Katolik cerkven Umi.
Danica Uhaja vsak petek na celi poli, in velj& po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za Četertleta 1 gld. 15 k r V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četeit leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznil, izide
Danica dan poprej.
Teča) XXII.
V7 Ljubljani 24. kimovca 1869.
List 39.
Spominica prečastitemu gospoda
Andreju Bohincu,
fajmoštru Cerkljanskemu, ob njihovi zlati maši 19. kimovca 1869 poklanja fara.
Zapoj vesela, fara dans Cerkljanska!
Ker praznik velik dal ti je Gospod; V vsih sercih zbud' se pesem veličanska,
Da vredno nam se oslavi ta god, Da vse okrog se slava razleguje, Ki zbrana dražba dans jo oznanaje.
Slovesnost Vaša je, Pastir premili!
Ki zlatomaSnik danes pred oltar Gospod-Bogd ste večnega stopili,
Dar vali petdesetoletni dar, Potem ko v bridkem tradn, vednem deli Za čedo ljubljeno ste osiv&i.
O ljubi Oče! torej vene spleteni
Sprejmite z rožic, ki jih nima vert, Ki ni jih v loki, v gori ne zeleni;
Ki brani serca le iih gaj zapert, Je lastna roka Vaša jih sadila, — In slana merzla jih ne pokosila. —
Cvetlica perva je presveta vera.
Ki poživljali ste jo vedno v nas, Trudili za-njo se ste brez primera
Oznanovaje čedi Božji glas. Rodila v nas je sad zahvale vroče,
Ki Vam je zdaj darimo, skerbni Oče!
Cvetlica upanje se druga kliče, —
Ste mladim, starim s'j ali jo v sereč, Da žive hrani, spremlja v grob merliče
Do rajske mane, ki je vsi želč. Ta cvet molitev nam za Vas navdaja, Da s sladkim upom Bog tud' Vas napaja.
Ljubezen sveta tretja je cvetlica,
Ki nam pokazal jo je sam Gospod; Ta vedno bila Vam je tovaršica, —
Sej oče zvesti b'li ste vsim povsod. Zat<S z ljubeznijo žel'm6 verniti: Nikdar ne smč se v sercih usuaiti!
In zdaj — in zdaj — naš Oče sivoglavi!
Vsa fara vosi Vam še mnogo l£t; Da v miru, z duSo in s telesom zdravi, Pastir ste nam ovČicam kakor prčd. Dni stare Vam obetamo sladiti, Otroci dobri Vam do groba biti.
Ko pa zasveti Vam večerna zar'ja,
In v milost Božjo solnce bo zašlo, Prosili bomo večnega Vladarja,
Da sprejme k sebi v sveto Vas nebč; Tam boste se brez konca veselili, In večnega Boga za nas prosili.
Reveža pesmica.
Jez revež jako reven sem, Po svetu hodim sam , Bi rad kdaj dobrovoljen bil, Veselje da spoznam.
V hi Si kdaj očetovi Otrok sem bil vesel, Odkar zamerli starši so , Greniti sem se jel.
Vertov bogatih gledam cvet In Betve klas rumen; Na goli poti je — obdan S skerbjo — mi trud puščen.
Rad bivam s tiho žalostjo Med dobrovoljnimi, Jim vošim tudi „dober dan," Ker ljubi so mi vsi.
Bogati Bog. o nisi ne Ti mene v žalost djal; Ker Ti tolažbe vsem daješ, Si meni tud" je dal.
Sej dviga v sredi se vasi Še Tvoja cerkvica; Kjer s petjem orgle se glase — Tam dotu je reveža!
Še kliče iz stolpiča zvon, Gre krog in krog budit, In v cerkev tudi revež jez Grem tje se veselit.
In solnce, luna. zvezdice Tud' meni svetijo, Ko zrem tje gor: ,,Ne zabi me!" Mi zdi se, pravijo.
Ko se o mraku dan slovi, Zapoje nad menoj: „Pozdrav Mariji" poje zvon In jez, o zvon, s teboj !
Enkrat pravičnemu odpert Bo previsoki dvor, Takrat bom revež rvatovski Prišel ▼ veseli zbor.
Zato ostanem cerkvici Do smerti revež zvest, Bogastvo večno skriva mi Pri Bogu — mirna vest.
HrabrosL Pernž.
Gadi.
B.
Spisal Jos. Furlani.
Ce tud1 je spomlad, slana vČasi pade ; — Enako zimi zeblo je po noči; Mars'komu, ki sinoč je bil poln nade, Serce zveni o zoru ko po toči. —
Na njivi najde kmet nektere gade, Oterpnjenim mrazu se ne razloči, Če živi so al' mertvi, — toraj 'z gnade
Oživit jih hiti koj v sapi vroči.
Res v nedrih toplih kmal' so gomazčli. V plačilo pa. da jih je mož ohranil, Moriti s strupom berž so ga začeli! —
Vsih gadov gad si ti, ki ranil Dobrotnika si. v zobe clo mu pljujei Sedaj, ko njega več ne potrebuješ!
Ali fe rera r politiki potrebno f
(Po Secondo Franco.) (Konec.)
Kadar pri kaki veselici govor na verske reči pride, kar je posebno dandanes pogostno, in ako kak bolj goreč katoličan o sreči katoličanstva in o nesreči pro-testanštva spregovori, boste gotovo sliSali in opazili, kako bodo tisti tako imenovani „smerni" na nj planili
in kričati začeli: O zakaj bomo mi na boljem, kakor uni! Kdo pa ve, ktcra vera je boljša in ktera naj boljša? 8 tako primerjenostjo više cenijo protestanštvo kakor svojo katoliško vero, nad to dvomijo in zmanjšujejo pravični stud, ki ga moramo do krive vere imeti.
Kedar se o pobožnem življenji govori, naj kdo v svoji gorečnosti začne potrebo tacega življenja terditi in ga hvaliti ter zagovarjati, postavim, zatajevanje samega sebe, spokornost, ojstrost proti samemu sebi povzdigovati, in naj to kak tako imenovan „zmeren" sliši; kar naglo bo rekel, da ne razume nič o takem življenji, to so prenapetosti in nepotrebe; jaz nič napačnega ne najdem nad tem, ako se dobrote tega sveta pošteno vži vajo in se človek nad njimi veseli. In tako graja s svojo — češ da — veliko „zmernostjo" evangeljske svete, zaničuje to, kar so svetniki delali, in ne spozna pravične keršanske ojstrosti proti sebi.
Oziroma cerkve so neštevilne pota, po kterih nasprotniki vsakemu presilstvu odidejo in na taki način niso izključljivi. Cerkev pa ima pravo oblast postave dajati, kajti Bog in Zveličar ji je to oblast dodelil. Naj pa kdo poskusi jo pred sodniškim stolom „zmernih" zagovarjati, in vidilo se bode koj, kako bodo njega in cerkev počeli zdelovati. Marsikak deržavni mož bo djal, naj daje cerkev postave, pa mora jih poprej nam objaviti; naj le škofom in mašnikom oblast dodeluje, pa le takrat, kadar se poprej z nami porazumi, to namreč tirja porazumljenje obeh oblastnij. Ko se pa tako govori in hvali prava sreda, jemlje se cerkvi vsa prostost ter se oklepa v hujši oklepe, kakor sta jih delala Decij in Dijoklecijan. Papeži so že dostikrat za-vergli prostomiselnost in prostost vere, ktcro dandanes toliko poveličujejo, pa kaj je tako slabega, to svojo misel priobčiti ali veselje do vednosti objaviti? odgovorijo nasprotniki. Cerkev zaverže skrivne društva vsake verste, pa kaj pomaga to pri tacih ljudeh , ki svoj pot terdijo, da skrivne društva nimajo nikakoršnega drugačnega namena, kakor dobrote skazovati, v ljubezni do bližnjega se vaditi in cerkev milovati, da o vsem tem nič ne razume. Ne mislijo pa, da z vsim tem veljavo cerkve iu njeno nezmotljivost spodkopavajo.
Cerkev je od božje previdnosti prestol samostojnosti prejela. Kje se pa nahaja tak „zmeren", da bi mu ta presto! ne bil spotikljiv? Neprenehoma bo terdil, da sv. Peter na nobenem prestolu sedel ni, in bo tako saj z besedami priterdil preklicanemu roparstvu, ki je sv. Očetu požerlo njegovo posestvo.
Neštevilno izgovorov se da naštevati, s kterimi je tista „primerjenostu pota našla, da se z zmoto strinja. Ti ljudje dopuščajo vero, pa le, kadar jim pamet pri-terdi; sprejmejo skrivnosti, ako le niso preveč čudne; tudi čudežem verujejo, a le kadar jim niso prenapeti; tudi veljavo cerkve priznavajo, in tudi to le, ako zmerno s časom napredva; še celo keršanskega pobožnega življenja ne zametujejo, le preveč nad posvetnimi veselicami se ne sme spotikati; pekel je gotov, pravijo, samo brez ognja, in nebesa so prav vesela reč, ali posvetni nasladnosti se ne sme človek odpovedati itd.
Neskončno veliki Bog! kaj hoče vse to reči? To se pravi: vso vero zatajiti, njeno naravo spremeniti in popolnoma od nje odpasti. Rečem naravo vere spremeniti , in to zavoljo tega, ker cerkev razun naštetih in dokazanih reči ne more in ne smč ne za las odstopiti od svojih postav. Ali hoče verske resnice spremeniti, ali naj nravnost sama popači, ali naj zmoto prizna? Kaj tacega nihče tirjati ne more ; kajti, razodete resnice niso samo ca pol resnice; zapovedi, ktere nam daje, ne vežejo nas samo na pol; načela njene se ne menjajo tako kakor zgolj človeške; njen duh ni omahljiv, ni navezan, ni nestanoviten, kakor smo mi ljudje, zarad
tega so take prenaredbe, kakor jih ti „zmerni" želijo, pohabljenje resnice.
Ako prav popolnoma strup take zmernosti spoznati želiš, pomudi se nekoliko pri viru. Vir napačne zmernosti je pervič nehrabrost (mevžavost) serca, in izvira od zanikarnih, mehkužnih in spridenih ljudi, ki nimajo nobene moči več, in ki zahtevam šege in prostomisel-nosti naj svetejši reči žertvujejo, ktere koli človek ima. V sebi ima ta vir nesrečno dvomijivost, po kteri ljudje ne vedč, kaj verujejo in kaj ne verujejo, kaj je dobro in kaj napačno, tudi ne vedo , kaj morajo storiti, kaj opustiti, da so kristjani. Pervi in zadnji, ki z njimi govori, ima vedno prav, in ravno tisti ljudje, ki morebiti v nasprotnem zmislu kdaj svoje globoko prepričanje hvalijo, niso nič druzega, kakor igrača tujih misli. Drugi nagib napačne zmernosti je prekanjenost... Treba je si prijatlov iskati, da se visoke stopinje, službe in denar dobi,... treba je z nasprotnikom v prijaznosti ostati, kajti ta mu bo koristil, zarad tega se strinjajo taki ljudje s tujimi načeli, mislimi in prislovicami; ktere jim po strasti vsužnjena pamet navdaja, in po tem načinu se razlaga omahljivost ljudi, ktere v današnjih časih tako pogostokrat nahajamo, ki so v malo letih vsemu služili, in vsim maiikom stregli, ki so Kristusa z balom zedinovali in nevero veri pridruževali. Dandanašnja „zmernost," kar se tiče verskih zadev, je ostudna hči še ostudnejši matere, kteri je ime duh sužnosti in zanikernosti.
Konečno je duh take napačne zmernosti popolnoma zaničevanja vreden; kajti on je pot, po kteri se vsake verste ostudnosti in neresnice v svet vpeljejo. Kdo naj bolj vterdi načela, ktere družinstvo spodkopujejo? Kdo pospešuje naj bolj duha prekucij ? Gotovo ne tisti demagogi, ki vse reko, kar hočejo, kar reko; kajti taki se studijo ljudem. Pravi in delavni pospešitelji upora so tisti hinavci, ki se „zmerne" kličejo, ki imajo za vsako naj večo pregreho precej milovavne vzroke pri rokah, ter pod plaščem pravičnosti in postave vse v kak poseben prid storijo. Takim ljudem skorej vse po sreči gre, ker tudi dobre, ki so premalo pazljivi, sebi pridobiti vedo. Ko so bili na primer v piemonteškem zboru nasvet stavili, da naj se duhovni redovi zatro, vzbudil je ta nasvet stud, in ni zmagal. Dva „zmerna" pa sta ga nekoliko omehčala in odstranila vse, kar je bilo ter-dega in silnega, in zmagal je, ter pregreha je bila do-veršena. Enako je tukaj.
Na kaki način kvarijo Čistost keršeanske vere med katoliškim ljudstvom? Ako bi tako postopali, kakor nekdaj luterani in kalvinisti, ne šlo bi jim po sreči ; delajo pa pod plaščem zmernosti, modrosti, še ^elo v blagor cerkve hočejo svoje delovanje obernjeno imeti, in tako nahajajo dosti neumnežev, da se jim dajo za-eljati. Resnica je gola, hivavci pa se oblačijo v ovčje ožc, so pa v resnici ljuti volkovi, kakor sam Kristus uči.
Te verstice, dragi bralec, ti podam v dober pre-vdarek. Bog daj, da nekoliko koristijo ti odgovori na razne ugovore, kterih je dandanes toliko po svetu. Zmot je mnogo, resnica je le ena, in to hrani naša katoliška cerkev, ktere ud želi biti do konca dni svojega življenja prestavljavec teh verstic.	Fr. Vidic.
Kajje duhovnih svojim duhovnifanom.
Duhovnik ali fajmošter je svoji občini učenik v nravnih rečeh; oskerbljuje in vlada svoje občane s prosto duhovno močjo. Pri njih je (če tudi se oseba utegne menjati) ves čas njih življenja od zibeli do groba: kadar jim deli svete zakramente, na prižnici, v bolezni, o venčanji, na potu v cerkev, na vratih v grob je pri njih. On je njih pomočnik in sovetnik, tajnik njih skrivnost, deležnik njih radost in britkost, njih skušnjav, njih
vzdihov in trepetov. On poznd njih vero, skesanost in spravo, njih življenje, ujih dobre in slabe lastnosti, njih nagnjenja in njih zagrešenja, pa tudi njih spreobernje-nja; on izve vse, sliši vse, ve vse. On ožalosti njih vest, pa jo spet potolaži, jim zavda rane, pa jih tudi zaceli. Ni je nobene koče, ki bi bila duhovnu prenizka, ni ga nobenega človeka, ki bi mu bil preubog, nobene rane, da bi bila preostudna, nobenega mraza, da bi bil preoster, nobene vročine, da bi bila prepekoča; zanj ni nobene nevgodne ure, nobene zaperte hiše, nobenega nezmaganega serca; nobenega 6pola, nobene starosti, nobenega zaderžka, da bi se s svojimi spovedenci ne mogel pomeniti ter z njimi skleniti. Rojen skor vselej med ljudstvom — živi tudi z ljudstvom; z njim vzrejen, mimo visokorodnega, veliko bolje pozna ljudske potrebe, koristi in slabosti, presoje ali vraže, navade in napake, vne njegove razmere, njegove kreposti in slabosti. On pozna bolje zdravila, ktere ljudstvu pomagajo, besede, ki ljudstvo za nje mara, strani, od kterih se da ganiti, pozn£ dušne in telesne rane, kterih mu je poiskati, da ozdravijo. Pripetilo se je že, da so lakote poginili pred vratmi bogatinskiini, nikdar pa ne pred duhovniškimi, če so le mogli še pozvoniti. Ako razpertija vstane med starši in otroci, med zakonskimi, med sosedi, zatek6 se k duhovnu, in to je sto- in stokrat bolj blaženo, kakor pa če se obernejo do tako imenovanega mirovnika ali miriteljskega sodnika. Nobeno dobrotno delo v občini se skor ne stori, da ne bi vdeleževal se ga duhovnik, ne prisvetoval, nad njim ne čul, in da bi po njem ne prejelo svojega posvečenja v ponižnosti, nesamoprid-nosti ali terpežnosti. Kadar se dež uliva v plohah spod neba ali kadar solnce pali z žgočimi žarki zemljo, tedaj stopi duhovnik pred altar, ter prosi Gospoda za vse, naj jih reši nadloge On prosi za rajnke vse; kteri so v Božji, vsem deli blagoslov nebeški, ter jih oveseljuje vzdiga z upanjem prihodnjega življenja.
Ljudstvu pridiguje spoštovanje do deželske gosposke, ki je Božja služabnica, gosposki pa oznanuje spoštovanje do pravice; ubogim priporoča poterpljenje v težavah tega življenja, bogatim pa priporoča milodarnost v sreči; on uči, da se razloček med stanovi ne smč podreti, kaže pa tudi, da bode Bog vse poravnal, kadar bo slehernemu povernil po njegovem vervanji in delanji, in vidi se, da je bolj tolažnik revnim in ubožnim, kakor pridigar bogatim in premožnim.
Ce je tudi kraj, kjer prebiva kaka občina, divji in prostran, osupnjeni popotnik najde ondi gotovo moža, ki je velikrat bolj podučen, kakor on sam, in veliko tolažilo je človeku to, da jih je od vzhoda do zahoda, od severja do juga toliko mož, ki so noč in dan pripravljeni oznanovati večne resnice in milosti deliti potrebnim dušam v tolažbo in zveličanje.
Tako je hiša duhovnova pribežišče veri, nravnosti in vednosti. Pa to ni edina zasluga, ktero lepi nravi zahvaljujejo keršanstvu. Mislimo si, da bi jenjala služba Božja, da bi se odpravili duhovni in razderle cerkve; tisti dan tudi jenja mir in pokoj v tistem kraju. Mestce postane pusto, zvonovi utihnejo; nič več ne vabijo k večerni pa jutrenji molitvi; nič več ne spremljajo mertvih. Cerkveno pokopališče neha biti njiva Božja, in občina nima nobenega svojega zbirališča več. Slednji je le doma; ni ga središča, kjer bi se zedinvali vsi. Ni ga več, ki bi ljudi spominjal na njih pregreške, da bi jih svaril, karal, tolažil; prirojeno človeško čutilo bi bilo edino, oh le preslabo branilo zoper hude strasti, nravske čustva bi se zatopile in premagali bi živalski nagoni.
Duše bi bile proste, pa bi jih vendar vse opoviralo in vdale bi se prazni veri; sebičnost bi spodrinila ker-šansko usmiljenost, prevzetnost ponižnost, dobičkarija bi premotila vest, telesne veselice bi namestile dušne
radosti, sila strah božji, vražarstvo duhovstvo, kerčma spovednico, p le »ar na cerkev, pekel nebesa, satan Zve-ličarja. Pri vsaki razdraženosti bi napadli gosposko, morili sovražnike, se pobijali med seboj.
In te nasledke so imeli pred očmi, kadar je bil v preteklem stoletji na Francoskem Bog odstavljen in na njegovo mesto v pijani preslepljenosti postavljena topa pamet, in je kri v potokih tekla; tedaj so spoznale celo zlobne usta: Sej je vendar le Bog! (Po kath. Volksztg.)
¥
So t m ko strahoran/e.
Učenika, ki je telesno kaznovanje popolnoma iz šole odpravil, in z otroci bolj z ljubeznijo ravnal, so nedavno prašali, kako je vendar mogoče, ukrotiti nagajivo mladost ter jo vnemati za lepo obnašanje in k pridnosti. Učenik je tako le odgovoril: Pervi čas mojega učiteljstva sem tudi jaz strahoval otroke » šibo, otroci so se lepo zaderžali, dokler sem imel oči nanje obernjene, ker so se me samo bali. Neradi so hodili v šolo, in berž so imeli pripravljen izgovor, da so mogli iz šole ostati; pridnost je bila le prisiljena. Tudi starši niso kazali nič kaj ljubezni do šole. Ž vso svojo pridnostjo vendar le nisem mogel naprej. Začel sem ravnati z ljubeznijo. Otroci so bili vedno prijaznisi, in znebili so se počasi tistega hlapčevskega strahu. Zraven pa so bili celo vpričo mene nagajivi, leni, in ni mi bilo mogoče več šole tako mirne ohraniti, da bi se bili mogli učiti; zunaj šole so mi prišle na uho razne pritožbe, kako razposajena je šolska mladina. Skusil sem z ljubeznijo sklepati resnobo, pa, zredil sem si hinavce. Slednjič sem se prepričal, da dobro šolsko strahovanje se mora začeti od znotraj obraziti. Učil sem ?e nauk odgojevanja v duhu katoliškem po Ambrožu Staptu, in po tem nauku sem vravnal svoje podučevanje. Sv. vero sem naredil za sredino vsega šolskega uka, in z g. katehetom sva bila enih misli, enega djanja. Zdaj se je zbudil ves drug duh v mojih učencih. S spoznanjem pravega poklica človekovega na zemlji povekšalo se je pravo nravno obnašanje mojih učencev, bodi si vpričo mene, bodi si, da mene ni bilo zraven. Čuteči svoje dolžnosti so vnemali starši mlajše k čednemu vedenju, k pridnosti in delavnosti, in pomagali so jim pri učenji, kjer in kolikor so mogli. Otroci so hodili tako radi v šolo, da še celo niso hotli iz nje ostajati, kader je bil kteri kaj bolehen, ali če je bilo gerdo vreme. Goreča pa delavna pazljivost in učenje prepodila je ves nemir iz šole; le prav redkokrat je bilo treba kaznovati, in še takrat le z osorno besedo. Otroci so pridobili tudi starše za šolo, ker so vidili doma sad nad svojimi otroci. Starši so prišli do spoznanja, da še le učenje sklenjeno s keršansko odgojo v resnici olikuje človeka za časnost in večnost. Spoznal sem, da se dobra šola le na podlagi prave keršanske izreje zidati more. (Tir. Stim.) —
Tri mesce na Julrorem.
(Konec tega oddelka.)
XLII.
V obličji mesta na drugi strani rupe je na stermini dvor ali palača glasovitega emira Kd-Din Bešira, ki je bil čez 30 h-t skorej čisto samosvojen kralj na Libanu. Bivši pa prisiljen zaveznik Ibrahim-pašata egiptovskega je padel po angleškem posredovanji in je revno končal svoje dni v Carigradu. To je človeška moč, sijajnost in slava! Nisem kmali vidil kaj tako čarovno-velikanskega, kakor je ta emirov dvor še v svojih podertinab. Le sam prelepi prostor v sredi je 130 stopinj dolg in 03 stopinj širok; pa koliko lop in obokarij, koliko mo-
stovžkov, galerij , kupel, sob in stanic, hramov in pre-
•
delkov med nešteviinimi stebri po štirih dolgih mostov-tih v dveh nastropjih in v kinčarskem jntrovskem zlogu! Kake toplice, tonvi in prerazne priprave za veselje po jutrovem ckusu! V sprednjem oddelku, kterega stražita dva strahovita psa, smo vidili še zdaj z vsim orientalskim lepotičjem olišpanih sob, s prelepo pisanim tlakom, in tako bogato mnogotero olepšavo, da se mi ne d& popisati. Razkazoval nam je vse to, kar se je dalo, stražnik, ki je samo turško govoril; se ve, da je bilo treba tudi dostojnega „bakšiša" mu pripraviti.
Kako pripravno bi bilo tako prrzno poslopje s tolikim dvorom za kak mladenški vstav.
Deir ei-Kamar je izmed tistih krajev, po kterih so se 1. 1800 naj atrašnejši reči godile. Druži, že davni sovražniki Maronitov, podpirani od potuhnjenih turkov, so ob Libanu in prednjem I ibanu kristjane strahovito klali in mesarili. Celo turški paši in vojaki so bili vmes, in kteri poveljniki so imeli nalogo hudodelnike miriti ali atrahovati, so jim večkrat še pod roko segali in po-tuho dajali, evropejske diplomate pa za nos vodili med tem, ko so kristjanom pot zagrajali, da niso mogli Ma-ronitom na pomoč. Tako je delal p. Kuršid-paša pri Bejrutu pod Libanom. Po taki zvijači so bili kristjani premagani v glavni terdnjavi Zahleh, kjer so bili Druži zraven žen in otrok, ki niso mogli bežati, umorili tudi dva jezuita, Francoza Billot-a v spovednici, in druzega arabskega mniha, ki se je ravno hotel oteti. To je bilo 18 rožnika.
Drugi dan so se rabeljni v velicih derhalih zagnaii v Deir-el Kamar. Turški general Ferik paša, z vojaki ravno pričujoč, je sklical kristjane in jim rekel, da jim žuga velika nevarnost, da ji pa zamorejo oditi, ako orožje oddajo, in se umaknejo v Serail pod turško brambo in poštenje. Ubogi kristjani mu verjamejo in gredo v pašatovo poslopje. Druži so bili že zunaj mesta. Nato so Druzom odperli mestne vrata, in podpirani od turških vojakov so pričeli mesarjenje in klanje nad brez-orožnimi Maroniti. Vse hiše so s silo napadli, poropali, požigali. Kteri so bili v Serail pribežali, so jih s pretepanjem in bodali silili, da so morali zaporedoma na prosto priti in se tako nastavljati streljanjem morivcev, ki so na nje merili. Klanje je terpelo od jutra pa do solnčnega zahoda; 2730 ljudi je življenje dalo, kakor pravijo naznanila, ki so bile konzulom izročene. Druži in Turki so z ubogimi mučenci norčevali: „Zakaj te zdaj tvoj Bog ne reši?" (Gl. Das hI. Land, str. 88 id. 1860).
Pruski general-konzul piše 30. okt 1860 iz Deir-el-Kamara do ministra Schleinitz-a med drugim: ,,Prišel sem ravno iz Seraila, kamor je bil paša (300 kristjanov zaperl, ker jim je bil življenje obljubil, ako orožje od-lože. Tla vsih sob, plan na verhu, dvori, povsod je vse polno kervi: strahovito spričevanje za nezvestobo in grozovitost Turkov. Vsi kristjani so bili pomorjeni, zunaj enega samega, ki se je bil pod eno stopnico skril, od koder je vse slišal, in ta nas je vodil pri tem žalostnem obiskovanji. Kazal nam je teraso (plan na verhu), od koder so turški vojaki pometali večino teh nesrečnih, ki so jih Druži na bodala lovili in potem posekali..."
Blizo te terase je druga, ktero je še strašnejši gledati. Vidi se ondi v zid narejena okrogla luknja, in ti grozoviteži so silili reveže, da so morali roko skoz njo pomoliti; oni so bili na uni strani v sobi, in stavili so med seboj, kteri bo naj bolje s sabljo na en mahljej roko odsekal. Potoke kervi, ki je na tem strašnem kraju tekla, sem vidil še ob zidu palače, in turki, ki še ondi stanujejo, še toliko sramožljivosti nimajo, da bi te pre-gnjusobne sledi svoje grozo\itosti izbrisali."
Povsod so ti strahoviti volkovi kristjane tergali,
sekali in morili; maronitovska cerkev je bila vaaokerv-ljena, stotine merličev je tudi tam ležalo. Sicer pa se v naznanovanji števila, koliko je bilo pokončanih, vsi ne strinjajo; nam so pravili, da 1500 do 1600 bi jih bilo utegnilo v tem mestu pomorjenih biti. Tudi so vse cerkve in hiše bili požgali in razdjali; zato je zdaj vse novo, ker Turki in Druži so na posredovanje evropej-skih moči morali potlej kristjanom vse napraviti in pozidati. Vidil sem tisti strašni prostor, pa le od strani, kamor je bilo nagnjusno izdajstvo ljudi speljalo, da so jih potem pomorili. Zdi se mi, da je turšlra vojašina zdaj ondi; pa je tudi tista turška mesnica nekako opu-stotena in razdjana.
Evropejska diplomacija je sicer ubogim Druzom rane celila, pa ne zacelila, — Francozi so se največ storili. Angleška politika derži z Druži! Največ je storila takrat in dela zdaj za kristjane na Jutrovem katoliška ljubezen. Kdor želi kaj storiti k temu, zamore tudi s tem, da razširja „družbo Božjega groba," ki ima svoj sedež v Kolinu (Koln) ob Renu. V Ljubljani jo oskerbuje zdaj — po smerti r?njc. g. J. Miškovica — g. Karol Lah a i nar pri sv. Jakopu.
V Deir-el-Kamaru je zdaj sedež kajmakama Devud-paša ali turškega poglavarja, sirskega katoličana, ki ga je diplomacija postavila, da bi ae nadalje mir ohranil, akoravno ste Avstrija in Francija na to tišale, da naj se Maronitom da poglavar iz domače rodovine, kar bi bilo tudi pravično. Zato je njegov nasprotnik, za kterega so Maroniti vneti, glasoviti Jusuf Karam, pod kterim so ae Maroniti že pozneje vzdigali, ali nasledek je bil, da so jim Turki na novo vasi požigali, okrajino pustotili itd. Jusuf Karam je hodil po Evropi, ni davno tega. Prelepi njegov dvor v Ehedinu je bil ravno pred dvema letoma žalostno pogoriše vsled njegove vstaje zoper turško gospostvo na Libanu. Nezmerno žalostni, pobiti in obupani ao bili ljudje, ko so pozneje bili v Ehedinu. Toda o teh zadevah bode še prilika govoriti.
Ikgled po Slovenskem in tlopisi*
Is Ljubljane. Mariin spominek. Kmali bode 200 let, kar so kranjski stanovi vsled obljube postavili Mariin spominek na št. jakopakem tergu. Nevihte dolgega časa od 160 let so spominek omajale in ker popravo niso nič zdale, so ga 1. 1844 poderli in Mariina podoba se je shranila v cerkvi sv. Jakopa. Tadanji fajm. blagega spomina g. Pohlin, pa tudi moj sprednik g. Hrovat, sta si veliko prizadevala spominek vnovič postaviti. Ni se jima vsrečilo; pervi je v svojem poklicu vročinsko bolezen si nalezel in prezgodaj umeri; drugi je hrepenel delati v sv. deželi in je dobil službo vodja v avstrijskem vstavu v Jeruzalemu. Lepa pa pretežka naloga ]e mene zadela, da ae 8pominek aopet postavi. Lani o tem času sem se tega dela resno lotil in poskerbel, da so spominek zadevajoče bukvice*) na svitlo prišle; prosil sem milodarov vse, ki častijo Mater Božjo, ki so pri-jatli domače zgodovine in lepoznanstva. Osnoval se je posvetovalen odbor, ki mu je naloga skerbeti in vse storiti, da se spominek postavi. Za zidavo se je naročil nabrežinaki marmor, ki ae ceni za lep in stanoviten kamen. Svetnike, ki bodo obdajali Mariin spominek, in ki so patroni ljubljanskih farnih cerkev, namreč: Ss. Nikolaja, Jakoba, Petra in Janeza K., bode vlil v Mo-nakovem slavni umetnik g. Mayr. Pogodbe so že vse sklenjene, in blizo dva tisuča stotov kamnja je že pri kamnoseku g. J. Tomanu v Kravji dolini v delu. Upam, da bomo Čez leto in dan Mariin spominek postavili, ki bo pričal o pobožnosti do Matere Božje, o spoštovanji zgodovine in o dobrem okusu do lepoznanstva vseh,
*) Se prodajajo v sakristii pri sv. Jakobu.
kteri so kaj k temu pripomogli. Kakšen bo spominek, ga lahko vsak v majhni podobi vidi pri g. J. Tomanu; v zimskih mescih bo na ogled v št. jakopski cerkvi.
Moj spoštovani sprednik g. Fr. Hrovat mi je zročil pri svojem odhodu mesca apr. 1. 1867 glavnico 3814 gl. in 88 soldov; do zdaj smo nabrali do 6000 gi., toraj imam skup do 9000 gl.; vsi stroški so pošteti na 14000 gld.; tedaj manjka še muogo.
Radodarnost mojega ljubljenega rojstnega mesta je znana, in hvaležno se spominjam vsih , kteri so velikodušno pomagali, da sem 1. 18t>7 št. jakopsko cerkev v mnogem oziru prenovil, kakor tudi tistih, ki so do zdaj za Mariin spominek kaj darovali. Ravno to mi daje po-gumnost, da prosim milodarov za imenovani spominek, in kdor bi blagovolil kaj darovati, naj odda si. vred-ništvu „Zg. Danice," pri mojih gospodih kaplanih ali pri
meni.
Nadjaje se prejeti mnogi in zdatnih darov za spominek Matere Božje se priporočujem vsem blagim prebivalcem v Ljubljani in Mariinim prijatlom drugod.
V	Ljubljani mesca septembra 1869.
Gustav Kosti s. r., mestni fajm.
V tukajšnem samostanu čč. oo. frančiškanov je 10. t. m. umeri č. o. Verekund Glavan. R. I. P. — V frančiškanski cerkvi je bil preteklo nedeljo sprejet v katoliško cerkev vojaški zdravnik g. Jožef Lov, poprej protest, verstva.
V	deželnem zboru dozdaj še ni bilo kaj posebnega. Dr. Lovro Toman se je poslanstvu v deržavni zbor odpovedal. V torek je bilo nekoliko vriša zato, ker ni bil poterjen predlog deželnega odbora v zadevi kranjske delavnišnice. Dr. Zarnik je v svojem pervem govoru tožil, da od nove ere nič ne dosežemo, naj tudi naj nedolžniših reči prosimo: za pašnike, ali za svoje „lumpacius-vagabundus-e itd." Terdil je, da ta zadeva gre v deželno področje. Deržavni zastopnik Evbesfeld je zagovarjal vlado, dr. Toman in poročevalec ar. Kosta pa predlog, v kterem so se neke besede premenile, in se bo vladi v novo izročil, da naj se poterdi. — Dr. Klun je dobil tudi od skupine zborne večine nezaupnico, ktera ga je opomnila, da je V3ak poslanec roko podal, da se poslanstvu odpove, ako mu skupina naznani, da nima več njenega zaupanja. „Mož beseda" — — to če pač kaj reči! — V teržaško starešinstvo izvoljeni gosp. Cegnar je bil 12. t. m. v Terstu po tolovajsko-potuhnjeno napaden, z gorjačo od zadej hudo na glavo vdar-jen, na rokah in na nogi ranjen. Večina kranjskega zbora mu je zavoljo tega mi l o vanje naznanila.
Iz kranjnke Švicarije. J. M. — Čuti, da mi je dragi prijatelj g. prof. A. Janežič obolel tako hudo, da ga utegne nemila smert pokositi še to leto, jo potegnem na Koroško, češ, da se pred smertjo spoznava tudi osebno, ki se po pismih poznava in spoštujeva že davno. Bilo je 21. pretečenega mesca, ko se pripeljem po Rožni dolini v sv. Jakob, kjer biva s svojo ženo in dvema otrokoma v lastni nalašč zidani hišici pri svojih še živih starših. Povedalo se mi je, da je silo slab in da more sam le malo govoriti. Spoštovanje in ljubezen me je pripeljala k Tvoji postelji, mu rečem. „Oh, kako to mene veseli," mi v solzah ponavlja. Pripovedujem mu nekoliko, kar vem, da je tudi njemu pri sercu; on pa mi zdihovaje nekterikrat reče: „Oh koliko bi imela midva govoriti!" „1 kaj pa Matica?" me vpraša. Ko mu povem, da ji je poslal Koseski mnogo pesem, ki doslej še niso bile natisnjene, pravi, „da bi jih le skoraj dala na svetlo;" in na opombo, da svesto koj prihodnje leto, žalosten spregovori: „Jaz ne bom doživel!" — žalost je pri teh besedah tudi mene spreletela; utegne res biti, si mislim, kar sam čutiš. Tolažilo me je to, da je
bil popolnoma vdan. O slovesu se mu v svojem ter v imenu svojih slovenskih učencev zahvalim za toliko lepih in primernih knjig, kar jih je spravil na svetlo, on pa me prosi pozdraviti vse Slovence, kteri se njega spominjajo, in teh ni malo. — Marljiva buče lic a slovenska je bil Janežič, si mislim posloviv&i se od njegovega doma; zgodaj si jel nabirati in mnogo dobre sterdi si nabral na polji našega slovstva. Kako si nam zlikal besedo po svojih slovnicah; koliko koristnih beril, koliko leposlovnih knjižic za mladino si spravil na dan! Kolikor se je dalo, je previdno vodil v tem oziru velikrat naglo, še ne skušeno mladino; se vi, da sem ter tje bi bilo marsikaj drugač želeti. Sam nedu-hoven je vendar razodeval v svojih spisih dobrega duba, kteri budi in poživlja slovensko serce. Tajnik, tedaj duša, kakor pravimo, je bil pri družbi sv. Mohora od pervega njenega začetka. Dela njegove slavile ga bodo v slovstvu slovenskem. Ker je še Te v 41. letu, v naj krepkeji moški dobi, je vendar še mogoče, da okreva, kar — 3og daj! Namestuje ga v Celovcu sedaj g. A. U m e k. Nadjal «em se, da ga bode verlo nadomestoval. in upati čem, da ni še okanila Slovencev ta lepa nada.
Iz Celovca smo dobili naznanilo, da g. Anton Janežič, c. kr. prof. na gornji realki, znani slovenski pisatelj, je umeri 18. kim. v 41. letu svojega življenja. Bog mu bodi milostljiv!
V koritih na Koroškem. Po dobroti tukajšnjega posestnika, Miha Pristavnika, ki nam je kar iz svojega novo lepo cerkev zidal in tudi vse za duhovnika poskerbel, dobili smo letošnje leto tudi novi veliki zvon s 14 stoti, ki nam ga je g. Alb. Samasa v Ljubljani vlil, tesarski mojster Andr. Krčk stareji, iz Kranjskega doma, pa nara je potem vse z novega in tako lepo v zvoniku vravnal, da imajo vsi 3 zvonovi prostor in se lepo ubrano glasijo. Ker pa novi zvon ni bil v
sv. opravilo doberloveškega prosta in dekana, preč. g. Jan. Lijavnika. Z njimi so prišli vis. čast. g. dr. Alojzi Čigoj, benediktinar in profesor za vzhodnje jezike v Celovcu, ki so o tej priložnosti pridigovati obljubili.
Ljudje iz vseh krajev, iz Koroškega, Kranjskega in Štajerskega so zjutraj skupaj vreli. Pri cerkvenih opravilih so izverstno prepevali pevci iz daljne fare Apače. Hvala jim! Prišli ste tudi 2 procesiji, ena is Obirskega, ena pa od sv. Andreja na Ravnem ali pri Jezeru. Ko ste bili obe slovesno v cerkev vpeljani, šli so mil. g. prošt v cerkveni opravi, spremljeni od druzih gg. duhovnov, od botrov in boter novega zvonu, pod nebom iz duhovske hiše na pokopališe pred zvonik, pred kte-rim je novi lepo okinčani zvon na prostem visel. Glava pri glavi smo stali tukaj in z zbranim, pobožnim duhom se svetega ter nenavadnega opravila vdeleževali in premišljevali obrede, ki so nam jih potem s pomenom zvonov vred g. pridigar Čigoj tako izverstno razlagali, da smo jim vsi iz serca hvaležni. Sterme pa smo tudi gledali, ko se je naenkrat začel blagoslovljeni zvon nara spred oči s tesarskim mojstrom vred vzdigovati, dokler ni zginil v line na odločeno mesto.
Med tem, ko je mojster zvon pripenjal, bilo je zadnje letošnje „pranganje" okoli cerkve, potem pa pridiga in med veliko peto mašo z leviti je zadonel kaj veselo tudi novi zvon, da smo bili vsi serčno ginjeni in veseli. — Po dveh še druzih mašah smo imeli darovanje ali ofer, kterega se je kar obilna množica vdeležila in s tem kaj
Obhajali smo ravno ta dan tudi obletnico naše pred 6 leti blagoslovljene cerkve in imamo tudi pogačo. Bog živi vse dobrotnike ! Bog živi in ohrani našega Pristavnika.
!\a Kranjskem, 1. kim. 'Non quis, sed quid.) Na, ljuba „Danica!" sedaj pa imaš! Velemožni novi šolski nadzornik tega okraja je obsodil in zavergel tebe ; — želi šolskemu „Tovaršu," da pojde spat in prerokuje, da mu ne bo treba več vstat'; — in zdelal in poman-dral je tudi „družbo sv. Mohorja!" Ima mar novi inšpektor" taki misijon, da bo šuntal naše domače časnike in družbe? — Kdo je po tarnih ali ljudskih šolah sedaj šolski predstojnik? Nova postava sicer faj-moštrom to oblast odjemlje in srenjski svet vpeljuje; ali fajmoštri kot šolski predstojniki dosedaj vradno še nikdar niso bili odstavljeni. Vendar pa naš okrajni šolski inšpektor ne dd veljati, da bi v klasifikacii preteklega šolskega leta bil podpisan iajmošter kot domači šolski predstojnik, akoravno se še v dopisu mesca avg. t. 1. od okrajnega c. k. glavarstva piše določno : „An die liibliche Schulvorstehung zu Handen des Hr. Pfar-rers." Tako so vladni organi sami med seboj v nasprotji. Naj občutljivši nasprotje pa je, da deržava tudi nad keršanskim naukom v šoli hoče nadzorstvo imeti. S tem nasprotuje cerkvi in svoji lastni postavi: „da ima vsaka verska družba pravico svoje notranje zadeve vravnavati." Ako keršanski nauk ni notranja zadeva cerkve, potlej res ne vemo, kakošne notranje zadeve da imamo. Kam po takem pridemo, kaže novejši Hasnerjev ukaz, da klasifikacija in spričalo za keršanski nauk nič ne veljd, ako katehet v pričo okrajnega šolskega nadzornika pri poskušnji ne izprašuje. O ti Hasner — ti! Od ene strani se duhovšina odriva: od druge strani jo v šolo siliš!
Med novimi okrajnimi šolskimi nadzorniki jih je več tacih, ki so le normalko, ali k večemu pervih latinskih šol ktero izdelali in potem učiteljsko pripravnico doveršili: in sedaj so za nadzornike in sodnike tudi čez uk katehetov in fajmoštrov postavljeni! —
Večina katoliških podložnikov ima menda pravico od vlade zahtevati, da se ne dajejo postave cerkvi nasprotne. In škofje imajo menda dolžnost, z verniki vred po postavni poti tirjati, da se cerkvi ter katoličanom v ničimur pravice ne žalijo. Kdor se poganja za pravice svete cerkve in za njen prid in blagor skerbi, skerbi s tem tudi za obstoj in srečo deržave; nasprotniki cerkve pa razdirajo in rušijo tudi deržavo. Zato prosimo tudi vas, verli katoliški slovenski poslanci! krepko in nepremakljivo se poganjajte za pravice katoliške cerkve in slovenskega naroda, zlasti kar šolo tiče; v deželnem in deržavnem zboru se čversto ustavite zoper vsako samolastno, cerkvi škodljive ravnanje nasprotnikov naših , vravnajte postavo tako , da se bo mladina odgojevala v duhu katoliškem in domorod-nem, ter vseskozi zvesta ostala Bogu, domovini in cesarju. Še v pozne rodove vam bo narod pred Bogom in svetom hvaležen, ako bote po vsi svoji moči za njegov pravi prid in blagor skerbeli. Kes težavno in silo tehtno je to opravilo; zatorej vas mili Bog razsvitljuj, vodi, ohrani, krepčaj in podpiraj s svojo močjo!
Iz llrusuc v Istriji. * M Iz djanj se nar lepše kaže pravi katoliški duh vernih Slovencev. Prav milo-Ijubo se vsaki katoličan v sercu raduje, kadar v povsod
f>riljubijeni Danici bere, kako se verno ljudstvo, ko-ikor bolj so časi viharni, s toliko večim navdušenjem svojih vikših nadpastirjev oklepa in jih časti in pre-
') O nekem drugem ,,organu" smo slišali, kako je j»roti učitelju „Tagbl.,'' hvalil, pa jo umolknil, ko ni dobil na to odgovora. Vr.
') Ta spis, kakor je viditi, obsega nekako zadostilo za to, kar morali Premilostni višji pastir z dobrimi verniki vred v Terstu od brezbožnih lj'idi terpetij torej se mu toliko bolj spodobi — ee todi nekoliko obširniši — prostor v Danici.	Vr.
slavlja, kadar in kjer koli se prikažejo, — in ravno s tem prizadevanje sovražnikov sv. cerkve vničuje. —
Tudi v Istriji biva slovensko ljudstvo, tudi tukaj se djansko razodeva katoliški duh. Naj omenim le eno priliko. Premil. naš nadpastir prevzvišeni gospod škof dr. Jernej Legat so zadnje dni avgusta sakrament svete birme delili v kastavski in jelšanski dekaniji.
Od Podgraj, kjer so 29. avg. birmovali, Jih je peljala pot skozi Ternovo, Harijo in Novi grad v Hrušico. Že na potu so jih duhovni in ljudstvo spodobno častili. V Novem gradu pa so se že poprej delale priprave za veličasten sprejem. Prelep slavolok, čez cesto sostavljen, na vsaki strani iz marmorno-belih, visokih pa do tal marmoriranih piramid, okoli kterih so se zeleni venci nasipani s cvetlicami do tal vili, na verhih zeleni mlaji, verh kterih so belo-rudeče zastave veselo vihrale; pod mlaji so sklepale piramidi najpred tribarvane velike verige, pod njimi ravno tako lep velik umetno s cvetlicami okinčan zelen venec, pod njim pa veličanski napis serčnega sprejema, pisan tako, da so se besede v slovenskih barvah verstile:
Previvišenemu Nadpastirju Prisercen Pozdrav.
Na drugi strani napisa so bile znamnja škofovske časti. Pod tem pa so spet mnogobarvane verige venčno vezale piramidi, na kterih je na vsaki strani zraven napisa visel velik lepo ozališan venec, v enem velika rudeča čerka J, in v drugem modra čerka L, zraven pa so štiri tribojnice večernemu vetriču se smehljaje odgovarjale. Že o peti uri se je pri slavoloku zbralo mnogo gospodov in gospa, veliko ljudstva in šolska mladina in vsi birmanci z dvema zastavama naprej, drugi pa z zelenimi vejicami, olepšani s šopki v rokah , starašini s križi, banderi in voščenimi bakljami, željno in veselo pričakovaje Njih prezvišenost. Toda daljna in posebno pri Harijah že davno žalostnega spomina v strah potnikom silno razdjana cesta Jih je do noči zakasnila. Oglasi se z višin strel naznanujoč Njih bližnji dohod, serca gorkeje bi jejo, strel za strelom doni, vse na kolena popada, in Njih prevzvišenost, spremljani od mnoge duhovščine, stopijo pred nas iz kočije.
(Konec nasl.)
Iz Gorice smo po prijatelski dobroti prejeli šolske izkaze o raznih vstavih. Posebno tehtna in vsakemu večemu kraju potrebna naprava je šola za zanemar-jence (fanciulli abbandonati). Dva odseka ima: šolarje (njih 10) in rokodelce (njih 25). Od avgusta 1853 do konca kim. 3869 je bilo v to napravo sprejetih 182 dečkov. Izmed teh je 107 razpušenih (kakor poboljšanih), 8 sprejetih v vojašino, 5 kakor nepoboljšljivih zadevnim vradnijam izročenih ; 3 so umerli; 59 jih je v napravi. Po pisavi „imen" soditi imajo skoraj le Fur-lani take „fruts abbandonats" (Coss, Tonzig, Medvescig), če niso pa ne mara tudi kaki Kosi, Tončki, Me d vešč i č i vmes ? Vstav sprejema zlasti zapušene in razuzdane potepine. Stanovitnih dohodkov nima, zderže ga edino le dobrotniki in vstanovniki. Vstanovniki so tisti, ki dajo enkrat za vselej 500 gl., ali pa po 25 gl. na leto; 15 jih je do zdaj. Tudi v Ljubljani ni brez tvarine za tako „univerzo."
Iz Gorice. Naš premilost. nadškof so 18. t. m. delili presbiterat 8 svetnim in G redovnikom. Na kvaterno nedeljo je na Kostanjevici pel novo mašo čast. o. Fortu-nat Vidic, iz Ljubljane. Pridigar so bili bili prečast. o. Evstahij provincijal, ki so prav izverstno razlagali začetek in pomen sv. maše itd. Drugi dan, v ponedeljek, je pa imel ravno tukaj novo maso č. o. Gotbard Burež, iz Žužemberka. Med redovniki so še ti-le (razun dveh imenovanih) presbiterat dobili: č. o. Jože Bizovičar, iz Si-
ške, ki bo imel novo mašo to nedeljo v Ljubljani; č. o. Adjut Benigar, iz Ternovega; č. o. Leopold Simčič, iz iz Biljane v Berdih, in č. o. Emerik Gunjak, iz Varaž-dina na Hervaškem. Dijakonat je prejel br. Florentin Hrovat, iz gornjega Tuhina.
M*eihiovec»
Judje na Dunaju. „Katol. list" popisuje, kako so bili judje o raznih časih hudo preganjani. Že Karol Veliki je 1. 800 opomnil avstrijske škofe, opate in opa-tinje, da naj se varujejo judov in njih sleparije. Veli-krat in pod raznimi cesarji so bili potem iz Dunaja pregnani. Tudi zarad svobodomiselnosti hvalisani Jožef II ni kaj posebno mehko delal z judi, kakor kaže Brun-ner v „Mysterien der Aufkliirung." Pa tudi zdaj so se v demokratiških skupšinah na Dunaju slišali glasovi zoper jude. Bolj obširno judovske preganjanja popisavši pravi omenjeni list: „Zginile bodo strahote 'in groznosti samostanske, ktere hudobno trobi v svet velika g resnica, judovska in pojudena časnikarija dunajska, pustili bodo samostansko družino v miru, ali težko da bi prizanesli motivcem in sebičnikom, kteri v svoji slepoti in spačenosti že davno počenjajo tako, kakor da bi ne bilo ne Boga in ne maševanja Božjega? Naj bi pač pomislili judje. kako je njim pri sercu, kadar se na nje zažene vihar preganjavstva, ker zdaj po časnikih zoper samostane tako udelujejo. Čuditi se ni, da je sko-rej vse dunajsko časništvo ter vse očitno mnenje v judovskih rokah, ker je toliko judov na Dunaju in še zmiraj tako neznansko sujejo na Dunaj. Oseba z Du-naja, ki je slišala od tacih, ki dobro vedo, je pravila, da v treh mescih se je Dunaj za 45.000 judovskih der-žin pomnožil. Ugovarjalo se je, da morebiti k večemu le za toliko oseb, pa terdila je, da gotovo res za toliko deržin , in da vse prazne stanovanja v posest jemljo. Po tem takem bo kmali Dunaj drugi „Jerušalaim," in ni se čuditi duhu, ki diha o časnikih z Dunaja po provincijah.
Olika — neolika. Da se bo zamerza do prave cerkve in mlačnost v novi eri tako hitro razširjala med nekoliko olikanimi, tega bi še pred kratkim marsikdo ne bil verjel, kakor tudi tega ne, da je toliko ljudi, kterim je ali kosec kruha ali pa tudi narodnost (bodi si ktera koli) nad vse — nad Boga, nad dušo, nad večno srečo. Zares bode že dostikrat nevarno staršem svetovati, da naj otroke dajejo v višji šole, zakaj čez malo let jim utegne bradat krivoverec, sovražnik katoliškega duhovstva ali pa dodelan nejeverec v hišo priti namesto nedolžnega sinčka, ki je pred kaj časom dom zapustil. — Pelji, oče ali mati', svojega sina, ki ga meniš v višji šole dati, poprej k kerstnemu kamnu, opomni ga, kaj je tam obljubil, in naj ti pred sv. Reš-njim telesom pri kerstnem kamnu besedo d£ in obljubo ponovi, da ne bode nikdar izdajavec postal nad svojo vero, nad očetovimi in maternimi nauki, nad vso svojo lastno srečo v večnosti. Ako pa čutiš hudobno korenino v otroku, imej ga raji doma, zakaj doma bode zaupljivo saj vero ohranil ter je manj nevarnosti za njegovo zveličanje.
Perva postava čedne šege je ta: „Ljudi na cesti pri miru pusti!" — Kdor ljudi na poti pri miru ne pusti, je ali zijalo, ali putepuh, ali pa tolovaj. Če je^tudi tvoj nasprotnik ali sovražnik: pri miru ga pesti! Če je tudi grešnik: pri miru ga pusti, razun kjer kaže ga posvariti. Če je turk ali jud: pri miru ga pusti! Če je tudi zopernik tvoje narodnosti: pri miru ga pusti! Bodi prepričan, da z napako ne boš nikoli napake odvernil.
Nikoli se nikar ne upijani, tudi toliko ne, da bi se samo o motil; zakaj vedi, da z nobeno rečjo človek tako hitro poštenja ne zapravi, kakor s tem, če vidijo, da je pamet zapravil.
Pomislik novi *ri. Vsi stanovi so se že dogovarjali ali se je zanje pomenkovalo, kako bi se njih stan zlajšal. Za vojašino se je plača zvikševala, za vradnike se govori po deržavnih in deželnih zborih ; učitelji govore za se v snidih; delavci ravno tako. Samo kmetič in duhoven molčita. Vsi kličejo: vikši plačo, vikši plačo! Tega pa ne prašajo, od kod se bo vzelo? Kmetu in obertnikom jemljejo sina za sinom v vojašino, ko odrastejo; — mlajši pa naj bodo v šoli —- vsi v šoli, -po veliko ur v šoli, — s tolikim ukom, da bodo imeli tudi doma dosti opraviti z učenjem — za šolo: kdo bode tedaj delal in zaslužil, da se na vse strani davki odrivajo — za deržavo, za srenjo itd. itd.? Lačna nova Ora, pusti pri miru sakristije, klošterske porte in celice; pa' skerbi, svetuj od kod bodo tisti jemali, iz kterih truda se imajo drugim plače povikševati!
Ha zg te ti po sveta.
Zoper msgr. (■rfuter-jn seje 17. t. m. v Insbru-ku pričela pravda. Tožijo ga, da je storil hudodelstvo žaljenega veličanstva in da je očitni mir kalil, ker je menda v Hippach-u v napitnici na cesarja o novih zakonskih in druzih postavah terdil, da cesar teh postav ni radovoljno podpisal, temuč njegovi svetovavci so ga k podpisu prisilili, ker so žugali,° da bode punt, če jih ne podpiše; — da cesar ni kriv, ampak ljudstvo, ktero je take zastopnike volilo. Ljudstvo mora toraj gledati, da v prihodi je ne bo več volilo tacih zastopnikov. ,,Tir. Stimmen" omenjajo gospodov na Tirolskem in zunaj Tirolskega, ki so prosili, da naj se jim razsodba o Greuterji berzojavno naznani.
Iz Krakovega. Ker je minister Giskra karinelitu-ricarn odtegnil tistih 18UO gl., ki so jih iz kaše dobivale, se je napravila za nje zbirka po Krakovem. Obe prednici ste bili od vsili katoliških krogov ob času svojega zapora vse sploh milovani. Ko ste se iz zapora v klo-šter povračale, so ju spremljale gospe iz naj imenitniših gospostev. Pred kloštrom je bilo ginljivo poslovljevanje med baronovko pl. Venzikovo in njeao nesrečno hčerjo, prednico. Med zaporom se je vječenima nunama večkrat misel podtikala, naj bi vložile prošnjo za pomilostenje : se ve, da se v to niste vdale. (Tir. Tim.)
Tirolci so hotli preteklo nedeljo, 19. kim., napraviti pervo veliko ljudsko zbirališe pod milim nebom: pa c. kr. okrajno poglavarstvo ni dovolilo. Skazovali bi bili Andreja Iloferja kakor poštenega Tirolca, predložili, da naj se v vprašanji o šolskem nadzoru odločijo za sklep deželnega zbora 9. okt. 1868, in še več reči bi bili obravnali, ki deželo zadevajo.
V Dfmseldorfu je dvajseti shod nemških katoličanov v bistnem to le sklenil:
1.	Ker je apostoljski sedež v tolikih stiskah, pri poročuje zbor milo.šnjo za sv. Očeta in razširjanje družbe sv. Mihela.
2.	Shod pozdravlja z občutkom naj globokejšega spoštovanja nastopni cerkveni zbor, in terdno veruje, da sv. Duh posvetovanja vodi in da se bodo torej le samo taki sklepi delali, ki bodo resnici zmago privoj-skovali zoper zmoto in narodom teknili v blagor. Nem ški katoličani pričakujejo od svojih vladarjev , da se bodo vsega zderžali, kar bi motilo svobodo v posvetovanjih in sklepih nastopnega cerkvenega zbora.
3.	Pri sedanjih neslisanih napadih in psovanjih, ki se gode zoper nauke in naprave katoliške cerkve, posebno zoper kloštre, in pri prederznosti, s ktero sovražniki po časnikih in zborih o zadevah katoliške cerkve obravnavajo in sklepajo, izrekuje veliki shod: da so katoličani opravičeni in zavezani, to vrivanje v cerkveno reč z vsirai postavnimi pomoČki odbijati. Kliče torej katoličanom po Nemškem, da naj se povsod poprijema jo
vstavnih pravic, bodi si v družbah ali časništvu in z vdeleževanjem pri očitnih zadevah, ter naj svobodo in samostojnost sv. cerkve branijo in vsak napad nanjo z vso določnostjo odbijajo.
4.	Z naj globokejši britkostjo gleda veliki zbor na neusmiljene preganjanja, s kterimi Rusija iše katoliško cerkev na Ruskem zatreti. Katoličani naj serčniše obžalujejo, da sredi civilizirane Evrope ne prestoli in ne vlade še poskusijo ne , da bi konec storili takemu barbarstvu, akoravno so v prijaznih zavezah z gospodarjem ruske deržave, in če tudi so sicer že tolikrat po daljnih delih sveta za zatirano pravico se poganjali.
5.	Shod pričakuje, da noben katoličan odkritih in pokritih zasramovanj svoje vere ne bode s svojim de-narom plačeval ter si tegnil zoperkatoliških časnikov in bukev.
P>. Shod kliče vsim katoliškim možem, da naj se pečajo za delavsko ljudstvo in naj delajo v njih telesni in dušni blagor.
7. Veliki shod izrekuje napravo brezverskih šol za napad na pravice Cerkve in vsih verstev, za napad na natorno in keršansko deržinsko pravo, za napad na prostost vesti itd.
Is Rima. O vesoljnem zboru so neki sv. Oče rekli: „Nisem sklical zbora zato, da bi zmešnjave zmnožil, da bi v ogenj olja prilival. Sklical sem ga po dolgi, vneti in goreči molitvi, v kteri sem k Najvikšemu klical za potrebno ^azsvitljenje; klical sem k njemu, da bi z njegovo pomočjo mogel vravnati mir, odverniti navalu joče zmešnjave. Sv. Duh bo zbor v njegovih sklepih vodil in razsvetloval. Moje želje so, da kakor na poprejšnjih, tako tudi na tem zboru, ki ga je Bog po meni nevrednem služabniku blagovolil sklicati, naj bi se samo tisti sklepi za veljavne spoznali in v življenje spravili, „kterim priterdijo vsi udje ali njih čeznavadna večina." Kjer se tako ne zgodi, se odloži prasanje tudi s sklepom na stran. Neznatna večina ni zadosti." — Za steber, ki se ima postaviti v spomin vesoljnega zbora, je že izkopano podznožje na berdu Janikulu pred cerkvijo sv. Petra; to delo ima še pred zveršenim zborom dokončano biti, da bodo škofje pri blagoslovljevanji pričujoči. (HI.)
Is Avstralije. Mlgsp. Maigret, škof na sandviških otocih, iz reda sv. Frančiška, je prišel une dni na Francosko, od koder poj de k cerkvenemu zboru v Rim. Že ob morskem obrežji, ko je imel odjadrati, so ga obdali zastopniki novospreobernjencev ter so ga prosili: „Ostani pri nas, oče!" Škof je prinesel list, v kterem ti dobro-serčni ljudje sv. Očeta prosijo, da naj bi njih višega pastirja ne obderžali pri zboru, temuč naj bi ga zdajci k njim nazaj poslali.
Rasne novice. Na Toškanskem med sv. Rokom in Kastilijonom je strašin vihar oljke roval, podiral naj višji smreke, strehe odnašal. — Ločitve zakonov na Pruskem: leta 1864 jih je bilo 3822; 1. 1867 že 3988; lani celo 4360 in v samem Berlinu njih 850. — V Berlinu je pretečeno zimo neki gospod v drušini naletel tri žene, s kterimi se je bil zaporedoma poročil ter se je zopet ločil od njih. Fej te bodi, ostudnež! Kakošno je drevo, ki taki sad rodi? — Enajst Garibaldovih sorodnikov in prijatlov je v Genovi v pravdi zavoljo počenjanja zoper Viktor Emanvela in „laško kraljestvo." To je kazen očitna, da se nazadnje med seboj spro, kteri so v začetku pod enim klobukom drugim krivico delali. — Od vsih strani zemlje se napravljajo ali že popotvajo škofje v Rim. 1. kim. so na barko stopili vsi škofje iz Chili-a. Izmed 12 škofov v Brazilii jih je 9 na potu v Rim. 24. kim. ima mlgsp. Dupanloup, orleanski škof, sinodo s svojim duhovstvom, preden se v Rim odpravi.
Ktera naprava na zemlji more kaj tacega skazati? — Med novicami, ki krožijo ob francoskem dvoru, je tudi ta, da cesarovič bode mesca sušca spolnil 14 let, in sta-rašinoki svet bi ga zamogel razglasiti za doletnega, kakor se je tudi že za druge vladarje delalo. — Večkrat so že zagotovo oznanovali, da cesarica Evgenija pojde na Jutrovo, pa še ni šla; „Unitk" celo dvomi, Če res pojde, ali ne, akoravno je popotna osnova že storjena.
—	Zopet pišejo, da je stanje Beustovo močno pretreseno, pa da ruskega ministra Gorčakova iše, po kterem bi se kje tudi s Prusijo spravil; Giskra in Andraši pa sta menda v znotranji politiki toliko na verhu, da mislita z dvalizmom še huje pritegniti. Gotovo pa bi se s tim Slovani le še bolj zedinjali v tirjanji svojih pravic.
—	Prijaznost med sultanom in egiptovskim namestnim kraljem se noče poverniti. Sultan mu je nekje zapo-vedal, da naj proda vse svoje vojne parobrode, vojno na 10.000 mož zniža itd. Namestni kralj je bil za mesec oktober v Carigrad namenjen, ali popotvanje je odloženo; — najberže ker namestnika ni volja omenjenih pogodb spolniti. — Iz Rima se piše, da se je moralo oskerbeti zoper skrivne tolovaje, ki tako satansko pihajo zoper vesoljni zbor, da hočejo celo zborno dvorano požgati! Lepe bratce imate, blaženi „liberaluhi!" — Iz orožarne v Neapelnu je 40 stotov kovine ukradene; vse vrata so bile dobro zaperte in ključavnice vse cele. »Liberalna" Italija zna dobro krasti; pred nekimi leti so celo topi iz morske loke v Genovi zginili, po kterih ni bilo več sledi in sluha. — 13. sept. je bila v Milanu goljatovska obravnava zoper goljufije več milijonov v vojnih zalogah 1. 1866; med zatoženimi so trije vitezi. Kdor cerkvi krade, naj se ne čudi, ako se tudi njemu krade. Sej je sam zgled k temu dal, in ako bi hotel ravnosleden biti, bi moral vse tiste paragrafe iz postavnih bukev izbrisati, ki tatvino kakor hudodelstvo kaznujejo ; zakaj nespametno je načelo: jest smem krasti, ti pa ne, — pravijo „Tir. Stim." — V Husinec-u, kjer so undan s husovanjem tako reč počenjali, je 17. kim. 16 hiš pogorelo. Škode je za 60.000 gl. — Dunajski deželni zbor ima take može, ki predlagajo, da naj se število deržavnih zbornikov še za enkrat toliko pomnoži!! Čudna varčnost v tolikih stiskah. Ko bi bili svetovali, naj se na tretjino ali šestino sedanjega števila modrih in keršanskih mož denejo, bi bili ne mara bolje uganili.
Is LJubljane. Te dni po Ljubljani hodi Juri Kkttan, katoličan in posestnik v Betiehemu, s svojimi tovarsi, in prodaja moljke (roženkrance), križce, svetinje itd. iz oljke, perličine, mekanskega sadu itd., kar je izdelano v Betiehemu in blagoslovljeno na Božjem grobu. Poter-jenje ima od našega rojaka p. n. gosp. Hrovata, vodja v avatr. romarnici v Jeruzalemu, torej po naši misli sme vsak brez skerbi kupovati te drazcice, in pa toliko bolj, ker on ne terži za-se, kakor pravi ampak za sirote vsih verstev v Betiehemu in Jeruzalemu.
V vojašino so dosedaj poterjeni gg. bogoslovci: Ant. Dolinar, Leon Lotrič, Mat. Pazlar, Val. Dolžan, Fr. Klun;vin pa v bogoslovje sprejeti gg.: VVeiss, Kom-ljanec(?) Škedelj. —
Za namestnika v deželni odbor je bil v sredo izvoljen dr. Razlag na mesto ranjc. generalvikarija Kos a.
Konec obravnave z g. Alešovcem je bil včeraj o »/«* odložen na '/g5 zvečer.
Telegram is Insbruka. Na vprašanje 23. t. m. o % 11 dopoldne dospel odgovor o '/s3 popoldne tako-le:
„Bil sem včeraj za popolnoma nedoUnega spoznan. Serčen pozdrav mojim prijatlom"
Greiter.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.