'Vf Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. OVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, dne 30. decembra 1938. Leto VII. Štev. 52. Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Bistvo slovenskega vprašanja V svoji božični številki je priobčil »Slovenski narod« daljši sestavek »Kakšna bo bodočnost Slovenije«. Sestavek opisuje naš obupni gospodarski položaj in naše slabe i zgled e, da bi se razmere mogle kedaj izboljšati. Opis stanja našega gospodarstva, naših bornih socialnih razmer, je pravilen in stvaren. Sicer pa — nič novega nam ne pripoveduje. Zgolj stvari so (o, ki smo jih opisovali mi od vsega začetka, ki smo prav tako vedeli zanje od vsega začetka. Saj so bile prav te stvari tisto, ki so nam dale povod in naložile dolžnost, da smo se lotili dela v tem našem listu in drugod, da smo zmeraj in zmeraj znova kazali nanje. In da smo seveda tudi svarili pred neizogibnimi nasledki, ki ob teli razmerah pridejo in ki ob njih morajo priti, svarili zlasti pred ljudmi, ki so vso to našo nesrečo povzročili. A prav tako smo tudi zmeraj kazali na pot, ki vodi naprej, v četudi ne morebiti sijajno, vendar pa vsaj znosno prihodnost. Tega zadnjega pa ne dela sestavkar »Slovenskega naroda«. Nekaj splošnih opazk, to se pravi bolj besed kakor nasvetov, nekaj obrabljenih blagohotnosti, cenenih vsakdanščin. Skratka, pravi in goli Blažev žegen. Da bi pogledal vzrokom prav do dna, da bi jih pokazal slovenskemu človeku z vsemi neizogibnimi nasledki, tega seveda ne stori. Kako tudi! Saj bi s tem spodkopaval tla1 samemu sebi in svojemu jugoslovenstvu, od katerega in v katerega imenu živi. Kajti edini izhod iz te naše zagate je v popolni finančni samoupravi. Mimo nje ni rešitve za nas. Vse drugo je bolj ali manj jalovo zdihovnnje in prazna tolažim. Ta edini izhod pa zahteva seveda popolno likvidacijo centralističnega nacionalnega jugoslo-venarstva, ki nam je edino vse to trpljenje, zapostavljanje, izkoriščanje naklonilo. Ki nam je s svojim centralističnim sestavkom onemogočilo ne samo, da bi svojo obrt in industrijo razvijali v tisti meri in smeri, ki jo je kazal razvoj v prejšnji, gospodarsko mnogo močnejši in bolj razviti državi, ampak ki nam niti ni dalo, da bi ju obdržali na doseženi ravni. In ki je s svojo prometno, carinsko in davčno politiko hkratu tiščtil našega kmeta k tlom. ga obubožal in mu jemal z vsakim letom 'bolj sleherno bitno mogočost. Sicer pa, oglejmo si sestavek v njegovih bistvenejših odstavkih. Najprej na primer tele splošne1 besede: Naša posebna nesreča je še, da je med nami premalo smisla z« stvarnost; zato se tudi ob priliki 20 letnice Jugoslavije nismo mogli dovolj izogniti godbi pri-godnih fraz in nismo spoznali, da nam življenje narekuje izredno resne naloge, kulturne, gospodarske ter socialne, da nas 20 letnica Jugoslavije opominja na marsikaj, kar smo zamudili in kar moramo dohiteti, in da bomo morali kratko in malo mnogo bolj delati kakor filozofirati, če bomo hoteli živeti. Ne vemo, na koga se nanaša tisti svojilni zaimek »naša«, te samo na ljudi, ki stojijo politično in miselno za »Slovenskim narodom«, potem ima seveda prav. Če pa misli s (oln na na^ narod, potem mu moramo pa že zategadel j ugovarjati, ker ta prav za prav od vsega začetka ni bil vprašan, kako s* hoče v gospodarskem 'in socialnem pogledu uravnavati svojo usodo. Kvečjemu v nečem bi mu moglj pritrditi: da je bil namreč slovenski narod hudo malo stvaren, ko je izročal svoje zastopstvo ljudem, ki so ga z vidovdansko ustavo pahnili v prepad, iz katerega se še do danes ni mogel izko-lehati. ° Dalje: prevratu so sicer resni računar ji napravili nekaj >u Popravljivih napak v računih o bodočnosti Slovence'- - ',sfriji so slovenske dežele živele na periferiji m M> bde v razmerju z nemškimi avstrijskimi deželami P° )l ( l'lske. I nji oblastniki so podpirali razvoj industrije v središču države, predvsem na Zgor- njem Štajerskem in Avstrijskem, močno se je pa industrija razvijala tudi na Češkem, predvsem v Sudetih. Kolikor je bilo izrazito slovenske industrije, so bila v veliki meri manjša podjetja, z obrati, ki so se razvili iz obrtnih delavnic. V resnici slovenska je bila lesna industrija, a seveda so se z bogastvom naših gozdov okoriščali tudi številni tujci. 8 tedanjimi gospodarskimi razmerami Slovenci pač nismo bili zadovoljni; vendar nekaterih pomanjkljivosti gospodarskega organizma nismo tako živo občutili kakor dandanes, in nekaterih napak niti ni bilo. Naj omenimo le, da je tedaj Slovenija imela odprto pot do morja, da je bilo največje slovensko mesto izredno živahni in bogati Trst, da so si slovenski delavci lahko iskali zaslužka po vsej prostrani državi in se razen tega tudi izseljevali, da je naš kmet lahko vnovčeval svoje pridelke in da je naš vinogradnik zalagal z v.inom Gradec in Dunaj. Če so bili tisti računarji resni in kolikor so bili resni, so računali pač samo z dobički za svojo osebo. ali v najboljšem primeru za ozek krog političnih ljudi, ki so hoteli imeti za vsako ceno oblast nad slovenskim narodom. Bili so to ljudje, ki so sploh našo narodno bit zanikavali in ki jim že zaradi tega ni bilo mar naše blaginje. Danes se lahko reče še več: ta blaginja jim je bila samo v napoto pri njihovih političnih namenih, suj bi utegnila navsezadnje večati tudi našo odpornost proti stapl jaškim poskusom. Zato so se dovol jkra.t očitno in zavedno postavili za stvari, ki so našo blaginjo uničevale. Zato so glasovali za. davke, ki so naš narod obremenjevali v večji meri, kakor južne pokrajine, zato so bili zmeraj za sestav, ki je od teh večjih davkov čim manj dajal Sloveniji. In ker so se bali, da bi se obrt in industrija v Sloveniji preveč razvili, zato so glasovali svoje dni za zakon, ki je odpravil podjetniško svobodo in uvedel sestav koncesij, sestav, ki ga prej nismo poznali. To pa je pomenilo, da sc od tistih mal ni mogla nobena industrija v,Sloveniji osnovati brez pristanka Belgrada, ntciLjim ko prej pristanka Dunaja ni bilo treba, \ujretm\i vemo. da nam Dunaj ni bil naklonjen. (.U/rje pač najprej in povsod podpiral sebe in svojjie nemštvo, tako naravnost zoper nas le ni delpl^kakor so delali nekateri domači izdajalci, l^ffe jim je kar mudilo, da nam vzamejo zadnjo hjjmo mogočoji^ Potem piše »Narod«; V novi državi je po računih nekaterih -gospodarstvenikov čakala Slovenijo sijajna bodčnost, predvsem zato, ker je v primeri z drugimi pokrajinami v državi najbolj industrializirana; mislili so, da bo slovenska industrija zalagala vso državo s svojimi izdelki ter da bo zaradi tega postala kmalu bogata. V novem letu 1979 naj prešine ose ljudi, ki. žioe na slovenski zemlji volja do slovenskih dejanj, ker besede same ne izpreminjajo življenja in biti narodov! Uredništvo iti uprava tednika »Slovenije« Če je kdo mislil, tla je njihov optimizem pretiran in jim je ugovarjal, češ. saj se bo industrija razvila tudi v drugih pokrajinah, so se pomilovalno nasmehnili, češ, kako naj nas dohite povsem poljedelske pokrajine in kako naj konkurirajo začetniška podjetja starini, uglednim podjetjem. Sploh pa, kdo bi bil tako nespameten, tla hi tvegal ustanavljali je konkurenčnih industrijskih podjetij v tako mali državi. Ne rečemo, bilo je res takih ljudi vprav otroške zaupljivosti in lahkovernosti. V svoji umski preproščini so tvorili tisto čredo, ki so jo njeni vodniki lahko gnali v prepad. A mislimo, da lahko rečemo tudi tole: danes tako lahkovernih ljudi ni več med nami. l isti, ki so še na jugoslovenski strani, vedo vsi, kaj delajo. In to je le napredek, čeprav ne velik. Zelo res je. kar pripoveduje »Narod« o naši domači industriji: Domača industrija, ki je i uje la že tradicijo, n. pr. železarstvo, je pa tedaj preživl jalo najhujšo krizo. Nekatera podjetja so propadla in začel se je proces, ki so ga nekateri monovali demontiranje slovenske industrije. Propadla so najstarejša podjetja. Žal, ta proces še ni končan, čeprav smo premagali krizo in če- prav .so se nekatera večja podjetja zadnja leta razveseljivo razvila in sanirala. Kaj kmalu smo sprevideli, da slovenski gospodarski organizem resno boleha. Država se je začela industrializirati. Bosna je postala za kapital privlačnejša kakor Slovenija. Toda najhuje je, da je Slovenija odrezana od sveta. Leži v Srednji Evropi, a neločljivo zvezana z Balkanskim polotokom. Ker nima več izhoda na morje, je odrezana od sveta. Njene prometne zveze so tttko pomanjkljive, da je v tem ena naj večjih ovir zdravega gospodarskega razvoja. Če pa bi bil šel »Narodov« sestavkar stvarem bol j do dna, bi bil moral ugotoviti zlasti tole: Stiska ui prišla sama od sebe in prav tako- ne demontiranje slovenske industrije. Industrializacija države, zlasti Bosne in Belgrada, se je vršila po večini umetno: podpirala se je z javnim denarjem, to se pravi v prvi vrsti s slovenskim, tistim torej, ki je bil naložen in vzet v obliki davkov slovenski industriji. Industriji torej, ki je zaradi tega morala misliti na »deipontirapjo«. In seveda je bila Bosna za kapital privlačnejša, ko pa je bil tam oo finančnem centralizmu povprečno za 50%—80% manj obremenjen. Če bi imeli Slovenci finančno samoupravo, ki nam niti ne bilo treba, podpirati svojo industrijo z javnim denarjem. In ta bi tega bržkone niti ne zahtevala, marveč bi bila zadovoljna, če bi ne bila obremenjena v korist druge industrije in bolj kakor le druge industrije. Seveda je vse res, kar pripoveduje sestavek o obubožan ju našega kmeta: .... pri toni vsem moramo še upoštevati, da so pasivna mnoga kmečka gospodarstva; četudi kmet pridela toliko živeža, da se prehrani, toda, kako si naj preskrbi obleko, plačuje davke, vzdržuje gospodarske naprave, kupuje orodje, umetna gnojila, semena itd.? Slovenija je pasivna — je postala že neke vrste krilatica, kaj je njen globlji pomen, pa marsikdo noče vedeti. Teoretiki razpravljajo o pasivnosti Slovenije tako, da pišejo razprave samo o kmetijstvu ali o našem »agrarnem problemu«, ali o zgolj trgovinskih, industrijskih, obrtnih vprašanjih našega gospodarstva. 1 oda potrebno bi bilo resno preučiti celotne gospodarske ter socialne razmere Slovenije, njeno struk- turo; gospodarsko razmerje naše banovine do drugih banovin, prometna vprašanja, kmetijstvo in vlogo industrije in obrti v splošnem gospodarstvu, vprašanje izseljevanja itd. Pri tem je posebno zanimivo, da se je pred vojno, po statistiki iz I. 19(0. preživljal na celotnem slovenskem ozemlju manjši odstotek prebivalstva v poljedelstvu in gozdarstvu, kakor zdaj na področju dravske banovine. V poljedelstvu in gospodarstvu je bilo zaposlenega 56.6% prebivalstva, v industriji in obrti 18.2% (gostinstva in hotelirstva), v trgovini in prometu 11.7% in v javnih ter vojaških službah in prostih poklicih 13.5%. Toda tako nizek odstotek v kmetijstvu zaposlenega prebivalstva je bil predvsem zaradi tega, ker je v statistiki upoštevano prebivalstvo Trsta; če ne upoštevamo prebivalstva Trsta, je bilo pred vojno v kmetijstvu zaposlenega 65.8% prebivalstva. Če bi se pa ozirali še na sam občevalni jezik, nam številke pokažejo, da je bilo v 'kmetijstvu zaposlenih še več Slovencev, in sicer I. 1910. 67.6%. V dravski banovini je zaposlenih v kmetijstvu (všteto je tudi gozdarstvo in ribištvo) brez svojcev 60.93%, sicer pa živita dve tretjini prebivalstva od zemlje. Najbolj kmečki značaj imajo dolenjski okraji; tako je 11. pr. v črnomaljskem okraju zaposlenih v kmetijstvu 82.44%. Le okrog polovice prebivalstva se preživlja v kmetijstvu v okolici večjih mest in industrijskih krajev, n. pr. v radovljiškem okraju 43.58% in v ljubljanski okolici 53%. MadmUafo- Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite najugodneje pri Jieietmc, fjuUfUM- ob vodi, blizu Prešernovega spomenika ■ •••minil- Poglavitna pomanjkljivost teli izvajanj je. da ne jemlje našega gospodarstva kot celoto. Če bi bil to storil, bi bil videl, da je dobršen del naše industrijske stiske v stiski poljedelstva, in da je prav tako poljedelska stiska v kar največji povezanosti, z industrijsko. Obe skupaj pa imata za zadnji vzrok naš centralistični upravni sestav. Vzemimo samo poglavitni prometni napravi: železnico in pošto v Sloveniji. Četrtino vsega donosa v državi donašajo prve, tretjino druga. Mislimo, da nam ni treba spet pripovedovati in naštevati, kako se porablja ta donos, dovolj krat res smo že to storili'. J oda če kdo piše o naši bodočnosti, pa prezira take tehtne stvari, temu ne moremo zaupati, da more ali hoče dati resnično sliko. Sestavek zastavlja tudi vprašanje, če se more industrija v Sloveniji bolj razviti in kakšni so pogoji tega razvoja, trdi pa, da na izvoz za mejo — razen lesa — ni računati, in pravi: Skrbeti nas mora torej predvsem, da si slovenska industrija ohrani tržišča v državi. To Ibo seveda zahtevalo velike napore, a vzdržati moramo, sicer ibo Slovenija gospodarsko povsem propadla. Zapiranje tovarn v Sloveniji pomeni poostritev kmetijske 'kriize in splošno obubožanje. Zdaj v resnici ni Izg,ledov za večjo industrializacijo Slovenije, s tem moramo računati predvsem. Vendar smemo biti kolikor toliko optimisti glede bodočnosti, kajti Sloveniji bo izredno pomaga.no že s samim izboljšanjem prometnih zvez. Ko bomo imeli zvezo z morjem in ceste, ustrezajoče sodobnemu prometu, ibo Slovenija lahko tudi postala letoviška pokrajina v pravem pomenu besede. Prej ali slej sc na bodo tudi lahko r.invIJe nekatere industri jske stroke, ki bodo uporabljale domače surovine ter bodo tesno zvezane iz domačo grudo. Kakor vse, slone tudi te trditve na podstavi, da ie usoda Slovenije za vse večne čase, da ji režejo kruh drugi in izven nje. Pri tem omenja sestavek spet prometne zveze, vprašanje, ki smo ga omenili mi zgoraj, pa tudi sicer že izčrepno obravnavali. Ob dobrem prometu in preudarni trgovinski politiki bi gotovo ne bilo težko, rešiti vsaj v prečej-snji meri vprašanje naše industrijske produkcije, s. 'T1 Pa. vprašanje kmetijstva. Koliko naših ljudi bi imelo dela že samo v primeru, če bi mogli s svojimi dohodki delati prometne naprave pri nas doma! In koliko industrij in obrtov bi tako delo poživilo posredno! Sicer pa gleda sestavek na vprašanje industrij- skega razvoja tudi sicer zgolj mehanično,,s stališča kvantitete. Po teh naukih l>7 na primer London, bi Berlin, bi Moskva, New York itd. ne mogli imeti bogate industrije, kajti vsa ta mesta so oddaljena od najdišč surovin morda1 še precej bolj. kakor Slovenija. I oda. kl jub temu tekmuje nai primer angleška tkanina, napravljena iz egiptovskega bombaža in avstralske volne z vsako drugo po vsem svetu. To pa zaradi svoje kakovosti. In samo v kakovosti izdelkov in pridelkov jf ore biti naša rešitev. Kakovost, to je tisto bitno irašanje ne samo naše, ampak sploh evropske produkcije.. A sestavkar gotovo dobro ve, kako je prav pri nas padla zaradi centralističnega sestava kakovost vsepovsod. Saj ne moremo ustanavljati zaradi njega šol, ne moremo izobraževati obrtnega naraščaja, kakor bi bilo treba, laboratoriji naše kemične fakultete so v vlažnih, nezdravih kleteh, nezadostno opravljeni, z učili komaj za silo preskrbljeni. In tako naprej! Ob takih razmerah seveda ni upanja na prav nobeno bodočnost. Zlo je v korenini. Zato jo je treba izruvati in vsaditi na njeno mesto zdravo, sočno drevo kakovosti in pravice! Ker sestavkar noče videti poglavitnih vzrokov naše narodne stiske, zaito tudi ne more dati nobenih veselih izgledov. Njegovi sklepi so do najvišje mere črnogledni: Življenjska sila našega naroda usiha. Fo ni fraza, temveč stvarna ugotovitev, ki ima tein 'bolj tragičen prizvok, 'ker smo brez moči proti izumiranju naroda in degeneraciji, ki je očitnejša čedalje bolj — dokler ne bodo zadovoljivo rešena najbolj pereča socialna vprašanja v zvezi z ozdravitvijo slovenskega gospodarstva. Med tem, ko v nekaterih državah govore že dolga Nova znanstvena dognanja vojvodski Slovenski zgodovinar dr. Josip Mal je izdal poseben odtisk svoje obravnave »Schwabenspeigcf in koroško ustoličenje«, ki jo je priobčil v »Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo«. Dr. Mal je obdelal za slovensko državnopravno zgodovino tako važno vprašanje na podlagi dveh ohranjenih kosov »Schwa!benspiegla«, zbirke srednjeveškega nemškega prava, in sicer Giessenskega in St. Gal-lcnskega rokopisa in virov slovanske zgodovine. Dognal je v nasprotju z dosedanjimi raziskovalci obredov pri vojvodski ustolitvi, ki so razlagali postanek ten obredov iz uporov kmetov zoper svoje gospodarje, iz vplivov koroških osvajalcev, iz vseh mogočih navad sosednih narodov in celo iz indijskega knežjega posvečenja ter iz ceremonij pri intronizaeiji cerkvenih knezov ali pa iz vplivov germanskih plemenskih izročil, čisto novo osnovo tega slovenskega državnopravnega dejanja. Dr. Mal ugotavlja, da si je stalo pri ustoličenju koroškega vojvoda dvoje svetov nasproti: na eni strani kmet, ki umešča in ki terja, da se izpolnjuje priscarum consuetudinum lex, na drugi pa plemstvo, ki se nahaja zbrano okoli svojega fevdalnega gospoda. Pod vplivom posebnih razmer se je razvilai v stari Karantaniji dvodelnost v političnem življenju. V slovenski Karantaniji se ni mogla udomačiti ne monarhistična oblast, ne po dvorni službi odvisno plemstvo. Redki ostanki staroslovenskih plemenitnikov so prevzeli navade no- leta o veliki nevarnosti nazadovanja števila rojstev, srno pri nas živeli v zavesti, da ima naš mali narod •še zdrav st ržen in da se nam ne bo treba nikdar bati, da bi izumrli. Ugotovili smo sicer, da je kmetijska zemlja preobljudena in da manj pridelamo kakor potrebujemo. Toda v izumiran j u vendar ne vidimo izhoda. L. 1936. je znašal prirastek prebivalstva v Sloveniji .samo 8690 ljudi. Lani je štela Slovenija 1,200.848 prebivalcev. Padec števila rojstev je zadnja leta stalen. L. 1921. se je rodilo na 100 prebivalcev 30 otrok, I. 1935. je pa znašala rodnost na 100 prebivalcev samo 23.2, predlanskim pa 23.05. Padec rojstev znaša od I. 1921. do 1930. devetnajstino, od I. 1931. do 1935. pa že petino. Med leti krize so umrljivost ni zmanjševala tako kakor prejšnja leta, zalo v splošnem sklepajo, da jo je treba kakor padec števila rojstev pripisovati krizi, ki je bila v Sloveniji posebno občutna. Temu nasproti pa ponavljamo mi svoje trditve in svojo vero, kakor smo jih v kratkem očrtali zgoraj in kakor smo jih obširneje in bolj obrazloženo navajali in izpovedovali v teku let: Stiska naša je take zvrsti, da se da premagati z lastnimi sredstvi in z lastnimi silami, če le smemo razpolagatii z njimi. 17 milijard, ki nam jih je ugrabil vidovdanski centralizem, bi bilo dovolj, da bi bili dvignili celotno našo proizvajalno raven na višino, ki bi prenesla tudi hudo tekmo, ne da bi nam bilo treba zniževati življenjsko raven, na-šega delovnega ljudstva. Ta višja proizvajalna raven bi nam tudi omogočevala, da bi veliki večini našega prebivalstvenega prirastka lahko pomagali do kruha doma, in da bi naravnega prirastka: ne bilo treba prav nič omejevati. Kajti kar l>i ga oilo le preveč, bi ga lahko preskrbeli s smotrnim in načrtnim naseljevanjem v kraje, kjer bi se narodno ne zgubljal. In tako bi nam ne bil narodni presežek v breme, ampak v korist. dr. Josipa Mala o koroški ustolitvi vili nemških vrstnikov in tudi njihovo pravno na-ziranje, ki je bilo zajeto iz fevdalne odvisnosti od cesarja in posvetnih in cerkvenih državnih knezov ter so se tudi narodno odtujili svojim rojakom in se, kakor priseljeni trgovci in obrtniki, tudi plemenitniki niso hoteli podredili domačemu karantanskemu pravu. Kakor je že stari Rimljan hotel povsod živeti po svojem pravu, je tudi v srednjem veku veljalo načelo, da je vsakomur njegovo pravo že vrojeno. Podobno je bilo tudi s Slovenci, ki so živeli po starem slovenskem pravu, posebno še svobodni kmetje. Zato je jasno, da. pri določevanju in ustoličevanju novega deželnega kneza, ki je temeljilo na praslovanskih osnovah, niso mogli sodelovati tisti, ki so se izrekli in živeli po tujem pravu, torej ne cerkev, ne plemstvo in ne tuji trgovci in obrtniki, in ne odločevati pri tako važnem javnopravnem dejanju, kot je bila ustolitev vojvode. Zaradi tega. je kmet kot edini pripadnik slovenskega prava postavljal vojvodo za svojo slovensko deželo. Schvvabenspiegel zato upravičeno trdi, da slovenski Karantanec ne pozna ne plemstva ne kakšne druge socialne, duhov-ske ali državne oblasti, kadar si po svojem starodavnem izročilu izbira svojega vladarja. Schvvabenspiegel popisuje natančno obred usio-litve koroških vojvodov in govori tudi o več sod, nikih, ki so jim prebivalci prisegli. Dr. Mal je ugotovil, da so slovenski Karantanci volili novega] Dr. Jos. Regali: Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije41 (Nadaljevanje.) Predlagal sem, da ustanovimo častni odbor za »Sklad AK-NG«, v katerem bi naj bil predsednik marquis Crequit, ki ima graščino pri Mošnjah na Gorenjskem, je bil podpredsednik francoske geografske družbe in je podpiral na mirovni konferenci kot prijatelj Tardieua dr. Žolgerja, ko je bil naš delegat pri mirovni konferenci v Parizu, in pomagal rešiti za nas Maribor. Udje častnega odbora pa naj bi bili nadškof dr. Jeglič, škof dr. Karlin, škof dr. Rožman, dr. A. Korošec in Ivan Hribar in pa še eden ali dva zastopnika starega plemstva, ki je imelo naše stare umetnine. Udje častnega odbora naj bi nam s svojim vplivom pomagali dobiti večje zneske in umetnine, posebno bi pa marquis Crectuit ugladil pot do velikih francoskih umetnostnih časopisov, da bi tudi francoska javnost spoznala našo oblikujočo umetnost in pri-poznala slovensko narodno samobitnost in slovenstvo kot kulturni faktor z lastnim duhovnim izročilom, na katero posebno veliko dajo romanski narodi. Marciuisa Crequita, o katerem sem dobil natančne podatke, sta menda leta 1930. poleti obiskala v Mošnjah dr. AVindischer in dr. Cankar, in ju je res prijazno sprejel ter obljubil, da nam je na razpolago. Obiskala ga je pozneje še dr. Melita Pivec-Stele v imenu »Narodne galerije« v Parizu in je takoj napravil zvezo s pariško »L’ Illustra-tioin«, ki je bila pripravljena priobčiti sestavek o (slovenski oblikujoči umetnosti z reprodukcijami. Kako r sem se prizadeval, da bi sestavili častni odbor, nisem našel pravega razumevanja za to stvar pri nekaterih odbornikih »Narodne galerije« in tudi že narejene zveze z marquisom Crequitom niso nekateri naši ljudje hoteli izrabiti, čeprav bi »Skladu AK-NG« utegnil marquis Crectuit, ki je pravi francoski kavalir' stare zvrsti ter lastnik la-tifundij v Tunisu, tudi tvarno, ne le s svojim ugledom, veliko pomagati. Celo propagandni sestavek za »I/ Illustration« ni bil napisan. Iako smo zanemarili tudi to pot kot že velikokrat prej in sem prepričan, da bodo tudi še v prihodnosti zveze z vplivnimi ljudmi iz velikega sveta, ki bi lahko takrat, to je pred 7 leti, ko so v tuzemeljstvu divjali jugosloveni, da ne omenjam »Slovencev v zamejstvu, nele naši umetnosti, ampak slovenstvu samemu v odločilnih trenutkih lahko veliko pomagali, mogoče več kot bi pričakovali. Sprožil sem potem spet misel, da bi poiskali zveze s Severno Ameriko, to pot pa drugače kot leta 1927. Sestal sem se v Ljubljani s poslanikom v Wasliingtonu dr. L. Pitamicem, ki mi je obljubil, da bo med bo- Satimi ameriškimi Slovenci, pa tudi pri velikih omačih ameriških mecenih skušal dobiti kaj za nas. Predlagal sem pa tudi, da bi se obrnili na takratnega poslanika USA Princea, ki se je zanimal za nas Slovence. Princea je obiskal društveni predsednik dr. Windischer in ameriški poslanik je pokazal zanimanje za našo stvar in nas priporočil A. Woodsu in Pipinu. Sestavil sem obširno poročilo o Slovencih in slovenski umetnosti za A. Voodsa, ki smo ga potem skupaj priredili in dali prestaviti v angleščino. Vidnega uspeha pa stvar ni imela. Začeli smo priobčevati propagandne sestavke tudi v periodičnih tiskovinah. Delali smo vloge na denarne zavode in slovenska mesta. Novi predsednik dr. Windischer je napravil veliko potov ter je tudi sam iskal povsod darovalcev in je celo od »Ljubljanskega velikega sejma« izvrtal 10.000 dinarjev. Ker je bil uspeh nabiranja pri zasebnikih, denarnih zavodih itd. zaradi hude gospodarske stiske v letih 1931. in 1932. maloten, je predsednik dr. Windischer bil mnenja, da se je treba oprijeti predvsem javnih korporacij in pri teh zagotoviti stalne letne prispevke vsaj za »Narodno galerijo«. Dr. VVindischer je vzel to skrb sam nase in pritiskal pri javnih korporacijah, to je pri ljubljanski občini in banovini, kadar pa ni bilo drugače, je segel v svoj žep. Finančno propagandni odsek je prenehal, ker ni imel v tistih razmerah več pravega smisla. Tudi pri »Narodni galeriji« sami ni bilo več tiste odločne volje in soglasja, kakor sta bila do občnega zbora leta 1928., in tudi odbor, ki je bil izvoljen 12. oktobra 1929, je bil sad kompromisa, povrh je na že pritiskal takratni politični režim, ki je slovenstvo dušil; bilo je treba tudi galerijsko zbirko urediti, tako da je dobival odsek za ureditev galerije čimdalje več pomena. Uspeh prvega odseka za propagando in »Sklad AK-NG« je bil ta, da je bilo nabranih od meseca aprila do 1. junija 1928. 464.559, od L junija 1928. do 30. decembra 1929. pa 328.297 dinarjev, skupaj torej 792.856 dinarjev. Obe poklonitvi Ivana Hribarja iz leta 1922. oziroma leta 1923. skupaj 586 tisoč 470 dinarjev in druga darila do aprila 1927 pri tem niso všteta, všteti so pa trije zneski po 100.000 dinarjev, ki sojih poklonili »ustanovitelji«: Zbornica za TOI, A. Kollmann in Anton Vodnik. Tudi drugi znesek 328.297 dinarjev, ki se je natekel po 1. juniju 1928, torej polom, ko je bil izvoljen novi odbor leta 1928., je bil pa v pretežni kneza, vojvodo, na svoji starodavni veči. Veča je tpa zbor svobodnih ljudi, ki imajo namen, da se posvetujejo« javnih zadevali. Ker je torej mogel na večali sodelovati vsak svoboden človek, veča m bila organ enega samega sloja, ampak je bila splošno narodna oblast. Na veči so izbirali tudi j novega kneza, oziroma je veča dajala svoj pristanek pri določitvi deželnega kneza. Iz opisovanja v Schwabenspieglu .sledi, da so bili na veči vsi enakopravni, plemstvo na njih ni pomenilo nič (sie selient enkeinen adel an) in pri ustolitvi sploh ni štelo, ker je bil voljen knez za slovensko deželo. Nemcem, ki so v 13. stoletju doživeli omejitev svojih političnih pravic, ko je bila volitev kralja pridržana sedmim volilnim knezom, ne pa ljudstvu, se je zdelo nenavadno', da ima na Koroškem pri volitvi in ustolitvi kneza besedo vsak svoboden kmet. in je sestavljalec Schvvabenspie-:gla, ko je zbiral srednjeveško nemško pravo, to posebej poudaril. Zanimivo je tudb da je v interpolaciji v' Sehvvabenspieglu v začetku tudi zapisana zaliteva, da novi koroški vojvoda ne sme biti drugod vo jvoda, kot samo na Koroškem. L o dokazuje, da Siovenci niso prišli pod nemško nadoblast kot podvržen narod, ampak kot bivši zavezniki, ki so ohranili svoje daljnosežne politične pravice. Do tega sklepa glede: pravnega stališča Slovencev v sredn jeveški nemški državi so prišli tildi nekateri nemški znanstveniki, ki priznavajo, da je bila Karantanija v 8. stoletju z Bavarsko združena kol posebna državna skupina. Dr. Mal ugotavlja naprej, da je prišel pravt«di nemškim cesarjem slovenski obred. pr. ustolitvi koroškega vojvoda, ker je budil tudi pri vojvodih zavest negotovosti in odvisnosti nc le od rajha. am- I pak tudi od volje prebivalstva. Po staroslovenskem pravu je bil deželni knez za vsa svoja dejanja »odgovoren tisti ustanovi, ki ga je postavila, torej veči. Po nemškem pravu je pa za kneza veljala jo od sod 11 ost kralja oziroma njegovega dvornega sodišča. Ker je karantanski vojvoda vstopil v svoje pravice šele po slovesni ustolitvi, ga je bilo treba imeti dotlej za navadnega dežel a na, ki ga je mogel vsakdo tožiti pred sodiščem v deželi. Ko je pa vojvoda postal po ustolitvi pravi nemški državni knez, ga je mogel tožiti karantanski Nemec le po nemškem pravu, torej pred sodiščem nemškega kralja. Ker za Slovence ni veljalo nemško, ampak slovensko pravo, se je moral tudi karantanski deželni knez zagovarjati pred zakoni dežele in v deželi sami. Zato trdi Sch/vvabenspiegel, da sme po ustolitvi vojvodo tožiti pred navadnim sodnikom le Slovenec, in se je smel te pravice poslužiti vsak Slovenec, bogat ali ubožen. Vojvoda pa se je mogel izogniti razsodbi domačega sodnika z izgovorom. da jezika ne razume: icli enwaiss guett fru-edn was du manist, icli verstoun diner spracli nitt. V tem primeru je bil Slovenec prisiljen iti pred sodišče nemškega kralja, kjer se je pa ka-rantanski Slovenec posluževal slovenskega jezik.fi in se je na slovensko tožbo pred kraljem moral karantanski vojvoda seveda le po slovensko zagovarjati, varujoč na ta način tudi jezikovne pravice slovenskega naroda. Vojvoda se temu tudi ni, upiral, ker se je z neznanjem slovenščine samo izgovarjal, da se je izognil navadnemu ljudskemu sodišču. Iz novih dr. Malovih znanstvenih dognan j sledi, da karantanski Slovenci niso bili podjarmljeni po nemških Bavarcih in da je tudi srednjeveški rim-sko-nemški rajh priznaval samobitnost Slovencev, ki so ohranili v časih, ko je nemško ljudstvo že izgubilo svojo suverenost, vsaj videz narodne suverenosti, ter da je imel slovenski jezik tudi pred najvišjim sodiščem in na dvoru nemškega kralja v srednjem veku vse pravice. Slovenska zgodovina ni torej samo hlapčevstvo, hlapci so bili in so še med nami le koristolovci in ljudje pritlikavske miselnosti. ^ R Najboljše šivalne stroje i '1», ADLER "a tlr*P! ams ■ s>s- Angleške stvarnosti Bogati Angleži Bogastvo angleškega naroda radi pretiravamo. O revščini delovnih ljudi, brezposelnosti, nizki življenjski ravni nižjih slojev, o težkem stanju malega kmeta in njegovi zaostalosti vemo malo. Razlike med posedujočimi in neposedu j očimi so večje kot malo kje drugod. Bogati angleški kapitalisti so majhen odstotek angleškega naroda, na 4% jih cenijo. Delavstvo, mali kmet, poljedelsko ■služabništvo tvori jo 90% prebivalstva, 6% je obrtnikov, malih posestnikov, srednjih kmetov. Angleški kapitalist in rentnik pa razpolagata kljub svoji, nialoštevilnosti z r5!5% narodnega bogastva, drugih ■90% mora živeti od ostalih 45%. Industrijci, rent-niki- in visoki politiki predstavljajo obenem s svojo gospodarsko močjo tudi politično moč Anglije. Dandanes pomeni imeti tudi: vladati. Kakšen vpliv mora imeti lord, ki je sam lastnik 270 hektarov parcel v zahodnem delu Londona, si lahko mislimo. Od 8 milijonov londonskih prebivalcev je le 40.000 posestnikov večjih in mainjsih zemljišč. Toda drage parcele v središču mesta so last le kakih 20 bogatinov. Bogastvo in parlament Denar hoče pokazati moč tudi v politiki. To se -sti (Podobe iz sanj, Nina in dr.). Da pa to nikakor ni dovolj, je jasno takoj, če vzamemo v obzir, da je Cankar napisal celo biblioteko del, od katerih je dobršen del posvečen tako kratki subjektivni, intimni lirski noveli, kakor kritiki, katera navad>-no ni daleč od pamfleta. Ustvarjaoč dinamično, brez odmora in z občutkom dolžnosti do tlela; mučen s trpkim, grenkim spoznanjem o jalovosti človeškega življenja v nočeh naporov, je Cankar nedvomno z istim toplim srcem pisal liiriko kot prozo. Eno in drugo se je pretakalo v njem, roke so se krčile, da oblikujejo resnico, besede, sedaj sijajne in dragocene, so postajale s časom zgnetene, tope in neuporabi j ive. Skozi Cankarjevo delo je govorilo življenje grobo, težko in temno: kakor pritisk, kot udarec s knuto, kot leden dih smrti, ki polzi po čelu in vratu. Njegovo delo je bilo zasnovano na kritiki družbe, je bilo upor proti njeni okrutnosti in notranjim usodnim protislovjem, podobno starcu, ki se upira: sklonjen, zavit v črno pelerino kot Krleževi neznanci... Kako je v Cankarju živo občutje za pravico in etiko, vidimo v vseh njegovih delih, ki niso nikdar dobesedno moralizatorska, vendar skozi nje vedno govorijo velike etične in človeške resnice. Iz čistega spoznanja in občutka za pravico se Jernej odloči za požig in krvoprelitje. Samo ljubezen do človeka in resnice daje »Podobam, iz sanj« globino in zanos intimne človeške izpovedi v ozadju strahotne vojne. Trpljenje in resnicoljubnost prepletata povestnc cikluse: »Na klancu«, »Mimo življenja« in »Za križem«. Povsod se pojavljajo svetle podobe tistih žen, ki po večini nosijo breme življenja na svojih ramenih; potem pa zopet potapljanje v rožnato meglo alkoholne opojnosti, ki je lilizu brezplodnemu, siromašnemu življenju; cel svet ubogih in izmučenih v življenju, za katere se nihče ne briga, je prikazan v polni dnevni svetlobi, a med njimi posebno žene: izmozgane v delu in z otroci, jetične, blede, toda dobre in bla-ge... Cankar je v svoje črtice, katerih je nekaj zvezkov, zbral cel kapital psihologije in človekoljubja, ki sega že do robu popolnega samozatajevanja in samopozabe (kar spominja na Kristusa in Dostojevskega). Vsaka posamezna novela je med temi stotimi kot pri Maupassantu, življenjska kronika za sebe, kot pisana plošča v mozaiku. Na znani Mickievviczev motiv o domovini je Cankar napisal nekaj krasnih, kratkih in toplih crtie, ki ne bodo nikdar pozabljene. Ivan Cankar ni končal tehnike na dunajskem vseučilišču, toda končal je drugi, mnogo večji in težji študij, katerega končuje komaj eden med tisoči: študij knjištva in življenja. On je mogoče naredil za slovenski narod, ki ga j^. odkrito in fanatično ljubil, več kot vsi slovenski tehniki, ki so končali pred ali za njim. Ni dočakal konca vojne, oziroma umrl je prav takrat, ko se je vojna končala, in to daje tragičen poudarek njegovemu življenju in delu; bil je prepričan pacifist in anti-militarist. Analiza njegovega knjižnega dela ne kaže samo njegove relativno visoke umetniške kakovosti, ampak tudi, kako globoko je bila pri njem ukoreninjena ljubezen do človeka in naroda. Današnje slovensko knjištvo se še vedno razvija v Cankarjevi senci; ne posreči se mu osvoboditi se iz začaranega kroga, v katerega ga je zaprla Cankarjeva ustvarjalna sila in umetniška osebnost. V življenju je bil sam, toda to je bila blagodejna in dragocena umetniška samota, ki je osnova vsakemu pravemu umetniškemu ustvarjanju. Najbolj pereče vprašanje Jugoslavije Pod tem naslovom poroča »Trgovski list« o članku, ki ga je objavil Martinkovič v »Metalurgiji«, industrijskem glasilu, izhajajočem v Bel-gradu. Članek razpravlja o postavitvi gospodarskega načrta kot najbolj aktualnem vprašanju naše države, torej o vprašanju, ki sili v zadnjem času vedno bolj v ospredje iin ki ga je obravnavala tudi jesenska konferenca industrijcev iz vse državo na Bledu. Zdi se da stopa vprašanje gospodarskega načrta v stopnjo, ki se bliža uresničitvi. Razvoj težke industrije pri nas v zadnjem času je dal povod tudi državni zvezi jugoslovanske industrije železa in kovin, ki že dolgo poudarja potrebo takega načrta, da je nastopila glede izvajanja načrta s sledečimi predlogi: 1. organizirati je ustanovo z nalogo, da postavi in izvaja načrt za vse državne nabave; 2. ustanovitev posvetovalnega odbora za pospeševanje kovinske industrije, ki naj daje smernice za načrtni razvoj te za državno obrambo najvažnejše industrije; 5. ustanovitev obveznih strokovnih industrijskih zvez za vso državo namesto dosedanjih sicer obveznih, a nestrokovnih zvez; 4. izda se naj uredba o ustanavljanju državnih in samoupravnih podjetij in delavnic z določilom, da smejo ta podjetja izdelovati samo tiste predmete, ki jih zasebna podjetja ne izdelujejo. V predlogih so izražene zahteve zasebne iniciative v naših industrijskih podjetjih, ki se čutijo prikrajšana v naraščajočem etatiziranju večjih podjetij in v tihem boju, ki se pojavlja ob vedno večji iniciativnosti in aktivnosti države glede na ustanavljanje za državno obrambo važnih industrijskih podjetij. Na drugi strani je zelo važen predlog o stalnem posvetovalnem odboru za dajanje smernic bodočemu načrtu za izpopolnjevanje starih in ustanavljanje novih industrijskih podjetij. Za razvrstitev te vrste industrije po posameznih pokrajinah države, kar je za državno obrambo bitne važnosti, se mora predvsem zanimati tudi Slovenija. Zato bi bilo posvečati bodočemu načrtnemu gospodarstvu v državi prav z našega slovenskega stališča še posebno pozornost. Gospodarski načrt bi moral prav za prav imeti namen, da ni nobena pokrajina zapostavljena, temveč da se prav vsem delom države in vsem panogam za daljšo dobo daje tista naklonjenost, ki je potrebna vsakemu gospodarskemu snovanju in podjetnosti, če hoče služiti gospodarski blaginji svojega naroda. Pravice manjšin tu in tam V »Koroškem Slovencu« beremo pod naslovom »Zahteva nemške manjšine na Madžarskem« Jasno je, da je novo narodnostno naziranje vzbudilo ined pripadniki nemške narodne manjšine na Madžarskem veliko zadoščenje. Pred dobrim tednom je •dunajski »Vblkisclier Beobachter« objavil razgovor •svojega urednika z dr. Baschem, vodjem Nemcev >pod •Madžari. Razgovor visebuje kulturni in politični program manjšine, ,in ga po navedenem listu •ponatisku-jemo: 1. Nemška manjšina na Madžarskem zahteva, da jo madžarska vlada prizna kot posebno narodno družino s pravico javnopravnosti. 2. Šolsko vprašanje naj se reši ne glede na želje staršev v smislu zakona iz leta 1868. Za učiteljski naraščaj naj se ustanovi posebno nemško učiteljišče, manjšina naj dobi več meščanskih in srednjih šol, v otroških vrtcih se uvede nemščina kot občevalni jezik. 5. Manjšina ima neomejeno svobodo pri izdajanju listov in revij. 4. Manjšina lahko ustanavlja društva in zveze za vsa življenjska področja nemške narodne družine, posebno pa mladinske in dobrodelne organizacije. 5. Manjšini se dovoli nabiranje prostovoljnih prispevkov v vsej deželi. 6. Verouk, pridiga, cerkveno petje in molitev se vršijo izključno v materinem jeziku. Za duhovniški naraščaj se ustanovi poseben nemški seminar. 7. Nemška manjšina ob potrebi lahko ustanovi svojo politično stranko. Podobnost med razmerami narodnih manjšin koroških Slovencev in madžarskih Nemcev do vladajočega naroda je tako velika, da že brez ozira na vse drugo opravičuje, da se zahteva madžarskih Nemcev postavi kot naravna pravica koroških Slovencev. Tem zadnjim je razen tegai še šteti v dobro, da prebivajo — v nasprotju z madžarskimi Nemci — na narodno strnjenem ozemlju. fajda je mpč pravice v tem nacionalnem svetu koma | zazjMfvna. Koledarčki in še kaj V času, ko se delijo odjemalcem pni naših tvrdkah koledarčki kot darilo za novo leto, mi je prišel v roko tudi koledarček ugledne ljubljanske tvrdke. Posebnost tega koledarčka je v tem, da ga krasi zemljevid naše države in Evrope. Ta dva zemljevida sta v srbskohrvaškem jeziku. Dasi je ves koledar tiskan v slovenskem jeziku, sem opozorjen po obeh zemljevidih na podlagi nekaterih tiskovnih in pravopisnih napak v ostalem besedilu koledarja mogel ugotoviti, da koledarček ni slovenski izdelek. Ne da bi kakorkoli ob tem in takem primeru hotel sprožiti vprašanje slovenske koledarske autarkije, se vendar sama ob sebi ponujajo vprašanja, ki spravljajo v dvome mogočost naše tiskarske podjetnosti, dokaj visoko ocenjene, in zato vsega priporočila vredne, če v našem času ne more več zadovoljiti niti slovenskih ljubljanskih tvrdk. Na drugi strani nas morejo taki izdelki tem bolj prepričati o zajemljivi in energični podjetnosti naših naj bližjih bratovskih sosedov, pred katero slovenska podjetnost nekako popušča. No — kakor vse kaže in po tej ugotovitvi za sedaj le v primeru tega koledarčka. —n. Način nemške obdavčitve S 1. januarjem bodo uvedli v Vzhodni marki nemški davčni sestav za pobiranje pridobnine. Po poročilih nemških dnevnikov, po katerih posnemamo naslednje poda tke, bo za vse davkoplačevalce v Vzhodni marki že v tem neka prednost, da bodo od sedaj naprej plačevali enotni davek namesto dozdaj veljavnih šestih ali sedmih posebnih avstrijskih davkov. Glavna razlika med avstrijsko in nemško obdavčitvijo pa je v tem, če se izvzame različno tarifiranje, da Nemčija mnogo bolj upošteva olajšave za družine z otroki, na drugi strani pa relativno mnogo bolj obtožuje samce in družine brez otrok. Uvedba nemškega davka bo zato v Vzhodni marki zelo različno vplivala, ker bodo nekateri obdavčeni bolj, drugi pa manj v primeri z dozdanjo avstrijsko obdavčitvijo. Nemški listi navajajo sledeče primere: pri mesečnem dohodku 500 mark se bo letna obdavčitev od dozdanjih 512 povišala na 042 mark; davkoplačevalec z enim otrokom bo moral mesto dosedanjih 592 plačati v bodoče 450 mark; toda davkoplačevalec z dvema otrokoma bo plačal namesto dosedanjih 576 le 512 mark, bo torej prihranil svojih 60 mark; če ima štiri otroke, se mu zniža obdavčitev od 275 na 106 mark; če pa ima šest otrok, mu ne bo treba plačati namesto dosedanjih 208 mark sploh nobene pridobnine. Po teh zgledih je sklepati, da se bo obdavčitev v bivši Avstriji bistveno izpremenila. Vprašanje, da-li bo novi davčni sestav v Avstriji prinesel državni 'blagajni več oziroma manj, kakor dosedanji različni davki, nemškim listom ne dela skrbi, ker se jim zdi mnogo važnejše zadovoljivo rešeno vprašanje, da se davki pobirajo po pravičnem in socialnem merilu. Poleg tega upajo, da bosta gospodarski polet in polna zaposlitev vseh.moči tudi v Vzhodni marki poskrbela, da bo delite gfevkov v primeri z do-zdanjimi vsotaird^VpDčatiih davkov mnogo narasel. Za koliko jtsojifemizeml v davčnem pogledu upravičen, o tem bo treba slišati sodbo iz ljudskih I ust, ki bodo najbolj mogla presoditi pravično in socialno merilo novega načina obdavčitve v Vzhodni marki, upoštevaje vse druge dajatve, ki jih ie-treba odšteti državni blagajni obenem s pridobil ino. Fašizem in vera Glede na trditev nekaterih, da gre v sedanjem verskem boju v celotnih državah zgolj za razrav-navo med duhovniško potrebo po moči in med voljo avtoritarnih držav do moči, pravi švicarski , dnevnik »National-Zeitung«, da je to mnenje izraz neke umske preproščine, češ: To trditev ometu,je že preprosto dejstvo, da so ravno politi,kujoči cerkveni krogi na evangeljski kakor na rimski strani bili že od vsega začetka pripravljeni iskati sporazuma z državo. Sever nonesmški superiu-tendentje so bili tisti, ki šobili v začetku najbolj pri' pravljenj za kompromis, in rimski konkordat g lede katerega se danes država ne drži nobenega nadležnega določila več, je kar naj vnete j e zagovarjala politična duhovščina prejšnje centrumske stranke. Takrat je ! bilo slišati še od cerkvene strani obeh veroizpovedi 1 nespametni razlog, da je nova država branik zoper boljševiško brezboštvo. Kdor razume cerkveni boj kot tekmo sil, sc rad! 1 včasih začudi, da se je vnel pri obeli veroizpovedih ravno ob plemenskem boju. Prav zgodovina nastanka tega boja dokazuje pristni verski značaj naisprotstva..{ Dejansko gre za razravnavo med duhovnim in surovo* tvarnim pojmovanjem življenja, ki izključuje sleherno višje prizadevanje in ustvarjanje, in sicer z zahtevo. da prinaša poslednjo resnico. Plemenski nauk ne uči nič drugega kakor pristno »zveličalno dejstvo«, da | namreč predstavljamo zaradi svoje »boljše« krvi sa-1 me že nekaj višjega. S tem pa postavljamo v ne var- i nost ne samo vsako zahtevo po višji storitvi, ampak navsezadnje tudi nravstveno in versko odgovornost- . Celo tako veselo nebesno poslanstvo, kakor božično izročilo, bi moralo dati preskusiti svoje oznanjevalce, po njihovih prednikih. Mali zapiski Ustavljen list Državno pravdništvo v Splitu je ustavilo list »Jadranski dnevnik«, ker da je nepravilno poročal ; o volitvah. Kaj misli Amerika o svetovni stiski Ameriški obzornik »Fortune« prireja rad an-i kete med svojimi bralci glede važnih političnih ; dogodkov. Te ankete so postale znamenite, ker so >o navadi pravilno podajale javno mnenje držav-J janov Združenih držav. Sedaj ob vseameriskem I zborovanju v Limi je spet priredil tak »referen-J dum«. Uspeh je tako zanimiv, da ga navajamo v ? naslednjem: 1. Ameriško ljudstvo je za sodelovanje z dru- I gimi državami, da se prepreči nadaljnji pritisk fašističnih držav. 2. Ameriško ljudstvo je za oboroženo obrambo Severne Amerike in Filipinov, ne pa tudi Južne Amerike. 5. Ameriško ljudstvo misli, da je bil monakov-ski mir zelo slab, da pa takrat ni bilo druge poti. da se ohrani mir. 4. Ameriško ljudstvo misli, da bi bile Združene države zapletene v vojno, če bi bila v septembru izbruhnila. 5. Ameriško ljudstvo misli, da pride v bližnjih letih do evropske vojne, in da se je bo Amerika udeležila. Časništvo in avtoritarnost S I. januarjem 1959 bo nehal izhajati »Berliner Tageblatt«, svoje dni poleg »Frankfurter Zeitung« najbolj znani nemški dnevnik. Na zunaj se bo njegov konec kril z združitvijo z »Deutsche Allge-meinc Zeitung«. To je že deseti dnevnik, ki je prenehal samo v Berlinu po zmagi narodnega socializma — naravni nasledek izenačevanja in visto-smer jevanja,. Čemu tudi toliko listov, ko pa pišejo 1 vsi eno. Za nas imajo taki dogodki največ ta pomen, da pospešujejo širjenje listov iz demokratičnih držav, zlasti iz Švice, Francije in Anglije. Sicer se pa že doslej opaža majhna potreba po nemških listih. Po navadi se bralec nemških dnevnikov zadovolji z enim. Dvajsetletnica smrti Ivana Cankarja. K našemu sestavku pod zgornjim naslovom v i zadnji številki poročamo dodatno, da je ljubljanska radijska postaja počastila spomin dvajsetletnice Cankarjevo smrti s posebnim predavanjem prof. Franceta Vodnika in da so se tudi sicer vršile ! še nekatere slavitve, med katerimi je predvsem omeniti poklonitev pisateljev na Cankarjevem grobu. Namen sestavka pa ni bil, točno našteti vse spominske slovesnosti in tudi ne zahtevati bučnega slavja, temveč ugotoviti splošno apatičnost občinstva v sedanjem času ob podobnih primerih. Da se je v tem primeru nujno ponudila kot pereča tudi zadeva s Cankarjevim likovnim spomenikom, je umevno. In to še posebno, če sc upošteva vprašanje spomenikov naših velmož v Ljubljani sploh in vse javne in nejavne obravnave ob takih vpra- Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani. šanjih. Tudi vprašanje Cankarjevega spomenika je zadeva, kateri bi bilo želeti v danem času, če že ne dostojne rešitve, pa vsa j debate ...