263 Poučni in zabavni del. Potopisne črte. Iz Ljubljane v Ljubljano. Spisuje Jos. LeviČnik. (Dalje.) O madjarski lojalnosti, bolje: nelojalnosti bi se dalo, žal! pač še mnogo govoriti, pa — pustimo stvar, ker stanja mi itak ne bomo zboljšali, ali pa predrugačili. A nekaj vendar le nečemo zamolčati, kar nam kaže prav očividno, da se Madjari svoje preteklosti prav čisto nič, prav za las ne sramujejo. L. 1891. smo v „Slov." ravno pod naslovom: „Madjarska lojalnost" brali med drugim: „Kakor mnogi drugi narodi, tako so priredili tudi Madjari letos" (1891., in kdo ve, če morebiti ne ravno hr- \atski razstavi v Zagrebu nakjub) „nekakšno arheloško razstavo. Ali v tej razstavi niso bili izloženi predmeti iz prazgodovinske dobe, nego specijalno predmeti iz leta 1848., ki spominjajo vsi na ogersko revolucijo, ter je to prava revolucijonarska razstava. Za kakšnega čudaka, kakor so Angleži, je to seveda že nekaj, ali za ostalo občinstvo je gotovo brez vsake vrednosti. Koga zanimajo podobe Košuta, katerega Ogri tako proslavljajo brez pravega pomena. Je li on kaj stalnega storil za Ogersko ? Je li vreden renegat, kakor je bil Košut, da se proslavlja? Košut, rojen Slovak, ni zatajil samo svoje narodnosti, nego je celo grozno preganjal Slovane, zveste ogerske državljane ter hotel Hrvatsko zbrisati z zemljevida in potopiti jo v madjarskem morji. On se ni pregrešil samo kot upornik proti svojemu kralju, nego tudi kot nasilnik proti svojim sodržavljanom. Nikjer na svetu ne bi takega moža proslavljali, nego samo na Ogerskem je to mogoče, kajti to gre v prilog tudi današnjej ogerskej proti na-rodnej politiki." „Med različno razstavniško šaro, ki spominja na revolucijo, so tudi pisma puntarskega generala Gorgeja. Znamenito je ono, v katerem pozivlje avstrijskega zapo-vednika trdnjave budimske, Hencija, da se uda s svojimi Hrvati; kajti če jih vjame žive, dal jih bo vse postreliti, kakor tudi njegovo (general-Hencijevo) vjeto rodovino. Kaj značilno za vodje madjarske revolucije je to pismo; ali tudi ono zapovednika Hencija, v katerem imenuje Gorgeja izdajico in nezvestega vojaka. Čudno, da so Madjari izložili to pismo, ki jih vendar tako sramoti. Ali najskrajnejša drzovitost je to, da so se upali na beli dan z ono listino, s katero so proglasili 14. aprila leta 1849. vladarski rod Habsburški kot nepostaven za Ogersko, ki se ob enem razglaša za popolnoma samostalno izborno državo. Na tej listini so podpisi nekaterih še sedaj živih ogerskih magnatov. Tudi so v tej izložbi proglasi, s katerimi iščejo Ogri svojega novega vladarja. A za nameček je še tudi izložen proglas z dne IG. junija 1. 1866., po katerem je bilo generalu Vetter-ju dovoljeno od kralja pruskega, da zbira honvedsko vojsko proti cesarju avstrijskemu, če vse to pomislimo, potem moramo pritrditi, da je ta izložba razžaljiva bila ne le za vladarsko hišo, ampak tudi za vse nemadjarske narode na Ogerskem." Po ravno opisani razstavi soditi bi poslednjič Madjari še kmalu jeli trditi, da so bili oni 1. 1848. in 1849. v pravici, ostale avstrijske dežele s presvitlem vladarjem vred pa v krivici. To so nekako pokazali oni že s tem, ker so že leto poprej (1890.) v Aradu postavili in razkrili spominek trinajstorici tako zvanih „narodnih mu-čenikov", ki so bili dne 6. oktobra 1849. 1. ondi štirje ustreljeni, deveteri pa obešeni. Bili so pa to takorekoč kolodvoji madjarske puntarske vojske, vsi poprej nad-častniki v c. kr. vojni. (Za ime enega se še dobro spominjam, ki se je vojskoval popred na Laškim proti on-dotnim puntarjem; med vojsko premeščen je bil na Oger« sko, tam pa je sam vstopil v puntarsko vojsko in postal eden izmed poveljnikov. In ta je bil rodom celo Hrvat, 264 tedaj narodski odpadnik a la Košut.) Ker leži slučajno „Slovenija 1. 1849. list 33." pred manoj na mizi, lahko bi navedel vse te nesrečne žrtve madjarke vstaje po imenih in starosti, a, — opustim naj to; povem naj le, da so bili oni poprejšnji: 1 c. kr. polkovnik, 3 c. kr. majorji, 6 c. kr. stotnikov, 2 c. kr. nadlajtenanta in 1 lajtenant. Vse te obsodbe so se bile sklenile od c. kr. vojaškega sodišča v Aradu dne G. oktobra 1849 , in se zvršile, kakor je o vojskinem času običajno, koj taisti dan. Madjarom so pa to zdaj „narodni mučeniki". Bog varuj našo milo in ljubo Avstrijo za vselej takih preža-lostnih dogodkov! Hodeč po reških ulicah srečeval sem mnoge vo-jake-pešce. Nosili so sicer uniformo ogerske infanterije, a govorili so hrvatski. Radovednost moja dognala je kmalu, da je to polk Jelačič-ev, sostavljen iz prejšnjih otočanskih in likanskih graničarjev, tedaj jedro starih utrjenih hrvatskih junakov. Zvedel sem pa tudi, kako Rečani za ta polk prav čisto nič ne marajo. Se ve: da bi bil to polk kakih pristnih Mažarov! Kako bi pomagali še oni širiti madjarščino po Reki; v krčmah, v pro-dajalnicah, pri rokodelcih moralo bi se znati in govoriti kolikor toliko madjarski; na javnih prostorih, morda še v cerkvi (vsaj od časa do časa) čulo bi se madjarski, število Madjarov bi s prihodom njihovih vojakov kar hipoma zdatno naraslo; — res škoda, da so misli in ukrepi vojnega ministerstva na Dunaji vsa drugačne, kot zagrizenih reških Madjarov. Povedalo se mi je namreč, da se je od nekih strani že tiščalo na to, da bi se polk Jelačič-ev premestil iz Reke, a na Dunaji nečejo o tem nič slišati. Že morajo vedeti zakaj! — (Kot mali dostavek k ravno navedenemu naj povem še dogodbico, da je bil 1. 1891. stotnik Uželac imenovanega polka pozval ogerskega državnega poslanca Ugrona, znanega širokoustneža, na dvoboj. Kakor je znano, ve namreč ta mož o raznih prilikah mnogo govoriti, in tako je bil obesil tudi neki čisto privatni pogovor Uželačev s svojim tovarišem, tudi stotnikom, v Budimpešti na veliki zvon. A poguma, dvobiti in pomeriti se s hrabrim graničarjem, mož ni imel. Izgovarjal se je baje, da mu tega ne dovoli dotični klub. Gotovo bi se bil on poskusil s Uželačem, ko bi se mu ne bile tresle hlače in se ne bil bal za svojo zdravo kožo. O tej aferi je šel o onem času velik šum po hrvatskih in madjarskih časnikih, ime Uželačevo pa je bilo prišlo vsled tega pri Hrvatih in tudi v vojaških krogih na zelo dober glas.) (Dalje sledi.) - T - ¦ I II------ T II -¦ "I III I I II I .