O vodnem paru. (Konec.) Zdaj, ko smo to izvedili, pa poglejmo malo v naše kuhinje. Kaka zapravljivost z lesom ! Se ve da ni pov­ sod še toliko pomanjkanje lesa, da bi ljudem le na misel prišlo, bolj varčno z njim delati; po mestih in tudi sem ter tje po deželi pa bi se dobro pir.čala veča varčnost ž njim. Pa ker gospodinje naše ne vedo, koliko kurjave je res treba, da se kosilo skuha, bi pa še človeka debelo gledale, ko bi jim očital, da so -za- nikerne in zapravljive. Po deželi kuiijo ljudje navadno poleti in po zimi le v pekovski peči, ki je tako velika, da je čelešnik skoraj na sredi hiše. Koliko dcrv je trtba v njo naložiti! In kaj se doseže s tem? Nič druzega, kakor da krop v kakih dveh ali treh piski ih zavre; saj menda vendar ne kurijo tako zlo, saj po leti ne, zavolj strašne vročine, ki nas preganja iz kmetovskih hiš? Pa če že ne kurijo povsod v tako strašnih pečeh, v kte- rih tudi les manj gorkote daje, ker zavolj preslabega zrakovega toka k njemu pride marsikaj v zgubo, kar bi pri druzih okoljščinah zgorelo in tedaj grelo, kuhajo saj na ognjiščih, ki tudi niso bolje napravljene, kakor peči. Po mestih imajo sem ter tje že tako imenovane „Sparherde", ki bi se pa včasih vse drugo poprej smeli imenovati, kakor ,;Sparherdi". Gospodinja misli, kakor sle mislile njena mali in stara mati: kolikor bolj zakurim, toliko bolj se bo pre­ kuhalo meso. Pa to je za gospodarstvo zlo draga na­ pačna misel. Se ve da, če se bolj zakuri, dobi voda v krajšem času veliko gorkote , bo tedaj poprej jela se izparjati. Gospodinja pa noče vode lev par spremenili, am­ pak hoče kuhiti. Nje posel je — kuhati, to je: vodo kolikor je mogoče naj bolj ogreli. Pa podkuri naj piskru še tako, ne bo krop, kedar enkrat vre, kar nič bolj vroč, ker se odslej mu podeljena gorkola rabi le za izparjanje, kar pa ni ne le naloga kuhanja, ampak kar je še le prav škodljivo, ker se krop prekmalo povrè, in če gospodinja ne pazi dobro, se ji jed prismodi. Kedar začne jedilo v loncu vreli, se sme ogenj precej po­ manjšati, ker je odslej le toliko gorkote treba, da se jedilo toliko ne ohladi, da bi jenjalo vreli, za kar je pa prav malo gorkote potreba^ Kar se več kuri, je zapravljanje. Vsaka gospodinja se tega lahko prepriča. Vzame naj gorkomer, kterih je dokaj med ljudstvom, in vtakne naj ga v sokov lonec, ki pri hudem ognji z va­ lom vre, in prepričala se bo, da sok, iz kterega se par v oblakih dviguje, ni kar nič bolj vroč, kakor juha v unem piskru, ki pri majhini m ognju le toliko vre, da se pozna. In ko bi na uro pogledala, bi se prepričala, da sočivje ali meso se mora v obeh okolj­ ščinah enako dolgo kuhati. Ko bi ognjišča bile tako narejene, kakor se gre, in ko bi naše gospodinje kuhati znale, bi se veliko derv prihranilo. Ker se že ravno hudujem zoper kuharice, naj še nekaj povem. Ne le da je gerdo viditi sajastih Ione, pa tudi v njih krop dalj časa ne zavre, tedaj je več kurjave treba. Saje so nasledek slabo napravljenih peči in ognjišč, ker niso druzega, kakor ogeljc, ki ni mogel s kiselcom se zediniti v ogeljno kislino, to je, ker ni mogel zgoreli. Zgorel bi pa bil, ko bi zrakovi tok proti ognju bil močneji. Saje vodijo le počasi gorkolo, ki pride tedaj težje do vode v sajastem piskru, kakor v očejenih posodah. Ker voda toliko poprej vre, kolikor manj jo zrak tlači in ker zrakovo tiščanje ni povsod enako močno, sledi iz tega, da gorkota vrele vode tudi ne more pov­ sod enaka biti. Kolikor bolj visoko gremo na hribe, toliko manjši je zrakov tisk, kar je za popotnike vča­ sih kaj neprijetno in kar je tudi vzrok, da se na vise­ čih hribih glas ne sHši tako daleč, kakor po nižavah. Zalo bi pa tudi voda, ki bi jo verh Grintovca zavreli, ne bila tako vroča, kakor vrela voda, na priliko, v Kamniku. Saussure je skusil, da verh naj višega hriba « v Evropi, na Montblanc-u, ki je 14.800 čevljev visok,, voda že vre pri 67,5" R., da je tedaj za več kot 12" R. manj vroča, kakor vrela voda na ravnem. Učenim je znana zveza in odvisnost vrelinca od zrakovega tiska, zato so tudi v stanu, da iz gorkote vrele vode pre- rajtajo visokost hriba. Za to ni druzega treba, kiikor verh hriba vodo zavreti in z gorkomerom njeno gor­ kote zmeriti. Tak gorkomer mora bolj na tanko narejen biti, kakor navadni, daje mogoče, majhene dele ene stopinje na tanko zmeriti. Iz natanko merjene gorkote vrele vode se prerajta razpenljivost vodnega para priti gorkoti, kleraraz- penljivost je vselej tako velilia, kakor zrakov tisk. Potem ni težko, visekosl hriba prerajlati, ker je tudi znana odvisno.st zrakovega tiska, ki ga kaže barometer od visokosti kacega hriba. To je res, da na visocih hribih vre voda pri niži gorkoti kakor na ravnem, pa zavolj tega vendar ne zavre raje, ampak še težje, ker je na visocih hribih zrak veliko tanjši, to je: ker ga je v gotovem prostoru manj, kakor na ravnem. Ker ogenj ni nič druzega, kakor kemijsko zedinjenje zrakovega kisleca z gorljivim lesom, ker se dve snovi le v gotovi meri zedinjale, sledi iz tega, da je za gotovo mero lesa tudi gotova mera kisleca potrebna. Zalo je na visocih hribih treba, da se več zraku spravi k ognju, da tako zlo gori, kakor bi v enacih okoljščinah gorel na ravnem. Tedaj ne le da vrela voda ni tako vroča, ampak tudi les neraje gori na vi- sočinah. Zato se pa morajo meso in sočivje veliko dalj kuhali, da se dobro prekuhajo. — Naj viši kraj v Ev­ ropi, kjer še stanujejo ljudje, je samostan na hribu „Veliki Bernhard" na Švicarskem. Ta samostan sloji 7476 čevljev nad morjem. Tu vre voda že pri 73 8** R. gorkote, in zavolj tega se mora meso več kot 5 ur kuhati, preden je dobro prekuhano. To je velika težava za menihe, ki morajo les tako deleč od spodej gori nositi. Ti menihi storijo veliko dobrega človeštvu s tem, da iščejo popotnikov, ki jih je noč na samotni cesti pre­ hitela, ali ki so od mraza in lakote premagani v snegu obležali, ali ki jih je plaz zasul. Mythologicne drobtine. (Po narodnih pripovedkah naznanja Dav. Terstenjab.) O pšenici. Po veri paganskih Slovenov je bila pšenica symbol rodovitnosti. Po Pohorju sem našel navado, da se med gostijsko večerjo s pšenico napolnjena skledica gostem podaja , iz klere nekoliko zernic vzsmejo, ter jih pred ženina in nevesto potrosijo. Enak običaj se nahaja tudi pri moravskih Podlužakih (Nork, Sitten und Gebräuche der Deutschen, str. 187). Tudi pri zi­ dovih je bila navada, da so nevesto, ko jo je ženin okoli „chuppaha" (Brautbett) vodil, s pšeničnim zer- njem potr ose vali in kričali: Pomnožite se!—Ravno tako posipljejo nevesto in ženina, kedar k poroci gresta z zernjem tudi na Ruskem (glej Schwenk, Mylhol. der Slaven, str. 361). O homaijici ali rahnjaka. O homuljici (Donnerkraut, Hauswurz) se pripo­ veduje, da v tisti hram, na kterem ho m ulj i ca raste, nikdar ne udari. Tudi pri Nemcih je vuhnjak bil posvečen bogu groma Thunaru, Donaru; zato se tudi veli Donarbart, barba Jo vis, (Wolf, Zeitschrift für * deutsche Mylh. I., 445). Že na drugem mestu sem rekel, da se je eno slovansko božanstvo ognja velelo Homan, in da je homuljica brez dvombe dobila po tem božanstvu svoje ime. Tudi Nemci zelo čislajo to zel (glej Rochholz, Schweizersagen 2, 202). Slovenski mladini. Vsi izobraženi narodi so si vzeli za podlago na­ rodne omike starodavno klasično literaturo; zajemali so iz tega vira pa delali vsaki po svoje; na ognjišču kla­ sične literature so se greli ter si jačili ude za samo­ stojno delavnost. Nujmo tudi mi Slovenci tako! Sedanji čas vse vpije: naprej, naprej! To se pa more zgoditi ler s tem pogojem, da imamo krepkih in zmožnih, pa volj­ nih delavcev. K delu pa se je treba vaditi že od mia-' dih nog, toraj slovenska mladež, ti nada domačega na-^,, roda! delaj in se uri, da boš zmožna ob svojem času opravljati svoje naloge. Mladost je čas vaje. Zapomni si besede madrega Horaca, ki pravi: „Oui studet op- tatam cursu contingere metam, multa tulit fecitque puer, sudavit et alsit, abstinuit venere et vino." (adPis. 412.) Rada in obilno prebiraj umotvore starih Gerkov in Rim­ ljanov v izvirnem jeziku, navzemi se krepkega duha, ki ti veje iz njih, uči se pri njih jezikove kra­ sote, globokih misli in natanjčnih izrazov, logične iz­ peljave pa neomigljivega rodoljubja. Obzor se ti bo širil, um se bo bistril in serce ogrelo in nevedama se boš navdihnila krepkega duha; potem pa tudi zmožna postaneš obdelovati domače polje. Pred pa si zasadi zdravih divjakov v vertič. Delaj po izgledu umnih Rim­ ljanov, ki so si prisvojili, kar so našli zase sposobnega in rabljivega pri Gerkih, — to je, —beri in prestavljaj stare klasikarje. Vem, da prevodi niso pervi namen literature, niso neogibljivi pogoj izobraženja, pa so vendar zna­ menje in priča znanosti in izurjenega uma, so plod omike. Prepričan sem, da prevodi nam dajejo le po­ jem in zapopadek izvirnega umotvora, ne pa oblike in tistega eteričnega duha. Res je, kakor pravi Rosseau, da so prevodi enaki prestiri (Teppich) narobe, ali pa Hegel : „Die Uebersetzungen gleichen den nachgemach­ ten Rosen, die an Gestalt, Farbe, etwa auch Wohlge­ ruch den natürlichen gleich sein können, aber die Lieb­ lichkeit, Zartheit und Weichheit des Lebens erreichen jene nicht," Ravno tako res je pa od druge strani, da so iz- verstne prestave starih klasikarje v zercalo, ki nam kaže stopnjo narodne omike, kajti več ko ima narod dobro prevedenih umotvorov, veča mu je zavest, da ima iz- verstnih mož. In rekel bi, da ima prevajanje več ve­ ljave in važnosti za tistega, ki dela prevod, kakor za unega, ki ga bere. Prestavljavec je navezan na tvarino, mora misliti, kako bo prišel originalu do živega, in kako bo v domačem jeziku ravno to povedal; mora oba jezika temeljito poznati, mora paziti, da mu ne splavi izvirna živahnost umotvorova ; in tako si bistri um iii jezik se mu gladi. To pa mu dohaja v prid pri samo­ stojnih izdelkih. Toraj se mi zdi, da bi bilo prevajanje za mladež koristno opravilo. Terjati ne moremo in tudi ne sme­ mo, da bi bila mladež čisto godna in zrela za izvirne izdelke, kjer se le prerada nekako pomehkuži ter v nekako poveršnost brez resnobnega jedra zaide, ali pa se verze prenaglo na erotične livade. Ko je pa vidila in občutila v starodavnih umotvorih tisto lepo harmonijo med umom in domišljijo, primerjene in čversto izražene oblike, nekako naravno priprostost pa neomahljivo ener­ gijo v djanji in pisavi, začne tudi resneje misliti, se poprime raje resnobnega dela in značaj se ji jame raz­ vijati in jačiti na stalni podlagi. Rimska resnobnost in krepkost, pa Gerška nježnost in obširnost ste naj bolj ugodne: navdihniti in krepiti serce mladenčevo. K temu pa pripomore prestavljanje veliko, ker se mora pre^ stavljavec več časa s tem pečati, misliti semtertje in original dobro razumeti ter ga čisto douzeti, da ga izrazi po domače. Zato je pa tudi prevajanje že v tem obziru silno važno in koristno (um se ti brihti). In tudi, kakoršnega duha se je navzel človek v mladih letih, v tacera bo delal v možki starosti; kar mu je najbolj pri sercu, bo tudi razodeti hotel — česar serce kipi, jezik govori, pravi prigovor — prizadeval si bo za tanjko občutjenje reči', za krasne misli priuierjenih izrazov najti; po tem tacem se bo mikal tudi jezik. Tedaj je tudi v tem obziru prevajanje važno (jezik nam mikaš). V tih obzirih se mi prevajanje osobito važno zdi, kajti mladež mora delati, pa po svoje, primerjeno močem. Najbolje delo zanjo je tako, ki bo podlaga prihodnemu delu, ki ima truda pa tudi vnetila, in to so ravno stari klasikarji. Tudi tukaj veljajo Horacijeve besede, čeravno jih je izrekel v nekaj druzem pomenu, rekoč: „Sumite materiam vestris, qui scribitis, aequam veribus, et versate diu, quid fere recusent, quid valeant hu me ri." Dalje je tudi gotovo, da izverstni prevodi množijo domačo literaturo. Poglejlno le na Nemca Vossa, ki je s svojim Homerom kakti v hipu napeljal nemško pes­ ništvo na drugo gladkejšo stezo. Obernil je pozornost od malenkosti na krasne tvarine. Učil se je pri starih Gerkih, da zahtevajo krasni predmeti, uzvišene misli krepke in primerjene govorice. Učil je druge, kako naj tehtne pojeme v kratkem izrazijo. Doveršil in izpeljal je nemški heksameter, kterega so sicer rabili že v 14. veku, pa ga še Klopstok ni popolnama imel; nemški heksameter je dobil še le po Vossu stalne pravila. Že pred je prestavljal Homera Burger, toda v jambih, Bod- mer ga ni prav razumel, Voss pa je pokazal pravo pot prevajanja. S svojim Homerom si je pridobil neminljivo slavo in veliko je pomogel nemški literaturi. Naj še pristavim, kar pravi prof. Bonitz o dobrem prevodu: „Und wird der homerischen Dichtung auch der Blüten­ staub abgestreift durch Aufgeben der Klänge des Ori­ ginals und Uebertragung in eine andere Sprache, so bleibt doch ein gesunder Kern wahrhafter Poesie so unvertilgbar, dass jedes der Kulturvölker der modernen