«lien) in pri zadigrah (Posthidieii) sc smejo orgle glasneje oglasiti. —
K zadnjem še nekaj od orgel in orglodelcov. Velika dobrota in lepotija so cerkvi dobro, primerne orgle. Slabe orgle pa je nadlega poslušavcom in orglovcu in vsim skupaj. Zakaj, slabe orgle spridijo orglovca, pevca in poslušavca. Dobre orgle so liste, ki imajo 1. polni in naravni glas; 2. ki imajo prave in primemo zverstene spremene, da ne cvilijo, pa tudi ue hruše čez mero; 3. ki so dobro in čisto uglašene; 1. ki se lahko in mehko igrajo, in 5. ki so terdnega, obstoječega glasa, da se ne spremenjujejo in nc kazijo pri vsakem vremenu in času. Naj bi tedaj soseskini in cerkveni predstojniki pri napravah novih orgel vse to prav preudarili in se tedaj po modrih in dobrih orglodclcih ogledali. Veliko orglodelcov je, ki svojo reč lc slabo razumijo ali razumili nočejo, in ledaj veliko slabih del okoli razšejejo. — Ni tedaj dobro cerkvene orgle vsakemu pervemu mojstru zaupati. — Na Krajnskcm imamo zdaj tri prav izverstne orglodelce, ki so sc že tu in tam s svojimi izverstnimi deli prav dobro priporočili. V Ljubljani je g. Ferd. Matihorski, v Kamniku Prt. Rumpel, in v Podbrezjah blizo Kranja samouk Prt. Roje, ki imamo žc precej dobrih orgel od njega. Imenovani mojstri se lahko vsim Slovencem za nove orgle priporoči. — Da pa nove orgle dolgo v dobrem stanu ostanejo, mora pa (udi orglovec po svoji moči za to skerbeti. On mora varovali, da kaj nevarnega do njih nc pride, postavim mokrota, prall i. I. d., posebno se morajo pa k orglam varovati vsi inojstri-skazi, kteri večkrat veliko škodo napravijo, ki se popraviti nc more.	A. Praprolnik.
Narodski ob i taji v Žcle/.uiUalt. VII. Velikonočne veselice.
(Dalje)
Fatbe igrajo navadno prav majhiui olroci. Zuicd igrujočih se odberejo trije; eden jc „prodajevcc" drugi „aiigclj* in Irelji „slari volk." — Vsi drugi sc vecdejo na kako klop. Zdaj se „angclj" in „stari volk" odaljila, „prodajevcc" pa vsakemu igra-
jočcmu tiho na «ho pove, ktera farba da bo on n. p. ti si crdeča, ti modra, ti rumciia, li zelena, ti čerua in ker so olrokom skoraj le edino imenovane farbe znane, igrajočili pa je navadno veliko, jim potem „prodajcvec" se da druge imena, ktero pa ludi za farbe veljajo, n. p. .Matere božjo čeveljčki," Matere božje uhani, „Jezusov plašček ,* Jezusov kolterč i. t. d. Koje „prodajvec* vsakemu povedal, ktera farba daje, naznani „angelju* in „staremu volku," da je vse v redu. Zdaj so približa „angelj" in pravi:
Cingnlin , cingnlin.
Prodajevec: Kdo je?
Angelj: En angelj.
Prodajevec: Kaj bi rad?
Angelj: Farbe.
Prodajevec: Kakošne larbc?
Angelj: Kakošne pa imate?
Prodajavec mu zdaj imenuje farbe, ker pravi: Imam te in le, dokler mu vsili no pove. Zdaj „angelj« pove, ktero farbo imeti hoče in „prodajevec" pravi: Zbori si jo. Zdaj si zbera; ako pravega zadene, ga pelje saboj, ako pa ne zadene pravega, gre prazen. — Zdaj se približa „.stari volk" in pravi:
Hum bum, bum bum.
Prodajevec: Kdo je?
Stari volk : Kn stari volk6 in potem se sprašujeta ravno tako, kakor poprej z „angeljcm." — Nazadnje si zbera, kakor poprej „angelj* farbo; če pravega zadene, ga pelje saboj, če nc, pa prazen odide. Tako se verstita „angelj* in „stari volk" tako dolgo, dokler vsili farb ne poberete. Da pa otroci rajši vidijo, da jih „angelj" pokupi, kakor pa „stari volk," je gotovo. Smešno je viditi, kako „angelju" medtem, ko farbe zbera, marsikateri z očmi miga, češ, jaz sim; med tem ko se lakrat, ko stari volk zbera, vsi prav resnobno deržijo. Ko so vse farbe pobrane, potem pa se tehtajo. Dva močnejša se spriineta za roke, la pa, ki im:» tehtan biti, se jima čez roke nasloni. „Stari volk* pa kleči pred njim na tleh in ga moti, ker prav gosto v vanj šepta: „Kača, kača z uosa leze." Ce se tehtani nc da zmotiti, da bi se smejali začel, gre potom v
nebesa, če ga pa .smeh posili, gre v pekel. Tako se do zadnjega tehtajo, in dasiravuo so Ic igrali, vender iiiso nič kaj pri volji, kteri so v „pcklu." — Tako je igra končana.
(Valje stedi.J
Resnična povest od prav pridnega šolarja.
Hišni učitelj. Leta 1828 sem dobil u poduk mestnega fantiča, po imenu Jozcka, kije bil še Ic 5 let star. Njegovi pobožni in pošteni slami, kojim je sreča in blagost otrok globoko pri sercu bila, so želeli svojega bistroumnega sinka tudi u javno šolo pošiljati, tode vodja imenovane šole se močno brani, toliko mladega otroka, ki postavne starosti šc ni doveršil, med javne učence vzeti; šc clo učitelji se tej sprejelbi godernjaje opoverajo, rekoč: «Kaj pa bomo s takim otrokom počeli? ali ga hočemo pestovati? O, to ni naše delo!" Po dolgi prošnji občno spoštovanega očeta je bilo vender dovoljeno njegovemu mlademu sinku tudi u javno šolo hoditi. Iz med 150 pervakov spodnega oddelka je bil Jozck naj mlajši in naj manjši. Pa lejte! ni še clo osem tednov preteklo, že ovi (tuli) mali učenec vse svoje součcncc u vsili predmetih očividno prekosi, pa ludi vsim lep izgled iskrene marlivosti, modrega obnašenja in prav spodobuega zaderžanja kaže. Otroci! recti smem: .Mrli Jozek jc zvesto nasledoval presvetega miadenčka Jezusa, ker je njemu podobno odraščal, ue Ic na starosti, ampak ludi na modrosti in ljubeznivosti. Zatc-gadčl ga jo pa tudi vse rado imelo, učitelji, součcnci, posebno pak njegovi slariši in jaz, njegov hišni učitelj.
V treh letih jc mali Jozek, ravno ko osmo leto svoje starosti doverši, žc vse tri razrede nemške šole slavno dokončal, in vsako leto pervo šolsko plačilo prijel.
Ko sera jaz tega pridnega fantiča jako dobro, modro in jasno glavico, zavolj poklica svojega stana drugemu učitelju izročili moral, jc on šc perve lri latinske šole obiskal, z ravno tako slavo in takim uspehom kakor poprej u nemških uČivnicah. Potem ga jo oče, premožen tcrgovavec u. L., dal (eržlva učiti, pri kterera mu, kolikor mi jc znano, dobro gre, in da mnogo jezikov govorili zna.
Enega due pride mali Jozck, ko je ravno sedmo lelo nastopil in v drugem razredu nemške učivnice bil, po ziini ves snežen na klobuku in na plajsu iz šole, in komaj v sobo stopivši začne tožiti, rekoč: Gospod učitelj! u naši učivnici so gol vsi otroci — lejte, komaj smo čez šolski prag stopili, in že so j<5li moji otroški součcnci jeden drugega v sneg potiskovali in kepati; tudi meni jc marektera na herbet in na glavo priletela, zato sem ves