnega?" je rekel
Juri Simič. ,,Ko so bežali iz Ljubljane, so bile ceste
polne vojske. Nič se jim ni moglo pripetiti; čudno je
vendar, da niso prišli k nam ; ako ima človek mlado
žensko, je najbolje, da jo skrije pred svetom. Za Jurija
je zadnji čas, da se oženi; izbral si je nevesto iz
dobre in bogate rodovine. Šedaj bo konec vojne in
bomo imeli dovolj časa za svatbe."

„Jaz tudi tako mislim," je rekel gospod Muhič,
ki je bil v veliki zadregi. Šam ni vedel, kaj naj go¬
vori. Bil je še razburjen zaradi pogovora o brambovcih
in sedaj ni mogel razumeti, zakaj smatra Juri Simič
Alenico za nevesto svojega sina. Egid je molčal in ni
ugovarjal, a tudi gospod Muhič ni upal takoj odgo¬
varjati, ker ni bil znan v družini. Počasi je zbral svoje
misli in rekel:

„Ako smo prinesli pozdrave, ni s tem še rečeno,
da smo prišli samo zaradi njih. Tudi mi smo namreč
dobri znanci v družini Vranglovi in smo se prišli —
ženit."

Sedaj šele je Juri Simič natančneje pogledal.

,,Zdi se mi, da stvar vam ni jasna," je nadaljeval
gospod Muhič, „Juri ima svojo nevesto drugod. Bili
smo z njim skupaj v Ljubljani in se ni kazal kot
ženina . . .“

,,To se motite, gospod Muhič," je rekel Juri
Simič; „bil je doma, predno se je začela vojska, pre¬
teklo zimo, in je govoril o tem. On ni tak, kakor so
drugi. Nima časa za ženske, zato ga tudi nič ne pre¬
moti v njegovih namerah. Tudi ne ljubi za kratek čas,
ampak resno. V tem me ne bodete premotili. Zadnji
čas je, da se oženi."

144

„0 tem tudi jaz ne dvomim," je rekel gospod
Muhič, „jaz sam sem mu to svetoval. Toda kar se tiče
gospodične Vranglove, je stvar drugačna. Gospod Egid
Gusič je njen ženin."

Juri Simič je vstal.

„To so čudne reči," je rekel, „prišli ste se torej
ženit v hišo brez neveste “

,,Vse se primeri na svetu," je rekel gospod Muhič,
,,vidim, da smo se izgubili. Toda to nič do tega.
Hotel sem zopet enkrat biti med starimi vojaki in se
pogovoriti."

Te besede so Juriju Simiču tako ugajale, da se
je zopet usedel na svoje mesto in prižgal veliko pipo.
Pogovor se je zasukal drugam. Govorili so iznova o
vojni in so hrabro praznili majolike. Juri Simič sicer
ni izpremenil svojega mnenja, ki ga je imel o bram¬
bovcih. Jezil se je nad slabo dunajsko gospodo, ki
je tudi generala Lavdona ovirala pri njegovih zmagah.

„To nas uničuje," je govoril, „ker ne znamo
ceniti pravega junaštva. Kaj pozna gospoda na Dunaju
junake? Tam so junaki oni, ki dvorijo ženskam po
salonih, na bojišču pa je treba drugačnih ljudi. S takimi
je zmagoval Napoleon."

„A princ Evgen Savojski je bil velik vojskovodja,
dasi je hodil po salonih," je ugovarjal gospod Muhič.

,,General Lavdon ni ljubil gospode, zato ga niso
spoštovali . . . Ako bi vstal iz groba, bi padale trdnjave
in bežali bi Francozi."

„To bi lahko izvršili njegovi učenci; stari umrjejo
zato, da narede mladim prostor," je rekel Muhič.

,,Ali mislite, da bi mi ne mogli?" je vzkliknil
navdušeno Juri Simič.

„Verjamem, da bi mogli. Ako morete, tudi mo¬
rate. Pojdimo torej oblegat Ljubljano!"

,,Pojdimo," je rekel Simič in je podal gospodu
Muhiču svojo silno roko. Gospod Muhič je bil poleg
njega tako majhen, da ga je Simič skoraj zadušil, ko
ga je objel s svojo zdravo roko.

Egid je govoril s Štefanom Simičem o gospo¬
darstvu; toda bil je zelo razmišljen, ker se mu je med
pogovorom neprestano ponavljalo vprašanje: Kje je,

145

kam je odšla . . . Štefan Simič mu je začel praviti o
svojih bojih s hajduki in z razbojniki.

Sedeli so pozno v noč in pili iz polnih majolik.

Ko sta drugega dne Egid in gospod Muhič od¬
hajala, so se poslovili zelo hladno. Gospodu Muhiču
se je zdelo to jako čudno, ker se je spominjal, da se
je prejšnji dan objemal z Jurijem Simičem in sklepal
z njim zvezo, da se udeleži napada na Ljubljano.

Ko sta jezdila z Egidom po visoki cesti čez Gor¬
jance in se ozirala po lepi, zeleni pokrajini, je gospod
Muhič videl mladeničevo potrtost in ga je začel tolažiti:

„Nič ne bodi žalosten," je govoril. ,,Najprej do¬
končamo vojno, potem se začno svatbe. Ne boj se,
da bi se izgubila! Nič se ne izgubi, kar veže ljubezen.
Preiščemo vso državo, če bode treba, dokler je ne naj¬
demo. Razumem, daje  težko čakati; toda ne misli, da
se ti bolj veseliš nego jaz. Videl si Simiče, to so čudaki."

Tako sta jezdila proti Novemu Mestu.

7 .

V Novem Mestu se je začelo zopet nemirno bojno
gibanje. Dan za dnem so prihajali v mesto polobo-
roženi ljudje iz oddaljenih krajev in so posedali po
krčmah ter govorili o vojni. Prišli so mnogi brambovci,
ki niso hoteli ostati doma, dokler ne bode konec vojne.
Najbolj navdušeni so bili zeleni lovci, ki so nosili
perje divjih petelinov za klobukom ter prinašali novice
od vseh strani.

Poveljnik novomeške posadke je bil takrat major
De Montet, odločen in pogumen vojak, ki je z bistrim
pogledom spoznal položaj in videl, da bi mogel po¬
rabiti ugoden trenotek ter združiti vse te raztresene
sile, ki so želele boja.

Tudi gospod Muhič je imel v tem času nemirno
življenje. Potoval je skoraj neprestano, kajti vedel je,
da je vsaka prilika velikega pomena, ako hoče izvršiti
svoj namen. Zato so ga ljudje pogosto srečavali na
cestah in ga spoštljivo pozdravljali.

Egid je odšel po onem posetu v Beli Krajini na
svojo pristavo in se ni čutil več tako srečnega, kakor

10

146

prej, ko je mislil, da ga tam za Gorjanci pričakuje
ljubljena deklica. Bilo je sladko prej, ko se je zaljub¬
ljena misel ustavila na tihem, skritem gradu in je
ljubico pozdravljala vsako noč. Sedaj se ni vedela kje
ustaviti. Ni vedela, kje naj jo išče, da ji sporoči pozdrav
iz ljubečega srca. Povsod po svetu je tavala nemirna
misel in jo je iskala. Kam je odšla? Ali je srečno
prišla iz Ljubljane ali je morda ostala tam ? Ali v  se ji
ni morda kaj zgodilo po potu, kakor je to mislil Štefan
Simič? „Ali misli na mene, ali je tako moja, kakor sem
jaz njen? S kako pravico je govoril Juri Simič, da je
nevesta njegovega sina?“ Vsa taka vprašanja so mučila
zaljubljeno srce mladega gospodarja. Živel je v svoji
tihi samoti, hodil je po svojem polju, pregledoval je
bujno rast pomladnih žit, delal je načrte za novo go¬
spodarstvo, toda ves čas ga je spremljala neka težka
misel, ki je motila tihi mir njegovega domovja.

Egid je mislil, da bi laže premagal svoj nemir
v šumeči družbi nego v svoji samoti. Zato je z radostjo
pozdravil vsako novico o novi vojni. Najbolj si je želel,
da bi se De Montet odločil za napad na Ljubljano,
ker bi tam najlaže mogel zvedeti, kam je odšla Alenica.

Gospod Muhič je stalno bival na Vinicah, kjer
se je čutil kakor doma. Veselil se je, da se Kristjanu
tako hitro vračajo moči. Pogosto se je mudil kje na
klopi na vrtu in je opazoval mladi par pred gradičem.
Kristjan je sedel v naslonjaču in Barbara je bila poleg
njega kakor njegova sestra. Naslanjala se je na njegov
stol in pogovarjala sta se tako od blizu, da je gospod
Muhič nemirno nosljal in si mislil: Kaj se, vraga,
pomenkujeta? Bil je v resnici vesel, da je tako iz¬
borno poskrbel za svojega nečaka. Hvalil je na
skrivnem njegovo silno naravo, ki je zmagovala nad
slabostjo.

„Toda ta otrok (mislil je pri tem na Barbaro) je
tako krasen, da bi človek ozdravel že zato, ker jo
vidi,“ je pogosto mislil gospod Muhič. V takih časih
se mu je stožilo po mladosti, tako da je šel poiskat
gospo Gusičevo. Gospa Gusičeva je bila dobra go¬
spodarica in ni sedela vedno doma. Vzela je gospoda
Muhiča s seboj na polje in pregledovala sta posestvo

147

in delavce. Gospodu Muhiču je bilo to nekaj popol¬
noma tujega, kajti nikdar se ni zanimal za to, kako
se sadi, seje in žanje. Ako je šel torej na polje, je šel
le na ljubo gospe Gusičevi, da jo je med tem zabaval;
trdil je vedno, da je priroda ustvarila dvoje ljudi, ene,
ki ljubijo mir in se pečajo s poljem, in druge, ki lju¬
bijo boj in žive v vojski. Gospod Muhič je samega
sebe prišteval med ljudi vojaške vrste. Vendar se je v
takih trenotkih čutil zelo srečnega na strani gospe
Gusičeve in ji je zvečer, ko sta se vračala s polja
domov, govoril tako lepe besede, da se je čudil samemu
sebi. Ni vedel, ali ga je tako navdušila pričujočnost
gospe Gusičeve ali lepo rastoče polje ali skrita misel
na boiočnost.

V mestu se je gospod Muhič pogosto srečal s
Tilnom. Od njega je zvedel največ novic o vojni. Tilen
je res popolnoma pozabil na trgovino in kupčijo in
je živel samo svoji misli; hotel je izvesti svoj namen:
razširiti med ljudmi pravo mnenje o francoski posadki
v Ljubljani ter jih navdušili za boj. Zato je hodil od
kraja do kraja in je navduševal ljudi. Kadar se je sešel
z gospodom Muhičem, je bil jako vesel in ga je za¬
baval z raznimi povestmi. Gospod Muhič je bil s tem
zelo zadovoljen in je porabil take trenotke v svojo
svrho: priporočal je namreč Tilnu, naj nikdar ne po¬
zabi nesrečne Barbare. Ob takih prilikah sta pila pozno
v noč.

Ko se je nekoč v taki pozni noči vračal gospod
Muhič na Vinice, se mu je na poti pripetilo nekaj ne¬
navadnega. Na cesti skozi gozd so ga namreč naen¬
krat obstopili štirje jezdeci, zagrnjeni v temne plašče.
Gospodu Muhiču se je prvi hip zdelo, da se mu sanja
ali da vidi kako neljubo prikazen, in je hotel zapoditi
konja v beg; toda dvoje jezdecev se je iztegnilo po
uzdi in zadržala sta konja. Gospod Muhič je potegnil
meč in zakričal:

,,Kakor sem v resnici gospod Muhič, bodete na
mestu mrtvi, ako se dotaknete mojega konja.“

V odgovor na to je slišal gospod Muhič le smeh.

Gospoda Muhiča je obšla groza. Spomnil se je

raznih pravljic o vitezih in jezdecih, ki strašijo po

10 *

148

cestah — toda spomnil se je tudi — konjarjev. Zato
je pomislil še enkrat na vse svoje lepo življenje, na
svoje prijatelje in prijateljice in zazdelo se mu je, da
je prišla zadnja ura.

,,Poznamo vas, gospod Muhič,“ je izpregovoril
jezdec, ki je stal ob strani, ,,poznamo vas zelo dobro
in tudi vi nas poznate. Zato smo se vam tako prija¬
teljski pridružili. Zakaj bi se torej morili? Mi potre¬
bujemo vašega konja. Žal nam je, da bodete morali
iti peš na Vinice. Bolje je vendar iti peš nego ob¬
ležati v gozdu. Nimamo dosti časa; torej bodite tako
prijazni in zlezite s konja!“

Gospod Muhič je komaj verjel, da je vse to res¬
nica. Še vedno je mislil, da je morebiti le neprijeten
sen ali da so morda težki vinski duhovi.

„Povejte, kdo ste in kaj hočete," je rekel čez
nekaj časa, ko je začel zbirati svoje misli in je ugibal,
kako bi se rešil iz te pasti.

„Rekli smo, da nas poznate in veste, kaj hočemo.
Časa nimamo odveč. Tudi boj vam nič ne pomaga,
ker je le naša volja, ako vam pustimo življenje."

„S tatovi in lopovi se svoj živ dan nisem pre¬
tepal," je pomislil gospod Muhič, „tudi v tem trenotku
ne vidim nič častnega v tem."

„Meni ni za moje življenje, kadar gre za pra¬
vico," je rekel gospod Muhič na glas, „mislim, da bi
ga vi drago plačali."

„Ne govorite preveč, gospod Muhič," je rekel
zopet človek, ki je stal na levi strani. „Mi vam ne
pustimo življenja brez pogoja. Ako nas bodete še
dalje zasledovali in hujskali proti nam, potem ste iz¬
gubljeni; ako vas ne dobimo drugod v roke, vas po¬
iščemo na Vinicah."

Gospod Muhič je videl, da je položaj zelo resen
in da ni časa za šale.

„Pred menoj bodete imeli popolnoma mir," je
rekel, „samo tega ne vem, kaj poreko k temu drugi.
Ne mislite torej, da sem vas jaz nadlegoval; priznam
vam, da ste ravno tako predrzni kakor zviti; zadnjič
ste mi izpeljali konja iz hleva, sedaj mi ga hočete
ukrasti izpod sedla."

149

Gospodu Muhiču se je zdelo, da sliši v daljavi
nekak šum po cesti. To ga je ojunačilo.

„Ali nečete, da bi vam konja odkupil ?“ je vprašal
na glas.

„Ne mislite, da vam ne vzamemo tudi pasu, ako
ga imate s seboj,“ je rekel jezdec, ki je držal konja
za uzdo.

,,Pasu nimam s seboj, pošljem vam denar.“

„Na take limanice se mi ne usedemo,“ je rekel
jezdec, ki je stal na levi strani."

Gospod Muhič je slišal, da se je šum po cesti
bolj in bolj bližal. Bil je konjski peket.

„Torej pojdem z vami," je rekel gospod Muhič,
„ako sem jaz tako prijazen, da vam dam konja . . .“

„Ne govorite več! S konja dol," je zapovedal
jezdec na levi strani.

Gospod Muhič je umolknil in se je pripravljal,
kakor da hoče stopiti s konja. Pri tem pa se je le
krepko oprijel konja, zabodel mu ostroge, sunil z
mečem jezdeca, ki je držal konja za uzdo, in je za¬
kričal :

„Jaz vam pokažem, lopovi, razbojniki, tatje!"

Kakor blisk je planil njegov konj naprej po cesti.
Na obeh straneh je bil gozd in pot je bila temna.
Gospod Muhič je komaj slišal, ko je počilo dvoje
strelov za njim. Prislonil se je konju na vrat in podil
na vso moč. Ko je prišel na rob gozda in se je po¬
krajina razjasnila, je zagledal vojaško četo, ki je jezdila
v teku po cesti proti njemu. Gospod Muhič je izpod-
bodel konja in kmalu obstal pred četo. Dvignil je
roko in zakričal poveljniku:

,,Štirje razbojniki me preganjajo, blagovolite, go¬
spod poveljnik, storiti svojo dolžnost."

Poveljnik je takoj poslal nekaj mož proti gozdu.

,,Jaz sem Nikolaj Muhič iz Mušičjega, podpo¬
veljnik pri brambovskem bataljonu," se je pred¬
stavljal gospod Muhič, ko si je opomogel od prvega
strahu.

„Sem major De Montet," mu je odgovoril po¬
veljnik in mu podal roko. Gospodu Muhiču se je roka
zelo tresla, kar mu je bilo neljubo.

150

,,Že dolgo sem si želel, se seznaniti z vami,“ je
rekel gospod Muhič, „neprijetno mi je, da naju je
seznanil tak slučaj.“

,,Zelo ljubo mi je, ako sem vam prišel v pravi
čas,“ je rekel major De Montet, ,,vaše ime mi ni ne¬
znano.“

Gospoda Muhiča je to ojunačilo. Začel je pripo¬
vedovati, kaj se mu je pripetilo na poti.

„Pomislite si, gospod major, to predrznost: hoteli
so imeti od mene mojega konja, ker sem jim obljubil,
da jih obesimo po drevju ob cesti. Bili so štirje —
mogoče tudi, da jih je bilo več. Vrag vzemi lopove!
Nisem navajen, da bi bežal iz boja, a z lopovi se svoj
živi dan nisem pretepal in bi bilo malo častno za ka¬
valirja, ako bi govoril z njimi več, nego kolikor mu
dopušča njegov meč. Enega iz njih sem prebodel na
mestu, drugi so se zapodili za menoj kakor psi. Mislim,
da jih ne bo težko poloviti. Predno jih potegnejo na
vislice, se jim bom še enkrat pokazal, kajti sovražijo
me bolj nego smrt.“

,,Poznam to zalego,“ je rekel De Montet.

„Treba bi bilo začeti boj proti njej ! Dosedaj sem
izčistil mesto; sedaj si ogledujem okolico.' 1

,,Dokler sem bil v brambovskem bataljonu," je
rekel gospod Muhič, „sem imel tudi jaz z njimi
opravka; zato se me tako dobro spominjajo. Toda
poskrbel jim bom, da si me bodo dobro zapomnili.
Golazen peklenska! Zdi se mi, da se bo nam treba
sedaj pretepati z lopovi in tatovi, ker nimamo dru¬
gega boja. Kaj pravite vi k temu?"

„K čemu, mislite?"

„Da je vsa dežela oborožena in je glavno mesto
v rokah sovražnikov."

,,K temu pravim jaz, da bi že davno ne bilo
tako, ako bi imel silnejšo posadko."

„Za vojake ne skrbite, gospod major. Imamo jih
dovolj. Reči vam moram, da sem vam dolžan hvalež¬
nosti. Sprejmite mojo službo! Rajši bi oblegal mesta
in se bojeval na odprtem polju s sovražniki, nego
da se moram pretepati po cestah z lopovi in razboj¬
niki."

151

„Upajmo, da vam bo kmalu dana prilika, oblegati
mesto  in se bojevati na odprtem polju. Ako vam
ljubo, sprejmite danes mojo gostoljubnost!“

„Sprejemam jo v dokaz svoje naklonjenosti do vas.“

Tako je jezdil gospod Muhič poleg majorja
De Monteta nazaj v Novo Mesto. Poveljnik-major mu
je dal krepčilne pijače, kajti videl je, da je prestani
strah vplival na gospoda Muhiča.

Ko so prišli k onemu mestu, kjer so konjski
tatovi obstopili gospoda Muhiča, je stal tam konj ob
cesti in črn jezdec je ležal ob njem.

„Tega sem prebodel na mestu, drugi so pobegnili
od strahu," je pravil gospod Muhič, „šele pozneje so
se upali zopet priti v mojo bližino."

Major je ukazal, ranjenega človeka privezati na
konja in ga odpeljati s seboj.

„V čudnih časih živimo," je rekel gospod Muhič,
„zdi se mi, da nam manjka vojne. Treba bo čim prej
začeti iznova."

Danilo se je že nad Gorjanci, ko je četa prišla
v Novo Mesto. Gospod Muhič je spal kot gost pri
majorju DeMontetu. Drugi dan je vse mesto govorilo o
napadu na gospoda Muhiča in o konjarjih, ki so jih
ponoči ujeli De Montetovi jezdeci. Gospod Muhič pa
je še isti dan jezdil z majorjem De Montetom k go¬
spodu Langerju na Poganice, kjer so vsi trije delali
nov načrt za napad na Ljubljano.

8 .

Začeli so se taki časi, kakor so bili v prvi po¬
mladi. Ljudje so hiteli v mesto in izpraševali po vojni.
Toda bilo je, kakor da nihče ne ve ničesar, dasi so
se zbirali brambovci in zeleni lovci in črna vojska in
so čakali dne, ko major De Montet odide s svojo po¬
sadko proti Ljubljani.

Proti koncu junija se je sešlo mnogo vojske od
vseh strani v Novo Mesto. Nekega jutra se je ta vojska
dvignila in je odšla na pot.

Svojo cesarsko posadko je vodil De Montet
sam. Gospod Langer je zapovedoval brambovcem.

152

Pri njem so bili tudi gospod Muhič, Egid in Tilen
Repelj.

Tistega dne je našel gospod Muhič i svojega
slugo Kozmo, ki se ni upal prej vrniti k svojemu
gospodu, ker se je sramoval, da so ga oni večer, ko
so se vrnili z vojne domov, zvezali konjarji, pred nje¬
govimi očmi ukradli gospodarjevega konja ter ga iz¬
pustili šele zunaj mesta. Gospod Muhič je spokorjenega
hlapca vzel zopet v svojo službo.

Godec Bernard je iznova igral v krčmi in pre¬
peval pesem o brambovcih.

Tudi stari Kožina je prišel v tem času v mesto
in- s solznimi očmi gledal zbirajočo se vojsko. Kadar
je na trgu govoril o poginu in koncu sveta, so stali
ljudje okoli njega in so se mu smejali.

Tako je odšla dolenjska vojska proti Ljubljani.

Poslušajmo, kaj nam pripoveduje o tem napadu
slovenski zgodovinar:

,, . . . Tisti dan je stal De Montet s svojo četo že
prav tik Ljubljane, . . . med Francozi silen strah! Ge¬
neral Guetard ni vso noč zatisnil oči in bobni so ro¬
potali na Gradu in po mestu do petih zjutraj. Dne
27. junija je deževalo ves dan, ponoči tega dne pa je
udaril De Montet s kakimi 1600 možmi na Francoze.
Ljubljana je najbolje spala, bilo je ravno polnoči, ko
se ji je bližal s svojimi junaki od štirih strani — tiho
kakor strah. Od ene sta se po Ižici peljali na šestih
čolnih z Iga doli dve kompaniji prostovoljcev-bram-
bovcev, drugi dve kompaniji (bili so sami kranjski
fantje) in dva eskadrona huzarjev sta prihajala po Do¬
lenjski cesti, dve kompaniji Hrvatov pa od Zaloga sem,
vseh skupaj kakih 1600 mož, cvet De Montetove vojske
na Dolenjskem in izbrani iz vsega njenega števila.
Prihajali so tiho, zato tudi niso nič kanonov vozili s
seboj. De Montet je celo prepovedal nabiti puške; naj
bi se nič ne streljalo, ampak Francoze naj bi zgrabili
kar z golimi bajoneti. Napad pa je De Montet uravnal
takole: Razdelil je svoje ljudi v štiri oddelke, ki naj
bi Francoze napadli vse zaeno. Veliki oddelek je vodil
on sam; namenil seje z njimi udariti po šentpetrskem
predmestju in čez Špitalski most v mesto, stotnik Bal-

153

lerini pa z drugim oddelkom isti čas po Poljanah, tretji
oddelek naj bi šel po Dolenjski cesti, skozi Kurjo vas,
hitro naj bi zasedel Florijansko ulico in Reber ter zajel
Francoze na Gradu; četrti oddelek, prihajajoč od Iga
na čolnih, pa bi stopil na Bregu iz čolnov, dobil v
oblast Trnovo, Krakovo in Čevljarski most ter se sredi
mesta združil z drugimi.

Francozi so bili na ta napad pripravljeni že več
dni. Dne 26. junija, torej en dan pred napadom, je
general Guetard povedal Ljubljančanom skoro kar na¬
ravnost, da pričakuje ta napad prav vsak čas. Razglasiti
je dal namreč:

Vselej kadar naši vojaki stopajo v orožje ali na¬
pravijo kje alarm, se nateko Ljubljančanje od vseh
strani, se gneto, se pritiskajo, tišče prav tesno do naših
vojakov ter vriskajo, češ, da prihajajo Avstrijanci. Zato
je vojakom ukazano, ne le razgnati take množice, ampak
kar naravnost streljati mednje.

In prav tisti dan se je razglašalo, da se odslej
na Gradu ne bo več streljalo s kanonom, če bi kje
gorelo v mestu, ampak dajalo se bode znamenje s
trobento. —- Streli z Gradu so imeli torej odslej ves
drug pomen. Da pa se bodo kanoni skoro rabili, to
so posneli Ljubljančanje zopet iz razglasa, isti dan iz¬
danega, naj se namreč Ljubljančanje ne vznemirjajo,
ko ob določeni uri začujejo na Gradu streljanje. Iz¬
strelili se bodo le že dolgo časa nabiti kanoni.

Francozi si torej niso mogli očitati, da so kaj
zanemarili. Imeli so celo že več dni najimenitnejše
ceste, držeče v mesto in na Grad, zadelane z lesom,
peskom v vrečah in sodih, s kamenjem, s koli, zabitimi
v tla i. t. d. Take barikade in palisade je bilo videti
konec Poljan, na Dunajski cesti, pri Maliču in na cesti,
ki drži mimo Sv. Florijana na Grad. Vendar pa bi bili
naši prehiteli Francoze morda speče, a po Dolenjski
cesti prihajajoči konjeniki naši so se prezgodaj izdali
z nekaterimi prav nepotrebnimi streli v Kurji vasi. Da
se to ni zgodilo, ujeli bi bili generala Guetarda, ki je
stanoval v hiši zraven mestne hiše. Ko je zaslišal strele
v Kurji vasi, je zbežal čez dvorišče kar po lestvi na
Grad, kjer je dal trikrat s kanonom ustreliti ter tako

154

sklicati vse svoje ljudi na noge. Zgodilo se je vse to
seveda hitro, vendar so bili naši po mestu že na vseh
krajih s Francozi v boju, predno je Guetard prisopihal
na Grad.

Tisti, ki so prihajali po Dolenjski cesti, niso
opravili kaj prida. Njih nepotrebni strel je sklical Fran¬
coze za barikade pri Sv. Florijanu. Več sreče pa so
imeli drugi, posebno ona oddelka, katerih eden je pri¬
tiskal na Poljanah, drugi po šentpetrskem predmestju
proti mestu. Na Poljanah so se francoski konjiki rav¬
nokar zbirali. Naši jih zgrabijo kar z bajoneti; nekatere
pobijejo, druge ujemo, večina pa jih je ušla.

Po šentpetrskem predmestju je s svojim oddelkom
pripeketal De Montet do Špitalskega mostu in ukazal
napasti Slonovo ulico, kjer je bilo v Perlesovi hiši
skladišče francoskih vojnih potrebščin. Konec Slonove
ulice, pred Maličem, so se zbrali francoski konjiki, ki
so naše sprejeli z vso silo. Skoro da se tu ni dalo
prodreti. Kar odjezdi en oddelek naših konjikov
skozi Blatno vas in ulico usmiljenih bratov na Du¬
najsko cesto ter popade Francoze tudi od zadaj. Tako
zgrabljeni, so bili Francozi izgubljeni. Kar jih ni bilo
ujetih, so zbežali proti Kranju. Dva dni pozneje so jih
videli, kako so razkropljeni begali po Gorenjskem.
Nekega Bohinjca je srečalo 28 dragoncev, a samo 12
jih je imelo še konje, drugi so hodili peš brez prtljage
in nekateri celo brez pušek. — Nekdo drug jih je videl
prav tisti dan 72, bežečih skozi Kranj proti Ljubelju.
Dočim so naši razgnali Francoze pri Maliču, je dirjal
De Montet galopoma (imel je samo 20 huzarjev s seboj)
čez Špitalski most, čez Veliki trg in po Starem trgu na¬
ravnost proti Sv. Florijanu, češ, da ondi prehiti Fran¬
coze na barikadah. Ali prišel je, kakor vemo, prepozno,
kakor je prepozno prišel oni oddelek po Dolenjski cesti,
s katerim se je De Montet tu sešel.

Videč, da mu tukaj ni opravka, zdirja De Montet
od Sv. Florijana nazaj na Stari trg. Na oglu redute
veli onim 20 huzarjem postati in počakati^ povelj, sam
pa zdrevi po Starem trgu nazaj proti Čevljarskemu
mostu, od koder so se že slišali streli. Tukaj namreč
so se naši tudi že pokali s Francozi. To so bili tisti,

155

ki so se bili pripeljali po Ljubljanici in iz Čevljarske
ulice ter s sedanjega Jurčičevega trga silili na most in
proti Tranči, kjer je stalo kakih 200 Francozov.

De Montet je bil po Starem trgu pridirjal že blizu
Tranče, ko zakriči na oglu Čebulove hiše (sedanja
Vodna steza) francoska vedeta (straža na konju) nanj:
Qui vive? Zaeno straža tudi izproži proti njemu, toda
ne zadene ga. De Montet zasuče konja kakor blisk in
ga zapodi nazaj k svojim huzarjem, stoječim pri re-
duti; ali na robu Rebri ustreli komaj pet korakov od
njega zopet francoska straža nanj. V Rebri, v ozki ulici,
ki drži na Grad s Starega trga, je stalo šest Francozov;
mogoče, da so prišli šele tisti trenotek z Gradu, brž¬
kone pa so stali v Rebri že prej, ko je jezdil De Montet
mimo njih, pa ga ali niso spoznali ali pa iznenadeni
niso vedeli, kaj storiti. Takoj namreč, ko je zavriščalo
po Ljubljani, so hiteli Francozi, ukvartirani po mestu
in po predmestjih, gor na Grad ter pustili v početku
v Rebri šest mož straže. Eden izmed teh je torej po¬
meril na De Monteta in sicer od dosti blizu, komaj
pet korakov daleč, a ga ni pogodil. Konja De Mon-
tetovega pa je strel tako preplašil, da je skočil na
drugo stran ceste ter jel tam plesati. De Montet je bil
v smrtni nevarnosti, a rešila ga je njegova hladno¬
krvnost. Ko je ukrotil konja, je ukazal Francozom
razjahati ter zarohnel nanje v njih jeziku, zakaj stre¬
ljajo na častnika, predno so ga vprašali po paroli. Vse
to se je vršilo po bliskovo. V tem pa so bili že naši
pregnali Francoze s Čevljarskega mostu po Rebri
na črad.

Tako so naši dobili Ljubljano v oblast in ujeli
poldrugo sto Francozov, med njimi 23 častnikov in dva
uradnika, vojnega komisarja Lediera in davkarskega
agenta Vadala, ki je kakih 14 dni prej pregledoval in
popisal vse avstrijske blagajnice. I general Guetard se je
bridko spominjal napada, zakaj izginil mu je bil njegov
dnevnik, kar ga je hudo peklo. Tudi je vzel De Montet
Francozom 100 naših ujetnikov, ki so jih imeli zaprte
na Fužinah pod Ljubljano. Mrtvecev je bilo na obeh
straneh primeroma malo. Po Ljubljani so pravili, da
je Francozov obležalo kakih 14, naših samo dva.

156

Oficijelno poročilo pa, ki ga je grof Hohenwart raz¬
glasil na Dolenjskem, je dejalo, da so Francozi imeli 150
mrličev in ranjencev, naši pa 9 mrličev, 52 ranjencev,
med njimi 2 častnika, a za nekatere se ni vedelo, kaj
se je zgodilo ž njimi. Pogrešali so tudi enega konja.

Ves napad se je zvršil kaj urno. Ko se je zdanilo,
je bila stvar že vsa končana. Seveda je pokalo z Gradu
še ves dan v mesto, na Golovec in na Dolenjsko cesto.
Tisti čas namreč, ko so se naši razlili po mestu, je
zasedel en oddelek Golovec, od koder so prav pridno
ves čas streljali na Grad. Meščani so poslali na Grad
prošnjo, naj bi Francozi prizanašali mestu, toda ti so
jih zavrnili prav grdo in streljali odslej menda še huje.

Naši so se utaborili po vsem Velikem in Starem
trgu. Posebno močno so zastražili vse vhode na Grad.
Toda morali so biti oprezni, zakaj Francozi na Gradu
so prežali nanje kakor jastreb na ptiča. Naših ni smel
nihče nikjer toliko pogledati izza ogla, da ga je bilo
videti z Gradu. Predrzni De Montet sam je bil neko-
likokrat v prav veliki nevarnosti. Da ne bi namreč
Francozi planili po kakih ulicah doli v mesto, so naši
zapažili in zagradili vse imenitnejše kraje v mestu,
napolnili vreče s peskom in navalili povprek čez ulice
sode, polne gnoja, kolikor so jih dobili; tako so pre¬
gradili cesto pred škofijo, cesto v iia Starem trgu pred
reduto, dohod na Špitalski in Čevljarski most i. t. d.
Ko si je De Montet prišel ogledat pregrajo pred Čev¬
ljarskim mostom in si je upal stopiti nekoliko preveč
na most, se je z Grada usul dež krogel na tisti kraj:
ena je udarila tik njegove noge v mostnico.

Predrzni naši vojaki so se kar igrali z nesrečo.
Francozi so bržkone slabo streljali, in zato najbrž sta
pred Sv. Florijanom dva drzna huzarja nalašč stopila
na ogel šentjakobskega župnišča. Seveda so se na
Gradu precej obrnile vse puške proti njima. In
res ustrele enemu konja, drugega pa obstrele na levi
nogi in proti večeru se je zaradi svoje neopreznosti
v istini ponesrečil eden iz naše straže, ki je stala pri
reduti. Na Poljanah še sedaj pripovedujejo o dveh
hrvatskih jezdecih, ki sta prijezdila čez Špitalski most.
Kar omahne eden s konja. Tovariš njegov poklekne

157

brž za ogel hiše v Špitalski ulici in pravi ranjencu:
„Brate, kaži mi ga, da ga ču pucat!“ In ko mu tovariš
pove, da je krogla priletela z Gradu, pomeri tja gor
ter ustreli Francoza, stoječega zraven kanona. Ta pri¬
poved se sicer popolnoma ne ujema s situacijo, pač
pa priča, da je drznost naših vojakov ostala ljudem
dolgo v spominu. Proti večeru se je raznesla novica,
da prihaja^ Francozom 3000 mož z Gorenjskega na
pomoč. „Čaka nas huda noč,“ je vzdihnil Zois (ki je
vse to popisal v svojem dnevniku), ,,Bog daj, da se ne
bi kje vnelo.“ Toda Francozi niso prišli. Ko se je sto¬
rila noč, je streljanje na Gradu pojenjalo in proti de¬
seti ali enajsti uri potihnilo do dobra. Ponoči ni bilo
slišati nobenega strela več, vendar so prečuli Ljubjan-
čani to noč v strahu in trepetu pri zaprtih in dobro
zadelanih vežnih vratih. Ko pa so zgodaj zjutraj zvo¬
novi zapeli prazniku Sv. Petra in Pavla, je zavriskala
vsa Ljubljana, češ: To je znamenje, da so se Francozi
podali. Toda ni bilo tako, temveč jo je De Montet,
bržkone zaradi one novice o 3000 možeh pomoči,
v temi popihal s svojimi vojaki iz mesta. ,,De
Montet je šel po noči z vragom,; 1  se je jezil Zois. Ko
so se Ljubljančani polagoma prikazovali iz hiš, so
videli pred mestno hišo že zopet francosko stražo
zraven francoskih kanonov. Ob osmih zjutraj je pri-
marširal general Guetard in vsa francoska posadka s
šumno vojaško godbo z Gradu.

Ljubljančani so se trepetaje spogledovali, češ, kaj
bo zdaj? Bežati bi bilo seveda najbolje, a Francozi jim
niso pustili. Bogati trgovec Rehar se je bil v Krakovem
že vkrcal s svojo soprogo v čoln, a Francozi so ju
prijeli; vzeli so mu, kar je hotel odnesti s seboj in ga
prisilili, da se je vrnil domov. Prvo, kar so zdaj Fran¬
cozi storili, je bilo to, da so barona Lichtenberga, ki
je bil glava začasne gosposke v Ljubljani, odkar je
bil pobegnil grof Brandis, in vse njegove uradnike
odvedli na Grad, bržkone, ker so mislili, da so ka¬
korkoli prizadeti pri napadu. Ker se jim ni moglo nič
napačnega dokazati, jih je izpustil Guetard še pred¬
poldne, toda: „Vi pa bodete drago plačali ta poset,“
jim je rekel pri odhodu.

158

9 .

De Mentetov napad se je torej popolnoma po¬
srečil. Brambovska četa je ostala na Golovcu pod po¬
veljstvom gospoda Langerja, ki je zasedel ves greben
ob Gruberjevem prekopu in pregnal francoske straže,
ki so stale na vzhodni strani Gradu.

Gospod Muhič se je odločil, da pojde z De Mon-
tetom v mesto. De Montet je zaupal staremu, izkuše¬
nemu vojaku in ga je postavil na čelo oni četi, ki je
prišla v mesto skozi Kurjo vas. To je bila tista četa,
ki je po nepotrebnem prva začela streljati in je s tem
mnogo skazila, ker bi bil sicer De Montet našel še vse
Francoze v mestu. Kako se je to zgodilo, da so začeli
vojaki streljati, predno jim je bilo zapovedano, tega
ni vedel niti sam gospod Muhič. Spominjal se je samo,
da ga je prijela silna želja po boju, ko je zagledal
bežeče francoske vojake. Zato je menda nehote dvignil
sabljo v zrak in se je spustil za njimi. To je vojake
tako navdušilo, da so začeli streljati.

Poleg gospoda Muhiča je jezdil Egid, hotel je
priti v mesto, da bi se prepričal, ali je prazna hiša na
Starem trgu, ali prebiva kdo v njej, ali je kje zapi¬
sano, kam so odšli njeni prebivalci.

Gospod Muhič je takoj zapazil napako, ki jo je
storil. Iz vseh hiš so hiteli poloboroženi vojaki, pri
oknih so gledali prestrašeni ljudje in gledali v temno
četo, ki je šla po ulicah. Velik nemir je polnil vse
predmestje.

Ko se je zasvetil prvi dan, je ostal Egid z neko¬
liko vojaki na straži pri Rebri. Dolgo časa je stal na
ulici in je gledal visoko hišo pred seboj. Nič se ni
zganilo v njej, okna so bila zaprta, zaprašena, zapu¬
ščena, na vratih je bilo videti, kakor da jih že dolgo
nihče ni odpiral.

Egid je potrkal z ročajem svoje sable na vrata.
Zadonelo je votlo po veži; nihče se ni oglasil. Po¬
trkal je zopet. Slišal je, da nekdo hodi po veži. Čez
nekaj časa so se vrata odprla. Star hišnik se je pri¬
kazal v vratih in se je globoko priklanjal.

,,Odpustite meni revežu, jaz ne morem . . .“

159

Egid je spoznal hišnika družine Vranglove.

„Ej, vi,“ je rekel, „ali me ne poznate?"

Hišnik se je ozrl in je rekel:

„Vi ste naši . . Spoznal je avstrijske vojake,
toda Egida ni spoznal.

Egid ga ni več izpraševal, ampak je odhitel po
stopnicah v prvo nadstropje. Vrata v sobo so bila od¬
prta, po hodniku je ležalo nekaj razmetanih stvari.
Egid je vstopil v sobo. Bilo je še vse, kakor prej;
videlo se je, da nekdo stanuje tukaj. Zagledal je na
tleh pas francoskega častnika. Stopil je v drugo sobo,
kjer je navadno sedela Alenica. Klavir je stal, kakor
prej, po stenah so visele še stare slike, kakor so visele
prej. Skoraj nič se ni izpremenilo in vendar je bilo
vse povsod tako prazno, kakor da je vse izumrlo.
Egid je čutil, da je utrujen, kajti pripravljali so se bili
ves dan na napad in preživeli pol noči v neprestani
napetosti in negotovosti. Hotelo se mu je sesti v na¬
slonjač, da bi zaspal. Vkljub vsej samoti se mu je
zdelo, da odmevajo od sten spomini prvih pomladan¬
skih dni. Tuj človek se je naselil v teh prostorih in
videlo se je, kakor da je s svojo pričujočnostjo oskrunil
to sveto mesto ljubezni; vendar je Egid skoraj videl
obraz svoje ljubljene gospodične in se je čutil tako
srečnega v teh prostorih, kakor da je prišel v svoj
drugi dom.

,,Kje si, kje si, Alenica?" je izpraševal polglasno,
kakor da bi stare stene mogle odgovoriti na njegovo
vprašanje. Pogledal je skozi okno na ulico. Tam je
bilo že vse mirno. Toda spomnil se je, da je sam v
nevarnosti. Znano mu je bilo, da je za hišo hodnik,
ki drži na vrt, in z vrta se pride lahko v Reber ali pa
pod grajsko obzidje. Ako bi torej Francozi med tem
zbrali svoje sile, bi gotovo porabili to ugodnost ter
zasedli hiše, od koder bi mogli skozi okna streljati na
avstrijske vojake. Zato se je Egid še enkrat ozrl po
sobah; zdelo se mu je celo stanovanje kakor tiho
gnezdo, iz katerega so pobegnili domači ptiči in v
katero se je naselil tuj ptič. Pregledal je hodnik in je
stopil navzgor po stopnicah v ono sobo, kjer je sam
stanoval. Tudi tam se je videlo, da stanuje v sobi

160

francoski častnik, ki je ob napadu pobegnil na
Grad.

Egid je odšel zopet v vežo. Tam je še vedno
stal hišnik.

„Kdo stanuje tukaj ?“ ga je vprašal Egid. Hišnik
je sklenil roke.

,,Sami Francozi, gospod. Tudi konje imajo v
hlevu.“

„Kam je šla družina ?“ je vprašal Egid.

,,Na Dolenjsko, gospod. Odšli so, predno so prišli
Francozi. 11

„Ne veste, kam?“

Starec je žalostno odkimal.

Egid je stopil na ulico.

„Čujte,“ je rekel hišniku. „Stopite gor v sobo
in pomedite ven vse, kar je tujega. Potem pospravite
sobe, da bo vse tako, kakor je bilo, ko je družina
odšla. Opoldne se vrnem in hočem tukaj stanovati.“

Hišnik je to dobro razumel, vendar je nekako
boječe vprašal:

,,Vi ostanete tukaj, gospod ?“

,,Seveda ostanemo,“ je rekel Egid in odšel k svoji
straži. Tam je zagledal Andreja, ki je stal na nasprotni
strani ulice in je z radovednimi očmi meril hišo. Pri¬
jezdil je k Egidu in rekel:

„Ako bodo konji trudni, jih postavimo v ta hlev
tukaj.“ Povedal je to tako jasno, da Egid ni mogel
dvomiti, kateri hlev misli.

„Sicer pravi hišnik,“ je govoril Andrej dalje, „da
so v hlevu tudi francoske mrhe, ampak te lahko po¬
ženemo ven. Sena je dosti, pravi hišnik, in mi imamo
vendar bolj pravico, krmiti z njim kakor pa drugi.“

Egid mu je prikimal in je odjezdil po ulici naprej,
Andrej pa je začel s svojim konjem pogovor, češ, da
bi mu gotovo ne dišalo jesti poleg francoskega konja.

# *

•S

Tilen je bil pri oni četi, ki je prišla v mesto po
čolnih. Poznal je dobro kraj na barju, ker je že mnogo¬
krat na ta način prišel v mesto, poznal je tudi čol¬
narje, ki so imeli na Ljubljanici svoje čolne. Zato je

161

sam vodil četo zelenih lovcev, ki se je vkrcala v svoj
čoln poleg drugih čolnov, kjer so bili cesarski vojaki.
Stal je s puško v roki na rilcu čolna in je z žarečimi
očmi meril Grad, ki se je dvigal nad mestom. Reka
je nemirno pljuskala ob čolnih, visoka trava in vrbe
na bregu so skrivale vase čolne in vojake, da jih niso
mogli zagledati z Grada. Tilen ni pozabil na svoj
lovski nož. Čutil ga je na prsih in zdelo se mu je,
da je prišel dan maščevanja.

„Danes se srečava, danes je moj dan,“ si je
šepetal tiho, ko se je čoln bližal trnovskemu pristanu.
Predno so stopili na breg, jih je napadla francoska
četa na bregu; bili so v veliki nevarnosti. Tilen je
čutil krogle, ki so frčale mimo njega, čul je krik vo¬
jakov, ki so skakali v vodo; čolni so se zibali sem
ter tja, ker so se vojaki izkušali umakniti pred sovraž¬
nikom na bregu.

„Le danes ne, danes še ne,“ je govoril Tilen,
„do večera naj živim, o Bog! En dan, samo en dan,
da obračunam z njim, potem pa se zgodi volja
tvoja!“

Res je ostal nepoškodovan. Zdelo se mu je, da
se je zgodil pravi čudež, kajti skoraj vsi vojaki okoli
njega so bili ranjeni. Zato je bil tem bolj prepričan,
da ga je varoval Bog — maščevalec sam — in mu dal
priliko, priti v mesto, kakor si je že davno želel. S
temi mislimi je stopil Tilen na breg, ko so se umak¬
nili francoski vojaki.

V nemirnem beganju po ulicah, kjer so Avstrijci
lovili francoske vojake, je iskal Tilen le enega človeka.
Toda ni ga zagledal nikjer. Bilo je preveč temno,
upal je, da se srečata, ako o pravem času ne ubeži.
Pri tem je naletel na gospoda Muhiča, ki je jezdil na
Glavni trg.

„Rekli ste, da veste, kje je,“ je rekel Tilen go¬
spodu Muhiču.

„Mogoče, da bo tam, kakor jaz mislim," je rekel
Muhič. Tilen je potegnil nož.

„Toda prepustite ga meni,“ je vzkliknil Tilen.

„Drage volje," je rekel gospod Muhič, ,,dasi
imam tudi jaz z njim opravka."

tl

162

Pri tem sta se približala hiši, ki jo je gospod
Muhič najprej dobro ogledal. Vrata so bila odprta,
toda na oknih ni bilo nikogar.

Bilo je sicer še zgodaj zjutraj, toda nad mestom
je sijal že jasen dan.

,,Morda se je res tako navadila vojne, da spi
brez skrbi tudi takrat, kadar streljamo okoli nje,“ je
rekel gospod Muhič. Razjahal je in odšel v hišo. Tilen
ga je sledil.

,,To je vražje delo, stikati po hišah,“ je rekel
gospod Muhič, „namesto ljubeznivih dam lahko najdem
tam razkačenega francoskega častnika, ki bi gotovo
takoj navil moja čreva na svoj meč. Za tak zajutrk bi
se po taki trudapolni noči prokleto zahvalil.“

Zato je gospod Muhič držal svojo sablo priprav¬
ljeno, ko je potrkal na vrata v prvem nadstropju. Tilna
je pustil na stopnicah.

„Tukaj ni nikogar, tukaj so dame,“ se je oglasil
ženski glas za zaklenjenimi durmi.

,,Zato se hočemo prepričati , 11  je rekel gospod
Muhič z izpremenjenim glasom. Spoznal je bil glas
gospodične Klare.

,,Zahtevamo, da nam takoj odprete.“

,,Bodite vendar kavalir, gospod častnik, in nas
ne motite, ker sva tukaj samo dve dami. Prestrašili
ste nas itak z napadom . 11

,,To nas ne zanima , 11  je odgovoril gospod Muhič,
„ravno ta prestrašenost in trdovratnost je slabo izpri¬
čevalo za vas. Odprite vrata, sicer jih ukažem razbiti . 11

,,Toda to je nemogoče, mi smo še v negližeju , 11
je odgovoril drug ženski glas, po katerem je gospod
Muhič spoznal Heleno.

„Ravno zato hočem, da mi odprete takoj , 11  je
rekel gospod Muhič s strogim glasom.

,,Nimate pravice, motiti mirne ljudi. Pozneje se
lahko prepričate, da pri nas ni nobenega onih ljudi,
ki jih vi iščete , 11  se je oglasil zopet isti energični ženski
glas, ki ga je Muhič tako rad slišal posebno zdaj, ko
je bilo v njem toliko ženske odločnosti.

„Zastražite, gospod častnik, našo hišo in varujte
nas , 11  je prosila Helena.

163

„Ne morem hiše zastražiti niti vas varovati, dokler
ne vem, kdo je v hiši in kdo ste vi,“ je rekel gospod
Muhič.

„To bodete videli potem ... Ne bode vam žal,“
se je oglasila Helena.

,,Jaz imam svoj ukaz in svoje povelje, ki ga
moram izpolniti.“

„Bila je že pred vami tu straža, ki je preiskala
vso hišo, in gospod častnik je bil tako ljubezniv, da
nama je verjel na besedo . . .“

,.Vojska ne pozna nikakih ljubeznivosti in ne more
imeti ozirov. Nečemo videti nič drugega nego vaše sobe.“

„To je ravno nemogoče. 11

V sobi se je čulo tiho posvetovanje.

,,Prosim vas, gospod častnik, ali poznate gospoda
Muhiča?" je vprašala zopet Helena.

„Poznam ga,“ je odgovoril gospod Muhič.

,,A!i je on tudi tukaj?"

,,Je v mestu."

,,Prosimo vas, priporočite nas gospodu Muhiču!"

,,Dobro."

Gospod Muhič se je začel smejati.

,,Vi ste gospod Muhič," je vzkliknila Helena, ki
ga je spoznala po smehu. Vrata so se takoj odprla.

,,Oprostite danes moj zgodnji obisk, v nenavadnih
časih se zgodi marsikaj nenavadnega," je rekel gospod
Muhič in je poljubil Heleni roko. Bila je oblečena v
belo jutranjo obleko in lasje so ji bili še v neredu. Iz
druge sobe je prišla gospodična Vrankova in je podala
roko gospodu Muhiču.

,,To ste naju ustrašili," je rekla Helena, ,,pa kako
ste navihan, gospod Muhič; nestrpen ste tudi, kadar
je treba priti v damsko sobo."

Gospod Muhič je ravno hotel to šaljivo opazko
po svoje zavrniti, ko ga je prijela gospodična Vran¬
kova za roko, kakor da mu ima nekaj posebnega po¬
vedati.

V tem pa so se dveri odprle in iz druge sobe
je stopil sam Don Pier. Gospod Muhič je še držal v
roki sablo, kakor jo je bil pripravil za vsak slučaj,
ako bi bil v stanovanju namesto ljubeznivih dam našel

11 *

164

ogorčenega francoskega častnika, toda stal je na mestu
kakor okamenel.

Don Pier se mu je priklonil in rekel: ,,Bon jour,
monsieur Muhič!“ V rokah je držal gol rapir in videlo
se je, da je bil pripravljen na vsak sprejem. Gospod
Muhič tudi s početka ni vedel, kako bi ga sprejel, ne le
zaradi tega, ker mu ni bilo jasno, ali mu je Don Pier
prijatelj ali sovražnik, ali je pošten človek, ali je lažnik
in podlec, ampak tudi zato ne, ker ni hotel začeti
vpričo dam boja, v katerem bi lahko izgubil ne samo
potreben ugled pred damami, temveč tudi lastno živ¬
ljenje.

,,Pardon,“ je rekel in se poklonil; ni vedel, kaj
je hotel reči s to besedo.

„Zavraten morilec ne maram biti,“ je pomislil pri
tem gospod Muhič, „in za dvoboj sedaj ni časa.“ Zato
ga je pustil, da je mirno odšel iz sobe.

„Kaj to pomeni ?“ je vprašal gospod Muhič in je
gledal Heleno. Pričakoval je, da se vsak trenotek zgodi
nekaj strašnega.

„Gospod Pier je pribežal k nam za vsak slučaj ...“
je rekla gospodična Vrankova.

„Kako: za vsak slučaj ?“ je zaklical gospod Muhič,
„vi veste, kaj je on . . .“ V tem se je začul divji krik
na stopnicah. Gospod Muhič je planil iz sobe. ,,Drži,“
je kričal, „drži izdajalca!“ Zagledal je tam grozen prizor.
Dvoje ljudi si je stalo nasproti. Ko je Tilen zagledal
svojega nasprotnika na temnih stopnicah, se je stisnil
v kot; toda Don Pier je bil previden; ker je videl, da
ga gospod Muhič ne sledi, je stopal počasi navzdol.
Kakor lev se je vrgel Tilen nanj, toda roka, v kateri
je držal nož, se je zadela ob meč in je takoj omagala.
Hotel ga je zadaviti; v divji strasti ni niti zapazil, da
omaguje; bilo bi se zgodilo nekaj strašnega, da ni
planil gospod Muhič po stopnicah; Don Pier je že
osvobodil svoj rapir in bi ga bil zabodel premaganemu
Tilnu v prsi; toda nad njim je nastal tak krik in go¬
spod Muhič se je bližal tako urno, da je moral po¬
begniti po stopnicah. Tilen je zagrabil nož z levo
roko in je planil za njim. „Držite, lovite," je kričal,
,,ubijte izdajalca, ogleduha, zapeljivca . . .“

165

Toda spotaknil se je na stopnicah in je obležal.
Ko je gospod Muhič prišel do njega, mu je lila kri
iz rane. Toda tudi to ga ni zadržalo.

„Ne uideš mi,“ je kričal in je ne oziraje se na
krvavečo rano tekel na ulico. Gospod Muhič se je
vrnil k damama. Stali sta še obe pri vratih; gospodična
Vrankova je bila naslonjena na zid in se je vsa tresla
od strahu, Helena pa je z mirnim obrazom gledala na
ono mesto na stopnicah, kjer se je še pred trenotkom
vršil boj med mladima človekoma na življenje in smrt.

Gospod Muhič je prijel gospodično Vrankovo za
roko in jo je odvedel v sobo. Omahovala je in ihtela ...

„V današnjih časih mora človek imeti zdrave
živce,“ je rekel, „ne kaže, se razburjati za vsako ma¬
lenkost. Mnogo podobnega sem že videl to jutro.
Drugod se je vršil boj, tu pa je bilo maščevanje. Kakor
lahko veste, gospod Pier ni . . .“

„Kaj ni?“ je vprašala Helena nestrpno.

„Ni čist človek. Imamo z njim poravnati nekoliko
dolgov; zdi se nam tudi, da je vohun. Bilo bi za vas
zelo nevarno, ako bi bili pozneje zvedeli, da sta ga
skrili . . .“

„On nas je hotel braniti," je vzkliknila gospodična
Vrankova, „on je kavalir . . .“

Gospod Muhič je nekaj časa molčal.

„Zdi se mi, da je celo preveč kavalir," je odvrnil
na to, „prišel je na Vinice in je kavaliril gospodični
Barbari tako dolgo, da je . . .“ Gospod Muhič ni vedel,
kako naj bi primerno povedal.

Obe dami sta molčali.

„. .. kavaliril je tako, da ga je kupec Repelj
moral iskati z nožem po Ljubljani, hoteč se maščevati
za svojo Barbaro."

Obe dami sta razumeli, kaj je hotel reči.

„Unesel mu je pete . . .“ je nadaljeval gospod
Muhič, „ne bo ga dobil . . .“

„Ne rabite nelepih izrazov, gospod Muhič," mu
je rekla gospodična Vrankova. „Ako dva gresta na
enega . ..“

„Torej mu je ubežal . . .“ je popravil gospod
Muhič.

166

Gospodična Vrankova je odšla v svojo sobo.

Gospod Muhič je pogledal skozi okno in je videl
ves trg poln avstrijske vojske, ki se je iz predmestij
shajala v središče.

,,Sedaj moram hitro govoriti z vami,“ je rekel
Muhič Heleni; ni se mu zdelo primerno, da bi jo tikal.
„Lahko bi me tukaj ujeli, ker opravljam svoje prija¬
teljske dolžnosti namesto vojaških. Ali slišite, kako
grme topovi? Nevarno je, da nam zdrobe celo Ljub¬
ljano. Zakaj niste pred vojno pobegnili na Vinice?"

Helena ni takoj odgovorila. Popravljala si je lase
pred zrcalom.

,,Hotela sem," je rekla, ,,toda zadržali so me."

„Zadržali,“ je vzkliknil Muhič, „in vi veste, kdo
vas čaka na Vinicah?"

„Kdo?“

„On.“

„Kdo? . . . Gospod Muhič?" je vzkliknila Helena
in ga je začela objemati. „Govorite!“

,,Da, da, on, Kristjan . . . Obljubite mi, da se
še danes odpeljete. On je ranjen in potrebuje zdrav¬
nika . . .“

,,Gospod Muhič," je rekla Helena, „ali je to
resnica ?“

„Sedaj ni časa mnogo premišljati," je rekel go¬
spod Muhič, „nihče ne ve, kaj nam prinese današnji
dan. Torej odidite in pozdravite ga! Jaz vas posetim
v najkrajšem času."

Gospod Muhič se je na kratko poslovil in je
odšel na ulico.

Videl je krvave sledove, ki so kazali navzdol po
Glavnem trgu. Sedel je na konja in je odjezdil na
Stari trg.

Po cerkvah so že zvonili zvonovi. Po ulicah so
se krepčali vojaki s pijačo in si po vežah iskali ležišč,
kjer bi si odpočili po težki noči.

Gospod Muhič se je pridružil majorju De Mon-
tetu in z njim odšel v mestno hišo.

„Grme na nas, kakor da je Jupiter izpustil vse
svoje nebeške moči," je rekel gospod Muhič, ko so
stopili v mestno hišo. Pri tem je s polnim duškom

167

izpraznil kozarec, ki mu ga je ponudil cesarski
častnik.

Vkljub veliki nevarnosti, ki je pretila vsakemu
častniku, kateri si je upal, se pokazati francoskim stražam
na oči, je gospod Muhič še ta dan obiskal Kristjanovo
hišo. Srce ga je bolelo, ko je stopal po razdejanih
sobah in po zasutih stopnicah.

Ko se je popoldne ustavil zopet na Glavnem
trgu, se je bila gospodična Helena že odpeljala. Go¬
spod Muhič se je bil odločil, da prenoči v njeni hiši.
Popoldne je srečal Egida, ki ga je povabil s seboj na
stanovanje.

„Dobro je imeti prijatelje,“ je rekel gospod Muhič,
,,imava vsak svojo hišo za prenočišče, lahko si bodeva
pošteno odpočila.

Toda njegovo veselje je bilo prazno. Ker so
zvečer odšle čete iz mesta, si nista mogla odpočiti v
svojih hišah.

10 .

Veselo, lahkotno je drdrala kočija po dolenjski
cesti. Helena je molče sedela poleg gospodične Klare
in je gledala poletno prirodo, ki se je bila razcvela v
bujni rasti in je s svežim zelenjem polnila hribe in
doline. Bilo ji je lahko pri srcu. Davno si je želela
priti iz mesta na deželo, da bi bila daleč od ljudi, ki
so jo vsak dan obdajali. Od onega časa, ko so ji pre¬
prečili njen beg in so jo zadržali na mostu, da se je
morala vrniti, je še bolj hrepenela po prosti prirodi,
po tihem življenju na prijaznem gradiču. Neizpolnjena
želja se je oglašala tem bolj, ker^ni bila vajena, da
bi kdo omejeval njeno svobodo. Čutila je, kakor da
je ujetnica v lastni hiši. Zato je sovražila ljudi, ki je
o njih sumila, da so jo veleli pridržati v mestu iz
svojih osebnih namenov.

Sedaj se je čutila popolnoma prosto; mlada pri¬
roda okoli nje se ji je zdela tako krasna kakor še
nikoli. Molče je gledala v jasni dan okoli sebe in je
mislila razne lepe misli.

Gospodična Vrankova je bila slabe volje. Ni ji
še prešel strah, ki ga je bila prestala preteklo noč.

168

Bila je razburjena in se je z grozo spominjala do¬
godka, ki se je izvršil pred njenimi očmi. Stara go¬
spodična je ljubila temnookega Francoza in vso njegovo
prikrito romantično preteklost; bil je lep, a bil je tudi
kavalir; to ji je zadoščalo, da si ni mogla misliti ni¬
česar slabega o njem. To, kar je govoril o njem gospod
Muhič, je smatrala za osebno sumničenje. Obsojala je
avstrijsko vojsko, ki zavratno napada mesta in ljudi.
Odšla je rada iz mesta zato, ker ni cenila ljudi, ki
proti sovražniku ne nastopajo jasno in odkrito. Zato
je danes tudi gospodu Muhiču zamerila, da je postopa!
nekavalirsko; ni mu mogla odpustiti, da je prišel v
hišo s tujim človekom, ki je imel namen, moriti ljudi.
Nje ni zanimala priroda niti cvetoče pokrajine; mislila
je na dogodke v mestu in je želela zmage svojim
znancem, francoskim častnikom.

Dolgo ju je spremljalo po poti odmevanje topov,
ki so pokali na ljubljanskem Gradu. Po cesti sta sre¬
čali nove čete, ki so šle De Montetu na pomoč.

Zvečer se je kočija po klancu navzgor bližala
viniški graščini. Helena se je razveselila, ko je zagle¬
dala znane kraje; ko so se pokazala prva drevesa vi-
niškega vrta, se je spomnila one davne prve pomladi.
Čuden nemir ji je polnil srce; zalila jo je rdečica,
ko je pomislila na Kristjana. Kočija je zavila na
dvorišče.

Gospa Gusičeva je prišla po vrtu in je vsa vesela
hitela novim gostom naproti.

,,Kako zelo me veseli, da vas zopet vidim tukaj,"
je rekla, „mi vsi smo se zelo bali za vas.“

Objela je obe gospodični in je vprašala takoj:

,,Ali vama je kaj znano, kaj je z napadom?"

,,Avstrijci so danes vzeli Ljubljano."

„Moj Bog!" je vzkliknila gospa Gusičeva, „ah,
ne veste . . .“ Hotela je vprašati po gospodu Muhiču,
kajti zelo jo je skrbelo za njega, odkar se je poslovil.
Vendar te skrbi ni hotela pokazati, najmanj pa je ho¬
tela, da bi vedela za njeno skrivnost gospodična
Vrankova. Zato je izpremenila svoje vprašanje in je
vprašala:

„Ali ne veste, kako je bilo?"

169

„Zgodilo se je to zelo hitro,“ je začela praviti
Helena, „zbudil nas je krik in šum, vojaki so bežali ...
na vse zgodaj nas je že obiskal gospod Mubič.“ Tu se
je Helena ustavila, ker ni hotela pripovedovati, kaj se
je pri tem zgodilo.

Gospa Gusičeva se je pri zadnjih besedah zelo
razveselila in je vzkliknila:

,,Oh, ta gospod Muhič, povsod mora biti.“ Ni
hotela tega reči. Hotela je le dati duška svoji tihi,
globoki radosti.

Med tem je priletela gospodična Barbara po pe¬
ščeni poti preko vrta. Vsa razburjena in nemirna, je
poljubila Heleno in jo je prijela za roko.

„Pojdite z menoj, gospodična,“ je rekla in je vsa
zardela.

Helena je odložila svoje stvari v kočijo in je
odšla z njo.

Ko sta prišli na zapadno stran gradiča, ki ga je
obsevala še pozna večerna zarja, se je Helena naenkrat
ustavila. V naslonjaču pred gradičem je sedel Kristjan.
Glavo je imel zavezano in se je nemirno ozrl, ko je
začul ženske korake na vrtu. Helena se mu je pribli¬
žala in ni vedela, kaj bi storila. Zdela se je sama sebi
tako slaba in neznatna proti njemu; obšlo jo je čudno
čuvstvo, da se ji je hotelo zaplakati. Sedla je na stol
poleg njega in je vzela njegovo roko v svojo.

,,Helena, Helena,“ je šepetal Kristjan, „ti si prišla!"

,,Kako vam je?“ ga je vprašala in je skoraj hotela
poljubiti njegovo roko. Sklonila se je nad njim in mu
je gledala v obraz. Poznalo se mu je, da je mnogo
trpel. Toda na temnem, bledem obrazu so se kazale
vse one odločne poteze, ki so mu že v mladosti dajale
izraz silnega in neupogljivega človeka.

„Kmalu bom zdrav," je govoril Kristjan, ,,in
potem . . . Prosim vas, kaj je z vojsko?"

Ker ga je ona vikala, je mislil, da bi ji ne bilo
ljubo, ako bi jo tikal. Mislil je tudi takoj po prvih
trenotkih, ko je sedela poleg njega, da ni prišla na
Vinice zaradi njega. Zato se je pomiril in je izpraševal
z mirnim glasom po tem, kar ga je pred vsem za¬
nimalo.

170

»Avstrijci so vzeli Ljubljano," je rekla Helena, ki
jo je to vprašanje vznemirilo, kajti zdelo se ji je, da
leži med njima še vedno ona čudna sila, ki ju je do-
zdaj ločila. „Vas zanima vojna še vedno?" ga je
vprašala.

,,Da, zanima. Vzeli so torej Ljubljano," je rekel
Kristjan. »Kako vi čutite, ali francoski, ali avstrijski?"
jo je vprašal potem.

»Kako čudno vprašate!" je rekla Helena, »kako
bi mogla čutiti . . .!“

To vprašanje jo je popolnoma zmotilo. Kaj je
hotel reči? Kaj je hotel zvedeti? Ali ji je hotel s tem
očitati to, da je ostala v mestu? Izpustila je njegovo
roko in se je zagledala na zapadno nebo, kjer so se
izgubljali zadnji pasovi večerne zarje v nejasnih daljavah.

Kristjan je čutil, da jo je zabolelo njegovo vpra¬
šanje. Prijel jo je za roko in ji jo je poljubil.

»Odpustite," je rekel, »nisem vam hotel delati
bolesti. Preveč sem vas ljubil."

Pridržal je nje roko na svojem licu. Oba sta molčala.

Gospodična Barbara, ki je stala poleg naslonjača
na drugi strani, si je naenkrat zakrila oči in je zaplakala.

»Kaj vam je, gospodična?" je vprašala Helena in
je nemirno vstala. Gospodična je pobegnila na vrt.

Kristjan je pridržal Heleno za roko in je rekel:

»Pustite jo, da se izplaka. Spomnila se je svoje
nesreče in takrat jo vselej žalijo solze. Veste, kaj se
je zgodilo?"

»Da, vem," je odgovorila Helena; toda pri tem ji
je prišla čudna misel v glavo. Zdelo se ji je, da go¬
spodična Barbara ni zato plakala, ker se je spomnila
svoje nesreče. Ta misel ji je bila neprijetna in ji je
legla s težko bolestjo na srce. Usedla se je poleg
Kristjana in mu je začela pripovedovati dogodke pre¬
tekle noči. Toda ni se mogla premagati. Vstala je,
predno je povedala vse do konca, in je odšla na vrt.
Tam je našla gospodično Barbaro. Slonela je na ograji
vrta in je nemo strmela v večer.

Ko se ji je bližala Helena, je hotela oditi dalje;
naenkrat je obstala in je zaihtela. Helena jo je prijela
za roko.

171

,,Jaz sem tako nesrečna,“ je rekla gospodična in
je zaplakala. ,,Nihče ne čuti z menoj, vsi skrbe za
svojo srečo, meni pa so vzeli vse.“ Sedla je na klop
pod drevesom.

Helena ni vedela, kaj bi govorila, da bi jo uto-
lažila. Čutila se je tudi sama nesrečno. Žal ji je bilo
mlade gospodične; razumela je njeno bolest; doslej je
našla nekako pozabljenje in radost v tem, da je stregla
Kristjanu, sedaj pa je mogla izgubiti tudi to.

,,Tako krasen večer je danes,“ je rekla Helena,
,,pojdite, pojdeva h Kristjanu! Mnogo je nesrečnih ljudi
na svetu.“

Vrnili sta se h Kristjanu.

Ker je že zapihal večerni veter, so odšli na verando.

Helena se je zagledala v zeleni vrt pod seboj in
se je počasi iznebila vseh težkih misli.

Pri večerji se ni mogla razviti nobena zabava.
Gospodična Klara je tožila, da jo boli glava zaradi
prestanega strahu, zato je kmalu odšla spat. Tudi gospa
Gusičeva se je kmalu poslovila, ker ni hotela motiti
mlade družbe. Helena je bila utrujena od potovanja,
toda ni se ji hotelo iti spat. Kristjan je bil dobre volje
in je začel z njo govoriti o vprašanjih, o katerih še
nikoli ni govoril z njo. Govorila sta o vprašanju, kaj
je sreča. Gospodična Barbara ju je poslušala in je
zmajevala z glavo; ni si mogla misliti, da bi bila sreča
na svetu kaj drugega nego ljubezen.

Kristjan se je čudil Heleni in njenim resnim na¬
zorom.

„Kako je duhovita / 1  je pomislil parkrat, ko je
dokazovala, da je njena trditev prava. Zdelo se mu
je, da jo zdaj ljubi z drugo ljubeznijo, in to mnogo
bolj nego prej. Ko je odšla spat, ji je poljubil roko
in ji je ponovil nje zadnje besede:

„Sreča za nas je, da nimamo tega, po čemer
hrepenimo. Premišljujte še o tem, gospodična ! 11

„Lahko noč , 11  je rekla Helena.

Ko je prišla v svojo sobo, je dolgo stala ob
oknu in je gledala v jasno poletno noč.

Srce ji je bilo težko in nemirno. Sama ni vedela,
kam hoče.

172

,,Oditi, oditi ?“ je pomislila, „ločiti se od vse
mladosti in preteklosti ter oditi v svet za novo srečo?
Sreča mi bo ostala v tem, da ne bom imela, po čemer
hrepenim.“

Zaspala je utrujena v nemirnih mislih.

11 .

Težko si je misliti, kako bi se posrečil napad na
dobro utrjeno mesto, ki je v rokah sovražnikov. De
Montetov napad dokazuje, kako dobra sreča pogosto
podpira predrzne čine in vodi odločne ljudi k slavni
zmagi. Novica o tej zmagi se je hitro raznesla po vsej
deželi in je zbudila veliko navdušenje. Daši je bilo
težko misliti na velike uspehe, so se vendar zbirali
bojaželjni ljudje zopet po vaseh ob cesti in prepevali
pesmi o napadu na Ljubljano. Nikoli ni manjkalo v
Krajini veselih ljudi, ki so radi pili in prepevali pesmi;
našli so se vedno tudi taki, ki so pesmi zlagali.

Zgodovinar piše o teh časih:

De Montet je s svojimi četami zasedel Golovec
in se utrdil na njem. Ostal je v obližju Ljubljane, da
bi držal Francoze v vednem strahu, da bi jim napravil
kolikor moči škode in jih tako polagoma popolnoma
izstradal in ugonobil, da bi pustili mesto ali pa da bi
se vdali. Ker je vedel, da Gradu ne more vzeti,
ker mu primanjkuje topov in ker bi mesto preveč
trpelo, ko bi streljali Francozi nanje, zato ni ponovil
napada, ampak je hotel počasi uničiti francosko po¬
sadko in počakati, da se odloči usoda na Dunaju.
Francozi so bili kakor ujeti. Da bi bili varni napadov,
so razkrili mostove čez Ljubljanico in le po dnevi so
tam položili deske, da je mogel posamezni človek
sem in tja. Ceste so zagradili in se zavarovali od vseh
strani. Bila je za nje tem večja nevarnost, ker so takoj
drugi dan po De Montetovem odhodu v Ljubljani
zvedeli, da so bili Francozi meseca maja pri Dunaju
premagani. Ko so bili Avstrijci napadli mesto, je dal
De Montet povelje, izprazniti francoska skladišča ter
orožje in drugo prodati meščanom. Tako so bili Fran¬
cozi brez zalog. Takoj drugega dne so dali povelje,

173

da morajo meščani prinesti vse njim nazaj, kar so bili
kupili. Preiskali so vse hiše in postopali z vso stro¬
gostjo proti onim, ki so izkušali kaj prikrivati. Pozve-
dovali so posebno po onih, ki so bili izdali stanovanja
francoskih častnikov, a vsi, ki so imeli slabo vest, so
z avstrijskimi četami vred pobegnili iz mesta. Počasi
je nastalo pomanjkanje živeža, pretila jim je lakota.
Pritiskali so na meščane, a ti so se izgovarjali, da ne
pride živež v mesto, ker je povodenj in ker so mo¬
stovi razkriti. Počasi je začela posadka omagovati,
vojaki so uhajali. De Montetove čete so pogosto ne¬
nadoma napadale predmestja in odnašale s seboj, kar
so mogle; vedno so se ponavljali boji. Ker ni bilo
dobiti več mesa, so bili Francozi prisiljeni, si iskati
hrane zunaj mesta. Hoteli so na Gorenjsko, a šišenski
Cerkvenik je začel biti plat zvona, ljudje so se zbirali,
priletela je De Montetova konjiča in Francozi so morali
bežati nazaj v mesto. Isto so drugič poizkusili proti
Viču, a kmetje so bežali z živino proti Dobravi. Po¬
gosto so Francozi vdrli v predmestja, preiskali hiše,
ker so mislili, da so tam skriti avstrijski vojaki, a na¬
enkrat se je pokazala kaka avstrijska četa ter jih za¬
podila nazaj. Meščani so vsak dan pričakovali, da
nekoč vzame noč Francoze, toda general Guetard se
je držal hrabro, pričakoval je pomoči od onih čet, ki
so se vračale od severa.

De Montet se je nastanil v gradu Rakovniku in
je zbral okoli sebe vse odlične osebe svoje vojske.
Med temi osebami je bil tudi gospod Muhič in vsa
njegova družba. Razvilo se je tam veselo življenje,
kakor je bilo vedno in povsod, kjer se je pojavil go¬
spod Muhič. Vojaki so se utaborili po obronkih go-
lovškega hrbta in zasedli vse vasi ob podnožju.

„Varovali smo Francoze," je pravil pozneje go¬
spod Muhič ob mnogih svečanih prilikah, »varovali in
čuvali smo jih tako, kakor mačka, ki preži pred luknjo
na miš.“

Za napad je imel De Montet premalo vojske in
premalo priprav. Ker so Francozi razkrili vse mostove
čez Ljubljanico, je bilo nemogoče, nenadoma priti v
mesto z večjo četo; tudi po vodi bi se bil napad težko

174

posrečil, ker so imeli Francozi breg dobro zavarovan.
Tako se je moral de Montet zadovoljiti s tem, da je
stal s svojo vojsko blizu glavnega mesta, da bi lahko
porabil vsako ugodno priliko; ker Francozi niso vedeli,
kako močna je avstrijska posadka na Golovcu, si je
niso upali napasti, ampak so se izogibali vsakemu
boju z njo.

Tako življenje je postalo gospodu Muhiču dolgo¬
časno, zato je začel obiskovati gradove po ljubljanski
okolici; zelo rad se je mudil na Repljevem dvorcu, ki
je stal ob dolenjski cesti tri ure od mesta. Gospodinja
na tem dvorcu je bila starka, Ana Repelj, teta Tilna
Replja. Bila je to suha, koščena starka, ki so se ji
tresle roke pri sleherni misli na denar. Njen mož je
umrl vsled debelosti; bil je daleč naokoli znan kupec,
ki si je s svojimi kupčijami pridobil ogromne denarje;
po njem je prevzela gospodarstvo in kupčijo njegova
žena, ki je kmalu še pomnožila svoje imetje; bila je
varčna in skopa; dasi je bila neuka, vendar je dobro
poznala vse malenkosti v svojem gospodarstvu, tako
da je ni mogel nihče varati. Sedela je včasih ves dan
na svojem usnjenem naslonjaču in je natančno vedela,
koliko voz je sedaj na cesti, koliko jih stoji v Ljubljani,
koliko v Karlovcu ali v Sisku; vedela je, koliko de¬
lavcev dela na tej, koliko na oni njivi; pri tem je že
računala, koliko dobička ji prinese današnji dan. Njeni
ljudje so govorili o njej, da vidi skozi steno.

Tilna je starka zelo ljubila; zaupala mu je vse
svoje premoženje; nadomeščal jo je pri vseh prilikah,
kjer sama ni mogla biti zraven. Vodil je vso trgovino
in kupčijo ter množil s tem domače premoženje, ki
mu je imel postati sam dedič.

Starka ni ljubila družbe. Včasih, ko je živel še
njen mož, so se shajali na dvorcu razni bogataši iz
bližnjih in daljnih krajev, kupci in trgovci, in se za¬
bavali pri bogatih pojedinah. Po njegovi smrti so se
na dvorcu oglašali razni snubači in prijatelji; z njimi
so izginili poslednji gostje; skopi starki ni bilo žal za
njimi, ker je imela o gostih svoje mnenje in jih je
ljubila tem manj, čim bolj je ljubila denar. Nerada se
je dala motiti v svojih mislih in špekulacijah; mislila

175

je, da bi na cestah obstali njeni težko obloženi vozovi,
ako bi jih ne spremljala njena misel; obstati za trenotek,
pomeni trgovcu izgubo; to je starka dobro vedela.
Zato jo je zelo bolelo, ko je vojna naenkrat zmotila
vse njene načrte ter je ustavila trgovino na cesti.

Ker Tilna po cele tedne ni bilo domov, si je
mislila, da je mladeniču težko sedeti doma brez dela
in da izkuša porabiti vojne razmere v svoj dobiček;
tudi ob času vojne se da dobro kupčevati. Tako je
mislila starka in bilo ji je žal, da sama ni mogla oditi
z doma ter pregledati tržišča.

Ko so šli brambovci na vojno, jih je blagoslav¬
ljala ob oknu, „da bi deželo varovali hudih časov“,
(pri tem je mislila na svojo kupčijo); ko je šla dolenjska
vojska mimo dvorca po cesti, je pobožno sklepala
roke, „da bi dolenjsko stran obvarovali sovražnih na¬
padov' 1  (pri tem je mislila na svoje premoženje); saj
je bila slišala, da Francozi povsod razpišejo velik vojni
davek in ga vzemo tam, kjer ga morejo; ako ga ne
dobe pri ubogih, ga vzamejo pri bogatih.

Tilnu se takrat ni posrečilo, izvršiti svoje mašče¬
vanje; predno je prišel na ulico, je Don Pier izginil;
dal si je obvezati rano na roki in ga je iskal ves dan
po mestu, toda ni ga našel. Zvečer je z drugimi vred
zapustil mesto in je ostal pri vojski pod Golovcem.
Od tod je nosil na svojem urnem konju poročila na
Dolenjsko, ker je vedno upal, da De Montet napade
Ljubljano, ako se snide dovolj črne vojske od vseh
strani. Ker pa je videl, da čaka De Montet pomoči
samo od cesarske vojske, se je vrnil domov na dvorec,
kjer si je nekoliko dni odpočil.

To priliko je porabil gospod Muhič, da je posetil
Repljev dvorec.

Daši Ana Repelj ni ljubila posetov in gostov, je
vendar sprejela gospoda Muhiča s takim spoštovanjem,
kakor to ni bila nikdar njena navada. Gospod Muhič
je dobro vedel, kakšne nature je ta starka, slišal je
pogosto praviti o njej. Ko jo je zagledal pred seboj,
suho, bledo, z ostrimi očmi, v črni obleki, si je mislil,
da bi lahko spoznal njeno naturo, tudi ako bi ne bil
nikdar slišal nič o njej ; v njenih suhih, tresočih se

176

rokah se je prav tako lahko videla njena skopost,
kakor je izražalo njeno bledo lice z globokimi, živimi
očmi nje razumnost in prekanjenost.

Sprejela je gospoda Muhiča na svojem stolu, ob¬
šitem s črnim usnjem. Gospod Muhič se ji je globoko
priklonil, kar je starki zelo ugajalo; vprašal je po
Tilnu, toda Tilna ni bilo doma. Gospod Muhič je
začel takoj pogovor obračati tako, da ga je starka po¬
vabila na vino. Pri tem je gospod Muhič gledal pre¬
proste sobe, po katerih se ni dalo spoznati ono ogromno
bogastvo, o katerem so pripovedovali povsod. Vendar
je bilo nekaj častitljivega v tej preprostosti; zdelo se je,
kakor da je za vsako steno skrito zlato in srebro,
kakor da od teh praznih sten odmeva le ena čarobna
beseda: denar.

Gospod Muhič je začel pogovor o Francozih, ki
hočejo podjarmiti deželo zato, da bi si osvojili nje
bogastvo in bi odnesli s seboj one zaklade, ki so jih
marljivi kranjski rodovi varovali in množili dolga leta
in stoletja, „kajti znano je, da ni nikjer toliko dolgov,
kakor na Francoskem,“ je rekel gospod Muhič, „in
kako bi prišli mi Kranjci do tega, da bi jih morali
plačevati! Zato varujemo deželo ljudi, ki so prišli sem
kot vojaki in zahtevajo denarja kakor tatovi in razboj¬
niki. Imamo doma dovolj dolgov in dovolj razbojnikov."

Gospod Muhič je sedel nasproti bogati starki in
je pazno motril njeno lice. Videl je, kako delujejo
nanjo njegove besede. Pripovedoval ji je o svojem
življenju, o bojih, pa tudi o roparski zalegi konjarjev,
ki so ga napadli v gozdu.

S svojim prijaznim pripovedovanjem se je starki
zelo priljubil. Povabila ga je na kosilo.

„Pri nas nismo vajeni gostov," je rekla Ana
Repelj, „jaz sem stara in starih ljudi svet ne ljubi,
razen kadar jih potrebuje; tudi jaz ne iščem prijateljev.
Toda gost, kakor ste vi, je dobrodošel v naši hiši."

Gospod Muhič se je pri tem globoko priklonil.’

Glavni del kosila je bila kuretnina.

,,Jaz navadno ne jem pišk," je rekla Ana Repelj,
,,a vojakom gotovo zelo ugajajo in vi potrebujete
okrepčila po bojih in trudih."

177

Gospod Muhič se je zopet globoko priklonil
kakor v znamenje, da je to resnica.

Ko je gospod Muhič pogledal pri oknu na dvo¬
rišče, je videl tam toliko perutnine, da si je mislil, da
bi bilo prav, ako bi prišel večkrat sem na kosilo.

Po kosilu je gospod Muhič najprej občudoval
dobroto dvajset let starega vina, ki ga je dala starka
prinesti na mizo.

,,Jaz ne pijem vina,“ je rekla, „a vam, kot vo¬
jaku, gotovo ne bo neprijetno. Še moj pokojni mož
je dal napolniti steklenice; od tega je že dvajset let;
umrl je nagloma in hranila sem te steklenice za sve¬
čane prilike. Ako nas obišče tak vojak, kakor ste vi,
je to gotovo svečana prilika.“

Gospod Muhič je trčil s starko, nato pa je začel
pripovedovati, zakaj je zapustil vojaški tabor pred
mestom in po kaj je prišel. Obrnil je pogovor na
Tilna in Barbaro. Starka ga je zvesto poslušala. Go¬
spod Muhič je slavil lepoto in dobre lastnosti gospo¬
dične Barbare, popisoval je njeno ljubezen in nesrečo,
poudarjal njene zmožnosti v gospodinjstvu, poveličaval
je nje srčno ljubeznivost in krotko preprostost. Ko je
končal, je povedal svoje mnenje z besedami:

,,Ne kaže, dolgo odlašati; treba je storiti vse, da
naredimo dva človeka srečna. Kakor ustvarjena sta
drug za drugega, le to ju moti, ker še nista zvezana;
to je vzrok, da sta nesrečna.* 1

Starka je bila od tega pripovedovanja kakor
omamljena. Nikdar se ni prej zanimala za tujo srečo:
vsak skrbi zase, si je mislila. Sedaj pa je naenkrat
čutila veliko ljubezen do Barbare in Tilna in je hotela
skrbeti za njiju srečo. Zahvalila se je gospodu Muhiču,
da ji je vse to razložil.

„Jaz sem stara,“ je rekla, „in moja sreča bo,
ako bom videla, da je zavladala nova, mlada sreča za
nami v tej hiši.**

Zvečer se je vrnil Tilen, ki je bil zelo presenečen,
ko je našel gospoda Muhiča na svojem domu; še bolj
se je čudil ljubeznivosti svoje tete, ko je govorila o
gostih in ga je pokarala zaradi tega, ker ni doslej pri¬
vedel k njej gospoda Muhiča in drugih svojih prijateljev.

12

178

Ko se je gospod Muhič zvečer poslovil, je moral
obljubiti, da kmalu zopet poseti dvorec.

Svojo obljubo je gospod Muhič zelo rad izpolnil
in je poslej pogosto obiskoval starko s svojimi prijatelji.

„Kokoši je dosti na dvorišču in mnogo steklenic
v kleti,“ je mislil vselej, kadar je razjahal pred dvor¬
cem, ,,ako bi živeli ljudje tako, kakor gospodinja Ana
Repelj, bi vse poginilo od starosti . . . Ali pa bi se
vse izpremenilo v denar,“ je pomislil potem.

Pojedine na Repljevem dvorcu so bile edini uspeh
Muhičevega prvega poseta. Starka je sicer izpregovo-
rila s Tilnom o „važnih stvareh 1 ', ki jih ji je zaupal
gospod Muhič, toda Tilen se ni dal motiti njenim
besedam. Priznal je, da je ljubil gospodično Barbaro,
toda časi so vse izpremenili.

„Mogoče, da ji odpustim in si jo vzamem," je
rekel. Potem nista s teto nikdar več govorila o tem.

12 .

Kako je s cilji, prijatelji, kako je z ideali? Leže
daleč kakor jasen dan za gorami. Oglašajo se v ne¬
dosežni daljavi, neznani in veliki, kakor odmevi nezna¬
nega in velikega hrepenenja. Ali niso kakor sanje, ki
v njih sanja popotnik po trudapolni poti? Ali so
podobni zvezdam, ki se bleste na obzorju in se
umikajo, ako se jim bližaš? Ali so enaki vabljivim
sirenam ob morskem bregu? Kako je s cilji, prijatelji,
kako je z ideali? Zagledamo jih v jasno pred seboj in
namerimo proti njim svojo pot. Čez gore in dole gre
pot, prekrižana od sto drugih poti, čez vode vodi brez
mostov, preko gor brez stez. Oblaki se pridreve in
zakrijejo obzorje, nevihta prihrumi in z besnečo silo
grozi popotniku, skale se strgajo z višine in hočejo
preprečiti nadaljnjo pot. V boju stopa človek za cilji
in ideali. In ko se ozre na pot, ki jo je prehodil, in
pomisli na svoje nedokončano potovanje, si odpočije
v utrujenosti. „Kam hočem?" se izprašuje, „kam
hočem in kaj hočem od ciljev in idealov? Ali ni bil
morebiti moj cilj napačen, ali nisem morebiti izgrešil
poti? In kaj bode, ko pridem tja, kamor hočem? Ali

179

ni morda zemlja, po kateri hodim, cilj in ideal in vse?
Ali bi ne bila sreča, ko bi na njej zaspal v svoji za¬
dovoljnosti in bi se ne trudil nikamor? Ali ni morda
v nas samih vse, kar si mislimo daleč v daljavi?“

Kako je s cilji in ideali, prijatelji? . . .

Kristjan je mnogo premišljal o tem. Pokrajina
okoli Vinic je bila krasna. Dolina je bila polna zelenja,
valovito polje je blestelo v tisoč barvah, Krka je z
nemirnimi valovi tekla po dolini. Poletni dnevi so bili
jasni; jutra so bila žareče vesela, kakor da so poro¬
jena iz one čiste zlate zarje, ki je vstala vsak dan nad
Gorjanci, večeri so bili mamljivo temni, polni opoj¬
nega šepetanja.

Kristjan je sedel na svojem stolu na vrtu in je
gledal čez pokrajino. Helena je sedela poleg njega in se
je igrala z velikim psom, ki je ležal od njenih nogah.
Sedela sta pogosto tako molče cele ure. Včasih so se
ujele njiju roke, kakor da so se iskale. Ob takih pri¬
likah je mislil Kristjan na sebe in na svoje življenje.
Ves čas svoje bolezni so se mu ponavljala vprašanja,
ki jim je že v prejšnjih letih zastonj iskal odgovora.
,,Zakaj se je vse to zgodilo, kar se je zgodilo? Kaj je
bila cela ta vojna, polna hruma in šuma, polna nemira
in gorja? Spomnil se je na one srečne čase, ko se je v
svoji mladi navdušenosti zavzemal za Napoleona. Budil
se je v njem Ilirec in iskal je v zgodovini svoje pre¬
teklosti. Kje je ona preteklost in kakšna je bila? Ali
je bila slavna in velika, kakor rimska in grška, ali je
bila klavrna in slaba, kakor je sedaj? Takrat je pri¬
hajal Napoleon kot republikanec, sedaj je vodil vojsko
kot cesar proti cesarju. Večja je njegova slava sedaj
nego takrat. Laže je bilo takrat zmagovati z mlado
armado nad zastarelimi trdnjavami in nad počasnimi
vojskami starih evropskih držav, nego sedaj, ko so bile
trdnjave iznova utrjene in vojske pomnožene z novimi
silami. Toda zmagoval je tudi sedaj; nad Nemci je
zmagal, nad Španijo, nad Avstrijo. Kaj mu brani, da
postane cesar cele Evrope?

,,In jaz sem šel v boj proti njemu,“ si je govoril
Kristjan, ,,mislil sem, da z eno samo trdnjavo zadržim
njegovo vojsko, ustavim njegovo zmago. Kakor otrok

12 *

180

sem bil, ki zasanja po svoji volji. Hotel sem braniti
trdnjavo, ki so jo pustili cesarski poveljniki. In vendar
je bilo nekaj čudno velikega v oni noči. Ni šlo samo
za to, da Francozi ne zasedejo Gradu, šlo je za to,
da bi se branili. Čemu je treba vojne za one, ki se
ne morejo ali nečejo braniti? Ali je videl Grad tako
sramoto za starih dob? In ko bi bili padli vsi, imeli
bi slavo, sedaj pa . . . Bilo je vse, kakor kazen za
greh. Varovali in branili smo Grad, ker smo mislili,
da gre preko njega pot na Dunaj. S svojim življenjem
smo hoteli braniti svojo last. Ne svoje lasti? Ali last
avstrijskega cesarja? Kdo more nam braniti, da ga bra¬
nimo kot svojo last proti sovražniku, ki se bojuje proti
cesarju? Zato so streljali na nas. Cesarski vojaki in
francoska četa! Ali ni bilo v tem nekaj posebnega?
Tako so nam plačali našo službo, ki je bila namenjena
cesarju in domovini. Kaki domovini? Ali ni bila do¬
movina ta zemlja, ki je ležala v podnožju ponosnih
gor tja na jug do morja in na vzhod po vsej stari
Iliriji? Ako vstane nov zarod iz starih razvalin, ako
najde svojo zgodovino in bo branil svojo zemljo kot
svojo last, ker je dedič svojih očetov, kdo mu more
braniti, da imenuje svoje to, kar je njegova lastnina?
Cesarska vojska je morala braniti cesarjevo last; tudi
mi smo jo hoteli braniti; radovoljno smo šli v boj;
celo narod hoče braniti svojo zemljo sedaj, ko se je
umaknila cesarska vojska. In izdali so nas, streljali so
na nas. Da je streljala francoska četa, je samo po sebi
razumljivo; njej smo bili sovražniki, hoteli smo se tudi
bojevati proti njej; cesarski vojski pa smo bili zavez¬
niki, ki smo hoteli zvesto ostati na svojem mestu. Kdo
je torej branil in zakaj smo branili? Bodoči zgodovinar
bo zapisal resnico: »Avstrijska posadka je imela braniti
Grad. Po dveh dnevih so se poveljniki vdali brez boja.
A bilo je na Gradu tudi nekaj oddelkov, domačega
ilirskega pokolenja, ki se niso hoteli vdati, ampak
so smatrali za svojo čast, da branijo Grad do zad¬
njega moža. Avstrijska posadka pa se je združila s
francosko četo in je upornike premagala . . . Branili
so Grad kakor svojo' last, kot središče ilirske zemlje.“
Tako bo pisal bodoči zgodovinar. In kdo ve, kako bo

181

sodila bodočnost o tem? Morda bodo rekli potomci:
„Takrat se je prvič zbudila zavest starega ilirskega
plemena. Spoznali so, da je živel dolga stoletja na tej
zemlji narod, ki je pozabil svojo preteklost in samega
sebe ni poznal; ko pa so se za njegove dežele boje¬
vali Francozi in Nemci, je šel z veliko vnemo v boj
za svojega cesarja, a ko je bila cesarska vojska pre¬
magana, je spoznal svojo domovino in je videl v njej
svojo last. Kakor iz tal je vstal nov narod, ki se poslej
imenuje narod ilirski. Ali ne bo mogoče tako sodila
bodočnost? 11

Tako je premišljeval Kristjan. Pri tem se je spomnil
onega vprašanja, ki ga je stavil prvi večer Heleni. „Ali
vi čutite avstrijski ali francoski ?“ Takrat je imel namen,
očitati Heleni, da so ji francoski častniki ljubi gostje.
Ni se čudil, da mu ni odgovorila. Pozneje je stavil
samemu sebi to vprašanje.

„Ali čutim avstrijski ali francoski? Ali ilirski? 11  To
je bila nova misel, ki je Kristjana vedno bolj zanimala
in se je pogosto bavil z njo pozno v noč. „Šel sem
v boj zaradi boja, ker mi je presedalo leno življenje.
Igri sem izročil svojo usodo. Komaj da sem pomislil,
za kaj se bojujem. Sedaj se mi zdi, da sem vse spo¬
znal v onem velikem trenotku: kot Ilirec bi se bil
moral bojevati za svojo domovino. Hotel sem slave
in zmage. Hotel sem jo zase, za cesarja, za Avstrijo.
Hoteti bi jo bil moral za svoj rod, za domovino, da
bi obstal Napoleon ob sporočilu, ki bi mu ga bil pri¬
nesel kurir, in bi rekel: Kje je ta zemlja, kakšen je
rod? In morda bi se bil spomnil na svojo zmagoslavno
pot pred dvanajstimi leti in bi s spoštovanjem pomislil
na one kraje. Sedaj pa leži vse, kakor razbito in uni¬
čeno; francoska posadka sedi na Gradu in oni, ki so
hoteli braniti, so poginili ali sede zaprti kot vojni ujet¬
niki. Ni bil dovolj jasen naš cilj, zato smo poginili.
In kaj sedaj? Kaka usoda je določena domovini v bo¬
dočnosti? Napoleon je zmagal in si osvojil del dežel.
Mogoče je, da si vzame tudi ilirsko zemljo. Zavladal
bo onim, ki so se bojevali proti njemu. In kako bomo
čutili, avstrijski ali francoski? Živeti more samo zarod,
ki je sam sebi zvest. Negotova je usoda, ki vlada na-

182

rodom. Bojna sreča jih lahko prepusti v roke srečnemu
zmagovalcu, zdaj temu, zdaj drugemu. Doslej smo se
bojevali proti njemu (mislil je pri tem na Napoleona),
kdo nam more biti porok, da se ne bomo morda bo¬
jevali čez nekaj let ali mesecev z njim proti onim, za
katere smo se bojevali doslej? To je igra usode. In
kako bomo čutili? Ali moremo ljubiti jutri tega, proti
kateremu se danes bojujemo, in kako se moremo jutri
bojevati sovražno proti onemu, ki ga še danes spo¬
štujemo? Nekdaj je živel tod samostojni ilirski rod,
a tujci so ga podjarmili; mi smo potomci onega rodu
in služimo zdaj z ljubeznijo onim, ki so nas podjar¬
mili. Jutri lahko pripademo drugemu in bodemu dru¬
gemu podložni. In zakaj moramo služiti vedno drugim
in biti drugim podložni? Zato ker smo sinovi prema¬
ganih očetov. In zakaj ne čutimo niti tega, da je ta
zemlja pod nami naša last in da smo njen narod ?“
To so bila vprašanja, ki jim je bilo težko najti odgo¬
vorov. Kristjan je dobro čutil, da bo bližnja bodoč¬
nost prinesla vsa ta vprašanja na dan in da jih bo
treba razrešiti. V oni noči na Gradu je jasno videl
razliko med preteklostjo in bodočnostjo: stale so tam
v boju tri čete: francoska, cesarska in brambovska z
graničarji. Cesarska četa je odločala o usodi Gradu;
prepustila ga je Francozom.

,,Bili smo bolj zvesti nego sama cesarska četa,“
je mislil pri tem Kristjan, „šli smo v boj za svojo trd¬
njavo. Kdo ve, ali morda drugič ne prepustimo mi
svoje zemlje po svoji volji drugim brez boja? In kaj
hoče sedaj vojska, ki se zbira po deželi, kaj hoče do¬
lenjska vojska pri Ljubljani? Žele boja in zmage nad
Francozi in mogoče tudi zmagajo, toda usoda je morda
odločila drugače. Zgodovina bo morda pisala: „Ilirski
rod se je bojeval zoper Napoleona, toda prazen je bil
njegov boj, ker se ni bojeval sam zase. Iz avstrijskega
podložnika je postal francoski podložnik; ker mu je
bila neznana zgodovina njegove preteklosti, ni imel
ciljev in idealov in zato je vedno služil v tujih
službah."

Vse te misli so bile nejasne in negotove. Kristjan
je čutil to nejasnost in negotovost in zdelo se mu je,

183

da se vse to pokaže, ko bo vojna končana. Čutil je
tudi, da sam s seboj ni na jasnem, v čem je glavna
sila vseh teh vprašanj; zato tudi sam zase ni mogel
dobiti odgovora in zdelo se mu je, da je prišel oni
čas, ki je bil pred vojno, ko mu je gospod Muhič
očital, da nima ciljev.

„Kaj je torej sedaj moj cilj ?“ se je izpraševal
pogosto, „hiša stoji v Ljubljani, opustošena in raz¬
dejana, denar leži razmetan pri dolžnikih, živim v tuji
hiši, sedim tu brez moči in čakam bodočnosti. Zakaj
se je zgodilo vse to?“

„Ker si se bojeval za druge in ne zase,“ mu je
odgovoril neki notranji glas, toda ta odgovor mu ni
ugajal. Videl je, da bo treba začeti novo življenje,
zato je iskal novih ciljev. Včasih se je pri svojih
mislih zelo razburil in bil je nezadovoljen sam s seboj.
Ob takih trenotkih je zahrepenel po Heleni in je hotel
z njo govoriti o vsem tem. Toda zdelo se mu je, da
bi je to ne zanimalo.

Daši je Helena v prvi noči sklenila, da odide
takoj drugega dne v svet in se nastani kje drugje,
kjer ne bi nikomur motila sreče, vendar ni odšla. Iz¬
kušala je premagati v sebi vse one težke, neprijetne
misli, ki so se ji budile same po sebi in so jo delale
nesrečno. Ni hotela z nikomer govoriti o tem. Živela
je sama zase. Izprehajala se je rada sama po polju,
posedala je po vrtu in je rada ostajala na samotnih
krajih. Zabavala se je z velikim psom, ki ji je bil naj¬
zvestejši prijatelj in spremljevalec na njenih šetnjah;
z Barbaro je govorila rada, ker je imela z njo sočutje;
zdelo se je, da gospodična čim dalje bolj pozablja na
svojo nesrečo.

Helena je s početka le redko sedela poleg Kristjana
in je prepustila mesto Barbari, ker se ji je zdelo, da
je gospodična srečna, ako se more pogovarjati z njim.
Toda čutila je vedno bolj, da jo skrivna sila vabi k
njemu. Želela si je, z njim prijateljski govoriti o vsem,
o čemer je sama razmišljala. Vezla je novo sliko na
platno: slika je predstavljala mlad par, ki sedi v
zeleni prirodi in se veseli svoje mladosti. Kristjanu je
slika zelo ugajala* ker je bila popolnama podobna

184

onim, ki si jih je hotel dati naslikati v sobe svoje
hiše. Kje so bile sedaj slike, sobe in hiša!

Se bolj pa ga je zanimalo drugo vezivo, ki je
predstavljalo veselega brambovca, pod katerim je bil
napis:

Ženice, ljubice,
terč’te na kupice,
ko nazaj pridemo,
poroka bo . . .

Kristjanu se je zdelo, da se je Helena zelo iz-
premenila. Izginil je z njenega obraza oni ponos, ki
jo je delal tako neizprosno in nedosežno visoko in jo
kazal kot ženo brez čuvstva in brez ljubezni. Bilo je
res nekdaj nekaj božanskega v tem ponosu, toda včasih
jo je kazal svetu drugačno, nego je bila. Kristjan je
včasih ljubil ta ponos, toda čutil je, da ju ta ponos
loči; kadar sta prijateljski govorila med seboj, je čutil,
kako sta si blizu. Ob takih prilikah je vzel njeno roko
in jo je molče poljubil. Hotel ji je s tem pokazati,
kako zelo jo ljubi. Ona pa tega ni več smatrala za
znak vdanosti in oboževanja, ampak kot znamenje,
da je zadovoljen z njo in da je srečen ob njeni strani.
Pogosto sta govorila vsakdanje reči in čudil se je njeni
duhovitosti in razumnosti.

Čutila sta oba, da se za temi vsakdanjimi po¬
govori skriva mnogo več, nego si moreta povedati.

Nekoč, ko je bil jasen večer, sta ostala dolgo
zunaj na vrtu. Bila sta tako srečna in zadovoljna, da
se jima ni hotelo oditi v sobo.

Kristjan je držal Heleno za obe roki in ji je ves
srečen gledal v oči.

»Vidite, zdi se mi, da je zelo škoda, da se ni
uresničila najina ljubezen," je rekel Kristjan, »življenje
je vendar tako krasno."

,,Res,“ je rekla Helena, »bilo je zelo škoda."

»Hotel sem vam pripraviti hišo, lepo, kakor da
je pripravljena za bogove. Iskal sem že slikarja, da bi
slikal slike; podobno sliko sem mislil, kakor jo imate
vi sedaj na platnu. Toda kaj sedaj?"

»Da, videla sem," je rekla Helena.

»Kaj ste videli?"

185

»Vašo hišo.“

„Helena,“ je vzkliknil Kristjan in jo hotel pri¬
tisniti k sebi.

„Ne,“ je rekla Helena, ,,ne poljubljajte me! Osta¬
niva si raje prijatelja!“

»Dobro," je rekel Kristjan in je premagal svoja
kipeča čuvstva.

„Zelo srečna sem, da sem vaša prijateljica,“ je
rekla Helena.

„Tudi jaz sem zelo srečen, da sem vaš prijatelj,"
je rekel Kristjan.

„Ne uničiva si te sreče," je rekla Helena, »živ¬
ljenje more biti tako krasno."

Kristjan je v tem trenutku občudoval svojo pri¬
jateljico; videl je, da je našla način srečnega življenja,
ki ga je on zaman iskal.

»Vidite, za naju je to edina sreča," je rekla He¬
lena, »in morda je to večja sreča nego ljubezen."

Oj, kako so molčali mrakovi po vrtu, kako so
se smejale sapice po drevesih, kako je vsa pokrajina
sanjala v to tiho noč! Koliko je imel Kristjan povedati
svoji prijateljici, česar bi ji ne mogel nikdar po¬
vedati, ako bi mu ne bila prijateljica; vso svojo ljubo¬
sumnost ji je potožil in vse svoje gorje. In koliko
skritega in doslej neznanega je Helena povedala svo¬
jemu prijatelju, česar bi mu ne mogla nikdar povedati,
ako bi ji ne bil prijatelj. O vseh svojih potih mu je
pripovedovala in o skrbeh in o žalosti. Vso svojo
kljubovalnost mu je potožila in vse težke misli. Na¬
zadnje je tako obtožila samo sebe, da jo je Kristjan,
premagan od velike sreče, začel poljubljati in je šepetal:

»Kako te ljubim, prijateljica moja."

Helena je zaihtela.

»Kristjan moj," je šepnila in ni se mu mogla
več braniti.

Še nikdar nista bila tako srečna kakor ta večer.

Čutila sta, da je vsa ta veličastna noč nad po¬
letno prirodo kakor božji hram, kjer sta svečano
sklenila svoje prijateljstvo. Kakor skrivnostna pesem
življenja' je šlo tiho šepetanje preko pokrajine.

186

13 .

Nekega večera je imel gospod Muhič povelje,
pregledati straže ob Ljubljanici ter ostati vso noč na
okopih. Take noči se je gospod Muhič vselej raz¬
veselil, ker mu je delala kratek čas v tej „dolgočasni
vojni“, kakor je on nazval obleganje „francoske Ljub-
ljane“. Zasedel je torej zvečer svojega konja na Ra¬
kovniku, napolnil svoje žepe s potrebnimi živili (to
so bile klobase in prepaljenec) in je odjezdil na svojo
pot. Vse je bilo v redu. Straže so stale ob vznožju
Golovca, kakor vsak dan, v zatišju hiš in dreves so
ležali vojaki in se po svoje zabavali. Gospod Muhič
je povsod s strogim obrazom premeril vojake in jim
zapovedal, kar se mu je zdelo potrebno: ostati mirno
in tiho na svojem mestu, dobro paziti na grajske šance
in na breg ter takoj dati znamenje, ako se pojavi kaj
nenavadnega. Tako je objezdil vse straže na obeh
straneh golovškega hrbta. Ko je prijezdil nazaj v
Kurjo vas, je pustil konja v gostilni in odšel po bregu
navzgor. Kmalu je prišel do prvih okopov in se je
globoko oddahnil; priznati si je moral, da njegova
pljuča niso več tako silna kakor nekdaj in da ga pot
navkreber zelo utrudi. Založil si je torej primeren kos
klobase in si prilil prepaljenca. Zahvalil je Boga in
vse druge, ki so dali kranjski deželi dvoje tako krep¬
čilnih pridelkov. Noč je bila temna, oblačna. Gospod
Muhič je stopal dalje in je kmalu prišel do dveh
lesenih kolib na vrhu Golovca, kjer je stala vsako noč
glavna nočna straža. Te dve kolibi so si postavili vo¬
jaki, da so v slabem vremenu v njih prenočevali in
da so mogli iz njih skrivaj opazovati, kaj se godi na
drugi strani reke. Obdani sta bili z debelimi hlodi,
tako da sta bili podobni trdnjavicam. Danes je tu stražil
Egid z malim oddelkom brambovcev. Stal je pred
kolibama in je gledal na grajsko obzidje. Videti ni
mogel nič posebnega; zato je poslušal razgovor, ki
sta ga imela Andrej in Kozma, ko sta ležala na senu
v okopu. Andrej je pripovedoval o letini in o vremenu,
popisoval je vsa ona leta, kar jih je pomnil, in je po

187

njih sklepal, da bo letos žito kleno in da bo tudi
trta dobra, ako ne pride kaka posebna nesreča.

„Pri vas,“ je rekel, „niste sejali, seveda tudi želi
ne bodete. Pa nič skrbi: čez zimo lahko prideš k nam
na delo, ako bi te ne vzel gospod Muhič. Naš gospod
je dober gospodar; obdelali smo vse, sedaj ležimo
tukaj. Tudi gospod Muhič ti ne bo odrekel službe na
Vinicah. Kar se tiče žensk, bi jaz ne bil kakor ti. Ako
se je drugam možila, Bog z njo! Kaj bi tožil po njej!
V žensko se človek tudi ne sme preveč zagledati, sicer
nima nikdar miru. Vem, kako je bilo. Za eno sem imel
oko in ne rečem, da ni bila čedna. Ako je usojeno,
sem dejal, se dobiva, ako ne, pa Bog z njo! Možila se je
z drugim in nikoli nisem tarnal za njo. Ako bi bil hotel, bi
se bil lahko priženil drugam, ampak s Krkovega bi ne
šel rad. Z ženskami človek daleč ne pride ; nikdar bi se
ne pretepal zaradi njih. Pri Petelinčku, misliš, boš
bolje opravil. Ako podaviš še nekoliko konjarjev,
Bog ti pomozi, ampak oženil bi se slabo. Vrag me
vzemi, če ni sam Petelinček s konjarji v zvezi. Tak denar
nima teka. Zato ti pravim, da me poslušaj, ki sem
izkušen in vem, kaj in kako.“

„Ej, ti si že star, Andrej,“ je odgovoril Kozina,
ti veš svoje, jaz svoje. Konjarje bom pognal, Anke si pa
ne vzamem. Mara bo pustila moža in pobegne z menoj.
Ti ne veš, Andrej, kaj se pravi rad imeti.“

„Delaj, kakor hočeš," je rekel Andrej, „ampak,
kar je zvezano, je zvezano. V divjem zakonu ne moreš
živeti. Tako se menda ženijo na Francoskem."

„To ni divji zakon, Andrej, Bog sam ljudi druži
po srcih," je odgovoril Kozina. Egid je nekaj časa
poslušal ta pogovor in si je mislil, koliko ljudi leži v
okopih, vsak s svojimi mislimi, sanjami, nadami. Odšel
je po okopu navzdol.

Ko se je približal gospod Muhič, ga je veselo
pozdravil in mu je ponudil svojo čutaro, kjer je imel
nekaj vina. Gospod Muhič se je dobro pokrepčal.

„Zdi se mi," je rekel, „da gospod De Montet ne
vidi mojih let. V resnici jih ne čutim niti sam, ako
ni treba lesti po teh jarkih in grebenih. Vzemi vrag

188

tako službo! Bolje bi bilo že izdavna, napasti to
gnezdo tam.“ Pokazal je na Grad.

Egid se je posmejal utrujenosti gospoda Muhiča;
bil je danes dobre volje; gospod Muhič je to takoj
opazil, kajti sicer je bil Egid resen in se je le redko
smejal.

„Zdi se mi,“ je rekel gospod Muhič, „da si se
navadil vojaškega življenja in da se dobro počutiš
na naših okopih. Vrag me vzemi, morda si dobil
sporočilo, kje hodi naša ljubljena Alenčica!”

„Ne, nisem dobil,” je odgovoril Egid.

„Daj mi še čutaro, da pijem na njeno zdravje,”
je rekel Muhič, „nič se ne boj. Najdeva jo tudi, če so
jo vojni vetrovi odnesli na konec sveta. Sedaj pa glej,
da mi dobro stražiš. Sicer vem, da francoska gospoda
spi v mestu tako brez skrbi, kakor mi tukaj, vendar
je treba izpolniti svojo vojaško dolžnost. Ko bi bilo
po moje, pognali bi jih že iz Ljubljane.”

Gospod Muhič je zopet nagnil čutaro, jo skoraj
izpraznil do dna in se poslovil.

„Lahko noč,” je rekel, ,,temno je kakor v kozjem
rogu.”

Počasi je odšel po okopu navzdol. Egid je nekaj
časa poslušal negotove stopinje, potem pa je zopet legel
na bruna in opazoval breg na oni strani Ljubljanice.

Gospod Muhič je prišel utrujen v Kurjo vas in
je zavil v gostilnico, kjer je bil pustil konja. Ko je
stopil v sobo, je zagledal Tilna, kako je pil z nekate¬
rimi tovariši, ki jim je bilo poznati po obleki, da so
zeleni lovci.

,,Gotovo sem se bal, da se bom vso noč dolgo¬
časil,” je rekel gospod Muhič, ko je pozdravil Tilna,
,,toda človek, ki ima mnogo prijateljev, ne sme obupati.
To je vražje strma pot po Golovcu. Celo meni, ki
sem je vajen, drsi pod nogami, da hodim navzdol bolj
po ramah nego po nogah. Francozi bi se skotalili niz-
dolu, kakor bi jabolka otresel. Krepčal sem se po poti
tako, da sen prinesel prazno čutaro.

,,Pijte,” je rekel Tilen in mu ponudil poln kozarec.
„Ako bi De Montet hotel, privedem mu vojsko od
dolenjske strani, da bi z njo mogel vzeti tri Ljubljane.”

189

„Celo nas je preveč," je rekel gospod Muhič,
ko se je napil. ,,Pospravili so že vse poljske pri¬
delke, zajce so postrelili, o perutnini niti ne govorim.
Dve uri okoli ni skoraj že nobene kokoši. Ako se
človek hoče pošteno najesti, mora delati posete po
gradovih. Toda v umazani obleki je neprijetno hoditi
iz tabora."

,,Koliko časa hočete še tukaj čakati?" je vprašal

Tilen.

„Dokler jih ne prepodimo," je rekel gospod Muhič.
,,Ali pride francoska vojska posadki na pomoč — to raz¬
bijemo mi — ali dobimo mi novih čet na pomoč — potem
napademo Ljubljano, ali pa se bomo gledali še dolgo
tako kakor pes in mačka."

Te besede je govoril gospod Muhič tako, da so
jih lahko slišali Tilnovi tovariši, ki so z vidnim spošto¬
vanjem gledali na njega. To mu je ugajalo.

„Nam ne uidejo, ne bojte se," je jekel, „držimo
jih za vrat, da si komaj upajo dihati. Čez naša trupla
gre pot na Dolenjsko. Ako pademo mi, potem jih
zagrabite vi."

„Tako je," je rekel Tilen. Vsi zeleni lovci pri
mizi so vstali in so pritrdili:

„Tako je! Slava gospodu Muhiču!"

Gospod Muhič je izpil kozarec vina in odšel v
drugo sobo, kamor je odšel tudi Tilen za njim.

„Tako je, kakor sem ti rekel," je začel gospod
Muhič, ko sta sedela pri mizi.

,,Vse bo zopet dobro. Gospodična je čistega srca
in z mojim mečem bi imel opravka vsak, ki bi se
drznil dvomiti o njeni časti. Žal, da mi vojaške dol¬
žnosti ne dopuščajo, da bi obiskal Vinice. Vem, da je
revica potrebna tolažbe in pametnih nasvetov. Upajmo,
da jo Kristjan pouči o vsem potrebnem. Nikdar te ni
prenehala ljubiti. Poznam njeno srce; sam veš, da
pridejo za ženske slabi trenotki ali pa trenotne slabosti.
Nas vse je prevaril, kako bi ne bil premotil neizkušene
deklice. Tvoja teta je navdušena zanjo. Sama si želi
takega sorodstva. Prepričan sem, da ne bo srečnejšega
para. Rodila ti bode sinove, ki se bodo odlikovali po
vseh lepih lastnostih. Videl sem njeno postavo. Sedaj

190

se je šele razvila. Verjemi, da mi je bilo žal, da
nisem več mlad. Imel boš krasno ženo in kaj si moreš
krasnejšega misliti, nego da ti žena rodi krasne, zdrave
dečke!“

„Vi mislite, da bo v resnici tako?“ je vprašal

Tilen.

„0 tem ni mogoče dvomiti. Poznal sem mnogo
žensk in znam presojati njih silo. Ni vse eno, ženska in
ženska. Lahko se spominjaš sam. Zato se ne jezi,
ampak izkušaj pozabiti vse in pomisli na svojo srečo!
Niti ne veš, kako krasno ljubijo take ženske. To je
nebeško življenje. Ko pridemo zopet za Dolenjsko,
obiščeva skupaj Vinice in hvaležen bodeš gospodu
Muhiču za dobri svet. Pijva na to!“ Pila sta.

„Ne morem pozabiti, ne morem,“ je rekel Tilen.
„Hotel sem, toda ni mogoče. Za vse večne čase leži
med nama ta človek, fej . . .“

„Ta človek je sedaj, recimo, mrtev ali bode
mrtev; ona sama je dovolj kazni prestala, obžalovala
je in jokala; kaj hočeš? Greh je bil majhen, kazen
velika. Nikdar ne bo motil tvoje sreče.“

„Da, motil bo... Ne, ne, nikdar ni to mogoče,“ je
rekel Tilen in je pil, kakor iz obupa.

Tudi gospod Muhič je pil, ker je hotel prepričati
Tilna, da je gospodična Barbara edina gospodična na
svetu, ki mu je namenjena. Pri tem se je tako utrudil,
da je bil v resnici potreben počitka.

Položil se je po klopi in je začel dremati. Tilen
mu je pripovedoval o svojih prisegah, o bolestih, o svoji
nesreči in obupu in je pri tem pil čašo za čašo, dokler
ni tudi on utihnil. Gospod Muhič je še nekaj časa v
spanju mrmral o krasnih ženah, o sinovih, o bodoči
sreči; nazadnje je mahnil z roko in rekel:

„Najdem ji drugega ženina. Boljše gospodične res
nisem srečal na svetu.“

Na to je sladko zaspal.

Zeleni lovci so peli v sprednji sobi in kričali na
pogin Francozov.

Naenkrat je nastal zunaj okoli krčme šum in
vrišč. Tilen je planil na noge in zakričal: „Francozi
so tu!“

191

„Tristo vragov jih vzemi,“ je vzkliknil gospod
Muhič, ki ga je ta strašni klic prebudil iz sladkega

spanja.

Tilen je zgrabil nož in je skočil k oknu.

Gospod Muhič se ni mogel takoj zavedeti, ali je
resnica, ali se mu le sanja vse to, kar se godi okoii njega.

Toda med tem so se vrata odprla in gospod
Muhič je zagledal francoske vojake, ki so se borili z
zelenimi lovci in jih vezali z vrvmi.

„Vdajte se,“ je zakričal francoski vojak, ki je
planil z nasajenim bajonetom proti gospodu Muhiču.

Gospod Muhič je komaj verjel svojim očem.
Hotel je že predreti z mečem vojaka, ki je stal pred
njim, toda v tem trenotku ga je ovila vrv in nekdo je
potegnil s tako silo, da se je gospod Muhič opotekel.

„Jaz sem častnik,“ je kričal gospod Muhič, „ako
ne postopate z menoj, kako se spodobi, vas priporo¬
čim vašemu poveljniku, s katerim sva dobra znanca.”

To je vojake tako osupnilo, da so sneli vrv in
so izpustili gospoda Muhiča. V sobi se je pojavil
francoski častnik, ki je v hipu pregledal ves položaj in
stopil z odločnim korakom pred gospoda Muhiča.
Rekel je:

„Vi ste naš ujetnik, gospod, blagovolite se temu
primerno vesti, ker bi vam sicer ne mogel jamčiti za
vaše življenje.”

„Priznam,“ je rekel gospod Muhič „prosim samo,
da mi pustite kot častnemu ujetniku moje orožje.”

,,To vam pustim,” je rekel francoski častnik,
,,izvolite ostati v svoji sobi!“

Gospod Muhič je stopil za korak nazaj in vrata
so se zaprla.

„Prijazni so zelo, to se jim mora priznati,” je
rekel sam pri sebi, „a to mi malo pomaga. Jaz bi sicer
teh jakobincev ne obravnaval na ta način, ako bi ne
videl, da imam slučajno opravka z ljudmi svoje vrste,
zato bi jim. .. No, sedaj se bo nam godilo, kakor se je
godilo njim, ko smo jih obiskali v Ljubljani. Vrag jih
je moral prinesti ravno danes, ko imam jaz stražo.
Upam, da Egid ni zaspal in da jim posveti pod nos,
ako se bodo upali navzgor. Kam je za vraga izginil

192

Tilen? Res, kaj takega se mi ni še pripetilo. Fej, so¬
parno je tu. Žeja je jako neprijetna stvar.“

Gospod Muhič je poiskal na mizi vina, kar ga je
bilo še v v kozarcih.

„Če se ne motim, je Horacij pel jako lepe ode na
vino in na druge prijetne reči. Vrag ga vzemi! Ako
straže niso zaspale, jih bodo naši pometali v Ljublja¬
nico, da se bodo pošteno izkopali. Ako naše razbijejo,
potem bom francoski ujetnik. Peljali me bodo v Pariz
kakor medveda. Ako me naši ne zamenjajo, se bom
tam ženil pri jakobinkah. Vrag jih vzemi! Sicer pa
upam, da jih naši poženo nazaj v mesto ali pa celo
udero za njimi, da bodo pomnili, kdaj so se predrz¬
nih nas napasti. Res škoda je, da so me zaprli, ker
bi jih lahko poslal nekaj k vsem vragom. Le kako so
tako tiho prišli čez most! Straži jih dam jutri zjutraj
nameriti po petindvajset. Samo ko bi vedel, kaj se godi!“

Gospod Muhič je stopil k zamreženemu oknu.
Nekaj trupel se je valjalo po tleh in par francoskih
vojakov je stalo na oglu.

„Tu me dobro stražijo," je rekel gospod Muhič,
„prav brez potrebe, kajti moral bi biti muha ali pa celo
mušica, da bi mogel skozi te mreže."

V drugem oknu je bila mreža odtrgana. „Tu je
ušel Tilen," je mislil gospod Muhič, „menda je skočil
naravnost na francoske bajonete. Vražje hitro so me
izvohali . . .“

V tem so zagrmele puške na Golovcu. „Zbudili
so se!“ je vzkliknil gospod Muhič. ,,Da bi ne bilo
prepozno! Pokaj, streljaj, Egid!“

Oglasili so se streli iz topov.

„Ne bo pol ure in bodete pili Ljubljanico, pri¬
jatelji francoski," je klical gospod Muhič, „mi pa bomo
še danes pili vino iz ljubljanskih kleti. Sicer bi Vam
lahko ušel, mika me tudi, da bi vam sekal glave, toda
kot časten mož ostanem na svojem mestu."

Gospod Muhič se je usedel v kot in je poslušal
streljanje topov in grmenje pušk.

„To je strel z Grada," je mrmral, „in to pokanje
je od naših na Golovcu."

Naenkrat je nastal nov ropot v krčmi.

193

Francoski vojaki so pripeljali novih ujetnikov. Ko
so se vrata odprla, je videl gospod Muhič nekoliko
zvezanih brambovcev, ki so jih zaprli v sobo.

Gospod Muhič se je stisnil v kot in je pošiljal
k vsem vragom francosko predrznost; jezil se je nad
stražo pri mostu in nad vsemi, ki niso o pravem času
začeli streljati. V strahu in negotovosti je premišljal
svoj položaj in poslušal pokanje in kričanje, ki se je
razlegalo po temni noči.

,,K sreči, da me niso odpeljali takoj s seboj na
Grad. Tam bi lahko dolgo čakal odrešenja. Sedaj je
vendar še mnogo upanja, da se rešim. Da bi mi le ne
priveli še novih vojakov! Nečem, da bi tu sedel skupaj
z njimi. Streljaj, Egid, streljaj!“

Gospod Muhič je zopet pil in mirno čakal na
svojem mestu. Na Golovcu je divjal boj.

Ko je gospod Muhič zvečer po svojem trudapol-
nem ogledovanju počival v gostilni, so si tudi straže
ob Ljubljanici privoščile počitka. Zato Francozom, ki
so že dalje časa pripravljali napad, ni bilo težko,
priti čez most. Francozi sicer niso mogli vedeti, kako
velika je posadka, ki jih straži na Golovcu, vendar so
mogli misliti, da ni posebno velika.

Doslej so morali biti vedno pripravljeni na napad,
zato je bila njihova posadka utrujena in izčrpana od
neprestanega napora. Izkušali so torej porabiti prvo
priliko in se rešiti stalne nevarnosti, ki jim je pretila
z Golovca, in to noč so se odločili za napad. Prišli
so srečno čez most ter si osvojili Kurjo vas. Zgodilo
se je to tako urno in tiho, da so imeli v svojih rokah
že vse straže, predno se je kaj zganilo v okopih.
Upali so priti potihoma na okope in si osvojiti Ra¬
kovnik. Toda ta načrt jim je uničila straža na
okopih.

Egid je stal ves čas na svojem mestu in se ni
dal premotiti spancu, ki ga je hotel premagati. Vkljub
črni temi se mu je zdelo, da se na grajskih zidovih
giblje. „Morda pripravljajo za nas kanone," si je
mislil in je zato tem pozorneje opazoval vsako gibanje
v podnožju Gradu. Naenkrat se mu jc zazdelo, da sliši
šum v Kurji vasi.

13

194

„Prihajajo,“ si je mislil, „toda nas ne najdejo ne¬
pripravljenih.“

Res je v dolini kmalu počilo nekoliko strelov.
Egid je med tem hitel po okopih in pregledoval, če
so vojaki na svojih mestih.

Ker so bili prvi okopi v nevarnosti zaradi topov,
se je umaknil Egid nazaj proti gozdu in je sklenil,
čakati sovražnika toliko časa, da mu pride čisto blizu,
potem pa ga nenadoma napasti.

Ko so Francozi premagali prve straže na tej strani
reke, so začeli lesti navzgor. Bili so si že skoraj zmage
gotovi, kajti nikjer ni bilo sledu o avstrijskih četah.

Ko so prišli do kalib, so jih zažgali, da bi si
razsvetlili kraj. V svitu plapolajočega ognja se je bli¬
žala četa prvim okopom.

Naenkrat jih je obsula toča krogel iz gozda. V
tem je začelo pokati tudi iz topov na Gradu. Krogle
so letele v prazne okope. Boj se je razvnel na vsej črti.
Francoska četa je bila osvetljena v ognju in je izgubila
mnogo, predno se je mogla umakniti.

Med tem je prišla cesarska avstrijska posadka po
cesti od Rakovnika in je potisnila nazaj proti mestu
ono četo, ki je izkušala nenadoma napasti gradič.

Sam De Montet je vodil svojo četo.

Predno se je zdanilo, je bil francoski napad
odbit. Francoske čete so se z veliko težavo rešile nazaj
v mesto in le silno streljanje topov z Gradu je ustavilo
avstrijske čete, da jih niso sledile v mesto. Vsled
neprestanega streljanja so se čete umaknile iz Kurje
vasi nazaj pod Zeleni hrib.

Gospod Muhič je v svojem kotu zasledoval ves
boj. Ko je slišal, kako se bolj in bolj bliža streljanje,
je dobro vedel, kaj to pomeni.

„Aha, dobro vas gonijo,“ je govoril sam pri sebi,
,,nič vam ni pomagalo, da ste me ujeli."

Pri tem je gledal, kako se cesta bolj in bolj
polni s francoskimi vojaki, ki so se umikali na most.
Tudi straža izpred krčme je izginila. Gospod Muhič je
pogledal skozi okno in je zagledal pod oknom Tilna
zvezanega. Valjal se je po tleh in se je izkušal osvo¬
boditi.

195

Gospod Muhič je stopil v prvo sobo in je odšel
na prosto. Ni se menil za vojake, ki so ležali po sobi,
dasi so nekateri zaklicali njegovo ime.

Na pragu se je gospod Muhič oprezno ozrl. Res,
francoska straža je odšla; tam pri bregu Ljubljanice
se še čuje streljanje. Zdaj pa zdaj zagrmi top.

Gospod Muhič je odšel za hišo in stopil k Tilnu.

,,Gospod Muhič,“ je vzkliknil Tilen obupno, ko
ga je zagledal, ,,pomagajte!"

Gospod Muhič je šele sedaj videl, da je Tilen
ranjen. Osvobodil ga je vezi in rekel:

„Zdelo se mi je, da boš tu, ker sem te videl,
kako si skočil skozi okno. Vrag jih vzemi, predrzneže.
Celo mene so hoteli zvezati, toda slabo bi bili opravili
z mojim mečem, zato so me pustili."

Ko je bil Tilen prost vseh vezi, je odšel k vod¬
njaku, ker je čutil strašno žejo. Tam si je izpral svojo
rano na desni strani života. Gospod Muhič pa je
odšel na cesto, poiskal svojega konja v hlevu in od¬
jezdil proti Rakovniku.

„Take noči še nisem doživel," si je govoril in
je premišljal, kako bi podal gospodu Langerju poročilo
o svojem pregledovanju in kako bi pred majorjem
de Montetom opravičil svoje ujetništvo.

14 .

Po tem ponesrečenem napadu so se Francozi še
bolj utrdili v mestu, ker je bila njih posadka že zelo
slaba in maloštevilna. Bali so se vsakega napada.
Major de Montet je poznal njih položaj. Hotel je po¬
množiti svojo vojsko ter napasti Francoze tako, da
jim vzame mesto in Grad.

Toda predno je moglo priti do odločilnega boja,
je prišlo z Dunaja poročilo, da je sklenjeno premirje.

Nadvojvoda Ivan, ki se je umikal s svojo južno
armado čez Koroško in Štajersko, se je ustavil v Gradcu.
Ker pa ga. je sledila silna francoska vojska pod po¬
veljstvom podkralja Evgena Beauharnaisa, se je umaknil
na Ogrsko. Francoska vojska je zasedla Gradec in
Dunajsko Novo Mesto. Od tod se je obrnil podkralj

13 *

196

proti avstrijski vojski na Ogrskem, jo pritisnil k reki
Rabi in jo popolnoma premagal. Z ostanki svoje raz¬
bite vojske je odšel nadvojvoda Ivan v Komora in
Požun, da bi od tam podpiral svojega brata, nadvoj¬
vodo Karla. Toda med tem se je že izvršila odločilna
bitka pri Wagramu, kjer je bila severna avstrijska vojska
premagana. Nadvojvoda Karel je sicer iskušal, zbrati
svojo omagano vojsko ter potisniti Francoze nazaj na
levi breg Donave. V bitki pri Znojmu na Moravskem
so bile zadnje avstrijske čete pobite.

Takoj prvi dan, 11. julija, je ponudil nadvojvoda
Karel Napoleonu premirje.

Ker so bile tudi francoske čete omagale in osla¬
bele, je Napoleon sprejel premirje, ki sta ga podpisala
Wimpffen in Berthier.

S tem je bila vojna leta 1809. končana in so se
začela pogajanja za mir.

Ostale avstrijske čete so se umaknile v svoje
trdnjave na Češko in na Ogrsko, od koder so se
francoske čete umaknile že koncem junija. Avstrijska
mesta od Trsta do Dunaja so bila v rokah Francozov.
Edini Tirolci niso hoteli mirovati in so se vojevali
dalje pod svojim poveljnikom Andrejem Hoferjem.

Zato je moral de Montet s svojo posadko za¬
pustiti okope in utrdbe na Golovcu ter oditi nazaj
proti Novemu Mestu. Toda tudi tu mu ni kazalo več
ostati, ampak se je moral umakniti nazaj proti hrvatski
meji. Brambovcem je bilo oznanjeno, da odidejo v
Samobor.

Zato je gospod Muhič hitro izkušal opraviti
svoje stvari.

Na poti iz Ljubljane v Novo Mesto se je mimo¬
grede poslovil od Repljevega dvorca, kjer je bil pre¬
živel nekaj lepih dni. Bolj nego od dvorca se je
poslavljal od dvajsetletnega vina in od pečene perut¬
nine. Popisoval je ubogi starki vso grozo in strah one
noči, ko je bil Tilen ranjen.

„Nikakor ne mislite, da vas zapustimo brez po¬
moči,“ ji je govoril. „Mi odidemo na Hrvatsko, da se
tam zbere vsa vojska, potem se vrnemo. Vemo, da
Francozom diše naši denarji, toda bogastvo kranjske

197

dežele je zato na svetu, da se bodo z njimi povzdig¬
nili naši bodoči rodovi. Ako bi vam grozila kaka ne¬
varnost med tem, ko nas ne bo v deželi, vam ne
morem nič boljega svetovati, nego da odidete za nami.
Vojska je v vojnem času najboljše varstvo. Upam
tudi, da se čim prej seznanite z bodočo gospodinjo
te hiše. Tilen bode kmalu zdrav, je krepke nature.“

Tako je govoril gospod Muhič bogatici Ani
Repljevi in starka mu je bila hvaležna za njegovo
tolažbo in za nasvete ter mu je obljubila, da se bo
ravnala po njegovih nasvetih.

Gospod Muhič si je mej roke, ko je jezdil za
četo, ki je že odšla po cesti. Še enkrat se je ozrl na
prijazni dvorec, pomislil je na vse njegove zaklade in
vesel nasmeh mu je preletel obraz.

V Novem Mestu so dolenjsko vojsko navdušeno
sprejeli. Vendar se je vsem zdelo slabo znamenje, da
se je vojska umaknila od Ljubljane^ in pustila Fran¬
cozom prosto pot na Dolenjsko. Še slabše čase pa
je obetala novica, da avstrijska posadka ne ostane
več v mestu in da tudi brambovci odidejo. To se je
imelo zgoditi v najkrajšem času.

Egid je postal po boju na Golovcu pravi ljub¬
ljenec majorja de Monteta. Moral je ostati pri vojski
v mestu, dasi je hotel oditi domov, da bi pogledal
na svojo pristavo.

Gospod Muhič si je izprosil dovoljenje, da po-
seti svoje sorodnike in znance na Vinicah. Zanimalo
ga je zelo, kaj se je tam zgodilo novega.

Našel je vse po svoji volji. Gospa Gusičeva ga
je sprejela prav tako veselo, kakor ko se je prvič
vrnil z vojne. Bila je nekoliko zagorela od solnca, kar
ji je zelo pristojalo.

To je bilo vsled tega, ker se je mnogo izpreha-
jala po polju, kjer se je spominjala onih časov, ko sta
hodila skupaj z gospodom Muhičem. Gospodu Muhiču
se je zdelo, da je gospa Gusičeva vedno krasnejša.

Kristjan je bil že tako zdrav, da je hodil po vrtu.

Gospod Muhič je te uspehe pripisoval trudu onih
dam, ki tudi doma delajo za domovino, ker jim usoda
ni dovolila, da bi hodile z možmi na vojno.

198

Ko je zagledal Kristjana tako čvrstega in zdra¬
vega, je rekel:

„Radoveden sem pred vsem, katera izmed obeh
gospodičen te je bolje zdravila.“

,,Priznati moram, da sta pokazali obe dosti talenta,
zdi se mi sploh, da je to poseben talent za ženske,“
je rekel Kristjan.

„Ti pozabljaš,“ je rekel gospod Muhič, ,.da iz¬
hajata obe kolikor toliko iz moje šole. Pa bodi, kakor
hoče! Gospodična Helena je videli zelo vesela.“

,,Ni čuda, saj je moja prijateljica."

„Tvoja prijateljica!" se je začudil gospod Muhič,
„menda vendar nisi napravil kake nove zmešnjave.
Moram reči, da so samo te zmešnjave krive, da bi
bil skoraj prišel v francosko sužnost."

,,Nasprotno," je rekel Kristjan, „zdi se mi, da
smo prišli ven iz zmešnjav in da smo zdaj na jasnem."

„Torej se bolnik in zdravnica nista zaljubila?"

„Ne. Sklenila sta samo večno prijeteljstvo."

„Večno prijateljstvo!" je vzkliknil gospod Muhič,
ki je mislil na gospodično Barbaro, ,,kaj pa boš počel
s tolikimi prijateljicami ?“

Po vrtu sta prihiteli Barbara in Helena. Objeli
sta gospoda Muhiča od obeh strani in sta klicali:

„Gospod Muhič, sedaj morate ostati pri nas.
Lovili bomo zopet slepe miši in se igrali na krožke."

„Srečni ste, otroci!" je rekel gospod Muhič, ,,ne
veste, da ima gospod Muhič bolj važne opravke, nego
loviti slepe miši in se igrati na krožke. Takega smo
imeli tam pri Ljubljani dovolj, lovili smo po noči slepe
miši, ko smo stražili po okopih in — drugi so nas
lovili na krožke. Veseli me vendar, da vas vidim tako
srečne. Mislil sem s seboj privesti še enega, toda ranili
so mi ga Francozi. Kadar ozdravi, se bo zgodilo nekaj
zelo lepega."

Barbara, ki je čutila, o kom govori gospod Muhič,
je nejevoljno stresla z glavico in je rekla:

,,Nikogar ne potrebujemo, gospod Muhič, mi
trije smo zelo srečni. Imamo se vsi trije radi."

,,Za božjo voljo," je rekel gospod Muhič, ,.vendar
ne mislite . . .“

199

„0 ne,“ je rekla Barbara, „jaz pojdem v samo¬
stan.“

„Ti, ti,“ je vzkliknil gospod Muhič.

Gospodični sta veselo pobegnili po vrtu. Gospod'
Muhič se je usedel poleg Kristjana in je rekel:

,,Kakor vidim, imaš krasno življenje, mnogo
lepše, nego smo ga imeli mi v taboru, ali kakor ga
bomo imeli zdaj na Hrvatskem. Vendar upam, da
pojdeš z nami.“

„Ne pojdem,“ je odgovoril Kristjan kratko.

„Nočeš ?“ se je začudil gospod Muhič. „Ako ne
takoj, prideš za nami. Menda te ni ostrašila ena rana
toliko, da bi se zanjo ne hotel maščevati. Kdo ve, ali
se ne začno vojne po premirju! Ako se Francozi kako'
ne opomorejo, pojdemo nad Ljubljano in v eni noči
bo zopet naša. Lahko boš prihajal vanjo kot zmagalec
in zasedli bomo Grad, ki nam ga nihče več ne vzame.“

Kristjan je prijel gospoda Muhiča za roke in je
rekel:

,,Vi lahko sodite o vojni in o zmagah, kakor
hočete. Jaz mislim, da je vojna končana in da je kon¬
čano vse, za kar smo se bojevali. Ko smo se hoteli
braniti, so nas streljali zato, ker so se sami podali
brez boja. Napoleon ni človek, ki bi prizanašal. Kar
je dobil, si bo tudi obdržal. Ako se vam hoče še boja,
vam privoščim zabave in želim mnogo sreče; jaz sem
storil svojo dolžnost in sem prejel svoje plačilo. Sedaj
sem zadovoljen, ker sem prišel do velikega spoznanja.“

„Rekel sem, da v tebi še ni umrl stari jakobinec
in da ga ne izstreljajo ven vse francoske puške. Vedno
sem si te laže predstavljal v jakobinski čepici nego
v brambovski čaki.“

,,To je resnica,“ je nadaljeval Kristjan, „toda
poleg jakobinca se je v meni zbudil tudi Ilirec.“

„Radoveden sem, kaka nova vrsta revolucionarjev
je to,“ je rekel Muhič.

„To smo mi vsi, kar nas nosi ta zemlja tu,“ je
rekel Kristjan, „ker smo potomci starih Ilirov.“

„Ce se ne motim, so bili to morski razbojniki
in ti vendar ne boš trdil, da smo mi, Muhiči, potomci
morskih razbojnikov. Mislim, da so napadli celo Ce-

200

zarja, ko se je šel učit v Atene govorništva. K sreči
je bil tako razumen, da je dal obesiti vse roparje, ko
so pristali k bregu. O takih dedih zgodovina naša
ničesar ne ve in k sreči izhajamo od čisto drugega
rodu.“

„Zgodovina sicer ne ve tega, da so bili stari Iliri
morski razbojniki, pač pa ve, da so živeli tu pred
nami, in mi moramo vedeti, da smo njih potomci.
Imamo še mnogo narodov, ki z nami sorodno govore.
Mi pa smo se bojevali za druge in smo pozabili
nase.“

Gospod Muhič je migal z glavo. Kaj takega še
ni slišal nikdar. Govoril je z meščani nemški, z go¬
spodo francoski in s kmeti slovenski. Zanimali so ga
srednjeveški vitezi, kavalirji novejših časov in slavni
junaki svetovne zgodovine. Zato ni mogel razumeti
tega, kar mu je pripovedoval Kristjan. Čudil se je zelo
veliki izpremembi, ki jo je opazil pri svojem nečaku.
Toda zdelo se mu je, da so se take izpremembe že
večkrat izvršile, ker je Kristjan rad filozofiral, kakor
si je gospod Muhič razlagal vse take pojave. Mislil je,
da je vse to posledica brezdelnega živiljenja; ako mora
človek neprestano sedeti, premišlja razne reči in ni
čudno, če mu pridejo take misli. Zato je nazval Kri¬
stjanove besede: ilirske sanje in se jim je veselo za¬
smejal. Bil je prepričan, da gotovo preidejo, kakor
hitro bo Kristjan popolnoma zdrav in ga bo prevzelo
bojno navdušenje.

,,Mislim, da se ne motim, ako trdim, da bomo
kmalu zopet skupaj oblegali Ljubljano,“ je končal
gospod Muhič svoj pogovor.

Kristjan na to ni odgovoril. Potrkal je svojega
strica po plečih in rekel: „Mislim, da ne bode
treba."

„Zdi se mi, da si se pomehkužil med samimi
ženskami," se je razjezil gospod Muhič.

,,Nasprotno, zelo si želim boja, toda z jasnim
ciljem," je odgovoril Kristjan.

„Kaj mi nimamo jasnega cilja?" je vprašal gospod
Muhič ves zavzet.

201

„Gotovo ga imate, vprašanje je, ali je pravi ?“

,,Pravi? Na koga pa bi streljal nego na fran¬
coske jakobince?"

„Ako ti jakobinci zasedejo deželo, smo jutri pri¬
siljeni, streljati na druge."

,,Oho, mi ostanemo zvesti cesarju."

„Jaz tudi. Ako si nas obdrži Napoleon, bodemo
morali biti tudi njemu zvesti."

Gospod Muhič je na to nekoliko pomislil. „Go-
tovo," je rekel potem, „toda tega mi nočemo."

,,Hočemo ali nočemo, to ni danes več od nas od¬
visno. Odločevali bodo drugi. Mi pa mislimo na
sebe in na svojo domovino."

Gospod Muhič je videl, da se ne da mnogo pogo¬
varjati.

„0 takih stvareh pravi vojak nima časa pre¬
mišljati," je rekel. „Tudi so sedaj še nepotrebne. Za
nas boj še ni končan." Kristjan ga je prijel za roko in
odšla sta po vrtu. Pripovedoval mu je o svoji ljub¬
ljeni prijateljici in o svoji veliki sreči.

,,0d same sreče se je polenil," je mislil go¬
spod Muhič, ,,razumljivo je, da se mu sedaj neče
od tod."

Zvečer je gospod Muhič na samem ujel gospo¬
dično Barbaro, pripovedoval ji je o Repljevem dvorcu,
o stari teti in o Tilnu.

,,Ozdravi gotovo kmalu," je rekel, „in potem te
jaz sam zopet spravim z njim. On ti je vse odpustil
in te zelo ljubi. Srečna bodeta oba. Skupaj se pope¬
ljemo k stari teti, ki te ima zelo rada. Veselim se iz
celega srca na tiste čase."

,,Jaz tudi," je rekla Barbara. Glas se ji je tresel,
iztrgala je gospodu Muhiču roko in je utekla po
vrtu.

Še ta večer se je gospod Muhič poslovil. Po¬
slavljal se je zelo resno in se s težkim srcem ozrl
nazaj na gradič, ko je dirjal po drevoredu. Drugi dan
je brambovska- četa zapustila Novo Mesto in za njo
je odšla tudi cesarska posadka.

202

15 .

V začetku avgusta so odšle prve francoske čete
iz Ljubljane na Dolenjsko. Dolgo časa si niso upali
nastopiti poti v to stran kranjske zemlje, kajti priha¬
jala so od te strani slaba poročila; na to stran so se
umikale cesarske čete, ki so bile v stalni zvezi s po¬
sadkami na Hrvatskem in Ogrskem, ■ ker je bila ta
stran dežele najbolj nemirna in so se po njej oglašali
bojni glasovi tudi potem, ko so brambovci in cesarska
vojska zapustili deželo. Ker velikega oddelka Francozi
niso mogli poslati v Novo Mesto, se je bilo bati, da
bi se ne razvnel boj med narodom in bi pozneje bilo
težko, pomiriti deželo. Zmaga nad francosko četo bi
le podnetila bojno navdušenje in bi dala črni vojski
novega poguma. Zato je šele začetkom avgusta odšel
oddelek francoske vojske proti Novemu Mestu.

In zgodilo se je, kakor so pričakovali. Takoj na
visokem svetokriškem klancu se je oglasil plat - zvona.
Za njim so se oglasili zvonovi od vseh strani. Ljudje
so zapuščali vasi ob cesti in so bežali čez gozde v
oddaljene vasi. Tam so se zbirali oboroženi možje in
so hiteli z orožjem v roki po skritih potih naprej proti
Dolenjskemu, kakor se je pomikala francoska četa. Bolj
in bolj se je množila oborožena množica, bolj in bolj
so se oglašali zvonovi. V stolpih ob cesti so sicer zvo¬
novi utihnili, ker so Cerkveniki morali pobegniti, toda
zato so oznanjali glasovi zvonov v oddaljenih cerkvah,
da gre sovražnik po cesti. Prišel je čas, ki so ga vsi
izdavila pričakovali, prišel je z vso grozo in strahom.

Francoska četa se je pomikala mirno po cesti.
Nihče je ni motil. Odpočivala si je v zapuščenih vaseh
in si že postregla sama po volji. Tudi ljudem, ki niso
pobegnili, se ni zgodilo nič žalega.

Toda glasovi zvoncev po gorskih cerkvah niso
oznanjali nič dobrega.

Francozi so zasedli še tisti dan Višnjo Goro.
Mesto so našli skoraj popolnoma prazno. Ker se po¬
veljnik francoske čete v njej ni čutil varnega, je nada¬
ljeval pot do Radohove Vasi. Pokrajina se mu je zdela
bolj in bolj sumljiva. Vse vasi ob cesti okoli Zatičine

203

in Šent-Vida so bile zapuščene, zvonjenja na daljnih
gričih ni bilo konca. Bolj ko se je bližala noč, bolj
so se čuli glasovi iz daljav. Zvonilo je po vsej do¬
lenjski strani.

Po gozdih so se zbirale oborožene trume črne
vojske. Med njimi je bilo mnogo brambovcev, ki niso
hoteli oditi iz dežele; zapustili so svoj brambovski ba¬
taljon in se pridružili črni vojski. Ko je padla noč na
zemljo, so se dvignile črne trume v gozdih in so se
usipale čez polje proti Radohovi Vasi. Bili so med
njimi ljudje iz Dobrepolja, iz Krške doline, iz Suhe
Krajine, iz Trebnjega in iz vseh vasi, ki leže okoli
Primskovega in Zaplaza. Velika množica se jih je sešla.

Francoska straža se je umaknila nazaj proti Šent¬
vidu ; toda oborožene množice so se množile, kakor
da rastejo iz zemlje, kakor da se črna gozdna tema
izpreminja v temne postave, ki se usipljejo iz gozdov
na polje. Kmalu se je v šentvidskem zvoniku oglasilo
plat-zvona. Francozi so se umaknili in kmetje so
zasedli vas. To je bilo znamenje, da morejo zmagati.
Veliko navdušenje se je polastilo njih src. ,,Umikajo
se,“ se je razlegalo preko polja in vabilo na boj vse
one, ki niso upali na zmago.

V urnem diru je zapustila francoska četa zase¬
dene vasi in odšla nazaj proti Višnji Gori.

„Za njimi,“ so se oglašali glasovi nad Višnjo
Goro ! v

Šli so, kakor se jim je zahotelo. Toda mesto je
bilo dobro utrjeno proti kmetski vojski. Ko so se pri¬
bližale prve čete, je počilo nekoliko pušk in nekaj
kmetov je padlo. Zato so se umaknili nazaj proti
Zatičini.

Vso noč je bilo nemirno po vaseh okoli Višnje
Gore, kajti povsod so prenočevali navdušeni bojevniki,
stari in mladi in so se pripravljali na boj za drugi
dan. S prvim jutranjim svitom se je zopet napolnilo
polje z oboroženimi četami, po potih so prihajali od
vseh strani in so napolnili vso cesto.

S prvim svitom je tudi utrujena francoska četa
zapustila Višnjo Goro in je odšla nazaj proti Ljubljani.

Kmetska vojska jo je sledila.

204

Težka in nevarna je bila pot. Zvonovi so zvonili
neprestano, strel je počil zdaj tu, zdaj tam, bojni
glasovi so se oglašali po gozdih, vasi ob cesti so se
polnile, marsikje so si francoski vojaki morali priboje-
vati prehod.

Tako je šla pot do Šmarje. Tam so se ustavile
prve čete črne vojske in se pokrepčale. Ustno sporo¬
čilo pravi, da so nesli francoski vojaki puške na ramah
in so streljali nazaj v kmete, ki so drevili za njimi.
Pred Mokarjevo hišo je padel francoski vojak, ki ga
je zadela krogla iz kmetske puške. Mokar je prilezel
iz hiše in je spravil vojaka pod streho.

„Clovek je človek,“ je rekel in ga je položil na
lastno posteljo, kjer mu je izmil rano in ga obvezal.

Z velikimi napori in težavami se je rešila fran¬
coska četa nazaj v Ljubljano. Kmetska vojska pa je
ostala v vaseh ob cesti in je pila na svojo zmago.
Mnogi so videli v tej zmagi voljo božjo in so vero¬
vali, da jih bo podpirala božja pomoč tudi pri nadalj¬
njih bojih. Na svetokriškem klancu je tisti večer ljud¬
stvo pobožno molilo in zahvaljevalo Boga za zmago
ter ga prosilo, naj jih tudi v bodoče varuje sovražnikov.

Ker se nekaj dni ni prikazala nikaka nova fran¬
coska četa na dolenjski strani, se je kmetska črna
vojska razšla. Pri razhodu so si zvesto obljubili, da
pridejo zopet z orožjem na boj, kakor hitro bodo za¬
slišali plat - zvona.

Takrat se je prvič razznanilo ime moža, ki se je
imenoval Guza. Bil je vnet za vojno in je vadil v
orožju stare in mlade vso zimo in vso pomlad. Sedaj
je prišel čas, ko je mogel voditi svojo vojsko. Pridru¬
žili so se mu vsi oni, ki niso hoteli iti domov, ampak
jim je bolj ugajalo, z orožjem v roki čakati sovražnika.
S to četo je Guza zasedel svetokriški klanec in je stal
na straži, kdaj da bi se zopet prikazali sovražniki.

Ni bilo treba dolgo čakati. Teden dni pozneje je
odšel velik oddelek francoske vojske na Dolenjsko.
Zopet so se oglašali zvonovi od vseh strani, tudi gozdi
so se zopet polnili s črnimi trumami, toda straža, ki
je pobegnila s svetokriškega klanca in hitela naprej po
vseh vaseh, je oznanjala, da je sovražnikov veliko

205

število. Zato so se kmetske čete zbirale na višavah
okoli Višnje Gore.

Francozi so se bližali zelo hitro. Ko so prišli do
Šmarje, so hoteli zažgati vas. Dekan, baron Gallenfels,
je kleče prosil poveljnika francoske čete, naj prizanese
vasi, ker so nje prebivalci mirni; kmetska vojska da
je prišla od dolenjih strani. Težko, da bi bil francoski
poveljnik prizanesel vasi, ako bi ne bilo ranjenega
vojaka pri Mokarju. Ta je izprosil milost za vas, ker
so prebivalci skrbeli za njega, dasi je prišel k njim kot
sovražnik.

»Prihajamo v znamenju maščevanja in gorje
mu, kdor bi se nas drznil motiti na naši poti!“
Tako je rekel poveljnik, ko je francoska četa zapu¬
ščala vas.

Francozi so nadaljevali svojo pot in so dobro
slutili, da se zbira kmetska vojska po Dolenjskem.
Prazne vasi in glasovi zvonov po gričih so bila zna¬
menja, da ne prihajajo v mirno deželo.

Na vrhovih pred Višnjo Goro so jih sprejeli prvi
streli, toda kmalu so utihnili. Francozi so zasedli mesto
in zavarovali vse vrhove okoli njega. Kmetske trume
so se v umaknile nazaj v gozde.

Še ta večer je hotel poveljnik francoskega od¬
delka dokončati boj. Poslal je eno četo svojega od¬
delka naprej do Radohove Vasi. Mirno so jezdili
vojaki skozi vasi; nikjer ni bilo sledu o prebivalcih, le
v gozdih je šumelo, bučalo, divjalo . . . Naenkrat je
zaplapolal ogenj nad vasmi. Vsa dolina je bila v pla¬
menu. V svitu požara se je vračala francoska četa v
Višnjo Goro, tam je prenočila. V svitu požara so za¬
čele lesti temne sence iz gozdov, v blišču velikega

ognja so begali ljudje preko polja in niso vedeli, ali

naj gredo reševat svoje imetje ali naj beže pred ma¬
ščevanjem sovražnikov. Vso noč je divjal požar in je
rasvetljeval daleč na okoli vso pokrajino.

Drugega dne je francoska četa nadaljevala svojo
pot. Stopala je mimo pogorišč, kjer so se zbirale žene
in otroci, mož ni bilo videti, le tu in tam se je po¬
javil starček, ki je s solzo v očeh stal na pogorišču

domovja svojih dedov.

206

Nihče več ni motil francoske čete na njeni poti.
Zvonovi po gričih so utihnili, trume po gozdih so se
razšle, ljudje so se vrnili v svoje domove.

Drugi dan je prišel oddelek francoske vojske v
Novo Mesto. Mesto je bilo mirno in tiho. Nikjer ni
bilo sledu, da je bilo tu pred kratkim časom središče
brambovcev in črne vojske. Meščani so iz svojih hiš gle¬
dali na trg, kjer je prihajala francoska posadka. „Bila
jih je dolga, dolga kita,“ piše meščan, ki je gledal ta
prizor, ni ji hotelo biti konec; ves popoldan od ene
do „večera so se pomikali v mesto . . . Opazili smo,
da so šli po trije in štirje ali po dva in dva ... Ko
so se na trgu ustavili, jih je brzo zopet zmanjkalo,
da so se umaknili drugim. Potaknili so se po ulicah,
kakor da bi žli v svoje kvartirje, a šli so dalje. S po-
četka smo mislili, da jih je bilo grozno veliko, a skoro
smo spoznali, da je bila le zvijača. Videli smo, da so
se čete, ki so že prišle v mesto, pokazale iznova na trgu.‘ ;

Dva dni pozneje, 8. avgusta, je francoski poveljnik
naznanil meščanom, da je naložil Napoleon že 7. julija
kranjski deželi velikanski davek 15,260.000 frankov.
Ker so Francozi takoj pri svojem prihodu v Ljub¬
ljano zahtevali tri milijone frankov, je morala dežela
plačati čez 18 milijonov frankov vojnega davka. Glas
o tem se je kmalu raznesel po vsej deželi. Ljudje so
zakopali svoj denar in druge vrednosti v zemljo in
so mirno delali na polju.

Poletje se je že bližalo h koncu.

16.

Egid je bil zelo nezadovoljen sam s seboj. Ko
je jezdil na čelu svoje čete po prijazni cesti ob Krki
in je gledal cvetoče polje na obeh straneh ceste, je
z vso dušo zahrepenel po svojem domu. Nerad je za¬
puščal domači kraj, bolj nerad nego pred nekaj me¬
seci, ko je odhajal z brambovsko četo proti zapadni
strani. Takrat ga je klicala dolžnost, da gre v boj
proti sovražniku domovine, sedaj je sovražnik posedel
domovino in brezuspešen bi bil boj proti njemu. ,,Bo¬
jevali se bodemo za druge kraje, toda domovina je

207

izgubljena . . . Kako si lepa, domovina! . . . Zakaj je
tožno srce, kadar te zapušča, zakaj se vzradosti, kadar
te zagleda iznova? Zakaj nam ni vse eno, kod hodi
naša pot? Zakaj ne ljubimo tuje zemlje tako, kakor
tebe? Kaj si nam, in kaj smo ti mi?“ Tako je pre¬
mišljal Egid. ,,Tisoči so se bojevali in padli za do¬
movino. Ali nismo rekli, da branimo svoje? Drugi so
prišli branit domovino k nam, zakaj bi je mi ne bra¬
nili drugod? Vendar ni domovina tu in tam. Domo¬
vina je samo ena. Lahko služimo cesarju tu in tam,
lahko varujemo njegovo last, kamor sega njegova
oblast, toda domovina ostane vedno samo tam, doma
ob Krki . . .“

Egidu se je zdelo, da je domovina ona zemlja
okoli njegove pristave, ki ji ni videl nikjer enake. Ta
živa, plodna zemlja, podedovana od dedov, ki zvesto
izpolnjuje svojo dolžnost in rodi vsem, ki na njej de¬
lajo, ki orjejo in sejejo, to je domovina. Tam ima vsak
svojo domovino, ki jo ljubi in živi za njo, kajti ona
ga redi in goji, kakor mati goji svoje dete. In kdo bi
ne ljubil te svoje zemlje, ki ji je sam gospodar in ji
vlada, kakor kralj svojemu kraljestvu? Spomnil se je
pesmi, ki jo je čital v Vodnikovi knjigi:

. . . tvoja zemlja je zdrava,
za pridne nje lega naj prava.

To je domovina.

Zato je bil Egid nezadovoljen/ sam s seboj. Pu¬
stil je dom in je šel služit cesarju. Šel je, ker je mislil,
da bo varoval Ljubljano in — njo. Kaj naj varuje
sedaj ko je prišla dežela v sovražnikove roke in ona
hodi Bog ve kje.

„Dom? Ali še stoji moj dom? Ali ga ni morda
uničila sovražna roka, da se je z njim osvetila go¬
spodarju. Sij požara, ki se je v oni noči svetil nad
dolenjsko zemljo, je oznanjal dovolj, da je sovražnik
nastopil svojo pot maščevanja. Ako se je našel izda¬
jalec in je pokazal: Tam je dom brambovca, ...

so zaplapolali plameni nad mirnim gospodarstvom in
danes je morda Krkovo pogorišče. Družina je pobegnila
k tujim ljudem, živina je našla pribežališče v tujih

208

hlevih, obžgane stene se morda dvigajo med osmo¬
jenim drevjem, nemo zijajo prazna okna, udrti stropovi
leže med zidovi, kjer so bile tihe sobe polne domače
sreče. Kakor lobanja z režečimi čeljustmi na mrtvaški
prsti, stoje zidine z odprtimi vrati na sežganem vrtu.
Kakor da kriči celo pogorišče: maščevanje za gospo¬
darja. Gospodar je moril po tujem, mi mu zažigamo
dom . . .“

„Ne, ne,“ je vzkliknil Egid pri takih mislih, ,,to
ni mogoče. Ne uničite doma, uničite rajši gospodarja!“
Zdelo se mu je, da bi mu bilo laže pasti v boju, nego
da bi videl tako uničeno svojo domačijo. V takih tre-
notkih je čutil, kako ljubi svojo pristavo, domovino
svojo.

„Kaj delam tu in čakam,“ je mislil, „doma zori
polje, treba bo spraviti žito v shrambe, orati bo treba
iznova.“

Pomislil je na valovito, polno polje, kakor ga je
gledal v onih dneh, ko je prišel domov.

„Tam je domovina, ki jo je treba ljubiti in bra¬
niti,“ je govoril glas v srcu.

„Hotel sem jo braniti,“ si je odgovarjal „toda
sedaj . . .“

Ni vedel, kaj sedaj. Moral je ostati na svojem
mestu, ni se smel vrniti.

„Ako rešimo cesarstvo, rešimo tudi svojo domo¬
vino,“ si je mislil. ,,Kadar bo konec vojne, se vrne
vanjo mir in sreča.“ Pri tej sreči je mislil na Alenico.

,,Toda kam pojdem s srečo, ako je sovražnik
uničil dom ?“ Tako vprašanje mu je budilo v srcu
težke misli.

Samobor je bilo prijazno trgovišče; visoki zeleni
grebeni Gorjancev so se dvigali za njim in so zapi¬
rali pogled proti domovju. Sava je šumela po dolini,
kakor da pripoveduje o rodnem kraju, ki je postal last
sovražnikov. Na drugi strani se je odkrivalo tiho, mirno
Zagorje s prijaznimi vasmi, ki so spominjale domačije.
Napeta, bujna polja so se širila med vinskimi goricami.

Egid je pogosto zahajal na višino za trgom in
je gledal po pokrajini, mislil je nase, na domovino in
na njo. Kam jo je zanesla njena pot na begu, kam

209

se je izgubila, da ni sledu o njej? Ali se vrnejo mirni
časi in se sreča zopet z njo, ali nastane nova vojna
in ju razloči morda za vselej?

Življenje v trgovišču je bilo veselo; vina je bilo
mnogo in zabave tudi.

Gospod Muhič je bil dobre volje. Našel je mnogo
novih prijateljev in tudi trške gospodične so ga kmalu
poznale. Ni mu bilo sicer všeč, da ga je nekoč skrivaj
zapustil njegov sluga Kozma, ki je z nekaterimi dru¬
gimi brambovci pobegnil nazaj v Krajino, kajti na ta
način bi se brambovska četa tako zmanjšala, da bi
kmalu ne bilo komu zapovedavati.

,,To se godi zato, ker nas puste čakati brez boja
in moramo zopet sedeti v trgu, dočim po Kranjskem
vladajo Francozi . 11

Priznal je, da je življenje v Samoboru mnogo
prijetnejše nego v Saksenburgu. Kadar je zabaval go¬
spodične, je obračal govor bolj po hrvatsko; spominjal
se je pri tem na Kristjanove „ilirske sanje 11  in si je
mislil, da Kristjan morda vendar le ni govoril praznih
besedi in da je v resnici razlika med Saksenburgom
in Samoborom. Egida je gospod Muhič tolažil z no¬
vimi nadami.

„Mislim, da ti ne bode treba iti v samostan k
kakemu svetemu Supliciju , 11  je rekel, ,,prepričan sem,
da jo najdeva, predno nas zapade zima; ako so jo
ukradli sanskilotje, jo bova rešila, kakor je rešil kralj
Matjaž svojo Alenčico. Ko bi imel še mnogo mladih
prijateljev, poženil bi vse s samoborskimi gospodičnami.
Ako so ilirskega rodu, kakor to dokazuje Kristjan,
se čudim, da niso ukradli Rimljani njih namesto
Sabink . 11

Nekaka napetost je vladala v premirju, ker ni
bilo nič gotovega, kaj prinese bodočnost. Vsi so ne¬
strpno pričakovali, kako odločijo pogajanja. Iz Samo-
bora so hodile vsak dan straže do kranjske meje ter
opazovale, ali ne nameravajo sovražniki kakega nenad¬
nega napada.

Ko se je Egid nekoč s stražo vrnil domov, ga je
čakal na dvorišču njegove hiše sam gospod Muhič, ki
mu je veselje žarelo z obraza.

14

210

„Našel sem jo,“ je kričal in je objemal Egida.

„Koga?“ je vpraševal Egid.

„Našel sem, kar sem iskal,“ je rekel gospod
Muhič in vlekel Egida za roko s seboj po cesti do
hiše, kjer je stanoval gospod Langer. Pred hišo je
stala kočija in Egid ni več ugibal, koga je našel
gospod Muhič.

Ko je hitel po stopnicah navzgor, mu je prihitela
nasproti Alenica.

Gospod Muhič, ki je stopal za Egidom, je rekel:

,,Objemlji, Egid, in poljubljaj, kajti našli smo,
kar je bilo izgubljenega.“ Nato je odhitel navzgor po
stopnicah. Mladi par pa je dolgo ostal na mestu in
presrečna gospodična se je zjokala na prsih svojega
junaka.

Zvečer je bila živahna pojedina, pri kateri je
gospod Muhič goste tako zabaval s svojim pripove¬
dovanjem, da si je mladi par zunaj na balkonu v jasni
noči mogel nemoteno odkriti vso srečo in radost, ki
je bila v njunih mladih srcih.

Nekaj dni na to je bil brambovski bataljon pre¬
stavljen v Kesztelly na Ogrskem. Egid se je ločil s
težkim srcem. Pot je šla zopet proč od domovine in
zapustiti je moral svojo ljubljeno gospodično, ki jo je
komaj našel. Toda omahoval ni; bil je zvest svoji
brambovski zastavi, dasi ga ni več vodila na brambo
domovine. Poslovil se je od Alenice in ji obljubil, da
se vrne domov, kakor hitro bo sklenjen mir; ona pa je
obljubila, da bo čakala v Samoboru, dokler se ne vrne.

Gospod Muhič se je poslavljal vso noč, tako da
je bil truden od slovesa. Mel si je zaspane oči in rekel:

„0 Madžarih nisem slišal še nikdar nič dobrega.
Bojim se, da bo tam še slabše nego v Saksenburgu.
Tokajcu bi človek ne mogel ničesar očitati, tudi ogrska
ciganska muzika mi ugaja. Živeti med samimi pastirji
in cigani se človek kmalu naveliča. Tam se boš lahko
pripravljal za svoj zakonski stan.“

Brambovci so prestopili Savo, pozdravili še enkrat
domačo reko in odšli proti severu.

211

17.

Vojni davek, ki so ga naložili Francozi kranjski
deželi, se je počasi nabiral. Francoski intendant Far-
gues je zahteval v desetih dneh dva milijona frankov,
toda denarja ni prejel. Zato je pisal grofu Brandisu,
podpredsedniku deželne gosposke v Ljubljani, tako-le
pismo:

Gospod podpredsednik 1 Dovolil sem si čast, Vam
dne 13. avgusta oficijelno naznaniti, da morate do dne
25. avgusta plačati v deželno blagajnico štiri milijone
kron na račun vojne naklade za Kranjsko. Danes pi¬
šemo že 24. in vplačevanje se še ni začelo. Vsak tre-
notek delate ovire in težave samo zato, da bi stvar
zavlekli in da bi si nakopali zažugano ostrost. Ravno
tako se zavlačuje oddaja konj. Storilo se ni nič, kar
je pri taki stvari potrebno. Dolgo časa niso ljudje pri¬
gnali konj in ko so jih prignali, so bili taki, da jih je
bilo izmed 300 za rabo le 40.

Ravno tako se zavlačuje naprava čevljev, srajc
in drugih stvari, ki smo jih terjali od dežele. Celo
potrdil o že oddanih stvareh nisem do danes mogel
dobiti v roke.

Vam, gospod grof, in še dvema članoma vlade
pripisujem krivdo, da se ne izvršujejo povelja, ki sem
jih dal, kar se tiče vojne v  naklade za Kranjsko deželo.

Opozarjam Vas: Če ne boste tekom 25. dne
(avgusta meseca) napeli vseh žil, da se stori temu
konec in se nemudoma zagotovi vplačevanje onega
dela naklade, ki sem ga določil, bom postopal kar naj¬
ostreje, da ne bodo povzročitelji tega nereda svoje
veljave uporabljali za oviranje povelj Njegove Cesarske
Milosti."

Tudi to pismo ni pomagalo. Namesto denarja je
poslal grof Brandis pritožbe raznih ljudi, ki niso
hoteli plačevati vojnega davka. Fargues je zahteval
potem dva milijona do konca avgusta. Ker tudi tega
denarja ni prejel, je razpisal prisiljeno posojilo na
obligacije. Ta denar so morali plačati posamezni bo¬
gataši, duhovniki, plemstvo, trgovci, kupci in posa¬
mezna okrožja. Da bi Kranjci videli, da je vojni davek

14 *

212

resna stvar, je dal Fargues v noči od 31. avgusta na
1. septembra prijeti nekatere bogate veljake ter jih
kot poroke odgnati v Palmonovo v Italiji. Med temi
so bili grof Blagaj, Turjaški, Barbo, baron Prapreški,
Lazzarini in drugi. Mnogo je bilo med njimi takih,
o katerih so Francozi sumili, da hujskajo ljudstvo
proti plačevanju vojnega davka.

Ker pogajanja še niso bila končana, so hoteli
sovražniki izkoristiti deželo, kolikor je bilo mogoče;
ljudje pa so upali, da se njih usoda kmalu odloči, in
zato so se obotavljali plačevati.

Vsa francoska strogost ni pomagala. Ljudje so se
upirali uradnikom, ki so nabirali vojni davek.

One srenje, ki niso hotele plačati denarja, so do¬
bile oddelek francoskih vojakov, ki so živeli po hišah
in gospodarili po svoji volji. Vsak večer je pobiral
seržant na vasi denar. Vsak vojak je dobil po en frank
na dan, korporal po dva, seržant po tri. Ako kdo ni
hotel plačati, so mu vzeli živino iz hleva in jo prodali
za vsako ceno. Francoski vojaki so si dali dobro po¬
streči in so bili zelo oblastni. Narod je o njih prepeval
šaljive pesmi. Ostali so v vaseh toliko časa, da je bila
plačana svota, ki je bila določena za okrožje. To so
bili oni strašni garnizerji, ki so gospodarili po vaseh
tako, da so se jih ljudje dolgo spominjali.

,,Ker je Kranjska skoraj vsa gorata, se je bilo bati,
da si kmetje to obrnejo v svoj prid in se ustavijo
vojaški sili, ki jo je treba na vse kraje razdeliti. Ostalo
je vse mirno, izvzemši neki trg, kjer so nekateri grdi
jeziki inzultirali nekega častnika. Dva teh hujskačev
smo prijeli in jih obsodili za nekoliko mesecev v ječo.
Ko smo na ta način pokazali ljudem strah, je nastal
zopet red, vsaj v tem kraju, v ljubljanski okolici."
Tako je pisal Fargues.

Družba na Vinicah je živela mirno in zadovoljno.
Kristjana je sicer včasih vznemirila težka misel, ko
. je pomislil, da je vsa dežela v rokah onih sovražnikov,
proti katerim se je bojeval; toda pomiril se je kmalu
z drugimi mislimi. V podstrešju je bil nekoč stari hlapec
našel zaboj s starimi knjigami, ki jih je Kristjan čital z
velikim zanimanjem. Bile so to knjige starih slovenskih

213

protestantskih pisateljev. Kakor jasen, radosten spomin
iz davnih dob, tako je vstajala pred Kristjanom bolj
in bolj jasno preteklost naroda. Bolj in bolj je poj¬
moval vprašanja, bolj in bolj jasni so postajali odgo¬
vori. — Bil je zelo srečen, da je mogel o tem govoriti
tudi s Heleno. Sama se je hotela z njim pogovarjati o
važnih vprašanjih. V poznih večerih sta slonela na
ograji viniškega vrta in sanjala o bodočnosti. Kristjan
je imel krasne načrte. Pripovedoval je Heleni, kako
bo popravil in okrasil svojo hišo v Ljubljani, sklenil je,
da bo v njej odločil posebno sobo za zbirko slik in
knjig; poleg tega je mislil na svoja bodoča podjetja,
ki bi nesla mnogo denarja.

„Kadar bova poročena,“ je rekel Heleni, „pa poj-
deva v Trst in si ogledava tvojo hišo ob morju. Zdi
se mi, da tam leži naša velika bodočnost.* 1

Pri tem se ni mogel premagati, da bi ne bil po¬
ljubil roke svoji ljubljeni prijateljici.

Barbara, in gospodična Klara sta postali bližnji
prijateljici. Čitali sta skupaj francoske romane, hodili
sta skupaj na izprehod in po noči skupaj ostajali na vrtu.

Ko se je francoska posadka v Novem Mestu usta¬
novila, sta se pogosto vozili skupaj v mesto. Ustavljali
sta se v gostilni, kjer jima je delal družbo tudi lep
gospod temnega obraza, črnih las, oblečen v nena¬
vadno krasno obleko. To je bil Don Pier. Posedali
so pogosto cele ure in se pogovarjali.

V tihih nočeh, ko je Kristjan na vrtu šepetal s
svojo ljubljeno prijateljico o načrtih za bodočnost, je
često stal na polju ali ob robu gaja temen par, ki je
tudi šepetal zaljubljene besede in si prisegal večno
zvestobo.

,,Nikdar nisem verjela, kar so slabega govorili o
vas,“ je govorila gospodična Barbara, „vedno sem vas
ljubila. Nič na svetu ne more izpremeniti te ljubezni.“

„Za vse, kar mi je svet vzel in kar sem sam iz¬
gubil, mi je dala usoda tebe; dobil sem več, nego so
mi vzeli in nego sem izgubil,“ je rekel Don Pier in
jo poljubil. Nekaj čarobnega in skrivnostnega je ležalo
v teh trenotkih, ki so zmagovali Barbaro s tako silo,
da je pozabila na ves svet in mislila samo na njega.

214

S tesnobo v duši jih je pričakovala; bili so tako polni
blaženosti in razkošja, kakor da leži v njih večnost
življenja.

,,Kadar se sklene mir, pojdeš z menoj,“ ji je go¬
voril Don Pier. ,.Odideva od tod v kraj večne radosti
in ljubezni.“

Z nemirom v srcu je mislila Barbara na bodoč¬
nost, toda verovala je človeku, ki ga je bolj ljubila
kakor vse na svetu in je v njegove roke izročila svojo
usodo.

Srce je bilo polno hrepenjenja po neznani sreči,
polno velikih misli; v poznih nočeh je pisala Barbara
svoj dnevnik, ker ni mogla nikomur izraziti čuvstev,
ki jih je bilo srce tako polno.

Po deželi je že zavladala jesen. Listje je rume¬
nelo, polje se je praznilo, trta v gorici je dozorela.

Mir je vladal po deželi, kakor da ni bilo v njej
črne vojske niti drugih upornikov. Toda v srcih je še
živela zavist in sovraštvo. Zeleni lovci so se pojavljali
tu in tam in so pripovedovali novice iz drugih krajev.
Govorili so o Tirolcih in njihovih bojih zoper Fran¬
coze.

V začetku oktobra so se raznesle novice o uporu
kmetov proti vojnemu davku in dolenjski gozdi so se
začeli polniti z ljudmi, ki so prisegali, da izženo Fran¬
coze iz dežele. V Beli Krajini se je zbirala kmetska
vojska; v Kočevju so kmetje napadli komisarja, ki je
pobiral vojni davek, vlačili so ga po cestah in so raz¬
mesarjenega vrgli v —- jarek. Od povsod so se ogla¬
šali bojni glasovi.

Nekega jutra so našli meščani na mostu čez Krko
zabodenega človeka. Bil je Don Pier. Ležal je vznak
s prebodenimi prsmi. Nihče ni vedel, kdo je to
storil...

Stari Kožina, ki se je zopet pojavil v mestu, je
zopet prerokoval strašne dogodke.

Sin Kozma se je sicer vrnil domov, toda ni se
lotil dela na polju. Posedal je v mestu po krčmah in
hodil po Gorjancih, od koder je prihajal v dolino ob
Kolpi in navduševal ljudi za boj. Vsi so govorili, da
bo vodil kmetsko vojsko. Zato se je napotil stari Ko-

215

žina z doma in govoril zopet besede iz svetega pisma,
s katerimi je klical ljudi k miru in pokori. Niso ga
hoteli poslušati.

,,Sin nas kliče na boj in oče k pokorščini,“ so
dejali ljudje. ,,Koga naj poslušamo? Kdo nam more
braniti, da bi ne pognali sovražnikov iz dežele? Ako
nas nihče ne brani, se bomo sami.“

„Sin ni oče, in oče ni sin, ampak poslušajte be¬
sede resnice," je govori! starec. „Kristus je rekel Petru:
Kdor z mečem končuje, bo z mečem končan. Prišel
je čas, ko se izpolnjujejo velike besede. Vi pa glejte,
da bodete pripravljeni na svojo uro, kajti nihče ne ve
ne dneva ne ure . . .“

Tako je prišel starec tudi v Novo Mesto in go¬
voril o velikem trenotku, ki se bliža. Svojega sina ni
našel v mestu. Govorili so o njem, da je po noči unesel
mlado ženo, svojo bivšo ljubico, in je izginil. Starec
je slišal, kar so govorili ljudje, in je rekel: „En greh
se maščuje, dokler ni maščevanje popolno." In je pre¬
rokoval nove strašne čase.

Res je kmalu sledila kmetska vstaja. Dne 16.
oktobra je dolenjska kmetska vojska napadla Novo
Mesto. Zgodovinar piše o tem tako:

Takrat so imeli Francozi v Novem Mestu polk
italijanskih vojakov, ki jim je zapovedoval general
Zucchi. Ko se je vnel 10. oktokra upor v Kočevju in
Kostelu, je odšel s svojo malo vojsko tja, da bi ljud¬
stvo pomiril. V mestu sta ostali le dve kompaniji z
dvema topovoma. Nastanjeni sta bili po hišah, v vo¬
jašnici ni bilo nobenega vojaka. Na nevarnost Francozi
niso nikdar mislili, živeli so popolnoma brezskrbno. To
ugodno priliko so porabili kmetje in so dne 16. oktobra
udarili na Novo Mesto. Zbralo se jih je okoli 400
od Žužemberka, Soteske, Trebnjega in od drugod.
Oboroženi so bili slabo: nekateri so imeli puške, po
največ francoske, drugi pa le dolge kole, okovane
z ostmi in kljukami, kakor so jih pripravili za črno
vojsko. — Prihajali so od Bršljina, ne da bi Francozi
kaj slutili. Tudi meščani niso vedeli o tem. Bil je po¬
nedeljek, torej ravno tržni dan. Kmetje so si izbrali
ta dan, da bi ne budili preveč pozornosti. Ljudje, ki

216

so prihajali na trg, so pač vedeli o nakani; zato so
začeli odhajati s svojim blagom in so klicali: Gredo,
gredo ... V par trenotkih je bil trg prazen. Naenkrat
je bilo slišati nekoliko strelov pri okrožnem glavarstvu.

V mesto prišedši, so kmetje po nepotrebnem potratili
mnogo časa s tem, da so hoteli prisiliti okrožnega
glavarja in njegovega komisarja, naj pritegneta k njim.
Ker sta se branila, so jele frčati krogle okoli kresije.
Okrožnega glavarja so kmetje nekaterikrat obstrelili,
njegovega komisarja pa pobili. Naposled se je kresij-
skim uradnikom posrečilo, vežna vrata zapreti in kmete
pritisniti nazaj.

V tem so si francoski vojaki od prvega strahu
oddahnili in se začeli zbirati. Nastavili so pred pošto
dva topova ter z nekaterimi streli razpršili kmete . . .
Boj je trajal kako poldrugo uro in ga še ni bilo konec.
Mnogo kmetov se je v mestu ločilo od drugih; en
oddelek jo je udaril takoj proti proštiji, ker je pri¬
čakoval, da bo tam ugrabil francosko blagajno; v pro¬
štiji je namreč po navadi stanoval general Zucchi, ki
pa je takrat odšel v Kočevje. Nespametni kmetje so
celo vrata zaprli za seboj. Francozi so jih tu zgrabili
in do zadnjega vse postrelili. Proti poldnevu se je čul
le zdaj pa zdaj kak strel, če se je namreč pokazal kak
kmet iz svojega skrivališča in hotel pobegniti. V mestu
zaostalim je bilo le to mar, kako bi se dobro poskrili.
Se tisti večer so izvohali Francozi nekoliko skritih
kmetov in so jih takoj na ulici postrelili. Postreljene
kmete so pometali v Krko. Nad mestom je bilo pro¬
glašeno obsedno stanje.

Še tisto noč se je vrnil general Zucchi iz Kočevja.

V Bršljinu je streljal nekdo nanj, pa ga ni pogodil.
Ves razljučen da general vasi Prečino in Bršljin ople¬
niti in do tal požgati . . . Kmetski upor se je razširil
po vsej deželi, na nogah je bila vsa Dolenjska celo tja
do Ljubljane. Mnogo vasi je bilo požganih, ker so
vaščani streljali na Francoze ali pa ker so le-ti dobili
vasi prazne, kar je bil najboljši dokaz, da njih Stanov¬
niki niso imeli čiste vesti . . .“

Tako se je končal boj. Oni, ki so srečno ušli
iz boja, so pobegnili in so oznanjali grozno novico.

217

Med tistimi, ki so padli v tem boju, je bil tudi Tilen
Repelj s četo zelenih lovcev . . .

General Zucchi je izdal oglas ter zahteval, da se
ljudje vrnejo v svoje domove, kajti kogar dobe z doma
ali z orožjem v roki, bo ustreljen. O uporu in o boju
je sploh prepovedal govoriti, „ker nima to nobenega
drugega namena, kakor podpirati novo razburjenost
ali pa očrniti one osebe, ki so na dobrem glasu. 11  Sam
ljubljanski škof Kavčič je prišel na Dolenjsko mirit
razburjeno ljudstvo in je svetoval duhovščini, naj ne
hujska ljudi proti francoskim oblastim.

Dne 21. oktobra je razposlal francoski intendant
oklic, s katerim je izpodbujal dobrosrčne ljudi, naj da¬
rujejo kak dar za pogorelce. „Vsak ve,“ je pisal, „kako
žalostna usoda je zadela toliko vasi tega okrožja. Brez
hrane, brez pristrešja čakajo na našo pomoč. To nas
mora izpodbujati k delu. Vse gosposke, dekanije in
fare naj urno prično zbirati zanje, da dobe podstrešja
in hrane. 11

Med tem se je že raznesla novica, da je na
Dunaju sklenjen mir.

Dežela se je pomirila, ljudje so se vračali v svoje
domove.

Ivonec.

Ko je Napoleon leta 1808. slišal o vojnih pri¬
pravah v Avstriji, je rekel ob priliki svojega praznika
(dne 15. avgusta se je obhajal Napoleonov dan) avstrij¬
skemu poslaniku Metternichu v Parizu: „Kaj hoče vaš
cesar? 11  — „Da spoštujete njegove odposlance, 11  mu je
odgovoril Metternich. „Zdi se mi, da v Avstriji zelo
hitro pozabljate važne dogodke, 11  je rekel Napoleon.
Člane cesarske rodovine avstrijske je imenoval fran¬
coske nadčastnike. S tem je bilo gotovo, kar se je že
dolgo v negotovosti pričakovalo: vojna leta 1809. se
je začela. V Erfurtu je rekel Napoleon avstrijskemu
poslaniku: „Jaz bi bil lahko razdelil državo vašega
cesarja, da bi ne bil tako mogočen, pa nisem hotel.
Kar je, je po moji volji. 11  To je bilo mnenje, ki ga je
imel Napoleon o Avstriji in o avstrijskem cesarju. Ko

218

je kot zmagovalec nad avstrijsko vojsko v cesarskem
gradu na Dunaju diktiral mirovne pogoje, je dal čutiti
svojo mogočnost in se je ravnal po prepričanju, da
dela s premagano državo, kar on hoče.

Na dunajskem dvoru sta bili dve stranki: ena je
bila za to, da se zbere nova vojska in da se vojna na¬
daljuje, ker so mislili, da bi lahko premagali razdeljeno
in oslabljeno francosko vojsko, toda zmagala je druga
stranka, ki je bila za mir pod vsakim pogojem. Cesar
Franc sam si je želel miru. Tako je bil sklenjen mir
dne 14. oktobra v cesarskem gradu Schonbrunnu na
Dunaju. Južne dežele: Kranjsko, beljaško okrožje, Trst,
Istro in Dalmacijo ter Banovino do Save je Napoleon
združil v eno skupino ter jo nazval: Provinci j e
ilirske.  Njih središče je postala Ljubljana.

Tako se je rodila Ilirija. 12. novembra so Fran¬
cozi sneli z vseh javnih poslopij v Ljubljani avstrij¬
skega orla in so ga nadomestili s francoskimi znamenji.
Začela se je nova doba življenja v novem kraljestvu
ilirskem.

Sredi novembra se je pomikala brambovska četa
po cesti ob Savi navzgor. Vračala se je domov.
Gospodu Langerju in brambovcem je bila izražena za¬
hvala za službo, ki so jo izkazali domovini v težkih
časih; ko je bil sklenjen mir, so se mogli mirno
vrniti domov. Vračali so se čez Čakovec, Kanižo in
Zagreb ter se bližali kranjskim mejam. V Samoboru
se jim je pridružila kočija, ki jih je odslej spremljala
ves čas. Poleg nje sta jahala gospod Muhič in Egid.

Nad pokrajinami je vladala pozna jesen. Oster veter
je vil po dolini in zasipal cesto z rumenim, odpadlim
listjem. Sava je šumela tiho, leno, kakor da čuti jesen,
ki je zavladala na njenih bregovih. V daljavi so se že
kazale zasnežene planine.

Egidu je napolnila čudna kipeča radost srce,
ko je zagledal prve dolenjske griče. Zagledal je do¬
movino.

„Res,“ je mislil, ,,drugi sedaj vladajo v tebi,
drugi ti kraljujejo, zasedli so te sovražniki, proti ka¬
terim smo se bojevali. Morda ti je bilo usojeno tako.
Vedno si še krasna in mila, vedno si še naša.“ Zadnje

219

besede je Egid dvakrat premislil in tretjič jih je po¬
novil skoraj naglas.

„Vedno si še naša. Čigava bi mogla biti nego
naša!“

Ozrl se je na Alenico, ki je sedela v kočiji in
obšla ga je vesela misel na bodočnost.

Gospod Muhič ni bil posebno dobre volje. „Kaj
hočemo sedaj,“ je premišljeval. „Vračamo se domov,
kakor premagani, dasi naša četa ni bila nikdar pre¬
magana ; deliti moramo z drugimi usodo. Kar se nas
tiče, bi vojska trajala lahko celo leto. Četa je manjša,
nego je bila, ker so lenuhi pobegnili. Morda bi niti
ne bili pobegnili, ko bi jim dali priliko, da bi se bo¬
jevali. Ni nas bilo treba zapirati v Saksenburgu niti
nas ni bilo treba pošiljati na Ogrsko. Drugod bi se
bili lahko izkazali drugače. Kaj bi sedaj ? Cesarska
vojska je razbita in mi sami ne moremo delati vojne.
Treba se bo sprijazniti z mirom. Tudi mir je lepa stvar,
ako ni v njem dolgčas. Za nekaj časa bo sedaj pre¬
skrbljeno; kakor vse kaže, bomo imeli toliko svateb,
da se niti sam ne bom utegnil oženiti. Vojska se torej
razide, prijatelji se poženijo in kaj potem? Ostal bom
sam: star brambovec. Vem, da bi me marsikje dobro
porabili za strica in za pestunjo; čas je, gospod Muhič,
da tudi ti prenehaš skrbeti za druge in poskrbiš zase.
Vendar se nočem čisto pokmetiti. Vojaški stan je ven-
dar-le nekaj vznesenega. Kakor vse kaže, bom na stara
leta celo služil Napoleonu. To bi ne bilo nič čudnega,
kajti v naših žilah je še nekaj francoske krvi. Ako
zbudimo vso svojo preteklost iz starih pozabljenih listin,
bi se morda pokazalo, da smo Francozom mnogo bliže
nego Ilircem. Kako je to rekel Kristjan? Danes, je rekel,
služimo temu, jutri služimo lahko drugim. Imel je prav.
Nič nečastnega ni, služiti pod Napoleonom. Priznati se
mu mora, da zna vojske voditi, trdnjave oblegati, bitke
dobiti in mir sklepati. Ko bi mi le ne bili že od nekdaj
tako zoprni ti jakobinci . . .

Ne, ne bom jim služil. Rajši ostanem star bram¬
bovec in bom živel mirno v svojem kotu. Spominov
imam dovolj in kdo ve, kaj nam vse prineso bližnji
časi.“ Tako je premišljal gospod Muhič. Odločil se je,

220

da bo nadaljeval s pisanjem svojih spominov, „čudovitih
dogodeb“, dokler se ne dogodi zopet kaj posebnega.

Tako so se vračali brambovci domov. Stopili so
na domačo zemljo, za katero so se bojevali na tujih
tleh. Neizpremenjena je bila, taka, kakor so jo zapustili,
le da je polje dozorelo in da so gorice že oddale svoj
dar trgačem, jesen je silila prirodo k počitku, da bi
po zimi dobila svežo pomlad.

Na meji se je brambovska četa razšla. Še enkrat
so zaklicali vojaki svojemu poveljniku: „Slava“ in so
odšli vsak na svojo stran.

Egid in gospod Muhič sta spremljala gospoda
Langerja in kočijo na Poganice, kjer sta ostala čez
noč. Drugi dan sta odšla vsak na svojo stran: Egid
je odšel na svojo pristavo, gospod Muhič pa na Vinice.

,,Ako bo treba iti zopet, pojdemo,“ je rekel An¬
drej, ko sta z gospodom jezdila po dolini proti domu.
„Zgodilo se nam ni nič hudega in se tudi poslej ne
bo. Samo da je doma vse v redu, da so pospravili s
polja. Če sovražniki domujejo v deželi, ima človek
mnogo skrbi.“

Egid je zagledal svojo pristavo nepoškodovano.
To ga je napolnilo s takim veseljem, da je pozabil na
vse drugo.

„Ob časih, ko sem bil v strahu za te, da te iz¬
gubim, sem spoznal, kaj si mi, moj dom, kako te ljubim,
moja domačija,“ je govoril sam pri sebi in je počasi
jezdil po klancu, od koder je gledal stare, sive zidove,
ki so se mu zdeli tako lepi v poznem jesenskem večeru.

Na dvorišču se je zopet stekala družina ter je
pozdravljala gospodarja. Hlapec Janez se je čehljal po
laseh in je takoj začel praviti, da bi se bila skoraj
zgodila velika nesreča. Francozi so hoteli zažgati pri¬
stavo, ker ni bilo gospodarja doma. Na kolenih je
prosil Janez z družino milosti. Prizanesli so poslopju,
toda ostali so na pristavi kot garnizerji, ker so hoteli
imeti denarja. Vzeli so iz hleva in odgnali, kar so
hoteli, trdili so, da imajo pravico, uničiti vse, ker je
gospodar — brambovec. Andrej je stal, kakor ukopan.

„Menda vendar, . . .“ je začel, ,,zakaj jih nisem
še več . . .?“

221

„Tudi žrebe so vzeli,“ je pravil hlapec Janez.
„Tudi žrebe!“ je vzdihnil Andrej, ,,torej za njih sem
ga tako lepo redil.“ In skoraj so ga oblile solze.

Egid je odšel v svojo sobo. Poznalo se je, da je
nekdo stanoval v njej med tem časom. Stanoval je v
njej francoski seržant. Egid se je usedel na stol in se je
zagledal v podobo v kotu. Zdelo se mu je, kakor da
je oskrunjeno to njegovo domače svetišče, ker je med
tem bival tod tuj človek.

Vkljub temu je bil srečen, ko je bil zopet v
svojem domu.

„Vrnil sem se srečno z vojne, našel sem svoj
dom in kaj vse drugo! Vse prinese čas. Celo cesar se
je moral umakniti iz svojega grada, da je v njem sta¬
noval Napoleon. Koliko podobnega je bilo in koliko
hujšega! Jaz sem vendarle srečen. Spravim zopet svojo
sobo v red, popravim pri gospodarstvu, kar so odnesli
— in kmalu pride sem nova sreča.“

Tako je govoril Egid sam pri sebi in je mislil
na bodočo srečo.

„Vedno sem se bal zanje in ravno to, kar sem
najbolj ljubil, so mi vzeli,“ je tarnal Andrej, ko je slonel
ob praznih jaslih, kjer je prej imelo svoje mesto žrebe.

,,Saj so izpraznili ves hlev,“ je rekel, kajti zdelo se
mu je vse prazno. Gladil je kobilo po vratu in mislil
na bodoče čase.

,,Mnogo sveta smo videli," je pravil sam sebi in
konjem, „toda nikjer ni, kakor doma." In zopet se
mu je zdelo, kakor da so mu sovražniki odnesli pol
življenja. Potolažil se je šele, ko so mu pravili, da je
bilo drugod še huje in da se mora molče prenašati
nesreča, kakor pokora za storjeni greh.

„Kak greh hočete," je rekel, ,,storili smo, kakor
so nam ukazali. Zakaj mi ne hodimo na Francosko
delat vojske? Oh, in mi smo jim tako prizanašali!
Lahko bi bili . . .“ In je mahnil z roko. Razveselil se
je šele, ko je začel pripovedovati, da so tudi novo
gospodinjo pripeljali s seboj.

„Pripravljajte se za svatbo," je rekel ženskam,
„kajti če se ne motim, bo še ta predpust."

*

222

Ko je gospod Muhič drugi dan jezdil skozi Novo
Mesto in je tam videl francoske vojake, se ga je po¬
lotila čudna žalost. Najprej se je v njem zbudilo nekako
bojno navdušenje, hotelo se mu je, da bi se ustavil v
mestu na Glavnem trgu in jih pozval na boj.

,,Tako se vrača nezmagan brambovec v zmagano
domovino / 1  si je govoril. „Za sedaj bi bil vsak boj
zaman. Treba se jih bo privaditi; privadili smo se jih
v vojni, privadili se jih bodemo tudi v miru, dasi bo
staremu brambovcu to dalo mnogo truda in zatajevanja.
Končno se človek vsemu francoskemu kmalu privadi.
Vojne je konec . 11

Ustavil se je v gostilni pri »Petelinčku , 11  kjer je
zvedel nove strašne novice.

,,Mi nimamo nič proti njim , 11  je rekel krčmar,
ko je govoril o Francozih, „smo se jih že privadili . 11

Gospod Muhič pa je premišljal le o groznih no¬
vicah, plačal je in odjezdil proti Vinicam. Pot je peljala
skozi požgane vasi, kjer so si kmetje stavili že nova
poslopja, da bi si pripravili bivališče pred zimo.

Jezdil je gospod Muhič potrtega srca po drevoredu
proti Vinicam. Zdelo se mu je, da se je zgodilo nekaj
tako strašnega, da komaj pojmuje vso grozo onih do¬
godkov.

»Jesen in življenje in jaz, vse je enako, vsemu se
bliža konec. Sedaj se mi zdi, da sem za dvajset let starejši . 11

Tudi na Vinicah gospoda Muhiča niso čakale ve¬
sele novice. Gospa Gusičeva je bila sicer lepa kakor
prej, toda poznalo se ji je, da je mnogo prestala v
zadnjem času. Potožila je Muhiču vso svojo bolest ter
ga prosila, naj ostane nekaj časa pri njih in razveseli
Barbaro. Gospod Muhič se je lotil težavnega posla.

Uboga gospodična se mu je vrgla v naročje in je
dolgo plakala, kakor da hoče izplakah vse svoje gorje.

»Pojdem v samostan , 11  je rekla potem, »vem, da
ni zame več sreče na svetu . 11  Gospodu Muhiču je po¬
vedala vse, kar se je bilo dogodilo; gospod Muhič je
vse dobro razumel in je ni obsojal.

»Nič se ne boj , 11  jo je tolažil, »vse bo še dobro.
Tudi v samostan ti ni treba hoditi. Kdo ve, kaj še
hrani za nas bodočnost . 11

223

Daši obupana gospodična ni pričakovala nikake
sreče na svetu, jo je vendar gospod Muhič tako utolažil,
da se je po nekaj dneh zopet razveselila in sklenila,
da bo brez vzdihovanja in tožb nosila svoje gorje.

Kristjana gospod Muhič ni dobil več na Vinicah.
Odšel je bil s Heleno v Ljubljano takoj, ko je bil raz¬
glašen mir, ker se je hotel že pred zimo lotiti del v
svoji hiši. Zato se je tudi gospod Muhič čez nekaj
dni napotil proti Ljubljani.

Na svojem potu je posetil starko, Ano Repljevo.
Prazno je bilo na dvorcu, kakor da je vse izumrlo.
Starka se je v par mesecih postarala za mnogo let. Njen
bledi obraz se je zgubančil in čuden strah se je skrival
v njenih očeh. Postregla je gospodu Muhiču zopet s
perutnino in vinom, v spomin na nekdanje čase.

,,Sedaj je vse eno,“ je govorila s tresočim, ne¬
mirnim glasom. ,,Izposodili so si denar na papirje in
Tilna so ubili." Pri tem je starka zaplakala. ,.Nimam
ničesar več na svetu, čemur bi živela. Ustanovila sem
večne maše v šmarski cerkvi, drugo pa bodo razvzeli
dediči. Dokončala bom tu sama brez svojih ljudi.
Mislila sem pogosto na gospodično in sem jo hotela
videti. Toda zdaj je prepozno. Bolelo bi me še bolj
srce, ko bi jo videla. Oj, koliko sem prestala v tem
času, odkar ste odšli! Zgodilo se je vse, kakor ste
rekli. Ko ste jim pustili prosto pot na Dolenjsko, so
planili po denarju. Morali smo dati, sicer so žugali s
kaznimi. Sedaj je konec . . .“ Nje solzne oči, ki so prej
gledale tako jasno, so sedaj iskale nekaj v daljavi,
kakor da bi iskale, kar je izgubljeno.

Gospodu Muhiču so se zdeli prazni ti prostori,
kjer je bilo prej vse polno denarja. Zdelo se mu je,
da vidi povsod le francoske obligacije. V prejšnjih časih
si je predstavljal, da bo na tem dvorcu nekoč cve¬
toče življenje. Gospodična Barbara bi bila krasna go¬
spodinja in bogastva bi bilo, da bi se sipali denarji
sami v okovane škrinje. Sedaj je to dom, ki umira,
brez življenja, brez bodočnosti.

Ko se je pri odhodu še enkrat ozrl, se mu je
zdelo, da se zgrinja nad celim dvorcem, nad starko in
nad vsem, kar je v njem, črna senca, konec, smrt.

224

Zato je urno odhajal naprej; vkljub vsem težkim
časom je ljubil življenje in bilo ga je groza smrti.

V Ljubljani je našel gospod Muhič Kristjana pri
najboljši zadovoljnosti. Delo mu je šlo dobro od rok,
delavci so polnili hišo in so popravljali staro stavbo.

Kristjan se je svojega strica celo razveselil in mu

rekel:

»Kakor vidite, že tretjič pripravljam hišo za svatbo.
Upajmo, da bo zdaj končno gotova."

»Tretjič gre rado,“ je rekel na to gospod Muhič.
Kristjan mu je pravil o svojih načrtih in mu naznanil,
da pojdeta kmalu zopet v Mušičje terjat stare dolgove.

„Na Dolenjskem je sedaj slabo za denar, bojim
se, da bi se nama pri terjatvi še huje ne godilo nego
zadnjikrat. Treba se bo drugam obrniti. Sploh so sedaj
slabi časi: vojne je konec in službe ni več. Treba se
bo pokmetiti."

»Mislim, da vas bratje po svoji obljubi bogato
nagrade, da ste se bojevali za slavo Muhičev," je rekel
Kristjan. »Treba bo začeti novo življenje, zato se je
treba urno lotiti dela. Postali smo Ilirci in sedaj je
treba, da se izkažemo, da smo zmožni življenja."

»Na suhem ali na vodi."

»Povsod, ker imamo zdaj veliko domovino."

Gospod Muhič je ostal v Ljubljani in z radoved¬
nostjo ogledoval to francosko-ilirsko mesto, kakor ga
je nazval v svoji hudomušnosti. Izpremenila se ni sicer
popolnoma nič. Rane v  ki jih je dobila za obleganja,
so bile že zaceljene. Življenje v mestu je bilo zelo ži¬
vahno; gospod Muhič je kmalu našel novo družbo;
med svoje nove prijatelje je štel tudi nekaj francoskih
častnikov, s katerimi se je bil seznanil. Zabaval se je
med njimi zelo dobro in si mislil, da se jih bo počasi
res privadil. Helena je živela v Ljubljani in se tako iz¬
premenila, da se je gospod Muhič res čudil. Obiskoval
jo je pogosto s Kristjanom.

»Vedel sem, da si vanj zaljubljena, samo naga¬
jati si morala. Nagajivost je bila tvoja najboljša last¬
nost, kakor pri vseh ženskah," je reke! gospod Muhič.

»O, nisem zaljubljena, samo njegova prijateljica
sem," je rekla Helena.

225

„Poznam take prijateljice," je rekel gospod Muhič,
„kdaj pa mislita, draga prijatelja, delati svatbo?"

„Še predno bo pomlad," je rekel Kristjan.

Daši zelo nerad, je moral gospod Muhič za nekaj
časa zapustiti Ljubljano in oditi s Kristjanom na Do¬
lenjsko iztirjavat stare dolgove. Naletaval je že prvi
sneg. Na svoji poti proti Mušičjemu sta se spominjala
preteklega leta, ko sta v pozni jeseni hodila isto pot.
Koliko se je izpremenilo med tem!

Na Mušičjem sta našla vse štiri brate Muhiče.
Tam se ni nič izpremenilo. Bili so vsi kakor prej. Tudi
prepirali se niso, ko je Kristjan omenil stare dolgove.
Brat-gospodar je ostal zvest svoji obljubi, toda denarja
ni bilo.

„Blaga je dovolj," je rekel gospodar, „treba je
le prodati in bo denarja dosti."

„Torej bomo začeli prodajati," je rekel Kristjan,
„časi so ugodni, trgovina je dobra."

Gospod Muhič se za take stvari ni rad menil.
Mislil je, da ga Bog ni ustvaril za tako delo. Zato je
Kristjana kmalu izvabil iz pustega, zapuščenega kota
in začela sta posečati znane dolenjske gradove, hodila
sta na lov in se zabavala.

Med tem je padla po zemlji že trda zima.

•X- *

*

Napoleon je snubil avstrijsko princezinjo Marijo
Lujizo, hčer cesarja Franca. Dal se je po dolgem obo¬
tavljanju ločiti od svoje prve žene Josipine, matere
italijanskega podkralja, Evgenija Beauharnaisa, ki je
bil njen sin iz prvega zakona in je poveljeval južni
armadi v vojni 1. 1809. Josipina, ki je bila z Napo¬
leonom že 1. 1804. kronana kot cesarica francoska, se je
bila postarala in njen zakon je ostal brez otrok. Napo¬
leon je hotel imeti potomca in hotel je imeti ženo iz
kake evropske vladarske rodovine. Obrnil se je najprej
v Rusijo, toda ruski dvorni krogi niso hoteli stopiti z
Napoleonom v sorodstvo, ker so v njem še vedno vi¬
deli nasilnika in uzurpatorja. Napoleon si je dobro
zapomnil to odklonitev. Po zmagi 1. 1809. se je obrnil

15

226

na dunajski dvor. Daši so videle dvorne dame veliko
žrtev v tem, če princezinja sprejme ponujano roko
tako slavnega, toda ob enem tako strašnega in silnega
junaka, pred katerim je trepetala vsa Evropa, se je
Marija Lujiza odločila, da postane Napoleonova žena.
Cesar Franc je s težkim srcem dovolil; upal je s to
žrtvijo olajšati rano, ki je zadela Avstrijo v vojni leta
1809. Dne 17. marca leta 1810. se je osemnajstletna
avstrijska princezinja poslovila od Dunaja in od do¬
mačega dvora in spremljana od množic navdušenega
ljudstva, ki je občudovalo nje požrtvovalnost in pogum,
je odhajala v Pariz kot nevesta cesarja Napoleona.
Tam se je vršila poroka z velikimi slavnostmi. Avstrijska
princezinja je postala francoska cesarica; s tem je
bilo pozabljeno sovraštvo in se je začelo prijateljstvo
med avstrijskim in francoskim dvorom. Že čez leto dni
je darovala mlada cesarica Napoleonu sina, ki ga je
Napoleon nazval: ,,rimski kralj“.

Ob istem času, ko se je vršila ona velika svatba
med Dunajem in Parizom, se je vršila tudi svatba na
Poganicah. Ženil se je Egid Gusič z gospodično Ale-
nico, roj. Vranglovo. Z novim francoskim gospodar¬
stvom je bila pravda glede pristave Krkovo končana.
Egid sam se je nekega dne napotil na Vinice k svoji
mačehi in je z njo govoril o tem. ,,Čemu bi se so¬
vražili," je rekel, „ene rodovine smo, ene krvi. Gotovo
ne želite nesreče sinu svojega pokojnega moža." Gospa
Gusičeva je bila zadovoljna. Že izdavna jo je bil
gospod^ Muhič pripravil na ta poset.

„Želim vam sreče," je rekla, „to tem bolj, ker
sem slišala, da ste dober gospodar in da si že priprav¬
ljate domače ognjišče. Bodite srečni!“

Egid je hvaležno poljubil roko svoji mačehi in
se je domov grede oglasil na Poganicah, kjer je prosil
za roko gospodične Alenice.

Ko je gospod Muhič v Ljubljani to zvedel, je
takoj zapustil svojo družbo, prijatelje in igre in je hitel
na Dolenjsko.

,,Sedaj se je začelo," si je mislil po poti. „Vojna
je končana in vsi se ženijo. Napoleon, Egid, Kristjan . ..
Tudi gospod Muhič bo zapustil samski stan."

227

Svatba je bila zelo vesela, sešlo se je na njej
mnogo starih znancev. Gospod Muhič je zbiral vse
ostanke svoje pozabljene latinščine, da bi bil napravil
primeren nagovor. Toda ni sc mu posrečilo. Tudi
latinskih knjig ni imel več, da bi se bil iz njih na
pamet naučil govora. Premišljal je torej dolgo, v kakem
jeziku naj govori. Najlaže mu je vendar bilo govoriti
francoski in bila je moda, govoriti lepe govore v tem
jeziku. Zato je na svatbi gospod Muhič v francoskem
jeziku govoril tako ginljiv govor, da so se razjokali
stari in mladi, vsi, ki so razumeli in ki niso razumeli,
končal pa je v ilirskem jeziku in pri tem ni pozabil
povedati, da je treba mnogo zaroda ilirskega, ako ho¬
čemo, da bo to postal slaven narod ilirski. Zasme¬
jali so se na to stari in mladi, otrli so si solze in
so pili na zdravje ženina in neveste. Dva dni je
trajala svatba in gostija; tretji dan so se gostje po¬
slavljali.

„Ko bi te ne ljubil, Egid, bi ti zavidal tvojo srečo,“
je rekel gospod Muhič, ko je stal poleg sani na dvo¬
rišču, kjer je sedel Egid s svojo mlado ženo. Poljubil
je še enkrat Alenici roko in sani so zdrčale po sneženi
cesti proti Krkovemu. Hlapec Andrej, ki je imel kučmo
ovenčano s suhimi cvetlicami, je veselo vihtel bič nad
iskrimi konji.

Tudi gospod Muhič se je odpeljal z gospo Gu-
sičevo na Vinice, da si oddahne po svatbi.

Pomlad se je razcvela, po debeli, beli zimi krasna
pomlad. Ljubljanski vrtovi so ozeleneli, breg ob
Ljubljanici se je zakril v brsteče grmovje, Grad se je
odel zopet z zelenjem in vsa okolica je pila žarke ne¬
beškega solnca in živela v njem. Nova pomlad! Kri¬
stjan je bil z delom v hiši gotov. Vse je bilo, kakor si
je želel. Na steni v glavni sobi je bila „Gugalnica v
prirodi,“ drugod so bile druge slike, ki so predstavljale
mlado družbo, veselečo se v prirodi. Ona soba je bila
posvečena bogovom, ki so imeli tu res krasno biva¬
lišče; pri njih so bili shranjeni tudi stari klasiki kot

228

dragocen spomin preteklosti. V drugi sobi je bila zbirka
knjig in slik; tam naj bi bilo shajališče vseh onih, ki
bodo delali za prebujenje ilirskega rodu. Tako je bila
hiša pripravljena.

Nekega dne je stopil Kristjan s Heleno slav¬
nostno pred ljubljanskega maira, ki ju je v mestni
hiši poročil. To se je zgodilo v oni mladi cvetoči
pomladi.

V krasnih prostorih prenovljene Kristjanove hiše
se je vršila svatba, na kateri so bile najuglednejše
osebe tedanje dobe, med njimi sam pesnik Vodnik.

Tudi te svatbe se je udeležil gospod Muhič in je
imel čast, sedeti takoj poleg neveste. Toda gospod
Muhič se ni dobro počutil na svojem mestu. Bil je
resen ,in redkobeseden. V tem trenotku je ležalo toliko
krasnega in velikega, da tega ni mogel izraziti, in to
ga je delalo nesrečnega. Ves mesec se je pripravljal
na to svatbo in vendar se mu je hotelo, da bi se od
veselja razjokal. Ves mesec je listal po vseh latinskih
klasikih, po francoskih knjigah in drugod. Posedal je
zdaj v glavni sobi pred slikami, zdaj pri bogovih v
posebni sobi, zdaj med knjigami v drugi sobi. Vse je
bilo zaman. Ako človek hoče govoriti pred visoko
gospodo, mora povedati nekaj posebnega, in tega go¬
spod Muhič ni našel. Kako bi bil mogel povedati vse,
kar je čutil v tem trenotku! Mnogi so že govorili in
napivali ženinu in nevesti. Nazadnje je začel govoriti
tudi gospod Muhič. Kje se je vzel tedaj govor gospoda
Muhiča! Vsi so strmeli; tako krasno je govoril. In kaj
je govoril? Govoril je o svoji ljubezni do prijateljev.
Vse, ki so ga poznali, so zalivale solze. Kristjan sam
ga je vpričo vse družbe poljubil in ga je nazval svo¬
jega najljubšega prijatelja.

Na svatbi je govoril tudi pesnik Vodnik, ki je
poveličeval krasoto Ilirije; govoril je o stari slavi domo¬
vine in o njenem probujenju. To so bile misli, ki jih
je zapisal v svojo najkrasnejšo pesem, ki se začenja z
besedami:

Napoleon reče :

Ilirija, vstan . . .

229

Drugi dan po svatbi se je Kristjan s Heleno od¬
peljal v Trst. Gospod Muhič se ni čutil še nikdar tako
zapuščenega in osamljenega, kakor ta dan. Sprehajal
se je v Kristjanovi hiši iz sobe v sobo in ni mu bilo
nikjer obstanka. Sam ni vedel, kaj premišlja in kaj
ugiblje.

,,Radoveden sem, kaki Ilirci bodo iz tega francos-
skega zakona,“ se je izpraševal. A tudi to ni bilo, kar
je iskal. Iskal je, kakor da je nekaj izgubil, česar ne
najde nikdar več.

,,Ostajam sam, sam,“ si je pravil. Ni mu bilo
mar niti gospodične Klare, ki je sama ostala v Ljub¬
ljani, niti družbe. Odjezdil je še tisti dan na Vinice,
kjer je izkušal ozdraviti svoje srčne rane.

Dne 5. avgusta 1811. je umrl gospod Langer,
poveljnik brambovcev. Umrl je za boleznijo, ki jo je
dobil v vojni. Njegovo potomstvo je cesar povzdignil
v plemiški stan s pridevkom „Podgoro“.

Na njegov pogreb so se sešli poleg njegovih pri¬
jateljev tudi mnogi brambovci, ki so se z njim bojevali
v vojni 1. 1809. Na grobu je govoril gospod Muhič
ter se spominjal vseh velikih dogodkov preteklosti.
Spomin na one dogodke je spravil gospoda Muhiča v
globoko žalost. Toda povabila sta ga s seboj Egid
in Alenica, ki sta bila tudi prišla na pogreb. Povabila
sta ga s seboj, ker gospod Muhič še ni bil na Krkovem,
odkar je tam vladala nova družinska sreča.

Nekaj dni potem, ko se je po vseh mestih slo¬
vesno praznoval dan rojstva „rimskega kralja/* so tudi
na Krkovem dobili princa. Ko je gospod Muhič za¬
gledal malega živahnega dečka v zibki pred seboj, se
je tako razveselil, da je pozabil na vso žalost.

„Zdi se mi,“ je rekel, „da nečeta v ničemer za¬
ostati za cesarjem. Oj, kako je silen ! Da bi bil vrl Ilirec!
Mislil sem si vedno, da bom dočakal takih časov.**
Zazibal je zibko in je pri tem občutil neko doslej ne¬
poznano radost. „Stari umirajo in mladi se rode . ..“

•X-

-X

230

Časi so bežali. Gospod Muhič je to najbolje čutil.
Čutil je, da vstaja zarod „prerojen, ves nov. 1 - Nekoč
je umrla Ana Repljeva.

Gospodična Barbara se je bila omožila z nekim
francoskim častnikom v Novem Mestu. Bila je to krasna
žena, srečna in zadovoljna v svojem zakonu in hva¬
ležna gospodu Muhiču, da jo je obvaroval samostana.
Izpolnilo se je tudi Muhičevo prerokovanje o bodoč¬
nosti : v nekaj letih se je igralo ob njej nekoliko krasnih
dečkov, in z njimi je imel gospod Muhič svoje veselje,
kadar so prišli na Vinice.

In kaj je bilo z gospodom Muhičem ? Ne vemo.
Ali je dovršil svoje delo »Čudovite prigodbe“ ali ne,
kdo ve? Ali se je pokmetil in ostal na Vinicah, ali je
hodil zopet po svetu, kdo ve? — Nekaj časa je obis¬
koval svoje znance in prijatelje in si ogledoval novo¬
rojene Ilirce. Bilo jih je povsod dovolj: na Krkovem,
v Trstu, v Novem Mestu in drugod. V Trstu je eden
celo dobil ime po stricu, gospodu Muhiču. Rekli so
mu Miko in stric mu je posvetil vso svojo pozornost.
Poleg tega je gospod Muhič v Ljubljani našel vedno
toliko družbe, da ni mogel dolgo ostati na Vinicah,
dasi je imel tudi v Novem Mestu svojo francosko
družbo. Zgodilo se je vedno kaj novega, kar ga je
zadržalo, da se ni oženil.

Bilo je z njim tako, kakor z njegovim prijateljem
Jurijem Simičem, ki se radi vojne ni imel časa oženiti.
Leta 1812. je padel Juri Simič v vojni na Ruskem. Ko
je gospod Muhič zvedel to vest, se je s prijateljskim
srcem spominjal vrlega vojaka in je sklenil, da se
oženi.

Toda med tem je nastala nova vojna in novi ve¬
liki dogodki so napolnili domovino.

Kako je s teboj, domovina, kako je z nami? Kaj
so ti bili časi, ko si prvič ležala pred očmi zmago¬
valca, in kaj so ti bila leta, ko si postala njegovo
kraljevstvo? Kako so te ljubili in spoštovali vsi, ki so
se borili za tebe? Ti zibelka naša in naš grob! Bila

231

si nam, kakor plodna mati, ki si nas obdarjala s svo¬
jimi darovi. Toda mi je nismo poznali. Kod smo ho¬
dili in kaj smo iskali? Šele v času stisk in nadlog, v
času dvomov in muk smo te zagledali. In ko smo te
videli, smo te začeli ljubiti tako, kakor otroci ljubijo
svojo mater. Od takrat smo bili tvoji in ti si bila naša.
Od takrat rastemo, kakor nov rod iz starih korenin.
Odkar te ljubimo, te branimo in živimo na tvoji stari
grudi, ljubeč te z ljubeznijo hrepenečih, in hočemo,
da stojiš in rasteš z nami na veke.