Sp) /7\ v- • v-
Božični čas .. .
ko angel iz nebes zlat trak
na svod pripenja,
nekod pa v Mir pozvanja ...
Dahnila vame je toplota Rojstva, objela me živali je dobrota.
Otrok, pastirček v hlevu: dih vola greje kožo, telo premrlo, a jezik cunje boža ...
Otroštvo naše bedno, v trepetu pred Herodi — grenko-sladak spomin ostane nam vse dni.
Otroštvo naše, zavito v cunje in temo: svetila mu samo je Zvezda z Jutra ...
Otroštvo naše revno — na veke naj častijo te Modri kralji, hiteč pred te z darili!
2 Živa njiva
17
Alojz Gradnik
Tvoja noga naj prezira ravno smer in črto tira.
To ]e pot samo za stroje.
Nič ne boj se druge hoje: s soncem, z vetrom in z oblaki dalje vodijo koraki, samo z njimi se vsevdilj višje dvigal bo tvoj cilj.
Od dneva Rojstva do dne Treh kraljev so jaslice med nami: ob njih smo zbrani
otroci in odrasli.
Nebeška zvezda vse dni nam sveti, vsevdilj pred nami hodi v deželo tajn nas vodi...
Med tem v peščeni uri poslednje zrno za svojo težo pada: spet vkraj je leto eno —
obrača uro roka mlada.
Na mehkem mahu sred črede in pastircev naj glava mi počije, a srcu Luč naj sije!
Leopold Slanek
v- /iStnt
Pohlepnim čutom vdan odkrivam raj si dan za dnem, prelahkoverno vnet, odkrivam v rosi izgubljeno sled, pobraten z vsemi dvomi naskrivaj.
Prevračam svet in stiskam mu roko kljub črvom in obupu in pogrebom, za ničevim trenutkom grem s strastjo, za modrim hlapom rož pod letnim nebom.
Hlepim za nežnostjo, hitim neštetokrat za dihom lip, za vonji svežimi otav, opije svilnih las me pramen plav — a v srcu vre mi neprestan prevrat.
Nezvest, nasprotij poln, pogosto ljubim le s krutimi, sovražim z milimi očmi, kalim si mir in si grenkobo snubim prezira poln s poslednjimi močmi.
Ni v vsem prostoru, koder vlada čas, dovolj lepot, da bi ostal jim zvest, saj je ves lesk, vsa globokost za nas, zato si iščem dan iz samih zvezd.
Nezaupljivega samo skrivnost me zmaga, premakne med svetovi mi mejnik, soglasja tajnega poljubi moč me blaga, potem strmim v dno čistih praoblik.
Iz prožnih tvojih udov še pred leti je izpuhtevala pomlad gorko.
Čeprav samotna — videla cveteti si vnuke — in bilo ti je lepo.
Pravično si razdala vse zlato na zadnjo uro se pripravljajoč, prepričana, da milostno nebo vse dvojno povrnilo bo nekoč.
Ko si hudo zbolela, tu vsi sveti, ki vanje verovala si trdno, ti niso mogli bolečin odvzeti.
A tvoji — godrnjaje so celo preklinjali starikavo telo, želeč si tvoje smrti na vso moč.
Ti si trpela v veri, da nebo vse dvojno povrnilo bo nekoč.
Ležati nisi mogla, ne sedeti, a ko razkrajalo se je meso, v hiralnici pustili so te umreti.
In tvoji niso prišli za slovo škropit te z blagoslovljeno vodo. Pozabljena sklenila sf obroč trpljenja, v trdni veri, da nebo vse dvojno povrnilo bo nekoč.
Poslanica:
Za krsto le berači zdaj gredo, hvaležno tebe se spominjajoč; četudi ne verjamejo v nebo, če mogli, dvojno vse vrnili bi nekoč.
Dušan Ludvik
Ne moreš potegniti več mostu v odmaknjen čas, nekoč gosto posut s stopinjami dekliškega glasu.
Ti, brodolomec mesečnih minut, usodo kolneš, ki z udarci knut te biča, reže tenko grenek kruh in srčno kri odpija za tribut — o Dušan, zdaj postal si potepuh!
Splahnele sanje res so brez sledu, vihar zajel zemljo do obeh polut, igračka — v njem vrtiš se brez miru, spoznal si, da grenkejše od klofut je dan brez sanj, brez smeha in pobud. Sicer si reven, kakor poper suh, pa dvigal bi še zlomljeno kreljut? —
O Dušan, zdaj postal si potepuh!
Kot klatež vsako jutro od gladu na trdo pas pritegneš, pa nadut si misliš, da je včasih, in daru ne sprejmeš, ker nazaj drži te stud.
Slabo oblečen in slabo obut še za dekliški smeh imaš posluh, srce pa je bolno ti, skrhan čut —
O Dušan, zdaj postal si potepuh!
Poslanica:
Da sebi ubežiš, kot Večni jud bi plazil se, za lepa slep in gluh, pa pesmi vse zamenjal za pršut — o Dušan, res, postal si potepuh!
(Tongo argentino)
Niči Cankarjevi
Grozljive romance v kabini vrh krova prepeva prelepa kraljeva Oceana Evgenija Eva
za poročnike in kapitana,
c stance strupeno sladkobne
o strastni Ijubavi
trem mladim kadetom,
ki pomladno vihravi in zdravi
niso znani še s tohlim, pomehkuženim svetom.
Proti jugu se nese
s prebelimi jadri ponosna fregata
kakor ptica čez morske puščave,
kakor vest, ki pozdravit nam sestro in brata
spe v nedoumne, okrutne daljave.
Zvečer, ko mornarja
otožnost s sinjine in z zvezd ogovarja,
ko se morje zeleno
odene v vijolične sanje,
in ponoči je čuti
vrh krova v kajuti
pritajeno
šepetanje.
Prelepa kraljeva nikdar ne sameva.
Poročniki in kapitan
so že vasovali
pri grešnici zali,
ko prvič prejadrala je Ocean.
Sedaj je čarovnica mala, hči ognjene krvi, zapeljala
— morda iz osvete — kadete;
kar po vrsti vse tri.
Nevarne,
kovarne
v ekvatorskih vodah so mlačne noči!
Mornarjem, krmarju in matu so tihi pomenki o blodni mladenki razvedrilo in upanje hkratu.
Po vsej b^rki
le o njej, le o njej gre razgovor, saj je — skratka — vsa posadka
zcljubljena v svoj prepovedani tovor.
V	tistem času je mlad Mehikanec,
razvratnež, razsipnik, kralj petroleja,
Evgenije Eve zavetnik in znanec,
kar križari po morjih s fregato,
stopil v mestu Tampico
na barko veliko,
razkošno bogato,
in odplul njej nasproti
po širni,
nemirni,
razburkani poti.
Trije so se južnoameriški kralji tudi lepi kraljevi Evgeniji Evi nasproti podali
čez neskončne ažurne dobrave pod zvezdami Južnega križa: ponosni kralj kave, ponosni kralj riža in najbolj ponosni kralj mračnih bordelov Brazilije.
O Gospod, ti se usmili je!
Turobne armade luetičnih ljubic in lačnih ji sinove morijo
v fantastičnem mestu, v prestolici Rio de Janeiro. Brez vere, brez nade
zre v čase bodoče.
Sam Kristus tam vrh Corcovada stoji,
se noč in dan joče
in roke nad pravljičnim mestom drži,
nad maternim mestom pregrešne,
denarja požrešne,
v grehotah neutešne
Brazilije.
Če Gospod se ne usmili je, že kmalu mogoče jo bo tepla
nadloga potresa in toče iz ognja in žvepla.
Neko noč
se zasveti komet sred azura. še romanco pojoč se zdrzne kraljeva in krikne: Ta ura mi prinaša pomoč.
In vsa razsvetljena pravi mlada in dražestna žena kot iz sanj prebujena strmečim možem:
Ta trenutek izvem, za kaj sem rojena.
Drugo jutro fregata pristane.
V pestri luki so zbrane
že ladje ameriških kraljev, vladarjev denarja.
V spremstvu glavnega ceremoniarja se Evgenija Eva,
spokorjena krcjjeva Oceana
poda, ko povabi s seboj oficirje, v gradič kraj pristana, kjer čakali vsi štirje so kralji.
Pred vsemi lepo se prikloni, ki vanjo pohotno bolščijo:
Ničemni so vaši miljoni,
kralj riža, kralj kave, kralj greha
in ljubi moj, dragi moj kralj petroleja!
Adijo!
Le Bog mi odslej bo uteha, po ljubezni njegovi me žeja.
štirje kralji
so se krohotaje podali
v razvpiti lokal »Noktambik,
med šumenje šampanjca in svilenih kril,
kapitan in poročniki broda s kadeti
pa ostali kraj nje so prevzeti
in poljubljali njeno roko
za slovo.
Zdaj v blaženo pojdem deželo, je rekla, nadzemnih obetov.
Nato poljubila je čelo najmlajšemu izmed kadetov.
Razbrzdana kraljeva Evgenija Eva
postala je krotka sestra Modesta, kralja Dobrote nevesta.
In daleč od svetle in radostne luke je gobavcem lajšala muke.
A še tisti dan,
ko je grešna fregata priplula v pristan,
so se ustrelili:
kapitan,
poročniki broda in — škoda — vsi trije kadeti.
Niso mogli več dalje živeti.
Tak je konec te oceanske balade.
Naj vam vnide v srce, žene lepe in mlade.
(Motiv po dramatični pesnitvi starih Inkov)
Poglej, poslušaj me, moj sin, Kako sem slaven, ker vse vem, Vse vem
In sem skrivnost, moj sin!
Vse imam v moči svoji In silo, da te dvignem — Naredim velikega,
Uglednega, mogočnega.
Saj sam sem vzgojil te Ko bil si še otrok.
In vse preveč te ljubil —
Da zdaj bi te izgubil?
Zato poslušaj:
Domovina te ljubi,
Ljubimka se s tvojo lepoto. Vse, prav vse deli s teboj: Nebeške in zemske strasti.
Naj najde, kar si sama želi,
Na tebi se pogled njen naj ustavi, Spozna naj, kaj moč je tvoja Da sovrage svoje pomori.
Ah! Vse, karkoli naj bo, bo lepo, Kar iz tebe napravila bo.
Da ne boš nikoli tožil bridkosti —
V	srce zaklepaj skrivnosti!
In hčerko njeno želiš,
In zahtevaš:
Si že začaral zvezdo to,
Si že prespal noč z njo?...
Poslušaj, ne delaj tega!
Cvetko Golar
Ne želi stvari, ki te v srcu mori. .
Ljubezen njena tudi zate gori In junak njen si samo ti.
Joj, kako je ljubljena.
Ali hočeš zvezo to razdreti?
Hočeš obupan v dalje?
Hočeš si ob zidu glavo streti?
Domovina ne dovoli tega, le glej!
Kako zelo Kajlur skriva ljubezen.
Če sedaj njemu Zaupaš besede,
Grmel bo v gnjevu, ki peče in žge.
Vendar ti, ki vse to veš,
Kaj mora mož storiti,
Veš, kako vse mora biti.
Glej, da boš junak!
Lepa je roža rdeča potonika na robu zelene gorice — globoko se sklanja na gredice, ko jo zaliva mlada Polonika.
Cvete ob nizki leseni hiši, v njej siromaštvo, mati skrb diha — tenek se jok otrok iz nje sliši, ki že opazuje smrt jih tiha.
j
V	nedeljo gre k maši potonika ' v roki blede in bele device v oltar Marije, žalostne kraljice gleda ponižno dekla Polonika:
»Gorko poglej me, milostna mati, v srce in roke me objemi svete — naj mi ne vzklije pod srcem dete nimam mleka in kruha mu dati.
Lakota, bolezen in beda so naša nesveta trojica — v razpadla in votla njih lica obupno oko naše gleda.
Vzemi rožo, lepo potoniko, kot srčni je plamen goreča, brez sadu se osuje dehteča — spomni, Marija, se na Poloniko!«
Listje letelo je z brez, grozdje dehtelo je vmes, vali bučali čez jez, kakor takrat!
Pusti so dnevi med zidi, sled se še tvoja v njih vidi vabi zaman te: »O pridi,
kakor takrat!«
Čutim na ustnih tvoj dih, pogled še vdan je in tih, mnogo obeta tvoj vzdih,
Duian Ludvik
kakor takrat!
Toda čez steze nekdanje so se razlezle kotanje, solze pritekle so vanje —
kakor takrat!
Franjo Tominec
Deklica moja, kaj te boli, mi povej, da v očeh več sonca ni.
Ti me ne ljubiš. To me boli, da kajkrat prejočem dni in noči.
Umetnost se druži našemu življenju že v jutranji pesmi mladosti z nežno zvenečimi zvoki, glasno nas spremlja v dan življenja strasti, v trpljenju nas dviga, čisti nam dušo nemira, da občutimo na večer njen globoki akord ...
Neugasljivo tli na dnu umetnikove duše ... Čim večji je plamen, tem več je žerjavice, čim večje hrepenenje, tem večja bolest---------------
V	umotvoru izraža umetnik občutje življenja, katero je v njem samem, ne v naravi, ki jo je oblikoval. S čustvom umetnosti koplje in raziskuje sebe samega, zaklad globine nature, ki je v njegovi duši; zakaj v njej so one tajnosti neskončnih dalj, ki mu jih je dano slutiti, ter ga pelje k večni lepoti.
Veliko delo umetnosti nosi v sebi nešteto odprtih misli, katere je vzbudil instinkt čustva in jih je umetnik med ustvarjanjem preživel. Osnovna ideja veže te misli; kot žarki blestečega telesa so, ki vodijo k novim idejam umetnosti, vžigajo nova spoznanja, razsvetljujejo temo, nam dajejo luč ...
Umetnik mora iz gladkih cest na pot, ki vede k njemu samemu. Kakor izraz, tako naj tudi svet in življenje, katerih obliko nosi njegova umetnost, ustvari in razvije v sebi. Njegovo delo naj vsebuje njegovo podobo, skuša naj v njem rešiti svoj jaz, ker to je največ, kar bi mu bilo mogoče doseči...
Umetnost je narodova najgloblje korenina, ki mu dovaja sok notranjega življenja; obenem je njegov najvišji vrh, po katerem se meri višina njegove kulture. Umetnik v ustvarjanju obsega dobo časa, v kateri živi. V realizaciji nastopa sicer kot samostojen tip, kar daje njegovemu delu individualen izraz. Ker nastane umetnina elementarno, s silo posebne čustvene dispozicije, zato vsebuje značaj duha stvaritelja, kakor tudi zemlje, iz katere je tvorec zrastel, psiho življenja njegove rase.
Tudi v malem narodu lahko tli toliko isker notranje lepote, da se vzbude plameni, ki se \ot rože spleto v venec vsečloveške lepote in s tem utemelji zahtevo, naj ga svet ne sodi po njegovih slabotnih telesnih močeh.
Za izobrazbo umetniškega čuta ni poglavitno, koliko je človek videl podob in kipov, temveč kako jih je gledal.
Vsako stoletje, vsako desetletje in vsako leto ima svoj poseben cbraz, ki se razodeva ter se' mora razodevati v vsej kulturi, torej tudi v umetnosti. Da je slikal Velasquez kakor Murillo, bi bil Velasquez mazač.
V	razstavo je treba stopiti brez predsodkov. Srce željno lepote, oko nepokvarjeno ter za lepoto sprejemljivo — to je vse, česar je treba človeku, da spozna umetnost ter jo uživa.
Umetnost je treba gledati z očesom, ne z jezikom.
Kdor je umetnik, ne poje, ne slika, ne modelira predmeta kakor je, temveč poje, slika in modelira tisti vtis, ki ga je bil predmet napravil na njegovo dušo.
Povrnimo se k umetnosti in lepoti. Otresimo se šolskih naukov in žurnalistične učenosti ter uživajmo, kar nam je podaril Bog iz rok naših umetnikov!
Lepota je kakor Bog. Večna je in neskončna, neobsežena in neobsežna.
Mrtva je podoba, ki ne razodeva duše umetnikove. Portret bodi najprej podoben umetniku, potem šele modelu.
Doba, ki se ustavi na poti ter ne zaupa sama v sebe in v svojo kulturno moč, je mrtva, neplodovita doba — peščena pustinja sredi zelenega polja.
Upajmo, da se razmerje med naročevalcem in umetnikom vsaj nekoliko ublaži, da se vsaj približa tistemu idealnemu razmerju, v katerem bi se naročevalec čutil hvaležnega obdarovanca, ne pa bahavega mecena.
Resničen umetnik poda v vsakem umotvoru sebe samega, sebe vsega, kakor je bil v tistem trenotku, ko je umotvor zasnoval.
Stimunga je prvo in je vse; dovršena tehnika je seveda predpogoj!
Učenjaki so štacunarji, ki imajo ves svet v škatljice razdeljen. So birokratje, ki imajo vse ljudi v posebnih aktih popisane. Brigata se »Bog« in »Narava« za štacunarje in birokrate! — V čisti umetnosti n i struj, to je le varljiv videz. Vsak pravi umetnik se pogovarja le z »Bogom« in »Naravo«, za čenče strokovnjakov-registratorjev nima ušes. Umetnik strujar pač le izdeluje. Čevljar ima svoja kopita, krojač svoje modne žurnale. Umetnik ne črpa svojih navdahnenj iz galerij, razstav in revij, — svojega znanja ne iz akademij. Dokler otrok ne shodi, ga morajo pač držati in voditi. Zalibog, pa na mnogih akademijah dandanes grasira rahitis. —
So »umetniki«, ki dihajo, duše pa le nimajo. Se pravi, — vsaj svoje ne, samo izposojeno, še rajši izposojene. In te izposojene duše menjajo pogostejše kot n. pr. nogavice. Imamo v Zagrebu kiparja, ki ima sto genijalnih duš, zapored ali vsevprek hkratu, čisto njegova pa je le duša politika in trgovca.
Niti »doba« ni v vsem trdna podlaga za edinost v stremljenjih. Kakšne skupne znake dobe imata n. pr. Brueghel in Rubens, (ki sta si tako blizu po času, da lahko rečemo, da sta istodobna) — z italijansko umetnostjo iste dobe? Nekaj pa imajo vsi ti in še drugi »bronasti spomeniki« iste dobe vendarle skupnega. Je to življenje, njih dela žive, ker izvirajo iz polnokrvnega življenja, ne pa iz suhoparnih teorij in ideologij! —
»Literarna umetnost!« Ali — »primite tata«! Katera umetnost more biti bolj in zares literarna kot tista, ki je izkonšruirana na osnovi literarnega programa, iskane ideologije.
Henrik Smrekar
Izkonštruirana, ne globoko in iskreno doživljena! Slišiš besede: barva, linija, kompozicija, statika, volumen, harmonično vravnovešenje itd. Besede, besede, besede, — z eno besedo literatura!
Čemu govoriti s tolikšnimi poudarki o bistvenih komponentah umotvorov, ki so same ob sebi umevne? Nalij H2O v šampanjsko steklenko, ali se bo voda v šampanjec spremeniia?
Čemu govore? Ker so v besedah plodoviti, v dnu duše pa ali sterilni, — ali pa so se šibki udali terorju diktiranih besed in svoje resnično življenje v sebi zatrli ali pa mu vsaj zapirajo izhod v svet — v strahu, da ne bi pred mogočnimi diktatorji, historiki-histeriki, kritiki in kritikastri veljali za vpoštevanja nevredne ali vsaj manjvredne — literate! Beraštvo in bedaštvo!
Živo ljudstvo zahteva življenje, išče ga in ga sprejema s pohvalo in zahvalo,— izšpintizirane formule pa odklanja in preganja.
Naj živi življenje! Naj žive literatje Michelangelo, Rubens, Rembrandt itd., Goya, posebno še Goya. So med njegovimi grafičnimi deli stvari, ki so po formi zelo pomanjkljive, grdo zarisane — a vroče življenje	je v njih, —	vulkan jih	je	izbruhal.
In vroče življenje dajejo, ne mrzlih teoremov! —
»Kaj je lepota?« — vpraša likovni Pilatuž. Odgovarja Rodin: nič ni grdega na svetu: Grde so le človeške družabne konvencij, napačno je gledati na umetnost z rasnega, seksualnega stališča — in plitvo. Ne žalite »Boga«, ki je svet in je »svet ustvaril«.	t
Tisti, ke preganjajo nagoto in bi radi odpravili dosedanji naravni način ploditve bitij ali ga vsaj skrivajo in ga na skritem kraju sami radi goje, naj malo pomislijo, da razglašajo s tem »Boga« za največjega, najgrjega grešnika. Bodite logični, bodite dosledni!! Skozi kalno, umazano steklo se vse kalno, umazano vidi. —
Umetnost razglašajo za luksus! Ljubi kristjani,	kakšno obširno knjigo bi moral napisati, da bi Vam pokazal in dokazal, kako sami sebe bijete po zobeh	in	po glavi,
Vi slabo vzgojeni, po šolah in po »praktičnem življenju« na kriva pota odrinjeni otroci! Zavrgli ste, zametavate sladka jedrca življenja, za trpke lupine pa se pulite, tepete in koljete! In kadar se v močvirju Vaše duše oglasi potopljeni zvon čiste, neokrnjene, nedolžne mladosti, — ga brž prevpijete z umazanirn hripavim glasom »praktičnega« odraslega. Sram Vas je glasu tega zvona, — »otročarij« — o bedaki, živi mrtveci!
Blagor otrokom, ker njih je nebeško kraljestvo! Ne poslušajte Satana -— Mamona — Antikrista, sicer je že Vaša duša za večno pogubljena!