MED KNJIGAMI
MILAN SEGA, DEČEK S PIŠČALKO. Milan Sega je v svoji zbirki novel Deček s piščalko segel po motivih iz svoje mladosti, vendar v njej ni iskal dinamičnih dogodivščin, ki bi bile lahko jedro posameznih zgodb, pozornost je posvetil predvsem intimnemu doživljanju, ki so ga zunanja dogajanja izzvala v otroku. Naslikati je hotel verno podobo tistega malega sveta osamljenega otroka, njegova sanjarjenja in drobna meditiranja, kot ga je doživljal v letih svojega otroštva. Vsemu temu pa zna Šegov otrok sam poiskati meje; celo sanje so prilagojene nekemu nedoločenemu vzorcu pravljic, vse velike želje njegov otrok zaustavi že v sebi, ker je preveč odrezan od zunanjega sveta in zato do
367
njega preveč nezaupljiv. Otrokove želje pa so lahko vezane le na zunanji svet. In v ta neznani svet tiplje Šegov otrok, išče v njem dobrega in slabega, postavlja med obema pojmoma meje, spoznava ljudi okoli sebe, jih na svoj otroški način razgalja in tudi tu začenja ločevati dobre od slabih. Prvi otrokovi samostojni koraki v resničnost nujno morajo biti zvezani s svetom, ki je otroku najbližji in ga v celoti označuje izrazit pravljični element. Resničnost je zanj pravljica in v svetu, ki ga spoznava, hoče iskati sledove te svoje resničnosti. Ko se otrok zave samega sebe, ko prvič spozna svojo zmoto, v njem nujno pride do preloma. Odslej bodo njegovi koraki previdnejši, in če si včasih še zaželi nazaj starega sveta, že ve, da to ni več mogoče. Spozna se z resnično igTo življenja in ve, da se bo moral iz nje reševati sam.
S tem spoznanjem se tudi konča prva polovica knjige, ki bi lahko predstavljala zaključeno celoto. Črtice (Pravljica, Obrazi, Sneguljčica, Srečanje s smrtjo, Igra) so sicer same po sebi popolnoma samostojne zgodbe, po notranjem osnovnem dogajanju pa so med seboj vendar tesno povezane. Urejene so tako, da se med seboj dopolnjujejo, v zadnji pa otrokov notranji razvoj doseže vrhunec. Tu se je njegovo razmerje do resničnosti spremenilo; vstopil je v svet odraslih ljudi, se prepoznal kot samostojna osebnost in v sebi zavrnil njihovo moralo.
Kakor je prva polovica knjige neposreden zapis, tako pa je druga polovica (Potovanje skozi mladost, Vrtiljak) retrospektiven pregled nekaterih v spominu še živih mladostnih doživetij. Celoto zase bi lahko predstavljali tudi ti dve noveli, vendar pa je tu razlika med njima večja kot med črticami v prvem delu tnjige. Predvsem v oblikovnem pogledu snuje avtor novele s popolnoma drugih izhodišč kot črtice. Izogiba se neposredne pripovedi. Kot zrel človek se Šegov junak vrača v kraje svojega otroštva, podoživlja tiste drobne dogodke, ki so takrat usmerjali njegovo duševno rast in dozorevanje. Vrnitev predstavlja v junaku prelom z določenim načinom mišljenja in življenja nasploh. Razumljivo je, da ta odločitev v junaku ni bila lahka, prej se je moral soočiti s samim seboj, moral si je razjasniti bistvene vzroke svojega prejšnjega bega, umika iz centra, pa naj so bili le-ti čisto osebne, ljubezenske narave, ali pa ga je privedlo do tega življenje samo, predvsem tiste njegove zakonitosti, ki se jim ne moreš upirata. Kompozicija novele (Potovanje skozi mladost) je taka, da poraja v bralcu vse te občutke, dokler ne pride v zadnjem poglavju, celo v zadnjem odstavku do katarze. Odnosi med osebami v noveli nam postanejo jasni. Nujno seveda včasih pride do kompromisa, ki pa mu ne moremo ugovarjati. Življenje je tako in nesmiseln bi bil odslej vsak boj proti temu, kar nam samo narekuje.
Zadnja novela v knjigi (Vrtiljak) je samo še epilog. Dečka s piščalko ni več, je samo še utrujen, razdvojen človek, brez jasnega cilja, prepuščen toku. Ostala mu je še Sneguljčica, tiha in oddaljena, pa vendarle vedno prisotna. Ostala je, da bi mu nadomeščala izgubljeno mladost in mu pomagala, da bi odslej gradil na doživetjih svoje mladosti, da bi ne šel slepo mimo njih.
Glavna značilnost in tudi odlika knjige Deček s piščalko je njena enotnost in urejenost. S tem je povezan tudi značilen intimen ton, ki preveva vso knjigo. Za vsakim stavkom slutimo avtorja samega, njegovo lastno otroštvo in z njim pronicamo v najskritejša področja otroškega sveta. Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prika-
368
369
zano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati.
Seveda knjiga ni tudi brez hib. Tako izzvene črtice na nekaterih mestih skonstruirano, dialogi v njih so nenaravni in narejeni. Pisateljev pristop do otroka je, vsaj v osnovi, včasih preveč intelektualističen, odmaknjen od otroškega naivnega dojemanja stvari in pojavov v svetu. Vsekakor pa te hibe ne zmanjšujejo bistvenih kvalitet Šegove knjige.                Jože Prešeren