Gospodar In gospodinja
LETO 1937
24. FEBRUARJA
ŠTEV. 8
Setev v toplo gredo
Na vsakem količkaj večjem vrtu bi morala biti poleg drugih naprav tudi primerna topla greda, pa četudi samo s par okni. Res, da ta naprava za preprosto gospodinjstvo ni tolikega pomena kakor za poklicnega vrtnarja. Vendar pa tudi v domačem vrtnarstvu ni da bi jo omalovaževali. Saj komaj čakamo, da se jame prebujati speča narava, da vzniknejo pr-
(ve zelenjadne rastline in. cvetlice.
Topla greda ali gnojak ima v gospodinjstvu dvojno uporabo: Predvsem hočemo na tako zavarovani in z gnojem razgrevani gredici pridelati rane sadike od vseh tistih zelenjadnih rastlin, ki jih je treba presaditi Služi nam torej za sejalnico ali vzgajalisče za sadike, če je pa nekoliko večja, jo izrabimo poleg tega lahko tudi za pridelovanje nekaterih samih zelenjadnih plemen, zlasti solate, redkvice, kolerab i. dr.
Topla greda kot sejalnica. V to 6vrho zadostuje za manjše gospodinjstvo topla greda z dvema ali s tremi okni. Čim bolj pravilno je prirejena, torej čim globlja je, čim boljši je gnoj, čim bolj trdno napravljen in od zunaj zavarovan je obod, tem hitrejše seme vzkali, tem lepše se sadike razvijajo in tem hitreje doraste-jo, Zato se s setvijo ne prenaglimo. Zgodi se namreč lahko, da so sadike prej godne za presajanje, preden se pomladno vreme toliko vravna, da je moči na piano presajati. V toplejših krajih je začetek marca, v mrzlejših pa okoli srede tega meseca pravi čas za setev solate, vseh kapusnic, (zelje, ohrovt, kolerabe, karfijole i. dr.), čebulnic, (čebula, por), paradižnika, paprike, zčlene, pese, raznih dišavnih zelišč ia poletnih cvetlic. Vse to so vrtne rastline, ki jih navadno presajamo, ker presajene dado mnogo lepši pridelek nego sejane naravnost na piano. Kapusnice, paradižnik, papriko, zeleno, por in večino poletnih cvetlic pa nikdar ne sejemo naravnost na gredo, ampak le v sejalnice. odkoder jih potem, ko se razvijnjo, presajamo na stalno mesto.
Preden se lotimo setve ▼ gnojak, moramo najprej določiti koliko sadik bomo potrebovali od posameznega zelenjadne-ga plemena in sorte od cvetlic. Iz tega sklepamo, koliko potrebujemo semena za neko gotovo število sadik, zato treba vedeti, koliko semenskih zrn gre na gram semena. Pomnimo torej: Na 1 gram semena katerekoli kapusnice, gre 200 do 400 zrn, z&lene do 2000 zrn, glavate solate 1000 do 1200 zrn, paradižnika okoli 300 zrn, pora 300 do 400 zrn, čebule 200 do 300 zrn, rdeče pese 40 do 90 zrn. Ne smemo pa misliti, da bomo dobili iz vsakega semenskega zrnca po eno sadiko. Mnogo zrn ne izkali, še več pa se potem že izkalenih rastlinic na ta ali oni način pokvari. Zato moramo vzeti za setev vedno dvakrat, trikrat toliko zrn kakor potrebujemo sadik.
Ko smo vse to dognali, razdelimo površino tople grede na večje ali manjše pasove v smeri med obema podolžnima deloma oboda (od severa proti jugu). Posamezne pasove ločimo med seboj s tankimi remeljci, ali pa samo s črtami, ki jih zarišemo v zemljo. Gredice ob obodu, prav tako tudi dele gredic ob gorenjem in spodnjem robu oboda, odločimo za bolj neobčutljive eorte, srednje gredice pa za občutljive rastline, kakor so n. pr. paradižniki. Za setev si pripravimo tudi lesene na- enem koncu pri-ostrene tablice (etikete), da vsako seme, ki ga vsejemo, tudi označimo s pravim imenom sorte. Kupljena semena imajo imena na vrečicah.
Za pravilno setev v toplo gredo je treba nekoliko vaje in spretnosti, da je setev kolikor mogoče enakomerna, zlasti, da ni pregosta. To je največja napaka, ki jo more sejalec zagrešiti, kajti pregosta setev ne more nikdar dati zastavnih, krepkih sadik. Če pomislimo, da je v 1 gramu solatnega semena najmanj 1 tisoč zrn, pa bi posejali n. pr celih 10 gramov na 1 kvadratni meter prostora, bi prišlo na vsak kvadratni centi-
meter po 10 rastlin, ko bi bila še ena preveč.
Debelejše seme (od pese) ali če imamo kakega dragocenega semena prav malo, (n. pr. 100 zrn karfijolnega semena), potaknemo prav plitvo v zemljo v določenih razdaljah vsako zrno zase. Kar je pa drobnejših semen, ki se pa vendar še lahko sejejo brez kakega pripomočka, jih sejemo kar iz vrečice tako, da jih prav enakomerno in čisto od blizu stresamo na zemljo od leve na desno, potem od zgoraj navzdol in navzkriž. Na ta način dobimo zelo enakomerno setev. Prav drobnega semena pa navadno ne sejemo samega .ampak ga v kaki plitvi posodi zmešamo s suho, drobno prstjo, ali pes-skom in potem vse skupaj z roko enakomerno posejemo. Čim bolj pomalo jemljemo in čim večkrat v raznih smereh gremo sejaje čez isto ploskev, tem enakomernejša bo setev. Po pravilni gostoti in enakomernosti setve se najbolj pozna izurjen sejalec. Semena v topli gredi ne zakopavamo z grabljami kakor na gredah na planem, ampak ga spravimo v zemljo na ta način, da ga od zgoraj njegovi debelosti primerno pokrijemo z drobno prstjo, Z nepregostim rešetom se to najlepše opravi. Ko je greda obseja-na in seme pokrito e prstjo, potem setev s kako ravno gladko deščico pritisnemo ali potolčemo. da se zemlja tesno oprime semena. Nazadnje setev prav previdno
popršimo v vodo Pri tem je paziti, da voda ne raznaša zemlje in ne splavi semena. Ko je vse končano, gredo pokrijemo z okni in odejo, da se ne izgublja toplota, in ker v temi seme bolje kali. Takoj pa, ko se pokažejo prve klice, kar je pri nekaterih plemenih že v 5 dneh, je treba podnevi odejo odstranjevati, pač pa ob jasnem vremenu okna narahlo ob-senčiti. Ko rastline dobro vzkale, moramo začeti toplo gredo polagoma zračiti, izpočetka prav po malem in samo ob toplem solnčnem vremenu, pozneje pa bolj in bolj. Zračimo tako. da na gorenji strani okno privzdignemo in ga podložimo z nalašč zato narejeno zobato podlogo. Od pravilnega zračenja in za-senčavanja ob solčnem vremenu je zavi-sen ves uspeh pri odgoji sadik. Zato se topla greda niti en sam dan ne sme pustiti v nemar, češ saj se ne more nič zgoditi. Če pozabimo dati zrak, to se pravi, da oken nič ne podpremo, pa pritisne hudo solnce, se v par urah lahko popolnoma pokvari vsa setev.
Kdor ne utegne, da bi vsak dan po večkrat pogledal na vrt h topli gredi, naj si priredi gredo brez gnoja (mrzla greda). To obseje prav tako kakor toplo. Seme bo kalilo sicer počasneje, toda ne bo v toliki nevarnosti, če se tudi včasih pozabi zračiti. V takih mrzlih gredah zrasle sadike so bolj odporne in včasih sploh boljše nego iz toplih gred. H.
■v
Čebele naza\ na hmete!
Kaj hočemo s tem pozivom? Saj so čebele na kmetih, v mestih jih vendar ni moči držati! Je že res, da so čebele na kmetih, ali njihovi lastniki niso s kmetov, če pa so, niso kmetje Nobene novosti ne povemo, če ugotovimo, da pri nas na Slovenskem prav za prav čebelarji niso v glavnem več kmetje, temveč drugi stanovi, posebno tako imenovani izobraženi ljudje. Kako je do tega prišlo?
Nič lažjega ko to! Po svetovni vojni se je začel v vseh gospodarskih panogah neverjeten zagon navzgor; vse je tekmovalo med seboj, kje bo več in boljšega zaslužka. Ljudi se je na splošno polastilo neko bolno hrepenenje, da bi si hitro, tako rekoč čez noč, opomogli in morda celo obogateli. Lotevali so se vseh mogočih pod vzeti j in v vseh možnih oblikah. Tudi čebelarjenja eo se oprijeli in
sicer — modernega. Kajti če hočeš hitro priti naprej, ne smeš pasti muh po starem — to je za kmeta! — ampak moderno: v velikih, sodobnih panjih (A.-Ž = Žnidaršičevega sestava), da bo več medu. Razume se, da je za te vrste čebelarjenje treba precejšnjo mero znanja. Šo-lanemu človeku ni bilo ravno težko poglobiti se v strokovne čebelarske knjige; zato so res začeli z modernim čebelarjenjem. Začetek sam tudi ne stane tako težkega denarja, da ga ne bi vsaj v skromni meri zmogel uradnik.
Kmečki človek pa seveda ni mogel po tej poti. Ukoreninjen v svojem starem načinu čebelarjenja s kranjiči, se ni mogel kar tako ločiti od njih: manjkalo mu je najprej znanja, pa pogosto tudi denarja. Temu obojemu je delala druščino še znatna mera starokogitnosti in tako je
prišlo, da se je v kratkih letih slovensko čebelarstvo izredno ruočno razvilo mimo lonečkega čebelarja, ki je pričel vsled tega propadati. Preokret je bil zanj prenagel in prevelik. Ko je pa še videl, kako se v novodobnih panjih da pridelovati ob dobrih letinah kar cele škafe sladke medene tekočine, je nad svojimi starimi kra-njiči obupal in vse skupaj prepustil žalostni usodi, da je shiralo in odmrlo. Dočim so po vrtovih raznih podeželskih uradnikov rasli novi čebelnjaki s kopico omlednih barvanih ploskev, so se v kmečkih čebelnjakih pokazale žalostne praznine, lepo poslikani panjiči so romali v ogenj... Čebelarjenje se je s kmečkih domov premaknilo v domove drugih, nekmečkih stanov in tam ostalo — kolikor ga v zadnjih letih, ki čebelarstvu. niso bila ravno naklonjena, že ni propadlo.
Mi pa pravimo: čebele h kmečki hiši nazaj! Zakaj? Zato, ker tja najbolj spadajo, saj je vendar tudi čebelorejo v prvi vrsti kmetijska panoga. Nočemo reči, da bi drugi stanovi čebel ne smeli imeti, ali to hočemo, da se pojavijo zopet tudi po kmetih v večji meri kot doslej.
Toda dandanes, po tolikih neuspelih čebelarskih letinah je zares več ko predrzno pozivati kmečke ljudi, naj si spet napravijo čebele. Ali reči je treba: po sedmerih »suhih« letih pride sedem »de-
belih«, to je gotova stvar. In bodo prišle. Tačas bo prepozno pridigati kmečkim ljudem, naj si omislijo čebele, prepozno se bo marsikomu praskati za ušesi, češ zakaj si ni kupil vsaj par kranjičev. Zdaj je čas. Po slovenskih kmečkih vaseh, po zase ležečih kmečkih domovih, kjer danes bu-lijo v človeka stari uljnjaki s svojo praznino, se naj začne znova lepa, ljubka pesem čebelnih krilc. Na klopi ob ulnjaku, kjer je zlasti ob nedeljah popoldne nekoč posedovalo staro in mlado, naj oživi novo življenje. Saj vse to ni nemogoče! Koliko nedolžnega veselja bo spet prišlo k hiši s čebelicami! Koliko zabave, smeha, malih nezgod! Vsega tega danes tako manjka.
Boste rekli: treba je vzeti denarja v roko, treba tega in onega — kje zmore kmečki človek, ki mu gre za sleherni belič trda! Ne bo tako hudo! Začeti treba z malim. Saj pravi pregovor, da iz malega raste celiko. Pri čebelah ta rek še prav posebno drži! Ker kmečki ljudje nimate pri roki strokovnih časopisov in knjig, bo poskusil letos »Domoljub« v svoji prilogi vsak mesec dati nekaj navodil za mlade, nove kmečke čebelarje. Ta navodila bodo pa tudi »starim« prav prišla. Na ta način bo »Domoljub« po svojih močeh v dejanju pripomogel, da se uresniči potrebna zahteva: čebele na kmete nazaj!
Pomen plemenskega bika za telo
Pomen in vpliv, ki ga ima plemenski bik na živinorejo, je tako velik, da se tega v prvem trenutku niti ne zavedamo. Pomislimo le, koliko telet se rodi po enem samem dobrem plemenjaku tekom enega leta, koliko njih pa od ene krave? Ako je po biku — recimo — sto lelet, kar še ni redkost v naših razmerah, je bik po dedovanju v enem samem letu svoje lastnosti — dobre ali slabe — v svojih potomcih postoteril. čim dlje časa bik živi ter plemeni, tem številnejši je njegov zarod. Vsak bik, ki ga količkaj uporabljajo, zapušča živinoreji svojega okoliša prav vidne sledove. Ustvarja včasih cele »rodbine« svojega pokolenja. Če je izviral od matere, dobre molznice, če je bil primerno zgrajen in lepo razvit, je rejo dvignil, če je pa bil slabih lastnosti, je bila njegova uporaba naravnost pogubonosna za vso rejsko okolico.
Zato ni pretirano, ako trdimo, da je
preskrba z dobrimi biki javna zadeva in javna skrb ter je prav in potrebno, da se za bikorejo resno zanimajo ter zavzemajo javne ustanove in oblasti.
Toda ne samo javnost, tudi vsak posamezni živinorejec naj se dobro zaveda, da more le po dobrem biku priti do dobrega plemena. Preden ženeš kravo do bika, natančno premisli, kam jo boš gnal. Ne tja, kjer je skočnina najnižja in tudi ne tja, kamor je pot najkrajša. Edino merodajen bodi le pomislek, kje se nahaja najboljši še dosegljivi bik? Poznamo zavedne živinorejce, ki ženejo kravo po ure daleč mimo dveh, treh bikov, samo da jo puste zaskočiti po prvovrstnem plemenjaku. Verjemite, da se jim pot izplača in da jim tudi skočnina ni previsoka. Res je danes trda za denar, a radi petih ali desetih dinarjev si vendar ne bomo dali kvariti svoje dobro domače plem''
Ko si izberemo plemenjaka, do katerega poženemo ženske živali, pazimo tudi na to, da ne bo premlad. Kakor je napačno, če prepuščamo premlado junico, tako tudi ni priporočljiv premlad bik, kajti od njega pričakujemo le šibkejše potomstvo. Žal pri nas vse premalo uporabljamo starejše bike-plemenjake. Naša reja je ponajveč le na mlade in celo premlade bike, kar je velika napaka. Res dober in popolnoma dozorel je plemenski bik šele od drugega leta naprej in je pri pravilni oskrbi uporabljiv do starosti 8, 10 in celo še več let.
Naši bikorejci imajo večinoma le eno misel: kako bodo bika čim hitreje spravili do gotove teže, da ga bodo potem prodali mesarju. Oni iščejo dobiček pri bikoreji v prirastku, ki ga izkaže bik. To je razumljivo in za bikorejca morda tudi gospodarsko upravičeno. Toda za našo živinorejo je velika škoda, ako se dobri plemenjaki le bolj pitajo, namesto da bi jih dolgo ohranjali in izrabljali. Pri pravilnem krmljenju in pravilnem
negovanju, zlasti pa zmernem vpreganjn ostane bik dolga leta dober za pleme.
Čeeto se kmetje bojijo voditi svoje krave ali junice do starejših, dobrih bikov, češ, živali so prešibke za takega orjaka. Če je bik dobro negovan, če ima dobre noge ter nima vampa, šo taki pomisleki neosnovani. Nekaj drugega je, če so ženske živali še premlade, šibke, kostolomne aH sicer bolne. Toda take živali itak ne spadajo v dobro rejo.
Koliko na boljšem bi bila danes živinoreja, ako bi plemenile le dobro razvite, starejše, zrele moške živali! Če že sami nimamo bika, zavedajmo se vendar tega načela ter vodimo svoje dobre ženske plemenske živali le do takih bikov, od katerih lahko zanesljivo pričakujemo res lepo potomstvo. Najboljši bik je za naše krave komaj zadosti dober! Na vsak način pa mora biti boljši ali vsaj enakovreden kravam, ki jih gonimo do njega. V slučaj«, da je slabši, bo slabša tudi mladina ter bodoči rod v našem hlevu. Tega se dobro zavedajmo!	ok.
Vpreganje krav
Ponekod v naših krajih imajo manjši posestniki navado, da vpregajo plemenske krave ter jih uporabljajo za vožnjo. S tem živali bolje izrabljajo, da jim le-te nudijo poleg drugega tudi svoje moči za delo. Včasih si na ta način prištedijo kar par voličev.
Nekdo bi mislil: Če imam plemensko kravo, je ne smem uporabljati za drugo kot za pridobivanje mleka, odnosno za golo plemensko rejo. Če jo rabim za delo, bo mleka manj in krava poleg tega v nevarnosti, da se ji kaj ne pripeti, zlasti da ne zvrže. Toda temu ni tako. Res dajejo krave, ako zmerno delajo, nekoliko manj mleka, a kakovost mleka je pri delovni kravi za to boljša. Delo, ki mi ga je krava nudila ter nadomestila s tem morda celo voliča, je gotovo več ▼redno, nego primankljaj na mleku. Sicer pa je ta primankljaj le malopomem-ben, ker ostane količina tolšče, ki jo oddaja krava ob delu, ista. To se pravi: Ako mleko posnamemo in izdelujemo sirovo maslo, ga ni nič manj, včasih celo več nego od krave, ki ne dela, čeprav je količina namolženega mleka nižja.
Prenaporno delo in pretirana uporaba krav za težke vožnje bi se seveda mašče-
vali. Živali bi preveč trpele na mlečnosti, breje krave pa bi res prišle v nevarnost, da zvržejo. Nasprotno je zmerno in lažje delo za krave le koristno. Kajti žival pride na ta način na prosto, se pošteno razhodi in dobro razgiblje, uživa svež zrak in solnce, je manj plašna, bolj ješča, utrjena, zdrava in močnih mišic in kosti. Tudi noge so pri taki kravi prav dobre in parklji zbrušeni, dočim so par-klji pri zgolj hlevski reji včasih tako dolgi in navzgor zaviti, da krave zelo trpijo, ako parkljev ne porežemo in jih ne negujemo.
Zmerno vpreganje krav — recimo dve do tri ure predpoldne in popoldne — je torej zelo pametno in koristno ter vsega posnemanja vredno. Ne samo mali posestniki, tudi večji bi se tega načina lahko poslužili in to prav posebno povsod tam, kjer kravam ne morejo nuditi paše niti tekali&ča, kjer bi se vsaj nekoliko razgibale ter utrjevale svoje zdravje.
Razume se, da je treba krave, ki nam dajajo dvoje dobrin, namreč mleko in delo, tudi primerno krmiti. Toda to bo vsak rad storil, zakaj prištedil si je itak na krmi za kako drugo delovno žival.
ok.
V KRALJESTVU GOSPODINJE
Nehaj o boba
Kolikor je znano, so pridelovali bob marsikje v predzgodovinskih časih. Njegova domovina je Azija. Egipčani ga niso posebno marali; bolj priljubljen je bil pri Rimljanih, posebno če je bil zabeljem s slanino. Ponekod so delali iz boba tudi kruh. V srednjem veku so cenili to ze-lenjad in jo pripravljali v kuhinji na razne načine z žefranom, cimetom, pe-teršiljem, žajbeljnom ali poprom. Njegovo slabo lastnost, (namreč, da napenja) so odpravljali z dodatkom čebule.
Boba pa niso upoštevali samo kot živilo ampak tudi kot zdravilo zoper razne bolezni. Priporočali so ga zoper kašelj, bruhanje, grižo in mršavost. Pa tudi rane so celili z bobovo moko. Arabci so zdravili z njim hud kašelj in kamne. Sv. Hildegarda je baje zdravila tudi kožne bolezni z bobom. Par sto let pozneje so uporabljali proti kamnom prekuhano vodo bobovih strokov. Tudi danes velja o tej zelenjadi mnenje, da žene na vodo. Francoski zdravniki trdijo, da čaj iz bo-bovega cvetja pomaga pri akutnem vnetju ledvic, drugi ga zopet upoštevajo kot zdravilo pri vnetju mehurja. Ljudstvo ga pa uporablja tudi pri črevesnem katarju in tuberkulozi.
Mlad bob je dober tudi sirov; ima namreč lešnikom podoben okus. Pripravljajo ga z oljem in malo soli. Mladi poganjki in listi pa nam dajo izvrstno so-leto. Pri nas ga ponekod še kuhajo in to posebno kot tečno hrano za ljudi, ki gredo na zelo težko, naporno delo. n. pr. v gozd. Zmečkan bob z nekoliko krompirja, h kateremu napravimo še kisle repe, da nasitljivo in okusno jed. Seveda je bob boljši, če je bolj mlad in svež; suh je manj priljubljen.	Š. H.
KUHINJA
Zdrobovi rezanci. Štiri decilitre zdro-ba, dve žlici moke in malo soli zdrobim s 7 dkg surovega ali kuhanega masla. V ta zdrob ubijem dvoje debelih jajc in zgnjetem v testo. Ko testo nekaj časa počiva, ga razvaljam za mezinec na debelo in zrežem za tri prste dolge in prst široke rezance. V plitvi posodi zavrem liter
in pol mleka. V mleko stresem rezance, pridenem 5 dkg sladkorja in pustim zavreti. Zavreto postavim v pečico, da rezanci zgoraj in spodaj lepo zarumene.
Zdrobova juha. K litru vrelega mleka primešam tri žlice, v mrzlem mleko ošvrkljanega zdroba. Ko juha nekaj časa vre, jo primerno osolim, ji dodam malo surovega masla in en stepen rumenjak.
Mandeljeva jaha. Pest olupljenih man-deljev stolčem z žlico sladke smetane v možnarju. Med Tretjem juho osladim, osolim, ji pridenem košček vanilije in par stepenih rumenjakov. Zavreto juho zlijem na opečene ali ocvrte žemljice.
Mlečen zdrob. šest žlic zdroba ošvrk-ljam v mrzlem mleku. Potem prilijem liter vrelega mleka in pustim počasi vreti toliko časa, da se zdrob skuha. Skuhan zdrob potresem s sladkorjem. Površino z razbeljeno lopatico zarumenim. Zato primerno lopatico na ognja dobro segre-jem in z razbeljeno vso površino zarumenim.
Mlečna juha. K litru mleka pridenem par koščkov žemljice in košček vanilije. Ko prevre, jo precedim in ji dodam troje v mrzlem mleku stepenih rumenjakov, žlico skadkorja in primerno soli. Ko še zavre, zlijem vrelo juho na opečene žemljice in dam na mizo.
Mlečni močnik. Iz enega celega jajca naredim močnik (usukanec). Za srednje, debelo jajce rabim en četrt kg moke. Z vilicami in z dlanmi napravim svaljke. Svaljke zakuham na litru vrelega mleka. Nazadnje malo osolim ali pa osladim.
Rezanci na mleku. Iz enega jajca napravim trdo testo. Ko testo t^ekaj časa počiva, ga razvaljam in zrežem na kratke, široke rezance. Rezance skuham v litru vrelega mleka. Kuhane potresem s sladkorjem in cimetom. Namesto sladkorja potresem lahko tudi naribano čokolado ali stolčene orehe ali stoičen mak.
Otročje kuhanje. Dve žlici bele moke ošvrkljam v mrzlem mleku. Pol litra mleka postavim na štedilnik, mu primešam ošvrkljanje in pustim zavreti. Potem potegnem jed na zmeren ogenj, da še nekaj časa polagoma vre. Kuhanje prav malo osolim in dobro osladkam. Pri kuhanju brez mešanja se na dnu napravi skorjioa, ki je prav okusna. Površino kuhanja potresem s sladkorjem.
površino potresem s sladkorjem in dam mleko še posebej k jedi
Mleko z jajcem. Žlico sladkorja mešam v skodelici z enim rumenjakom. Mešam toliko časa, da se mešanica peni. V to mešanico prilivam polagoma vrelo mleko in neprestano mešam. Mleka prilijem toliko, da je skodelica polna. Nazadnje pridenem še žličico dobrega ruma ali žli-čico vanilijevega likerja. Ta pridatek ima prijeten okus, a neobhodno potreben ni. Tako mleko je zelo priporočljivo za bolnika in rekonvalescente.
DOMAČA LEKARNA
ga Vinski kamen je bil po starem tolažilo za razburjeno kri in žolč. Kadar se je razjezil stari oče, je izpil žličko vinskega kamna na vodi. Kamen je odganjal posledice žalosti in 6krbi, rutnenico, otekline v životu. Je tudi izvrstno hladilo ob vročih poletnih dneh. Se zmeša lahko tudi z magnezijo. Tržačani imajo navado, da jemljejo poleti za pregretje vinski kamen z magnezijo. To poživi od vročine izmučeno telo. Dobro čistilo je tole: Raztopi v pol litru kropa dve žlici kamna in dve žlici sladkorja. Izpij polovico zvečer — drugo polovico zjutraj.
ga Namesto da si kupuješ draga mazila za roke in noge si raztopi malo dobrega loja, prevrej na njemu malo žajbelja, precedi n prilij toliko olja, da ostane mazilo mehko. To mazilo pozdravi razpokline na koži in grinte na glavi, pozdravi žulje na nogah in obdrži noge gibčne in lahke. Vojaki so imeli nekdaj na dolgih marših s seboj lojeve sveče. Zvečer so si namazali ožu-ljene noge, zjutraj so zopet marširali.
ga Potne noge potrebujejo veliko snage. Vsak večer jih umij v okisani mlačni vodi. (Potne in vroče noge ne devaj v mrzlo vodo!) Vsak dan obuj čiste nogavice, če je treba še večkrat! Umivanje z izkuho hrastove skorje ali iz bukovim pepelom zapira pot. TakJ tudi če namažeš nogavice z milom. Rdeče jagode so ozdravile marsikoga te nadloge. V staro obutev zli j kupico z rdečim vinom politih jagod, obuj se in hodi dokler se niso posušile jagode. — Marsikomu škoduje, če se mu zapre pot nagloma. V takem slučaju kopiji noge v izkuhi zelenega bezgovega listja ali v gorčičini kopeli.
ga Za utrujenost. Nateri se po životu s pravim vinskim kisom. Se boljši je kis, če nastaviš v njemu rožmarina in vrtnic.
ga Za zadelana pljuča in prsa kupujejo čaje. Sloviti prsni čaj je takole sestavljen: Preskrbi si 6lezove korenine, listja in cvetja, potem sladke koreninice, pljučnica, vijoličine-ga cvetja in korenine, smokve, rožiče, rozine in ječmena. Sle za daj 200 g r, drugih
pridalkov po 60 gr. Razrezi in zmešaj vse vkup in prevrej za enkrat 16 gramov na četrt litru kropu. Pusti ,da postoji deset minut. Jemlji dvakrat na dan. — Dober prsni čaj dobiš tudi, če kuhaš dateljne, smokve in rožiče do mehkega. Nemški prsni čaj sestoji iz lapuha, jetičnika, grenkuljice, grintovca in melise. Lapuha daj 200 gr, drugih pridat-kov jx) 68 gramov.
ga Za udnico: Razreži pet pesti ali 80 gr sivke, dve pesti rožmarina, dve kolmeža, pest Aicijana, pest prsnega korena, pest timija-na, pest pelina in dve pesti pomarančnih lupin. Vlij na zeli toliko belega vina, da pokrije in kuhaj dokler se ne zgosti. Iztisni sok in primešaj mu tri žlice bele smrekove smole in dve žlici sivkinega olja. Te zmesi namaži na platno in deni na boleči ud. — Veliko ljudi trpi hude bolečine in kupuje draga mazila, ko si jih napravijo lahko sami na cenen način Celo iz Nemčije in Italije si naročajo mazila, ki pridejo zaradi carine in valute dvakrat draga — doma se ti pa ponuja drevo in zelišča korenine in plevel, kar ti pride skoraj zastonj. Ljudje stočejo, trpijo in si ne znajo piomagati, dasi imajo pomoč pri rokah (n. pr.: pšenični otrobi! Gospa iz Ljubljane se je zaradi udnice peljala v Pariz in tam so jo kopali v — gorki pšenični kopeli. Stara kuharica, ki je bila že vsa trda v udih, si je segrela par vreč bukovega pepela, spala je na njem in pepel je izvlekel bolezen. Tudi tople kopeli bukovega pepela so dobre.) Obliž smrekove smole ali paprika — obliž izvleče bolečine. Le kam je prišlo zeliščno znanje pri nas! Prej je poznal vsak otrok žajbelj, majaron in drugo — zdaj pa že odrasli ljudje izprašujejo, kakšen je žajbelj.
Kako odpravim belkastosive kraste na nogah kokoši? Kokoši imajo na nogah srbečico, ki jo povzroča pršica. Pršice se hranijo od raznih telesnih snovi in sokov, zato dolbejo v koži rove. To pa povzroča vnetje kože. izcejanje sokov in tvorbe sivkastobelih krast, kar žival silno srbi. Živali so vsled srbenja zelo nemirne, zlasti ponoči, ko je v kurniku večja toplota, ki oživlja te nadležne živalce-pršice. Bolezen se prenese zelo hitro z živali na žival, tako da se v kratkem času okužijo od ene bolne kokoši tudi ostale, in sicer ne le na nogah, temveč tudi na grebenu. Zdravljenje te bolezni je zelo težavno in je v te svrhe potrebno veliko dela. V prvi vrsti moramo skrbeti, da kurnike dobro razkužimo in zdrave kokoši odstranimo od okuženih. — Nato mažemo okužene dele obolelih kokoši s kreolinovo mažo. to je zmes, 1 grama kreolina in 20 gramov vaze-lina, ki jo dobimo v lekarni. Namazane dele moramo po preteku enega dneva izprati z mlačno vodo, nakar moramo mazanje in izpiranje ponavljati tako dolgo, da bolezen izgine.
GOSPODARSKE VESTI
g Denar. V preteklem tednu je znašal devizni promet na ljubljanski borzi 5.668 milijonov Din, v primeri s 4.354 in 5.005 bilijonov v prejšnjih tednih. Za razne tuje valute so plačevale banke sledeče vsote: francoski frank 2.20 Din, švicarski frank 10.80 Din, italijanska lira 2.12 Din, češka krona 1.52 Din, avstrijski šiling 8.40 Din, ameriški dolar 47.75 Din, angleški funt 235 Din.
ŽIVINA
g Ljubljanski živinski sejem 17. februarja. Na zadnji sejem je bilo prignanih skupno 593 komadov živine in sicer: 94 volov, 31 krav, 19 telet, 82 prašičkov in 167 konj. Prodanih pa je bilo 30 volov, 12 krav, 14 telet, 43 prašičev in 36 konj, skupno 135 glav. Dogon živine je bil precej velik, kupčija pa bolj srednja. Največ je bilo prodanih konj in pa prašičev. Od klavnih konj je bilo prodanih 10 komadov za Dunaj. Cene so bile sledeče: voli L vrste 475 do 5.25 din, voli
II.	vrste 4 do 4.45 din, voli III. vrste 3.50 do 3.75 din za 1 kg žive teže; krave debele 3 do 4.50 din, krave klobasarice 2 do 3 din, teleta 6 do 7 din, prašiči 5.50 do 7 din za 1 kg žive teže. Prašičke za rejo v starosti 6 do 12 tednov so prodajali po ceni 110 do 200 din 1 komad.
g Mesečni sejem v Novem mestu. Dogon na ta sejem je znašal: 64 volov, 64 krav, 47 telic, 12 telet, 16 pitanih prašičev, 56 pršutarjev, 320 mladih prašičev in sedem konj. Cene so bile sledeče: voli I. vrste 5.75 Din, voli IL vrste 5 Din, voli IIL vrste 4.25 Din za kg žive teže; krave
I.	vrste 4 Din, krave II. vrste 3 Din, krave
III.	vrste 2.25 Din za kg žive teže. Telice L vrste 4.25 Din, IL vrste 3.75 Din za kg žive teže; teleta I. vrste 6 Din, II. vrste 5 Din za kg žive teže. Pitani prašiči 7.25 Din, pršutarji 6 Din za kg žive teže.
g živinski sejem v Kranju 15. februarja. Cene živini so bile sledeče; voli L vrste 5.50 Din, II. vrste 5 Din, III vrste 4.50 Din za kg žive teže. Telice L vrste 5.25 Din, II. vrste 4.50 Din, III. vrste 4 Din za kg žive teže; krave L vrste 5 Din,
II.	vrste 4.50 Din, IIL vrste 3.75 Din za kg žive teže; teleta L vrste 7 Din, IL vrste 6.50 Din za kg žive teže. Prašiči špeharji 8 Din, prašiči pršutarji 7 Din za kg žive teže.
Kmetijski nasveti
Kako naj pripravim in pognojim zemljo, da bo Iucerna dobra uspevala. Lucer-na je rastlina, ki zahteva zelo čisto, globoko zrahljano in dobro nagnojeno zemljo. Na zanemarjenih, slabo pripravljenih njivah ali pravkar preoranih travnikih navadno slabo uspeva. Najprimernejši predsadež za lucerno so razne oko-pavine; zato je najboljše, da sejemo lucerno za okopavinami. katerim smo močno gnojili s hlevskim gnojem in jih tudi dobro oskrbovali. Zemljišče mora vsebovati zadostne količine kalija, fosforne kisline im apna. Če primanjkuje zemljišču apna, moramo že nekaj let prej, ko mislimo zasejati njivo z lucerno. začeti obilo gnojiti z apnom in sicer vsled tega, da more apno v tem času prodreti tudi v glo-bokejše zemeljske plasti, kamor pride tudi Iucerna kmalu s svojimi globokimi koreninami. Za svojo prehrano potrebuje Iucerna zlasti mnogo kalija in fosforne kisline, zato moramo z navedenimi gnojili pravočasno gnojiti. Lucerna je zelo občutljiva napram plevelom; zlasti rada jo zaduši pirnica, kakor hitro je ostala po svojih koreninah v njivi in je bila lucerna morda preredko sejana. Vedno je bolje, da sejemo lucerno bolj gosto, kot pa redko Lucerno moramo že takoj od začetka pleti in zatirati plevel, ki se ga najlažje zatre, dokler je še nežen in mlad. S tem da pridno plevemo, rahljamo obenem tudi zemljo. Če hočemo, da bo lucerna dobro uspevala, jo je treba vsako leto pleti, branati in tudi gnojiti z umetnimi gnojili. Lucerne pa ni treba gnojiti z gnojnico in tudi ne z dušičnatimi gnojili, ker spada med one rastline, ki nabirajo po bakterijah, katere se nahajajo na koreninah zračni dušik navadno še v večji meri kot pa ga rabijo za lastno prehrano, vsled česar bi bilo vsako dušičnato gnojenje odveč. Z gnojenjem z gnojnico ali tudi z gnojem bi še pomagali zatirati lucerno in bi s tem pospeševali zlasti rast pirnice in regrata, ki sta med pleveli največja sovražnika lucerne. — Izpolnimo torej vse potrebne predpogoje in lucerna bo uspevala na eni im isti njin prav lahko 6 do ; let.
v y vsako aiso »domoljuba«i
pravni nasveti
Iz gozda ukradene cepljene črešnje. M. J. G. V lastnem gozdu ste cepili divje črešnje. Iz gozda so drevesca izginila, našli ste jiih vsajene pri nekem posestniku. Vprašate, kako bi dobili drevesca nazaj. _ Ce vam jih sedanji posestnik noče vrniti in če vas ne more prepričati, da jih je pridobil na pošten način, potem naznanite zadevo radi ukradenih drevesc orožnikom ali sodišču in ee temu postopanju pridružite kot zasebni udeleženec. Ce se tekom kazenskega postopanja ne bi zadeva pojasnila, potem lahko vložite tožbo na izročitev drevesc proti sedanjemu lastniku. Pravdo boste dobili, če vam bo uspelo dokazati, da so res tista drevesca, ki jih ima sedaj sosed, iz vašega gozda in od vas cepljena.
Blatna pot. L A. Ce ob slabem vremenu, ko je pot bla'na, hodijo sosedovi po vaši parceli, jim to lahko prepoveste oziroma tudi s tožbo zabranite. Zdi se nam, da bo najpametnejše, da slabo pot nasujete: oba bosta imela potem lepo pot in s tem boste preprečili medsebojno mržnjo in drago pravdanje.
Spor radi vžitka vinograda.. I. K. S. Pred dvema leti ste kupili vinograd s prevžit-kotn. Cez dva meseca je mati-vžitkarica umrla. Z materjo so bili na vžitek vknjiženi tudi njeni otroci in sicer na temelju oporoke, kjer je bilo tole zapisano: »Vinograd obdeluje in oskrbuje sin Franc s pomočjo vseh. Od pridelka vina da sin F. polovico materi, dvema hčerama M. in R. in sinu A skupno. Vprašate, če imajo po smrti matere njeni otroci že prevžitek ali ne. — Iz oporoke izhaja, da je bilo mišljeno, da morajo vsi t. j. mati, sestri M. in R." in sin A. pomaigati pri delu, zato pa imajo vsi skupaj polovico pridelka za vžitek vendar je za vas kot kupca vinograda le merodajno, kakšen vžitek je bil na tem vinogradu vknjižen, ko ste ga kupili. Ce je bil vknjižen skupen vžitek za mater in otroke potem bo trajal ta vžitek, dokler zadnji od teh opravičencev še živi. Ce pa je pri prodaji trdil prodajalec, da traja prevžitek le do smrti matere, potem pa preneha tudi za otroke, vknjižba sama pa je bila nejasna, potem ste bili v zmoti m lahko še tekom treh let od dneva pogodbe zahtevate razveljavljenje te kupne pogodbe. Morda bi mogli doseči razveljavljenje te kupne pogodbe, če dokažete, da ste radi dosmrtnega užitka mladih ljudi za več kot polovico preplačali vinograd.
Kako se žena reši pijanca. I. G. Š. Ob vaši poroki je mati sebi zgovorila prevžitek. posestvo pa izročila nekaj vam, večino pa vašemu možu. Napravili ste tudi ženitovanj-sko pismo in ste z možem drug za drugim dedič, če ne bo otrok. Po dveh letih ste sjx>-znali, da je skupno življenje z možem ne-
mogoče, ker je pijanec, ki vas pretepa in vam grozi tudi s smrtjo. Ker ni otrok, vprašate če lahko mož svojo zemljo proda, če bi ga vi zapustili. — Ce se mož, noče poboljšati, preskrbite si ubožno spričevalo in tožite moža na ločitev zakona vsled njegove krivde Nikjer ni zapisano da mora žena prenašati surovosti pijanca; Ko bo zakon ločen vsled krivde moža, boste lahko dosegli razveljavljenje ženitovanjeke pogodbe in bo mož moral vse vrniti kar je dobil ob poroki. Ne bo treba vam iti po svetu, ampak možu-pijancu boste potem pokazali vrata.
Dedne pristojbine. R. M. K. Dedne pristojbine se odmerijo od zapuščine po odbitku dolgov in bremen. Ce znaša vrednost čiste zapuščine nad 62.000 do 250.000 din, potem znaša pri dedovanju sestre p>o bratu pristojbina 11 odstotkov zapuščine in še 30 odstotkov te pristojbine. Po našem računu bi morali plačati skupaj 24.024 Din. Pravico imate, da se tekom 15 dni, odkar ste prejeli plačilni nalog, proti istemu pritožite. Pritožbo, naslovljeno na finančno ravnateljstvo, morate v tem času izročiti davčni upravi, ki je izdala plačilni nalog in jo morate kolekovati z 20 din. Zoper odločbo finančnega ravnateljstva pa je dopustna tožba na upravno sodišče.
Ustmena oporoka. M. D. L. Ustmena oporoka je veljavna le. če jo je zapustnik izrekel v prisotnosti treh veljavnih prič. ki morajo biti pa vse hkrati prisotne. Sjx)sobne priče so osebe moškega ali ženskega sp>ola, ki 60 stare nad 18 let. Ce je zapustnik izrekel svojo poslednjo voljo Ie pred dvema pričama, je taka izjava kot oporoka neveljavna m velja zato prejšnja veljavno sestavljena oporoka.
Plačilo čezurnega dela. G. J. B. Po zakonu o zaščiti delavcev je določeno, da se mora čezurno delo plačati za 50 odstotkov višje od navadnih rednih ur. Ce se je pa px>-močnik že v naprej pogodil za 12-urno delo in ga je mojster temu primerno tudi plačal, potem ne bo mogel pomočnik naknadno uveljaviti zahtevek za nadurno delo, ker je bil pač za to že pavšalno plačan.
Plačilo dolga s hranilno knjižico. K. A. Kmet kupi od kmeta, ki je dolžan v hranilnici. njivo ter mu namesto denarja izroči hranilno knjižico. Ali bo prodajalec lahko poravnal svoj dolg v hranilnici s to hranilno knjižico. — Polovico dolga bo lahko poravnal s tako pribavljeno hranilno knjižico, če bo istočasno drugo polovico plačal v gotovini.
Davkoplačevalec z devetimi otroki. R. A. Oče z devetimi živimi otroki ima pravico d« oprostitve plačevanja neposrednih davkov, ako njegov davek ne presega 500 dinarjev in ki njih najmlajši ni starejši od 14 let. Pravica do oprostitve se mora prijaviti s polnoveljavnimi dokazi pristojni davčni upravi. Vse ostalo boste zvedeli pri davčni upravi.