Leopold Podlogar: <^H Zgodovina našili trgov in mest. ¦ 18. Turjak. ^fl (500 m, 263 prebivalcev.) H Turjak je neznateu dolenjski trg, jugovzhodno od Ljubljane ob deželni cesti Ljubljana—Škofljica—Ribnica—Kočevje (55-6 km). Razvija se pred rodbinskim gradoin slavue Turjaške rodovine. Župnija je bila ustanovljena due 25. aprila leta 1790, kapela pa je bila očitnim proglašena že 1. 1780. Za ustanovitev župnije je prosil turjažki grof Marija Jožef. Nagovoril ga je k temu grajski duhovnik Andrej Nušič. Ta je bil rodom Škocijanec, rojen menda v vasi Laporje leta 1727. Nekaj let je služil v domači žapniji, v Žkocijanu pri Turjaku, potem pa od leta i""0. v turjaškem gradu kot sacelan, kjer je posta] prvi turjaški župaik in kot tak umrl I. 18H.1 dne 3. marca. Šola je bila sloveBno otvorjena 6. majnika 1. 1901. Leo grof Turjaški je dal na lastnem svetu in lastne stroške zidati I. 1899. enorazrednico nad deželno cesto Ljubljana—Kočevje. Delo je vodil mnogoletni turjaški oskrbnik Jožef Schauta, Turjačani so pomagali s tlako. Sedaj všolane vasi so poiiljale prej svoje oiroke v Škocijau; tudi nekateri turjaški župniki, n. pr. Zorec, Pintar so otroke prostovoljno poučevali v branju in pisanju. Prvi učitelj na turjaški enorazrednici je postal Josip Bergant. Do leta 1848. je bila v gradu okrajna grajska sodnija. Ko so se (ega leta ustanovili c. kr. sodni okraji, je biia prestavljena sodnija v Lašče. Tega 1 Pokorn: Sematizem 1788, 95. 13 leia je zgubil trg Turjak zadnjo privlačno silo — danes se ne drži od trgu diugo kakor ime. V dobro urejenem turjaskem arhivu ni nobenega pisma. nobene lisiine, ki bi imenovala Turjak trg. Trg sam ne hrani nobenega pisma aJi listine, na katero bi opiral trg svoje pravice. Pa je bil vendar Turjak že v srednjem veku daleč čez mejo nase dežele sloveč trg. Potok Rašica, ki izvira pri vasi Brlog v lužarski občini in izgine v Po- . nikvah pod zemljo, se je imenoval še v Valvasorjevi dobi Fužinšica. Po Valvasorjevi sodbi, ki je bila oprta na pisma in ustno izročilo, je dobil potok to ime od fužin, ki so stale ob njem po vsej dolžini in izrabljale nje-govo vodno moč. Od teh ni danes nobenega sledu več, že Valvasor ni videl v Kaško-dobrepoljski kotlini nobcne fužine. (Valvasor 11. 254, 239.) To pove "i nekaj in nam kaže, da je v davni preteklosti) recimo v srednjein veku v Rašici cvetela razvita železna obrt. Svet ob Rašici je bil že od leta 1260. last Turjaških. (Mitth. 1865, 3; 1905, 125.) Uprava mesta Reke hrani tri važne listioe iz 1. 1437. Iz teh Iistin posnameino, da so hodili v lurjak po železne izdelke irgovci in prekupci iz Kranja, Kamiiika, Loke in Selc. V Reki, Trstu in Benetkah so zamenjavali železno blago za olje, bombaž, fige in mandeljne. Kadar se ni blago izmenjavalo za blago, se je plačevalo, kupovalo in prodajalo za zlat denar. Omenjeni kranjski prekupci iu tigovci so prejemali v Turjaku blago v zameno za žito, moko, kože, usnje, sukno, platno in druge izdelke podeželske domače obrti. V teh Iistiuah se hvalijo izdelki turjaskega železa, da so dobri in tudi teža blaga po sodbi cesarske mitnice pošiena (Ferrum bonum et bulleium de Orspergo). (Glej Dimitz, G. Kr. I. 313—314.) To so edioi podatki o turjaškem trgu. Z letoni 1437. nehajo roahoma vsi podatki o trgovanju s turjaškim železom. Odkod ta nenadna preseka? Listine, ki se tiČejo turjaskega gradu, spadajo v prvo polovico pei-najstega stoletja. V začetku tega veka so delovali v velikolaški okolici stiški menihi, katerih velika pristava v LaŠČah se omenja že leta 1145., ona na "Veliki Slevici 1. 1230. V začetku 15. stoletja (1402) čutimo iz takiat-nih poročil, da Še delujejo stiški menihi v tej okolici. Ne dolgo potem ni ne duha ne sluha ne o menihih, ne turjaških fužinah. Vzrok iega mučnega molka je turška sila, ki se je z Ietom 1408., z napadom na Belo Krajino začela razlivati po naši deželi. CvetoČo trgovino po naših krajih je ta sila 14 popoinoma udušila. Trgovska pota so bila kmalu popolnoma zaprta; obrt-niki in rokodelci so morali dati delo iz rok. Sedaj je veljalo: braniti mejo, da je sovražnik ne prestopi ali pa seliti se drugam. Koj z nastopom te aile so se izpraznile fužine po RaŠko-dobrepoljski kotlini ob Fužinšici ali Rasici. Prvikrat so se pojavili Turki v tej dotini leta 1415. (Mittheil. 1861, 69; 1903, 169.) Takrat so Turki prvikrat drli od Kolpe preko Kocevja in Ribnice proti Ljubljani, do oareja Kranjske. Zdi se nam, kakor da bi v tem letu sovražni Turek to napadno črto dobro preštudiral na vse strani, da bi pozneje tem pogosteje in ročneje na turški nacin premeril to pot. Kadar so drli po tej napadni črti, so merili na Ljubljano. Kar je bilo vmes, je občutilo vso krutost turške sile. Napadli pa so Turki od ie strani Ljubljano: 1469., 1471., 1472., 1473., 1476., 1492., 1528., 1546., 1598. Če primerimo letnico 1437., ko se turjaški železni trg omenja kot cvetoč, je zadal železni obrti turjaški prvi smrtni udarec turški napad L 1469., kateremu so sledili kmalu v kratkih presledkih drug za drugim. Takrat so mahoma izginile ob Rasici vse fužine in za vedno zaspala železna obrt, ki bi s pomočjo neizčrpnih Železnih zakladov živela lahko se danes. Živi od vsega že davno ugašajoči spomin na cvetoee Čase. Tega in še marstčesa drugega je kriv turški meč. Znano je, da se je srednjeveška trgovina gibala v smeri starih rimskih cest, ponekod se jih je točno držala ne le v srednjem veku, ampak skozi vsa aioletja do začetka 18. stoletja, ko so začeli po nasi deželi delati ceste. Stari tovorniki so se držali starih potov. Ta pota so držala po starih rimskih cestah. Kakor so dokazala novejša raziskavanja, je držala taka stara pot od Šmarja mimo Šenčurja do Turjaka; druga taka stara pot od Krke preko Ilove gore, Male Lipljene zopet do Turjaka; tretja iz Dobrepoljske kotline čez Ponikevske gozde do Turjaka. Ta trojna stara pot se je pri Turjaku strnila in držala ob Črni vodi pod Golem in Kureščkom mimo Krvavih peči na Bloško in Cerkniško stran. Od Ljubljane sem je držala stara trgovska pot ob obronkih Turjaških gora do Turjaka. Temu križisču starih potov je dajal varstvo staroslavni Turjak, ob katerem se je zgodaj v srednjem veku razvil cvetoči trg; njegovo cvetje se je ob soparni in žgoči turski eili kmalu razsulo. Turška sila trgu ni vzela le cvetja, ampak ga je usušila globoko v korenine. Po tej sili ni imel več ne podlage, ne vrtnarja, da bi Še kedaj pokazal svojo životvorno moč. Turjak! O tem bi bilo pripovedovati! Tu le skrcen obris. Došli so Turjačani na Kranjsko s Franki v 9. stoletju ali vsaj kmalu po bitki na leškem polje pri Augsburgu, kjer je cesar Oto I. v iridnevui bitki čete Madžarov popolnoina potoikel. Ta bitka je odprla neraškemu piemstvu pot med Slovence. Ti pletuiČi so sezidali utrjene gradove po naših gorah in griČih in si storili podložno slovensko ljudstvo, ki je prebivalo na njih posestvih. Gradovi naŠlh plemičev so bili prvoino le trdnjave; postavili so mogočen trden stolp, ki je shižil za opazovanje (straža), pa tudi za stanovanje grajski gospodi. Šele pozneje so temu stolpu prizidali udobnejša stanoTanja ali pa so v bližini stolpa zidali pravi grad, kakor jih vidimo danes Se več po Kraiijskem. V Turjaku vidimo še danes pod sedanjim gradom v temelju »Spodnji grad*. Po temelju sodeč je bil ta gradič le majhen trdnjavski stolp. Kako star je bil ta >Spodnji grad«, sklepamo odtod, da je že Ieta 1067. Konrad Turjaški postavil nad njim novo razsežnejše in udobnejše poslopje, na kraju, kjer stoji sedanji grad Turjaški. Grad je zadela marsikatera ne-sreča. Zaradi že omenjenega spora Turjačanov in Ortenbnržanov je bil pom.šen Spodnji in Zgornji grad že leta 1160. Enaka usoda je zadela Tur- 15 jaske zgradbe 1. 1191,, 1210. in 1318. V tem Času so podložniki TurjaSki in OrtenburŠki veliko trpeli. Oba zasovražena soseda sta škodovala drug drugemu, kjer in kakor sta mogla. V teh uemirjiiii in ruzdivjanih časili se okrog Turjaka ni mogel razviti trg. Ortenburžani in TurjaČani so *>e spravili šele 1. 1343. Sredo pred sv. Janezom sta podpisali obe sovražni stranki spravno pogodbo v Orteneku. (Mittheil. 1861, 39.) Po tem letu sprave (1. 1343.) se je zamogel razvijati ob Turjaku trg. Njegovemu razvoju in cvetu je bila odločena le kratka, komaj stoletna doba. Leta 1511. 24. in 26. marca je porušil strašni potres nešievilo cerkva ui neznano Število grador. Med gradovi, ki so pod udarcem te šibe božje padli v razvaline, je bil tudi Turjak. Po tem potresu se je zidal sedanji grad. Na jugovzhoduem siotpu gradu je v višini enega nadstropja vzidan spominski kamen, ki vsebuje del stavbne zgodovine Turjaka in omenja tudi potres, za katerem se je zidal grad. Napis je nemški. Slovenski se gltisi: i-Leta 1067. je začei ta grad zidati Konrad Turjaški. Leta 1511. ga je porušil potres. Jaz Trojan Turjaški, višji komornik Kranjske in Slo-venske Krajine, sem ga 1. 1520. začel od tal zidati.« Nad tem napisom je vklesan rodbinski turjaški grb: glava divjega vola ali tura, po katerem je dobil grad svoje ime. Pripovedka ve, da so se takrat, ko so zaČeli tuji plemiči zidati v TurjaŠkih gorah svojo trdnjavo, klatiii divji voli ali turi po teh krajili. Ti so ovirali delavce pri delu. Med tem, ko so zidarji in kamenarji delali pri trdnjavi, so plemiči pobijali to nadlogo. Izirebili so bili skoraj vse, le eden je še plašil delavce in jih oviral pri delu. (Dalje.)