477 OCENE IN POROČILA, 475–4862022 namenjeno posebno poglavje. Pri vsaki hiši je najprej njen zunanji opis, čemur sledi opis oziroma izvor nji- hovih stanovalcev. Kot pojasnjuje kataster, imajo ne- katere hiše poleg nekaterih trških oziroma mestnih značilnosti delavsko obrtniški značaj, saj gre za več- stanovanjske objekte, kakršnih v klasičnih kmečkih okoljih ne poznamo. Vse to postavlja hiše v Kamni Gorici v posebno kategorijo ljudske arhitekture, ki jo je treba zaradi enkratnosti in likovne ambicioznosti obravnavati kot najdragocenejši del slovenske dedi- ščine, ki se veže na oblike in načine delavskega življe- nja v preteklosti. Naslednje, več kot sto strani obsežno poglavje je avtor namenil rodbinskim drevesom za vsako obrav- navano hišo. Uporabnik tako na hiter in precej eno- staven način pride do želenih genealoških informacij. Čeprav gre v veliki meri za nizanje podatkov in če- prav je na podeželju bolj ali manj vse statično, imamo ob branju dela vendarle občutek, da se je v kraju ves čas nekaj dogajalo. Podobno kot že znane knjige hiš za Ljubljano in denimo Novo mesto, je tudi Kapuso- vo delo tipičen primer knjige, kjer kraj spoznavamo skozi zgodovino rodbin hišnih lastnikov. Bralcem, neveščim latinskih in nemških izrazov, so na koncu na voljo različni seznami, ki olajšajo bra- nje in razumevanje besedila, delo pa napravijo še bolj uporabno in zanimivo. Prijaznost do uporabnikov odraža poleg sistematičnosti še široka paleta slikov- nega gradiva, to je (originalnih) fotografij družin, hiš in dokumentov, ki so bili pri pisanju knjige temeljni vir informacij. Obsežna znanstvena monografija je rezultat šestletnega raziskovalnega dela v različnih arhivih v Ljubljani, Mariboru, Radovljici, Kamni Gorici in Trstu. V knjigo takega formata je vložena neizmer- na Kapusova potrpežljivost, temeljitost, predvsem pa vztrajnost in želja po poglobljenem vedenju osebne in krajevne preteklosti. Ob branju dela je namreč poleg odličnega občutka za estetiko in redoljubno- sti čutiti avtorjevo ljubezen do krajevne zgodovine in prebivalcev. Širok prikaz kraja skozi zgodovino hiš kaže na imenitnost in pomembnost kraja za širši slovenski prostor. Ljudje so zelo navezani na ta kraj, saj je de- nimo prejemnik plemiškega predikata Pichelstein tega prevzel kar po kraju. Jezuitski misijonar Mar- ko Anton Kapus, rudarski podsodnik Janez Kapus Pichlstein, mati Žige Zoisa, Kugyev ded Ivan Vesel Koseski, eden od ljubljanskih županov Ambrož Ka- pus, pesnik in politik Anton Toman ter slikar Ma- tevž Toman je le nekaj imen, ki pričajo o vpetost tega majhnega kraja v širši geografski kontekst. Ker monografija temelji na preučevanju obsežne- ga arhivskega gradiva, ima zagotovo vrednost tudi znotraj zgodovinske stroke in lahko služi kot izho- dišče za nadaljnja zgodovinska raziskovanja. Ob tem gre zapisati, da avtor ni zgodovinar, kot bi glede na vse zapisano morda pričakovali, ampak pravnik. Br- skanje po arhivskem gradivu in branje starih besedil zahteva posebne, običajno v času študija pridobljene veščine. Mitja Kapus jih je kot nezgodovinar moral usvojiti z dodatnim izobraževanjem, kar je samo še en pokazatelj njegove želje po raziskovanju in oseb- nega zanimanja za zgodovino domačega kraja. V samozaložbi izdana znanstvena monografija Hiše v Kamni Gorici, njihovi lastniki in prebivalci ni torej le odraz avtorjevega osebnega odnosa do kraja, ampak je tudi kakovosten prispevek na področju lo- kalne zgodovine za ves slovenski prostor. Mojca Peternel Bernik in njegove Domžale: o župniku Francu Berniku in Domžalah v prvi polovici 20. stoletja. Domžale: Kulturni dom Franca Bernika Domžale, 2021, 559 strani. Kulturni dom Franca Bernika Domžale je v letih 2020 in 2021 izvedel svoj najobsežnejši in najzah- tevnejši založniški projekt. Uredniški odbor, ki ga je vodila njegova direktorica Cveta Zalokar, je izdal v treh knjigah ponatisa Zgodovine fare Domžale Fran- ca Bernika iz let 1923 in 1939, v tretji knjigi nje- govo delo Z nekdanje Goričice iz leta 1925 in natis fragmenta Zgodovine fare Domžale III iz leta 1948, ki ga v rokopisu hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani (NŠAL). Tako je udejanjil prizadevanja, da omogoči dostopnost Bernikovih del, v katerih so pomembni 478 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 podatki za čas od sredine 19. stoletja do druge sve- tovne vojne, nekaj pa tudi za starejša obdobja. Pri prvih treh knjigah, ki obsegajo 639 strani, je poskrbel tudi za spremne besede s pojasnili o vsebin- skih značilnostih in pomenu posameznih del. S četr- to knjigo pa si je zadal zahtevno raziskovalno nalogo, da s pritegnitvijo številnih avtorjev osvetli Bernikovo življenje in delovanje, ki je bilo od njegovega prihoda v Domžale leta 1903 do smrti leta 1948 neločljivo povezano z njimi na pastoralnem, družbeno-politič- nem, gospodarsko-socialnem in prosvetno-kultur- nem področju. Uredniški odbor je strokovne priprave monografije zaupal arhivskemu svetovalcu v NŠAL mag. Blažu Otrinu in višji kustosinji v Kulturnem domu Franca Bernika Katarini Rus Krušelj, ki sta prevzela zahtevno nalogo vsebinskega usmerjanja in usklajevanja v prizadevanjih, da bi avtorji v svo- jih razpravah in člankih osebnost Franca Bernika in njegovo delovanje v čim večji meri osvetlili z novo dokumentacijo ter tako obogatili zgodovino Domžal. Te naloge se je lotilo 16 avtorjev starejše in mlajše ge- neracije, nekaj že uveljavljenih raziskovalcev domžal- ske krajevne zgodovine in strokovnjakov za posame- zna vprašanja, ki so smotrno izbrane teme prikazali v dvajsetih poglavjih. Monografija obsega 560 strani in je ena najbolj celovitih in obsežnih raziskav zgodovi- ne Domžal v prvi polovici 20. stoletja. Blaž Otrin je v treh razpravah osvetlil Bernikov rod, začetke njegovega duhovniškega delovanja, nje- gova velika prizadevanja za ustanovitev domžalske župnije leta 1908 in za njeno uveljavitev kot ene »najodličnejših» v ljubljanski škofiji. Poudarimo naj, da je bila pred razglasitvijo Domžal za trg leta 1925 prav ustanovitev fare prvo visoko priznanje za njihov velik napredek v drugi polovici 19. stoletja. Avtor je predstavil tudi zadnje obdobje Bernikovega pasto- ralnega dela v težkih razmerah druge svetovne vojne in po njej ter žalno slovesnost ob njegovi smrti leta 1948. Matjaž Brojan je zapisal spomine pranečaki- nje Vide Bajželj na Franca Bernika in z njimi osvetlil tudi značilnosti njegovega značaja. Avtor te ocene je v svoji razpravi poudaril, da je Franc Bernik s tremi knjigami prvi osvetlil zgodo- vinsko podobo Domžal in oblikoval tudi temelje za nadaljnje raziskovanje njihovega vsestranskega na- predka od sredine 19. stoletja po velikem razmahu slamnikarske industrije, ki se je uveljavila tudi na evropskem trgu. Po vsebinski analizi je ugotovil, da v farni kroniki nista le cerkvena, temveč v pretežni meri upravno-politična, gospodarsko-socialna in prosvetno-kulturna zgodovina Domžal v prvi polovi- ci 20. stoletja, napisana predvsem po arhivskih virih. Bernik pa se ni uveljavil le kot začetnik domžalskega krajevnega zgodovinopisja, temveč tudi kot uspešen pisatelj nabožnih knjig. Anton Štrukelj je analiziral »dragoceno vsebinsko in duhovno bogastvo« petih Bernikovih nabožnih knjig ter v razpravi poudaril njihovo veliko odmevnost in pohvalne ocene. Mihael Kozjek je prvi podrobneje opisal plodno Berniko- vo delovanje tudi na glasbenem področju: uveljavil se je s članki v Cerkvenem glasbeniku, kot skladatelj cerkvenih zborovskih pesmi pa je bil dejaven zlasti do prihoda v Domžale. Kot beneficiat in kot prvi domžalski župnik je svoje glasbeno znanje pokazal kot zborovodja pevskih zborov in režiser predstav v okviru Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva, ki ga je leta 1904 preoblikoval, ter pri orga- nizaciji glasbenih dogodkov v cerkvi, v kateri je po- skrbel tudi za nove orgle. Matjaž Brojan je prikazal razmah dramske dejav- nosti v Domžalah v obdobju 1904–1933 z navedbo 98 predstav, med katerimi je večino režiral Bernik. Po oblastnem razpustu Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva leta 1933 je prenehal z dram- sko dejavnostjo. Pomembna prelomnica v kulturnem življenju v Domžalah je bila izgradnja Društvenega doma leta 1910, ki je bil po oceni Janeza Evangelista Kreka »pušelc« med slovenskimi društvenimi domo- vi. Cveta Zalokar je v razpravi 110 let Društvenega doma Domžale poudarila velike Bernikove zasluge za to pomembno domžalsko kulturno pridobitev. S šte- vilnimi podatki je osvetlila bogato kulturno, izobra- ževalno in drugo dejavnost v njem do okupacije leta 1941 ter spremembe njegove vloge po drugi svetovni vojni do leta 1998. Tedaj je Občina Domžale izro- čila Kulturni dom Franca Bernika dvema uporabni- koma, kulturnemu zavodu za prireditvene dejavnosti in Glasbeni šoli za izobraževalne dejavnosti, ki jo je 479 OCENE IN POROČILA, 475–4862022 v njem izvajala že od leta 1950. Leta 1998 so bila končana velika obnovitvena dela, ki so potekala sko- raj desetletje. Njegovo zahtevno gradbeno obnovo, ki je terjala velika finančna sredstva, ter delovanje grad- benih odborov je podrobno opisal Matjaž Karlovšek. Bernik pa ni bil zaslužen le za razvoj Domžal v pomembno kulturno središče, temveč je prispeval tehten delež za njihov razvoj na številnih drugih po- dročjih. Katarina Rus Krušelj je prikazala pomembno Bernikovo vlogo v gospodarstvu, posebej zadružni- štvu, ter pri strokovnem-sindikalnem organiziranju slamnikarskega delavstva v njegovih prizadevanjih za izboljšanje gmotnih in delovnih razmer. Nekateri mezdni boji s tirolskimi podjetniki so se zaostrili v stavke. Po prihodu v Domžale je Bernik prevzel vo- denje Hranilnice in posojilnice ter poskrbel, da je kot prvi domžalski denarni zavod uspešno izvajala svoje naloge tudi pri pomembnih naložbah v občini. S tre- mi zadružnimi organizacijami, Strojno zadrugo ter Kitarskim in Konzumnim društvom, si je Bernik pri- zadeval za izboljšanje gospodarskih in socialnih raz- mer v Domžalah. Vilma Vrtačnik Merčun je posebej opisala Bernikovo uspešno vodenje Kitarskega dru- štva (1908–1926) in poudarila, da je ta zadruga kljub številnim težavam »vsekakor upravičila svoj namen«. Jan Bernot je prikazal pomembno Bernikovo vlogo tudi pri osnovanju in preosnovanju ustanov na področju šolstva, zdravstva in sociale. Kot občin- ski odbornik in član šolskega sveta je bil zaslužen za povišanje domžalske osnovne šole v štirirazrednico. Bernik je bil tudi pobudnik za ureditev zdravstve- ne službe za Domžale in sosednje občine, za katere je bilo leta 1911 ustanovljeno zdravstveno okrožje s stalnim zdravnikom. Nato je bil dejaven član zdrav- stvenega zastopa. Po teh dosežkih pred prvo svetov- no vojno sta po Bernikovih dolgotrajnih prizadeva- njih leta 1929 začela delovati še Dobrodelni dom za onemogle in Otroški dom z vrtcem in zavetiščem. Tako je rešil problem, ki je bil za industrijske Dom- žale velikega socialnega pomena. Z razmahom slamnikarske industrije v Domža- lah so povezane tudi velike demografske spremem- be. V Bernikovih delih so podrobni podatki o po- trojitvi prebivalstva v Domžalah in spremembah v njegovi narodnostni sestavi. Raziskovalka migracij slamnikarskih delavk Saša Roškar je opisala njihovo zaposlovanje v evropskih podružnicah domžalskih tirolskih podjetij in ZDA. Množično izseljevanje domžalskega slamnikarskega delavstva konec 19. sto- letja in v začetku 20. stoletja ter njihovo zaposlovanje v slamnikarskih tovarnah v ZDA je z novimi podatki osvetlil Matjaž Brojan, posebej z vidika tesnih stikov župnika Franca Bernika s skoraj 400 domžalskimi izseljenci. Avtorja sta dopolnila podatke o problema- tiki izseljevanja slamnikarskega delavstva v Berniko- vih farnih zgodovinah. Na prelomu 19. in 20. stoletja je prišlo v Domžale okoli 300 nemških priseljencev iz Tirolske in Sude- tov, ki so se zaposlili v slamnikarski industriji. Pro- blematiko močne nemške manjšine je prva vsestran- sko obširneje osvetlila Ana Vrtovec Beno. Opisala je mednacionalne in socialne spopade, med katerimi so nekateri odmevali tudi v osrednjem časopisju. Zani- miva je tudi predstavitev zapuščine nemških prise- ljencev v domžalskem kulturnem prostoru in njihove usode med vojnama. Posebej podrobno je prikazala Bernikova prizadevanja za prijazno sobivanje med slovenskimi in nemškimi farani. Doslej manj znano tudi v slovenskem okvi- ru odmevno politično dejavnost Franca Bernika je prvi celovito osvetlil Jan Bernot. S svojo razpravo je pomembno izpopolnil podobo političnih razmer v Domžalah od Bernikove izvolitve za odbornika leta 1905, zlasti pa v času razpadanja Habsburške monar- hije in nastajanja jugoslovanske države. Tedaj je imel kot član izvršnega odbora Slovenske ljudske stranke (SLS) pomembno vlogo v katoliškem političnem ta- boru. Toda njegova opredelitev v strankinem razko- lu za tabor starinov dr. Ivana Šušteršiča proti struji mladinov z dr. Janezom Evangelistom Krekom in dr. Antonom Korošcem je leta 1919 pomenila konec njegove vloge političnega akterja na slovenski in tudi domžalski občinski ravni. Bernot je posebej podrob- no opisal obdobje Bernikovega političnega vzpona in padca (1916–1919). Kot odbornik se ni udeležil seje domžalskega občinskega odbora v podporo majniški deklaraciji. Zapletel se je v konflikte s prevladujočimi privrženci Koroščeve jugoslovanske usmeritve. O teh političnih spopadih so podatki v domžalskem žup- nijskem arhivu v NŠAL, Bernik pa o njih ni pisal v Zgodovini fare Domžale. Ob nastanku jugoslovanske države oktobra 1918 je bil Bernik politično osamljen, pol leta kasneje pa je bil tudi razrešen kot občinski odbornik. Nadaljnje politično dogajanje v Domžalah do leta 1941 je spremljal predvsem kot opazovalec. Bernotova razprava Politični profil Franca Bernika ni le tehtni prispevek h krajevni zgodovini, temveč tudi k zgodovini prelomnih dogodkov na slovenski poti iz Habsburške monarhije v jugoslovansko državo. Med prvo svetovno vojno v času viška politične dejavnosti je Bernik opravljal tudi funkcijo vojnega kurata. Skrbel je za ranjence in vojake, ki so bili na- stanjeni v Domžalah, prav tako pa tudi za begunce z Goriškega. Za to požrtvovalno dejavnost je bil tudi odlikovan. Katarina Rus Krušelj je s svojo razpra- vo še dopolnila podobo težkih razmer v Domžalah med vojno, ki jo je prvi opisal Bernik v Zgodovini fare Domžale leta 1923 in se z njo poklonil vojnim žrtvam med domžalskimi farani. Sodelavki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območne enote Kranj, Maja Avguštin in Judita Lux sta monografijo obogatili z razpravo o umetnostni podobi domžalske župnijske cerkve ter o protiturškem taboru na Goričici in zadnjih arheo- loških izkopavanjih leta 2017 ob preureditvi ploščadi pri cerkvi. Dragocen je tudi prispevek Matjaža Špo- 480 OCENE IN POROČILA, 475–486 2022 rarja o osvetlitvi Bernikovega časa s fotografsko za- puščino Petra Nagliča iz Šmarce. Monografija je bogato ilustrirana z nad 250 fo- tografijami iz številnih ustanov in zasebnih arhivov domžalskih zbiralcev, med katerimi so številne prvič objavljene. Iz opomb oziroma navedb virov in lite- rature, ki so jih avtorji oblikovali po navodilih, ve- ljavnih za sodelavce Kronike, se vidi, da so uporab- ljali gradivo iz NŠAL, Arhiva Republike Slovenije, Zgodovinskega arhiva Ljubljana in privatnih zbirk Matjaža Brojana in Ludvika Kovača, ter časopisje in objavljene vire, prav tako pa relevantno literatu- ro. Zlasti veliko podatkov so povzeli iz župnijskega arhiva Domžale v NŠAL, največ iz obsežnih roko- pisnih kronik Župnije Domžale, ki jih je za obdobje 1904–1941 pisal župnik Bernik. Župniku Francu Berniku je kot enemu najbolj delovnih duhovnikov ljubljanska škofija leta 1916 podelila častni naziv duhovnega svetnika, za velike zasluge je leta 1929 postal tudi prvi častni občan trga Domžale. Posebej velika počastitev njegovega dolgoletnega in bogatega delovanja v Domžalah pa je monografija Bernik in njegove Domžale, ki je re- zultat skupnih prizadevanj vseh sodelavcev Kultur- nega doma Franca Bernika in uredniškega odbora, ustvarjalnega sodelovanja z Župnijo Domžale, fi- nančne podpore Občine Domžale, velikih razisko- valnih prizadevanj avtorjev ter vseh, ki so skrbeli za njeno oblikovno in jezikovno pripravo. Monografija je doslej najobsežnejša raziskava zgodovine Dom- žal v prvi polovici 20. stoletja. Avtorji so s svojimi novimi izsledki za to obdobje pomembno dopolnili dve temeljni deli o zgodovini Domžal, knjigi Staneta Stražarja Domžale: mesto pod Goričico iz leta 1999 in 100 let župnije Domžale (ur. Blaž Otrin) iz leta 2008. Celotna edicija štirih knjig je dragocen prispevek k obogatitvi krajevnega zgodovinopisja Domžal. Miroslav Stiplovšek Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar in pisatelj (ur. Milček Komelj). Ljubljana: Slovenska matica, 2021, 164 strani (Odstiranja, 3). Ob stoletnici rojstva Emilijana Cevca sta se ga Slovenska matica in Slovenska akademija znano- sti in umetnosti spomnili s simpozijem, na katerem je sodelovalo sedem razpravljavcev. Čeprav je bilo o življenju Emilijana Cevca, o njegovem literarnem delu in predvsem o njegovem strokovnem delu na podro- čju umetnostne zgodovine že veliko povedanega in ocenjenega, so referenti tega simpozija dodatno osve- tlili nekatere njegove znanstvene in literarne dosežke. Predsednik SAZU Peter Štih je na kratko spom- nil na Cevčeve povezave s SAZU-jem, katerega član je bil skoraj četrt stoletja. Predsednik Sloven- ske matice Aleš Gabrič pa je poudaril, da je bil Cevc dolgoletni član upravnega odbora ter knjižnega in zgodovinskega odseka. Veliko je prispeval k pestrosti njenega založniškega programa. Nekatere pomemb- ne knjige s področja umetnostne zgodovine je objavil prav pri Slovenski matici. Sledil je nagovor moderatorja simpozija Milčka Komelja, ki je med drugim poudaril, da bo spričo mnogovrstne razsežnosti Cevčeve dejavnosti razno- vrsten tudi Cevčev simpozij. Cevca je predstavil kot kompleksno umetnostnozgodovinsko osebnost. Kot učenec Franceta Stelèta se je posvetil odkrivanju in razlaganju naših umetnostnih spomenikov srednje- veškega obdobja. Zelo je cenil tudi rokodelske podo- barje in ljudske ustvarjalce, v katerih je iskal prvinski ustvarjalni izraz. Vse življenje je ostal velik ljubitelj jaslic, ki jih je tudi sam zasnoval in dopolnjeval. Ker sem z njim sodeloval v upravnem odboru Slovenske matice in občudoval njegove raziskave srednjeveških fresk po naših cerkvicah, sem ga prosil, če mu lahko pokažem svoje jaslice, ki sem jih podedoval od babi- ce. Gre za devet lesenih barvno polihromiranih figu- ric, starih okrog 150 let. Z velikim veseljem se jih je ogledal in ugotovil, da so rezbarsko delo jasličarjev na Tirolskem.