143
Kratkočasno berilo,
Sercna žena.
Po poljskem „Dziennika literackega".
Leta 1833 se je iz Francozkega na Poljsko domu ver-nil mladi begunec M—ski z nekterimi svojih nesrečnih tovar-šev, ki so se bili ž njim vred vdeležili punta v Varšavi. Al njegovo stanovališče je moglo pred ljudmi skrito biti, toraj se je pod raznimi imeni sedaj na tem sedaj na unem gradu skrivaje potikal. M—va družina ga sprejme posebno prijazno ; pri nji najde naj verniše zavetje — najde pa tudi milega angela varha v gospodarjevi hčerki, kteri se je v serce smilil nesrečni rojak. Pa le kratko ste vživale dve zlalinc duši neskaljeno srečo čiste ljubezni; — akoravno se je M—ski skerbno skrival, so ga vendar zasledili. Bil je vjet in peljan v jetnišnico, ki ga loči od ljubljene W—ske. Obsojenemu se za malo časa vrata jetnišnice odpro in dovoli se mu poslednjikrat sniti se s svojimi prijatli. Zvesta deklica to zvedši, hiti s svojimi stariši k njemu, — kmali je sklep gotov, da naj ju sveti zakon zedini. Duhovnik ju poroči po cerkvenih postavah; spred oltarja stopivši pa nastopita dolgo pot na Rusovsko. Žalostna ženka ni vedila: ali bo smela, ko prideta na ukazano mesto, svojega moža v ječo spremiti, — kaj se bode ž njim zgodilo, ali bo mogel v pregnanstvo ali ga bode zadela še neusmiljeniša kazen. V kratkem je bila sodba mu oklicana. M—ski je bil vversten vojakom v Orenburgu. Mlada žena zajoka in mu poda zvesto roko na daljno pot — v Sibirijo.
Ko dospeta v Sibirijo, "se z drugimi sognanci vred kmali prepričata, da nju stanje vendar ni tako žalostno, kakor sta popred mislila bila.    Ljudje  v stepah   niso nuji memo ljudi v mestih;   človeško serce ne   postane  tako lahko   kamen v pušavi  kakor   v   obljudenih   mestih   in   v družbi  tako imenovanega omikanega sveta,   morebiti zavolj tega ,   ker človek, kolikor manj v dotiko pride z  ljudmi,   toliko  bolj   ga ljubezen do njih vnema.    Tega sta se izgnana večkrat prepričala;   olajšala jima je marsiktera mila roka,   marsiktera pomilovavna beseda grenko butaro  pregnanstva.    Bog jima je dal dva ljubeznjiva otročiča — v nesreči naj večje veselje. Pa to veselje, kako naglo se je v žalosti utopilo! Umerla sta oba otročiča; černa zemlja je požerla nesrečnih staršev edino srečo.    Kakor strela   z   neba   zadene   posebno mater ta prigodba ; žaluje in joka, da jo dolga bolezen na posteljo položi.    Vse je storil M—ski, da bi se njegovi bolni tovar-šici  naj   slajši   dar  nebes — ljubo   zdravje  sopet vernilo; zdravniška umetnost pa v ledeni Sibirii ni zamogla nič pomagati.    Ko vidi, da ji ni pomagati,   se   ga polasti obupna otožnost, da jame sam bolehati.    To pa da ženi   neko moč, ker bala se je zgubiti naj ljubše na zemlji; začne okrevovati,
se ozdravi popolnoma in postane podpora svojemu možu. Pa pregloboka žalost mu je vsekala silno rano; njegov duh je obstal mračen in prihajal je vedno mračneje; vedno večja otožnost se ga polastuje, ni več rad govoril, iskal je samote in se ogibal družbi; polasti se ga neki dan besnost in vpil je glasno, da je sit življenja , da hoče umreti. Nekaj dni potem se — zgubi; iskali so ga pa našli le njegovo kučmo in plajšč na bregu bližnje reke. Ni bilo več dvombe, da je svoj grozni namen spolnil — da si je življenje končal.
Nesrečna žena sprejme tiha to žalostno novico; ni se zaslišala tožba iz njenih ust; le v suhem očesu se ji je bral plah nemir, da je vsak opazil, da je nje um nekoliko zmotljen. Zakaj se je to zgodilo, se lahko ume. Osoda ji je moža od serca odtergala; zamogla se je zdaj poverniti v svojo domovino; to je tudi storiti hotla, vendar ne brez spominov nekdanje zakonske sreče; hotla je vzeti sabo prah svojih otroci če v. Ta misel jo je do deželnega poglavarja gnala.
Deželnega poglavarja, kteremu v svojem terdem poklicu še ni serce okamnelo, gane žalostna osoda nesrečnice, ji ne dovoli le prošnje, temuč ji napravi tudi sani za pot in ji da donskega kosaka za varstvo, da jo spremi do der-žavne meje, in ji pomaga, kjer bi ji bilo pomoči treba. Ko je bilo vse pripravljeno, nese nesrečna mati sama mertvaške truge svojih ljubljenčkov na sani, vzame slovo od prijatlov in znancev, se vsede na voz in zderči iz ledene Sibirije.
(Konec sledL)
151
Kratkočasno berilo.
Serčna žena.
(Konec.)
Pot se naglo odseda. M—ska ne zapusti sani; one so nje prebivališče, ker spi in je na njih. Nihče se ni čudil takemu čudnemu življenju, naj manj pa kosak, ker je vedii, da žena ni zdrave pameti, in ji je toraj vse dovolil. Ze daleč na poti ustavi kosak konjiče, da pokaže potni list in voznik konje opravi. Kakor vselej , je šel kosak v pi-sarnico, da prejme dovoljenje se dalej peljati. Ni se mu ljubilo pogovarjati se s svojo mutasto, zamišljeno popotnico; tudi tedaj je molčal in se naslonil zadej na sani, v tem ko voznik konje opravlja.
Tu slone zasliši nenadoma šeptanje v mertvaški trugi. Prestrašen skoči na stran, pa kmali se mu spet poverne pogum , se spet približa čudni trugi in uho na-njo položi. Pa vse je tiho in mirno. Marsikdo bi bil misil, da se mu je le zdelo, da je kaj slišal, in bi ne bil dalej porajtal na trugo; pa pri kosaku je bilo to vse drugače. Služba, za ktero vse stori in ktera mu je naj svetejše opravilo, ga žene nazaj v pisarnico, da ondi pove, kar je slišal. Kmali pride uradnik in pripelje nekoliko čuvajev do sani in veli ženi, ki za vse, kar se je zgodilo, ni nič vedila, naj stopi s sani. Začnejo sani preiskovati. Uboga žena, ki je sedaj ves pogum zgubila, se nezavedna zgrudi. Vzamejo jo raz sani ter na zemljo polože, da ložeje preiskujejo. Pervo, kar se uradniku sumljivo zdi, ste male mertvaške tružici, na kte-rih je žena sedela; v trugi, na zadnjem koncu pa leži njeni živi mož.
152
Oba vzame straža v varstvo. M—ska od zdaj naprej ni bila več žena sognanca, ampak hudodelka, ker je pomagala kaznovancu v beg. Preiskovanje je razjasnilo, da je ona to storila, da bi ljubljenca svojega serca obupa in samomora rešila. Ona mu je svetovala, se vesti, kakor se tisti vede, kteremu v življenji nobena mila zvezda ne sveti več, kteremu je smert edina želja, edina slast. On jo je ubogal in tako sčasoma zginil; na bregove reke pa je žena nesla njegov plajš in kučmo v temni noči. Z neskončno skerbjo in nevarnostjo je zakrivala pri sebi po mislih ljudi mertvega moža. Ko ustavijo sani na kakem dvoru, zleze skrivani mož natihoma v trugo, v ktero so mertvaške trugi devali in zvesta žena ga oskerbuje z jedjo in pijačo. Nikdo ni na kako goljufijo mislil. Nesreča pa je hotla, da se dila truge vdere in zapertega v rebra dregne. M—ski bolečine zastoka, kosak ga sliši, in čudna skrivnost — pride na dan.
Zastonj so bile mile prošnje, nič niso pomagali rumeni cekini. Nesrečna sta bila kakor hudodelca v Orenburg poslana.
V Simbirsku, kjer sta delj časa ostala, sta posebno milost sprosila, da smeta otročiča pokopati. Celo mesto je sulo k pogrebu. Milovalo je ljudstvo moža, kterega je tako grenka osoda zadela; milovalo je ženo, nesrečnico , ki si je tako serčno prizadevala, svojega moža rešiti. Bil je žalosten dan ; serce se je moralo čutni duši v persih topiti, viditi za pogrebom počasi koračiti uklenjenega moža, gledati žalosti pobito ženo. Nobeno oko ni ostalo suho, in ker množica ni mogla britke osode premeniti, je milovanje naznanila z deli ljubezni.
M—ski dospe s svojo ženo kmali spet v Orenburg, — al vse drugače mu je bilo pri sercu kakor takrat, ko je Orenburg zapustil. Takrat se jima je smejal up svobode, akoravno gp je spremljal strah in bojezen ; danes sta si bila terde osode svesta. Ukazano jima je bilo se v Nerčinsk podati. Mož je bil na vse žive dni v ječo obsojen; žena ga ni smela več viditi. To pa je njenemu sercu zavdalo smertno rano. Spremila je sicer svojega moža iz proste volje v strašni Nerčinsk in pohajala je s stertim sercem krog zidovja , v kterem so nesrečnega železne verige deržale, — ali nje telesna moč seje poterla; preden je leto minulo, so jo položili na mertvaški pert.                                                               U.