uprava »Slov. narod, gledališča".
Ureja Antun Ivanovič-Mecger
ZRNJE
Stcv. 23.
Mariborski kulturni vestnih.
ll.lf.19ZI.
Sphinx.
Angleški zložil Oskar Hilde, preložil Al. Henkovlč. (Dalje.)
Kaj labirinta je terna, zapoj, in kaj ti bil je bik, kateri biva v njem dvolik, kako si v templu k njemu Šla.
Ko rdeči Ibis je boječ frfral skoz purpurni hodnik, da jek je vzbujal smrtni krik, in z mandragore se ječeč
ulivala je rosa zla, ko silni leni krokodil je solze sluzaste cedil iz ozkega mu ribnika,
in ko mu prekipel je srd, si strgal na en sam ugriz s telesa biserjev je niz, nazaj šel v Nila val je strt.
Ko žrecem ti ukradla si modrasa, in ga divja slast
Kdo ljubil te je, sle užgan? Kdo je pohoten padel v prah, drhteč ti ležal pri nogah? Kateri tvoj je bil liinan?
Ti obrovski je močerad sledil skoz trst, polžek kot led ? Na ložko tvojo našel sled hotljiv je zračni lev krilat?
Se je primajal iz megle konj nilski, silen, zavaljen?
In zunaj lusknat, neukročen v strasteh se vnemal je za te?
Ni li Himero, zlo pošast ognjenih glav, iz grobnice zvabila Licijanove do tebe grozepolna strast?
Ujela si iz ambre pen in vlekla v tempeljnov ga kot,
ti dala krempljem je v oblast, da tajno ukrotiš pohot, ti kletvi njih zapadla si? Nerejčka, kft jc kot stek
steklen?
K Sidoncu te je vedla pot, ki videl jih je in mu znan je dobro bil Leviathan,
Leviatlian in Behemott?
In kadar solnce je zašlo, si k sinu šla Atijopije, ki bolj ko kremen črno je in gladko vroče mu telo?
(Dalje sledi.)'
vaio vratina:	Hermann	Sudermann.
(K uprizoritvi »Tihe sreče11.)
Ni se še dobro polegel vihar literarne vojske, ki jo je povzročil Oerhart Hauptmann z uprizoritvijo svoje naturalistične drame rPred solnčnim vzhodom11 v Berlinu dne 20. oktobra 1889.
še je tlela žerjavica ogorčenja in navdušenja za in proti možu, v katerem so videli eni svojega Mesijo, drugi pa skrunitelja taliji-nega hrama, ko se je pojavil drugi mož in iznova razburkal gledališke duhove. Bil je to Hermann Sudermann, katerega ime so spočetka mnogi imenovali v eni sapi s Hauptmannovim, misleč, da imajo opraviti z znamenitim možem nove naturalistične struje, a se je kmalu izkazalo, da si je od te nove umetnosti privzel samo to, kar je imela za oder praktičnega, sicer pa se je prila-odil okušii široke publike in ravno to mu je največ pripomoglo o naravnost senzacijonalnega uspeha. Dne 27. novembra 1889. (mesec dni za Hauptmannom) so uprizorili v Berlinu njegovo prvo igro „Častu in čez noč je postalo njegovo ime popularno slavno si ne upam zapisati, četudi je od tedaj naraslo števifo njegovih knjig za celo biblioteko, izmed katerih so posamezne doživele kar po sto do poldrugsto izdaj. Znal je pač spretno izrabiti razpoloženje in je, kakor pravi Rudolf KrauG čisto dobro, sprejel od nastopajočega naturalizma ravno dovolj, da je izgledal najmodernejši, ob enem pa vpletal v svoja dela toliko romantike in sentimentalnih elementov, da se je čutila publika neprestano prijetno žgačkano in nje literarni želodec je imel občutek, da uživa še vedno svojo staro priljubljeno hrano iz časov Kotzebue-ja in Birch-Pfeifferjeve. Pri vsem tem pa se mu je vedno iznova posrečilo spraviti napredne socijalne tendence s filistersko moralo v najlepše soglasje, pravi dalje Krauli.
Dramatsko tehniko obvlada Sudermann z nenavadno spretnostjo. Eksponira sijajno in vodi brez nerodnih ovinkov naravnost v situacijo, in značaje gradira in priostruje mojstersko, zna vzbujati interes in napetost do zadnjega hipa ter ispreša iz svojih snovi vse oderske efekte do zadnje kapljice.
Teh zmožnosti gotovo ni podcenjevati, zakaj to so nujno potrebne lastnosti velikega dramatika. Če pa so s temi zmož-
Ko v mraku v sivi nilski val, ki drazega je blata poln, je plaval spešno čoln na čoln, ko netopir je frfotal
čez tempeljna podstrešni svod. ko svet poplavljeni okrog razdeljeval nasip je mnog. si ti se splazila odtod?
nostmi poeliške imponderabilije v nesoglasju, potem je posledica navadno preobloženost z grobimi in kričečimi zunanjimi efekti.
Jako torej Sudermann ni postal Mesija moderne nemške drame, temveč le eden onih oderskih korifej, ki se pojavijo skorai v vsaki perijodi ali komaj da prežive svojo lastno dobo. Nieeovi uspem so mu nesli milijone, ali njegova umetniška pot ea ni vkljub vsemu resnemu trudu vedla navzgor, saj se njegove no vejše stvari ne morejo več kosati s prvimi deli. Vkljub temu ie vsak nov Sudermann dogodek v sezoni.
„Srečo v zatišju" (komedija resignacije) so igrali prvič II. novembra 1895. v dvornem gledališču na Dunaju in spada med Sudermannove boljše stvari.
Literatura o Sudermannu: Waldemar Kamerau: Sudermann trne krit. Studie. Magdeburg 1899. Henri Schon: Sudermann Počte dramatique et Roinancier. Pariš 1904. Ida Hebrod: Sudermann. ume Studie. Stuttgart 1907. Karl Knortz: Sudermanns Dramen. nalle 1908. H. Sudermann: Ein Wort zur Abvvehr. Berlin 1903. A. Dennecke: Goethes politisches Drama und Sudermanns Ko-modie „Der Sturmgeselle Sokrates“. Heinrich Buldhaupt: Dra-maturgie des Schauspiels, IV. zvezek, Oldenburg & Leipzig 1914
//. Druaovič:
Glasba neomikanih narodov.
Dodatno se moramo .pečati še s to vrsto nacijonalne glasbe, ista je istotako, kakor naša glasba, važen kulturni faktor dotičnega naroda ter hodi istotako pot svojega razvoja. V spevih neomikanih narodov se izraža duševno življenje, veselje, ljubezen, zaničevanje, vojno navdušenje i. t. d. še v veliko večji meri, nego pri kulturnih narodih. Tudi ti narodi se poslužujejo muzikalnih instrumentov, če jim glas k izraževanju čuvstev več ne zadošča. V prvi vrsti uporabljajo v ta namen raznovrstna tolkala. Vsi narodi, stoječi na nizki stopnji prosvete, poznajo bobne, in sicer v. raznih velikostih jn oblikah. Najdemo velike, majhne, široke, ozke, stoječe, viseče, težeče, zamolklo doneče, zvočne i. dr. instrumente te vrste.
Uporabljajo jih pri vsakem važnejšem opravilu. Kot neko Posebnost poznajo še nekatera plemena takozvano bobnilsko go-voiico. Značilnost njihove govorice je, da se pomen enostavnih oesedi izprem in ja s tonsko višino; to se uporablja tudi pri ome njenih bobnilih, na katerih zamore bobnar v besednem ritmu ter
V	značilni tonski višini, posnemati takorekoč govorico. Vsled čredno razvitega sluha in ritmiškega čuta, se more izvršiti razgovor v tej obliki v večjih daljavah. Ponekod poznajo cele orkestre •pikal, in istočasno slivatanje različnih ritmiških vtisov je za uho domačih poslušalcev enakega pomena, kakor pa pojmovanje ■'kordov za naše.
Od drugih glasbil se uporabljajo ponajveč najraznovrstnejše ^'ostavne oblike pihal, strunil in tolkal. Tudi način uporabe teh 'nstrumentov je zelo različen.
Razven rilma je metodija glavno muzikalno izraževalno sredstvo. Večglasnost, v našem pomenu, je še neznana. Omenjenemu tonskemu obsegu stoji nasproti zelo razvit sluh za najmanjše tonske oddaljenosti. Ker se uporabljajo v spevih najsub-tilnejše ritmiške oblike in intervali, katerih naša muzikalna praksa ne pozna, se rie morejo ti spevi z našo tonsko pisavo natanko zapisovati. Oni so izraz hipnega duševnega razpoloženja, vsled česar je velika tonova moč važen faktor pri proizvajanju spevov.
~ x ~	Bernard	Shaw.
(K uprizoritvi „Obrti gospe Warrenove“.)
Z uprizoritvijo „Obrti gospe Warrenoveu, v prevodu Milana Skrbinšeka, stopi irski dramatik Bernard Shaw prvič na naš oder. Rojen pred dobrim polstoletjem je še danes med živimi in je, dasi po letih star, šteti vendar po značaju svojih del k mlajši generaciji svetovnih dramatikov. Danes, ko je socijalni pokret eden najodločnejših nagonov, ki razburkuje človeško družbo, je Shavv celo sila aktualen.
Shavv verjame, da je mogoče človeka in razmerje med ljudmi v človeški družbi bistveno poboljšati in izboljšati, toda potrebno bi bilo, da se gospodarstvo in politika spravita v drugačno razmerje. Da bi se denarniki mogli vzdržati v svoji krivični poziciji, ki jo zavzemajo napram onim, ki nimajo ničesar, pridigujejo moralo dela, ponižnosti in skromnosti. Sami seveda se ne ravnajo po tem nauku in zaduše vsako zdravo, močno vstvarjajočo silo, kolikor le morejo, že v kali. Iz tega razneti se za Shawa vsa lažnjivost, vsa korupcija v človeški družbi, in rešitev vidi le v tem, da se razdele sredstva, ki dajo gospodarstveno moč, pravično med zadruge. V tem smislu je Shavv socijalist.
A Shaw zadobi kot dramatik Čisto posebno noto ravno s tem, da ni te vrste socijalist, ki bi videl v organizaciji mase v državi ideal, ne, nasprotno, njemu je važen le individij. Temu bi morala država dati čim večje možnosti, da se kot individij razvije, a on sam bi m#ral najti v sebi vse one sile, ki bi dale njegovemu razvitku umnejšo pot, kakor je ona, mu od narave same dana. Torej Shavvova vera v silo človeškega duha je velika, največja. V tem se kot socijalist zelo razločuje od vernih materialistov Marxovega kova in kot dramatik od čuvstvenega individualista Wedekinda. Shaw veruje v božanstveno naturno silo v duši posameznega človeka, ki jo je treba predvsem dvigniti, da deluje skupno z vsemi drugimi vnanjimi silami, in ki jf> je treba buditi, če hočemo dati usodi čisto svojo pot. Živi jenska moč, ki je v človeku, naj pride pri vsakem poedincu do ne* omejenega izraza, človeška družba pa se naj preustroji tako, da življenski moči posameznika ne bo treba hoditi po moralnih ovinkih. Ta življenska moč je Shavvu ona duševna sila, ki obsega
vse kulturelne, socijalne in civilizatorične instinkte človeštva. In tako zveni iz Shavvovih del vedno jasna ogorčenost, ko biča na lažnjive morale trhle stebre sezidanočlo-veško družbo in nam kaže, kakšna bi njena socija-listična gradnja morala pravzaprav biti.
Bernard Shavv se je rodil 26. julija 1856 v Dublinu. Začetkom 20. stoletja, ko je slovel Shavv že več ko eno desetletje v Angleški, ga »literarna publika11 tostran Kanala še ni poznala. Pač pa je srečaval oni, ki se je globlje bavil s politiko v socijalno-demokratičnih organih večkrat ime „fabierau Shawa. Koncem prejšnjega stoletja sta izšle v nemškem prevodu tudi dve njegovi veliki študiji o angleški socijalistični stranki fabierov. Da ta mož piše tudi romane in drame o tem se takrat ni vedelo nič. Ali koncem leta 1902 je zasvetila njegova zvezda tudi na literarnem polju. Siegfried Trebitsch, eden mladih dunajskih literatov, ki se je mudil v Londonu in poročal od tam nemškim listom o angleškem gledališču nas je seznanil z Shavvom v prevodih. In pričel se je vprizarjati. In od tedaj je njegov sloves vedno bolj rastel. Danes nam je eden največjih, mogoče ne kot pesnik v toliki meri, kakor Ibsen in Strindberg, gotovo pa kot pisatelj v isti meri! •
Od drugih njegovih del imenujemo tu sledeče: Hinavci, Ljubimec, Candida, Junaki, Človek nikdar ne ve, Gospodar usode, Satanski človek, Prebujenje Blanca Posneta, Spreobrnitev kapitana Bralfboundsčva, Cezar in Kleopatra, Človek in nadčlovek, Zdravnik v dilemi, Major Barbara, John Bulla drugi otok, Kako je nalagal njenega moža, Časopisni izrezki, Androklej in lev i. dr. Njegovo naj novejše dramatično delo je trilogija v veliki zasnovi. Njeno dejanje se razteza od prvih dni človeka na zemlji preko tisočletij v prihodnost. Iz števila njegovih romartov imenujem sledeče: Nerazumna vez. Umetnikova ljubezen, Obrt Cashelja Byrona,
Nesocijalen socijalist.	,
Od drugih del: Ibsenov brevir, Wagnerjev brevir, Eseji, Zakon.
Ha div oj Rehar:
K razvoju slovenske drame.
Slovensko dramatiko je započel oče Linhart z ,,Miciko in n Matičkom11. Skromen je bil ta prvi začetek m zato ni čudno, da je bilo prav tako skromno tudi nadaljevanje. V času, ko so drugi veliki kulturni narodi ustvarjali velika in znamenita dramatična dela, je pri nas zagledal beli dan komaj vsako desetletje po en dramatičen poizkus Toda kdor bi mislil, da mi Slovenci nimamo talenta za dramatiko, ta bi se motil. Za uspešen razvoj dramatične literature pa ni potreben samo talent, potrebno je predvsem tudi gledališče. Tega pa mi Slovenci nismo imeli. Edina pozormca, kjer se je lahko uprizarjala naša drama, je bilo kranjsko deželno gledališče, pa še na tem je bila naša drama samo gostačica, doč.m je bila gospodarica nemška.
\
Komaj novejša doba, doba popolne narodne probuje je izpodrinila iz kranjskega deželnega gledališča nemško dramo ter posadila na njeno mesto slovensko. Kranjsko deželno gledališče je postalo slovensko, nemška drama pa se je morala umakniti v nov lasten dom na Breg. Skoro v istem času pa so pričela delovati tudi po drugih večjih krajih slovenska dramatična društva, iz katerih so se potem razvila osobito v Trstu, Mariboru in Celju nekaka bolj redna, toda več ali manj, ali pa docela diletantovska gledališča. Vendar pa — slovenska dramatika je dobila prostor, kjer se je lahko udejstvovala in tako se je tudi res pričela razvijati veseleje.
Prava slovenska drama začenja pravzaprav s to dobo ter z dobo modeme, ki nam je dala Kristana, Funtka, Govekarja, Kraigherja ter našega vsekakor največjega dramatika, pokojnega Ivana Cankarja, ki je postavil našo dramo rfis na nivo svetovne drame.
Iz te so se razvili dalje Meško, Finžgar ter v najnovejši dobi Majcen in Novačan, ki so vsi več ali manj uspeli, dočim so drugi, ki so se tudi poizkušali v drami, večinoma propadli.
V	življenje našega kmeta, torej onega, ki tvori ogromno večino našega dela naroda, pa je izmed vseh teh posegel pravzaprav z uspehom samo F. S. Finžgar ter nam podal v svojih zadnjih delih v „Verigi“ in BRazvalinah življenja*4 dve res krasni ljudski drami, na kateri smemo biti ponosni.
Obedve deli „Verigau in ^Razvaline življenja14 sta pravzaprav ena sama drama v dveh delih, kajti osnovni motiv je obema en in isti kmetska trma. V prvem delu se udejstvuje ta kmetska trma v pravdanju, v drugem pa v prisiljeni možitvi. Čisto različen pa je končni rezultat te trme v teh dveh dramah. Dočim se prva završuje s spravo, pobedo spravljivosti in s porazom trme, završuje druga s popolno zmago trme in je radi tega v njej tragika mnogo bolj globoka. Res je, da v teh dveh dramah zaman iščemo velike koncepcije, toda mesto te najdemo resnično toploto in pristno življenje. Ljudje, ki nastopajo v teh dveh dramah so resnični, živi ljudje; njihovi značaji so zarisani krepko in dosledno in to, prav to je, kar daje tema dramama častno prednost pred vsemi drugimi slovenskimi.
S tema dramama je Finžgar pokazal pot ne le samemu sebi, ampak tudi drugim našim mladim dramatičnim pisateljem, ki se pri njem lahko marsikaj nauče, predvsem pa logičnosti in umer-jenja razvoja ter jasnosti in kremenilosti značajev. Te štiri dobre lastnosti morajo prinesti uspeli vsaki drami, ker so tako močne, da zbrišejo celo eventuelne hibe.
Slovenska drama ima sedaj dve prvovrstni pozornici, odprta pa so ji pota tudi na vsa ostala gledališča naše svobodne države in zato smemo z zaupanjem pričakovati njenega najlepšega razvoja, razvoja, v katerem bo lahko tekmovala z dramo naših bratov Hrvatov in Srbov in preko nje s splošno svetovno dramo.
Lj. — tj
Oskar Strauss.
(K uprizoritvi „Valčkovega čara‘‘.)
Zadnjič smo že omenili, da je v glasbi več Straussov, ki so v pretežni množini operetni skladatelji. Oskar Strauss je istočasno z Lebarjem žel v predvojnem času v svojem rodnem kraju na Dunaju največje slave. Rodil se je 6. aprila 1870. Bil je gledališki kapelnik v Brnu, Teplicu, Mainzu in Berlinu. Komponiral je razne operete, in sicer: »Veseli Nibelungi“, »Potovanje neveste Hugdietrichoveu, »Junaški vojaku i. t. d„ komično opero »Črni mož“ ter opere »Colombina11. »Dolina ljubezni" in »Korenjaški Cassian“. »Valčkov čaru je bil obelodanjen leta 1907. in je bil na Dunaju uprizorjen v prvem letu nič manj kot 300 krat ter je še vedno stalno na repertoiru nemških gledališč.
Med novimi in najmlajšimi beletrističnimi pisatelji, ki nam postavijo v živili slikali na oder pravo kmetsko življenje, dobro in slabo stran našega naroda, štejemo Antona Novačana.
Antoh Novačan se je rodil 9. julija 1787. v vasi Trnovlje v celjskem okraju. Gimnazijo je študiral v Celju, Karlovcu, Varaždinu in Zagrebu. V Prahi je dovršil pravoslovno fakulteto. Anton Novačan je v svojih mladih letih mnogo prepotoval: prehodil je celo Slavonijo, živel nekoliko časa v Parizu ter bil tudi v Moskvi, Kijevu in Odesi. Leta 1912. in 1913. obelodanil je svoje novele »Naša vas", ki so mu stekle glas darovitega in samoniklega pisca. Pozneje je spisal dramo »Veleja11, ki je bila uprizorjena z velikanskim uspehom leta 1920 v Trstu. Kmalu potem je prišla na oder v,Ljubljani iti sedaj jo uprizori naše gledališče.
Anton Novačan spominja tupatam na Cankarja, samo da je bolj epski pesnik. V »Veleji11 pa spominja na »Finžgarja11.
/J. Ij.
Dr. Anton Novačan
(K uprizoritvi „Veleje“.)
Veleja.
Diama v treh dejanjih.
Spisal Anton Novačan.
Režiser: Milan Skrbinšek.
Osebe:
Martin Velej Lenta . . . ooiratin . .
Milan Skrbinšek
Ldo Orom
Valo Bratina Rudolf Mikulič
Pavel Rasberger
^*leja (Ana), Martinova žena Veleja, Martinova mati*
Ciril Velušček Mila Voukova Stefa Dragutin
itefa Dragutinovičeva
Dejanje sc godi v naši vasi.
Vstajenje.
Drama v petili dejanjih.
Po romanu L. N. Tolstega spisal //. liataille. Režiser: Hinko JVučič.
Ose b e:
I. dejanje: »Hristos voskrese".
Knez Dimitrij Ivanovič Nehljudov........................M.	Nučič (	,
Sonja, njegova teta..................................... S.	Dragutinovičeva
Katjuša, hišna..........................................V.	Podgorska
Matrjona, hišna ........................................1. Jclenceva
Matrjobla, oskrbnica.................................... K.	Petkova
Tihon, sluga............................................V.	Rožanski
Dejanje se vrši v Panovi, na graščini tete Sonje.
II. dejanje: »Pred porotniki".	IV. dejanje: „V lazaretu".
Predsednik porotnikov . P. Rasberger Knez Nehljudov . . . M. Nučič
Mikišin, odvetnik ...	E.	Orom	Maslova ..................V.	Podgorska
Knez Nehljudov ...	H.	Nučič	Mikišin...................E.	Orom
Pjotr Gerasimovič, prof«« J. Kos	Zdravnik...............C. Velušček
Polkovnik................M. Šimenc	Asistent ..............J. Košuta
Bakljašev, trgovec ...	J.	Povhe	Ustinov...................M.	Skrbinšek
Trgovski pomočnik . .	L.	Svagelj	Agrafinja.................O.	Severjeva
Olas Maslove.............V. Podgorska	Pomočnica............I. Setinska
Dejanje se vrši po devetih letih v	Feodosja..................E.	Kraljeva
dvorani okrožne sodnije.
III. dejanje: „V ženski kaznilnici*. V. dejanje: „Na poti v Sibirijo". Knez Nehljudov ... H. Nučič	Knez Nehljudov	...	H. Nučič
Mikišin .................E. Orom	Maslova ..................V.	Podgorska
Karabljova...............S. Mezgečeva	Feodosja..........'E.	Kraljeva
Rdeča....................Ožegovičeva	Taras Vargušov, qju mi Parhomcnko
Grbasta..................D. Savinov*	Simonov........R. Mikulič
Stara....................K. Petkova	NovodVorov..........A.	Jarc
Maslqva..................V. Podgorska	Kriljcov..........V.	Janko
Feodosja.................E. Kraljeva	Marija Pavlovna	...	M. Voukova
Jetničar.................Ivan Oabrič	Častnik............M.	Kaukler
Obrt gospe Warrenove.	*
Drama v štirih dejanjih.
Spisal II. Shatv. Poslovenil M. Skrbinšek Režiser: M. Skrbinšek
Osebe:
Gospa Kitty Warrenova................................Štefn Dragutinovičeva
Vivie, njena hči.................'...................Viki Podgorska
Sir George Crofts............................< . . . Hinko Nučič
Praed................................................Rudolf Mikulič
Pastor Samuel	Oarduer...........................Ciril Velušček
Frank, njegov	sin...........................Milan Skrbinšek
Kraj dejanja I., II., III.: Ilasleniere v Surrey-u, IV. v Londonu. Čas: Sedanjost.
Iz pisarn« gledališča. Uprava je angažirala kot stalnega gosta do konca »ezije gospoda Val o Bratina. — Pripravlja se „Veleja“ od Antona Novačana; kot pevska novost pa „Boccaccio“ od Suppč-ja.	•
lz urednlfttva: Uprava „Slov. Nar. Gled.“ v Mariboru poverila ml Jf urejevanje „Zrnja". Čast ml je zaprositi vse dosedanje sotrudnikc in vse ostale kulturne delavce, da mi s svojim delom pomagajo.
An tun Ivanovič-Mtcgtr-
Tink« tiakarna »r. Cirila r Marlhoi u.