Jože Tomažič Na Vezuv Kadar je človek že v Neaplju, tedaj napravi tri izlete: na Veziiv, v tri zasuta in zopet odkrita mesta, v Herkulane, Pompeje in Stabijo — ter v Modro votlino na otoku Capri. To so edinstveni doživljaji v živ-ljenju, ki ostanejo človeku trajno v spominu. Prekrasni Neapelj leži v Neapeljskem zalivu. Nad njim se dviga proti jugovzhodu stožčasta gora Vezuv s 1132 metri višine. Iz daljave se zdi kot stožec z odsekanim vrhom, prav za prav z dvema vrhovoma, t. j. pravi Vezuv in vrh Monte Somma. Iz njegove notranjosti se vedno dviga steber dima, včasih bel, včasih črn. Ponoči se ti zdi, kot bi se bil vnel velikanski dimnik, iz katerega se dviga goreč in žareč steber . v odsevu izgorevajočiL plinov in žareče se lave. Veličasten je pogled na ta edini delujoči ognjenik v Evropi. Vezuv je zaradi tega najbolj znan in tudi najbolj raziskan ognjenik. Saj so njegovo ognjeniško delovanje opazovali, proučevali ter raziskovali že od njegovega pr-vega, zgodovinsko znanega izbruka leta 79. Na njegovo pobočje se lahko povzpneš z vezuvske železniške po-staje Pugliano, ki ima zaradi velikanskega prometa tekoče stopnice. živa tla, na katera samo stopiš in stopnice te same dvignejo do novega iira in postaje elektriene železnice in dalje z žično železnico na Vezuv. Popelješ se pa lahko tudi v razkošnem avtobusu po novo zgrajeni avtomobilski vezuvski cesti skoraj do samega vrha ali pa greš v ju-tranjih urah peš in si v dobrih treh urah pri žrelu. Naša izletniška skupina iz Ljubljane — okrog 30 nas je bilo — se je zbrala na velikem trgu v Neaplju ter zasedla naš ljubljanski avtobus, ki nas je pripeljal iz Ljubljane preko čudovitih Dolomitov, skozi cvetoča in zgodoAinska mesta v večni Rim ter dalie proti jugu, da si ogledamo prirodne lepote in čuda ter umetniška dela človeških rok. Naš domači šofer seveda še nikoli ni bil v velemestu Neaplju, zato ni vedel za pravo in najbližjo pot na veliko vezuvsko cesto. ' Pogledoval je v avtomobilsko karto ter v načrt velemesta, čital imena trgov in ulic, ko nas ustavita dva policijska stražnika v snežnobelih uniformah in belih čeladah. »Ali bo kazen ali kaj?« vpraša naš šofer. »Vidim, da ste tujcii Nič ne bo kazni, le tod je prepovedana vožnja in ustavljanje, kreniti je treba po oni strani ter po teh in onih ulicah!« je tolmačil vljiidno italijanski prometnik. Tedaj se pa drugi promet- 173 nik nasmeji in pove, da je tudi on Slovenec, da že nekaj let služi v Neaplju, a še ni bil na Vezuvu. »Peljite se z nami, bomo iineli vsaj pravega vodnika po ulicah!«: Čez nekaj minut je oddal svojo službo drugemu, ker je dobil do večera dopust, da lahko spremlja tujce v Neaplju ter jih čim bolj lepo in varno pripelje na Vezuv. Sedel je k šoferju in po potrebi veleval: »Desno, levo, naprej!« Od Neaplja do Kapue se vleče najrodovitnejši del Italije. Zemlji med ognjem in morjem je dal življenje in rodovitnost Vezuv s svojimi ognjenimi rekami, z ognjeniškim prahom in pepelom. Zato je ogenj v vinu in v krvi! Ob najlepšem zalivu in obali je venec belih naselbin s tovarnami makaronov vseh oblik. V zelenju oljk, smokev, pinij ter cvetočih oleandrov poganja bujno rastlinstvo. Zemlja tu ne pozna če-trtega letnega časa — zime. Tu je samo pomlad, poletje, jesen. Vulkan-ska zemlja poganja rodovitne sokove v rastlinje in zelenje, ki cvete, rodi, cvete brez prestanka in počitka ter nudi človeku svoje južne sadove skoraj brez truda, da jin obere, naloži na dvokolesne vozičke ali jih pa natovori na osličke in mule ter odpravi na neapeljski sadni. zelenjadni in živilski trg. Že smo pred cestno mitnico: čez cesto je potegnjena železna ve-riga, da ne more samovoljni avtomobilist zavoziti brez plačila cestne voznine na novozgrajeno avtomobilsko cesto do Pompejev in dalje na Vezuv. Uslužni cestni mitniearji pojasnijo tujcem, da je razkošna cesta bila zgrajena z velikimi stroški tujcem v prid, zato je za njeno uporabo treba plačati toliko in toliko lir za vsako osebo. Brž je bila osebna cestnina plačana, s ceste so potegnili železno verigo in zdrveli smo po gladki avtomobilski cesti, dolgi 25 km. Vsa je črna od asfalta, ob straneh z belimi robniki, med h njimi pa širijo palme svoje prsta- ; ste liste južnemu soncu naproti ter cveto oleandrovi grmiči in drevesa belo, rdeče in rožnato. Ves obcestni nasad je svežezelen, negovan in za-livan. Nad nami je neka čudovita rnilina in sozvočje modrega neba, južnega sonca, barv in oblik, da človeka vsega prevzame, skoraj utruja in poleni v avtobusu. Že smo v Puglianu, kjer zapu-stimo naš avtobus ter sedemo na električno železnico. Hočemo se pe-ljati tudi z vezuvsko žično želez-nico, ker bi nas cesta peljala po številnih ovinkih daleč naokrog. Tod je torej izhodišče starih poto-piscev, ki so se prerekali v prejš-njih časib. s tovorniki, z lastniki oslov in mnl, da so jih zajahali na pobočie in na vrh Vezuva. Nič tega ne vidimo, le tri zarjavele dijake. ki so slekli svoje srajce in gredo peš v sandalah po ognjeniški peščeni poti navzgor. Železnica nas pelje sprva položno med trtami, ki sr- 174 kajo svoj ogenj in svojo vinsko moč iz ognjeniške zemlje, da se v jeseni solze v opojno močnem in sladkem vinu »Kristusove solze« (Lacrime Christi). Tam je vasica Bosco Trecase (Gozd treh hiš) med pinijami, cipresami in oleandri. Ustavimo se, kajti to vasico sta uničila o Veliki noči leta 1906. ognjena lavina in potres. Ognjena reka je za-žgala drevesa kot slamnate bakle, porušila hiše, pridrla do cerkvenih vrat, ki so v trenutku zgorela, ter odprla lavi prosto pot v njeno no-tranjost: napolnila jo je do polovice njene višine! Sedaj je že vse popravljeno, le grozen spomin je še ostal na to strašno prirodno ne-srečo. Površina te vezuvske zemlje je nastala iz ognjeniškega peska in pepela. Vsa rjava je, ožgana od vročega južnega sonca in sprana od silnih ploh. V tem tramvajskem vozu nam nekdo prodaja ozke steklene cevčice — epruvete, v katerih so v plasteh nasuti: ognjeniški pesek, pepel, kamenčki lave in žveplo. Skoraj vsak potnik si kupi to cevko za nekaj lir kot spomin na Vezuv. Skozi okna opazujemo pokrajino: med vinogradi cvete rdeče in rumeno grmičevje. Zidani braniki varujejo vinograde in hiše pred lavo. S tramvaja prestopimo na žično železnico, ki ima zobe med tir-nicama. Vidno se dvigamo po strmem pobočju. S stopnišča je vedno , večji in lepši razgled na rodovitno Kapuansko nižino ter na kraljevski Neapelj. Ze izstopimo pri končni postaji: do tod vozi žična, nad po-slopjem pa še vedno leži fir do vrha pobočja, kjer je do leta 1906. stal velik hotel, a ga je potres z izbruhom Vezuva izbrisal s svojega po-bočja. V tej najvišii slavbi na Vezuvu je potresno opazovališče ali observatorij s števimimi strojnimi napravami, ki natanko zaznamu-jejo celo najmanjše tresljaje in potrese, ki jih povzroča Vezuv. Po stenah vise številne slike in risbe s številčnimi podatki o velikosti in obliki Vezuva, o njegovih izbruhih od najstarejših časov do danes. Neki učeni vodnik nam po teh stenskih slikah in prerezih tolmači nastanek in delovanje ognjenika ter razne domneve in ugotovitve učenjaških raziskovanj. Kakor znano, se je kapljivo tekoča zmes naše zemlje vedno bolj ohlajevala na svojem površju v trdo zemeljsko skorjo. Zemeljska prostornina se je bolj in bolj krčila, zaradi tega gubala, pokala, lomila in ob takih zemeljskih lomnicah, razpokah, po-sebno na križišču dveh, so nastali odprti rovi, ognjeniki. Tak ognje-niški rov je lahko odprt ali pa je že pokrit z lavo ali pa z zemeljskimi plastmi. Na tekočo in gorečo notranjost pritiskajo zunanje površinske plasti z izredno težo in silo. Zato so plini in pare silno stisnjene ter iščejo izhoda, da se lahko razširijo in sproste. In tak izhod za njihovo impetost najdejo v ognjeniškem rovu, kjer se izredno stisnjeni plini in pare sprostijo ter dvignejo s seboj še tekočo lavo, med katero so pomešani. Če so zbrane velikanske množine teh plinov in par, potem dvignejo tudi zadelan rov, bodisi da je to vrh ali pobočje, in lava pri-teče na vrh slično kot iz steklenice malinova pokalica ali šumeče vino ali kot zavreto mleko, ki je bilo s pokrovom pokrito. Če pa ima vulkanska raztopljena zmes v sebi manj stisnjenih plinov in par, po-tem se dvigne le nekoliko in ostane pod zemljo, kjer se strdi v ognje-niške prakamenine in kamenita polja: delovanje ognjenika je torej ostalo skrito pod zemeljsko površino. Na križišču dveh zemeljskih lomnic je nastal Vezuv: iz notranjosti bruhajoče kamenje, ognjeniški pesek in pepel ter lava se je sesedala in grmadila okoli ognjeniškega žrela ali kraterja in ob ponovnih izbruhih je grmada rasla, rasla je vulkanska gora, ki ima navadno stožčasto obliko, ki na svojem vrnu 175 ved.no bolj rase in se veča. Njen prerez v malem je sličen poljski krtini, ki je tem višja in večja, čim več zemlje je krt izrinil izpod zemlje. Žrelo leži navadno na temenu ognjenika ali pa tudi izbruhne na novo na robu gore ali pa se razkolje njeno pobočje. Če izbruhne ognjenik na robu žrela, tedaj zleti navadno del žrelovega roba v zrak in tam se nakopiči nov-stožec. Tako je bilo tudi pri Vezuvu, ki je v starem veku imel stožčast vrh s planoto Monte Somma imenovano. Ob izbruhu leta 79. po Kristusu pa je zletel v zrak del prvotnega vrha ¦ z žrelom, ostal je le del, to je današnja Monte Somma, ob robu pa je i nastal nov stožčasti vrh — današnji Vezuv. Zato ima ognjenik danes dva vrha. Mirnejši izbruhi višino povečujejo, silnejši jo zmanjšujejo. Z višino se izpreminja tudi njegova oblika, saj je Vezuv že zrastel za 120 m, a se zopet sam znižal za i70m! Pri velikem ognjeniškem žrelu ¦, Cestu, ki pelje na Vezuv. raora ognjeniško kamenje z drugimi izmečki padati zopet v žrelo nazaj. Često zrase tako sredi žrela nov stožec, ki se ob velikem izbruhu zopet podere ali pa zleti v zrak. Tndi tak primer že zaznamennje Vezuv. ! Število manjših in silnejših izbruhov Vezuva je v zgodovini iz-redno veliko. Skoraj ves stari vek je bil Vezuv ugasel ognjenik. Gro-zoten izbruh leta 79. pa je uničil južnozapadni rob žrela ter zasul tri cvetoča staroriraska mesta: Pompeje, Herkulaneje in Stabijo. Od 12. do 17. stoletja je skoraj 500 let popolnoma miroval. Rastlinstvo se je povzpelo na sam vrh, celo v ognjeniškem žrelu so rasla drevesa, le J meglice, pare in plini so izdajali, da se še v njem nekaj kuha. To pet- ' stoletno mirovanje pa je bilo pretrgano tem huje z izbruliom 1. 1631., ko se je nenadoma razklala južna stran Vezuvovega stožca. Tedaj je lava uničila mnogo krajev in naselbin z več kot 3000 prebivalci in pri-tekla do morja. Ognjeniški pepel pa je padal celo v Dalmaciji, na Grškem in v severni Afriki. Izredna sila plinov je vrgla iz žrela 500 stotov težko skalo do Monte Somme. Pri tem izbruhu se je Vezuv znižal za 170 metrov. 176 Zapustili srao v observatoriju učenega razkazovalca, ker je prišla za nami že nova skupina obiskovalcev. Opis ter zgodovina Vezuva sta se ponovila. Od opazovališea vodi med debelo plastjo ognjeniškega peska črna steza strmo navzgor, stopiuja se ugreza kot pri nas pozimi v južnem snegu. Dobre pol ure je do samega vrha, ki je danes 1132m visok. Dospeli smo do starega roba žrela Monte Sommc Strma steza nas pelje navzdol v nekdanje žrelo, nato pa po novem ognjeniškem pobočju navzgor. Prej je stal tu občinski odbornik neke podvezuvske občine ter pobiral od vsakega potnika za ogled žrela nekaj lir davka. Vsi občinarji so bili zaio oproščeni občinskih davkov. Sedaj ni tod / nikogar, razen karabinerjev, ki so nas vodili preko nevarnih sklada-stih in vrvastih oblik strjene iave med ognjeniškimi skalami. Vodnik je potreben, da ne zabredeš med žveplenorumene špranje, iz katerih puhti omamen in vroč plin, da se papir, cigareta, obleka ali podplati takoj prižgejo. Vodnik pravi, da bi lonec vode takoj zavrel, če bi ga postavil nad plin. Čudovite so te oblike črne strjene lave. Tu kot ogromne noge, roke, tam zopet kot bi bil zvil debelo kito, tam zopet ogromne klade, vmes pa svetlorumeni cvetovi žvepla ter vroče pare, ki žge skozi podplate. Vezuv je tokrat deloval v nekaj minutnih presledkih. Vodnik nam je tolmačil, da je to bruhanje in podzemsko rjovenje popolnoma v ' redu. Do pravega žrela je le še ">0 metrov, a do njega nas karabinerji ne puste zaradi mogočih nesreč. Tako stojimo na vročih vulkanskih tleh ter zremo izredno lep prirodni pojav. Tam se odpira ognjeniško žrelo, po-dobno ogromnemu lijaku, v premeru več sto mefrov. Vsenaokrog so robo-Ti gore in žrela, divje raztrgani od groznih prirodnih sil naše zemeljske notranjosti. Iz žrela se stalno kadi belosiv in črnikast steber dima. včasih več kilometrov visoko pod nebo. Zgoraj se odpre kot dežnik v oblak in je podoben ogromni piniji. Preteklo je nekaj minut, v žrelu je zarjovelo in zagrmelo, raztrgalo nekaj v svoji notranjosti in v zrak so vrgli plirii in pare žareče krpe svetlonimene in rdeče lave. Ves steber se je kot ognjen vodomet nagnil zdaj na eno, zdaj na drugo stran in lava je v črnih in raztrganih capah popadala na tla. Nekaj lave pa popada zopet votlo grmeč nazaj v žrelo, zakaj očividno niso stisnjene vroče pare in goreči plini bili dovolj močni, da bi izbljuvali vse. Votlo grmi t notranjosti, kot bi rjovel poleini grom v naših planinah. Nekaj ne-znanega te vleče, da bi odkril še zadnje tajnosti in skrivnosti v žrelu, a nevarnost je prevelika. Nekaj težkega in morečega lega na pljnča in misli: morda žvepleni plini, morda spoznanje, kako brezpomembna je naša telesna moč ob teh grozotnih naravnih silah, ki trgajo svoje srce iz notranjosti, grade in zopet podirajo svoje vrhove. Toda Vezuv s svojim delovanjem ni bil vedno tako krotak kakor je , danes, saj ni trpel na sebi nobenega živega bitja. Pred velikim iz-bruhom se pokažejo razni znaki. Stisnjeni plini in vodne pare uhajajo skozi žrelo sunkovito, kakor v malem pri železniški lokomotivi. Mo-gočni steber belega dima kmalu zaradi ognjeniškega pepela počrni. v veliki višini se steber razširi v oblak, da zatemni sonce in nastane tema. Strele udarjajo in strašno razsveiljujejo to razdejanje. Iz vodnih par se ulije ploha in spremeni pepel v gosto padajoče blato, ki uniči često toliko kot ognjena reka lave. Na neapeljskih sirehah ga je bilo nekoč toliko, da so se polomile in udrle strehe. Te izbruhe pa spremlja podzemelisko bobnenje s potresnimi sunki, dokler lava ne prestopi robov žrela ter se ne razlije po pobočju in teče včasih hitreje, vtasih počasneje, kar je odvisno od njene gostote. Ob Vezuvovem izbruhu 177 leta 1805. je ognjena lavina reka tekla po pobočjih kot veter urno. saj je v štirih minutah pretekla čez pet kilometrov dolgo pot. Često pa je lava tako gosta in lena, da preteče v eni uri le en meter. Popol-noma raztopljena lava je svetlorumena in rdeča, zunaj se hitro ohladi in počrni ter se prevleče z zelo trdo skorjo. Tudi ohlaja se lava zelo različno: včasih se popolnoma ohladi v nekaj mesecih, lahko pa šele v nekaj letih. Vročino pa razvija tako, da se v njeni bližini talijo kovine, n. pr. baker. Sedaj pa so trije moški iz neke podvezuvske vasi skočili k žareči lavi na tleh ter jo na kamnu prenesli k nam. Zahtevali so liro in ko-vinast denar. Brž so zgnetli iz ohlajajoee se lave ličen pepelnik z de-narjem na notranjem delu dna. Nato so nas naprosili še za cigarete. ki so si jih takoj s samim dotikom na denarju prižgali. S tem so hoteli dokazati, da se je kovina tako razgrela, da se ob njej prižge še ciga-reta. Pepelnike so nam pa prodali za 5 ljre, denar z dna in cigarete pa so si pridržali. Zapustili smo vrh Vezuva vsak s svojim pepelnikom za spomin, četudi so bili le redki med nami, ki so kadili. Vračali smo se z mogoč-nim vtisom na te dogodke do žične železnice. Pod nami leže tri mrtva mesta, zasuta s pepelom in lavo. Po 19 stoletjih so zopet odkrita. Za njimi je valovilo v večernem vetriču temnomodro morje okrog skal-natih otokov. V mraku smo popili poskusno čašico vezuvskega vina »Kristusove solze« in naš avtobus je zdrdral po črnem in gladkem cest-nem tlaku. Tam na vrhu Vezu^a pa se je dvigal ognjen steber iz žrela proti teranemu nebu, kjer so se zbirale zvezde v rimsko cesto. ..