t Gselman Anton. Dne 29. oktobra smo spremili k večnemu počitku iz Vurberga pri Ptuju k Sv. Martinu pod Vurbergom preljubega tovariša Gselmana Antona, nadučitelja v pokoju. Blagopokojnik je bil tovariš v pravem pomenu besede, kakoršnih pogrešamo posebno med mlajšim učiteljstvom. Ni nosil tovarištva in prijateljstva le na jeziku. nego globoko v svojem srcu. Izredno Ijubezniv, dobrohoten in z vsakim človekom prijazen osvojil si ni le srca svojih tovarišev(ic), ampak vseh poštenjakov drugih stanov. zato je bil priljubljena osebnost ne le v svojem šolskem okolišu, ampak v vseh krajih, kjler je došel v družbo. Vobče se je kazal ponižnega in niirnega 5lana človeške družbe, a v stanovskih, narodnih in patrijotičnih zadevah ie bil neustrašen in samozavesten. V znamenje hvaležnosti za njegovo koristno delovanje v prid slovenskemu narodu in. za ljubezniv nastop med tovariši, prijatelji in znanci ga je spremila k večnemu počitku lepa množica domačinov, prijateljev In znancev iz okolice. Šolska mladina šentmartinske šole, kjer je blagopokojnik deloval približno 39 let, se je polnoštevilno udeležila pogreba in mu iz hvaležnih src poklonila lep vcnec in mnogoštevilne šopke cvetlic. a šolski upraviteli tc šolc tov. Lazar se je v imcnu domačinov in v imenu tovarišev l»oslovil v lepih besedah od svojega pred nika. Tudi šolska mladina dveh sosednjili šol je bila zastopana v lenem številu. Ob grobu ie bilo zbranih 38 tovarišev(ic), došlih od blizu in daleč. Prav lepo je bilo zastopano ptujsko učiteljstvo. Prosvetni oddelek ptujskega sreskega poglavarstva je zastopal prosvetni referent tov. Gorup, ki je pred 5 meseci izdal pokojniku dekret o imenovanju krajnim šolskim ogledom na vurberški šoli v upanju. da bode ta dalie časa deloval za korist šoli, katera mu ie bila pri srcu kakor ona, v kateri je delovai skoraj štiri desetletja; tudi sreski prosvetni referent mariborskega sreskega poglavarstva tov. Tomažič se ni ustraši! daljne poti. da se v imenu šolske oblasti mariborskega sreza, kjer je pokojni tovariš deloval 44 let, poslovi od marljivega in vestnega šolnika. kakoršnih si želi šolska oblast in narod. Med navzočimi tovariši se je sestavil pevski zbor. ki je zapel globoko v srce segajočo žalostinko »Blagor mu«. Ravno tako so nas ganile žalostinke, ki so jih zapeli cerkveni pevci iz Vurberga in Sv. Martlna. Tov. Gselman se je rodil 1861. leta v Bohovi pri Mariboru kot sin kmetskih starsev. Dasiravno ie živel kot dijak v slabih prehranjevalnih razmerah, vzrastel ie na duhu in telesu v krepkeea slovenskega narodno zavedncga učitelja, ki je nastopil prvo službo 1880. leta pri Sv. Martinu pod Vurbergom. Leta 1893. je nastopil službo šolsketra voditelja na enorazrednici v Dobrovcih pri Mariboru, kjer ie z marljivim in vestnim delom dosegel dobre uspehe. o čemer nam priča hospitacija praktično dobro izvežbanih učiteljev mariborskega šolskega okraja. katere je povabil k hospitaciji takratni okrajni šolski nadzornik, ravnatelj mariborskega učiteljišča. slovenskemu učiteljstvu v dobrem spominu ohranjeni pedagog g. Schreiner. ki ?a ie uvrstil med dobre učitelje. Leta 1899. se je vrnil k Sv. Martinu kot nadiičitelj; tudi tukaj ie deloval v šoli in izven šole po vseh svojili močeli v korist izročene mu mladine in občanov. Občinska uprava je bila večinoma v njegovi oskrbi. Ustanovil je leta 1907. podružnico posojilnice in hranilnice,% kjer je deloval skoraj do zadnjih dni svojega življenja. Dasiravno je bil že meseca marca 1924 razrešen službe. ker ie prosil za upokojitev, je na vabilo šolske oblasti izvrševal službo šolskega upravitelja do 31. julija 1924. Meseca novembra 1924 se ,ie preselil kot upokojenec v sosednji Vurberg, katerega je vzljubil že pri prvem nastopu službe pri Sv. Martinu. Tukaj je poročil 1885. leta hčerko gozdarskega oskrbnika. ki je bila marljiva gospodinja, Ijubezniva in gostoljubna kakor njen soprog. Umrla ie 1922. leta. Letošnjo poletje je blagopokojnik začel slutiti, da bo moral romati po poti svoje Ijube ženke v večnost. L.otila se ga je bolezen apoplek- sija. ki rada obišče debele ljudi. ki imajo opravke večinoma v sedenju, se razburjajo in žalostijo. Dne 27. oktobra ob 1. uri je izdihnil svojo blago dušo. Bil je skoraj do zadnjega Dri zavesti, bolelo ie nas, še bolj pa njega. da ni mogel govoriti skoraj dva dni. stiskaval ie svojcem. tovarišem in znancem roko. katero k tudi \- svojem življenju rad ponujal z veliko prijaznostjo. Dragi tovariš! Napisal sem Ti vrstice kot spomeriik v našem stanovskem listu, katerega si še tri dni pred prerano smrtio z zanimanjem čital in o vsebini katerega sva se razgovarjala vsak teden. Počivai v miru in na svideaie nad zvezdami! Želim. da bi vzgled Tvojega vzornega tovarištva ne izumrl s Teboj! Tvoj zvesti Janko.