MINISTRSTVO ZA OBRAMBO SLOVENSKA VOJSKA CENTER VOJAŠKIH ŠOL VOJASKOSOLSKI ZBORNIK september 2024, številka 19 Izdajatelj: Center vojaških šol Glavni urednik: brigadir Peter Zakrajšek Odgovorni urednik: dr. Pavel Vuk, sekretar Uredniški odbor: polkovnik dr. Igor Cebek VVU XIV. razreda dr. Vinko Vegič VVU XIII. razreda mag. Gregor Jazbec štabni praporščak Klemen Beras praporščak Matjaž Koštrun Prevajanje: Matevž Kersnik Lektoriranje: Urška Prelog, Neža Šuligoj Oblikovanje: Jurko Starc Tisk: Silveco, d. o. o. Naklada: 150 izvodov Revija je dostopna na spletni strani: https://dk.mors.si E-naslov urednika: pavel.vuk@mors.si ISSN 1581-5196 (tiskana izdaja) ISSN 2536-4286 (spletna izdaja) Prispevki, objavljeni v Vojaškošolskem zborniku, niso uradno stališče Slovenske vojske niti organov, iz katerih so avtorji prispevkov. Publikacija je uvrščena v bibliografsko zbirko podatkov COBISS.SI. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 2 Kazalo Uvodnik odgovornega urednika Pavel Vuk 5 Aukus: Pionir v novi dobi mednarodnega sodelovanja na področju obrambe in tehnološkega napredka AUKUS: a pioneer in a new era of international defence cooperation and technological progress Mihael Plevnik 13 Vpliv skupine G20 na mednarodne ekonomske odnose The impact of the G20 on international economic relations Peter Čuden 31 Pomen in vloga skupine G7 v mednarodnem redu The importance and role of the G7 in the international order Andrej Skodič 52 Mednarodna perspektiva Afriške unije na nemirni afriški celini The international perspective of the African Union on the troubled African continent Slavko Majcen 68 Vpliv Organizacije držav izvoznic nafte na svetovno ekonomijo The impact of the Organization of the Petroleum Exporting Countries on the global economy Igor Veršnik 96 Mesto Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj v mednarodnem redu The role of the Organisation for Economic Co-operation and Development in the international order Anton Pakar 111 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije The Arctic Council: melting ice and cooling diplomacy Gregor Virant 123 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem BRICS+ in the grip of contemporary geopolitical and geo-economic paradigms Tomaž Žbogar 148 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 3 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti The Nordic Defence Cooperation in the context of international security Jurij Raduha 167 Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča Shanghai Cooperation Organisation at the heart of an international hub Damjan Golob 189 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu Challenges facing the World Trade Organization in the international order Simon Lindič 202 Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu The perspective of the Association of Southeast Asian Nations in a globalised world Aleš Kesič 228 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 4 »Branje človeka izpopolnjuje, razpravljanje ga pripravi, pisanje mu da natančnost.« Francis Bacon, angleški filozof Uvodnik odgovornega urednika V današnjem kompleksnem in medsebojno povezanem svetu se subjekti mednarodne skupnosti vse bolj zavedajo, da sami ne morejo premagovati globalnih izzivov. Učinkovito mednarodno regulativno sodelovanje, okrepljeno z dobro delujočimi, preglednimi in učinkovitimi mednarodnimi organizacijami, se zdi vse bolj ključno za premagovanje globalnih izzivov, obvladovanje in upravljanje tveganj sedanjih in prihodnjih kriz ter zagotavljanje ekonomske, socialne in okoljske blaginje za vse. Mednarodne organizacije predstavljajo hrbtenico učinkovitega globalnega sodelovanja in upravljanja ter imajo ključno vlogo pri podpiranju mednarodnega regulativnega sodelovanja in doseganju ciljev javnih politik. To zagotavljajo tako, da svojim članicam omogočajo platforme za stalni večstranski dialog, izmenjavo izkušenj in razvoj skupnih pristopov. Mednarodne organizacije imajo različne institucionalne oblike in širok nabor razvitih pravno zavezujočih in nezavezujočih mednarodnih instrumentov, ki so prilagojeni njihovim mandatom in institucionalnemu okolju (OECD, 2021, 12-14). Zagotavljanje kakovosti mednarodnih instrumentov je ključno za spodbujanje globalnih javnih dobrin, reševanje čezmejnih vprašanj, vključno z doseganjem ciljev trajnostnega razvoja. Seveda pa se tudi mednarodne organizacije spoprijemajo s perečimi vprašanji spreminjajočega se mednarodnega okolja in svetovne ureditve, v katerem se vse bolj bohoti preplet številnih akterjev, interesov, pritiskov in omrežnih komunikacij. Ta pozornost je toliko bolj upravičena, ker mednarodne organizacije, kot ugotavlja Benko (2022, 212), vse bolj posegajo tudi v ključna vprašanja mednarodnih odnosov, kot so zagotovitev mednarodnega miru in varnosti ter razvoj in krepitev političnega, ekonomskega in funkcionalnega sodelovanja med državami. Vprašanje, kaj spodbuja k podpori ali nasprotovanju mednarodnim organizacijam, ostaja neodgovorjeno, saj o tem še nimamo veliko raziskav niti sistematičnega znanja. V času, ko se spreminja svetovna ureditev in pojavljajo strateški premiki na različnih področjih (ekonomskem, socialnem, kulturnem, varnostnem), so Vojaškošolski zbornik, 19/2024 5 Pavel Vuk pričakovanja držav in družbe po skupnem ukrepanju nedvomno vse večja. V takih okoliščinah se hitro pokažejo razpoke in slabosti večstranskih sistemov na eni ter močni pritiski na mednarodne organizacije na drugi strani. Zaradi prizadevanj za demokratično udeležbo, enako obravnavo, soglasje in odzivnosti na potrebe članic se številnim zdijo mednarodne organizacije birokratske, počasne in oddaljene. Vse večje nezaupanje v javne institucije posledično krepi dilema glede učinkovitosti mednarodnega sistema, ki temelji na pravilih (OECD, 2021, 3). Lenz in Viola (2017, 939) postavljata vrsto skrb vzbujajočih vprašanj, ki senčijo razumevanje pomena mednarodnih organizacij v svetu, zlasti z vidika dojemanja njihove legitimnosti in manifestiranja družbenih vrednot in norm. Podobno krizo legitimnosti mednarodnih organizacij ugotavljata tudi Dellmuth in Tallberg (2015, 451), pri tem pa dodajata, da je družbena legitimnost ključnega pomena za učinkovitost mednarodnih organizacij. Prednost dajeta predvsem zastopanosti interesov, uspešnosti institucij in ekstrapolaciji zaupanja. Tudi institucionalistična teorija na temelju opravljenih raziskav poudarja primanjkljaj legitimnosti mednarodnih organizacij, ki posledično ustvarja pritiske na institucionalno reformo.1 Poleg temeljnega spoznanja, da je legitimnost lahko vir institucionalnih sprememb, pa še vedno ne vemo veliko o pogojih, ki bi mednarodno organizacijo privedli do teh sprememb in kakšne institucionalne spremembe bi zaradi tega sploh opazili.2 Zaznavanje ali razumevanje uspešnosti mednarodnih organizacij se namreč v svetu zelo razlikuje, zato je tudi oblikovanje univerzalnih meril, po katerih bi ocenjevali uspešnost organizacij tako z znanstvenoraziskovalnega kot tudi družbeno-političnega vidika precej omejeno. Ne glede na prednosti in slabosti, razhajanja in zbliževanja je obstoj mednarodnih organizacij nujen, četudi, kot pravi Benko (2022, 227), bodo spreminjale svoj položaj bodisi v smislu perpetuiranja položaja, na katerega vplivajo države s svojo suverenostjo, bodisi v smislu podružbljanja svoje politike. Številni problemi, s katerimi se spoprijemajo današnje družbe, so nadnacionalnega značaja, zaradi česar se države vse bolj zanašajo na mednarodne organizacije pri iskanju 1 Takšne pritiske legitimnosti lahko prepoznamo pri globalnih večstranskih organizacijah (Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija, Združeni narodi), ker ne predstavljajo glasov, interesov in vrednot držav v razvoju in njihovih državljanov. Vprašanje legitimnosti mednarodnih organizacij pa je prisotno tudi na regionalni ravni (EU je na primer po nekaterih raziskavah v krizi legitimnosti) (več o tem na primer Lenz in Viola, 2017, 940). 2 Upoštevajmo na primer, da je bila ustanovitev parlamentarnih organov pomemben odziv na pomisleke glede legitimnosti v regionalnih mednarodnih organizacijah, vendar je bilo le malo prizadevanj za njihovo uvedbo na svetovni ravni, kljub obsežni teoretični literaturi, ki obravnava prednosti ustanovitve mednarodnih parlamentarnih organov. V Združenih narodih se na primer predlogi za ustanovitev parlamentarnega telesa, da bi odpravili pomanjkanje legitimnosti, pogosto obravnavajo kot radikalni, in ne kot tisti, ki krepijo legitimnost. 6 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Uvodnik odgovornega urednika političnih rešitev. Tokratna tematika Vojaškošolskega zbornika osvetljuje prav njih - mesto mednarodnih organizacij v svetovni politiki. Skupno razumevanje mednarodnih odnosov, ki jih najprej usmerjajo mednarodne organizacije, pa bi bilo pomanjkljivo, če ne bi poudarili še prepleta dvoje perspektiv: liberalne mednarodne ureditve in konvergenco mednarodnih organizacij. Tako prva kot druga perspektiva se v današnjem izredno dinamičnem in negotovem okolju spoprijemata z vprašanjem preživetja oziroma globoke preobrazbe. V okviru prve perspektive je treba poudariti, da liberalna mednarodna ureditev (angl. liberal international order) že od konca štiridesetih let 20. stoletja vpliva na mednarodne zadeve in ureja odnose med kapitalističnimi, demokratičnimi in industrializiranimi državami. Danes veliko avtorjev (na primer Lake, Martin in Risse, 2021, 1) ocenjuje, da je ta ureditev pred številnimi in obsežnimi izzivi, ki jo načenjajo populistična, nacionalistična in antiglobalistična gibanja, vzpon enakovrednih konkurentov z drugačnimi, bolj državocentričnimi usmerjenimi gospodarstvi in avtoritarnimi političnimi sistemi ter negotovo varnostno okolje (podnebne spremembe, zdravstvene krize, naravne nesreče, vojaške grožnje). Ni prvič v zgodovini, da se liberalna mednarodna ureditev spoprijema s težavami, izkazala se je za vzdržljivo, vendar kombinacija notranjih in zunanjih izzivov kaže na to, da bo tokrat morda drugače. Spomnimo, da je bila liberalna mednarodna ureditev oživljena po koncu druge svetovne vojne in je zaslužna za kolektivno obrambo Zahoda pred ekspanzionistično Sovjetsko zvezo, podpiranje razvoja proste trgovine in mednarodne mobilnosti kapitala, širjenje demokracije in spodbujanje človekovih pravic. Na splošno velja, da je liberalna ureditev po letu 1945 omogočila sodelovanje brez primere med državami Severne Amerike, Zahodne Evrope in Japonske. Čeprav je na tej ravni splošnosti nemogoče določiti vzroke in posledice, je v jedru ureditve prevladal znani »demokratični mir«, države demokratičnega miru pa so oblikovale pluralistično varnostno skupnost, v kateri uporaba vojaške sile med članicami ni bila več predvidena. Liberalna ureditev je pomagala rešiti vprašanje kolektivnega ukrepanja, ki je v preteklosti onemogočalo prizadevanja za odvračanje skupnih varnostnih groženj. Sodelovanje se je razširilo na liberalizacijo mednarodne trgovine in kapitala. Države, ki so sestavljale jedro liberalne ureditve, so imele koristi od močno razširjene delitve dela in so uživale zgodovinsko visoke stopnje gospodarske rasti in življenjskega standarda. Realni dohodek na prebivalca v ZDA in Zahodni Evropi se je po drugi svetovni vojni v obdobju med 1950 in 2016 več kot potrojil (Lake, Martin in Risse, 2021, 6). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 7 Pavel Vuk Sčasoma se je ekonomski liberalizem razširil v številne druge države, vključno s Kitajsko in Indijo, zaradi česar se je absolutne revščine rešilo več ljudi kot kdaj prej v zgodovini človeštva. Liberalna ureditev je pomagala utrditi demokracijo v nekdanjih fašističnih ali militarističnih državah in spodbujala širjenje demokracije po vsem svetu. Čeprav je za veliko ljudi v številnih državah liberalna ureditev prinesla precejšnje izboljšanje kakovosti življenja, se Zahod, kot središče vrednot liberalne demokracije, milo rečeno, ni dobro spopadel s sodobnimi globalnimi varnostnimi izzivi (podnebnimi spremembami, migrantsko problematiko, mednarodnim terorizmom). Problem ustvarja tudi neenakomerna porazdelitev bogastva in ustvarjenega dobička znotraj držav in med njimi. V tem pogledu liberalni mednarodni red danes predstavlja precej izpodbijajoč koncept. Ali je torej liberalni mednarodni red resno ogrožen? V transnacionalnih odnosih in svetovni politiki danes nastopa množica raznovrstnih akterjev, skrb zbujajoč je tudi trend, da ameriška hegemonija upada, medtem ko je svetovni red doživel temeljne spremembe (Lake, Martin in Risse, 2021). Veliko trenutnih izzivov, ki jih v zahodnih družbah predstavlja liberalna ureditev, prihaja od politične desnice. Pred nami je torej tako akademsko kot politično vprašanje glede izida liberalne mednarodne ureditve. Ali bo liberalni mednarodni red preživel različne napade starih in novih akterjev institucionalističnih teorij, ki so desetletja prevladovale v mednarodnih organizacijah? Ali bo liberalni mednarodni red postopoma izginil in povzročil preporod staromodnega »vestfalskega« reda, ki temelji na ključnem načelu suverenosti? Ali pa bomo priča preoblikovanju liberalnega mednarodnega reda v nov mednarodni red, ki bo ohranil nekatera svoja načela (npr. ekonomski liberalizem, načelno večstranskost), druga pa preoblikoval (pravna država, človekove pravice, demokracija)? V življenju družbe je treba sprejeti stališče in tudi razumeti, da se paradigme oziroma teorije mednarodnih odnosov, od idealistične, realistične, integracijske do globalistične, pojavljajo v času in prostoru, imajo svoj vzpon, obstoj in tudi minevajo. Ta spremenljivost paradigem (panta rhei), čeprav te obvladujejo teoretski diskurz o mednarodnem pojavu v nekem časovnem obdobju, je povezana z njihovim pogledom na svet, ki ni globalen, temveč omejen bodisi regionalno, zgodovinsko bodisi funkcionalno (glej na primer Lijphard, 1974, 11-21; Benko, 2022, 100). Zaton ene od njih in vzpon druge razume Khun (1970, 92) kot spopad med različnimi pogledi na svet, pri čemer se nekatere stvari vidijo v različnih medsebojnih odnosih. Še bolj kategoričen in izčrpnejši pri spreminjanju paradigem je Lakatos (1970, 116), ki zagovarja, da mora nova paradigma zadostiti trem merilom: pojasniti mora 8 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Uvodnik odgovornega urednika vse, kar je pojasnila stara paradigma, pojasniti mora vsaj del tega, česar stari paradigmi ni uspelo, in potrditi mora vsaj del svojih pojasnjevanj z empiričnim raziskovanjem. Za zdaj obstaja precejšen teoretični primanjkljaj v znanosti o mednarodnih odnosih, ki bi lahko odgovoril na spremenjeno podobo sveta ali jo napovedal, pri tem pa nikakor ne bi smeli zapostaviti vloge ontološke presoje. Druga perspektiva, ki jo omenjamo, temelji na tezi, da se je medsebojna povezanost mednarodnih organizacij se je s povečevanjem števila mednarodnih organizacij v svetovni politiki povečala. Mednarodne organizacije niso atomistične (angl. atomistic) organizacije, ki bi vsaka skrbela za svoje zadeve v natančno določenem prostoru upravljanja, temveč so pogosto medsebojno povezane in se prekrivajo po funkcionalnem ali geografskem obsegu. To je osnovno spoznanje, na katerem temeljijo številne raziskave v zadnjih letih. Literatura o institucionalnih interakcijah in kompleksih režimov raziskuje naravo, upravljanje in posledice interakcij med mednarodnimi režimi in organizacijami (na primer Gehring in Oberthür, 2009; Keohane in Victor, 2011). Literatura o raziskavah številčnosti mednarodnih organizacij akterjem odpira možnosti, da svoje interese uresničujejo na alternativnih prizoriščih, in kako že trenutna tipologija mednarodnih organizacij pogojuje ustanavljanje novih organizacij (na primer Jupille, Snidal in Mattli, 2013). Raziskave o medorganizacijskih odnosih opredeljujejo dejavnike in vzorce sodelovanja mednarodnih organizacij pri globalnem upravljanju (na primer Koops in Biermann, 2016). Obstajajo pa tudi raziskovalna dela o tem, kako mednarodne organizacije ustvarjajo družbena omrežja med svojimi državami članicami in kako ta omrežja oblikujejo rezultate v svetovni politiki (na primer Kahler, 2000). Slednja so še posebno pomembna, saj proučujejo učinke skupnih članstev v mednarodnih organizacijah med državami (omrežja) na politične rezultate. Na splošno, kot ugotavljata Sommerer in Tallberg (2019, 403), gre za to, da skupna članstva v mednarodnih organizacijah ustvarjajo mrežne vezi med državami in med mednarodnimi organizacijami, ki olajšajo izmenjavo idej, informacij, kar državam in organizacijam omogoča širitev trgovine, izogibanje sankcijam, blažitev sporov.3 Če so mednarodne organizacije zelo povezane, to zagotavlja večje možnosti, da informacije, ideje, modeli in norme potujejo med organizacijami, zaradi česar se oblikujejo vzorci konvergence politik in institucij. Povezave med mednarodnimi organizacijami tako delujejo kot poti ali kanali za širjenje v globalnem upravljanju. 3 V okviru globalnega upravljanja je najboljši primer vloga EU kot modela za regionalno povezovanje v drugih delih sveta. EU je zaradi svojega domnevnega uspeha pri doseganju miru, blaginje in pravne države v Evropi navdihnila druge regionalne mednarodne organizacije, da so prevzele nekatere njene značilnosti (Risse 2016; Lenz in Burilkov, 2017). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 9 Pavel Vuk Mednarodne organizacije so lahko povezane tudi prek svojega članstva. Članstvo svetovnih mednarodnih organizacij se pogosto močno prekriva, prav tako kot članstvo mednarodnih organizacij, ki so v isti svetovni regiji. Drugič, mednarodne organizacije so lahko med seboj organizacijsko povezane prek institucionalnih ureditev. Razmeroma pogosto se dogaja, da mednarodne organizacije priznavajo medsebojni obstoj, vzajemnost interesov in funkcionalno povezanost s sklepanjem uradnih partnerstev (Sommerer in Tallberg, 2019, 406).4 Mednarodne organizacije, ki so v isti svetovni regiji, se pogosto srečujejo s skupnimi značilnostmi. Te podobnosti presegajo prekrivajoče se članstvo in temeljijo na značilnostih regionalnih skupnosti, kot so skupne kolektivne identitete in zgodovinske izkušnje.5 V tem kontekstu se pojavljajo mednarodne organizacije po eni strani kot komunikacijski kanali za nacionalne vlade, ki olajšujejo širjenje politik in norm med državami članicami, po drugi strani pa izkoriščajo svojo omejeno avtoriteto in vire, da povečajo svojo učinkovitost, moč in avtonomijo od držav (glej na primer Abbott, Genschel, Snidal in Zangl, 2015). Pronicljiva skupina slušateljev desete generacije generalštabnega vojaškega izobraževanj a in usposablj anj a je pri predmetu Nacionalna in mednarodna varnost pod mentorstvom dr. Pavla Vuka raziskala pomen in razširjenost »orkestracije« mednarodnih organizacij na ključnih področjih, kot so ekonomija, trgovina, finance, okolje, varnost in delo. V raziskavo so bile vključene tako vodilne kot tudi tiste malo manj medijsko pojavne mednarodne organizacije. Podpolkovnik Mihael Plevnik je analiziral obrambno in varnostno zavezništvo Aukus, pionirja v novi dobi mednarodnega sodelovanja na področju obrambe in tehnološkega napredka. Podpolkovnik Peter Čuden v svojem prispevku predstavlja vpliv skupine G20 na mednarodne ekonomske odnose. Podpolkovnik Andrej Skodič je kritično predstavil vlogo skupine G7 pri oblikovanju globalnih ekonomskih politik, reševanju mednarodnih kriz, spodbujanju trgovine in razvoja ter obravnavi globalnih izzivov. Podpolkovnik Slavko Majcen je v svojem prispevku 4 Pogosta sestavina takih partnerstev je status vzajemnega opazovalca. Svetovna trgovinska organizacija (STO) na primer ponuja status opazovalca Združenim narodom, OECD in Svetovni banki, Afriška unija (AU) pa kot akreditirane partnerje navaja skupek regionalnih in globalnih mednarodnih organizacij. Partnerstva so lahko tudi operativna, na primer sodelovanje med Natom, OVSE in EU na področju varnostne politike. 5 Na primer pri globalnem upravljanju naj bi mednarodne organizacije s sedežem v Aziji uporabljale poseben »azijski način« sodelovanja, ki ima korenine v pravni in politični kulturi ter ga odlikujeta neformal-nost in medvladnost. Navsezadnje so lahko mednarodne organizacije povezane tudi zaradi bližine lokacije sedeža. Velika koncentracija sedežev mednarodnih organizacij je v mestih, kot so New York, Washington, Ženeva, Bruselj, London, Pariz in Dunaj. Tudi če imajo mednarodne organizacije malo skupnega, je zaradi bližine sedeža več možnosti za interakcijo. Ker se osebje mednarodnih organizacij srečuje in razpravlja na družbenih in političnih prizoriščih, se izkušnje in norme lažje prenašajo (tak primer ponazarja izmenjava osebja in izkušenj med Natom in EU na ravni vojaškega osebja in političnega vodstva). 10 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Uvodnik odgovornega urednika izpostavil mednarodno perspektivo Afriške unije (AU) na nemirni afriški celini. Podpolkovnik Igor Veršnik je analiziral vpliv Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC) na svetovno ekonomijo. Podpolkovnik Anton Pakar predstavlja mesto Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v mednarodnem redu, s posebnim poudarkom na izzivih, ki jih prinaša multipolarnost. Podpolkovnik Gregor Virant je v svojem prispevku obravnaval Arktični svet, ključni medvladni forum za obravnavo vprašanj, kot so varstvo okolja, trajnostni razvoj in blaginja prebivalstva v izredno ranljivi arktični regiji. Podpolkovnik Tomaž Žbogar je raziskal vzpon in širitev skupine BRICS+, s poudarkom na njegovi vlogi pri reformah globalnega upravljanja in uveljavljanju multipolarnega sveta, ki naj bi bolj pravično odražal raznolike interese in moči na globalni ravni. Podpolkovnik Jurij Raduha je analiziral Nordijsko obrambno sodelovanje (NORDEFCO) v luči mednarodne varnosti in strateškega prostora, ki predstavlja geografsko mejo med Natom in Rusijo. Podpolkovnik Damjan Golob obravnava Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (SCO), ki je kot ena največjih mednarodnih regionalnih organizacij, katere geografska območja držav članic presegajo prostor Srednje Azije, v središču mednarodnega vozlišča. Podpolkovnik Simon Lindič je kritično ovrednotil izzive Svetovne trgovinske organizacije (STO), ključne organizacije za vzdrževanje na pravilih temelječega svetovnega reda, ki omogoča stabilnost in mir tudi v kontekstu sodobnih globalnih izzivov, kot so geopolitične napetosti in ekonomska nihanja. Zadnji prispevek, ki ga je pripravil podpolkovnik Aleš Kesič naslavlja perspektivo Zveze držav Jugovzhodne Azije (Asean) v globaliziranem svetu ter poudarja razumevanje njene vloge pri spodbujanju regionalnega sodelovanja in povezovanja v Jugovzhodni Aziji. Uredniški odbor vabi vse, ki jih zanimajo vojaške, obrambne in varnostne teme, k dejavnemu soustvarjanju izdaje Vojaškošolskega zbornika v letu 2025. Dr. Pavel Vuk, sekretar odgovorni urednik Vojaškošolskega zbornika Uporabljeni viri: 1. Abbott, Kenneth W., Genschel, Philipp, Snidal, Duncan in Zangl, Bernhard, (ur.). (2015). International organizations as orchestrators. Cambridge: Cambridge University Press. Dostopno na: https://doi.org/10.1017/cbo9781139979696. 2. Benko, Vlado. (2022). Sociologija in teorija mednarodnih odnosov. (Niko, Toš in Milan Brglez (ur.)). Ljubljana: FDV. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 11 Pavel Vuk 3. Dellmuth, Lisa Maria in Tallberg, Jonas. (2015). The Social Legitimacy of International Organisations: Interest Representation, Institutional Performance, and Confidence Extrapolation in the United Nations. Review of International Studies, 41(3), str. 451-475. Dostopno na: http://www.jstor.org/stable/24564339. 4. Gehring, Thomas in Oberthür, Sebastian. (2009). The Causal Mechanism of Interaction Between International Institutions. European Journal of International Relations, 15 (1), str. 125-156. 5. Jupille, Joseph, Snidal, Duncan in Mattli, Walter. (2013). Institutional Choice and Global Commerce. Cambridge: Cambridge University Press. 6. Kahler, Miles. 2000. Legalization as Strategy: The Asia-Pacific Case. International Organization, 54 (3), str. 549-571. 7. Keohane, Robert in Victor, David. (2011). The Regime Complexfor Climate Change. Perspective on Politics, 9 (1), str. 7-23. 8. Koops, Joakim in Biermann, Rafael (ur.). (2016). Palgrave Handbook of Inter-Organizational Relations in World Politics. Basingstoke: Palgrave. 9. Kuhn, Thomas. (1970). The Structure of Scientific Revolution (2. izdaja). Chicago: Chicago University Press. 10. Lakatos, Imre. (1970). Falsification and the Methodology of Science Research Programmes. V Imre Lakatos in Alan Musgrave (ur.), Criticism and the Growth of Knowledge, str. 91-196. Cambridge: Cambridge University Press. 11. Lake, A. David, Martin, L. Lisa in Risse, Thomas. (2021). Challenges to the Liberal International Order: Reflections on International Organization. Predstavitveni dokument v okviru International Organization 75th Anniversary (posebna izdaja). International Organization, str. 1-55. Dostopno na: http://quote.ucsd. edu/lake/files/2020/09/IO-5742-revised-June-2020.pdf. 12. Lenz, Tobias in Burilkov, Alexandr. (2017). Institutional Pioneers in World Politics: Regional Institution Building and the Influence of the European Union. European Journal of International Relations, 23 (3), str. 654-680. 13. Lenz, Tobias in Viola, Lora Anne. (2017). Legitimacy and Institutional Change in International Organisations: A Cognitive Approach. Review of International Studies, 43(5), str. 939-961. Dostopno na: https://www.jstor.org/stable/26619172. 14. Lijphard, Arend. (1974). International Relations Theory: Great Debates and Lesser Debates. International Social Science Journal, 26(1), str. 11-21. 15. OECD. (2021). Compendium of International Organisations' Practices: Working Towards More Effective International Instruments. Pariz: OECD Publishing. Dostopno na: https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1787/846a5fa0-en. 16. Risse, Thomas. (2016). The Diffusion of Regionalism. V Tanja, Börzel in Thomas, Risse (ur.), The Oxford Handbook of Comparative Regionalism, str. 87-108. Oxford: Oxford University Press. 17. Sommerer, Thomas in Tallberg, Jonas. (2019). Diffusion Across International Organizations: Connectivity and Convergence. International Organization, 73(2), str. 399-433. Dostopno na: https://www.jstor.org/stable/26739377. 12 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Mihael Plevnik Aukus: Pionir v novi dobi mednarodnega sodelovanja na področju obrambe in tehnološkega napredka AUKUS: a pioneer in a new era of international defence cooperation and technological progress Povzetek Obrambno in varnostno zavezništvo med Avstralijo, Združenim kraljestvom in ZDA (Aukus) je namenjeno krepitvi varnosti in obrambe v indijsko-pacifiški regiji z izmenjavo napredne tehnologije, vključno s podmornicami na jedrski pogon. S spodbujanjem sodelovanja in interoperabilnosti se države članice odzivajo na geostrateške napetosti, zlasti zaradi naraščajočega vpliva Kitajske. Partnerstvo temelji na skupnih vrednotah svobode, človekovih pravic in vladavine prava ter pomeni strateški zasuk v globalni obrambni dinamiki. Aukus pomeni pomemben premik v mednarodnih zavezništvih, saj poudarja tehnološko premoč in strateško sodelovanje. Njegova ustanovitev zaznamuje ključni trenutek pri prilagajanju na spreminjajočo se geopolitično pokrajino ter poudarja pomen tehnološkega napredka in mednarodnega sodelovanja pri ohranjanju svetovne varnosti in stabilnosti. Ključne besede: Aukus, geopolitika, tehnologija, indijsko-pacifiška regija, partnerstvo. Abstract The defence and security alliance between Australia, the United Kingdom and the United States (AUKUS) aims to strengthen security and defence in the Indo-Pacific region through the exchange of advanced technology, including nuclear-powered submarines. Its member states respond to geostrategic tensions, in particular due to the growing influence of China, by promoting cooperation and interoperability. The partnership is based on shared values of freedom, human rights and the rule of law, and represents a strategic twist in the dynamics of global defence. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 13 Mihael Plevnik AUKUS represents an important shift in international alliances, emphasizing technological superiority and strategic cooperation. Its establishment marks a crucial moment in adapting to a changing geopolitical landscape, underlining the importance of technological advances and international cooperation in maintaining global security and stability. Key words: AUKUS, geopolitics, technology, Indo-Pacific region, partnership. 1 Uvod V prispevku se osredotočamo na strateško pomembnost in vpliv Aukusa, tristranskega varnostnega zavezništva med Avstralijo, Združenim kraljestvom in ZDA, na svetovni mednarodni red. Aukus je vzpostavljen kot odgovor na spreminjajoče se geostrateške razmere in pomeni pomembno prelomnico v mednarodni varnosti ter nacionalnih obrambnih politikah posameznih držav podpisnic zavezništva. S svojim fokusom na naprednih obrambnih tehnologijah, kot so jedrska pogonska tehnologija za podmornice in druge pomorske ter varnostne zmogljivosti, oblikuje novo dinamiko tako v indijsko-pacifiški regiji kot tudi širše v regiji. Raziskovalno vprašanje prispevka se osredotoča na razumevanje vloge, pomena in vpliva Aukusa na globalni mednarodni red. Pri tem raziskujemo, kako ta varnostni sporazum vpliva na geopolitične razmere, regionalne bilance moči in mednarodne odnose. Metodologija članka temelji na analizi sekundarnih in primarnih pisnih virov. Pri analizi Aukusa in njegove vloge v mednarodnem redu smo uporabili širok nabor virov, vključno z znanstvenimi prispevki, uradnimi vladnimi dokumenti, analizami neodvisnih mislečih skupin in medijskimi poročili. Poudarek je na zagotavljanju objektivne, predvsem pa celovite analize, ki obsega različne perspektive in interpretacije. Ključni koraki metodologije vključujejo: - sistematično iskanje in zbiranje relevantnih dokumentov in člankov o Aukusu, - kritično analizo in sintezo informacij, pridobljenih iz izbranih virov, - ocenjevanje verodostojnosti in pomembnosti informacij v povezavi z raziskovalnim vprašanem, - povezovanje ugotovitev iz različnih virov za oblikovanje celovitega in uravnoteženega pogleda na razumevanje Aukusa in njegovega vpliva v mednarodnem prostoru. 14 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 IAukus: Pionir v novi dobi mednarodnega sodelovanja na področju obrambe in tehnološkega napredka Tako zasnovana metodologija omogoča poglobljeno razumevanje predmeta proučevanja, hkrati pa zagotavlja, da so sklepi podprti z zanesljivimi in raznovrstnimi viri. Ob upoštevanju metode IMRAD se prispevek sestoji iz uvoda in metodološkega pristopa, rezultatov raziskave, razprave in sklepa. V uvodu postavljamo raziskovalno vprašanje in opredelimo metodologijo. V poglavju o rezultatih so predstavljeni cilji, organizacijska sestava, trenutne politike in pomen Aukusa na svetovni ravni, pri čemer so poudarjene njegove strateške inovacije in partnerstva. Razprava razlaga te ugotovitve in razpravlja o njegovih strateških posledicah, zlasti v indijsko-pacifiški regiji, ter morebitnih izzivih in vplivih na mednarodno pravo ter svetovno stabilnost. V sklepu so ta spoznanja sintetizirana, pri čemer je potrjena njegova ključna vloga pri oblikovanju nove globalne dinamike in poudarjena potreba po nadaljnjih raziskavah o njegovih dolgoročnih učinkih. 2 Aukus Aukus je obrambno in varnostno zavezništvo med Avstralijo, Združenim kraljestvom in ZDA, namenjeno krepitvi varnosti in obrambe v indijsko-pacifiški regiji (Kim idr., 2023). Partnerstvo vključuje izmenjavo informacij in tehnologij, podporo Avstraliji pri pridobivanju jedrskih podmornic ter razvoj naprednih zmogljivosti, kot so podmorske tehnologije, kvantne tehnologije, umetna inteligenca. Namenjeno je odvračanju regionalnih groženj in krepitvi stabilnosti, s posebnim poudarkom na sodelovanju in interoperabilnosti med državami članicami. V tem poglavju so predstavljeni rezultati analize, ki osvetljujejo štiri ključna področja Aukusa, in sicer namen ter cilje vzpostavitve zavezništva, organiziranost, delovanje in odločanje, aktualno politiko organizacije in vlogo ter pomen v regiji in svetu. 2.1 Namen in cilji vzpostavitve Aukusa Aukus je bil uradno ustanovljen 15. septembra 2021 (Ward in Mcleary, 2021). Namen tega zavezništva je okrepiti sposobnost treh vlad, da podprejo varnostne in obrambne interese na podlagi dolgoletnih in stalnih medsebojnih vezi (U. S. The Department of Defense, 2023). Poleg tega se želi z Aukusom spodbujati poglobljena izmenjava informacij in tehnologij ter pospeševati povezovanje znanosti, tehnologije, industrijskih baz in dobavnih verig, povezanih z varnostjo ter obrambo. Zavezništvo vsebuje dva stebra (Mills, 2023). Prvi Vojaškošolski zbornik, 19/2024 15 Mihael Plevnik omogoča Avstraliji v najkrajšem času zagotoviti konvencionalno oboroženo podmornico na jedrski pogon, pri čemer se bodo upoštevali najvišji standardi neširjenja jedrskega orožja. Drugi steber sporazuma se osredotoča na razvoj osmih področij, in sicer (1) podmorskih zmogljivosti, (2) kvantnih tehnologij, (3) umetne inteligence in avtonomije, (4) napredne kibernetske tehnologije, (5) hipersoničnih in protihipersoničnih zmogljivosti, (6) elektronskega bojevanja, (7) inovacij in (8) izmenjave informacij (The White House, 2022). V okviru projekta Aukus države sodelujejo pri razvoju podvodnih avtonomnih robotskih sistemov (angl. undersea robotics autonomous systems, AURAS), ki bodo pomembno povečala moč pomorskih sil. Prvi poskusi in eksperimentiranje te zmogljivosti so bili načrtovani za leto 2023. Pomembno je poudariti tudi dogovor o kvantnih tehnologijah (angl. advanced quantum agreement, AQuA), ki bo pospešil naložbe za zagotavljanje kvantnih zmogljivosti naslednje generacije. Ta se bo na začetku osredotočil na kvantne tehnologije za določanje položaja, navigacijo in merjenje časa, v naslednjih treh letih pa naj bi se razširil tako, da bo omogočal vključevanje nastajajoče kvantne tehnologije v poskuse in eksperimentiranje. Tristransko sodelovanje na področju umetne inteligence (UI) in avtonomije bo zagotovilo ključne dejavnike za prihodnje zmogljivosti sil, izboljšalo hitrost in natančnost postopkov odločanja za ohranjanje prednosti zmogljivosti in obrambo pred grožnjami, ki jih omogoča UI. Razvoj področja je trenutno osredotočen na pospešitev sprejemanja in izboljšanje odpornosti avtonomnih sistemov in sistemov z umetno inteligenco v spornih okoljih. Glede na vse večji pomen kibernetskega področja za napredne zmogljivosti se drugi steber sporazuma osredotoča na krepitev kibernetskih zmogljivosti, skupaj z zaščito ključnih komunikacijskih in operativnih sistemov. Partnerji bodo sodelovali pri pospeševanju razvoja naprednih hipersoničnih in protihipersoničnih zmogljivosti. Elektromagnetni spekter je zaradi kompleksnosti upravljanja in varovanja v dobi globalne povezanosti in tehnološkega napredka vse bolj negotov, tako bodo v okviru Aukusa države sodelovale tudi pri izmenjavi razumevanja orodij, tehnik in tehnologij e, da bi voj aškim silam omogočile delovanj e v zahtevnih in degradiranih okoljih. Delo na področju inovacij je namenjeno pospeševanju obrambnih inovacijskih podjetij in učenju drug od drugega, skupaj z načini za hitrejše vključevanje komercialnih tehnologij za reševanje potreb vojskovanja. Razširili in pospešili bodo izmenjavo občutljivih informacij, pri čemer bo prva prednostna naloga omogočiti delovne tokove, ki podpirajo delo na dogovorjenih področjih naprednih zmogljivosti. 16 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 IAukus: Pionir v novi dobi mednarodnega sodelovanja na področju obrambe in tehnološkega napredka United States Studies Centre (2022) ponuja pregled ključnih mejnikov (glej sliko 1) oziroma pomembnih dogodkov pri razvoju Aukusa. Takšne dogodke na primer predstavljajo sestanki voditeljev na vrhu ali predviden začetek programa usposabljanja podmornic Avstralije in Združenega kraljestva. Posebno mesto med temi mejniki ima leto 2023, ko so bile pričakovane pomembne odločitve glede načrta za podmornice Aukusa, ki bodo ponudile konkretne vpoglede v nabavo, stroške in časovne okvire. Ocenjuje se, da bi lahko bilo dokončanje vseh osmih podmornic mogoče, če bi se proizvajale v Adelajdi, kot je to potrdila avstralska vlada, do leta 2067. 18-MESECNO OBDOBJE DOLOČANJA OBSEGA f\. > vi? f < A? u * C\* -¿f • 9 $ * @©(P o • o <§ © 1961 1962-1969 1970-1973 1994-1996 2000-2010 2016-Present Slika 1: Širjenje OECD Vir: CSIS, The OECD Faces a Decision Point in 2021, 2024 (https://www.csis.org/analysis/oecd-faces-decision-point-2021) Vendar članstvo v organizaciji ni samoumevno. Tako kot pri dodeljevanju finančnih pomoči v okviru Marshallovega načrta se tudi tukaj zahteva izpolnjevanje določenih pogojev. Pristop k OECD je kompleksen proces, ki zahteva več kot zgolj podpis osnovnega sporazuma. Države, ki pristopijo k članstvu v OECD, morajo izkazati pripravljenost in obveznost do spoštovanja dveh osnovnih načel: (1) obstoj demokratičnih družb, zavezanosti k vladavini prava in varovanju človekovih pravic ter (2) vzpostavitev odprtega, transparentnega in tržno usmerjenega ekonomskega sistema (TUAC, 2024). Čeprav posebna merila za pristop niso navedena v dostopnih virih, lahko na podlagi primera Indonezije, ki si kot ena ključnih partneric prizadeva za članstvo, ugotovimo nekaj splošnih smernic in zahtev, ki bi lahko veljale za vse kandidate (Lowy Institute, 2024): 1. Strukturne reforme: Države kandidatke morajo dokazati, da so sposobne in pripravljene izvajati strukturne reforme, ki so v skladu s standardi in priporočili OECD. 2. Odprt režim trgovine in naložb: Kandidatke morajo imeti odprt ekonomski sistem za mednarodno trgovino in naložbe. To vključuje zmanjševanje omejitev za tuje naložbe in zagotavljanje ugodnega poslovnega okolja. 118 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 I Mesto Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj v mednarodnem redu 3. Politike socialne in enake možnosti: Države morajo razvijati in izvajati politike, ki spodbujajo socialno vključevanje in enake možnosti za vse segmente prebivalstva. 4. Javna uprava in prizadevanja proti korupciji: Kandidati morajo pokazati učinkovito javno upravo in trdna prizadevanja za boj proti korupciji ter vzpostaviti transparentnost v javnem sektorju. 5. Varstvo okolja: Države morajo sprejeti in izvajati politike in ukrepe za zaščito okolja ter spodbujati trajnostni razvoj. Poleg teh specifičnih področij morajo kandidatke pokazati tudi splošno zavezanost vrednotam in načelom OECD, vključno z visokimi standardi ekonomske politike in institucionalnega urejanja. Prav tako morajo biti pripravljene na obsežno ocenjevanje in spremljanje svojega gospodarskega in socialnega razvoja ter na sodelovanje in izmenjavo izkušenj z drugimi članicami organizacije. Pripravljenost države na članstvo se pogosto ocenjuje tudi glede na njeno sposobnost uvedbe in izvajanja standardov OECD, kar lahko vključuje preoblikovanje nacionalnih zakonov in politik, da bi ustrezali mednarodnim normam in praksam. Naše ugotovitve analize kažejo, da OECD igra ključno vlogo pri oblikovanju globalnih standardov in smernic, ki pomembno vplivajo na mednarodne politike in prakse. Zlasti njeno delo na področju ekonomskih politik, izobraževanja in razvojne pomoči ima pomembne globalne posledice. Vendar pa se v povezavi z naraščajočo multipolarnostjo pojavljajo nova vprašanja o učinkovitosti in vplivu OECD. Spreminjajoča se močna dinamika zahteva prilagodljivost in inovacije v pristopih, kar OECD trenutno uspešno izvaja z večstranskimi pristopi in sodelovanjem z novimi globalnimi akterji. 4 Perspektiva OECD Ko razpravljamo o prihodnosti OECD, je nujno upoštevati trenutne globalne trende in izzive, saj bodo ti ključno vplivali na njegov mandat in operativno delovanje v prihodnjih letih. Med ključnimi dejavniki so spremembe v globalni ekonomski razporeditvi moči, povečevanje mednarodnih napetosti, okoljske spremembe in tehnološki razvoj (OECD, 2024). Ena od osrednjih prihodnjih nalog OECD bo prilagajanje na dinamične globalne razmere, kar bo vključevalo intenziviranje sodelovanja z ekonomsko rastočimi državami in razširitev članstva, da postane organizacija bolj univerzalna in zastopniška. Prav tako bo moral OECD povečati svoja prizadevanja za obravnavo Vojaškošolski zbornik, 19/2024 119 Anton Pakar globalnih izzivov, kot so podnebne spremembe, mednarodne migracije in digitalizacija, ki zahtevajo koordinirano mednarodno odzivanje. V prizadevanjih za spodbujanje mednarodnega miru in varnosti bo OECD moral nadalje izpopolnjevati svoje programe in pobude za preprečevanje konfliktov ter krepitev gospodarskega razvoja. To bo obsegalo krepitev mehanizmov za reševanje sporov in razširitev sodelovanja z drugimi mednarodnimi organizacijami ter nevladnimi akterji. Tehnološki napredek in digitalna transformacija bosta zahtevala, da OECD posodobi svoje politike in standarde, da se spoprime z novimi ekonomskimi in socialnimi izzivi, skupaj z vprašanji, kot so kibernetska varnost, zaščita podatkov in vpliv umetne inteligence na delovna mesta ter gospodarstva (OECD, 2024). V povezavi z globalizacijo in hitrimi spremembami v mednarodnem redu se OECD spoprijema z novimi izzivi in priložnostmi. Pomembno bo, da ostane forum, kjer se svetovne velesile lahko dogovarjajo o skupnih pravilih in standardih, ki prispevajo k stabilnosti in blaginji globalnega gospodarstva. Vendar pa bo moral zagotoviti, da njegovi standardi in politike ne favorizirajo interesov nekaterih držav na račun drugih, kar bi lahko vodilo v naraščajoče napetosti in protekcionizem. Na drugi strani pa vzpon držav združenja BRICS predstavlja pomemben razvoj v globalni politiki in gospodarstvu. OECD bo moral najti načine za vključevanje teh držav in njihovih interesov v svoje dejavnosti ter politike, kar bi organizaciji omogočilo, da postane bolj globalen in vključujoč. To ne bi samo povečalo njegove legitimnosti in učinkovitosti, temveč bi tudi prispevalo k bolj uravnoteženemu globalnemu gospodarskemu redu. Prihodnji razvoj OECD bo predvsem odvisen od njegove sposobnosti za spodbujanje dialoga in sodelovanja med svetovnimi velesilami ter državami BRICS. To bo zahtevalo uravnoteženje različnih gospodarskih politik, interesov in prioritet, obenem pa ohranjanje skupnega cilja spodbujanja globalne gospodarske stabilnosti in rasti. Sodelovanje in multilateralizem bodo ključni za oblikovanje učinkovitih in trajnostnih rešitev, ki odražajo interese in potrebe vseh držav članic, skupaj s svetovnimi velesilami in državami BRICS. Multilateralizem predstavlja tako izzive kot priložnosti za OECD. Organizacija se spoprijema z izzivom ohranjanja svoje pomembnosti in vpliva v svetu, kjer njegov tradicionalni model, temelječ na konsenzu predvsem med zahodnimi državami, ni več samoumeven. Vendar pa multipolarnost ponuja priložnost za OECD, da razširi svoj vpliv in sodeluje z novimi akterji, kar lahko pomaga pri oblikovanju bolj vključujočih in uravnoteženih globalnih politik. 120 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Mesto Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj v mednarodnem redu 5 Sklep V prispevku smo osvetlili in kritično ovrednotili vlogo, ki jo ima OECD v globalnem upravljanju, ter izpostavili izzive in priložnosti, s katerimi se organizacija spoprijema v multipolarnem svetu. Trenutni globalni kontekst je zaznamovan z več meddržavnimi spori in območji napetosti, ki predstavljajo resnične izzive za mednarodno skupnost. OECD, kljub temu da prvotno ni namenjen reševanju konfliktov, lahko ima pomembno vlogo pri naslavljanju osnovnih vzrokov za nekatere od teh napetosti, kot so ekonomska neenakost, nezaposlenost, izobraževanje in okoljska vprašanja. Z zagotavljanjem foruma za dialog, izmenjavo najboljših praks in spodbujanjem ekonomskega sodelovanja, lahko OECD prispeva k zmanjševanju napetosti in spodbujanju stabilnosti. Poleg tega bi lahko OECD okrepil svojo vlogo pri reševanju konfliktov s širitvijo svojih programov za krepitev institucionalnih kapacitet v državah, ki so ranljive za konflikte. S tem bi lahko pomagal pri vzpostavljanju trdnih ekonomskih temeljev, ki so ključni za dolgoročno stabilnost in mir. V luči trenutnih globalnih izzivov, kot so konflikti v Vzhodni Evropi, napetosti na Bližnjem vzhodu in nesoglasja v azijsko-pacifiški regiji, je jasno, da mora OECD nadaljevati razvoj in izvajanje inovativnih pristopov, ki podpirajo globalno sodelovanje ter mir. Organizacija se mora prilagoditi novim realnostim in iskati načine, kako svoje obsežno znanje in izkušnje uporabiti za reševanje ne le ekonomskih, temveč tudi geopolitičnih izzivov. Prihodnost OECD in njegov vpliv na globalni mednarodni red bosta predvsem odvisna od njegove sposobnosti prilagajanja in odzivanja na te izzive ter izkoristka priložnosti, ki jih prinaša vedno bolj multipolarni svet. Z angažiranjem in inovativnim pristopom lahko OECD postane ključni igralec pri oblikovanju bolj stabilnega in pravičnega globalnega sistema. 6 Literatura in viri 1. Britannica.com. Marshallov načrt. [Online]. Dostopno na: https://www. britannica.com/event/Marshall-Plan. [20. 2. 2024]. 2. Encyclopedia.com. OEEC. [Online]. Dostopno na: https://www.encyclopedia. com/history/encyclopedias-almanacs-transcripts-and-maps/organisation-european-economic-cooperation-oeec. [20. 2. 2024]. 3. Lowy Institute. Indonesia and its bid for OECD membership. [Online]. Dostopno na: https://www.lowyinstitute.org/the-interpreter/indonesia-its-bid-oecd-membership. [20. 2. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 121 Anton Pakar 4. OECD. Global relations. [Online]. Dostopno na: https://www.oecd.org/ global-relations/keypartners/#d.en.194387. [20. 2. 2024]. 5. OECD. Konvencija o OECD. [Online]. Dostopno na: https://www.oecd.org/ about/document/oecd-convention.htm. [20. 2. 2024]. 6. OECD. List of departments and special bodies. [Online]. Dostopno na: https:// www.oecd.org/about/document/list-of-departments-and-special-bodies. htm. [20. 2. 2024]. 7. OECD. The OECD at 60. [Online]. Dostopno na: https://www.oecd.org/60-years/. [20. 2. 2024]. 8. OECD. The vision for the OECD for the next decade. [Online]. Dostopno na: https://read.oecd-ilibrary.org/view/?ref=1110_1110970-giiac5g3aj&title=MCM-oct-2021-Trust-in-global-co-operation-Mathias-Cormann. [22. 2. 2024]. 9. Osmanagic, D. (2018). 70 let Informbiroja. Zgodovina na dlani. [Online]. Dostopno na: https://zgodovinanadlani.si/70-let-od-informbiroja/. [23. 02. 2024]. 10. Puntomarinero.com. Atlantska listina: struktura, zgodovina in posledice. [Online]. Dostopno na: https://puntomarinero.com/atlantic-charter-structure-history-and/. [22. 2. 2024]. 11. TUAC. OECD Membership and the Values of the Organisation. [Online]. Dostopno na: https://tuac.org/news/oecd-membership-and-the-values-of-the-organisation/. [20. 2. 2024]. 12. Wikipedia. Marshallov načrt. [Online]. Dostopno na: https://sl.wikipedia. org/wiki/Marshallov_na%C4%8Drt. [20. 2. 2024]. 13. World Economics. OECD. [Online]. Dostopno na: https://www. worldeconomics.com/Regions/OECD/?_x_tr_sl=en&_x_tr_tl=sl&_x_tr_ hl=sl&_x_tr_pto=sc. [23 02. 2024]. 122 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Gregor Virant Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije The Arctic Council: melting ice and cooling diplomacy Povzetek Arktika se spoprijema s hitrim segrevanjem, kar povzroča krčenje snega in ledu ter ogroža ekosisteme in avtohtono prebivalstvo. Taljenje ledu odpira nove pomorske poti, kot je Severna morska pot, kar utrjuje geopolitično rivalstvo v regiji med zahodnimi državami in Rusijo. Ruska agresija na Ukrajino je ohladila odnose v regiji in otežila sodelovanje v okviru Arktičnega sveta, ključnega medvladnega foruma za obravnavo vprašanj, kot so varstvo okolja, trajnostni razvoj in blaginja prebivalstva. Če članice Arktičnega sveta ne bodo našle načina za konstruktivno sodelovanje, bi to lahko pomenilo izgubo edinega delujočega foruma za reševanje perečih izzivov, s katerimi se srečuje ta ranljiva regija. Ključne besede: Arktični svet, Arktika, sodelovanje, geopolitika, trajnostni razvoj, Rusija, mednarodne organizacije. Abstract The Arctic is undergoing rapid warming, leading to a reduction in the snow and ice cover and posing a threat to the ecosystems and indigenous peoples of the region. Due to the melting ice, new shipping routes, such as the Northern Sea Route, have opened up, increasing the geopolitical rivalry between Russia and the Western countries in the region. Russia's aggression against Ukraine has cooled relations in the region and impeded cooperation within the Arctic Council, a crucial intergovernmental forum for addressing issues related to environmental protection, sustainable development, and the well-being of the people living in the Arctic. If the members of the Arctic Council cannot find a way to work Vojaškošolski zbornik, 19/2024 123 Gregor Virant together constructively, it could lead to the loss of the only operational forum for addressing the pressing challenges facing this vulnerable region. Key words: the Arctic Council, the Arctic, cooperation, geopolitics, sustainable development, Russia, international organizations. 1 Uvod Arktika je najsevernejše območje na Zemlji s središčem na severnem tečaju. Zanjo so značilni izrazito polarni podnebni, rastlinski in živalski svet ter druge fizične značilnosti. Izraz izhaja iz grške besede arktos (medved) in se nanaša na ozvezdje Velikega medveda (Dunbar idr., 2024). Arktična regija ali Arktika je geografsko območje, ki se razprostira okoli severnega tečaja. Enotne definicije regije ni, saj je njena južna meja različno opredeljena (slika 1). Poznamo opredelitev Arktike glede na arktični krog (66° 33' S), ki omejuje Arktiko glede na sončno sevanje, saj imajo območja severno od polarnega kroga pozimi vsaj en dan brez dnevne svetlobe in poleti vsaj eno noč brez teme. Opredelitev glede na temperaturo je definirana s povprečno mesečno temperaturo pod +10 °C čez celotno leto, tudi poleti, opredelitev glede na gozdno mejo pa sledi s temperaturo določenemu območju. Gozdna meja sicer ni ozka črta, temveč več deset kilometrov široko območje med severnim iglastim gozdom in tundro. Slika 1: Grenlandija iz zraka (vir: avtor) 124 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije Razmejitev glede na trajno zamrznjena tla (permafrost) oz. tla, ki ostanejo zamrznjena vsaj dve leti zapored, povečujejo površino ruske Arktike v primerjavi z drugimi razmejitvami regije. Ledena odeja (slika 1) pa določa naravo arktičnih morskih območij, z največ morskega ledu februarja in marca, najmanj pa septembra (Arctic Centre, b. d.). Kulturološko je Arktika opredeljena kot območje, kjer živijo severna avtohtona ljudstva. Politične razmejitve se razlikujejo glede na to, kako služijo npr. interesom držav ali mednarodnemu sodelovanju. S segrevanjem podnebja se Arktika zmanjšuje, če jo opredeljujemo glede na temperaturo, gozdno mejo, trajno zamrznjena tla ali ledeno pokritost. Spreminjajo se tudi kulturne in politične meje, tako ostaja arktični krog (slika 2) kot najbolj stalna od razmejitev (Arctic Centre, b. d.). Slika 2: Arktični krog (vir: Vitikka, b. d.) Od devetdesetih let prejšnjega stoletja se arktična regija segreva precej hitreje kot preostali del planeta; pojav imenujemo arctic amplification. To hitro segrevanje neposredno vpliva na arktično kriosfero. Posledično se zmanjšuje količina snega in ledu na Arktiki, kar samo prispeva k segrevanju; povratna zanka, zaradi katere se arktično segrevanje povečuje. Segrevanje Arktike ima posledice, ki presegajo območje kriosfere; vpliva na ekosisteme, avtohtono prebivalstvo, gospodarske dejavnosti in geopolitiko. Na dolgoročni trend segrevanja vpliva prehodna sprememba vremenskih in podnebnih vzorcev, kar vpliva na velikost Vojaškošolski zbornik, 19/2024 125 Gregor Virant in vzorec temperaturnih anomalij. Leta 2020 je bilo na Arktiki izjemno leto, ki so ga zaznamovali temperaturni ekstremi (slika 3) ter kontrasti med regijami in letnimi časi (Brown University, 2022). Slika 3: Temperature na Arktiki (vir: C3S/ECMWF, b. d.) Prav zaradi podnebnih sprememb, ki hitro segrevajo svetovne oceane, je prihodnost Arktičnega oceana videti črna. Podnebni modeli kažejo, da bo že čez dve desetletji Arktika več mesecev povsem brez ledu. Znanstveniki ugotavljajo, da bo spreminjajoče se podnebje ogrozilo nešteto vrst, ki uspevajo pri temperaturah pod lediščem. Druga pomembna posledica taljenja ledu pa je možnost krajših in okolju prijaznejših pomorskih trgovskih poti, ki zaobidejo severno morsko pot pod nadzorom Rusije (Brown University, 2022). Vedno manjši obseg ledu že zdaj omogoča vedno lažje pridobivanje mineralov, nafte in plina v arktični regiji, ki že zdaj oskrbuje svet s približno 10 odstotki nafte in 25 odstotki zemeljskega plina, večinoma iz kopenskih virov.1 Arktika je bila sicer dolga stoletja odmaknjena in nedotaknjena regija, ki ni bila deležna znanstvenega raziskovanja in svetovne politike. Šele po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do tehničnega napredka in vse večjih potreb po virih 1 Ocenjeno je, da je na Arktiki 22 odstotkov še neodkritih zalog nafte in zemeljskega plina na Zemlji (WWF Arctic, 2023). Poleg nafte in plina lahko arktično morsko dno vsebuje tudi velika nahajališča dragocenih kovin in dragih kamnov, kot so zlato, srebro, baker, železo, svinec, mangan, nikelj, platina, kositer, cink in diamanti (Unclos Debate, b. d.). Pridobivanje nafte in plina ruši ekosisteme, ogroža divje živali in globalni podnebni sistem (WWF Arctic, 2023). Arktika se skupaj z Beringovim, Beaufortevim in Čukotskim morjem zaradi podnebnih sprememb, rudarjenja, ladijskega prometa, pridobivanja nafte in plina ter čezmernega ribolova spoprijema z negotovo prihodnostjo (WWF, b. d.). 126 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije in prostoru, so se oči sveta usmerile nanjo. Toda namesto da bi postala novo znanstveno igrišče, ki bi pripomoglo k boljšemu razumevanju ekologije planeta, je za dolga štiri desetletja oziroma do pojava perestrojke v Sovjetski zvezi, ki je postopoma zbližala nasprotnike hladne vojne in jih leta 1989 končno posedla za isto mizo, postala militarizirano območje Vzhoda in Zahoda (Arctic portal, b. d.). Po otoplitvi odnosov ob koncu hladne vojne se je fokus v Arktični regiji preusmeril k naraščajočim okoljskim izzivom, ki so zahtevali mednarodno sodelovanje. V odzivu na te izzive sta Finska in Kanada leta 1991 spodbudili ustanovitev Arktične strategije varstva okolja2 (AEPS) (Exner-Pirot, 2016). Ta strategija je utrla pot za ustanovitev Arktičnega sveta (angl. Arctic Council) leta 1996 (Exner-Pirot, 2016). Arktični svet je vodilni medvladni forum za sodelovanje v arktični regiji. Sestavlja ga osem arktičnih držav: Kanada, Danska (z Grenlandijo in Ferskimi otoki), Finska, Islandija, Norveška, Rusija, Švedska in Združene države Amerike (Arctic Council, b. d. A). Te države sodelujejo pri reševanju skupnih vprašanj, kot so varstvo okolja, trajnostni razvoj in blaginja arktičnega prebivalstva (Arctic Council, b. d. B). Forum deluje skozi različne programe in delovne skupine. Osredotoča se na ključne teme, kot so podnebne spremembe, onesnaževanje, biotska raznovrstnost, morsko okolje, trajnostni ribolov, razvoj infrastrukture in arktično avtohtono prebivalstvo. Svet dosega svoje cilje skozi sprejemanje deklaracij in smernic, sodelovanje v mednarodnih projektih, izmenjavo znanja in izkušenj ter spodbujanje dialoga med deležniki (Arctic Council, b. d. A). Arktični svet predstavlja sposobnost sodelovanja, saj se odločitve sprejemajo s soglasjem. Forum se osredotoča na trajnostni razvoj in varstvo okolja na Arktiki. Arktični svet pa po svoji zasnovi ne obravnava varnostnih vprašanj. Sprejel je tri pravno zavezujoče sporazume: Sporazum o sodelovanju na področju letalskega in pomorskega iskanja in reševanja na Arktiki (2011), Sporazum o sodelovanju na področju pripravljenosti na onesnaženje morja z nafto ter odzivanja nanj na Arktiki (2013) in Sporazum o krepitvi mednarodnega znanstvenega sodelovanja na Arktiki (2017) (prav tam). V Arktičnem svetu, kar je za medvladno telo nenavadno, sodeluje tudi šest stalnih udeležencev, ki predstavljajo arktična avtohtona ljudstva. Ta posebna oblika sodelovanja je edinstvena in jo je treba ohraniti. Kulturne vezi segajo čez 2 Osredotočala se je na zmanjšanje onesnaževanja, spodbujanje trajnostnega razvoja, krepitev znanstvenega raziskovanja in izboljšanje odzivanja na izredne razmere (Arctic Environmental Protection Strategy, 1991). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 127 Gregor Virant sedanje državne meje, saj avtohtona ljudstva že več kot tisoč let živijo v ostrem podnebju Arktike, njihovo strokovno znanje in pogledi so lahko pomembni pri prizadevanju razumevanja podnebnih sprememb (Brimmer, 2023). V času invazije na Ukrajino leta 2022 je bila Rusija ravno na položaju predsedujoče Arktičnemu svetu. Kot del mednarodnega odziva na invazijo je preostalih sedem članic Arktičnega sveta prekinilo sodelovanje z Rusijo v tem organu. Ob prevzemu dveletnega predsedovanja maja 2023 si je Norveška prizadevala za oživitev sodelovanja v Arktičnem svetu, pri čemer je opredelila štiri prednostne naloge: »oceani, podnebje in okolje, trajnostni gospodarski razvoj in ljudje na severu«. Sodelovanje z Rusijo pa poteka v zelo omejenem obsegu (Ibidem). Spreminjajoča se geopolitika oziroma kar strateški preobrat na Arktiki temelji na političnih spremembah, ki so bile očitne že pred rusko invazijo na Ukrajino. V zadnjih letih se je ponovno okrepilo tekmovanje med velikimi silami. Združene države Amerike se spoprijemajo s Kitajsko, ki je v vzponu, in Rusko federacijo. V regiji so vse bolj dejavne tudi nearktične države. Kitajska se je v beli knjigi o politiki na Arktiki iz leta 2018 označila za »bližnjearktično« državo. Že leta 2013 pa je Kitajska, skupaj z Japonsko, Indijo, Italijo, Južno Korejo in Singapurjem postala opazovalka Arktičnega sveta (prav tam). Ker Arktika ostaja na stičišču spreminjajoče se geopolitike, podnebnih sprememb in daljnosežnih posledic ruske invazije na Ukrajino (Ibidem), se pojavlja ključno vprašanje: Ali lahko Arktični svet glede na zadnje geopolitične spremembe ohrani svojo vlogo ključnega foruma za dialog in sodelovanje v Arktični regiji? Čeprav je Arktični svet forum, ki ni namenjen reševanju vprašanj vojaške varnosti in nacionalnih varnostnih vprašanj držav članic ter držav z interesom v regiji, pa te teme močno vplivajo na njegovo delovanje. Zato smo v prispevku raziskali vpliv spremenjene geopolitike in s tem povezanih nacionalnih interesov v tej prelomni fazi. Analizirali smo vpliv spreminjajoče se geopolitike in (ponovne) militarizacije Arktike, posledice podnebnih sprememb in ruske agresije na Ukrajino. Osredotočili smo se na ključne izzive, s katerimi se forum spoprijema, kot so naraščajoče napetosti med arktičnimi državami, vpliv (in posledice) globalnega segrevanja na arktično okolje ter vojaški in ekonomski interesi v arktični regiji, ki jih ponuja odpiranje novih pomorskih poti in naraščajoči interes za arktične naravne vire. Raziskovalne metode, uporabljene v tej študiji, so vključevale kombinacijo analize literature in dokumentov. Za zbiranje ustreznih informacij so bili uporabljeni različni viri skupaj z akademskimi članki in strokovnimi deli iz publikacij, 128 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije specializiranih za mednarodne odnose, geopolitiko in okoljske študije. Ti viri so zagotovili kritične teoretične okvire, zgodovinski kontekst ter analize izzivov Arktičnega sveta. Poleg tega so bili proučeni tudi konstitutivni dokumenti, ministrske izjave, poročila delovnih skupin in druge javno dostopne informacije s spletne strani Arktičnega sveta, da bi pridobili neposreden vpogled v sestavo, cilje in rezultate organizacije, povezane s sodelovanjem in regionalno stabilnostjo. Obravnavali smo tudi nacionalne politike, govore in sporočila za javnost arktičnih držav in pomembnih držav opazovalk, da bi ugotovili prednostne naloge posameznih držav, njihove strateške vizije in morebitna področja sodelovanja ali konfliktov v okviru Arktičnega sveta. Za razčlenitev in proučitev vpliva na stabilnost, sodelovanje in trajnostni razvoj regije smo uporabili širše vidike geopolitike in tako obravnavali demografske značilnosti, gospodarske in zgodovinske dejavnike, kulturološke in ideološke dejavnike ter ekonomske in vojaške interese v regiji. Ker je spremenjena geopolitika poleg vpliva globalnega segrevanja ključni element za oblikovanje trajne prihodnosti Arktike, je bila analiza teh dejavnikov nujna za razumevanje prihodnosti regije in nadaljnjega delovanja foruma. Spoznanja iz teoretičnih analiz in pregleda podatkov so bila sintetizirana, kar je privedlo do pregleda trenutne geopolitične situacije v regiji ter nadaljnje vloge Arktičnega sveta pri zagotavljanju stabilne in sodelujoče Arktike. Za razlago ugotovitev so bili uporabljeni teoretični elementi iz teorije mednarodnih odnosov (realizem, liberalizem, konstruktivizem). Kljub temu da je bil raziskovalni model poenostavljena predstavitev kompleksne resničnosti in ne upošteva prav vseh dejavnikov, ki lahko vplivajo na stabilnost in sodelovanje v Arktiki, je v tej študiji zagotovil dragocen okvir za analizo spreminjajoče se arktične geopolitike in vloge Arktičnega sveta pri zagotavljanju stabilne in sodelujoče Arktike. Longitudinalna analiza bi lahko ponudila pogloblj en vpogled v sposobnost prilagaj anja Arktičnega sveta spreminjajočim se razmeram. 2 Rezultati Spreminjajoče se arktično geopolitično okolje kaže na zapleteno prepletanje številnih dejavnikov, ki vplivajo na stabilnost, sodelovanje in trajnostni razvoj regije. Ker je spremenjena geopolitika poleg vpliva globalnega segrevanja ključni element za oblikovanje trajne prihodnosti Arktike, je analiza teh dejavnikov nujna za razumevanje prihodnosti regije in uspešnega delovanja Arktičnega sveta. Desetletja hladne vojne so Arktiko zaznamovala s trajno napetostjo. Leta Vojaškošolski zbornik, 19/2024 129 Gregor Virant 1987 je Gorbačov z govorom o »območju miru« prinesel prelomnico (Exner-Pirot, 2016). Sedanji dogodki, kot je vojna v Ukrajini, pa krepijo pozornost na varnostna vprašanja in so v velikem nasprotju z Gorbačovovo vizijo te regije. Začnimo torej z raziskovanjem tega diplomatskega mejnika in vpliva, ki ga je naznanitev konca hladne vojne imela na Arktiko. Kot smo že omenili, je takratni predsednik Sovjetske zveze Mihail Sergejevič Gorbačov z govorom o zunanji politiki Sovjetske zveze na Arktiki, ki ga je imel 1. oktobra 1987 v Murmansku, prelomno vplival na razvoj nadaljnjih dogodkov v tej regiji. Govor je potekal v okviru reforme Glasnost in perestrojka ter je bil podprt s podobnim govorom o azijsko-pacifiški regiji leta 1986, leta 1988 pa mu je sledil še govor o Sredozemlju. V tem govoru s trajnim pomenom in učinkom, ki se pogosto imenuje Murmanska iniciativa, je Gorbačov predstavil šest konkretnih ciljev in dejavnosti za spodbujanje Arktične regije kot »območja miru«.3 Odnosi med obema poloma so se začeli resno razvijati, v letih po govoru pa je sledil dolg seznam dosežkov (Exner-Pirot, 2016). Leta 1990 je bil ustanovljen Mednarodni odbor za znanost o Arktiki (IASC), ki je bil neposreden odgovor na točko št. 4. S tem sta bila omogočena veliko lažje izvajanje in podpora raziskav na Arktiki. Tistega leta ga je dopolnilo Mednarodno združenje za arktične družbene vede (IASSA) (prav tam). Leta 1991 je na pobudo Kanade in Finske sledila ustanovitev Arktične strategije varstva okolja (AEPS). Njen cilj je bil obravnavati številne okoljske izzive, s katerimi se je spoprijemala arktična regija, ki pa so bili navsezadnje posledica sovjetskih industrializacijskih politik. Strategija AEPS je neposredno vodila k ustanovitvi Arktičnega sveta. Ta je bil ustanovljen z Otavsko deklaracijo 19. septembra 1996 (Arctic Council, b. d. C). Je vodilni medvladni forum, ki spodbuja sodelovanje, usklajevanje in interakcijo med arktičnimi državami, arktičnimi avtohtonimi ljudstvi in drugimi prebivalci Arktike glede skupnih arktičnih vprašanj, zlasti trajnostnega razvoja in varstva okolja na Arktiki (Arctic Council, b. d. A). Arktični svet sestavljajo države članice: Kanada, Kraljevina Danska skupaj z Grenlandijo in Ferskimi otoki, 3 Cilji Murmanske iniciative so bili: vzpostavitev območja brez jedrskega orožja v Severni Evropi; omejiti vojaške dejavnosti ter zmanjšati dejavnosti pomorskih in zračnih sil v Baltskem, Severnem, Norveškem in Grenlandskem morju ter spodbujati ukrepe za krepitev zaupanja na teh območjih; sodelovanje na področju razvoja virov, vključno s prenosom tehnologije; organizacija mednarodne konference o usklajevanju znanstvenih raziskav na Arktiki, ki bi morda vodila k ustanovitvi Arktičnega raziskovalnega sveta; sodelovanje na področju varstva in upravljanja okolja ter odprtje severne morske poti. Cilji glede razorožitve, ki so Gorbačova v tistem času zagotovo najbolj skrbeli in so bili povod za govor, so naleteli na precejšnjo skepso. Toda splošni ton govora in uvertura v večje sodelovanje sta se pokazala za neustavljiva (Exner-Pirot, 2016). 130 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije Finska, Islandija, Norveška, Ruska federacija, Švedska in ZDA. Teh osem držav ima ozemlja na Arktiki, zato imajo vlogo upraviteljev regije. Njihove nacionalne pristojnosti in mednarodno pravo urejajo ozemlja, ki obkrožajo Arktični ocean in njegove vode. V severnih regijah arktičnih držav živijo več kot štirje milijoni ljudi, katerih zdravje in blaginja sta na vrhu dnevnega reda Arktičnega sveta (Arctic Council, b. d. B). Od teh je približno 500.000 avtohtonih prebivalcev. Šest organizacij avtohtonih ljudstev je dobilo status stalnih udeležencev v Arktičnem svetu4 (Arctic Council, b. d. D). Arktični svet deluje v okviru šestih delovnih skupin.5 Ob teh šestih delovnih skupinah v Arktičnem svetu deluje še ekspertna skupina, ki deluje v podporo implementaciji akcijskega načrta za črni ogljik in metan. Poleg osmih držav arktičnega območja oz. stalnih članic in šestih organizacij stalnih udeleženk, ki predstavljajo avtohtono prebivalstvo Arktike, je status opazovalke v Arktičnem svetu na voljo nearktičnim državam, skupinam avtohtonih prebivalcev, medvladnim organizacijam, medparlamentarnim telesom, svetovnim subjektom, regionalnim združenjem in nevladnim organizacijam, ki lahko pomembno prispevajo k prizadevanjem Arktičnega sveta. Do marca 2024 je tak status imelo 13 nearktičnih držav in 25 organizacij. Ti opazovalci sodelujejo predvsem s sodelovanjem v delovnih skupinah in drugih ustreznih forumih (Arctic Council, b. d. A). Glavne naloge Arktičnega sveta do leta 2030 so predstavljene v strateškem načrtu za obdobje 2021-2030, ki usmerja njegovo delo k Arktiki kot regiji miru, stabilnosti in konstruktivnega sodelovanja, ki je živahen, uspešen, trajnosten in varen dom za vse njene prebivalce, vključno z avtohtonimi ljudstvi, ter kjer se spoštujejo njihove pravice in blaginja (Arctic Council, 2021). 4 Stalne udeleženke imajo polno pravico do posvetovanja glede pogajanj in odločitev Arktičnega sveta. Stalne udeleženke so njegova edinstvena značilnost in pomembno prispevajo k njegovim dejavnostim na vseh področjih. Njihovo sodelovanje v projektih in pobudah Sveta se izvaja prek sekretariata za avtohtona ljudstva. Tu lahko sodelujejo tudi arktične organizacije avtohtonih ljudstev, ki predstavljajo večino arktičnih avtohtonih volivcev kot eno samo avtohtono ljudstvo, ki prebiva v več kot eni arktični državi, ali več kot eno arktično avtohtono ljudstvo, ki prebiva v eni arktični državi (Arctic Council, b. d. D). 5 Vsaka od teh skupin je odgovorna za izvajanje programov in projektov, ki so jih določili ministri Arktičnega sveta. Ti mandati so opisani v ministrskih deklaracijah, ki so uradni dokumenti, nastali na ministrskih srečanjih. Delovne skupine se pri izvajanju novih pobud ravnajo po teh mandatih. Vse odločitve Arktičnega sveta in njegovih pomožnih organov se sprejemajo s soglasjem vseh osmih arktičnih držav članic. Delovne skupine pokrivajo širok nabor področij, vključno s podnebnimi spremembami in odzivanjem na izredne razmere. Vsaka delovna skupina ima mandat, predsednika, upravni odbor ali usmerjevalni odbor in sekretariat, ki zagotavlja podporo. Upravne odbore delovnih skupin običajno sestavljajo predstavniki nacionalnih vladnih agencij držav članic Arktičnega sveta, ki so povezani z mandati delovnih skupin. Zastopane so tudi stalne udeleženke. Države opazovalke in opazovalne organizacije se lahko udeležujejo sestankov delovnih skupin in sodelujejo pri posebnih projektih. Delovne skupine na svoje sestanke redno vabijo tudi goste in strokovnjake (Arctic Council, b. d. E). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 131 Gregor Virant Predsedovanje Arktičnemu svetu se vsaki dve leti izmenjuje med državami članicami.6 Arktičnemu svetu trenutno predseduje Norveška (2023-2025).7 Norveške nacionalne prednostne naloge temeljijo na prvem strateškem načrtu Arktičnega sveta iz leta 2021 (Regjeringen.no, 2021). Posamezno arktično državo predstavlja imenovani visoki predstavnik za Arktiko, ki upravlja njene interese v Arktičnem svetu. Vsak visoki predstavnik je torej predstavnik vlade, običajno z ministrstva za zunanje zadeve arktične države. Visoki predstavniki vodijo in spremljajo dejavnosti Arktičnega sveta v skladu s sklepi in usmeritvami zunanjih ministrov arktičnih držav. Te usmeritve so običajno podane v obliki ministrskih izjav, ki se pripravijo približno vsaki dve leti ob menjavi predsedovanja Arktičnemu svetu8. Arktični svet je forum, ki nima programskega proračuna. Vse projekte ali pobude sponzorira ena ali več arktičnih držav, določene projekte pa lahko podpirajo tudi drugi subjekti. Pomembno je poudariti, da Arktični svet ne more izvajati ali uveljavljati svojih smernic, ocen ali priporočil, saj so za to pristojne posamezne arktične države ali mednarodni organi in, da mandat Arktičnega sveta, kot je naveden v Otavski deklaraciji, izključuje vojaško varnost (Arctic Council, b. d. A). Arktični svet že od svoje ustanovitve prispeva k regionalnemu sistemu upravljanja Arktike s spodbujanjem miru in stabilnosti s sodelovanjem med državami članicami, organizacijami avtohtonega prebivalstva in organizacijami opazovalkami. Vendar pa je program Arktičnega sveta omejen, vloge opazovalcev pa ni mogoče razširiti tako, da bi imeli enake pravice kot člani. Zato je glavna ugotovljena vrzel v arktični upravljavski sestavi in splošna pomanjkljivost organizacij mehkega prava izziv obravnavanja vseh vprašanj ter vključevanja vseh ustreznih zainteresiranih strani. Steinveg (2021) poudarja, da je Arktični svet dosegel točko nasičenosti. 6 Prvo predsedovanje je med letoma 1996 in 1998 prevzela Kanada, nato pa so sledile ZDA, Finska, Islandija, Ruska federacija, Norveška, Danska in Švedska (Arctic Council, 2021). 7 Glavni cilji programa predsedovanja vključujejo spodbujanje stabilnosti in konstruktivnega sodelovanja ter poudarek na ključnih vprašanjih, ki jih obravnava Svet, vključno z vplivi podnebnih sprememb, tra-jnostnim razvojem in prizadevanji za izboljšanje blaginje ljudi, ki živijo v regiji. Poleg tega bodo še naprej podpirali tekoče dejavnosti in projekte, ki jih vodi šest delovnih skupin in strokovna skupina Sveta. Cilji vključujejo oceane, podnebje in okolje, trajnostni gospodarski razvoj in ljudi arktične regije s poudarkom na arktični mladini in arktičnih avtohtonih ljudstvih. Prizadevali si bodo za izboljšanje možnosti, ki jih imajo mladi v regiji, da vplivajo na procese, povezane z delom Arktičnega sveta, in v njih sodelujejo. Okrepili bodo tudi sodelovanje z organizacijami arktičnih avtohtonih ljudstev ter poudarili pomen sodelovanja avtohtonih ljudstev in njihovega dragocenega prispevka na vseh področjih sodelovanja v okviru Sveta. Zavzemali se bodo za krepitev znanstvene podlage za upravljanje okolja in dejavnosti na Arktiki, ki je temelj dela Arktičnega sveta (Regjeringen.no, 2021). 8 Visoki predstavniki in stalni udeleženci se srečujejo vsaj dvakrat na leto, vsi partnerji pa se srečujejo na ministrskih srečanjih vsaki dve leti. Ti sestanki običajno potekajo v arktični državi, ki predseduje v času sestanka. Delovne skupine in projektne skupine imajo dodatne ločene sestanke, ki ne potekajo hkrati z drugimi aktivnostmi. 132 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije V času invazije na Ukrajino leta 2022 je bila Rusija ravno na položaju predseduj očega Arktičnemu svetu. Zato je takrat v znak protesta sedem zahodnih arktičnih enakomiselnih držav (A7) prekinilo sodelovanje z Rusko federacijo v Arktičnem svetu. Od junija 2022 so države A7 ponovno začele sodelovati pri izbranih vprašanjih, vendar omejeno in le na projektih, ki jih je odobril Arktični svet, preden je Rusija leta 2021 prevzela predsedovanje. Maja 2023 je vodenje tega najpomembnejšega foruma za mednarodno sodelovanje na Arktiki od Rusije prevzela Norveška, zato bo skupina A7 še naprej poskušala biti čim bolj dejavna v tej organizaciji. Opozoriti pa je treba, da bi lahko Rusija blokirala dejavnosti Arktičnega sveta in da ni vzpostavljenega mehanizma, ki bi omogočal, da Arktični svet ali druge države članice Rusijo izključijo. Čeprav se je sodelovanje leta 2023 v primerjavi z letom 2022 nekoliko povečalo, se verjetnost, da bo vseh osem držav članic Arktičnega sveta v kratkem obnovilo polno sodelovanje, še vedno ocenjuje kot zelo majhna. Splošno razpoloženje je ostalo pesimistično tudi po delni obnovitvi nekaterih dejavnosti in zamenjavi predsedujoče članice (Landriault idr., 2023). Kljub trenutni prekinitvi diplomacije med A7 in Rusijo je treba nadaljevati prizadevanja za sodelovanje v Arktičnem svetu, tudi s pomočjo drugih prav tako ključnih forumov in organizacij s sorodnimi vsebinami, ki so usmerjene k sodelovanju in trajnostnemu razvoju Arktike. V ta namen smo raziskali in analizirali ključne povezave arktičnih entitet v organizacijah in sporazumih. V preglednici 1 je predstavljena posodobljena analiza iz poročila arktičnih zmogljivostih oboroženih sil ZDA raziskovalcev RAND-a. Naša analiza je pokazala, da (ob zadostni želji vpletenih) obstaja skupni imenovalec za sodelovanje na Arktiki, kjer je kljub trenutnim geopolitičnim napetostim še mogoče sodelovati. Ključni cilj sodelovanja ostajata ohranjanje okolja in spodbujanje trajnostnega razvoja regije. To je mogoče doseči le s skupnimi prizadevanji vseh arktičnih držav in drugih pomembnih akterjev. Poleg Arktičnega sveta, v katerem so se trenutni akterji znašli v patpoložaju, saj trdijo, da je sodelovanje s trenutno vlado v Moskvi nemogoče (Landriault idr., 2023), pa je sicer povsod omejeno sodelovanje, ki ima vpliv na sobivanje na Arktiki, mogoče nadaljevati na več diplomatskih »frontah«. Identificirali smo dve dodatni organizaciji, in sicer Arctic Coast Guard Forum (ACGF)9 9 ACGF je organizacija, ki združuje obalne straže arktičnih držav in jim omogoča sodelovanje pri reševanju skupnih izzivov, kot so varstvo okolja, iskanje in reševanje ter odzivanje na nesreče (ACGF, b. d.). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 133 Gregor Virant ter Mednarodno pomorsko organizacijo (IMO).10 Prav prek sodelovanja v teh dodatnih organizacijah in forumih je pomembno, da se uporabljajo vsi diplomatski kanali za oblikovanje narativa, ki bi pripomogel h kognitivnem vplivanju na rusko, trenutno razdvajajočo retoriko. Prek vseh razpoložljivih forumov in organizacij (v katerih Rusija še vedno deluje) bi bilo treba poudarjati skupne interese vseh arktičnih držav, prednosti sodelovanja, pomen trajnostnega razvoja in vlogo Arktičnega sveta kot platforme za dialog in sodelovanje. Arktični svet Arctic Five BEAC FVEY NATO ACGF IMO Članica Opazovalka ZDA Kanada Norveška Danska (Grenlandija) Islandija Švedska Finska Združeno Kraljestvo Avstralija Nova Zelandija Francija Nemčija Rusija izstop septembra 2023 Kitajska Opomba: ACGF = Arctic Coast Guard Forum; FVYE = Five Eyes, zavezništvo med Avstralijo, Novo Zelandijo, Združenim Kraljestvom in ZDA; IMO = The International Maritime Organization; BEAC = Barents Euro-Arctic Council Tabela 1: Področja sodelovanja med članicami Arktičnega sveta (vir: prirejeno po Tingstad idr., 2023) 10 IMO je odgovorna za varnost plovbe in preprečevanje onesnaževanja morja. Ima pomembno vlogo pri urejanju pomorske dejavnosti na Arktiki, ki se zaradi podnebnih sprememb vse bolj odpira (Arctic Council, b. d. F). 134 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije Zavedamo se, da bodo vojna, ki jo Rusija vodi proti Ukrajini, in zločini, ki jih še vedno izvaja nad njenim civilnim prebivalstvom, imeli dolgoročni vpliv na mednarodno upravljanje Arktike. Ali bo sodelovanje mogoče v naslednjih petih letih, še ni jasno. Kljub pesimistični oceni na področju upravljanja Arktike strokovnjaki opozarjajo, da je zelo majhna verjetnost, da bi se ruski napad na Ukrajino razširil v vojaški spopad na Arktiki. Napovedi iz junija 2022 in januarja 2023, ki so upoštevale zaostrene odnose med Rusijo in Zahodom, kažejo na majhno verj etnost takega scenarij a. Nadalj e strokovnj aki za Arktiko, ki vključuj ej o akademike, vladne uradnike, predstavnike civilne družbe v raziskavah, izvedenih v letih 2022 in 2023, ugotavljajo, da verjetnost agresivnih ali konfrontacijskih iniciativ Ruske federacije ni povsem izključena11 (Landriault idr., 2023). Pri analizi podatkov o vojaških vajah Ruske federacije v letu 2023 smo ugotovili, da je Rusija izvedla več vaj na območju Arktike, prvo že v manj kot mesecu dni po prekinitvi sodelovanja z A7.12 Večina znanstvenikov, ki so pisali po koncu hladne vojne, se je veselila geopolitične stabilnosti in konstruktivnega sodelovanja na Arktiki, ki so ju opredeljevali s t. i. arktično izj emnostj o, za katero sta značilni odsotnost tekmovanj a velikih sil v regiji in domnevni položaj zunaj dosega tradicionalnega realističnega pogleda. Vendar ponovna militarizacija arktičnega območja, ki ga izvaja Rusija, vzpon Kitajske na Arktiki na podlagi njenega samooklicanega statusa države v neposredni bližini Arktike, vse večje zbliževanje med Rusijo in Kitajsko, geopolitične napetosti med Rusijo in Združenimi državami ter globalno rivalstvo med ZDA in Kitajsko vpletajo Arktiko v obnovljeno tekmovanje velikih sil (Saxena, 2020). Državni sekretar ZDA Michael R. Pompeo je v svojem prvem govoru na ministrskem srečanju Arktičnega sveta na Finskem Arktiko označil za areno svetovne moči in tekmovanja. Kitajska je leta 2018 izdala svojo prvo belo knjigo o arktični strategiji, v kateri se je samooklicala za »bližnjearktično državo« in predstavila ambiciozno komponento polarne svilne ceste, Pobudo pas in cesta (angl. Belt and Rope Initiative). Rusija krepi svojo vojaško in trgovsko prisotnost 11 Strokovnjaki za Arktiko ugotavljajo, da je verjetnejši scenarij za stopnjevanje napetosti na Arktiki prav povečanje ruskih vojaških aktivnosti oziroma izvedba večje vojaške vaje v izključni ekonomski coni arktične države pred 30. septembrom 2023. Podobno je operacija za zagotavljanje svobode plovbe (FONOP) ocenjena kot najverjetnejši razvoj dogodkov v arktični regiji z mediano 50 od 100 (Landriault idr., 2023). 12 Vaja severnomorske flote je bila izvedena, da zaščiti »varnost ruske trgovske mornarice in pomorskih poti, kot je severna morska pot« in preveri sodelovanje med zračnimi, pomorskimi in kopenskimi silami (The Brussels Times, b. d.). Tej vaji je sledila še druga vaja severnomorske flote, in sicer septembra, na kateri so v Barentsovem, Karskem in Vzhodnosibirskem morju ocenjevali raven usposobljenosti poveljstva in osebja arktične ekspedicijske flote pri reševanju nalog za zagotavljanje varnosti Rusije ob grožnji agresije in vojne (Teslova, 2023). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 135 Gregor Virant na Arktiki z razvojem novih vojaških in pomorskih oporišč, obnovo starih (slika 4) ter širitvijo svoje že številčne flote ledolomilcev in jedrskih podmornic (Saxena, 2020). Slika 4: Ruske vojaške zmogljivosti v AZRF (vir: Boulegue, 2019) Zaradi taljenja ledu se spreminja geopolitična podoba Arktike, kar postavlja pod vprašaj nekdanjo sovjetsko domnevo o majhni verjetnosti neposrednega konvencionalnega napada prek regije. To krepi ruski strah pred »obkolitvijo«, Kremelj pa upravičuje potrebo po zaščiti tega, kar velja za »novo« mejo13 (Boulegue, 2019). Rusi se jasno zavedajo, da se bosta mednarodni pomorski promet in plovba v Barentsovem morju nedvomno razširila in da se bo ta promet približal Novosibirskim otokom, zaradi česar bodo deli ruskega ozemlja izpostavljeni morebitnim agresorjem. Dostopnejši Arktični ocean bi lahko odprl pot za neposredno prisotnost ZDA ali Nata, ki bi lahko vključevala namestitev zahodnih protibalističnih raketnih sistemov in povečano prisotnost jedrskih 13 Ruska militarizacija Arktike je posledica taljenja ledu, ki odpira nove možnosti za nadzor nad ozemljem. Moskva naj bi v prihodnosti okrepila nadzor nad svojim arktičnim ozemljem. Da bi uveljavila nadzor in zaščitila svojo vizijo nacionalne varnosti, Rusija veliko vlaga v prenovo infrastrukture in objektov za nadzor meje (Boulegue, 2019). 136 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije podmornic (prav tam). Podnebne spremembe bodo povzročile, da bo Severna morska pot izpostavljena, Kremelj pa bo moral Transpolarno pot obravnavati kot drugo obrambno linijo v Arktičnem oceanu. Moskva meni, da je zavarovanje regije z vojaškimi dejavnostmi nujen prvi korak za vzpostavitev nadzora na hitro spreminjajoči se Arktiki, zlasti ker velik del ruske severne meje ni zaščiten. Možnost več dejavnosti blizu ruske arktične meje sili Kremelj, da zdaj vlaga v obrambne zmogljivosti ob ruski obali. Čeprav se zdi obseg vojaških dejavnosti na ruski Arktiki sam po sebi impresiven, ni sorazmeren niti z geografskim obsegom regije niti z naravo območja delovanja, prisotnost ruskih enot in sredstev pa ostaja redka in precej razdrobljena (prav tam). To razmišljanje o militarizaciji Arktike je nedvomno posledica podnebnih sprememb, ključne aktivnosti Rusije pa se vedno znova manifestirajo v povečanju varnosti arktičnega območja Ruske federacije v najbolj osnovni obliki - vojaški moči. Kljub temu da se je to dogajalo že v času, ko je forum Arktični svet še deloval v »polni zasedbi« in je bila na agendi krepitev sodelovanja med Arktičnim svetom in organizacijami, ki imajo skupne cilje z namenom okrepitve Arktičnega sveta v času naraščajočega svetovnega zanimanja za Arktiko, je bilo sodelovanje v forumu še zgledno. Povečano zanimanje velesile, kot je Kitajska, pa je naznanilo tekmo za osvajanje virov na »zadnji svetovni meji«. Dinamika strateškega trikotnika ZDA, Kitajska in Rusija bo v prihodnosti narekovala pogoje miru in stabilnosti ali konfliktov in vojn na arktičnem območju. Napovedovanje prihodnosti je vedno tvegano in težko, lahko pa z večjo gotovostjo trdimo, da trenutna geopolitična obravnava svetovnega reda in arktične regije kaže na nejasno, nestabilno in konfliktno prihodnost (Saxena, 2020). Čeprav je avtor članka »The Return of Great Power Competition to the Arctic« tako kompleksno in negotovo prihodnost za Arktiko naznanil že oktobra 2020 in je temeljila na takratnih ocenah, strateških dokumentih držav iz strateškega trikotnika ter njihovih dejanjih, pa je danes situacija na Arktiki še bolj zapletena zaradi novih napetosti ter spreminjajoče se geopolitike z velikim vplivom na (ne)delovanje foruma Arktični svet. Marca 2023 je Kremelj po večmesečnih medresorskih usklajevanjih objavil novo različico koncepta zunanje politike -glavnega ruskega strateškega dokumenta, ki jasno določa, kako Rusija vidi in želi videti svet in sebe v njem.14 V novem konceptu so prvič jasno opredeljene regionalne zunanjepolitične usmeritve, arktična regija pa je med prednostnimi 14 Ruske zunanjepolitične doktrine in strategije so neposredne, brez literarnih podob in skritih načrtov - izražajo tisto, kar je zares pomembno; za rusko zunanjepolitično skupnost so navodila po korakih, za preostali svet pa jasen signal in izjava o nameri (Lipunov in Devyatkin, 2023). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 137 Gregor Virant regijami vključno z novo vsebino politike v severnih geografskih širinah. V prejšnjih konceptih so Arktiko dojemali kot del zahodne politike, zdaj se pa ruska arktična politika osredotoča na razvoj ruske Arktike, mednarodno sodelovanje pa zdaj služi temu cilju. Z novim konceptom je ruska zunanja politika na Arktiki praktično postala sestavni del njene notranje politike njenega razvoja. Glavni cilj je še vedno ohranjanje miru in stabilnosti. Namesto »konstruktivnega mednarodnega sodelovanja« pa so cilji zdaj domači, in sicer povečanje okoljske trajnosti, zmanjšanje groženj nacionalni varnosti na Arktiki in predvsem zagotavljanje ugodnih mednarodnih pogojev za socialno-ekonomski razvoj arktičnega območja Ruske federacije. Dokument prvič omenja avtohtona ljudstva in poudarja zaščito okolja njihovih prednikov ter tradicionalnega načina življenja kot ključni del socialno-ekonomskega razvoja ruske Arktike (Lipunov in Devyatkin, 2023). Eden ključnih ciljev Rusije na Arktiki ostaja »razvoj Severne morske poti (angl. Northern Sea Route, NSR) kot konkurenčne nacionalne prometne poti z možnostjo mednarodne uporabe za transport med Evropo in Azijo«. Prav glede NSR je treba upoštevati eno od novih prednostnih nalog ruske zunanje politike na Arktiki, ki je »zagotavljanje nespremenljivosti zgodovinsko uveljavljenega mednarodnega pravnega režima notranjih morskih voda Ruske federacije« (prav tam). Navedba o »posebni odgovornosti arktičnih držav za trajnostni razvoj regije« je ostala nespremenjena, izginili pa so vsi regionalni formati o sodelovanju z zahodnimi državami - Arktični svet, Arktičnih pet in Barentsov evro-arktični svet. Samo mesec dni pred tem je bila spremenjena uradna ruska strategija za Arktiko do 2035, spremembe pa so obsegale črtanje omenjenih večstranskih formatov iz odstavka o mednarodnem sodelovanju. Strategija je bila posodobljena tako, da poudarja razvoj odnosov s tujimi državami na dvostranski ravni v okviru pomembnih večstranskih struktur in mehanizmov. Kljub temu da nekateri mediji trdijo, da je Rusija odstranila vse omembe Arktičnega sveta, pa je ruska strategija za Arktiko ohranila navedbo, da je »Arktični svet ključna regionalna platforma, ki usklajuje mednarodne dejavnosti v regiji«. Novi koncept pojasnjuje področja Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), ki so pomembna za Rusijo.15 Čeprav Rusija skladno s konceptom ponovno potrjuje, da UNCLOS zadostuje za urejanje meddržavnih odnosov v Arktičnem oceanu 15 Varstvo morskega okolja je pomembno zaradi nedavno sprejetega sporazuma Združenih narodov o varstvu morske biotske raznovrstnosti v mednarodnih vodah, razmejitev morja, pa je nadomestila določitev zunanjih meja epikontinentalnega pasu iz prejšnjega koncepta (Lipunov in Devyatkin, 2023). 138 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije (prav tam), pa je marca 2024 že »grozila«, da ponovno razmišlja o izstopu iz konvencije, zlasti o »odpovedi konvencije na Arktiki«, pri čemer se sklicuje na zaskrbljenost zaradi dejavnosti Nata v regiji (Cooper in Chuffart, 2024). Moskva je že dolgo nasprotovala »poskusom, da bi na Arktiko vnesli elemente konfrontacije, vključno z vojaškimi, in da bi politizirali mednarodno interakcijo v regiji«. Koncept 2023 to tezo na novo opredeljuje kot »nevtralizacijo politike neprijaznih držav, ki želijo militarizirati regijo in omejiti možnosti Rusije za uveljavljanje njenih suverenih pravic na arktičnem območju Ruske federacije (Lipunov in Devyatkin, 2023). Rusija na novo razmišlja o geografiji mednarodnega sodelovanja na Arktiki - zdaj dokument omenja »vzajemno koristno sodelovanje z nearktičnimi državami, ki vodijo konstruktivno politiko do Rusije in so zainteresirane za mednarodne dejavnosti na Arktiki, vključno z razvojem infrastrukture severne morske poti«. To besedilo kaže na naklonjenost sodelovanju z državami zunaj arktične regije, npr. s Kitajsko. To se ujema z drugo spremembo okvira državne politike iz februarja 2023, ki zdaj namesto »arktičnih« držav vključuje »tuje« države. Glavno sporočilo novega koncepta ruske zunanje politike je, da je Rusija samozadostna in odprta za sodelovanje z vsemi, ki želijo spoštovati njene interese, vendar pa ne bo tolerirala njihovega zapostavljanja. Enako velja za Arktiko, kjer mednarodna politika zdaj služi nacionalnim interesom, zato je treba rusko politiko v regiji obravnavati skozi to prizmo (prav tam). Čeprav strateški dokumenti drugih članic Arktičnega sveta opredeljujejo arktično regijo kot območje miru, stabilnosti, uspeha in sodelovanja (The White House, 2022 in Regjeringen.no, 2021), pa retorika in politika Rusije povzročata vedno bolj globoko (in ponovno) delitev arktične regije na vzhod in zahod. K temu seveda prispeva omenjena namera kitajske po aktivnem delovanju Kitajske v arktični regiji, saj v svojem strateškem dokumentu o Arktiki (angl. China's Arctic Policy) iz leta 2018 opredeljuje njene strateške interese v regiji. Ključno za Kitajsko je, da kot samorazglašena bližnjearktična država dobi svoj kos pogače oz. virov v arktični regiji. Njen namen izkoriščanja severne morske poti za uveljavljanje ekonomskih interesov jo tesno povezuje z Rusijo (Grieger, 2018), in to ne le na ekonomskem področju, na katerem želi vzpostaviti polarno svilno cesto (slika 5), pač pa tudi na vojaškem področju, saj Kitajska znatno krepi vojaško mornariško prisotnost v regiji (ESD, 2020). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 139 Gregor Virant Slika 5: Polarna svilna cesta (vir: Noi, 2018) Vse kaže, da bo Kitajska svoj kos pogače dobila z odprtim sodelovanjem z Rusijo, kot je nakazano v strategiji za Arktiko oz. novem konceptu ruske zunanje politike. Ključni geopolitični in varnostni izzivi Arktike znatno presegajo področja delovanja Arktičnega sveta, pa vendar močno vplivajo na njegovo (trenutno ne)uspešno delovanje. Zato smo v naslednjem poglavju obravnavali možnosti za ponovno delovanje foruma Arktični svet, saj mora ostati najpomembnejša organizacija za mednarodno »upravljanje« arktične regije, ki bo (še naprej) zagotavljala trajnostni razvoj; spodbujala blaginjo štirih milijonov ljudi, ki imajo Arktiko za svoj dom; uresničevala odgovornost arktičnih držav za varovanje Arktičnega oceana; ozaveščala o podnebnih spremembah in zelenih energetskih rešitvah ter krepila sodelovanje med Arktičnim svetom in organizacijami s skupnimi cilji. To pa je odvisno od tega, ali bodo članice Arktičnega sveta, opazovalke in druge ključne organizacije sposobne sesti za skupno mizo in konstruktivno nadaljevati svoje delo na ključnih področjih, ki so pomembna za obstoj in razvoj arktične regije. 3 Razprava V času pisanja prispevka smo ravno leteli čez širno prostranstvo Grenlandije in skozi okno letala opazovali spomladansko taljenje vedno manjšega obsega ledu južne Arktike. Regija, ki je bila nekoč znana predvsem po sodelovanju, se sedaj 140 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije spoprijema z nestabilnostjo, ki jo povzročata globalno segrevanje in tekmovanje svetovnih sil za vpliv v tem krhkem in hitro spreminjajočem se ekosistemu. Organizacija Arktični svet je bila ustanovljena za spodbujanje sodelovanja, varstva okolja in trajnostnega razvoja, vendar je za obvladovanje vse večjega neravnovesja moči in ohranjanje miru na Arktiki potrebna večplastna strategija, ki bi vključevala mednarodne organizacije in različne pristope k vzdrževanju ter nadgradnji mednarodnih odnosov. Čeprav že od ustanovitve foruma velja, da se ta ne ukvarja z varnostnimi zadevami, sta ruska agresivna modernizacija in ekspanzija vojaške infrastrukture v zadnjem desetletju na Arktiki postali ključni dejavnik destabilizacije in ohlajanja odnosov. Njeni obsežni programi ponovne militarizacije območja, razporeditev strateških enot in vojaške vaje ogrožajo krhko ravnovesje moči v regiji. Obstajajo resni pomisleki glede nenamerne eskalacije, oboroževalne tekme in možnosti negativnih okoljskih posledic zaradi povečanih vojaških aktivnosti. Ker pa Arktika ni nesprejemljiva za globalni vpliv, ki ga ima Ruska agresija na Ukrajino, je to »sodu izbilo dno« in povzročilo, da so se odnosi v regiji ohladili na najnižjo raven v skoraj 28 letih obstoja Arktičnega sveta. Ta najpomembnejši forum v regiji pa razdelilo na dva pola. Na eni strani tako ostajajo države A7 in na drugi strani Rusija, ki pa zdaj vedno pogosteje grozi o izstopu, če ne bodo upoštevni njeni interesi. To niso samo prazne grožnje oziroma »klasična« retorika Moskve, saj je izstopila oz. prenehala sodelovati že v dveh regionalnih programih, in sicer Arktičnih pet in Barentsov evro-arktični svet. Najprej izolacija Rusije zaradi vojne v Ukrajini in nato še samoizolacija Rusije, ki ni samo retorične narave, saj je posledica spremenjenje strategije zunanje politike Moskve ter prenovljene strategije za Arktiko, bo reševanje problematike militarizacije regije še bolj zapletla. Reševanje tega izziva bo zelo kompleksen proces, ki bo zahteval celovit mednarodni pristop s čim širšim krogom udeležencev. K iskanju rešitve za te izzive pa prav nič ne pripomore že leta 2018 začrtana smer samooklicane bližnje arktične velesile. Kitajska je začrtala smer, v kateri želi Arktiko postaviti visoko na lestvico svoji globalnih interesov z dostopom do naravnih virov Arktike in novih plovnih poti, ki se odpirajo zaradi ekstremne hitrosti segrevanja arktičnega območja kot posledice globalnega segrevanja. Čeprav so prav globalno segrevanje in spremembe ena najpomembnejših agend foruma Arktični svet, reševanje tega problema pa ključnega pomena za ohranitev biotske raznovrstnosti Arktike in omogočanje dostojnega življenja štirih milijonov prebivalce Arktike, medtem pa vojaški in ekonomski interes, ki Vojaškošolski zbornik, 19/2024 141 Gregor Virant se povečuje prav zaradi posledic segrevanja ozračja, trenutno prevladujeta nad preostalimi interesi. Zato Arktični svet za svoj obstoj in delovanje skladno z namenom potrebuje prav umiritev in racionalizacijo varnostnih in ekonomskih izzivov, saj bo v nasprotnem njegovo delovanje kot najpomembnejšega foruma na Arktiki zelo omejeno ali celo onemogočeno. Za tako kompleksno geopolitično situacijo v arktični regiji, ki vključuje osrednje globalne akterje s podporo enako mislečih držav, je za vodilne teoretike mednarodnih odnosov ključna usklajena in kombinirana strategija. Realisti, kot sta Walt in Mearsheimer, priznavajo, da države delujejo predvsem v lastnem interesu. Zato je reševanje varnostnih vprašanj, ki spodbujajo delovanje Rusije, ključnega pomena. Varnostna jamstva pa bi lahko spodbudila Rusijo, da bi zmanjšala svojo vojaško prisotnost. Vendar pa povsem realistični pristop pomeni tveganje, da bo razumljen kot šibkost, ki bi lahko Rusijo opogumila za nadaljnje uveljavljanje njene dominacije. Liberalci, kot sta Nye in Keohane, poudarjajo moč mednarodnih institucij in mehanizmov sodelovanja. Na Arktiki bi to pomenilo okrepitev mandata Arktičnega sveta. Razširitev njegovega članstva na dodatne države opazovalke s strokovnim znanj em in interesi na Arktiki, ki bi lahko povečale podporo miru in stabilnosti, medtem ko bi izboljšanje preglednosti in vzpostavitev mehanizmov za preverjanje sporazumov o oboroževanju lahko okrepila zaupanje in zmanjšala verjetnost napačnih odločitev. Poudarjanje morebitnih gospodarskih koristi sodelovanja pri trajnostnem razvoju ali raziskavah polarnega območja in poudarjanje tveganj, ki jih za skupne vire predstavljajo konflikti, bi lahko vplivala tudi na strateško presojo Rusije in pokazala, da je miroljubna Arktika, ki temelji na sodelovanju, v njenem gospodarskem in okoljskem interesu. Konstruktivistični pristop, ki so ga navdihnili teoretiki, kot je Wendt, poudarja, da lahko družbene interakcije spremenijo zaznane interese države. Arktični svet ponuja prostor, kjer lahko skupni projekti, ki obravnavajo skupne izzive, kot so prilagajanje podnebnim spremembam, znanstvene raziskave in pomorska varnost, krepijo zavest o skupni arktični identiteti. Z rednimi interakcijami, v katerih bi lahko s poudarjanjem skupnih groženj in izpostavljanjem negativnega vpliva militarizacije, netrajnostnega izkoriščanja naravnih virov in nesodelovanja na arktični ekosistem postopoma spremenili (rusko) dojemanje regije iz prostora dominacije v prostor, ki zahteva skupno upravljanje. Uspešna strategija za arktično regijo mora obsegati elemente realizma, liberalizma in konstruktivizma. Za normalizacijo odnosov v regiji je ključnega pomena, da se obravnavajo legitimni varnostni interesi Rusije, hkrati pa se poudarjajo koristi 142 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije sodelovanja in spodbuja skupna arktična identiteta. Pri doseganju tega premika pa bo Arktični svet zaradi trenutne geopolitične situacije imel velike omejitve. Zato mora, kot smo v tej razpravi že večkrat poudarili, imeti širša mednarodna skupnost ključno vlogo pri spodbujanju tega procesa. Kot primer, Varnostni svet Združenih narodov je odgovoren za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, zato je lahko ključna platforma za posredovanje, spodbujanje mirnega reševanja sporov in širšega dialoga o varnostnih vprašanjih na Arktiki. Čeprav ima pravico veta stalnih članic, kot je Rusija, ima lahko še vedno ključno vlogo pri reševanju sporov. Poleg tega lahko z Arktičnim svetom sodelujejo specializirane agencije ZN, kot sta Program Združenih narodov za okolje in Mednarodna pomorska organizacija. Ta prizadevanja se lahko osredotočijo na obravnavanje vpliva vojaških dejavnosti na okolje, oblikovanje pravil za varno plovbo v območju Arktike ter spodbujanje trajnostnega upravljanja virov. Tehnično strokovno znanje in globalni doseg teh agencij lahko dopolnjujeta delo Arktičnega sveta in zagotavljata multidisciplinarni pristop h kompleksnosti regije. Pomembno je upoštevati, da ni cilj zmanjšanje pomena Rusije na Arktiki, temveč preoblikovanje njenega pristopa. Rusija je kot največja arktična država nepogrešljiv deležnik, ki pa se s trenutnimi strategijami vedno bolj oddaljuje od (konstruktivnega) dialoga. Kombinirana strategija, ki izkorišča več oz. vse razpoložljive dejavnike vpliva, lahko Rusijo spodbudi, da deluje v okviru mirnega sožitja in na pravilih temelječega mednarodnega reda, kar bo regiji zagotovilo varnejšo in bolj trajnostno prihodnost, saj je vrnitev Rusije v konstruktivno (mednarodno) upravljanje Arktike ključnega pomena za nadaljnje delovanje Arktičnega sveta, ki bo omogočil izvajanje poslanstva najpomembnejšega mednarodnega foruma za Arktiko. Ponovno želimo poudariti, da brezpogojno obsojamo rusko agresijo na Ukrajino in dojamemo podporo zahodnih držav Ukrajini kot brezpogojno nujo ter hkratne sankcije in mednarodno izolacijo Rusije kot sredstvo prisile za čimprejšnje končanje vojne. Vendar menimo, da za ohranitev miru in stabilnosti, biotske raznovrstnosti ter ublažitev posledic globalnega segrevanja, trajnostnega razvoja arktične regije in ohranjanje ustreznih pogojev za štiri milijone njenih prebivalcev nujno potrebujemo sodelovanje največje arktične države - Rusije. 4 Sklep V prispevku smo obravnavali vpliv geopolitike na delovanje Arktičnega sveta kot ključnega foruma za sodelovanje v krhkem arktičnem ekosistemu, ki je ključnega Vojaškošolski zbornik, 19/2024 143 Gregor Virant pomena za globalno varnost tako z okoljske kot geopolitične perspektive. Čeprav forum že od ustanovitve ni namenjen za naslavljanje varnostnih vprašanj in delovanje na tem področju, pa prav ta tema kroji usodo njegovega delovanja. Ugotavljamo, da izbira med sodelovanjem in konfrontacijo ni možnost, saj bosta le celovit pristop in vključujoč dialog, ki bosta obravnavala vsa ključna vprašanja te pomembne regije, lahko zagotovila trajno rešitev. Svetovne geopolitične izzive, ki ponovno razdvajajo Vzhod in Zahod ter potiskajo svet v novo »hladno vojno«, bo treba naslavljati na vseh straneh, začenši z diplomatsko. Kljub napetostim med Rusijo in zahodnimi državami nekatera področja sodelovanja, kot so skupni vesoljski poleti s človeško posadko, kažejo, da sta dialog in sodelovanje še vedno mogoča. Več kot razumljivo je tudi, da so A7 ob ruski invaziji na Ukrajino obsodile dejanje in sprejele sankcije. Vendar pa se po več kot dveh letih vojne kaže, da izolacija Rusije ni prinesla želenega rezultata. Izolacija države, katere arktična obala predstavlja 53 odstotkov celotne arktične obale in ima največjo izključno ekonomsko cono, lahko ima katastrofalne posledice za reševanje globalnih izzivov arktične regije. Zato bo verjetno nujno, da se A7 vrnejo k skupni mizi z Rusijo in nadaljujejo dialog o ključnih vprašanjih, kot sta okoljska zaščita in trajnostni razvoj regije. Vrnitev k sodelovanju v Arktiki ne bo lahka, vendar je nujna za preprečevanje katastrofalnih posledic za regijo in celoten svet. Potrebni so konkretni koraki za spodbujanje dialoga in sodelovanja na nevtralnih platformah, kot je Arktični svet. Odprt dialog med vladami, mednarodnimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi, znanstveno skupnostjo in nevladnimi organizacijami je ključen za doseganje tega cilja. Arktični svet je ključna platforma za spodbujanje sodelovanja in širjenje narativa o mirni in trajnostni prihodnosti Arktike. Vendar pa bo za dosego tega cilja potrebna kombinirana strategija, ki vključuje sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami in multidisciplinaren pristop, ki upošteva okoljske, socialne in gospodarske vidike. Zaščita Arktike za prihodnje generacije zahteva kognitivno preobrazbo in enoten, trajnosten način razmišljanja o regiji. Le s skupnimi močmi vseh akterjev bo mogoče zgraditi globalno zavest o Arktiki kot o dragocenem območju, ki ga je treba varovati. Če uporabimo prispodobo iz arktične narave, bodo spremembe v mednarodnih odnosih morda počasne kot premikanje ledenika. Vendar pa se že pri majhni otoplitvi lahko hitrost premikanja precej poveča. Zato se je vredno potruditi, saj se bo le z »otoplitvijo« odnosov upočasnilo taljenje Arktike. 144 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije 5 Liteartura in viri 1. ACGF, b. d. The Arctic Coast Guard Forum. [Online]. Dostopno na: https:// www.arcticcoastguardforum.com/about-acgf. [18. 3. 2024]. 2. Arctic Centre, b. d. The Arctic Region. [Online]. Dostopno na: https://www. arcticcentre.org/EN/arcticregion. [28. 2. 2024]. 3. Arctic Council, 2021. Arctic Council Strategic Plan 2021-2030. Reykjavik: Arctic Council Secretariat. 4. ARCTIC COUNCIL, b. d. A. ABOUT THE ARCTIC COUNCIL. [Online]. Dostopno na: https://arctic-council.org/about/. [12. 3. 2024]. 5. ARCTIC COUNCIL, b. d. B. ARCTIC STATES. [Online]. Dostopno na: https://arctic-council.org/about/states/?it=states. [12. 3. 2024]. 6. ARCTIC COUNCIL, b. d. C. THE HISTORY OF THE ARCTIC COUNCIL. [Online]. Dostopno na: https://arctic-council.org/about/timeline/. [12. 3. 2024]. 7. ARCTIC COUNCIL, b. d. D. PERMANENT PARTICIPANTS. [Online]. Dostopno na: https://arctic-council.org/about/permanent-participants/. [12. 3. 2024]. 8. ARCTIC COUNCIL, b. d. E. WORKING GROUPS. https://arctic-council. org/about/working-groups/. [12. 3. 2024]. 9. ARCTIC COUNCIL, b. d. F. NAVIGATING ARCTIC WATERS WITH THE ARCTIC COUNCIL AND THE INTERNATIONAL MARITIME ORGANIZATION. [Online]. Dostopno na: https://arctic-council.org/news/ navigating-arctic-waters-with-the-arctic-council-and-imo/. [18. 3. 2024]. 10. ARCTIC ENVIRONMENTAL PROTECTION STRATEGY, 1991. ARCTIC ENVIRONMENTAL PROTECTION STRATEGY, Rovaniemi: s. n. 11. ARCTIC PORTAL.org, b. d. Arctic Council. [Online]. Dostopno na: https:// arcticportal.org/arctic-governance/arctic-council. [12. 3. 2024]. 12. Boulegue, M., 2019. Russia's Military Posture in the Arctic Managing Hard Power in a 'Low Tension' Environment, London: The Royal Institute of International Affairs Chatham House. 13. Brimmer, E., 2023. Changing Geopolitics in the Arctic. [Online]. Dostopno na: https://www.cfr.org/report/changing-geopolitics-arctic-0. [12. 3. 2024]. 14. Brown University, 2022. Melting Arctic ice could transform international shipping routes, study finds. [Online]. Dostopno na: https://www.brown.edu/ news/2022-06-22/arctic. [12. 3. 2024]. 15. C3S/ECMWF, b.d.. Annual temperature anomaly. [Online]. Dostopno na: https://climate.copernicus.eu/esotc/2020/arctic-temperatures. [12. 3. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 145 Gregor Virant 16. Cooper, A. M. & Chuffart, R., 2024. More Political Theatrics as Russia wants to Denunciate UNCLOS in the Arctic - Leave the Performances for the Bolshoi. [Online]. Dostopno na: https://www.thearcticinstitute.org/more-political-theatrics-russia-wants-denunciate-unclos-arctic-leave-performances-bolshoi/. [3. 4. 2024]. 17. Dunbar, M. et al., 2024. Arctic. https://www.britannica.com/place/Arctic [1. 4. 2024]. 18. ESD, 2020. China's Submarine Fleet in the Arctic. [Online]. Dostopno na: https://euro-sd.com/2020/02/articles/16137/chinas-submarine-fleet-in-the-arctic/. [18. 4. 2024]. 19. Exner-Pirot, H., 2016. How Gorbachev shaped future Arctic policy 25 years ago. [Online]. Dostopno na: https://www.adn.com/arctic/article/how-gorbachev-shaped-future-arctic-policy-25-years-ago/2012/10/01/. [12. 3. 2024]. 20. Grieger, G., 2018. China's Arctic policy How China aligns rights and interests, Bruselj: European Parliament. 21. Landriault, M., Kirchner, S., Nielsen, R. L. & Minard, P., 2023. Predicting the Future Arctic: Views from an Arctic Expert Survey. [Online]. Dostopno na: https://www.arcticcircle.org/journal/predicting-the-future-arctic-views-from-an-arctic-expert-survey. [18. 3. 2024]. 22. Lipunov, N. & Devyatkin, P., 2023. The Arctic in the 2023 Russian Foreign Policy Concept. [Online]. Dostopno na: https://www.thearcticinstitute.org/ arctic-2023-russian-foreign-policy-concept/. [20. 3. 2024]. 23. Noi, G. S., 2018. China's polar ambitions cause anxiety. [Online]. Dostopno na: https://www.straitstimes.com/asia/east-asia/chinas-polar-ambitions-cause-anxiety. [18. 4. 2024]. 24. Regjeringen.no, 2021. The Norwegian government's Arctic policy. [Online]. Dostopno na: https://www.regjeringen.no/en/dokumenter/arctic_policy/ id2830120/. [21. 2. 2024]. 25. Saxena, A., 2020. The Return of Great Power Competition to the Arctic. [Online]. Dostopno na: https://www.thearcticinstitute.org/ return-great-power-competition-arctic/. [19. 3. 2024]. 26. Steinveg, B., 2021. The role of conferences within Arctic governance. POLAR GEOGRAPHY, 44(1), pp. 37-54. 27. Teslova, E., 2023. Russia starts military exercises of its Northern Fleet. [Online]. Dostopno na: https://www.aa.com.tr/en/europe/russia-starts-military-exercises-of-its-northern-fleet/2994806. [18. 3. 2024]. 28. The Brussels Times, b. d. Russia conducts major military drills in the Arctic. [Online]. Dostopno na: https://www.brusselstimes.com/451744/russia-conducts-major-military-drills-in-the-arctic. [18. 3. 2024]. 146 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije 29. The White House, 2022. NATIONAL STRATEGY FOR THE ARCTIC REGION. Washington: s. n. 30. Tingstad, A. et al., 2023. Report on the Arctic Capabilities of the U.S. Armed Forces, Santa Monica, CA: RAND Corporation. 31. UNCLOSdebate.org, b. d. Vast amounts of mineral and energy resources available in U.S. and Russian Arctic territories. [Online]. Dostopno na: https:// www.unclosdebate.org/evidence/1850/vast-amounts-mineral-and-energy-resources-available-us-and-russian-arctic-territories. [12. 3. 2024]. 32. Vitikka, A., b. d. Definitions of the Arctic Region. [Online]. Dostopno na: https://www.arcticcentre.org/EN/arcticregion/Maps/definitions. [12. 3. 2024]. 33. WWF Arctic, 2023. OIL AND GAS. [Online]. Dostopno na: https://www. arcticwwf.org/threats/oil-and-gas/. [12. 3. 2024]. 34. WWF, b. d. Arctic Places. [Online]. Dostopno na: https://www.worldwildlife. org/places/arctic. [12. 3. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 147 Tomaž Žbogar BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem BRICS+ in the grip of contemporary geopolitical and geoeconomic paradigms Povzetek V prispevku obravnavamo vzpon in širitev skupine BRICS+, s poudarkom na njeni vlogi pri reformah globalnega upravljanja in uveljavljanju multipolarnega sveta, ki naj bi po njenem mnenju bolj pravično odražal raznovrstne interese in moči na globalni ravni. Izpostavljamo, kako BRICS+ presega gospodarsko sodelovanje in se vse bolj uveljavlja kot ključni politični in varnostni akter, ki si prizadeva za prestrukturiranje mednarodnih odnosov. Poudarjeno je nasprotovanje liberalnemu unipolarizmu in zahodni hegemoniji, da bi se krepila avtonomija in vpliv držav globalnega juga. Poleg geopolitičnih in gospodarskih vidikov obravnavamo tudi novosti v finančnem sektorju, ki jih uvaja BRICS+, vključno z ustanovitvijo Nove razvojne banke in pobudami za dedolarizacije, katerih cilje je zmanjšati odvisnost od ameriškega dolarja v mednarodnih finančnih transakcijah. Ob tem se skupina BRICS+ spoprijema s kompleksnimi izzivi usklajevanja nacionalnih politik in ohranjanja notranje kohezije, ki so ključni za ohranjanje dolgoročne uspešnosti ter vpliva skupine. Ključne besede: multipolarni svet, dedolarizacija, globalno upravljanje, BRICS+, mednarodni odnosi, geopolitična dinamika, ofenzivni realizem. Abstract This paper discusses the rise and expansion of the BRICS+ group, focusing on its role in reforming global governance and establishing a multipolar world which, in its view, more fairly reflects the diverse interests and powers at the global level. The paper highlights how BRICS+ transcends economic cooperation, increasingly establishing itself as a key political and security actor striving to Vojaškošolski zbornik, 19/2024 148 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem restructure international relations. There is an emphasis on the opposition to liberal unipolarity and Western hegemony in order to strengthen the autonomy and influence of the countries of the Global South. In addition to the geopolitical and economic aspects, the paper addresses innovations in the financial sector introduced by BRICS+, including the establishment of the New Development Bank and initiatives for de-dollarization, which aim to reduce dependence on the US dollar in international financial transactions. There are challenges within the BRICS+ group, however, such as coordinating national policies and maintaining internal cohesion, which are crucial for maintaining the group's long-term success and influence. Key words: multipolar world, de-dollarization, global governance, BRICS+, international relations, geopolitical dynamics, offensive realism. 1 Uvod Svetovni red se v mednarodnih odnosih redko spreminja. Države z vodilno vlogo si prizadevajo za ohranjanje trenutnega stanja, saj težnje po spremembi svetovnega reda pogosto spremljajo krize in vojne. Kljub temu se svet nenehno spreminja glede na porazdelitev moči, tehnološki razvoj, ekonomsko in finančno strukturo, družbene izzive, vrednote in ideale. Stabilnost svetovnega reda je v spreminjajočem se svetu predvsem odvisna od sposobnosti upravljanja sprememb in reform na teh področjih. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je na temeljih liberalne hegemonije nastal unipolarni svetovni red. Danes smo priča dogajanjem, ki kažejo na vzpostavitev novih močnih središč v mednarodnih odnosih. Vedno več držav globalnega juga zavrača zahodni liberalni univerzalizem in hegemonijo ter si prizadeva za vzpostavitev multipolarne ureditve. Skupina BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki se je v letu 2024 razširila v BRICS+, ima ključno vlogo pri ustvarjanju nove paradigme svetovnega upravljanja. Prizadeva si za vzpostavitev pravičnejšega mednarodnega reda, ki bi presegel kolonialne vzorce dominacije in odvisnosti, ki so po njenem mnenju povzročili neravnovesja v mednarodnih odnosih. Njen interes je pridobiti več moči in posledično večji vpliv na sprejemanje odločitev, ki bi vplivale na globalno gospodarstvo, politiko in mednarodne odnose. Prizadeva si za reforme v mednarodnem sistemu, ki bi ji omogočile bolj uravnoteženo zastopanost v svetovnem upravljanju. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 149 Tomaž Žbogar V prispevku obravnavamo različne vidike skupine BRICS+ s poudarkom na njenem razvoju, rastočem vplivu na svetovno gospodarstvo in prizadevanjih za spremembo svetovne ureditve, pa tudi na večplastnih dinamikah in izzivih znotraj skupine. Posebno pozornost posvečamo nedavnim širitvam BRICS+, namenu in ciljem skupine glede prihodnjega razvoja ter posledicam za globalno varnost, politiko in ekonomijo. Prispevek temelji na rabi kombinacije kvalitativnih metodoloških pristopov, da bi zajel celovit vpogled v kompleksnost in dinamiko skupine BRICS+ ter njen vpliv na svetovni red. Analizo in razumevanje vloge ter vpliva BRICS+ v multipolarnem svetu smo opravili s teoretičnim okvirom ofenzivnega realizma kot ene izmed smeri neorealizma v mednarodnih odnosih. Deskriptivno analizo smo izvedli za pregled zgodovine in razvoja BRICS+, vključno s širitvijo skupine, njenimi nameni in cilji, strukturami in ključnimi iniciativami. Za razumevanje ekonomskega vpliva BRICS+ na globalno gospodarstvo smo uporabili analizo ekonomskih indikatorjev, ki prikazujejo ekonomsko moč in vpliv BRICS+. 2 Teorije mednarodnih odnosov - ofenzivni realizem Raziskali bomo teorijo ofenzivnega realizma v povezavi z mednarodnimi odnosi in osvetlili, kako ta teorija pojasni dinamiko pomembnosti in vloge skupine BRICS+ v mednarodnih odnosih. Posebno pozornost bomo namenili integraciji teoretičnih konceptov z dejanskimi primeri aktivnosti in politik, ki jih izvaja skupina BRICS+. 2.1 Opredelitev teorije ofenzivnega realizma v povezavi z BRICS+ Teorijo strukturnega realizma oziroma neorealizma je v mednarodnih odnosih opredelil Waltz. Poudarja konkurenco in tekmovanje med državami v anarhičnem mednarodnem sistemu, v katerem se država osredotoča na znotraj državne in naddržavne akterje oziroma na strukturo mednarodne skupnosti. Z drugimi besedami, strukturni realizem se usmerja na prizadevanja držav za pridobitev moči kot osrednjega elementa, ki vpliva na njihov položaj v mednarodnem sistemu (Waltz, 1979). Znotraj strukturnega realizma delujeta dve teoretični smeri: ofenzivni in defenzivni realizem. Za namen prispevka nas bo bolj kot defenzivni zanimal ofenzivni realizem, ki poudarja, da mednarodna struktura ustvarja močno željo po konkurenčnih (tekmovalnih) politikah. Zaradi negotovosti, ki jih takšno tekmovanje prinaša, države za doseganje svoje varnosti posegajo po strategijah samopomoči, dominance in maksimiranja moči. 150 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem Mearsheimerjeva opredelitev ofenzivnega realizma ponuja obsežen okvir za analizo mednarodnih odnosov, ki se osredotoča na nenehno tekmovanje za moč med državami v anarhičnem mednarodnem okolju in na omejitve, ki jih prinaša liberalni (na pravilih temelječ) unipolarni mednarodni red. Ker države nikoli ne morejo biti popolnoma prepričane o namerah drugih držav, jih anarhična narava mednarodnega sistema spodbuja k tekmovanju za moč kot načinu zagotavljanja lastne varnosti. To tekmovanje ustvarja varnostno dilemo, kjer lahko povečanje moči ene države povzroči, da jo druge države dojemajo kot grožnjo, kar vodi v nadaljnje oboroževanje. Ofenzivni realizem trdi, da je končni cilj vsake velike sile postati regionalni hegemon, saj je to najboljši način za zagotavljanje varnosti (Mearsheimer, 2019). Podobno o tem fenomenu razpravlja tudi Toft, da teorija ofenzivnega realizma v mednarodnih odnosih predstavlja ključno nadgradnjo Waltzevega strukturnega realizma. Poudarj a, da ofenzivni realizem daj e učinkovite odgovore na vprašanja o agresivnih strategijah držav, ki jih te sprejemajo kot racionalne odzive na strukturne značilnosti mednarodnega sistema. Ofenzivni realizem izhaja iz predpostavke, da deluje mednarodni sistem v stanju anarhije, v kateri ni višje avtoritete, ki bi lahko zagotavljala red in varnost med državami. To pomanjkanje centralne avtoritete vodi v stanje, v katerem morajo države same skrbeti za svojo varnost. Poleg tega teorija poudarja, da države delujejo kot racionalni akterji, ki strateško uveljavljajo svoje interese. To vključuje ocenjevanje okolja, potencialnih groženj in možnosti za povečanje lastne moči. Posledično se države nenehno ukvarjajo s tekmovanjem za moč (Toft, 2005). Skladno s teorijo ofenzivnega realizma države uporabljajo različne strategije za povečanje svoje moči, vključno z vojno, izsiljevanjem in prevarami. Teorija poudarja tudi pomen zavezništev in strateškega sodelovanja za uravnoteženje groženj in izboljšanje varnosti. Kljub temu da Mearsheimer priznava pomembnost ekonomskega in diplomatskega instrumenta moči, posebej poudarja ključni pomen vojaškega instrumenta moči. Meni, da vojaška premoč omogoča državam obrambo lastnih interesov in odvračanje potencialnih agresorjev oziroma ohranjanje statusa quo. (Mearsheimer, 2019). Ofenzivni realizem se opira na ključne elemente moči države. Moč države povezuje z materialnimi sposobnostmi države. Ključne so ekonomija, velikost prebivalstva in vojaške zmogljivosti. Za zagotavljanje stabilnosti in preprečevanje konfliktov pa je ključno razumevanje dejanskega stanja. Skladno s to teorijo je v mednarodnih odnosih pomembno delovati v smeri uravnoteženja moči, da se prepreči prevelika polarizacija in se tako zagotovi bolj trajnostni mednarodni red (Toft, 2005). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 151 Tomaž Žbogar V luči ofenzivnega realizma se lahko razvoj skupine BRICS+ obravnava kot orodje, s katerim njene članice krepijo svojo moč v mednarodnih odnosih za povečanje svojega globalnega vpliva in za uravnoteženje moči zahodnih držav, zlasti držav skupine G7 in Nata. BRICS+ tako obravnavamo kot strateški odziv na to, kako skupina zaznava grožnjo zahodne hegemonije (vključno z ekonomskim, političnim in vojaškim nadzorom svetovnih virov in trgov). Države BRICS+ si prizadevajo za diverzifikacijo svojih zavezništev in okrepitev medsebojnega gospodarskega ter političnega sodelovanja, da bi vzpostavile protiutež zahodni hegemoniji in izboljšale svojo moč v mednarodnih odnosih. 2.1.1 Prihodnost v mednarodnih odnosih z vidika ofenzivnega realizma Mearsheimer v okviru svojih znanstvenih spoznanj napove propad liberalnega (na pravilih temelječega) unipolarnega mednarodnega reda in razpravlja o prihodnosti mednarodnih odnosov po omenjenem propadu. Po njegovem mnenju je liberalizem obsojen na propad zaradi svojih temeljnih pomanjkljivosti, kot so težave pri širjenju načel in vrednot liberalne demokracije ter procesov demokratizacije, vplivu nacionalizma in dinamiki moči med velikimi silami. Napoveduje, da bo prihodnost v mednarodnih odnosih temeljila na realističnih načelih in se oblikovala na načelu multipolarnosti. Njegova analiza predvideva, da bo intenzivno varnostno tekmovanje med ZDA in Kitajsko osrednja značilnost mednarodnih odnosov v 21. stoletju. Prihodnost v mednarodnih odnosih bo zaznamovana s tekmovalnostjo za pridobivanje moči držav, zato se bo močno povečala potreba po upravljanju sodelovanja med velikimi silami. Zametki multipolarnega svetovnega reda se že kažejo v vzponu Kitajske in obnovljeni moči Rusije. (Mearsheimer, 2019.) 3 Razvoj, širitev, namera in cilji BRICS+ 3.1 Ustanovitev BRIC Kratica BRIC izvira iz leta 2001, ko je ekonomist O'Neill iz družbe Goldman Sachs v svojem poročilu napovedal obetavno rast gospodarstev Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske. Te države so že takrat predstavljale pomemben delež svetovne proizvodnje in prebivalstva. Skupina BRIC je bila formalno ustanovljena leta 2006 kot združenje štirih velikih, hitro rastočih gospodarstev, da bi spodbujala dialog in sodelovanje med članicami na področjih gospodarskega razvoja in političnega vpliva. Prvo srečanje voditeljev držav BRIC je potekalo julija 2006 v 152 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem Sankt Peterburgu v Rusiji, ob robu informativnega vrha skupine G8. V septembru istega leta se je skupina na prvem srečanju zunanjih ministrov BRIC, ki je potekalo ob robu splošne razprave skupščine ZN v New Yorku, uradno preimenovala v BRIC. Na prvem vrhu BRIC, ki je bil 16. junija 2009 v Rusiji, so države utrdile svoje namere sodelovanja na ekonomskem, političnem in varnostnem področju. Leta 2010 sta bili v Braziliji izraženi potreba in pripravljenost za širitev skupine (Fastepo, 2024). Leta 2011 se je na letnem srečanju skupine BRIC, ki je potekalo na Kitajskem, uradno pridružila Južna Afrika, zaradi česar se je skupina preimenovala v BRICS. To širitev je motivirala želja po večjem zastopanju Afrike v mednarodnih gospodarskih in političnih razpravah. Na tem vrhu so udeleženci razpravljali in utemeljili željo po oblikovanju nove svetovne ureditve ter zavezništva med državami globalnega juga. Leta 2012 so na srečanju v Indiji opredelili partnerstvo BRICS kot pomemben dejavnik za krepitev svetovne varnostne stabilnosti in splošne blaginje. (Fastepo, 2024.) 3.2 Ustanovitev Nove razvojne banke in Sporazum o pogojnih rezervah Leta 2013 so voditelji BRICS na srečanju v Južni Afriki sprejeli odločitev o ustanovitvi nove finančne institucije, ki bi delovala neodvisno od Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Banko so poimenovali NDB (New development bank; Nova razvojna banka - NRB). Uradno je bila ustanovljena leta 2014 na šestem vrhu BRICS v Fortalezi v Braziliji. Njen glavni namen je podpora projektom, ki spodbujajo gospodarski in trajnostni razvoj, gradnjo prometne infrastrukture, razvoj kmetijstva in čiste energije v državah članicah BRICS+ in drugih državah v razvoju. Banka, ki ima sedež v Šanghaju, je zasnovana tako, da krepi sodelovanje med državami BRICS+ in dopolnjuje prizadevanja večstranskih ter regionalnih finančnih institucij za globalni razvoj, prispevajoč k skupnim zavezam za dosego cilja močne, trajnostne in uravnotežene rasti. Vsaka ustanovna članica ima v NRB enak delež, tj. 20 odstotkov. V letu 2015 so v Rusiji opredelili, da bo banka izdajala kredite v lokalnih valutah držav članic, s čimer se zmanjšuje odvisnost od ameriškega dolarja in krepi finančna suverenost držav BRICS (Global development policy center, 2021). Leta 2015 so države BRICS podpisale Sporazum o pogojnih rezervah (SPR), finančni mehanizem, zasnovan za zaščito in stabilnost v času globalnih likvidnostnih pritiskov. Sporazum deluje kot alternativa Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS) in članicam BRICS zagotavlja dodatno likvidnost Vojaškošolski zbornik, 19/2024 153 Tomaž Žbogar ter finančne vire ob finančnih težavah. Namen sporazuma je okrepiti finančno stabilnost članic s hitrim in učinkovitim dostopom do finančnih sredstev v kriznih situacijah (Global development policy center, 2021). Paulo Nogueira Batista podrobno opisuje finančne mehanizme BRICS, ki vključujejo začetno skupno zavezo v višini 100 milijard ameriških dolarjev. Ta sredstva so razdeljena med članice tako, da Kitajska prispeva 41, Indija, Brazilija in Rusija vsaka po 18, Južna Afrika pa 5 milijard ameriških dolarjev. Glavni cilji teh mehanizmov so zagotavljanje finančne podpore prek instrumentov likvidnosti in previdnostnih ukrepov, obravnavanje kratkoročnih pritiskov na plačilne bilance ter prispevek k svetovni finančni stabilnosti. S temi koraki BRICS dopolnjuje trenutne mednarodne monetarne in finančne ureditve, kar utrjuje njihovo vlogo kot pomembnega igralca v globalnem finančnem sistemu (Batista, 2022). 3.3 Preoblikovanje v BRICS+ Od leta 2021 se BRICS usmerja k nadaljnji širitvi skupine z vključitvijo novih članic. Ta pristop odraža željo po ustvarjanju bolj vključujoče in reprezentativne globalne platforme. Leta 2023 so na vrhu v Južni Afriki izvedli pomembno razpravo o širitvi BRICS v BRICS+. Sklep te razprave je bila objava o nameri sprejema novih držav članic v začetku leta 2024, vključno z Iranom, Egiptom, Etiopijo, Savdsko Arabijo, Argentino in Združenimi arabskimi emirati. To kaže na geografsko in politično diverzifikacijo skupine (Fastepo, 2024). Strateški pomen širitve BRICS+ je poudarjanje namena skupine, da postane močnejši globalni igralec z večjo gospodarsko in politično težo. Vendar pa je prišlo do zapletov. Argentina je po izvolitvi nove vlade spremenila svojo namero glede pridružitve, Savdska Arabija pa je najprej uradno napovedala svojo pridružitev, nato pa sporočila, da uradno še ni članica. Pridružitev Savdske Arabije je zaradi globalno pomembnih strateških implikacij povzročila velik nemir na diplomatskem področju, saj v ozadju poteka boj velesil, zlasti ZDA za pridobitev vpliva nad Savdsko Arabijo (Lu, 2023). Oktobra 2024 bo v Rusiji potekalo letno srečanje BRICS+, ki se napoveduje kot prelomno in zgodovinsko. Na dnevnem redu srečanja bodo teme, ki odražajo ambicije skupine za nadaljnjo konsolidacijo in širitev vpliva v mednarodnih odnosih. Med glavnimi točkami razprave bodo: 1. Oblikovanje skupne valute BRICS+. Razprava o možnosti uvedbe skupne valute, ki bi bila vezana na zlato in bi okrepila gospodarsko suverenost članic in zmanjšala njihovo odvisnost od ameriškega dolarja. 154 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem 2. Nova širitev BRICS+. Pregled prošenj za pridružitev, ki jih je podalo več kot 40 držav globalnega juga, kar kaže na naraščajoče zanimanje za pridružitev. 3. Uporaba lokalnih valut v medsebojni trgovini. Predlogi za spodbujanje uporabe nacionalnih valut v trgovini med članicami, kar bi lahko bil vmesni korak pred uvedbo skupne valute. 4. Izboljšanje sodelovanja na ekonomskem področju. Okrepitev vloge in moči Nove razvojne banke, ki bi postala še bolj resna alternativa Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu. Razprava bo obsegala tudi povečanje sodelovanja v digitalni ekonomiji in kibernetski varnosti. 5. Ustanovitev stalne komisije za transport. Komisija bi bila zadolžena za promocijo in razvoj logistike znotraj BRICS+, kar bi olajšalo trgovino in izmenjavo med državami članicami. 6. Raziskave v vesolju. Predlog za vzpostavitev skupnih vesoljskih zmogljivosti med državami BRICS+, kar bi spodbudilo tehnični in znanstveni napredek. 7. Socialno-ekonomski izzivi. Osredotočanje na zmanjševanje revščine, izboljšanje zdravstvenega varstva, izobraževanje, boj proti neenakosti in nezaposlenosti. To srečanje bo ključno za določitev prihodnje smeri BRICS+, saj bodo odločitve, sprejete na tem vrhu, neposredno vplivale na globalno politično in ekonomsko dinamiko (Fastepo, 2024). 3.4 Namera, strateški cilji, načela BRICS+ in širitve Nizhnikaua raziskuje, kako Rusija uporablja BRICS+ kot ključno komponento strategije, zlasti v obdobju napetih odnosov z Zahodom. Avtor pojasnjuje, da Rusija skozi BRICS+ spodbuja vzpostavitev novih partnerstev s državami globalnega juga, da bi vzpostavila večplastne mednarodne odnose. Meni, da je ruski strateški cilj preoblikovati svetovni red z razvojem alternativnih centrov globalnega upravljanja, ki bi podpirali koncept multipolarnega sveta, s tem pa zmanjšali prevlado Zahoda in preoblikovali svetovni red, v katerem bi pomembno vlogo igrali akterji z globalnega juga (Nizhnikaua, 2024). Za dosego takega strateškega cilja države članice BRICS+ izvajajo ključne politike: povečanje mednarodne trgovine med državami članicami skupine, trgovanje med državami članicami skupine v lokalnih valutah, aktivno izvajanje procesa Vojaškošolski zbornik, 19/2024 155 Tomaž Žbogar dedolarizacije, vzpostavitev alternative sistemu SWIFT v mednarodni trgovini in mednarodnih finančnih transakcijah, nadaljevanje širitve članstva BRICS+, povečanje neodvisnosti od ekonomskih in finančnih sankcij Zahoda in povečanje bogastva in kupne moči v državah BRICS+ (Global perspectives, 2023). BRICS+ se torej aktivno zavzema za reforme globalnega upravljanja zaradi boljše zastopanosti in večjega vpliva v mednarodnih finančnih in političnih institucijah. Primer je prizadevanje za izvedbo reforme Varnostnega sveta Združenih narodov, s čimer si prizadevajo za večjo reprezentativno zastopanost, kar bi omogočilo bolj uravnoteženo odločanje in večji vpliv na globalno politiko (Asif, 2023). Spodbuja uporabo napredne tehnologije za pospeševanje inovacij in industrijskega razvoja, s posebnim poudarkom na digitalni ekonomiji, tehnologijah čiste energije in visokotehnološkem sektorju. Investira v izobraževanje in usposabljanje ter podpira inovativno gospodarstvo, pri čemer si prizadeva za izmenjavo znanja in strokovnjakov med članicami (Global perspectives, 2023). Skupina BRICS+ si s strateško širitvijo prizadeva povečati svoj gospodarski vpliv z vključevanjem držav, ki so ključni proizvajalci surovin in imajo geostrateško pomembne lokacije. Primer takega pristopa je vključitev Egipta, ki leži ob Sueškem prekopu, eni od ključnih svetovnih trgovskih poti. Ta strategija ne samo da omogoča BRICS+ boljši dostop do ključnih virov, temveč tudi izboljšuje logistične povezave in trgovinske tokove, kar nadalje krepi gospodarski položaj in vpliv skupine na globalni ravni (Global perspectives, 2023). Poseben poudarek namenjajo krepitvi izmenjav med ljudmi, saj to področje vidijo kot ključno za razvoj tesnejšega sodelovanja na področjih kulture, športa, izobraževanja in medijev. Cilj je poglobiti medsebojno razumevanje in spodbujati prijateljstvo med prebivalci držav BRICS+. Pristop ne le spodbuja duha odprtosti in vključevanja, temveč tudi omogoča medsebojno učenje, kar krepi socialne in kulturne vezi med članicami. S takšno strategijo BRICS+ podpira idejo, da je za trajnostno in učinkovito mednarodno sodelovanje treba graditi na trdnih temeljih medosebnih odnosov in skupnih razumevanj. (Global perspectives, 2023). 3.5 Nasprotovanje neokolonializmu Po mnenju držav BRICS+ so zahodne globalne liberalne neokolonialne gospodarske institucije v preteklosti ovirale razvoj in rast držav v razvoju (držav globalnega juga). Še vedno namreč prevladuje percepcija trpljenja zaradi izkoriščanja njihovih naravnih in človeških virov ter zatiranje lokalnih kultur 156 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem in gospodarstev. Kolonializem je pustil globoko sled na političnih, kulturnih in družbenih strukturah v teh državah, vključno z vprašanji identitete, jezika in izobraževanja. Države BRICS+ tako še vedno razumejo neenakost kot posledico kolonialne preteklosti. Zato si prizadevajo za zmanjšanje odvisnosti od omenjenih institucij (Fastepo, 2024). 4 Vidik moči BRICS+ Skladno s teorijo ofenzivnega realizma v mednarodnih odnosih sta ekonomska moč in število prebivalcev ključna elementa moči države. Z analizo teh dveh dejavnikov bomo osvetlili, kako se države BRICS+ uvrščajo v globalni kontekst moči v prvi polovici leta 2024. 4.1 Analiza demografskih podatkov za države BRICS+ v prvi polovici leta 2024 Države BRICS+ imajo skupaj več kot tri milijarde prebivalcev, kar je približno 45 odstotkov svetovnega prebivalstva. Demografska slika podrobneje: • Indija je trenutno najbolj naseljena država v skupini BRICS+, s skoraj 1,43 milijarde prebivalcev, kar je skoraj 18 % svetovnega prebivalstva. Z rastjo 0,81 % letno poudarja svoj demografski in potencialni ekonomski vpliv. • Kitajska ima skoraj enako število prebivalcev kot Indija, vendar pa njen rahli upad prebivalstva (-0,02 %) kaže na demografske izzive. • Brazilija in Rusija predstavljata pomembne regionalne sile v Latinski Ameriki in Evraziji. Brazilija z več kot 216 milijoni prebivalcev še vedno opaža rast, medtem ko Rusija s 144 milijoni prebivalcev opaža rahel upad. • Egipt in Etiopija sta ključni državi v Afriki z močno rastjo prebivalstva. Etiopija, z najvišjo rastjo med navedenimi državami (2,55 % letno), in Egipt, z 1,56 % rastjo letno, poudarjata svoj vpliv in potencial v afriškem kontekstu. • Iran, Južna Afrika in Združeni arabski emirati dodatno prispevajo k raznovrstnosti in razširjenosti BRICS+. Iransko in južnoafriško prebivalstvo opaža stabilno rast, medtem ko so Združeni arabski emirati manjša, vendar strateško pomembna država zaradi svoje geografske lege in gospodarskega vpliva. 5 poudarkom na teh demografskih trendih BRICS+ izkazuje potencial za prihodnjo gospodarsko rast in vpliv v mednarodnih odnosih. V povezavi z Vojaškošolski zbornik, 19/2024 157 Tomaž Žbogar ofenzivnim realizmom lahko uporabi svojo številčnost in rast prebivalstva kot strateško prednost v prizadevanjih za večji vpliv na globalni ravni (Worldometer, 2024). 4.2 Ekonomska moč BRICS+ Caballero analizira ekonomsko konkurenčnost držav BRICS+ za januar 2024. Poudarja, da predstavljajo 33 % svetovnega bruto družbenega proizvoda in imajo pomembno vlogo v svetovni proizvodnji nafte. Pri tem razkriva tudi pomembne trende v rasti premoženja držav BRICS+ od leta 2013 do leta 2023, kjer sta Kitajska in Indija izstopali s svojo impresivno rastjo. Skupna rast premoženja za BRICS+ je v tem obdobju znašala 54 %, kar kaže na znatno povečanje kupne moči in bogastva teh držav na globalni ravni. Ta trend je pomemben pokazatelj ekonomskega vzpona držav BRICS+ in njihove vse večje vloge v svetovni ekonomiji (Caballero, 2024). Glede na rast BDP v letu 2023 so največje države BRICS+ pokazale robustno ekonomsko rast. Indija je vodila s 7,8 % rastjo, sledijo Kitajska s 5,2 %, Iran s 4,7 %, Rusija s 3,6 %, Združeni arabski emirati s 3,4 % in Brazilija z 2,9 %. Te številke kažejo na dinamičen ekonomski napredek, ki ga dosegajo države BRICS+ (IMF, 2024). 4.3 Vpliv na globalni finančni sistem in proces dedolarizacije Od leta 1944, ko je bil sklenjen Brettonwoodski sporazum, se je večina globalne trgovine opravljala v ameriških dolarjih, s čimer je ta valuta postala prevladujoča na svetovnem trgu. Po prekinitvi zlatega standarda leta 1971, ko dolar ni bil več neposredno vezan na zlato, so se pojavili številni, vendar neuspešni poskusi zamenjave z alternativnimi valutami v mednarodni trgovini; prizadevanja držav, kot sta Libija in Irak, so bila neuspešna. Poskusi Rusije za približevanje evro-atlantskim strukturam v začetku 21. stoletja niso bili uspešni. Po državnem udaru v Ukrajini leta 2014 in ruski aneksiji Krima je v Ukrajini izbruhnila vojna, kar je Rusijo spodbudilo k sprejetju politike ekonomske in finančne neodvisnosti od Zahoda. V Rusiji pod Putinovim vodstvom liberalna paradigma ni uspela. Rusija je svojo nacionalno varnostno strategijo opredelila skozi prizmo realizma. Izkoristila je BRICS kot platformo za krepitev sistema, ki je neodvisen od zahodnega vpliva (Diesen, 2024). 158 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem Kot odziv na vojno v Ukrajini so ZDA in EU uvedle obsežne ekonomske in finančne sankcije proti Rusiji. Med pomembnejšimi je bilo onemogočanje dostopa Rusije do mednarodnega sistema trgovanja SWIFT in zamrznitev približno 300 milijard ameriških dolarjev premoženja ruske centralne banke. V letu 2024 potekajo v ZDA in EU intenzivne razprave o morebitnem trajnem zasegu zamrznjenega premoženja. Aprila 2024 je ameriški kongres sprejel odločitev, ki predsedniku ZDA omogoča izvedbo tega zasega. Profesor Mulder z Univerze Cornell in ameriški senator Paul izražata zaskrbljenost, da bi taki ukrepi lahko škodovali globalnemu zaupanju v vodilno vlogo ZDA v svetovni ekonomiji in v dolar kot svetovno rezervno valuto. Opozarjata, da bi lahko take poteze pospešile globalni proces dedolarizacije, ki bi dolgoročno negativno vplival na finančno in ekonomsko moč ZDA. Njuna skrb izhaja iz bojazni, da bi se države globalnega juga lahko odvrnile od uporabe dolarja, če bi prepoznale, da lahko ZDA arbitrarno upravljajo mednarodne sredstva (Paul, 2024). Vse več voditeljev držav globalnega juga je prepoznalo uporabo ameriškega dolarja kot orodja za širjenje zahodne hegemonije. Zaradi groženj z ekonomskimi in finančnimi sankcijami so spoznali, da bi se lahko znašli v podobni situaciji kot Rusija. To je privedlo do upada zaupanja v dolar. Okrepila se je percepcija o nujnosti ekonomske in finančne neodvisnosti od dolarja. Kot odziv na te razmere so se številne države začele zgledovati po politikah Rusije, Kitajske in Irana, ki so že začele trgovati med seboj v svojih nacionalnih valutah, s čimer so se izognile uporabi dolarja. Ta proces, poimenovan kot dedolarizacija, se je v letu 2024 zaradi tega še okrepil znotraj skupine BRICS+ in držav, ki so zaprosile za članstvo v tej organizaciji. (Africa reloaded, 2024.) Izjemno visok dolg ZDA, ki v aprilu 2024 znaša več kot 35 trilijonov ameriških dolarjev ali 123 % BDP, dodatno spodbuja proces dedolarizacije. Izjava Powlla, direktorja ameriške centralne banke, ki je dolg ZDA označil kot »nevzdržen«, dodatno krepi zaskrbljenost glede dolgoročne stabilnosti dolarja kot svetovne rezervne valute. Napovedani proračunski primanjkljaj ZDA, ki naj bi v letih 2024 in 2025 povzročil povečanje dolga za skoraj tri trilijone dolarjev, nakazuje nadaljnjo negotovost. Takšna finančna politika lahko postavi vprašanja o sposobnosti ZDA za obvladovanje svojih dolgov brez tiskanja več denarja, kar bi lahko vodilo v inflacijo ali celo hiperinflacijo. Ta trend ne le da zmanjšuje globalno dominacijo dolarja, temveč tudi potencialno zmanjšuje ekonomski vpliv ZDA na svetovnem prizorišču (Paul, 2024). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 159 Tomaž Žbogar Kitajska, drugi največji imetnik ameriških obveznic s 782 milijardami dolarjev vrednosti, izvaja strategijo zmanjšanja svoje izpostavljenosti ameriškemu dolgu. V zadnjih letih je jasno nakazala trend prodaje ameriških obveznic in nakupa zlata. S tem izvaja strategijo oddaljevanja od odvisnosti, ki jo prinaša lastništvo dolga ZDA. Podobno tudi preostale države BRICS+ prodajajo ameriške obveznice in hkrati krepijo rezerve v zlatu. Centralne banke intenzivno kupujejo zlato, kar kaže na prizadevanja za diverzifikacijo rezerv in iskanje stabilnejših naložb (Pringle, 2024). Izjava Dimona, predsednika uprave JP Morgan, v začetku leta 2024, da se »Washington zaradi rekordnega dolga ZDA spoprijema z uporom svetovnih trgov: to je prepad, proti kateremu se peljemo s hitrostjo sto kilometrov na uro«, osvetljuje realnost (Pringle, 2024). Hitro naraščanje ameriškega dolga, ki po podatkih iz leta 2024 naraste za trilijon ameriških dolarjev vsakih sto dni, pomeni resno finančno breme za ZDA, zlasti v luči prihajajočega zapadlega dolga v višini deset trilijonov dolarjev. To povečuje pritisk na ameriško vlado, saj je potreba po refinanciranju tega dolga vedno bolj očitna in nujna. (De Rugy, 2024.) Powell, predsednik ameriške centralne banke, je februarja 2024 poudaril resno skrb glede finančne odpornosti ZDA. Opozoril je na nevzdržno finančno situacijo ZDA, saj se javni dolg povečuje hitreje kot raste nacionalna ekonomija. To razmerje pomeni, da dolg raste v absolutnih številkah in kot delež BDP, kar ustvarja globalno negotovost glede sposobnosti ZDA za upravljanje svojih dolgoročnih finančnih obveznosti (Powell, 2024). Analiza, objavljena v Bloombergu aprila 2024, ki temelji na milijonu simulacij vzdržljivosti ameriškega dolga, kaže, da kar 88 % simulacij napoveduje finančno krizo zaradi nevzdržnega ameriškega dolga (Anstey, 2024). Ob upoštevanju teh napovedi se pričakuje, da bodo države BRICS+ še bolj aktivne pri zmanjševanju svoje izpostavljenosti ameriškemu dolgu. Krepitev prodaje ameriškega dolga in diverzifikacija v zlato s strani Kitajske in drugih držav BRICS+ lahko povzroči večje geopolitične napetosti med ZDA in Kitajsko. Ameriška percepcija te poteze dojema kot ogrožanje svoje finančne dominacije, medtem ko Kitajska in druge države BRICS+ dojemajo to kot nujno potrebno samozaščito (Anstey, 2024). V začetku leta 2024 so nove članice BRICS+ (Združeni arabski emirati, Iran in Egipt) začele izvajati politiko trgovanja v nacionalnih valutah. Savdska Arabija je sporočila, da v trgovanju z nafto s Kitajsko uporablja juan, podobno pa Iran trguje z državami BRICS+ v lokalnih valutah. Zimbabve, ki je pred pridružitvijo BRICS+ začel proces dedolarizacije, je zaprosil za posojila pri NRB v lokalni valuti 160 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem in začel kopičiti zlato za vezavo svoje valute na zlato. Nigerija, ki prav tako želi pristopiti k BRICS+, je že napovedala prodajo nafte v nacionalni valuti, nigerijski nairi, namesto v dolarjih. Schiff v svoji analizi obravnava posledice dedolarizacije za ZDA, pri čemer napoveduje zgodovinski padec vrednosti dolarja in sočasno krepitev zlata. Opozarja na visoko verjetnost globalnih ekonomskih in finančnih premikov, ki bodo nastali kot posledica širitve skupine BRICS+ in prehoda od trgovine, ki temelji na dolarju. Ta premik bo po njegovem mnenju preoblikoval globalno ekonomijo (Schiff, 2023). 4.4 Geopolitična dinamika znotraj BRICS+ in ranljivosti Dinamika znotraj BRICS+ je kompleksna zaradi različnosti političnih sistemov, gospodarskih interesov in zunanje politike njenih članic. Ta raznovrstnost lahko pomeni izziv pri oblikovanju enotnih stališč do ključnih mednarodnih vprašanj. Članice BRICS+ nimajo vedno enotnega odnosa do zahodnih držav. Zlasti Indija si prizadeva za vzdrževanje močnih gospodarskih in diplomatskih vezi z Zahodom. Prav tako še ni jasno, kako bodo pomembne odločitve v prihodnosti sprejemali v Savdski Arabiji (Fofack, 2023). Pomembno je poudariti občasno napet, celo sovražen odnos med Indijo in Kitajsko, kar dodatno zapleta dinamiko znotraj BRICS+. Primer tega je nedavni spor glede vpliva na Maldivih. Do leta 2024 je bila indijska vojska prisotna na Maldivih, vendar so Indijci, tako vojaški kot civilni del, zaradi kitajskega pritiska morali zapustiti otoke. Maldivi so nato sklenili obrambni sporazum s Kitajsko, kar kaže na njihov premik od Indije h Kitajski. Ta dogodek ne le da poudarja regionalne napetosti med dvema članicama BRICS+, temveč tudi kaže na morebitne težave pri usklajevanju skupnih politik zaradi dvostranskih sporov med članicami (Firstpost, 2024). Ključni izzivi, s katerimi se spoprijema BRICS+, obsegajo kompleksnost dosega soglasja med članicami, ki se povečuje z vključevanjem novih držav. Poleg tega se morajo države članice spoprijeti z vprašanji, povezanimi s skladnostjo s humanitarnim pravom in človekovimi pravicami, zlasti kadar gre za obravnavo lastnih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, demokracije in temeljnih svoboščin. Te razlike in ranljivosti lahko pomenijo oviro za učinkovitejše skupno delovanje BRICS+ na mednarodni ravni. Proces dogovarjanja o skupnih politikah postaja bolj zahteven, kar nasprotnikom BRICS+ daje priložnost, da izkoristijo te Vojaškošolski zbornik, 19/2024 161 Tomaž Žbogar notranje razlike in ranljivosti za dosego svojih strateških ciljev (Chicago council of global affairs, 2023). 5 Razprava Prehod iz unipolarne v multipolarno svetovno ureditev je zaznamovan z vodilno vlogo Rusije in Kitajske, ki ju pri tem podpirajo številne države globalnega juga. Te države ob upoštevanju realizacije vključitve novih članic v BRICS+ v drugi polovici leta 2024 predstavljajo večino svetovnega prebivalstva. Cilj tega prehoda je vzpostaviti ravnotežje moči, ki upošteva nacionalne interese vseh ključnih svetovnih sil in preprečuje enostransko vsiljevanje pravil na podlagi hegemonije ter univerzalizma. Po koncu hladne vojne so ZDA uresničevale nacionalne interese z vsemi inštrumenti moči države. Namera Nata glede širitve v Ukrajino in Gruzijo je povečala napetosti z Rusijo, ki je to razumela kot eksistencialno grožnjo. Po mnenju Diesna je vojna v Ukrajini pospešila aktivnosti in politike, ki vodijo v multipolarno svetovno ureditev. Po ruski agresiji februarja 2022 so se že marca istega leta v Istanbulu začrtali pogoji za mirovni sporazum. Iz perspektive Nata je bil namen nadaljnje eskalacije vojne v Ukrajini po mnenju Diesna oslabiti Rusijo kot strateškega nasprotnika in poslati odločno sporočilo Kitajski kot strateškemu tekmecu. Zavarovanje svetovnega reda liberalne hegemonije bi bilo zagotovljeno. Po drugi strani Diesen meni, da bi ruska zmaga v Ukrajini prinesla novo ravnotežje v mednarodnih odnosih, saj bi to pomenilo premik moči in vpliva, kar bi vodilo k multipolarnemu svetovnemu redu (Diesen, 2024). Vojna v Ukrajini s tega vidika predstavlja konflikt med dvema tekmovalnima svetovnima redoma: liberalno hegemonijo oziroma unipolarnim redom in multipolarnim redom. Na tej podlagi lahko razumemo, zakaj sta Nato in Rusija tako veliko vložila v ukrajinsko vojno, celo do točke tveganja začetka tretje svetovne vojne ali jedrskega spopada. Živimo torej v obdobju nestabilnosti in nereda, ki je značilno za čas prehoda med starim in novim svetovnim redom, ko se stari sistem sesuva, novi pa še ni v celoti vzpostavljen. Medtem ko so ZDA in njihovi zavezniki uvedli obsežne sankcije proti Rusiji, večina sveta ni sledila temu pristopu. Sočasno je ekonomski vzpon Kitajske začel izzivati globalno prevlado ZDA. Države globalnega juga so okrepile svoja prizadevanja za multipolarnost tako v ekonomskih kot političnih strukturah. BRICS+ je za izvajanje te strategije zelo priročen. 162 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem Notranje razlike in ranljivosti znotraj BRICS+ lahko predstavljajo ovire za njeno učinkovito delovanje na mednarodni ravni. Ko se skupina širi, postaja usklajevanje skupnih politik še zahtevnejše. Politični odnosi med državami BRICS+ so zapleteni in krhki, kar vpliva na njihovo stabilnost in kohezijo. Te notranje dinamike lahko nasprotniki BRICS+ izkoristijo kot priložnost za doseganje lastnih ciljev in strategij. V prihodnjih letih bo ravnotežje med izzivi in priložnostmi ključno za določanje vloge in vpliva BRICS+ v globalnem političnem in gospodarskem okolju. Uspeh skupine bo predvsem odvisen od sposobnosti držav članic, da vzpostavijo pragmatično sodelovanje in skupno vizijo. Notranja kohezija, enotnost in zaupanje bodo ključni za doseganje teh ciljev. Prihodnost BRICS+ bo močno odvisna od učinkovitosti izvedbe načrtovanih aktivnosti v drugi polovici leta 2024. Uvedba nove skupne valute BRICS+ (vezane na zlato) bi pomenila drzen korak k povečanju neodvisnosti. Dodatno bi zmanjšala zaupanje v dolar in njegovo prevlado v mednarodni trgovini ter pospešila proces dedolarizacije. Trenutno živimo v prelomnem in občutljivem obdobju mednarodnih odnosov, v katerem bodo imele strateške odločitve pomembnih globalnih igralcev izjemen vpliv na oblikovanje svetovne ureditve v prihodnosti. 6 Sklep Prispevek razkriva ključne trende in dinamike, ki oblikujejo trenutno in prihodnjo vlogo BRICS+ v svetovni geopolitiki. Poudarja, kako širitev in rast te skupine izpodbijata trenutni globalni red, in aktivno spodbuja vzpostavitev multipolarnega reda, ki bo bolje odražal raznovrstnost in dinamičnost sodobnih mednarodnih odnosov. BRICS+ se ne predstavlja le kot ekonomska sila, temveč vse bolj kot politični in varnostni igralec, ki si prizadeva za preoblikovanje mednarodnih odnosov na (po njihovem mnenju) bolj pravičen in uravnotežen način. Z razvojem lastnih finančnih institucij (NRB) in pobudami za pospešitev procesa dedolarizacije kaže močan interes po zmanjšanju odvisnosti od zahodnega vodenega liberalnega globalnega finančnega sistema. Notranje razlike in politična dinamika med članicami BRICS+ ostajajo izziv, ki bi lahko vplival na kohezijo in skupno strategijo skupine. Skupina BRICS+ stoji na razpotju med trenutnim unipolarnim in prihodnjim multipolarnim svetovnim redom, v katerem bo njena uspešnost odvisna od zmožnosti premagovanja notranjih razlik in učinkovitega odzivanja na globalne izzive. Odločitve, sprejete Vojaškošolski zbornik, 19/2024 163 Tomaž Žbogar na prihajajočih vrhovih in srečanjih, bodo močno vplivale na globalne politične in ekonomske razmere, s tem pa tudi na prihodnost mednarodne skupnosti. 7 Literatura in viri 1. Africa reloaded, 2024. Egypt Officially Ditches The US Dollar After Joining Brics. [Online]. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=F2b5GCMxP3g. [19. 2. 2024]. 2. Anstey, C., 2024. A Million Simulations Shows US Debt Danger. [Online]. Dostopno na: https://www.bloomberg.com/news/newsletters/2024-04-02/a-million-simulations-shows-us-debt-danger. [2. 4. 2024]. 3. Asif, J., 2023. BRICS+: Experts Explain What the Strategic Entry of Six New Nations Means for Bloc. [Online]. Dostopno na: https://www.transcend.org/ tms/2023/09/brics-experts-explain-what-the-strategic-entry-of-six-new-nations-means-for-bloc/. [25. 9. 2023]. 4. Batista, P., 2022. The BRICS and the Financing Mechanisms They Created. Kindle edition. 5. Caballero J., 2024. The Competitiveness Strengths of the Expanded BRICS. [Online]. Dostopno na: https://www.henleyglobal.com/publications/brics-wealth-report/competitiveness-strengths-expanded-brics. [7. 1. 2024]. 6. Chicago council of global affairs, 2023. BRICS Expansion Explained: New Members, New Challenges. [Online]. Dostopno na: https://globalaffairs. org/commentary-and-analysis/podcasts/brics-expansion-explained-new-members-new-challenges. [28. 9. 2024]. 7. De Rugy, E., 2024. $10 Trillion in U.S. Government Bonds for Sale in 2024. [Online]. Dostopno na: https://www.nationalreview.com/corner/10-trillion-in-u-s-government-bonds-for-sale-in-2024/. [6. 2. 2024]. 8. Diesen, G., 2024. The Ukraine War & the Eurasian World Order. Kindle edition. 9. Fastepo, 2024. BRICS expansion: BRICS rejects World Bank and IMF. [Online]. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=7n0RgujTspE&t=138s. [27. 2. 2024]. 10. Fastepo, 2024. BRICS summit 2024: BRICS Currency or Local Currency. [Online]. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=uJLo3xHjWAE. [18. 2. 2024]. 11. Firstpost, 2024. The Maldives Signs Defence Agreement with China | Vantage with Palki Sharma. [Online]. Dostopno na: https://www.youtube.com/ watch?v=1lihcpqgWeU. [5. 3. 2024]. 164 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem 12. Fofack, H., 2023. Piece by piece, the BRICS really are building a multipolar world. [Online]. Dostopno na: https://www.atlanticcouncil.org/blogs/new- atlanticist/piece-by-piece-the-brics-really-are-building-a-multipolar-world/. [23. 8. 2023]. 13. Fox, M., 2024. The U. S. national debt is rising by $1 trillion about every 100 days. [Online]. Dostopno na: https://www.cnbc.com/2024/03/01/the-us-national-debt-is-rising-by-1-trillion-about-every-100-days.html. [1. 3. 2024]. 14. Global development policy center, 2021. The BRICS and the Financing Mechanisms They Created: Progress and Shortcomings. [Online]. Dostopno na: https://www.bu.edu/gdp/2021/10/26/the-brics-and-the-financing-mechanisms-they-created-progress-and-shortcomings/. [26. 10. 2021]. 15. Global perspectives, 2023. The BRICS Summit 2023: Seeking an Alternate World Order? [Online]. Dostopno na: https://www.cfr.org/councilofcouncils/ global-memos/brics-summit-2023-seeking-alternate-world-order. [31. 8. 2023]. 16. IMF, 2024. Real GDP growth. [Online]. Dostopno na: https://www.imf. org/external/datamapper/NGDP_RPCH@WEO/OEMDC/ADVEC/ WEOWORLD. [22. 4. 2024]. 17. Kanapi, H., 2023. $17,400,000,000 in US Treasuries Dumped by BRICS Nations China, Brazil and Saudi Arabia in One Month. [Online]. Dostopno na: https:// dailyhodl.com/2023/10/06/17400000000-in-us-treasuries-dumped-by-brics-nations-china-brazil-and-saudi-arabia-in-one-month/. [6. 10. 2023]. 18. Lu, M., 2023. Visualizing the BRICS Expansion in 4 Charts. [Online]. Dostopno na: https://www.visualcapitalist.com/visualizing-the-brics-expansion-in-4-charts/. [24. 8. 2023]. 19. Mearsheimer, J., 2019. Bound to Fail: The Rise and Fall of the Liberal International Order. International Security.. 43, No. 4 (Spring 2019), pp. 7-50. [Online]. Dostopno na: doi.org/10.1162/ISEC_a_00342. [18. 2. 2024]. 20. Nizhnikau, R., 2024. Russia, BRICS, and the Multi-Polar Future. [Online]. Dostopno na: https://www.henleyglobal.com/publications/brics-wealth-report/russia-brics-and-future-global-order. [30.1. 2024]. 21. Paul, R., 2024. Seizing russiona assets: a feel good bill that will absolutely boomerang. [Online]. Dostopno na: https://responsiblestatecraft.org/russian-frozen-assets-ukraine/. [15. 2. 2024]. 22. Paul, R., 2024. That's What This Really Is About': Rand Paul Excoriates Ukraine Aid Bill. [Online]. Dostopno na: https://www.youtube.com/ watch?v=pQjdcRO-cl0. [19. 2. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 165 Tomaž Žbogar 23. Powell, J., 2024. Full2024 60Minutes interview transcript. [Online]. Dostopno na: https://www.cbsnews.com/news/full-transcript-fed-chair-jerome-powell-60-minutes-interview-economy/. [4. 2. 2024]. 24. Pringle, E., 2024. Fortune: Jamie Dimon Says Washington Faces a Global market Rebellion Over Record U.S. Debt: ,It is a Cliff, We're Going 60 Mph Towards it\ [Online]. Dostopno na: https://www.learcapital.com/news-blog/ dimonnationaldebtiscliff/. [30. 1. 2024]. 25. Schiff, P., 2023. A Death Blow Is Coming for the Dollar and People Will Run to Gold. [Online]. Dostopno na: https://schiffgold.com/interviews/peter-schiff-a-death-blow-is-coming-for-the-dollar-and-people-will-run-to-gold/. [19. 4. 2023]. 26. Toft, P., 2005. John J. Mearsheimer: an offensive realist between geopolitics and power. Int Relat Dev. 8, 381-408 (2005). [Online]. Dostopno na: https://doi. org/10.1057/palgrave.jird.1800065. [18. 2. 2024]. 27. Waltz, K., 1979. Theory of International Politics. Addison-Wesley series in political science. Univerza v Michiganu: McGraw-Hill. Digitalna izdaja, 2008. 28. Worldometer, 2024. Current World Population. [Online]. Dostopno na: https://www.worldometers.info/world-population/. [22. 4. 2024]. 166 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Jurij Raduha Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti The Nordic Defence Cooperation in the context of international security Povzetek Prispevek kritično obravnava mednarodno organizacijo Nordijsko obrambno sodelovanje (NORDEFCO), njeno vlogo, pomen in vpliv na svetovni mednarodni red ter varnost. Ugotovitve kažejo, da NORDEFCO predstavlja uspešno mednarodno obrambno sodelovanje, ki ima vpliv v nordijski regiji in širšem mednarodnem prostoru. Danes je organizacija pomemben mednarodni inštrument, saj je nordijskobaltskoarktično območje iz vojaških in geografskih razlogov postalo pomemben strateški prostor, ki hkrati predstavlja geografsko mejo med Natom in Rusijo. Njen glavni cilj je obvladovanje ruskega izziva za zagotavljanje severnoevropske varnosti, kar je mogoče doseči z izboljšanjem sposobnosti nordijskih držav za skupno vojaško delovanje v kriznih in vojnih razmerah, skupaj z Natom. Ključne besede: nordijske države, varnostna skupnost, mednarodno obrambno sodelovanje, NORDEFCO, Nato. Abstract This article critically examines the role, importance and impact of the Nordic Defence Cooperation (NORDEFCO) on the global international order and security. The findings show that NORDEFCO is an example of a successful international defence cooperation influencing both the Nordic region and a broader international area. Today, the organization is an important international actor, as the Nordic-Baltic-Arctic area has become an important strategic region for military and geographical reasons, while also constituting a geographical border between NATO and Russia. NORDEFCO's main objective is to meet the Vojaškošolski zbornik, 19/2024 167 Jurij Raduha Russian challenge in order to ensure the security of Northern Europe, which can be achieved by improving the Nordic countries' capacity for joint military action in crisis and war situations, in conjunction with NATO. Keywords: Nordic countries, security community, international defence cooperation, NORDEFCO, NATO. 1 Uvod Nordijske države1 pogosto označujemo kot napredne in proaktivne. Saxi navaja, da je njihov družbeni in gospodarski model ustvaril bogate ter hkrati tudi enakovredne družbe, v katerih so razredne razlike in omejitve glede na spol praktično izginile. Njihov politični model, za katerega je značilna usklajena, strpna in dobro delujoča parlamentarna demokracija, je bil od medvojnega obdobja model za preostale demokracije (Saxi, 2019). Za nordijske države je značilno, da imajo dolgo tradicijo tesnega političnega in kulturnega sodelovanja. To sodelovanje velja tudi za področje obrambne in varnostne politike, imenovano Nordijsko obrambno sodelovanje (angl. Nordic Defence Cooperation, NORDEFCO), ki je bilo vzpostavljeno v začetku 21. stoletja in ga sestavljajo Danska, Finska, Islandija, Norveška in Švedska. Njegov splošni namen so krepitev nacionalne obrambe sodelujočih držav, iskanje in raziskovanje skupnih sinergij ter učinkovitih skupnih rešitev v regiji in širše, kar pravzaprav označuje značilnosti zavezništva. V Sporazumu o medsebojnem sodelovanju (Memorandum of Understanding on Nordic Defence Cooperation, 2009, 1) je poudarjeno, da želi vzpostaviti celosten okvir za vse dejavnosti nordijskega obrambnega sodelovanja na področju zmogljivosti, politik, oboroževanja in vojaških operacij. NORDEFCO je v svoji kratki zgodovini šel skozi različna obdobja, v katerih je dosegal spodbudne in manj spodbudne rezultate. V začetnem obdobju je v zavezništvu veljal kot model zelo uspešnega obrambnega partnerstva (Dahl, 2014), v obdobju od 2011 do 2014 pa je na področju skupnega razvoja in nabave oboroževanja doživel dvome in nezadovoljstvo med članicami, saj ni dosegal pričakovanih ciljev. Ruska aneksija Krima je v začetku leta 2014 pomenila pravi preobrat, saj je nordijsko sodelovanje dobilo novo, nadgrajeno, aktivno operativno vlogo. To je dalo nov zagon organizaciji kot modelu mednarodne obrambne skupnosti, ki s svojim delovanjem vpliva na regijski in mednarodni varnostni 1 Zaradi geografske, zgodovinske in kulturne sorodnosti med nordijske države prištevamo pet držav: Norveško, Švedsko, Finsko, Islandijo in Dansko ter njihove odvisne ozemeljske skupnosti, Grenlandijo, Ferske otoke in Alandske otoke (Grizold idr., 2015, 54-55). 168 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti red. Raziskave o NORDEFCO so pogosto predmet akademskih in političnih analiz regionalne varnosti ter mednarodnih obrambnih sodelovanj. Kljub temu da ni specifičnih imen posameznih avtorjev, ki bi proučevali le NORDEFCO, se številni znanstveniki, kot so Tapani Vaahtoranta, Ann Sofie Dahl, Karl Deutsch, Hakon Lunde Saxi ter posamezne raziskovalne institucije, kot so SIPRI, ECFR, Centri za nordijske študije v okviru proučevanja evropske varnosti, obrambne politike in nordijskih študij, ukvarjajo z obravnavanim zavezništvom. Na podlagi njihovih ugotovitev, znanstvenih razprav in analize uradnih dokumentov bomo v prispevku proučili pomen NORDEFCO za nordijske države in varnost v njihovi širši regiji. V prispevku obravnavamo ključno raziskovalno vprašanje, ki se osredotoča na razumevanje vloge in vpliva NORDEFCO na regionalni in svetovni mednarodni red. To pa pomeni, da je pri iskanju odgovora na raziskovalno vprašanje treba najprej proučiti njegovo vlogo, moč in pomen, zlasti z vidika zmožnost obvladovanja ruskega izziva za zagotavljanje severnoevropske varnosti. Uporabljena metodologija temelji na kvalitativni analizi sekundarnih in primarnih pisnih virov. Z deskriptivno metodo smo nato razčlenili in opisali delovanje NORDEFCO, s kavzalno metodo pa ugotavljali še vzročno posledično povezanost med njim in drugimi deležniki mednarodnega sodelovanja v nordijski regiji. Prispevek poleg teoretične predstavitve teme obsega še zgodovinski pregled razvoja obrambnega sodelovanja nordijskih držav in NORDEFCO, analitične rezultate ter razpravo o raziskovalnih spoznanjih. 2 Predstavitev dejstev o obrambnem sodelovanju nordijskih držav Rezultati in dejstva o NORDEFCO, na podlagi katerih bomo v razpravi odgovorili na raziskovalno vprašanje, bodo predstavljeni s teorijo varnostne skupnosti, razvojnimi mejniki obrambnega sodelovanja nordijskih držav ter njegovo organizacijo, sestavo in poslanstvom. 2.1 Teoretična izhodišča sodelovanja skupnosti na področju varnosti in obrambe Varnostna skupnost je model sodelovanja držav na mednarodni in regionalni ravni, katerega osnovni namen je preprečevanje konfliktov. Koncept je teoretično prvi opredelil Karl Deutsch s sodelavci na temelju proučevanja oblikovanja trdnejšega sodelovanja zahodnoevropskih držav, Kanade in ZDA v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Izhodišče sodelovanja in povezovanja teh držav je bila na Vojaškošolski zbornik, 19/2024 169 Jurij Raduha eni strani njihova ocena nekdanje Sovjetske zveze kot največje vojaške in ideološke grožnje Zahodu ter na drugi strani njihova pripravljenost, da se povežejo v skupnost držav, v kateri se članice ob nesoglasjih ne bodo napadale z vojaško silo, temveč bodo nesporazume reševale po mirni poti. Za vzpostavitev in obstoj takega sodelovanja pa je najpomembnejši občutek pripadnosti skupnosti v konkretni regiji (Deutsch, 2003). Njegovi nasledniki, Adler in Barnett (1998), Buzan (1991), Weaver (1993), Vayrynen (2000), Russet, Starr in Kinsella (2002), Bellamy (2004) in drugi, so v devetdesetih letih 20. stoletja pod vplivom globalizacije nadalje razvili koncept varnostne skupnosti na globalni ravni (Grizold idr., 2015, 13). Deutsch je opredelil varnostno skupnost kot integrirano skupino ljudi, ki dosega občutek skupnosti na nekem ozemlju ter vzpostavlja institucije in običaje, ki so dovolj močni in razširjeni, da lahko dolgoročno zagotavljajo pričakovanje miroljubnih sprememb med njihovimi prebivalci (Deutsch idr., 1957, 1-2). Po njegovem mnenju je skupina držav varnostna skupnost takrat, ko je toliko integrirana, da med njimi obstaja trdno zagotovilo, da člani te skupnosti medsebojnih sporov ne bodo reševali s fizično silo, temveč po drugi, mirni poti (Deutsch v Tusicisny, 2007, 426; Ulusoy, 2003, 3). V svojem delu Analiza mednarodnih odnosov je Deutsch opredelil bistvene družbene in ekonomske okoliščine, ki zagotavljajo nastanek dveh osnovnih kategorij varnostnih skupnosti (1968, 192). Adler in Barnett sta pozneje dopolnila njegov koncept varnostne skupnosti in ga opredelila kot razvojni proces, ki nastaja v več fazah. V prvi fazi države vstopajo v medsebojne odnose, da bi povečale svojo nacionalno varnost. V naslednji fazi si prizadevajo za poglobitev vezi z vzpostavljanjem skupnih institucij. V zadnji fazi pa pride do delitve identitete, pri čemer se razširijo tudi pričakovanja po uporabi miroljubnih sredstev za reševanje sporov. Prav tako je pomembno, da države v fazi vključevanja v varnostno skupnost v pravnoformalnem smislu ostajajo suverene. Njihove suverenost, avtoriteta in legitimnost se po njunem mnenju namreč stikajo prav v varnostni skupnosti (Adler in Barnett, 1998, 40). Na podlagi Deutschevega koncepta varnostne skupnosti, ki je bil pozneje dopolnjen z Adlerjevimi in Barnettovimi idejami, lahko identificiramo štiri ključne kazalnike njenega obstoja, to so (1) skupna zgodovina, skupne izkušnje in običaji, (2) skupne institucije, (3) skupna stališča in skupni nastopi konkretne varnostne skupnosti v mednarodnih organizacijah ter (4) sodelovanje in skupna srečanja na različnih ravneh (Grizold idr., 2015, 163). 170 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti 3 Namen, cilji in poslanstvo zavezništva NORDEFCO Grizold in drugi (2015, 54-55) so NORDEFCO opredelili kot nordijsko varnostno skupnost, ki je integracija držav Severne Evrope, ki sodelujejo na političnem, varnostnem, gospodarskem in kulturnem področju. Na varnostnem področju si države prizadevajo za ohranjanje miru in stabilnosti znotraj in zunaj regije. NORDEFCO je namenjen krepitvi nacionalne obrambe držav članic, izvajanju skupnih rešitev in splošnemu izboljšanju usklajevanja, upravljanja obrambnih virov in sredstev ter delovanja. Za doseganje tega namena so politični cilji nordijskega obrambnega sodelovanja: - celosten, okrepljen in dolgoročen pristop k vprašanjem, povezanimi z obrambo; - opredelitev in razprava o strateških ter političnih obrambnih vprašanjih; - povečanje operativnega učinka in kakovosti oboroženih sil; - prizadevanje za optimalno dodeljevanje virov in stroškovno učinkovitost na področju obrambe; - razvijanje interoperabilnosti oziroma sposobnost za skupno delovanje; - razvijanje sodelovanja na področju večnacionalnih operacij; - izvedba reforme varnostnega sektorja, povezane z obrambo, in krepitve zmogljivosti v podporo mednarodnemu miru in varnosti; - doseganje tehnološkega napredka; - spodbujanje konkurenčnosti obrambne industrije in - krepitev sodelovanja na vseh drugih mogočih prihodnjih področjih sodelovanja (NORDEFCO, 2024). NORDEFCO določa, da je glavni cilj na vojaški ravni sodelovanje v vseh obrambnih sestavah, da bi dosegli večjo stroškovno učinkovitost in kakovost ter tako povečali operativne zmogljivosti. Ta cilj je sestavljen iz treh delov: - učinkovito zagotavljanje vojaških zmogljivosti, vzajemno sodelovanje in večje operativne zmogljivosti (integracija sistemov, interoperabilnost, ekonomičnost); - sodelovanje pri razvoju in proizvodnji zmogljivosti nordijskih držav pri vzpostavljanju svojih nacionalnih zmogljivosti; Vojaškošolski zbornik, 19/2024 171 Jurij Raduha - združen, celosten in stroškovno učinkovit prispevek k mednarodnim prizadevanjem za mir in varnost v okviru operacij pod vodstvom EU, Nata in OZN (NORDEFCO, 2024). 3.1 Organiziranost, strukturiranost, delovanje in odločanje v NORDEFCO Temeljni okvir, ki opredeljuje organiziranost, strukturiranost, delovanje in odločanje med članicami NORDEFCO, je Sporazum o medsebojnem sodelovanju (2009). V NORDEFCO se izvaja predsedovanje med članicami na letni ravni, pri čemer je izjema Islandija, ki nikoli ne predseduje. Sestava obsega politično in vojaško raven sodelovanja, ki sta med seboj enakovredni. Na politični ravni se obrambni ministri običajno srečujejo dvakrat letno. Državni sekretarji za nacionalno varnost se običajno sestanejo enkrat letno. Na ministrski ravni NORDEFCO usmerja usmerjevalni odbor za nordijsko obrambno politiko (Policy Steering Committee, NORDEFCO PSC). Vsakodnevno delo na politični ravni opravlja usmerjevalni odbor za obrambno politiko. Sestavljajo ga pododbori za politike, operacije, zmogljivosti in oboroževanje ter sekretariat odbora, ki deluje kot izvršno osebje. V usmerjevalnem odboru države zastopajo visoki uradniki ministrstev, kot so direktorji za obrambno politiko in vojaški koordinacijski odbor, ki ga sestavljajo častniki, ki zastopajo načelnike obrambnih štabov držav. Usmerjevalni odbor za obrambno politiko usmerja, opredeljuje, razvija, izvaja in spremlja dejavnosti, ki obsegajo: - odločanje o strateških in političnih obrambnih vprašanjih skupnega interesa, - zagotavljanje skladnosti nordijskega obrambnega sodelovanja, - določanje smernic vojaškemu koordinacijskemu odboru in koordinacijskemu osebju ter naloge za pripravo predlogov in izvajanje odločitev. Na najvišji voj aški ravni se načelniki obrambnih štabov prav tako srečuj ej o dvakrat letno. Enkrat letno organizirajo srečanje z vojaškim koordinacijskim odborom (Military Coordination Committee, NORDEFCO MCC) in enkrat letno z nordijskimi nacionalnimi direktorji za oborožitev. Vojaški koordinacijski odbor oblikuje, usklajuje, vodi in spremlja vojaške dejavnosti v okviru NORDEFCO. Pri tem jim pomaga koordinacijsko osebje, ki deluje kot izvršno osebje MCC. Naloge vojaškega koordinacijskega odbora so: 172 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti - zagotavljanje usklajevanja in upravljanja celostnega sodelovanja ter predlaganje novih ukrepov sodelovanja; - vzpostavljanje potrebnih organizacijskih sestav in postopkov za sodelovanje na vojaški ravni; - posredovanje zadev, povezanih s politiko, usmerjevalnemu odboru za nordijsko obrambno politiko; - zagotavljanje vojaških nasvetov za nadaljnji razvoj sodelovanja usmerjevalnemu odboru za obrambno politiko (Sporazum o medsebojnem sodelovanju, 2009, 5). POLITIČNA RAVEN NORDEFCO STRUKTURA POLITIČNA RAVEN DRŽAVNI SEKRETARJI/ STALNI PREDSTAVNIKI VOJAŠKA RAVEN NORDEFCO VOJAŠKA RAVEN MINISTRI ZA OBRAMBO USMERJEVALNI ODBOR ZA OBRAMBNO POLITIKO POLITIKA OPERACIJE ZMOGL|IVOSTI OBOROŽEVAN|E SEKRETARIAT ODBORA ZA OBRAMBNO POLITIKO NAČELNIKI OBRAMBNIH ŠTABOV VOJAŠKI KOORDINACIJSKI ODBOR OPERACIJE ZMOGLJIVOSTI OBOROŽEVANJE KOORDINACI|SKO OSEBJE PODROČJA SODELOVANJA Slika 1: Sestava NORDEFCO (vir: NORDEFCO, 2024) Vojaškošolski zbornik, 19/2024 173 Jurij Raduha Kot je vidno s slike 1 in kot poudarja Benda, je sestava NORDEFCO zelo preprosta, saj ima dejansko le dve ravni. Prva raven je raven politike, ki jo vodi obrambni minister posamezne države. Druga raven je vojaška raven, ki jo vodijo posamezni načelniki obrambnih štabov. To se lahko šteje za prednost, saj institucija ni obremenjena z različnimi državnimi politikami v drugih sektorjih, dejanski projekti pa se lahko izvajajo v preprostih postopkih z jasnimi cilji. Po drugi strani pa bi to lahko tudi omejevalo sodelovanje pri obravnavi kompleksnejših vprašanj, saj je sestava morda preveč preprosta za nekatere naloge, ki zahtevajo širše institucionalno sodelovanje (Benda, 2022). Za NORDEFCO je ključnega pomena prilagodljivost, saj so vsi formati in programi sodelovanja odprti za vse nordijske države, ki lahko izberejo področja oz. projekte, ki jim ustrezajo. Drugim nordijskim državam ni treba sodelovati, če ne želijo. Prav tako država pobudnica projekta nima pravice izključiti drugih ali jim preprečiti, da bi vstopili v neki projekt. Največji delež med projekti imata Švedska in Finska. Zelo redki pa so projekti, ki vključujejo vseh pet držav. Iz očitnih razlogov je število projektov, v katerih sodeluje Islandija, ki nima lastnih vojaških sil, precej omejeno (Dahl, 2014). Jarvenpaa na kratko opiše NORDEFCO kot pragmatično »a la carte integracijo«, saj članice lahko izbirajo projekte, v katerih dosegajo svoje cilje (Jarvenpaa, 2014, 141). 3.2 Razvojni mejniki NORDEFCO od ustanovitve leta 2009 do danes Večina avtorjev (Forsberg, Saxi, Dahl, Benda, Grizold idr.), ki so obravnavali razvoj NORDEFCO kot glavni povod za njegovo ustanovitev leta 2009, poudarja povečanje stroškovne učinkovitosti pri zagotavljanju vojaške učinkovitosti. Vsi avtorji ocenjujejo, da so nordijske države sodelovale že v preteklosti na področju mednarodne varnosti, z vzponi in padci v intenzivnosti in uspešnosti sodelovanja znotraj takšne zveze v njenem obstoju. Zanimanje za nordijsko sodelovanje sega v leto 1948 in je izviralo iz grožnje nekdanje Sovjetske zveze. Pogovori o povezovanju niso bili uspešni, saj so se Islandija, Norveška, Danska raje odločile za vstop v Nato kot ustanovne članice, medtem ko sta Finska in Švedska izvajali politiko nevtralnosti. Grizold in drugi (2015, 55) poudarjajo, da je do uradne institucionalizacije njihovega sodelovanja prišlo leta 1962 z vzpostavitvijo Nordijskega sveta (Nordic Council) in Nordijske medparlamentarne organizacije. Sodelovanje med njimi temelji na Helsinški pogodbi (The Helsinki Treaty), s katero so se vse nordijske države zavezale razvoju sodelovanja (Nordic Council, 2013). 174 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti Nordijske države so bile vedno močne podpornice Organizacije združenih narodov (OZN) in imajo dolgo tradicijo sodelovanja v njenih operacijah v podporo miru, začenši s prvimi silami OZN v Suezu (Egiptu) leta 1956, ki so jim sledile operacije v Libanonu. Prispevki so bili dokaz daljnosežnega sodelovanja na vojaški ravni ne glede na nacionalne razlike v zunanji in varnostni politiki. Da bi olajšali zmogljivosti za podporo miru, so si države razdelile odgovornosti za usposabljanje (NORDEFCO, 2024). Od šestdesetih let 20. stoletja je bilo to področje usklajeno v okviru NORDSAMFN (Joint Nordic Committee for Military UN Matters) do leta 1997, ko je bil ustanovljen NORDCAPS (Nordic Coordinated Arrangment for Peace Support), ki usklajuje nordijska prizadevanja za reformo varnostnega sektorja in krepitev zmogljivosti v sodelujočih državah. Z razdelitvijo odgovornosti je bilo mogoče doseči vrhunsko raven. To ne bi bilo mogoče, če bi države poskušale delovati vsaka zase.2 Ni naključje, da se je nova oblika obrambnega sodelovanja NORDEFCO pojavila na nordijskem prizorišču leta 2009, ob finančni krizi, ki je izbruhnila leta 2008 in je imela precejšnje posledice za nacionalna gospodarstva po vsem svetu (Forsberg, 2013). Evropski vojaški proračuni, ki so bili zaradi zaznane nizke stopnje ogroženosti že leta izpostavljeni velikim zmanjšanjem, so se takrat zaradi hudih finančnih težav še dodatno zmanjšali. Koncept pametne obrambe Nata (Smart Defence), ki je temeljil na skupni uporabi sredstev, naročilih in usposabljanjih, bi majhnim in pragmatičnim severnim državam omogočili prihranek denarja (Dahl, 2021, 173). Ravno tako je v tistem obdobju na razvoj sodelovanja nordijskih držav vplivala tudi iniciativa Evropske unije združevanja in deliteve zmogljivosti (Pooling and Sharing). Dejansko je podobna ambicija obstajala že pred NORDEFCO, in sicer od 1994, ko so ustanovili NORDAC (Nordic Armaments Cooperation, NORDAC), katerega namen je bil opredeliti in usklajevati mogoče oblike sodelovanja na področju razvoja in nabave vojaškega materiala, oborožitve in njihovo vzdrževanje. Leta 2008 je pet nordijskih držav ustanovilo NORDSUP (Nordic Defense Support), kar je pomenilo uvod v NORDEFCO (Saxi, 2019, 663). Pobude za projekt so prihajale predvsem z vojaške strateške ravni. Poročila študije o izvedljivosti sodelovanja na obrambnem področju norveškega, švedskega in leto pozneje finskega načelnika obrambnih štabov so opozarjala na očitne prednosti nadaljnjega in 2 Pomembni prispevki so bili zlasti združene nordijske enote NORDBAT in nordijskopoljska brigada Nato Ifor, v sosednjih baltskih državah je potekala nordijska krepitev obrambnih zmogljivosti. Nadalje je sledilo obsežno vojaško in politično sodelovanje v okviru sil Nato Isaf, leta 2004 pa je bila ustanovljena nordijska bojna skupina, če omenimo le nekaj pomembnih primerov (Forsberg, 2013, 1167). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 175 Jurij Raduha okrepljenega nordijskega vojaškega sodelovanja. Celostna študija je prikazala, da so bili naraščajoči stroški vzdrževanja sodobnih vojaških sil zaradi močno naraščajočih cen novih visokotehnoloških obrambnih sredstev glavni izziv za oborožene sile po koncu hladne vojne. Druga dva razloga sta bila, da vojaške sile, zlasti na Norveškem, niso bile dovolj financirane, prehod z velikih, statičnih sil teritorialne obrambe na bolj mobilne, prilagodljive in ekspedicijsko sposobne sile pa je pomenil še višje stroške na enoto (Sipri, 2018). Obrambna proračuna Norveške in Švedske sta od hladne vojne, ko je bil v povprečju 2,8 %, padla na 1,4 % BDP (Saxi, 2019, 663). Leta 2009 je bilo objavljeno poročilo Nordijsko sodelovanje na področju zunanje in varnostne politike, ki ga je napisal Thorvald Stoltenberg, nekdanji norveški politik in diplomat. Pripomoglo je k temu, da so vprašanja varnosti in obrambe postala osrednja tema nordijskega sodelovanja (Tanttu, 2021). Nekateri predlogi Stoltenberga so bili bolj vizionarski kot realistični, zlasti zadnji, ki govori o nordijski izjavi o solidarnosti z vzajemno obrambno komponento, ki spominja na varnostno jamstvo, ki je že obstajalo med tremi Natovimi zaveznicami. Drugi predlogi so bili izvedeni, zlasti skupni nordijski nadzor islandskega zračnega prostora (Dahl, 2014, 9-10). Na ministrskem srečanju konec leta 2009 je bila sprejeta odločitev o združitvi treh vzporednih sestav sodelovanja (NORDSUP, NORDCAPS, NORDAC) v eno zavezništvo in 4. novembra 2009 je bil podpisan sporazum o medsebojnem sodelovanju med vsemi petimi nordijskimi državami o ustanovitvi NORDEFCO (NORDEFCO, 2024). Od začetka oblikovanja skupnih izhodišč za ustanovitev, vzpostavitev ter delovanje do leta 2014 je NORDEFCO deloval na podlagi notranjih potreb članic predvsem zaradi ekonomskih vzrokov (Saxi, 2019). Vizija sodelovanja je temeljila predvsem na iskanju učinkovitih rešitev ter pospeševanju skupnega razvoja zmogljivosti in sodelovanja pri oboroževanju. V začetku je bilo najpreprosteje doseči sodelovanje na področju vojaškega usposabljanja, skupnih večnacionalnih vaj in operacij. Od leta 2008 je bil na primer vzpostavljen norveško-švedsko-finski sistem mednarodnih letalskih vaj (angl. Cross Border Training North -CBTN), ki vključuje letalske baze v Bodoju, Kallaxu in Rovaniemiju. Norveška, švedska in finska bojna letala so se tako lahko tedensko usposabljala skupaj. Prva skupna kombinirana vaja Cold Response je bila izvedena leta 2010. Tej so sledile večje, kompleksnejše in združene večnacionalne vaje (Tanttu, 2021). Nadaljevalo se je usposabljanje na tečajih, ki so bili namenjeni pripravi nordijskih in drugih vojakov za delovanje v operacijah za podporo miru. Skupaj so izvajali 176 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti usposabljanje za usposabljanje in mentoriranje afganistanskih oboroženih sil (NORDEFCO, 2020). NORDEFCO se je glede na uresničitev potencialnih prihrankov skupnega razvoja in nabave vojaške opreme izkazal za manj uspešno. Že pred ustanovitvijo organizacije, leta 2007, so imele nordijske države dolgo zgodovino manj uspešnih skupnih projektov nabave vojaške oborožitve, opreme, vozil (Benda, 2022). Med neuspešne skupne projekte članic spadajo skupni nakup helikopterjev NH 90 (2001), norveško-dansko-švedski razvoj in nakup nordijske podmornice (projekt Viking, 2007) od katerega sta odstopili Danska in Norveška, projekta nakupa bojnih letal F-35 namesto švedskega SAAB JAS-39 GRIPEN leta 2008, norveško-švedski projekt nabave artilerijskega sistema Archer 155 mm, iz katerega se je umaknila Norveška, švedsko-norveški projekt nabave 1000-2000 vojaških transportnih vozil podjetja MAN Rheinmetall 2013 (odstop Švedske). Dahl sklene, da so neuspešni projekti porušili zaupanje med članicami. Vse to je negativno vplivalo na večnacionalno sodelovanje in voljo do skupnih projektov nabave. Nekateri visoki vojaški voditelji (npr. norveški admiral Haakon Bruun-Hanssen) so leta 2015 zaradi odpovedanih skupnih projektov ugotavljali, da NORDEFCO nima skupne prihodnosti na področju mednarodnega sodelovanja zaradi različnih političnih interesov in ciljev, npr. na področju vojaške industrije. Članice obrambnega sodelovanja so imele tudi različne poglede na nacionalno in mednarodno varnost ter različne potrebe po ohranitvi nacionalne suverenosti (Dahl, 2021).3 Vojaška agresija Ruske federacije na Ukrajino in priključitev Krima leta 2014 sta začetek naslednjega obdobja za NORDEFCO. Avtorji, kot so Tanttu, Dahl, Saxi, navajajo, da gre za »ponovni vzpon« organizacije. Gre tudi za nov pristop k sodelovanju, saj je ekonomske vidike povezovanja zamenjalo povezovanje zaradi zunanje grožnje (Rusije). Članice so ugotovile, da morajo dvigniti pomen obrambne politike, ki zahteva tesnejše nordijsko operativno sodelovanje na nordijskem območju. Tisto, kar je nordijsko obrambno sodelovanje naredilo za bistveni del odgovora na rusko agresijo po letu 2014, je bilo splošno prepričanje, 3 V teh pogledih je bilo mogoče prepoznati spore, nestrinjanja in tudi ideje o prekinitvi sodelovanja v NORDEFCO. Pri tem je treba poudariti, da se vsak spor v zvezi z medsebojnim sodelovanjem, razlago ali uporabo Sporazuma o medsebojnem sodelovanju rešuje s pogajanji med udeleženkami na najnižji mogoči ravni. Spor ne bo predložen v reševanje nobenemu nacionalnemu ali mednarodnemu sodišču ali tretji osebi. Vsaka članica lahko odstopi od sporazuma s pisnim obvestilom drugim članicam najmanj 12 mesecev vnaprej. Druga možnost je, da članice kadar koli sporazumno pisno prekinejo sporazum. Ob prekinitvi ali če katera od članic odstopi od sporazuma, se začnejo pogajanja za rešitev vseh odprtih vprašanj skladno s podpisanim sporazumom (Sporazum o medsebojnem sodelovanju, 2009, 7). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 177 Jurij Raduha da je nordijsko-baltska regija zdaj, iz vojaških in geografskih razlogov strateški prostor, ki predstavlja geografsko mejo med Natom in Rusko federacijo (Saxi, 2019). Danska, Švedska, Finska in Norveška so opravile poglobljene študije morebitnega delovanja Ruske federacije v nordijsko-baltski regiji in ugotovile načine delovanja, s katerimi se bodo primorane spopasti ob agresiji. Članice NORDEFCO so začele odvračanje in priprave na nacionalno ter kolektivno obrambo v okviru Nata. Kot je bilo ugotovljeno v poročilu o mednarodnem obrambnem in varnostnem sodelovanju Švedske iz leta 2016, Finska in Švedska takrat nista bili članici Nata, najverjetneje ne bi mogli ostati ob strani (Saxi, 2019). Nordijske države so se na spremenjene varnostne razmere odzvale z okrepljenim več- in dvostranskim nordijskim obrambnim sodelovanjem (Soreide, Wammen, Hoglund idr., 2015). Prizadevale so si tudi za okrepitev kohezije v Natu in EU ter za krepitev dvostranskih vezi s ključnimi zavezniki in partnerji, zlasti z ZDA, pa tudi z Združenim kraljestvom in Nemčijo (Saxi, 2014). Nordijsko sodelovanje je bilo prilagojeno k prevzemanju večje odgovornosti za lastno varnost v regiji. Švedska in Finska sta 2014 sprejeli odločitev, da sodelovanje med oboroženimi silami lahko sega tudi na področje sodelovanja v času krize in vojne. Pomemben odziv Švedske in Finske na ruski revizionizem po letu 2014 je bilo tudi zbližanje z Natom in ključnimi zahodnimi državami, zlasti ZDA. Namesto polnopravnega članstva sta bili obe državi na vrhu Nata leta 2014 v Walesu povabljeni v Natovo iniciativo Enhanced Opportunities Partnership. V naslednjih dveh letih sta obe državi ratificirali sporazume o podpori države gostiteljice z Natom, ki bi zavezniškim silam omogočili hitro napotitev na Švedsko in Finsko, če bi nastala kriza (Dahl, 2018). Med norveškim predsedovanjem NORDEFCO leta 2014 je bila prednostna naloga razvoj okrepljenega dialoga o varnostni politiki med nordijskimi državami ter leto pozneje na vzpostavitvi varnih strateških komunikacijskih kanalov med nordijskimi prestolnicami na politični in vojaški ravni ter izboljšati nadzor zračnega prostora (NORDEFCO 2015). Med danskim predsedovanjem leta 2016 je bil poudarek na vsenordijskem »sporazumu o preprostem dostopu«, ki je odprl ozemlje nordijskih držav za oborožene sile druge države v času miru. Ta sporazum je omogočil hiter pretok vojaških sil in materiala med državami brez dolgotrajnih birokratskih postopkov in z izboljšano vojaško mobilnostjo (NORDEFCO, 2016). Finsko predsedovanje leta 2017 je zaznamoval prvi uradni nordijski dogovor o ukrepanju v politično-vojaški krizi v nordijski regiji, dogovor o okrepitvi sodelovanja na področju zračnega nadzora (NORECAS) (NORDEFCO, 2017). Kot posledica nordijske varnostno-politične želje, da se ti sporazumi razširijo tudi na čas krize in vojne, je bila sprejeta nova 178 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti vizija zavezništva do leta 2025 (NORDEFCO Vision 2025), ki so jo novembra 2018 sprejeli nordijski obrambni ministri. Vizija se osredotoča na varnostne izzive v nordijski regiji in priznava različno varnostno pripadnost ter predvideva izboljšanje sodelovanja v miru, krizi in konfliktu. Poudarja sposobnost skupnega delovanja z vojaškimi zmogljivostmi (NORDEFCO Vision 2025, 2018). Najpomembnejši del prilagajanja novemu varnostnemu okolju so bile izvedbe velikih, združenih mednarodnih vojaških vaj. Njihov namen je bil povečanje interoperabilnosti med nordijskimi državami in z Natom, da bi zagotovili učinkovito odvračanje. Primer takega sodelovanja je Arctic Challenge 2017, ki so jo od leta 2013 skupaj organizirale Norveška, Švedska in Finska in je prerasla v eno največjih vojaških mednarodnih letalskih vaj v Evropi, v kateri je sodelovalo več kot sto letal in tisoč pripadnikov iz dvanajstih držav (NORDEFCO, 2017). Največji združeni mednarodni vojaški vaji sta v sodelovanju z Natovimi članicami izvedli Švedska 2017 (Aurora 17) in Norveška leta 2018 (Trident Juncture 18), ki je bila največja vaja na severu zavezništva, v kateri je sodelovalo 50.000 vojakov zavezništva in partnerstev v vseh domenah bojevanja (Jensen, 2018). Ključno sporočilo prilagajanja nordijskih držav na spremenjeno varnostno okolje je, da lahko v kriznih razmerah združijo moči in da so sposobne delovati usklajeno z Natom, EU in drugimi zaveznicami. Okrepljeno nordijsko sodelovanje ni nadomestilo za Nato in EU, temveč je le njuno dopolnilo. Vse nordijske države so poudarile pomen sodelovanja z baltskimi državami, ZDA, Združenim kraljestvom, Nemčijo, Francijo, Nizozemsko in Poljsko. Ko je Švedska leta 2019 prevzela predsedovanje organizaciji, je bila kot ključna politična prednostna naloga opredeljena krepitev nordijsko-transatlantskih odnosov (Government Offices of Sweden, 2019). Z agresijo Rusije na Ukrajino leta 2022 sta tudi tradicionalno nevtralni Finska in Švedska začeli postopke pridružitve v Nato in vstopili v zavezništvo. Na političnem področju je njun pristop okrepil Nato, med drugim z oblikovanjem »velikega bloka« držav na severu Evrope, katerih članstvo v varnostnih organizacijah je (večinoma) usklajeno in ki imajo predvsem podobno miselnost o zagotavljanju varnosti (Lawrence, Jermalavičius, Hyllander, 2024). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 179 Jurij Raduha 3.3 Aktualna politika organizacije Aktualna politika NORDEFCO temelji na Viziji 2025. Nordijski obrambni ministri so jo sprejeli novembra 2018, ki z nekaterimi splošnimi smernicami in 16 specifičnimi cilji določa politični okvir in ambicije za obrambno sodelovanje v nordijski regiji do leta 2025. Vizija 2025 zvišuje ambicije nordijskega obrambnega sodelovanja z navedbo, da bi moralo veljati ne le v miru, temveč tudi v primeru krize ali konflikta. Cilj je med drugim, da NORDEFCO postane platforma za tesen politični dialog, izmenjavo informacij, in če je mogoče, usklajevanje skupnih nordijskih stališč o morebitnih kriznih razmerah. Hkrati opredeljuje, da je zaradi vse večje grožnje, ki jo predstavljajo teroristični, kibernetski in hibridni izzivi, potrebno tesnejše sodelovanje na vseh teh področjih, in navaja, da je cilj okrepiti medsebojno povezljivost, odvračanje in sodelovanje na področju celostne obrambe v nordijski regiji. Vizija izpostavi ambicije krepitve nordijskega obrambnega sodelovanja tudi zunaj nordijske regije. Tako je v viziji navedena ambicija, da se okrepi nordijsko notranjeatlantsko partnerstvo ter nadalje razvijeta sodelovanje in dialog z baltskimi državami. To vključuje tudi krepitev zmogljivosti, kjer so nordijske in baltske države skupaj razvile program s posebnim poudarkom na Gruziji, ki zagotavlja okvir za krepitev sodelovanja in dialoga (NORDEFCO, 2018). V opisu aktualne politike organizacije je treba poudariti prelomne spremembe, da sta Finska in Švedska spremenili nacionalno varnostno politiko do mednarodnega sodelovanja v okviru Nata. Z vstopom Finske in Švedske v Nato je bil dan nov zagon nordijskemu obrambnemu sodelovanju. Glavna naloga NORDEFCO v letu 2024 je nadgraditi in izvajati obrambno sodelovanje ter hkrati ohraniti tesno sodelovanje s partnerji glede varnostnih izzivov, zlasti glede nadaljnje podpore Ukrajini in posledic članstva v Natu. Ob krepitvi sodelovanja NORDEFCO za spoprijemanje z varnostnimi izzivi se utrjuje tudi dialog z zaveznicami Nata ter usklajujejo načrti in koncepti, skladni z Natovimi standardi (NORDEFCO, 2024). Z vstopom Švedske in Finske v Nato so namreč odpravljene ovire za operativno vojaško načrtovanje, medsebojno izmenjavo informacij in vzpostavitev skupnih vojaških zmogljivosti.4 Nordijske države se lahko zanesejo druga na drugo na vseh področjih, vključno z varnostjo oskrbe, dostopom do ozemlja za zagotovitev 4 Z vstopom Švedske in Finske v Nato se odpirajo možnosti za krepitev političnega sodelovanja na treh glavnih smereh: nordijski, nordijsko-baltski in širši severnoevropski skupnosti. Za vsako od teh smeri obstajajo forumi sodelovanja, ki jih je mogoče uporabiti kot platformo za oblikovanje bolj napredne in odporne drže: Nordijsko obrambno sodelovanje (NORDEFCO), Nordic-Baltic 8 (NB8), Okrepljeno partnerstvo ZDA v Severni Evropi (E-PINE) in Northern Group. 180 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti operativne globine in obveznostmi oboroženih sil v vojni, kar so bila vprašanja, ki so v preteklosti preprečevala globlje sodelovanje (Wieslander, Adamson, Lehto, 2023). Vstop Finske in Švedske v Nato pa je po drugi strani zapolnil preostalo »praznino« na Natovem ozemlju, zmanjšal izolacijo in ranljivost baltskih držav ter vojaškim poveljnikom omogočil veliko več možnosti za pripravo na morebitni konflikt z baltskimi državami in spopad z njimi (Lawrence, Jermalavičius, Hyllander, 2024). Nordijske države bi morale to izkoristiti za nadaljnji razvoj NORDEFCO v okviru Nata. Pri tem morajo biti ambiciozne in se zavedati, da so lahko zgled drugim zaveznicam. 3.4 Področja sodelovanja v NORDEFCO NORDEFCO (2024) določa obrambno raven sodelovanja kot konkretne projekte in dejavnosti, ki se oblikujejo v okviru področij sodelovanja (Coordination Areas, COPAs). Ta področja so: področja zmogljivosti (COPA CAPA), področja oboroževanja (COPA ARMA), področja kadrovskih virov in izobraževanja (COPA HRE), področja usposabljanj in vaj (COPA TEX) ter področja operacij (COPA OPS). Področja sodelovanja vodi vojaški koordinacijski odbor zveze. Na področjih sodelovanja so vključeni visoki vojaški predstavniki iz vsake od sodelujočih držav, ki imajo ustrezna nacionalna pooblastila in mandat za izpolnjevanje dodeljenih nalog z določenih področij sodelovanja. V okviru področij sodelovanja lahko oblikujejo delovne skupine za specifične dejavnosti, katerih rezultati in priporočila služijo kot temelj za dogovore v vojaškem koordinacijskem odboru in usmerjevalnem odboru za politiko (NORDEFCO, 2024). Področje zmogljivosti se osredotoča na razvojne načrte nordijskih držav za sodelovanje vzpostavitve zmogljivosti, identificiranje področij vzajemnih koristi za zmanjšanje skupnih stroškov ter spodbujanje operativne učinkovitost. Prednostna področja zmogljivosti, ki imajo največji potencial za sodelovanje, so predmet poglobljenih študij in skupnih projektov. Sodelovanje od začetnih korakov v procesu, vključno z usklajevanjem zahtev glede zmogljivosti, je ključno za dosego gospodarskih koristi. Skupno razvite zmogljivosti so temelj za integracijo izobraževanja, usposabljanja, vaj, oborožitve, logistike in morebitnih skupnih prispevkov v operacijah. Trenutno je v procesu sedem področij (kibernetska obramba, umetna inteligenca, skupni nadzor zračnega prostora, dejavnosti v vesolju idr.) (NORDEFCO, 2024). Cilji sodelovanja na področju oboroževanja so doseči finančne, tehnične in industrijske koristi za države članice, Vojaškošolski zbornik, 19/2024 181 Jurij Raduha zlasti na področju razvoja, nabave, vzdrževanja in podpore v življenjskem ciklu vojaške oborožitve, opreme, vozil itn. Za vzpostavitev, upravljanje in ukinjanje delovnih skupin na različnih področjih, ki so koristna glede oboroževanja, je pooblaščena t. i. COPA ARMA. Trenutno je vzpostavljenih osem delovnih skupin, npr. delovna skupina za zaščitno opremo in vojaška oblačila, delovna skupina za Natovo kodifikacijo, delovna skupina za razvoj taktičnih podatkovnih povezav (NORDEFCO, 2024). Področje kadrovskih virov in izobraževanja se osredotoča na sodelovanje na področjih individualnega usposabljanja, veteranskih zadev ter vojaškega izobraževanja, vključno s programi za operacije v podporo miru. Usklajevanje vojaškega izobraževanja med nordijskimi državami prinaša ekonomske in operativne koristi, zlasti z možnostjo organiziranja skupnih tečajev (npr. jezikovni tečaji farsija, paštunščine). Dediščina nekdanjega izobraževanja in usposabljanja za operacije v podporo miru (NORDCAPS) ostaja stalna dejavnost nordijskih centrov, ki izvajajo različne tečaje. Organizacija naprednega porazdeljenega učenja (ADL) služi kot forum za sodelovanje med nordijskimi državami na področju usposabljanja in izobraževanja. Glavna interesna področja so izmenjava učnih vsebin in izkušenj na področju naročanja, razvoja, izvajanja in vrednotenja konceptov učenja, ki temeljijo na napredni tehnologiji (NORDEFCO, 2024). Področje usposabljanja in vaj se izvaja z usklajevanjem in sinhronizacijo aktivnosti ter omogoča načrtovanje združenih mednarodnih vojaških vaj. Glavna naloga programa je izvedba načrta združenih nordijskih skupnih vaj (CJNEP), ki je večletni (2-3) načrt vaj med članicami na taktični, operativni in strateški ravni. Poleg tega raziskuje možnosti za nadaljnjo sinhronizacijo vaj ter krepitev dialoga in sodelovanja s čezatlantskimi in baltskimi državami. Primera sodelovanja na področju vaj in usposabljanja sta t. i. Cross Border Training, Arctic Challenge Exercise in Cold Response. Področje operacij se načrtuje, upravlja in podpira z že dogovorjenimi dejavnosti. Ob tem se oblikujejo in vzpostavljajo nove pobude na področjih skupnih mednarodnih operacij, premikov, transporta, oskrbe, da bi okrepili nordijsko sodelovanje na področju vojaških operacij. Te dejavnosti izboljšujejo operativni učinek nordijskih držav in imajo pozitiven gospodarski učinek (NORDEFCO, 2024). NORDEFCO poleg tematskih področij sodeluje tudi z drugimi mednarodnimi organizacijami, državami zunaj nordijskih držav. Na podlagi Sporazuma o medsebojnem sodelovanju lahko zveza sodeluje z državami zunaj nordijskih držav. Sporazum v 7. poglavju navaja, da bo takšno sodelovanje temeljilo na 182 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti pragmatičnem pristopu, ki bo rezultat opredeljene ocene potreb. Udeleženke bodo pri neki dejavnosti ali projektu skupaj določile način sodelovanja. Pobude za takšno sodelovanje lahko pridejo s politične (ministrske) ali vojaške strani. Morebitno praktično sodelovanje bo predmet individualne presoje za vsak primer posebej, skladno z načeli, ki urejajo sodelovanje s tretjimi osebami. Prošnjo za sodelovanje pri dejavnosti je treba poslati predsedujoči državi NORDEFCO (NORDEFCO, 2024). NORDEFCO je prek obrambnega sodelovanja osredotočen tudi na arktično regijo. Podnebne spremembe in taljenje ledu so povzročili tekmovanje glede virov in morebitnih polarnih trgovskih poti na Arktiki, kjer je najbolj izpostavljen ruski teritorij. Rusija je kljub vojni v Ukrajini ohranila močno vojaško prisotnost v regiji. Možnosti trenj in konfliktov so postale vse večja skrb Nata in posameznih zaveznic. Po pristopu Finske in Švedske v Nato je sedem od osmih stalnih članic Arktičnega sveta (angl. Arctic Council) v Natu (Lawrence, Jermalavičius, Hyllander, 2024). Spregledati pa ne smemo niti pomena zgodovinske in tradicionalne vloge NORDEFCO v okviru operacij OZN, ki še vedno predstavlja enega od ključnih skupnih imenovalcev zavezništva. 4 Razprava Sodelovanje med nordijskimi državami je zaradi specifičnih skupnih zemljepisnih in zgodovinskih izkušenj ena najstarejših oblik večstranskega političnega partnerstva na svetu. Mednarodno obrambno sodelovanje je uspešno, če so v njem vzpostavljeni mehanizmi in tvorni odnosi med vsemi članicami, pri NORDEFCO lahko rečemo, da se teorija po večini kaže v praksi delovanja proučevane nordijske zveze. Po koncu hladne vojne so nordijske države izkusile spremenjene varnostne in gospodarske razmere, ki so zahtevale prilagajanje njihovih obrambnih strategij. Zmanjšanje obrambnih proračunov in naraščajoči stroški za vzdrževanje sodobnih obrambnih zmogljivosti so spodbudili nordijske države k intenziviranju skupnih rešitev na področju razvoja, nabave in vzdrževanja vojaškega materiala. Ta potreba po sodelovanju je privedla do ustanovitve NORDSUP in pozneje NORDEFCO, ki sta si prizadevala za povečanje stroškovne učinkovitosti in skupnega razvoja zmogljivosti med nordijskimi državami. NORDEFCO kot nordijska varnostna skupnost ima ključno vlogo pri vzdrževanju miru in stabilnosti zlasti v Severni Evropi. Zavezanost reševanju sporov z mirnimi sredstvi in preprečevanju konfliktov pripomore k stabilnemu regionalnemu in globalnemu redu, kar zmanjšuje tveganje širših konfliktov. NORDEFCO Vojaškošolski zbornik, 19/2024 183 Jurij Raduha s svojim delovanjem spodbuja tesno sodelovanje med nordijskimi državami, ki sega onkraj regionalnih meja, vključno s sodelovanjem v operacijah pod okriljem ZN, Nata in EU. To sodelovanje krepi globalno varnostno arhitekturo in povečuje učinkovitost mednarodnih odzivov na krize. NORDEFCO se je izkazal za pomembnega akterja v odzivanju na mednarodne konflikte, zlasti v luči ruske agresije na Ukrajino. Ta prilagodljivost kaže na sposobnost organizacije, da prispeva k večji regionalni varnosti. Kljub visokim ambicijam je naletel na številne izzive, zlasti na področju razvoja, nabave in vzdrževanja oboroževanja. Težave z usklajenostjo in notranjimi politikami oboroževanja med članicami so pogosto privedle do prekinitve skupnih projektov. To je vzbudilo dvome o prihodnosti skupnega mednarodnega sodelovanja znotraj NORDEFCO, zlasti zaradi različnih političnih interesov in ciljev na področju vojaške industrije. Od leta 2014 je NORDEFCO doživel preporod, ki ga je spodbudila zunanja grožnja Ruske federacije. Sprejetje Finske in Švedske v Nato je še poglobilo obrambno sodelovanje med nordijskimi državami, kar je pripomoglo k tesnejšemu operativnemu sodelovanju in izboljšanju regionalne varnosti. To je NORDEFCO postavilo kot primer in zgled učinkovitega »pametnega obrambnega« sodelovanja. Iluzorno je razmišljati, da se bodo članice vedno strinjale o vseh izzivih in problematikah varnosti, ker imaj o svoj e značilnosti, različne nacionalne interese in pristope. Kljub temu lahko iz obravnavanega nordijskega obrambnega sodelovanja ugotovimo, da NORDEFCO predstavlja uspešno obrambno sodelovanje, ki ima vpliv v nordijsko-baltskem in širšem mednarodnem prostoru in se krepi. Sodelovanje nordijskih držav je pogosto, saj imajo poleg skupne in sorodne zgodovine, kulture, jezika tudi skupno preteklost na političnem in vojaškem področju. Sodelovanje v okviru NORDEFCO vključuje obrambno sodelovanje na področju vojaških operacij, zmogljivosti, oboroževanja, kadrovskih virov in izobraževanja ter izvedbe združenih mednarodnih večnacionalnih vaj. Obrambno sodelovanje med njimi je v preteklosti zaznalo tako spodbudne rezultate, pa tudi obdobja nezadovoljstva, ko sodelovanje ni prešlo od »besed k dejanjem«. Pri obravnavi in proučevanju razvoja nordijskega obrambnega sodelovanja skozi prizmo zgodovine je mogoče ugotoviti, da so imele nordijske države različne poglede na geopolitične povezave svojih članic. To je skozi zgodovino vplivalo na intenzivnost in kakovost obrambnega sodelovanja, vendar so jih vedno uspešno premagale in zgradile še trdnejše ter učinkovitejše zavezništvo, ki ga je dodatno okrepilo tudi povezovanje v širše integracije, znotraj katerih ohranjajo svojo posebno regionalno povezanost. 184 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti 5 Sklep Nordijsko obrambno sodelovanje je skozi svojo zgodovino spreminjalo intenzivnost in oblike sodelovanja. Danes je NORDEFCO precej drugačno kot leta 2006, ko se je začel premik k okrepljenemu nordijskemu obrambnemu sodelovanju. Tematski poudarek se je od povezovanja nordijskih oboroženih sil, ki ga je spodbudila obrambna ekonomija, preusmeril k operativnemu vojaškemu sodelovanju, ki so ga bolj spodbujala vprašanja varnostne politike in je bilo namenjeno obvladovanju groženj Rusije. Poleg tega se je geografsko težišče sodelovanja premaknilo proti vzhodu. Na začetku je šlo za norveško-švedsko pobudo, zdaj pa sodelovanje vse bolj poteka na švedsko-finskem in švedsko-danskem področju, kar je posledica pomembnosti območja Baltskega morja. V obravnavi in proučevanju razvoja nordijskega obrambnega sodelovanja je mogoče ugotoviti, da se je kljub skupni tradiciji že od začetka obrambna skupnost »spopadala« z različnimi geopolitičnimi povezavami svojih članic. Iz analize delovanja organizacije lahko ugotovimo, da sta glavni povezavi EU in Nato. Danska je članica EU in Nata, v skupni varnostni in obrambni politiki EU (SVOP) pa sodeluje od leta 2022. Islandija in Norveška sta Natovi članici, nista pa članici EU. Švedska in Finska sta članici EU, sodelujeta pa v SVOP EU. Po dolgih desetletjih vojaške nevtralnosti sta Finska (april 2023) in Švedska (marec 2024) vstopili v Nato kot zadnji članici. Ob tem je nujno, da poudarimo, da imajo vse nordijske države bogato zgodovino delovanja v operacijah za podporo miru v okviru OZN. Kljub tem razlikam obstajata med članicami močan občutek regionalizma in prevlada vrednot, skupnih tradicij in prepričanj, ki jih bolj združuje kot razdružuje. Raznovrstnost med članicami je očitna tudi v različnih pogledih politike nacionalne in mednarodne varnosti. Naslednji vidiki, ki vplivajo na delovanje vsake mednarodne organizacije, so interesi članic za ohranitev nacionalne suverenosti, svobode delovanja članic ter pri obrambnem sodelovanju tudi ekonomski interes do obrambne industrije. Vse članice NORDEFCO so od leta 2024 članice Nata, kar pomeni večjo povezanost in usklajenost obeh organizacij ter tvornega sodelovanja med posameznimi članicami. Zato ima organizacija NORDEFCO dve plati. Nekateri avtorji, kot Jarvenpaa, poudarjajo, da gre dejansko za »velik uspeh« z dolgim seznamom izjemnih dosežkov na področju praktičnega in pragmatičnega čezmejnega sodelovanja na področju obrambe in varnosti (Jarvenpaa, 2017, 11), ki se v tem času, ko so vse članice obravnavanega zavezništva tudi članice Nata, lahko razvije v močno regionalno Vojaškošolski zbornik, 19/2024 185 Jurij Raduha zvezo, ki lahko združena bistveno prispeva k ohranjanju varnosti in stabilnosti v evroatlanski regiji. Vendar nas ta ocena ne sme zavesti, saj na drugi strani Benda (2022) opozarja, da v preteklosti NORDEFCO v nekem obdobju ni prešel od besed k dejanjem in ni izpolnil pričakovanj sodelovanja vključenih držav zlasti na področju skupnega razvoja in nabave oboroževanja, kar bi lahko tudi v prihodnje povzročilo dvig nezaupanja med državami in iskanju lastne, samostojne poti. Vsekakor velja danes NORDEFCO za instrument poglabljanja vojaškega sodelovanja, čim večjega vpliva in prispevka k mednarodni in regionalni varnosti ter vzpostavitve ozračja globokega zaupanja med članicami na najobčutljivejših področjih današnjega sveta - diplomaciji, politiki, gospodarstvu ter varnosti in obrambi. 6 Literatura in viri 1. Acharya, Amitav. 2001. Constructing a Security Community in Southeast Asia: ASEAN and the problem of regional order. London: Routledge. [Online]. Dostopno prek: http:// fmc90.files.wordpress.com/2010/05/constructing-a-security-in-asean.pdf. [9. 1. 2013]. 2. Adler, Emanuel in Michael Barnett. 1998. A framework for the study of security communities. V Security Communities, ur. Emanuel Adler in Michael Barnett, 29-65. Cambridge, New York, Melbourne: Cambridge University Press. 3. Benda Lukaš. 2022. Nordic Defence Cooperation- Changes After the 2014 Russo-Ukrainian Conflict. Security Oulines. [Online]. 19. 2. 2022. Dostopno na: https://www.securityoutlines.cz/nordic-defence-cooperation-changes-after-the-2014-russo-ukrainian-conflict/. [11. 3. 2024]. 4. Bentzrod Svein Berg. 2018. Army in Sweden for the first time. Aftenposten, 5. 10. 2018. Finnish Army, Exercise Northern Wind 2019 in northern Sweden. Februar 2019. Helsinki. 5. Dahl Ann Sofie. 2014. NORDEFCO and NATO: „Smart defense" in the North? Research paper. 101. [Online]. 13. 4. 2024. Dostopno na: NATO Defence College from https://www.files.ethz.ch/isn/180890/rp_101.pdf. [11. 2. 2024]. 6. Dahl Ann Sofie. 2018. Sweden and Finland: partnership in lieu of NATO membership. Urednica Dahl. Strategic challenges in the Baltic Sea region: Russia, deterrence, and reassurance. Washington DC: Georgetown University Press 2018. 7. Dahl Ann Sofie. 2019. Sweden: A 'Functional Member' of NATO? Predstavitev. Kopenhagen, Danska: Royal Danish Defence College. 186 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti 8. Dahl Ann Sofie. 2021. Back to the Future: Nordefco's First Decade and Prospects for the Next. Scandinavian Journal of Military Studies. 4 (1), str. 172-182. Routledge. London. 9. Deutsch, Karl. 1957. Political Community at the level International Level: Problems of Definition and Measurement. Utah: Ardvark global publishing company. 10. Deutsch, Karl. 1968. The Analysis of International Relations. Englewood Cliffs: Prentice Hall. 11. Deutsch, Karl. 2003. Political Community and the North Atlantic Area. V: Nelson, Brent and Aleksander Stubb (eds.), The European Union. Readings on the Theory and Practice of European Integration, (121-43). Houndmills, Basingstoke, Hampshire: Palgrave MacMillan. 12. Forsberg Tuomas. 2013. The rise of Nordic defence cooperation: a return to regionalism? International Affairs. [Online]. 89 (5), str. 1161-1181. London: Chatham House, The Royal Institute of International Affairs. 13. Government Offices of Sweden. Sweden assumes chairmanship of the Nordic Defence Cooperation (NORDEFCO) in 2019. Stockholm: Ministry of Defence, 8. 1. 2019. 14. Grizold Anton, Tršar Izza, Doberšek Valentina, Žoher Nina, Vidic Matej, Stjepanovic Branka, Kopač Mateja, Čavničar Špela. 2015. Svet na prelomu -varnostne skupnosti kot odgovor na kompleksno ogrožanje sodobnega sveta. Str. 54-83. Ljubljana: založba FDV. 15. Jarvenpaa, P. 2014. Nordic Defence Cooperation: NORDEFCO and Beyond. V A.-S. Dahl & P. Jarvenpaa (Eds.), Northern Security and Global Politics. Nordic-Baltic Strategic Influence in a Post-Unipolar World (pp.). London. Routledge. 16. Jensen Frank Bakke. 2018. Collective defense and deterrence in the northernmost corner of Europe. Defense News, 10. 12. 2018. 17. Lawrence Tony, Jermalavičius Tomas, Hyllander Jan. 2024. The Newest Allies: Finland and Sweden in NATO. International Centre for Defence and Security. 2014. Tallinn. 18. Memorandum of Understanding on Nordic Defence Cooperation. (2009). Ministry of Defence of the Kingdom of Denmark; Ministry of Defence of the Republic of Finland; Ministry for Foreign Affairs of Iceland; Ministry of Defence of the Kingdom of Norway; Government of Sweden. Signed in Helsinki, November 4. [Online]. Dostopno na: https://www.nordefco.org/ Files/nordefco-mou.pdf. [7. 4. 2024]. 19. NORDEFCO, 2017. Annual Report 2017. Finnland Ministry of Defence, str. 8. Helsinki. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 187 Jurij Raduha 20. NORDEFCO. 2014. NORDEFCO, Annual Report 2014. Norwegian chairmanship of NORDEFCO. 2015, str. 2, 7, 10. Oslo. 21. NORDEFCO. 2015. NORDEFCO, Annual Report 2015. Swedish Ministry of Defence. 2016, str. 5. Stockholm. 22. NORDEFCO. 2016. Annual Report 2016. Danish Ministry of Defence. 2017, str. 10. Copenhagen. 23. NORDEFCO. 2018. Nordic Defence Cooperation Vision 2025. [Online]. Dostopno na: https://www.nordefco.org/the-basics-about-nordefco. [8. 4. 2024]. 24. NORDEFCO. 2020. Letna poročila 2009-2020. Nordic Defence Cooperation, [Online]. Dostopno na: https://www.nordefco.org/Annual-Reports. [18. 3. 2024]. 25. NORDEFCO. 2024. Nordic Defence Cooperation. [Online]. Dostopno na: https://www.nordefco.org/the-basics-about-nordefco. [26. 2. 2024]. 26. Nordic Council. 2013. 65th session 2013. [Online]. Dostopno na: http:// www.norden.org/en/nordic-council/sessions-meetings-and conferences/ sessions/65th-session-2013/agenda. [25. 8. 2014]. 27. Saxi Hakon Lunde. 2014. British and German initiatives for defence cooperation: the Joint Expeditionary Force and the Framework Nations Concept, Defence Studies 17 (2). 2017, str. 185-90. Defence Studies. 28. Saxi Hakon Lunde. 2019. The rise, fall and resurgence of Nordic defence cooperation. International Affairs. 95 (3), str. 659-680. London: Chatham House, The Royal Institute of International Affairs. 29. SIPRI. 2018. SIPRI military expenditure database. Stockholm International Peace Research Institute. [Online]. Dostopno na: https://www.sipri.org/ databases/milex. [26. 2. 2024]. 30. Soreide Ine Eriksen Nicolai, Wammen Carl, Hoglund in dr. 2015. We must deal with Russia's actions, not the Kremlin's rhetoric. Aftenposten Morgen, 10. 4. 2015. 31. Tanttu Aleksi Topias. 2021. Overview of Nordic defence and security cooperation. Nordic. Nordics Info. [Online]. Dostopno na: https://nordics. info/show/artikel/overview-of-nordic-defence-and-security-cooperation. [18. 3. 2024]. 32. Wieslander Anna, Adamson Eric, Lehto Jesper. 2023. Securing Northern Europe within NATO, Sweden and Finnland as new allies. Atlantic Council Europe Center. Str. 1-19. Washington: Atlantic Council. 188 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Damjan Golob Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča The Shanghai Cooperation Organisation at the heart of an international hub Povzetek Šanghajska organizacija za sodelovanje je ena največjih mednarodnih regionalnih organizacij, katere geografska območja držav članic presegajo prostor Srednje Azije. Članice vodijo različni interesi, zlasti na politični, varnostni in ekonomski ravni, na kateri izrazito izstopata Rusija in Kitajska s skupnimi (projiciranje moči v Srednjo Azijo in širšo regijo, multipolarna svetovna ureditev), pa tudi različnimi interesi (Rusija - protizahodna drža, varnostni in vojaški vidik, Kitajska - gospodarsko sodelovanje). Čeprav ima organizacija precejšen vpliv na oblikovanje svetovnega reda, se po drugi strani srečuje tudi z izzivi enotnosti politike, ki se kaže tudi v vprašanju širitve članstva. Ključne besede: Šanghajska organizacija za sodelovanje, Rusija, Kitajska, multipolarnost, svetovni red. Abstract The Shanghai Cooperation Organisation is one of the largest international regional organizations, with the geographical area of its member states extending beyond Central Asia. The organization's members are driven by different interests, particularly at the political, security and economic levels. Here, Russia and China in particular stand out, pursuing some common interests (e.g. power projection in Central Asia and in the wider region, a multipolar world order), but also some diverging ones (Russia: an anti-Western stance, security and military aspects; China: economic cooperation). Although the organization has considerable influence on shaping the world order, it is also faced with challenges concerning policy coherence, as reflected in the issue of membership expansion. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 189 Damjan Golob Key words: the Shanghai Coopération Organisation, Russia, China, multipolarity, world order. 1 Uvod V današnjem globaliziranem svetu regionalne organizacije ne le igrajo ključno vlogo, temveč so postale nepogrešljiv akter pri oblikovanju mednarodnih odnosov in svetovnega reda. Združevanje držav na podlagi geografske bližine, skupnih interesov ali kulturnih vezi omogoča, da te organizacije delujejo kot učinkovite platforme za sodelovanje in usklajevanje politik na različnih področjih, ki so ključna za stabilnost in napredek. Regionalne organizacije vzpostavljajo okvire, ki omogočajo članicam, da se skupaj spoprijemajo s kompleksnimi izzivi, kot so mednarodna varnost, gospodarski razvoj in zaščita okolja. Ta sodelovanja pomembno prispevajo k večstranskemu pristopu reševanja globalnih vprašanj in državam članicam omogočajo, da uveljavljajo večji vpliv na mednarodni ravni, kot bi ga lahko same. Tako regionalne organizacije ne samo da krepijo vezi med državami, temveč tudi oblikujejo regionalne in globalne politike, ki imajo daleč segajoče posledice za svetovni red ter mednarodno sodelovanje. V prispevku smo se osredotočili na Šanghajsko organizacijo za sodelovanje, ki smo jo proučili na podlagi raziskovalnega vprašanja, kakšno vlogo in pomen ima na svetovni mednarodni red. Prispevek temelji na kvalitativni metodi analiziranja sekundarnih in primarnih virov, z deskriptivno metodo pa smo analizirali zlasti lastnosti in mesto organizacije v mednarodnih odnosih. 2 Namen in cilji vzpostavitve Šanghajske organizacije za sodelovanje Šanghajska organizacija za sodelovanje (angl. Shanghai Coopération Organisation, SCO)1 (v nadaljevanju organizacija) je stalna medvladna mednarodna organizacija, ki so jo 15. junija 2001 v Šanghaju (Kitajska) ustanovili Kazahstan, Kitajska, Kirgizistan, Rusija, Tadžikistan in Uzbekistan (The Shanghai cooperation organisation, 2017). Leta 2002 je bila na zasedanju Sveta voditeljev držav v Rusiji podpisana listina organizacije, ki je začela veljati 19. novembra 2003. Gre za statut, ki določa cilje, načela, sestavo in glavna področja dejavnosti organizacije: 1 Predhodnik Šanghajske organizacije za sodelovanje je bil t. i. mehanizem šanghajske peterice (Kitajska, Rusija, Kirgizistan, Kazahstan in Tadžikistan), ustanovljen leta 1996. 190 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča - krepitev medsebojnega zaupanja, prijateljstva in dobrososedskih odnosov med državami članicami; - spodbujanje učinkovitega sodelovanja med državami članicami na področjih, kot so politika, trgovina, gospodarstvo, znanost in tehnologija, kultura, izobraževanje, energetika, promet, turizem, varstvo okolja; - skupno zagotavljanje in ohranjanje miru, varnosti in stabilnosti v regiji ter - spodbujanje novega demokratičnega, pravičnega in racionalnega mednarodnega političnega in gospodarskega mednarodnega reda (prav tam). Navznotraj organizacija krepi t. i. šanghajski duh (medsebojno zaupanje), vzajemne koristi, enakost, posvetovanje, spoštovanje različnosti civilizacij in prizadevanje za skupni razvoj, navzven pa zagovarja neuvrščenost, neusmerjenost na druge države ali regije in načelo odprtosti (prav tam). Sestavlja jo 26 držav, od tega devet držav članic (Kitajska, Indija, Kazahstan, Kirgizistan, Rusija, Pakistan, Tadžikistan, Uzbekistan in Iran), tri države opazovalke, ki želijo postati polnopravne članice (Afganistan, Belorusija in Mongolija) ter 14 partneric v dialogu (Armenija, Azerbajdžan, Kuvajt, Savdska Arabija, Bahrajn, Združeni arabski emirati, Maldivi, Kambodža, Nepal, Mjanmar, Šrilanka, Egipt, Katar in Turčija) (prav tam). 3 Organiziranost, delovanje in odločanje organizacije Najvišji organ odločanja je svet voditeljev držav (predsednikov), ki se sestane enkrat letno in odloča o vseh pomembnih vprašanjih organizacije. Svet voditeljev vlad (predsednikov vlad) se prav tako sestane enkrat letno in razpravlja o strategiji večstranskega sodelovanja in prednostnih področjih v organizaciji, določa temeljna in aktualna vprašanja na gospodarskem in drugih področjih ter potrjuje proračun organizacije. Poleg srečanj obeh svetov voditeljev obstajajo tudi mehanizmi za sestanke o zunanjih zadevah, nacionalni obrambi, varnosti, gospodarstvu in trgovini, kulturi, zdravstvu, izobraževanju, prometu, preprečevanju in reševanju izrednih razmer, znanosti in tehnologiji, kmetijstvu, sodstvu, turizmu, industriji, energetiki, odpravljanju revščine, športu itn. Kot primer enega od usklajevalnih mehanizmov navajamo svet ministrov za zunanje zadeve, ki obravnava vprašanja, povezana z vsakodnevnimi dejavnostmi organizacije, pripravo srečanj voditeljev državnih svetov in posvetovanji o mednarodnih problemih v okviru organizacije, prav tako pa lahko po potrebi daje izjave v imenu organizacije. Svet se običajno sestane mesec pred zasedanjem Vojaškošolski zbornik, 19/2024 191 Damjan Golob sveta predsednikov držav. Izredne seje sveta ministrov za zunanje zadeve se skličejo na pobudo vsaj dveh držav članic in ob soglasju ministrov za zunanje zadeve vseh drugih držav članic. Svetu predseduje minister za zunanje zadeve države članice, na ozemlju katere poteka redno zasedanje sveta voditeljev držav, in sicer v obdobju od datuma zadnjega rednega zasedanja sveta voditeljev držav do datuma naslednjega rednega zasedanja sveta voditeljev držav. Predsednik sveta ministrov za zunanje zadeve zastopa organizacijo v njenih zunanjih stikih, skladno s poslovnikom sveta (The Shanghai cooperation organisation, 2017). Organizacija ima dva stalna organa: sekretariat (sedež v Pekingu, Kitajska) in izvršni odbor regionalne protiteroristične sestave (RPS) (sedež v Taškentu, Uzbekistan). Generalnega sekretarja organizacije in direktorja izvršnega odbora RPS imenujejo predsedniki vlad za triletni mandat. S 1. januarjem 2022 sta funkcijo generalnega sekretarja organizacije oziroma direktorja izvršnega odbora RPS prevzela predstavnika Kitajske in Uzbekistana. Stalne predstavnike držav članic pri sekretariatu imenujejo države skladno s svojimi nacionalnimi pravili in postopki izmed oseb na visokih diplomatskih položajih, svoje naloge pa začnejo opravljati, ko generalni sekretar prejme pisno obvestilo o njihovem imenovanju (prav tam). Stalni predstavniki imajo te naloge: - zagotavljajo zastopanje in interese držav pošiljateljic za izvajanje načel in doseganje ciljev; - sodelujejo pri delu sekretariata pri pripravi, pregledu in usklajevanju osnutkov dokumentov, predloženih za sestanke organov, skupaj s pripravo dnevnih redov za sestanke organov; - prispevajo k pripravi ukrepov za izvajanje sklepov organov; - obveščajo države pošiljateljice o dejavnostih sekretariata; - pomagajo sekretariatu pri oblikovanju zbirke informacij o državah pošiljateljicah, ki je potrebna za zagotavljanje dejavnosti; - sekretariatu pomagajo pri vprašanjih pravočasnega financiranja organizacije in sekretariata skladno s sklepi sveta voditeljev držav in sveta vodij vlad (predsednikov vlad) držav članic; - sprejemajo poizvedbe sekretariata pri državah pošiljateljicah glede najpomembnejših dogodkov na področju notranje politike, zunanje politike in regionalne varnosti ter omogočajo posredovanje zahtevanih informacij (prav tam). 192 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča 4 Organizacija v regionalnem in svetovnem kontekstu V geografskem smislu se območje organizacije razteza od severa proti jugu od Arktike do Indijskega oceana in od vzhoda proti zahodu od Lianyunganga na Kitajskem do Kaliningrada v Rusiji. Gre za območje s 40 % svetovnega prebivalstva, 65 % držav Evrazije, 30 % svetovnega bruto družbenega proizvoda, 18 % svetovnih zalog naftnih derivatov in 48 % zalog zemeljskega plina. Združitev štirih jedrskih sil, tj. polovice svetovnih jedrskih držav, v eno samo regionalno organizacijo ji služi kot dodatno sredstvo odvračanja v sistemu, vzpostavljenem za ohranjanje strateškega ravnovesja moči in politične stabilnosti v svetu. Organizacija s temi zmogljivostmi predstavlja velik potencial v geoekonomskem in geopolitičnem smislu (JSTOR, 2007, 4). Organizacija ima vzpostavljeno sodelovanje z vrsto mednarodnih in regionalnih organizacij, in sicer s Skupnostjo neodvisnih držav, Združenjem jugovzhodnih azijskih držav, Organizacijo pogodbe o kolektivni varnosti, Organizacijo o ekonomskem sodelovanju, Konferenco o interakciji in ukrepih za krepitev zaupanja v Aziji in OZN - ravno številne pobude v sodelovanju z OZN so opazno prispevale k okrepitvi mednarodnega sodelovanja v boju proti skupnim izzivom in grožnjam varnosti - dogodki, npr. Šanghajska organizacija za sodelovanje in Združeni narodi v boju proti drogam: Skupni boj proti izzivom in grožnjam (2016, 2017) (United Nations, 2017). Organizacija si prizadeva za boj proti skupnim izzivom in grožnjam varnosti, širitvi dialoga in krepitvi sodelovanja pri zagotavljanju celovite varnosti z bojem proti kibernetskemu terorizmu, separatizmu, ekstremizmu, mednarodnemu organiziranemu kriminalu in nedovoljenemu prometu s prepovedanimi drogami ter terorizmu. Glede boja proti terorizmu velja poudariti RPS kot osrednji stalni organ organizacije. Med letoma 2011 in 2015 je organom držav članic uspelo preprečiti 20 terorističnih napadov (še v fazi načrtovanja), 650 kaznivih dejanj teroristične in ekstremistične narave, nevtralizirati 440 taborov za usposabljanje teroristov in 1700 članov mednarodnih terorističnih organizacij. Aretiranih je bilo prek 2700 članov nezakonitih oboroženih skupin, njihovih podpornikov in oseb, osumljenih kaznivih dejanj, izročenih pa 213 oseb, povezanih s terorističnimi ali ekstremističnimi organizacijami, pri čemer so bili številni obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni - 180 osumljencev je bilo uvrščenih na seznam iskanih oseb, razkritih je bilo 600 tajnih lokacij orožja, zaseženih več kot 3250 improviziranih eksplozivnih naprav ter 10.000 kosov orožja, 450.000 kosov streliva in več kot 52 ton eksploziva (prav tam). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 193 Damjan Golob 5 Pomen organizacije za države članice in novi svetovni red Pojem svetovnega mednarodnega reda se nanaša na sistem norm, pravil in institucij, ki urejajo mednarodne odnose med državami in drugimi globalnimi akterji. Temelji na mednarodnem pravu in vključuje organizacije, kot so Združeni narodi, Svetovna trgovinska organizacija in Svetovna banka, ter različne mednarodne pogodbe in sporazume, ki usmerjajo mednarodno sodelovanje in urejanje meddržavnih konfliktov. Ključni elementi tega reda vključujejo varnostno sobivanje velikih sil, ki izkazujejo zadržanost, odprtost hegemone ter institucionalne in ekonomske vezi, ki spodbujajo politično konvergenco med državami. Cilj tega reda je vzpostaviti stabilnost, mir in sodelovanje na globalni ravni (RAND Corporation, 2016). Kissinger poudarja, da je koncept svetovnega reda, ki je podpiral moderno geopolitično dobo, v krizi, saj se svet spoprijema z obuditvijo napetosti z Rusijo, zapletenimi odnosi s Kitajsko in tehnološkimi spremembami, ki preoblikujejo temelje družbenega, ekonomskega in političnega življenja (HOOVER Institution, 2014). Članice organizacije imajo v svojem okviru različne interese na politični, varnostni in ekonomski ravni, njihovo uveljavljanje pa je predvsem odvisno od strateške moči države. 5.1 Rusija Interesi Rusije so v okviru organizacije (poleg odnosa do splošne svetovne politike) usmerjeni v odnose z Zahodom (zlasti do ZDA), Srednjo Azijo in Kitajsko. Rusija je edina pomembna svetovna sila, za katero Srednja Azija ni oddaljeno in nefokusirano območje, temveč neke vrste njen intimni strateški podaljšek. Glede na dejstvo, da na območju Srednje Azije živi približno pet milijonov etničnih Rusov, bi bila vsaka kršitev varnosti ali protiruskega razvoja grožnja Rusiji (JSTOR, 2007, 11). V odnosu do Srednje Azije Rusija prek organizacije utrjuje dvostransko gospodarsko ter večstransko varnostno sodelovanje. Najvidnejša vrednost organizacije za Rusijo je v usklajevanju sodelovanja, tekmovanja in postopnega spreminjanja ravnovesja moči, ki označujejo odnose s Kitajsko. Z vojaškega vidika urejene razmere na meji s Kitajsko in reševanje kitajskih ozemeljskih zahtev v Srednji Aziji omogočajo Rusiji (tudi) preusmeritev fokusa ruskih vojaških zmogljivosti na druge geografske smeri, npr. Severni Kavkaz (prav tam, 12). Glavni motiv Rusije za soustanovitev organizacije po nekaterih ocenah naj 194 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča ne bi bil kitajski dejavnik, temveč tekmovanje z ZDA in Natom. Zanimanje in prepoznavnost ZDA v regiji sta se močno povečala od leta 2001 zaradi vojaške operacije v Afganistanu in potrebe po zalednih oporiščih, ki so jih ZDA sprva vzpostavile v Kirgizistanu in Uzbekistanu, pa tudi zaradi potenciala Srednje Azije za razvoj domačega in mednarodnega terorizma ter njenega strateškega pomena za Južno Azijo in širši Bližnji vzhod. Dolgotrajnejša skrb ZDA je namreč ohranjanje konkurenčnega deleža na regionalnih trgih nafte in plina ter zlasti spodbujanje oskrbovalnih poti iz Srednje Azije, ki jim ni treba prečkati ruskega ozemlja (prav tam). Rusija vsekakor želi ohraniti svoj vpliv v Srednji Aziji, ki je bila tradicionalno del nekdanje Sovjetske zveze, danes pa velja za njeno dvorišče in središče Evrazije, kjer ima strateške geopolitične interese (prav tam). 5.2 Kitajska Kitajski motivi za ustanovitev in izkoriščanje organizacije niso zgolj nasprotni ruskim interesom. Obema državama sta skupna interesa medsebojna strateška sprava, skupaj z izogibanjem obmejnim spopadom in vzpostavitvijo urejenega okvira za njuno sobivanje v Srednji Aziji. V nasprotju od interesov Rusije (zoperstavljanje Zahodu) pa Kitajska organizacijo uporablja v proaktivnem, in ne defenzivnem smislu - kot transparenten večstranski okvir ekonomskega vstopa in delovanja v regiji Srednje Azije (SIPRI, 2007). Od ustanovitve organizacije je Kitajska uveljavljala svoj program in uspešno uresničevala svoje nacionalne varnostne, geopolitične in gospodarske interese. Organizacijo je uporabila kot večstransko platformo za obravnavanje zunanjih groženj, ki jih predstavljajo nedržavni akterji na njeni ranljivi zahodni meji (boj proti terorizmu in separatizmu), za pridobitev močnega gospodarskega in političnega položaja v Srednji Aziji, ne da bi ogrozila kitajsko-rusko strateško partnerstvo, ter za povečanje svoje energetske varnosti z obsežnimi naložbami v infrastrukturo v srednjeazijskih državah članicah in trgovino z njimi (European Parlament Think Thank, 2015). V številnih pogledih je organizacija za Kitajsko priložnost, da projicira svojo moč v Srednjo Azijo, da si zagotovi oskrbo z energijo in pospeši svoje gospodarske interese. Srednjeazijske države so se na Kitajsko obrnile tudi zaradi naložb, gospodarske pomoči in varnostnega sodelovanja. (Chinese Political Science Review, 2022). Tako je organizacija za Kitajsko (kot za druge članice) nov in Vojaškošolski zbornik, 19/2024 195 Damjan Golob edinstven model sodelovanja, ki odraža njeno vizijo multipolarne svetovne ureditve v nasprotju z modeli sodelovanja, ki temeljijo na hegemoniji in enostranskosti ZDA (European Parlament Think Thank, 2015). 5.3 Rusija in Kitajska Težave Rusije po agresiji v Ukrajini so Kitajski omogočile, da okrepi svoj položaj v Evraziji. Hkrati je rusko-ukrajinski spor razdelil regijo, kar za Kitajsko predstavlja velik izziv tako zaradi močno oslabljene Rusije kot tudi bolj združene Evrope in okrepljenih čezatlantskih odnosov. Hkrati je vojna v Ukrajini povzročila resno oviro za kitajski načrt združevanja svojih presežnih zmogljivosti v cilju povezati države - vključno z Ukrajino - vzdolž starodavne poti z gradnjo infrastrukture, ki bi lahko preoblikovala regijo in spremenila Evrazijo v koridor za kitajsko trgovino, vse do samega središča Evrope. Z razvojem organizacije so se vloga Kitajske in interesi Rusije, da bi organizacijo uporabili za izključitev ali vsaj zmanjšanje pomena vpliva in prisotnosti ZDA v Srednji Aziji, da bi se zavarovali pred strateško močjo ZDA in namerami, skupaj s spodbujanjem »barvne revolucije« in ustanavljanjem vojaških oporišč v regiji, pokazali v skupnih izjavah. Izjave so izražale potrebo po vzpostavitvi novega mednarodnega reda in po poudarku na pravicah držav do izbire lastnih politično-gospodarskih sistemov brez zunanjega vmešavanja, znotrajinstitucionalnega gospodarskega in energetskega sodelovanja ter finančne ureditve za znotrajregionalno sodelovanje, večjega sodelovanja in usklajevanja politik na področju boja proti terorizmu, skupnih vojaških vajah in sodelovanja na področju kazenskega pregona (Chinese Political Science Review, 2022). V zadnjih letih ruska in kitajska prizadevanja za ustvarjanje sinergij med organizacijo, Evrazijsko ekonomsko unijo in Organizacijo pogodbe o kolektivni varnosti predstavljajo poskus oblikovanja velike evrazijske skupnosti, ki bi se lahko razvila v nezahodno mednarodno družbo. Rusija in Kitajska vidita koristi oblikovanja takšne skupnosti za zaščito svojih osrednjih interesov, izkoriščanje bogatih naravnih virov in gospodarskega potenciala regije, da bi okrepili svojo moč in vpliv na področju, za katero si obe prizadevata - prehod iz enopolarnega v multipolarni svet (prav tam). Obstaja več razlogov, zakaj Rusija in Kitajska vodita politiko multipolarne svetovne ureditve, izstopajo pa zlasti slabši odnosi z ZDA zaradi ruske vojne v Ukrajini oziroma kitajskega vprašanja Tajvana, hegemonija ZDA, širitev Nata, sodelovanje ZDA in EU proti Rusiji in Kitajski ter dvojna merila do obeh držav, 196 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča ki jih uporabljajo nekatere mednarodne organizacije pod vplivom ZDA (Anadolu Ajansi, 2023). Rusija je imela dejavno vlogo pri spodbujanju članstva Indije, širitev pa je bila skladna z geostrateškimi ambicijami Kitajske, saj bi še povečala prisotnost, če že ne vpliva organizacije v dveh geostrateško kritičnih državah regije. Z njeno širitvijo je Kitajska upala na spodbuditev varnostnega koncepta v azijskem slogu, ki poudarja skupno, celovito sodelovanje, varnost in trajnostni razvoj ter zoperstavljenje regionalnemu zavezništvu pod vodstvom ZDA. Poleg tega vključitev Indije, skupaj s skupino BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), pomeni, da bodo prizadevanja ZDA pri pridobivanju Indije pri preverjanju kitajskih izzivov za prevlado ZDA v Aziji nekoliko omejena (Chinese Political Science Review, 2022). 5.4 Iran Iransko članstvo v organizaciji pomeni strateški korak za državo, ki v luči naraščajočih pritiskov z Zahoda išče močnejše regionalne in globalne povezave, zlasti z državami, kot sta Kitajska in Rusija. Iranska pridružitev je ključnega pomena za poglobitev gospodarskih, trgovinskih in varnostnih vezi, kar je še posebej pomembno v času, ko se Iran spoprijema z intenzivnimi zahodnimi sankcijami in izolacijo. Članstvo Iranu omogoča dostop do novih trgov in razvojnih priložnosti v srednjeazijski regiji, ki bi lahko pripomogle k zmanjšanju njegove gospodarske odvisnosti od zahodnih trgov. Na politični ravni članstvo Iranu omogoča, da se predstavi kot ključni igralec na regionalni in globalni ravni, kar bi lahko pripomoglo k povečanju njegove mednarodne prestižnosti in vpliva. Prav tako je to priložnost za Iran, da okrepi svoje strateške odnose s Kitajsko in Rusijo, kar je bistvenega pomena za krepitev njegove zunanje politike, usmerjene na Vzhod (The Diplomat, 2022). Vendar pa je treba upoštevati, da kljub morebitnim koristim članstvo samo po sebi ne zagotavlja rešitve vseh iranskih težav. Obstajajo tudi notranja nesoglasja in konkurenčni interesi med članicami organizacije, kot so razlike med Indijo in Pakistanom ali med Rusijo in Kitajsko, kar bi lahko omejilo iransko sposobnost, da v polnosti izkoristi prednosti, ki jih ponuja organizacija (Middle East Institute, 2021). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 197 Damjan Golob 5.5 Druge članice Za države Srednje Azije ima organizacija pomembno vlogo pri zagotavljanju varnostnih jamstev pred morebitnimi barvnimi revolucijami, ki jih podpirajo tujci. Prav tako Indija in Pakistan vidita vlogo članstva zaradi represivne politike ZDA, ki je v nasprotju z njunimi interesi, kot pomembno za uravnoteženje moči ZDA. Talibani v Afganistanu si v okviru organizacije prizadevajo legitimirati svojo moč. Mongolija, stisnjena med Rusijo in Kitajsko, poskuša prek organizacije razviti gospodarske odnose s sosednjimi državami. Širitev organizacije krepi tudi energetsko sodelovanje in trgovinske odnose med državami članicami, zato odločitev Savdske Arabije, da postane članica organizacij za okrepitev sodelovanja z državami članicami na področju energetike in gospodarstva, ne preseneča (Anadolu Ajansi, 2023). 5.6 Izzivi delovanja organizacije Ne glede na to, da ne gre podcenjevati potenciala držav članic na gospodarskem, energetskem in vojaškem področju ter moči organizacije kot take, pa obstajajo nekateri izzivi, da bi organizacija postala dejavnejša v regiji in glavni akter multipolarnega novega svetovnega reda, ki ga vodita Rusija in Kitajska. Slednji se kljub zbliževanju v zadnjih letih spoprijemata s tenzijami, tudi glede politike organizacije - medtem ko Rusija poudarja varnostne in vojaške vidike organizacije, Kitajska izpostavlja gospodarsko sodelovanje. V nasprotju z nekaterimi velikopoteznimi napovedmi in smermi delovanja organizacije se danes kažejo v njej nekatere razvojne vrzeli in pričakovanja. Izpostavljamo najbolj izstopajoča. Organizacija danes tako (še) ne predstavlja: - organa za povezovanje: med članicami namreč ni bilo nobenih premikov v smeri normativnega zbliževanja, npr. glede enotnega gospodarskega prostora; - vojaškega zavezništva: države članice si prek RPS izmenjujejo obveščevalne podatke in vsako leto izvedejo vojaško vajo »Mirovna misija«, katere namen je izboljšati usklajevanje pri odzivanju na teroristične napade na območju organizacije. Poleg teh dejavnosti pa je bil razvoj kakršne koli trdne varnostne vloge organizacije omejen (primer odsotnosti njene vloge pri odzivanju na množično medetnično nasilje leta 2010 v južnem Kirgizistanu); 198 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča - razvojnega organa: čeprav Kitajska redno uporablja dogodke organizacije kot platformo za napovedi o novem financiranju Srednje Azije, se to financiranje prek organizacije trenutno ne izvaja; - posredovalnega organa: organizacija nima nobene vloge pri posredovanju pri reševanju meddržavnih sporov v Srednji Aziji (npr. glede novih hidroenergetskih projektov). Nezmožnost organizacije, da bi vodila enotno, koherentno politiko, je mogoče pripisati tudi dejavnikom, kot so občasne napetosti med Indijo in Pakistanom ter nerešeni mejni spori med srednjeazijskimi državami. Poleg pozitivnih rezultatov širitve organizacije gre pričakovati tudi negativne posledice njene širitve. Med drugim je, kljub nedavnemu dogovoru o ponovni vzpostavitvi diplomatskih vezi med državama, sprejetje Savdske Arabije v organizacijo vneslo rivalstvo med Iranom in Savdsko Arabijo (Foreign in Commonwelth Office, 2015). V povezavi s širitvijo organizacije, tj. sprejemom Savdske Arabije, je organizacija ponovno pritegnila pozornost mednarodne skupnosti. Po koncu hladne vojne z razpadom Sovjetske zveze in vzhodnega bloka leta 1991 so ruski uradniki začeli dvomiti o obstoju Nata, prisotnost Nata pa da bi se morala končati po razpustitvi Varšavskega pakta. Rusija je poskušala poglobiti sodelovanje z nekdanjimi sovjetskimi državami z ustanovitvijo nekaterih organizacij, kot so Skupnost neodvisnih držav, Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti in Evrazijska gospodarska unija. Organizacija je sprva veljala za alternativo Natu. Zaradi sodelovanja Rusije in Kitajske s srednjeazijskimi državami v okviru organizacije se je končala vojaška prisotnost ZDA v regiji, vpliv zahodnih držav na srednjeazijske države pa zmanjšal. Po odločitvi Savdske Arabije, da se organizaciji pridruži marca 2023, se je ponovno poudarjalo vprašanje, ki ga je Sovjetska zveza nekoč zastavila Natu: »Proti komu se širi?« Dejstvo, da je vstop Savdske Arabije v organizacijo sovpadal s članstvom Finske v Natu, je v javnosti znova vzbudilo podobo organizacije kot nekaj, kar je usmerjeno proti Natu. 6 Sklep Z analizo sekundarnih in primarnih virov ter sintezo ključnih vsebin smo z raziskovalnim vprašanjem vpliva organizacije na mednarodni svetovni red obravnavali več med seboj povezanih segmentov. Organizacija, ki naj bi bila po nekaterih podatkih trenutno največja regionalna organizacija, ima pomembno vlogo pri oblikovanju novega svetovnega reda, zlasti v Evraziji, saj spodbuja večstransko sodelovanje med državami članicami na različnih področjih. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 199 Damjan Golob Vpliv organizacije je viden na različnih področjih, med drugim pri (1) zagovarjanju multipolarnega sveta (podpira razvoj multipolarnega sveta, ki izpodbija prevladujoči svetovni red, ki ga tradicionalno vodijo ZDA; stališče še posebno poudarjata Rusija in Kitajska, ki si prizadevata uveljaviti svoj regionalni in globalni vpliv), (2) regionalni varnosti in boju proti terorizmu, pri čemer varnost izpostavlja kot temelj z vplivom na stabilnost v regiji ter prispevek k novi varnostni arhitekturi v regiji, (3) gospodarstvu in infrastrukturnih projektih, pri katerih poleg spodbujanja tesnejših gospodarski vezi med državami širjenje tudi vpliva na širše mednarodne gospodarske zadeve in (4) diplomaciji kot orodju za reševanje sporov, da bi se zmanjšala napetost med članicami ter rešili regionalni spori in izzivi. Ne glede na to, da je organizacija namenjena predvsem političnemu dialogu v Srednji Aziji, je sčasoma in s povečanjem števila držav članic izgubila sposobnost odzivanja na regionalne konflikte in varnostne izzive. Kot taka ne prispeva tako močno k povečanju stabilnosti v regiji in krepitvi večstranskega sodelovanja. Članice si bodo najprej prizadevale za nadaljnje povečanje števila članov, ne pa poglobitev povezovanja znotraj organizacije, kar bosta Rusija in Kitajska uporabili kot dodatno sredstvo za utrditev svojega vpliva v regiji. 7 Literatura in viri 1. Anadolu Ajansi. 2023. 3 QUESTIONS - Role of Shanghai Coopération Organization in newworldorder. [Online]. Dostopno na: https://www.aa.com. tr/en/analysis/3-questions-role-of-shanghai-cooperation-organization-in-new-world-order/2864632. [30. 3. 2024]. 2. Chinese Political Science Review. 2022. Forging a New Security Order in Eurasia: China, the SCO, and the Impacts on Regional Governance. [Online]. Dostopno na: https://d-nb.info/1267973803/34. [19. 3. 2024]. 3. European Parlament Think Thank. 2015. Chinas leading role in the Shanghai Cooperation Organisation. [Online]. Dostopno na: https://www.europarl. europa.eu/thinktank/en/document/EPRS_BRI(2015)564367. [1. 4. 2024]. 4. Foreign & Commonwelth Office. 2015. Shanghai Co-operation Organisation (SCO): An Overview. [Online]. Dostopno na: https://assets.publishing. service.gov.uk/media/5a81886ced915d74e33feba4/SCO_-_Overview.pdf. [30. 3. 2024]. 200 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča 5. HOOVER Institution. 2014. Henry Kissinger on the Assembly of a New World Order: The Concept That Has Underpinned the Modern Geopolitical Era Is in Crisis. Stanford University. [Online]. Dostopno na: https://www.hoover. org/research/henry-kissinger-assembly-new-world-order-concept-has-underpinned-modern-geopolitical-era. [12. 4. 2024]. 6. JSTOR. 2007. The Shanghai Cooperation Organization as a regional security institution. SIPRI Policy Paper No. 17. [Online]. Dostopno na: https://www. jstor.org/stable/pdf/resrep19208.7.pdf. [26. 3. 2024]. 7. Middle East Institute. 2021. What will SCO membership mean for Iran? [Online]. Dostopno na: https://www.mei.edu/publications/what-will-sco-membership-mean-iran. [26. 3. 2024]. 8. RAND Corporation. 2016. Understanding the Current International Order. [Online]. Dostopno na: https://www.rand.org/pubs/research_reports/ RR1598.html. [12. 4. 2024]. 9. SIPRI. 2007. The Shanghai Cooperation Organization. SIPRI Policy Paper No. 17. [Online]. Dostopno na: https://www.files.ethz.ch/isn/31817/ Policypaper17.pdf. [10. 4. 2024]. 10. The Diplomat. 2022. What Does Iran's Membership in the SCO Mean for the Region? Iran is the newest member of the Shanghai Cooperation Organization. [Online]. Dostopno na: https://thediplomat.com/2022/09/what-does-irans-membership-in-the-sco-mean-for-the-region/. [2. 4. 2024]. 11. The Shanghai cooperation organisation. 2017. General information. [Online]. Dostopno na: https://eng.sectsco.org/20170109/192193.html. [19. 3. 2024]. 12. The Shanghai cooperation organisation. [Online]. Dostopno na: https://eng. sectsco.org/. [28. 2. 2024]. 13. The Shanghai cooperation organisation. Permanent Representatives to the SCO Secretariat. [Online]. Dostopno na: https://eng.sectsco. org/20220907/911976.html. [22. 3. 2024]. 14. United Nations. 2017. The Role of the Shanghai Cooperation Organization in Counteracting Threats to Peace and Security. UN Chronicle, October 2017, No. 3, Vol. LIV2017, Prevention. [Online]. Dostopno na: https://www.un.org/ en/chronicle/article/role-shanghai-cooperation-organization-counteracting-threats-peace-and-security. [15. 3. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 201 Simon Lindič Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu Challenges facing the World Trade Organization in the international order Povzetek Prispevek obravnava Svetovno trgovinsko organizacijo, njeno vlogo in pomen v svetu ter njen vpliv na mednarodni red, pri čemer poudarja njene ključne dosežke in izzive. Vloga organizacije v globalnem gospodarstvu je večdimenzionalna, saj ne vpliva le na ekonomske, temveč tudi na politične, socialne in okoljske vidike svetovne skupnosti. Gre za eno izmed ključnih organizacij za vzdrževanje na pravilih temelječega svetovnega reda, ki omogoča stabilnost in mir tudi v povezavi s sodobnimi globalnimi izzivi, kot so geopolitične napetosti in ekonomska nihanja. V prispevku raziskujemo, kako so se cilji in sestava Svetovne trgovinske organizacije razvijali od njenega nastanka, osredotočamo pa se tudi na njeno trenutno politiko in dejavnosti, ki vključujejo reševanje trgovinskih sporov in zagotavljanje poštenega mednarodnega trgovinskega sistema. Številne kritike in izzivi, vključno s pritiski na potrebo po prilagoditvi na hitro spreminjajoče se globalno okolje, kličejo po strukturnih spremembah in reformah organizacije. Ključne besede: Svetovna trgovinska organizacija, svetovni mednarodni red, globalna trgovina. Abstract This paper examines the World Trade Organization, its role and importance in the world, and its impact on the international order, highlighting its key achievements and challenges. The role of this organization in the global economy is multidimensional, affecting not only the economic but also the political, social and environmental aspects of the global community. It is one of the key organizations in maintaining a rules-based world order which enables stability and Vojaškošolski zbornik, 19/2024 202 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu peace, even in the context of contemporary global challenges such as geopolitical tensions and economic fluctuations. The paper explores how the objectives and structure of the WTO have evolved since its inception, and focuses on its current policies and activities, which include trade dispute settlement and ensuring a fair international trading system. A great deal of criticism and challenges, including pressures to adapt to a rapidly changing global environment, call for structural changes and reforms of the organization. Key words: WTO, international global order, global trade. 1 Uvod V današnjem hitro spreminjajočem se globalnem okolju, v katerem se spoprijemamo s kompleksnimi izzivi, kot so strateško tekmovanje, geopolitične napetosti, kibernetska varnost, terorizem in okoljske grožnje, predstavlja »na pravilih temelječ svetovni red« enega izmed dejavnikov ohranjanja mednarodne stabilnosti in miru. Ta red se opira na mednarodne institucije, kot so Združeni narodi, Svetovna trgovinska organizacija (STO) in Mednarodni denarni sklad, ki naj bi igrale svojo vlogo pri zagotavljanju, da države delujejo skladno z mednarodno sprejetimi normami in pravili. Delujoč svetovni red, ki temelji na normah in pravilih, ni le temelj za mednarodno trgovino in gospodarsko integracijo, temveč služi tudi kot temelj za politične odnose med državami. Kot poudarja Rodrik (2011), pravila omogočajo obstoj mednarodnega sistema, ki uravnoteži globalizacijo z nacionalno suverenostjo in s tem ohranja demokracijo. Obenem izpostavi tudi izziv v obliki »trileme« -ko gre za demokracijo, nacionalno suverenost in globalizacijo, lahko skupaj dobro izkoriščamo dve kategoriji, skoraj nikoli pa vseh treh. S tem se strinjata tudi Dervi§ in Conroy (2018), ki dodajata, da se globalizaciji ni mogoče izogniti, medtem ko so nacionalne države in njihove politike v tem procesu podvržene omejitvam, regulaciji in še večji soodvisnosti. Pri tem bi morale svojo vlogo odigrati mednarodne institucije, ki pa paradoksalno izgubljajo pomen. Vuk (2023) ugotavlja, da sodelovanje v svetu nadomešča ostra tekmovalnost med novimi centri moči ob sočasni slabitvi svetovnih institucij, Rusija in Kitajska postavljata izzive trenutnemu mednarodnemu redu in se spuščata v geostrateško tekmo z Zahodom, vedno tesnejše povezovanje svetovnega gospodarstva pa se je upočasnilo. Te trditve obenem naslavljajo bistvo in izzive glede vloge, ki jo imajo mednarodne institucije, zlasti STO zaradi svoje globalno gospodarske vloge, znotraj na Vojaškošolski zbornik, 19/2024 203 Simon Lindič pravilih temelječega sistema, ki se ne nanaša samo na ekonomijo, temveč tudi na oblikovanje mednarodnih političnih odnosov in vpliv na globalno varnostno dinamiko. STO je bila ustanovljena kot globalna mednarodna organizacija, ki ureja mednarodne trgovinske sporazume in spore med državami, da vzpostavi stabilno in predvidljivo mednarodno trgovinsko okolje, ki temelji na jasno opredeljenih pravilih. »Na pravilih temelječi svetovni red« predstavlja temeljno paradigmo, v kateri države delujejo skladno s splošno sprejetimi pravnimi normami, ki zagotavljajo transparentnost, predvidljivost in enakopravnost v mednarodni trgovini. Zaradi teh izzivov pa se postavlja vprašanje, koliko in kako STO sploh vpliva na svetovni mednarodni red ter kakšna sta njena vloga in pomen v svetu. V prispevku smo si zato postavili raziskovalno vprašanje, kakšno vlogo, pomen in vpliv ima STO na svetovni mednarodni red. Pri odgovoru smo težiščno uporabili kvalitativne metode: metodo analize sekundarnih in primarnih pisnih virov za analizo namena vzpostavitve, organiziranosti ter vloge in pomena STO v svetu ter deskriptivno metodo za opis STO. Analiza je vključevala tudi pregled aktualne politike organizacije in njenih nedavnih dejavnosti. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kako STO vpliva na globalne politične, ekonomske in socialne dinamike ter kako so ti vplivi manifestirani v mednarodnih odnosih. Prispevek v strukturnem smislu sestavljajo uvod, rezultati, razprava in sklep, kar zagotavlja jasno in sistematično analizo vloge, pomena in vpliva STO na svetovni mednarodni red. V uvodu smo si postavili raziskovalno vprašanje, predstavili cilje analize ter ponudili pregled metod za zbiranje ter analizo podatkov. V poglavju o rezultatih smo predstavili ugotovitve raziskave s poudarkom na namenu vzpostavitve, organizacijski sestavi, trenutni politiki in pomenu ter vlogi STO na svetovni ravni. Za konec smo v razpravi najprej interpretirali ugotovitve raziskave in razpravljali o strateških izzivih, s katerimi se spoprijema STO, nakar smo v sklepu, ki smo ga vključili po razpravi, povzeli ključne ugotovitve, poudarili pomen raziskave in njen prispevek k veljavnemu znanju. 2 Svetovna trgovinska organizacija in svetovni mednarodni red V tem poglavju so predstavljeni rezultati analize STO, ki opredeljujejo namen in cilje njene vzpostavitve, njeno organizacijsko sestavo, delovanje in odločanje, njeno aktualno politiko in njen vpliv ter pomen na regionalni in svetovni ravni. Prikazano je, kako je organizacija od vzpostavitve do danes delovala kot steber globalnega trgovinskega sistema. Analiza podrobno obravnava, kako so bili 204 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu zasnovani cilji ob njeni ustanovitvi, kako je strukturirana in kako poteka njen odločevalski proces. Prav tako je raziskana trenutna politika organizacije in njen vpliv na trgovinske tokove po svetu, kar je ključno za razumevanje njenega uspeha pri zagotavljanju gladkega, predvidljivega in svobodnega pretoka trgovine na globalni ravni. V raziskavi smo najprej obravnavali zgodovinske razvojne mejnike, ki so jo zaznamovali od ustanovitve leta 1995, in raziskali, kako so ti dogodki vplivali na njeno poslanstvo in delovanje. Sledila je analiza organizacijske sestave in odločevalskih procesov, ki omogočajo organizaciji, da učinkovito deluje kot mediator in regulator v kompleksnem svetu mednarodne trgovine. Poudarili smo tudi trenutne politične usmeritve organizacije, ki odražajo njeno odzivnost na sodobne globalne izzive. Svetovna trgovinska organizacija je edina mednarodna organizacija, ki se ukvarja z globalnimi pravili trgovine. Njena glavna funkcija je zagotoviti, da trgovina poteka čim bolj gladko, predvidljivo in svobodno, njen glavni cilj je pomagati svojim članicam uporabljati trgovino kot sredstvo za izboljšanje življenjskega standarda, ustvarjanje delovnih mest in izboljšanje življenja ljudi (World Trade Organization, 2024). Drugače od svojega predhodnika Splošnega sporazuma o carinah in trgovini1, je STO pravna oseba, ki ji mednarodno pravo in njene članice priznavajo pravno sposobnost, privilegije in imunitete, pasivno pravico do poslanstva in vrsto drugih pravic, ki izhajajo iz posebnih pogodb (Peterlin, 2013). Meltzer (2010) poudarja, da je ključna za upravljanje in nemoteno delovanje globalne trgovine, ob tem poudari, kako so njena pravila, mehanizem za reševanje sporov in delo njenega sekretariata postali osrednji dejavnik upravljanja globalne trgovine. Na svojih uradnih spletnih straneh STO (2024) prav tako izpostavlja nalogo upravljanja globalnega sistema trgovinskih pravil, temu doda pomoč državam v razvoju pri krepitvi njihove trgovinske zmogljivosti. Poleg tega organizacija ponuja tudi forum za pogajanja o trgovinskih sporazumih in reševanje trgovinskih problemov med članicami. 2.1 Namen in cilji vzpostavitve ter razvojni mejniki Svetovne trgovinske organizacije Svetovna trgovinska organizacija je ob svoji ustanovitvi nasledila Splošni sporazum o carinah in trgovini, ki je bil uveljavljen po drugi svetovni vojni. Po koncu druge svetovne vojne je bila potreba po stabilnem gospodarskem okolju 1 STO velja za naslednico Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, znanega po kratici GATT (angl. General Agreement on Tariffs and Trade). Vojaškošolski zbornik, 19/2024 205 Simon Lindič izjemno pomembna za obnovo in rast poškodovanih ekonomij. Triindvajset držav pod vodstvom ZDA, Kanade in Združenega kraljestva je s pogajanji doseglo Splošni sporazum o carinah in trgovini (Meltzer, 2010). Ta je bil prvi korak k cilju stabilnega gospodarskega globalnega okvirja, vendar se je sčasoma postopoma pojavila potreba po bolj celovitem okolju, ki bi lahko obravnavalo nove izzive globalizacije (World Trade Organization, 2024). Ureditev znotraj Splošnega sporazuma o carinah in trgovini je imela tudi številne pomanjkljivosti, kar se je kazalo v nedorečenosti določil postopkov ter organizacijske sestave, nejasnosti in zmedi glede avtoritete sporazuma ter tudi sposobnosti odločanja in pravnega statusa, saj je bil sistem za reševanje sporov znotraj sporazuma slabo pravno urejen, ker ni poznal jasnih sankcij za države, ki bi ga kršile, poleg tega pa se bi morala država kršiteljica s sankcijami zoper sebe tudi strinjati (Mesarec, 2012). Cilji zgodnjih pogajalskih krogov znotraj Splošnega sporazuma o carinah in trgovini so bili predvsem zmanjšanje carin. Pozneje so kot pomembna skrb izpostavljene tudi druge ovire. Glavni cilji tokijskega in urugvajskega kroga pogajanj so bili osredotočeni predvsem na zmanjšanje »necarinskih« ovir. Urugvajski krog se je sklenil z ustvarjanjem obsežnega novega telesa mednarodnega prava, povezanega s trgovino: osnovna besedila sporazumov STO so obsegala več kot 400 strani, končni akt, podpisan v Marakešu v Maroku 15. aprila 1994, pa je obsegal več kot 26.000 strani. Končni akt urugvajskega kroga pogajanj je Splošni sporazum o carinah in trgovini preoblikoval v novo, popolnoma razvito mednarodno organizacijo, imenovano STO (Matsushita idr., 2015). Ustanovitev STO je dejansko pomenila največjo reformo mednarodne trgovine od konca druge svetovne vojne. Medtem ko se je Splošni sporazum o carinah in trgovini osredotočal predvsem na trgovino z blagom, STO in njeni sporazumi pokrivajo tudi trgovino s storitvami in intelektualno lastnino. Rojstvo STO je prav tako vzpostavilo nove postopke za reševanje sporov (World Trade Organization, 2024). Trenutni sporazumi STO so dediščina zavez, ki so jih države prostovoljno in večkrat pogajale med seboj v desetletjih vse od leta 1947. Za razumevanje vzrokov trenutnih vzorcev zaščite uvoza med državami članicami STO, pa tudi med izdelki in industrijskimi panogami znotraj teh držav, je pomembno pogledati v preteklost. Ta zgodovinski kontekst nam lahko pomaga razumeti, kako so se oblikovali sedanje trgovinske politike in zaščitni ukrepi (Meltzer, 2010). 206 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu Ideja o ustanovitvi STO se je postopoma razvijala iz različnih potreb in predlogov. Že na začetku urugvajskega kroga pogajanj leta 1986 so pogajalci in opazovalci spoznali, da bi bilo treba implementirati nove sporazume z boljšimi institucionalnimi mehanizmi in boljšimi sistemi za reševanje sporov. Pogajalci urugvajskega kroga so bili odprti za predlog, da se urugvajski krog pogajanj izkoristi kot priložnost za ustanovitev nove »svetovne trgovinske organizacije«. Počasi je prevladala misel, da je čas za odpravo »prirojenih napak« Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z ustanovitvijo organizacije, ki bi bila specializirana agencija z organizacijsko sestavo in mehanizmom za reševanje sporov. Ustvarjanje take organizacije bi lahko rešilo probleme »Splošnega sporazuma o carinah in trgovini po izbiri«. Članstvo v novi STO bi zahtevalo sprejetje vseh sporazumov urugvajskega kroga. Ideja nove svetovne trgovinske organizacije je bila sprejeta. Ko je bil leta 1991 izdan osnutek končnega akta urugvajskega kroga pogajanj, je ta vseboval predlog za novo »multilateralno trgovinsko organizacijo«. Delovne skupine in pogajalci so nadaljevali delo, ime pa je bilo spremenjeno v »Svetovno trgovinsko organizacijo«2. Osnutek končnega akta je vključeval sporazume o prehodnih ureditvah in prenehanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (1947) ter Tokijskih sporazumov (1973-1979) o temah, ki jih pokrivajo novi sporazumi STO. Končno so se pogajalci odločili, da bo STO začela delovati 1. januarja 1995. Paket sporazumov, ki je privedel do ustanovitve STO, je bil na voljo za podpis v Marakešu 15. aprila 1994. Paket so sestavljali večstranski trgovinski sporazumi, priloženi enotnemu dokumentu, in sicer Marakeškemu sporazumu o ustanovitvi STO (Sporazum STO, 1994). Z uporabo tega mehanizma so vsi sporazumi, priloženi Sporazumu STO, postali zavezujoči za vse članice kot enoten pravni red (Matsushita idr., 2015). STO je bila tako ustanovljena 1. januarja 1995 kot naslednica Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z glavnim namenom liberalizacije svetovne trgovine. Cilja STO, opredeljeni ob njeni ustanovitvi, sta bili spodbujanje proizvodnje in trgovine blaga in storitev ter zagotavljanje, da trgovina poteka čim bolj gladko, predvidljivo in svobodno. Organizacija se osredotoča na reševanje trgovinskih sporov med državami in poskuša zagotoviti stabilno in pravično mednarodno trgovinsko okolje, v katerem so pravila jasna in enaka za vse članice (World Trade Organization, 2024). V prvih letih delovanja STO so se članice pogajale predvsem o rednih zadevah, izhajajočih iz večstranskih sporazumov. Pozneje, ob začetku kroga trgovinskih 2 Angl. World Trade Organization, WTO. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 207 Simon Lindič pogajanj v Dohi (2001), so na agendo uvrstili tudi zadeve, katerih namen je bil oblikovati boljši in bolj učinkovit sistem STO, sposoben spoprijemanja s hitrimi spremembami in gospodarsko globalizacijo (Peterlin, 2013). Konferenca v Dohi (2001) je tako sprožila razvojni krog, katerega namen je bil nadaljnje zmanjšanje ovir za mednarodno trgovino, posebej s poudarkom na potrebah držav v razvoju. Ta razvojni krog predstavlja najnovejši niz trgovinskih pogajanj med članicami STO. Namenjen je obsežni prenovi globalnega trgovinskega sistema, vključno z zmanjšanjem trgovinskih preprek in posodobitvijo trgovinskih pravil. Pogajalski program obsega okrog dvajset različnih trgovinskih področij. Pogosto se imenuje tudi razvojna agenda iz Dohe, saj je osredotočen na izboljšanje trgovinskih priložnosti za države v razvoju. Pogajanja so se uradno začela na četrti ministrski konferenci STO v Dohi v Katarju novembra 2001. Deklaracija iz Dohe je postavila okvir za pogajanja o ključnih temah, kot so kmetijstvo, storitve in intelektualna lastnina, katerih obravnava je bila sprožena že prej. Konferenca v Dohi je prav tako sprejela sklepe o pristopih k reševanju težav, s katerimi se srečujejo države v razvoju pri uveljavljanju sporazumov STO (World Trade Organization, 2024). V pogajanje so vključili kmetijstvo, dostop do trga za nekmetijske izdelke, storitve, olajšave v trgovini, posebno in diferencialno obravnavo za države v razvoju in najmanj razvite države, nerešena vprašanja implementacije prava STO, pomembna za države v razvoju, nekatera vprašanja s področja protidampinštva, subvencij, izravnalnih ukrepov, področje trgovinskih vidikov zaščite intelektualnih pravic s ključnimi vprašanji glede držav v razvoju, področje trgovine in okolja ter reševanje sporov (Peterlin, 2013). Delovanje STO je usmerjeno v lajšanje in predvidljivost mednarodne trgovine v korist vseh. To dosega na dva glavna načina: z zmanjševanjem trgovinskih ovir, kjer je to mogoče, in z oblikovanjem pravil, ki urejajo ohranjanje določenih trgovinskih ovir in drugih trgovinskih politik. Ti procesi so plod pogajalskih krogov med vladami, ki potekajo že od leta 1940. Krog pogajanj v Dohi, ki je deveti po drugi svetovni vojni in prvi po ustanovitvi STO leta 1995, nadaljuje to dolgoletno tradicijo. Cilj tega kroga je izvesti prvo obsežno posodobitev multilateralnega trgovinskega sistema v 21. stoletju. V pogajanjih sodelujejo vse članice STO, ki se srečujejo s kompleksnimi temami in raznovrstnimi interesi, predstavljajo pa kar 98 odstotkov svetovne trgovine. Ta zapleteni proces temelji na dveh ključnih načelih: soglasne odločitve, kar pomeni, da je potrebno soglasje 208 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu vseh pred sklenitvijo kakršnega koli dogovora, in načelo, da »nič ni dogovorjeno, dokler ni vse dogovorjeno« (World Trade Organization, 2024). Nadaljnja pogajanja v okviru STO so privedla do ključnih posodobitev in novih sporazumov, ki so občutno vplivali na globalno trgovino. Revidirani sporazum o vladnih naročilih, sprejet na osmi ministrski konferenci STO leta 2011, je razširil obseg prvotnega sporazuma za približno 100 milijard USD na leto. Na konferenci na Baliju leta 2013 so članice sklenile sporazum o olajševanju trgovine, ki predstavlja prvi uspešno končan multilateralni sporazum pod okriljem STO, namenjen pa je zmanjšanju zamud na mejah in odpravi nepotrebne birokracije, ki bi lahko, ko bo v celoti izveden, znižal trgovinske stroške za več kot 14 % in povečal globalni izvoz za do 1 bilijona USD letno. Leta 2015 je bil na deseti ministrski konferenci v Nairobiju razširjen obseg sporazuma o informacijski tehnologiji, ki je odpravil tarife za dodatnih 200 IT-izdelkov, vrednih več kot 1,3 bilijona USD letno. Na isti konferenci je bila sprejeta tudi odločitev o odpravi kmetijskih izvoznih subvencij. Leta 2017 je začela veljati sprememba sporazuma o intelektualni lastnini, ki je olajšala dostop revnejših gospodarstev do cenovno dostopnih zdravil. Tistega leta je začel veljati tudi sporazum o olajševanju trgovine. Na dvanajsti ministrski konferenci junija 2022 so bili sprejeti prelomni sporazumi, vključno s tistim o subvencijah za ribištvo in večstranskih odzivih na krizo s hrano ter pandemijo covida-19 (World Trade Organization, 2024). Vsak od predstavljenih mejnikov pomeni pomemben trenutek v prizadevanjih STO, da bi oblikovala učinkovitejši, pravičnejši in bolj odprt globalni trgovinski sistem. Kljub številnim izzivom, s katerimi se organizacija še vedno spoprijema, kot so ravno kritike glede njene učinkovitosti in pravičnosti, njena vloga ostaja temeljna za usmerjanje globalnih gospodarskih politik v smeri večje integracije in sodelovanja. Po drugi strani se moramo zavedati, da ostaja odprtih več težkih izzivov, ki jih STO ni sposobna preseči. Peterlin (2013) pri pregledu pomembnih dogodkov po ustanovitvi STO izpostavlja Seattle in leto 1999 kot prelomnico, zaznamovano s spopadom svetovne trgovine s civilno družbo in množičnimi demonstracijami. Prizadevanja za osvežitev kroga pogajanj so pod pritiskom uličnih protestov in zaradi občutnih razlik v prioritetah članic propadla. Zlasti nesoglasja med ZDA in EU so pogajalcem preprečila dogovor glede novih usmeritev in vodstva organizacije. Nesoglasja med razvitimi in nerazvitimi so od dogodkov v Seattlu bistveno prispevala k večjemu vplivu nevladnih organizacij. Tudi krog trgovinskih pogajanj iz Dohe, ki jih STO na svojih uradnih straneh (World Trade Organization, 2024) prikazuje kot zadnji krog trgovinskih Vojaškošolski zbornik, 19/2024 209 Simon Lindič pogajanj med članicami STO in pri tem poudarja veliko reformo mednarodnega trgovinskega sistema z uvedbo nižjih trgovinskih ovir in revidiranih trgovinskih pravil ter izboljšanje trgovinskih možnosti držav v razvoju, v bistvu nakazuje na veliko težavo, s katero se spoprijema. Krog pogajanj iz Dohe, ki je bil uradno začet leta 2001, se je namreč zavlekel čez številna leta in še vedno ni končan. Čeprav je bil predviden rok za končanje pogajanj sprva 1. januar 2005, je bil večkrat preložen, tako da celovit sklep kroga še ni bil dosežen. Soglasje o vseh točkah pogajanj se ni oblikovalo, in čeprav so bili narejeni nekateri pomembni koraki, kot je sporazum o poenostavitvi trgovine iz leta 2013, številna področja še vedno ostajajo odprta. Poleg tega Peterlin (2013) ugotavlja, da dogodki, povezani z zadnjim krogom trgovinskih pogajanj, ki so se začela že leta 2001 v Dohi, izkazujejo šibkosti multilateralnega trgovinskega sistema, ki se kažejo zlasti v odnosu med državami v razvoju in razvitimi državami ter pomanjkanju vzajemnosti in tudi v pomanjkanju bolj demokratičnih procesov pri oblikovanju mednarodnega trgovinskega režima. Leto Ime Obravnavana področja Število držav 1947 Ženeva Zniževanje carin blaga 23 1949 Annecy Zniževanje carin blaga 13 1951 Torquay Zniževanje carin blaga 38 1956 Ženeva Zniževanje carin blaga 26 1960-1961 Dillon Zniževanje carin blaga 26 1964-1967 Kennedyjev krog pogajanj Zniževanje carin blaga in protidampinški ukrepi 62 1973-1979 Tokijski krog pogajanj Zniževanje carin blaga, necarinske omejitve, omejitve v trgovini 102 1986-1994 Urugvajski krog trgovinskih pogajanj Carine, necarinske omejitve, pravila, storitve, intelektualna lastnina, reševanje sporov, tekstil, kmetijstvo, ustanovitev STO 128 2001- Krog trgovinskih pogajanj v Dohi Liberalizacija trgovine blaga, kmetijstvo, dostop do nekmetijskega trga, storitve, olajšave v trgovini, pravila, okolje, države v razvoju in najmanj razvite države, reševanje sporov, vprašanja intelektualne lastnine 164 Preglednica 1: Pogajalski krogi Splošnega sporazuma o carinah in trgovini ter STO za multilateralno liberalizacijo trgovine (viri: Meitzer, 2010, Peterlin, 2013, World Trade Organization, 2024) 210 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu 2.2 Organiziranost, strukturiranost, delovanje in odločanje Svetovna trgovinska organizacija ima več vlog: upravlja globalni sistem trgovinskih pravil, deluje kot forum za pogajanja o trgovinskih sporazumih, rešuje trgovinske spore med svojimi članicami in podpira potrebe držav v razvoju. Temu so prilagojeni njeni organiziranost in kompleksna sestava ter sistem delovanja in odločanja. Vse pomembnejše odločitve sprejemajo vlade članic STO: bodisi ministri bodisi njihovi veleposlaniki ali delegati, ki se redno sestajajo v Ženevi. Najvišji organ odločanja je ministrska konferenca. Sestaja se vsaj enkrat na dve leti, kot zahteva Marakeški sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije - ustanovna listina STO. Pod ministrsko konferenco so generalni svet in različni drugi sveti ter odbori (World Trade Organization, 2024). Peterlin (2013) ugotavlja, da je STO mednarodna vladna organizacija, ki ureja področje trgovine na mednarodni ravni. Ponuja forum, na katerem se države članice pogajajo o sporazumih, da bi zmanjšale trgovinske pregrade in ustvarile enakopravne konkurenčne pogoje, s čimer se spodbujata gospodarska rast in razvoj. Organizacija prav tako vzpostavlja pravni in institucionalni okvir za izvajanje in nadzor teh sporazumov ter reševanje sporov, ki izhajajo iz njihove interpretacije in uporabe. V zadnjih šestih desetletjih je STO skupaj s svojim predhodnikom, Splošnim sporazumom o carinah in trgovini, ključno prispevala k oblikovanju trdnega in uspešnega mednarodnega trgovinskega sistema, ki je podpiral brezprimeren globalni gospodarski razvoj. Trenutno število članic STO obsega 164 držav, vključno s 117 državami v razvoju ali ločenimi carinskimi območji. Organizacijske dejavnosti podpira sekretariat s sedežem v Ženevi, ki ga sestavlja okoli 700 zaposlenih in ga vodi generalni direktor STO. Organizacija deluje v treh uradnih jezikih: angleščini, francoščini in španščini (World Trade Organization, 2024). Čeravno sama institucionalna sestava STO vedno ne zagotavlja transparentnosti, je odločanje večinoma v pristojnosti članic, iz česar izhaja tudi posebna narava te organizacije - member driven organization. S tem se želi predvsem poudariti, da so postopki odločanja deležni večjega vpliva članic na sprejemanje odločitev kot pa v drugih mednarodnih organizacijah (Peterlin, 2013). Procesi odločanja STO so precej nenavadni. Običajno gre za ohranjene postopke in običajne prakse iz starega Splošnega sporazuma o carinah in trgovini. Sicer obstaja več vrst odločitev, vendar v STO prevladujeta dva glavna načina: konsenz in glasovanje. Za splošno odločanje telesa STO še vedno sledijo praksi iz leta 1947, ki določa odločanje po načelu konsenza. Sporazum STO določa, da se šteje, da je telo sprejelo odločitev, Vojaškošolski zbornik, 19/2024 211 Simon Lindič če noben član, prisoten na sestanku, ko je bila odločitev sprejeta, formalno ne nasprotuje predlagani odločitvi. Tako se konsenz razlikuje od enoglasnosti. Pri odločanju po načelu konsenza manjšina običajno sledi večini, razen če ima resne pomisleke. Večina pa običajno ne vsiljuje odločitev z glasovanjem, temveč bo obravnavala ugovore manjšine. Glasovanje v STO pride na vrsto le, ko se odločitev ne more sprejeti po načelu konsenza. Na ministrski konferenci in v generalnem svetu se odločitve sprejemajo z »večino oddanih glasov«, razen če v ustreznem sporazumu STO ni drugače določeno. Vsak član ima en glas. Tako je proces odločanja v STO precej drugačen kot v Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki, kjer »uteženo« glasovanje daje prednost večjim in pomembnejšim državam (Matsushita idr., 2015). Odločitve v STO se običajno sprejmejo soglasno med vsemi članicami. Najvišji organ odločanja, kot smo že ugotovili, je ministrska konferenca, ki združuje vse članice STO. Ministrska konferenca lahko sprejema odločitve o vseh zadevah v okviru katerega koli večstranskega trgovinskega sporazuma. Pod njo je generalni svet (običajno veleposlaniki in vodje delegacij v Ženevi, včasih pa tudi uradniki, poslani iz prestolnic članic), ki se sestane večkrat na leto na sedežu v Ženevi in vodi delovanje organizacije med zasedanji konference. Razširjeni svet se sestaja tudi kot organ za nadzor trgovinske politike in organ za reševanje sporov. Na naslednji ravni so svet za trgovino z blagom, svet za trgovino s storitvami in svet za trgovinske vidike pravic intelektualne lastnine, ki poročajo generalnemu svetu. Številni specializirani odbori in delovne skupine se ukvarjajo s posameznimi sporazumi in drugimi področji, kot so okolje, razvoj, prošnje za članstvo in regionalni trgovinski sporazumi. Vse članice STO lahko sodelujejo v vseh svetih in odborih, razen pritožbenega organa, komisij za reševanje sporov in večstranskih odborov (World Trade Organization, 2024). Izvorno članstvo STO je obsegalo vse pogodbene stranke Splošnega sporazuma o carinah in trgovini na dan uveljavitve Sporazuma STO 1. januarja 1995, vključno z Evropsko skupnostjo. Vsaka država ali carinsko območje, ki ima polno avtonomijo pri izvajanju svoje trgovinske politike, se lahko pridruži (»pristopi«) STO, vendar se morajo njegove članice dogovoriti o pogojih. Države se lahko pridružijo STO samo po pogajanjih o pogojih pristopa, ki jih mora z dvetretjinsko večino članov STO odobriti ministrska konferenca. V praksi je pristop dosežen s konsenzom vseh članov STO. Postopek pristopa k STO je zahteven in dolgotrajen. Na primeru Kitajske, ki je zahtevala pogajanja o dvostranskih paketih tržnega dostopa z zainteresiranimi članicami STO, kar je trajalo 14 let, je bil pristop 212 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu dokončno sklenjen šele z odločitvijo ministrske konference STO novembra 2001. Član lahko odstopi od Sporazuma STO po tem, ko obvesti generalnega direktorja šest mesecev pred datumom, ko namerava odstopiti (Matsushita idr., 2015). Namen delovanja STO je »olajšati izvajanje, upravljanje in delovanje ter spodbujati cilje sporazumov STO«. Poleg tega splošnega namena ima STO štiri specifične naloge: (1) zagotavljati forum za pogajanja med člani tako glede trenutnih zadev kot morebitnih prihodnjih sporazumov, (2) upravljati sistem reševanja sporov, (3) upravljati mehanizem za pregled trgovinskih politik in (4) po potrebi sodelovati z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in Svetovno banko. Glavne dejavnosti STO vključujejo pogajanja za zmanjševanje trgovinskih ovir, upravljanje in spremljanje trgovinskih pravil, pregledovanje nacionalnih trgovinskih politik, reševanje sporov med člani, krepitev zmogljivosti držav v razvoju, pomoč pri pristopanju novih članov, izvajanje ekonomskih raziskav ter izobraževanje in razlago o svojem poslanstvu in dejavnostih (Matsushita idr., 2015, in World Trade Organization, 2024). Ministrska konferenca Generalni svet Organ za nadzor ■ Organ za trgovinske politike J reševanje sporov Odbor za trgovino in okolje Odbor za trgovino in r razvoj Pododbor za najmanj razvite države Odbor za regionalne trgovinske sporazume Odbor za plačilno-bilančne omejitve Odbor za proračun, finance in upravo Delovna skupina za pridruževanje kandidatk Delovna skupina za trgovino, dolg in finance Odbor udeležencev za širitev trgovine z izdelki informacijske tehnologije Svet za trgovino z blagom i Odbor za kmetijstvo Odbor za protidampinške prakse Odbor za carinsko vrednotenje Odbor za uvozna dovoljenja Odbor za dostop do trga Odbor za pravila o poreklu Odbor za sanitarne in fitosanitarne ukrepe Odbor za subvencije in izravnalne ukrepe Odbor za tehnične ovire v trgovini Odbor za olajševanje trgovine Odbor za naložbene ukrepe Delovna skupina za državna trgovska podjetja Svet za trgovinske vidike pravic intelektualne lastnine Svet za trgovino s storitvami i Odbor za trgovino s finančnimi storitvami Odbor za posebne zaveze Delovna skupina za domače predpise Delovna skupina za pravila Odbor za trgovino v civilnem letalstvu Odbor za državne nabave Odbor za trgovinska pogajanja Razvojna agenda Dohe: Odbor za trgovinska pogajanja in njegova telesa Glavna področja pogajanj: Storitve/Intelektualna lastnina/Reševanje sporov/Kmetijstvo/ Trgovina in razvoj/ Trgovina in okolje/Dostop do nekmetijskega trga Legenda: - Poročajo generalnemu svetu (so mu podrejeni). ---Odbori obveščajo generalni svet ali svet za trgovino z blagom o svojih dejavnostih, čeprav teh sporazumov niso podpisali vsi člani STO. ---Odbor za trgovinska pogajanja poroča generalnemu svetu. Slika 1: Organizacijska shema Svetovne trgovinske organizacije (vir: World Trade Organization, 2024) Vojaškošolski zbornik, 19/2024 213 Simon Lindič 2.3 Politika in vloga organizacije, njen pomen ter vpliv v regiji in svetu Politika STO je osredotočena na svojo ključno vlogo pri oblikovanju globalnih pravil trgovine med državami. Ustanovljena z namenom zagotavljanja, da trgovina poteka čim bolj gladko, predvidljivo in svobodno, STO poudarja pomen odločanja na podlagi konsenza in enakopravnosti med državami članicami. Glavni funkciji STO so trgovinska pogajanja in uveljavljanje dogovorjenih večstranskih trgovinskih pravil (vključno z reševanjem sporov). Poseben poudarek je namenjen štirim posebnim politikam, ki podpirajo te funkcije: pomoč gospodarstvu v razvoju in gospodarstvu v tranziciji, specializirana pomoč pri izvozu, oblikovanje globalne gospodarske politike in rutinsko obveščanje, ko članice uvedejo nove trgovinske ukrepe ali spremenijo stare (World Trade Organization, 2024). Svetovna trgovinska organizacija s svojo politiko tako ostaja v ospredju globalnih prizadevanj za oblikovanje in vzdrževanje pravil mednarodne trgovine, ki so ključne za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Skladno z zapisom na uradni strani je njen splošni cilj pomagati svojim članicam uporabljati trgovino kot sredstvo za dvig življenjskih standardov, ustvarjanje delovnih mest in izboljšanje življenj ljudi (World Trade Organization, 2024). Njena politika in dejavnosti so usmerjene v zagotavljanje poštene trgovine med državami, kar pripomore k stabilnosti globalnih ekonomskih odnosov. Howse (2016) ob tem poudarja, da je STO ključni igralec v globalnem upravljanju, ki pa se mora nenehno prilagajati spreminjajočim se mednarodnim razmeram, da ostane pomembna in učinkovita. Sposobnost STO, da se odziva na globalne izzive, kot je gospodarska kriza ali trgovinska neravnovesja, je odvisna od njene agilnosti v sprejemanju in prilagajanju politik, ki lahko podpirajo ali ovirajo globalni gospodarski napredek. Prihodnost STO brez ustreznega soglasja je po njegovem mnenju o tem, kaj je sposobna storiti ali kaj bi morala narediti v prihodnosti, lahko pod vprašajem. Tudi Messenger (2016) poudarja, da je STO osrednji člen v ureditvi mednarodne trgovine, ob tem analizira njeno politiko predvsem s pravnega vidika in pojasnjuje, kako se pravo STO razvija v odziv na globalizirane vplive in interakcije med domačimi, regionalnimi in mednarodnimi pravnimi sistemi. Politiko STO skozi prizmo prava proučuje tudi Peterlin (2013), ki njena pravila opredeljuje kot daleč najbolj kompleksna, tehnično dovršena in zapletena mednarodnopravna pravila, ki so odigrala ključno vlogo pri ozaveščanju javnosti, kako daleč je šel progresivni razvoj mednarodnega prava in kako globoko so mednarodnopravna pravila posegla v življenje ljudi in omejila suverenost. Trgovinska pravila so med najbolj vplivnimi mednarodnopravnimi pravili, ki so s svojim razvojem znatno prispevala 214 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu k pravnemu ustroju ekonomske globalizacije, zato je danes STO mednarodna organizacija, ki s svojo politiko vzpostavlja mednarodni pravni red na ravni multilateralnih trgovinskih odnosov med državami in ustvarja predpostavke za njihovo delovanje. Ob tem spada STO med mednarodne organizacije z najštevilčnejšim članstvom, med katerimi so vse gospodarsko pomembne države. V luči vse večjih globalnih izzivov, kot so podnebne spremembe, tehnološki premiki in geopolitične napetosti, išče načine, kako lahko trgovina služi kot orodje za doseganje širših družbenih ciljev, kot so trajnostni razvoj, zmanjšanje revščine in promocija pravičnosti. Politika je tako vedno bolj usmerjena v iskanje ravnovesja med spodbujanjem prostega trgovinskega toka in zaščito okoljskih ter socialnih standardov. Analizo vpliva in pomena organizacije, ki smo jo temeljito spoznali že skozi njeno politiko, bomo na regionalni ravni nadaljevali v Evropi. Svetovna trgovinska organizacija ima pomembno vlogo v evropski regiji, predvsem v odnosih z EU, kjer deluje kot centralni forum za pogajanja o trgovinskih pravilih in sporazumih, ki so bistveni za gospodarstva EU. Sporazumi vključujejo liberalizacijo trgovine, intelektualno lastnino in trgovinske olajšave, ki pomagajo izboljševati trgovinske odnose med članicami EU in drugimi državami. Velja pa tudi nasprotno - svojo pomembno vlogo znotraj STO ima tudi EU. Parlament od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe skupaj s svetom nastopa v vlogi sozakonodajalca in ima pomembno vlogo pri nadziranju mednarodne trgovinske politike ter mora odobriti vsako spremembo sporazumov STO oziroma vsak nov sporazum. EU kot enega največjih dosežkov STO vidi utrditev organa za reševanje sporov, ki ima pristojnost odločanja v trgovinskih sporih in lahko svoje odločitve tudi uresničuje, zagotavlja pravno sredstvo pri trgovinskih nesoglasjih in je ključen za zagotavljanje pravičnega obravnavanja vseh članic. EU je že vse od ustanovitve STO ena največjih uporabnic njenega sistema za reševanje sporov. Prav tako EU podpira vključevanje držav v razvoju v globalni trgovinski sistem, kar je skladno z njenimi širšimi cilji za globalni razvoj in sodelovanje. Nedavna pogajanja in reforme znotraj STO si prizadevajo za nadaljnje izboljšanje trgovinskih pravil in liberalizaciji trgovine, ki so ključni za gospodarski razvoj in rast v regiji in svetu. Ob tem EU naslavlja potrebo po temeljiti reformi STO, da bi lahko sledili nedavnemu razvoju hitro spreminjajočega se trgovinskega okolja, na primer na področjih trgovine in zdravja, energije, e-trgovine, spodbujanja naložb in industrijskih subvencij. Trenutni zastoji pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji so tudi pokazatelj, da se je mednarodni trgovinski sistem v zadnjih 20 letih korenito spremenil in da imajo v njem osrednjo vlogo novi akterji. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 215 Simon Lindič Evropska unija se te nove dinamike dobro zaveda. Opozarja, da je treba preseči zgolj dogovarjanje prek pogajanj, ki so zaznamovala zadnja leta, in se usmeriti v inovativne pristope ter večjo pozornost nameniti regulativnim vprašanjem namesto carinskim tarifam. Na 13. ministrski konferenci februarja 2023 je EU predlagala tri ključna področja za osredotočeno razpravo, in sicer trgovinsko politiko in državno posredovanje v podporo industrijam, trgovino in svetovne okoljske izzive ter trgovino in vključenost (Evropski parlament, 2024; World Trade Organization, 2024). Če zdaj analizo vpliva in pomena STO razširimo na svetovno raven, jo lahko začnemo proučevati skozi prizmo pogleda OZN. Skladno z zapisom na njihovi uradni strani je STO forum, na katerem vlade pogajajo trgovinske sporazume, in kraj, kjer poskušajo članice rešiti trgovinske težave, s katerimi se spoprijemajo med seboj. Svetovna trgovinska organizacija ni specializirana agencija Združenih narodov in ni del njihovega sistema, vendar ima dogovore in prakse ustaljenega sodelovanja z njimi. In čeprav Svetovna trgovinska organizacija ni specializirana agencija Združenih narodov, je ohranila močne odnose z OZN in njenimi agencijami od svoje ustanovitve. Odnosi med STO in OZN so urejeni z »ureditvami za učinkovito sodelovanje z drugimi medvladnimi organizacijami -odnosi med STO in OZN«, podpisanimi 15. novembra 1995. Generalni direktor STO sodeluje v izvršnem odboru direktorjev, ki je organ za koordinacijo znotraj sistema OZN (United Nations, 2024a; World Trade Organization, 2024). Pri OZN vidijo STO kot pomembnega globalnega igralca predvsem na področju mednarodnih ukrepov podpore za najmanj razvite države in pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. STO pa samo sebe opredeljuje celo kot ključno pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, ki jih je določila agenda 2030 Združenih narodov. V tem kontekstu STO obravnava trgovino kot orodje za zmanjšanje revščine, izboljšanje zdravja, izobraževanja in zaščito okolja. Agenda 2030 za trajnostni razvoj vključuje 17 ciljev trajnostnega razvoja. Ti obsegajo različne vidike razvoja, vključno z gospodarsko rastjo, družbeno blaginjo in okoljsko trajnostjo ter predstavljajo celovit pristop za naslavljanje globalnih izzivov, kot so konflikti, vprašanja človekovih pravic, revščina, neenakost, podnebne spremembe in okoljska degradacija. Združeni narodi priznavajo, da je trgovina motor vključujoče gospodarske rasti in zmanjševanja revščine, ki prispeva k trajnostnemu razvoju. Trgovina predstavlja več kot polovico BDP držav z nizkimi dohodki in je ključnega pomena za dohodke tako v zasebnem kot javnem sektorju v gospodarstvih v razvoju. Trgovina omogoča državam ustvarjanje 216 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu dohodka, kar je ključno za doseganje trajnostnega razvoja. Svetovna trgovinska organizacija tesno sodeluje z oddelkom OZN za ekonomske in socialne zadeve pri spremljanju napredka v doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Letno poroča visokemu političnemu forumu OZN, ki predstavlja forum OZN za pregled agende 2030 za trajnostni razvoj. Ta forum omogoča letna srečanja vseh članov OZN in specializiranih agencij za ocenjevanje napredka pri izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja. (United Nations, 2024b; United Nations, 2024c; World Trade Organization, 2024). Vlogo STO in njen pomen v svetovnem merilu lahko analiziramo tudi iz njenih uradnih poročil ter poročil, ki jih pripravlja skupaj z drugimi globalnimi igralci, kot je Svetovna banka. Svetovna trgovinska organizacija v svetovnem trgovinskem poročilu za leto 2023 raziskuje, kako bi »ponovna globalizacija« oziroma povečano mednarodno sodelovanje lahko obravnavalo glavne izzive današnjega globalnega gospodarstva, vključno z nacionalno in gospodarsko varnostjo, zmanjšanjem revščine in okoljsko trajnostjo. Nova študija, ki sta jo skupaj opravili Svetovna banka in STO, pa poudarja ključno vlogo trgovine pri zmanjševanju revščine in krepitvi gospodarske odpornosti držav v razvoju. Študija ugotavlja, da je trgovina lahko močno orodje za spodbujanje hitrejšega okrevanja po pandemiji covida-19, vendar to velja le, če so zagotovljeni enaki pogoji za vse države, da lahko v polnosti sodelujejo in imajo koristi od trgovine. Za optimalno izkoriščanje trgovine so potrebni dodatni ukrepi za podporo državam v razvoju, kar poudarja potrebo po večji integraciji teh držav v globalne trgovinske tokove, da bi lahko učinkovito izkoristile svoje gospodarske potenciale. Svetovna trgovinska organizacija spodbuja države članice, da razvijejo politike, ki podpirajo bolj trajnostno in vključujočo trgovino, s posebnim poudarkom na zelenih tehnologijah in zmanjšanju ogljičnih izpustov (WTO, 2024a; WTO, 2024b). Vloga STO v svetu tako ostaja ključna za oblikovanje pravil, ki ne le oblikujejo globalne ekonomske strukture, temveč tudi odražajo širše družbene vrednote in cilje, kar je bistveno za ohranjanje njene legitimnosti in učinkovitosti v spreminjajočem se svetu. Razumevanje teh kompleksnih dinamik je pomembno za vse, ki se ukvarjajo z mednarodno trgovino in globalnim gospodarstvom. Vlogo in pomen STO v svetu ter njen vpliv na svetovni mednarodni red pa je treba gledati tudi z vidika brettonwoodskega sistema. Zamisel o mehanizmu, ki bi vzpostavil mednarodno trgovinsko disciplino, in o institucijah, ki bi varovale svet pred ponavljanjem pogubnih posledic druge svetovne vojne, se je oblikovala Vojaškošolski zbornik, 19/2024 217 Simon Lindič na finančni konferenci leta 1944. Njen rezultat sta instituciji Bretton Woods -Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Ustanovljeni sta bili na srečanju 43 držav v Bretton Woodsu v New Hampshiru, ZDA, julija 1944. Njun cilj je bil pomagati obnoviti opustošeno povojno gospodarstvo in spodbujati mednarodno gospodarsko sodelovanje. Prvotni Brettonwoodski sporazum je vključeval tudi načrte za Mednarodno trgovinsko organizacijo, vendar ti načrti niso bili aktivirani vse do zgodnjih devetdesetih let, ko je bila ustanovljena STO. Na uradni spletni strani STO najdemo informacije o brettonwoodskem sistemu in njegovem vplivu na mednarodno trgovino, podrobnosti o odnosih med STO in brettonwoodskim sistemom ter informacije o brettonwoodski konferenci, njenem vplivu na ustanovitev STO ter odnosih STO s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom (Peterlin, 2013 in World Trade Organization, 2024). Da je vloga STO v svetovnem redu res tesno povezana z brettonwoodskem sistemom, Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom, ki sta ključna stebra mednarodnega gospodarskega sistema, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni, je vidno tudi iz zapisa specifičnih nalog STO, ki jih ima organizacija navedene poleg svojega splošnega namena. STO je skladno s tem zapisom namenjena olajšanju izvajanja, upravljanja in delovanja ter nadaljnjemu doseganju ciljev sporazumov STO, kar vključuje specifično nalogo sodelovanja z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko (Matsushita idr., 2015). Povezovanje z brettonwoodskimi institucijami kaže, da Svetovna trgovinska organizacija ne deluje izolirano, temveč je vgrajena v širši okvir globalnega gospodarskega upravljanja, ki spodbuja mednarodno sodelovanje in ekonomsko stabilnost. Sodelovanje STO z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko pomaga usklajevati mednarodne ekonomske politike in reševati globalne ekonomske izzive, od trgovinskih neravnovesij do gospodarskih kriz. Tako STO kot Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka so osredotočeni na izboljšanje ekonomskega položaj a držav članic, kar vključuj e podporo trgovinskim reformam, ki lahko vodijo do bolj odprtih in pravičnih trgovinskih sistemov po vsem svetu. Vendar se je treba zavedati, da medtem ko vse tri organizacije promovirajo same sebe kot generator pozitivnih razvojev, se vsi nikakor ne strinjajo z njihovimi samoocenami. Te organizacije resda zagotavljajo finančno pomoč državam v stiski, vendar, kot skoraj vsaka metoda pridobivanja finančnih sredstev, tudi ta denar ni brez pogojev, prav tako so motivi za takšne iniciative pogosto vprašljivi. Na primer, kar te skupine imenujejo »spodbujanje gospodarske rasti«, njihovi nasprotniki vidijo kot načrt za uničenje lokalnega gospodarstva in opustošenje okolja s prizadevanji globalizacije, ki koristijo le bogatim. Protesti, vključno s 218 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu tistimi v Davosu, Švici, Washingtonu, Cancunu in drugih večjih mestih, so reden pojav na dogodkih Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in STO. Zanimivo je, da poleg javnih protestov in nevladnih organizacij tudi nekateri poslovni voditelji izražajo nasprotovanje tem organizacijam (McWhinney, 2021). V sodobnih analizah politike STO ter nj ene vloge, pomena in vpliva v svetu številni avtorji izpostavljajo težave in kritike, s katerimi se STO spoprijema. Meltzer (2011) opozarja na izzive v legitimnosti STO, pri čemer poudarja, da mora organizacija izboljšati svojo preglednost in odzivnost na potrebe svojih članov, zlasti v luči sodobnih globalnih trgovinskih napetosti. Podpora in sodelovanje članov STO pri vprašanju legitimnosti je ključnega pomena, če naj STO učinkovito izpolnjuje svojo vlogo edine mednarodne institucije, ki je sposobna države držati odgovorne za njihove globalne trgovinske zaveze. Mercurio (2024) po drugi strani poudarja, da medtem ko je STO dosegla znatne uspehe v liberalizaciji trgovine, se zdaj srečuje s potrebo po nadaljnjem prilagajanju na globalne ekonomske spremembe, ki vključujejo vzpon digitalne trgovine in razprave o vplivih trgovine na okolje. Ob tem opozarja, da je svetovni trgovinski sistem dosegel prelomnico. Prihodnost liberaliziranega, na pravilih temelječega svetovnega reda je pod vprašajem. Jasno je, da se trgovinski svet, ki obstaja zadnjih nekaj desetletij, hitro spreminja. Model washingtonskega soglasja svobodnejše, liberalizirane trgovine, naložb in financ je nadomeščen z modelom, ki daje prednost nacionalni varnosti, obvladovanju tveganj, nacionalnim interesom in geopolitičnim vidikom. Kam vse to vodi, pa za zdaj ostaja neznanka. Zagotavljanje platforme za mednarodna pogajanja, administriranje reševanja sporov in pregledovanje trgovinskih politik so naloge, ki jih STO opravlja, da bi olajšala in izboljšala mednarodno trgovinsko sodelovanje med državami, kar je skladno z načeli brettonwoodskega sistema. Ta integracija poudarja pomembno vlogo STO v mreži mednarodnih institucij, ki skupaj tvorijo okostje globalnega gospodarskega reda in so bistvene za spodbujanje stabilnega ter naprednega globalnega gospodarstva, s tem pa poleg OZN, ki z ustanovno listino prispeva glavni gradnik, prispevajo k vzdrževanju na pravilih temelječega svetovnega reda. 3 Razprava Interpretacijo ugotovitev raziskave o razvojnih mejnikih STO, njeni organizacijski sestavi in procesih odločanja ter politični usmeritvi organizacije osredotočamo na raziskovalno vprašanje o njeni vlogi in pomenu v svetu ter vplivu na svetovni mednarodni red. Ugotovitve raziskave poudarjajo njeno pomembno in Vojaškošolski zbornik, 19/2024 219 Simon Lindič večdimenzionalno vlogo v svetovnem mednarodnem redu. Svetovna trgovinska organizacija ni le platforma za mednarodna trgovinska pogajanja, temveč tudi forum, na katerem se rešujejo trgovinski spori in se oblikujejo globalna trgovinska pravila, ki pomembno vplivajo na gospodarske, politične, socialne in okoljske vidike mednarodne skupnosti. Za začetek lahko ugotovimo, da je bila STO ustanovljena leta 1995 zaradi nadgradnje in institucionalizacije multilateralnih trgovinskih pogajanj, ki so se začela pod okriljem Splošnega sporazuma o carinah in trgovini. Njeni glavni cilji so promocija proste trgovine, odprava trgovinskih ovir, reševanje trgovinskih sporov med državami in podpora razvojnim državam pri integraciji v svetovno gospodarstvo. Ti cilji so jasno artikulirani v ustanovitvenem sporazumu STO, ki zavezuje članice k spoštovanju pravil in postopkov organizacije. Od svoje vzpostavitve je STO doživela več pomembnih razvojnih mejnikov, kot so zaključek urugvajskega kroga pogajanj, vzpostavitev bolj robustnega mehanizma za reševanje sporov in širitev njenega vpliva na nove trgovinske sektorje, vključno s storitvami ter intelektualno lastnino. Ti dogodki so prispevali k utrjevanju njenega mandata za vzpostavljanje predvidljivega in stabilnega mednarodnega trgovinskega okolja, kar je pomagalo članicam pri izkoriščanju trgovine za izboljšanje gospodarskih izidov. Obenem razvojni mejniki v očeh kritikov izkazujejo šibkosti multilateralnega trgovinskega sistema, neenakega odnosa med državami v razvoju in razvitimi državami ter pomanjkanje vzajemnosti pri oblikovanju mednarodnega trgovinskega režima. Nadaljujmo z interpretacijo rezultatov raziskave o organizaciji, strukturiranosti, delovanju in odločanju znotraj STO, saj so to ključni elementi, ki omogočajo nj eno funkcionalnost v vlogi globalnega regulatorj a trgovine. Svetovna trgovinska organizacija je strukturirana tako, da to spodbuja večstranska pogajanja in reševanje sporov med državami. S svojimi različnimi organi, kot so ministrska konferenca, generalni svet, različni odbori in delovne skupine, zagotavlja forum, na katerem lahko članice obravnavajo in sistematično rešujejo trgovinska vprašanja. Vendar pa organizacijska sestava in odločevalski procesi prinašajo tudi številne izzive. Ena izmed glavnih kritik je pomanjkanje prožnosti v njenem odzivanju na hitro spreminjajoče se globalno okolje, v katerem nove ekonomske sile in tehnološki napredki nenehno preoblikujejo mednarodno trgovinsko krajino. Ta togost vodi do zastojev v pogajanjih in do zamud pri implementaciji potrebnih reform, kar zmanjšuje njeno učinkovitost pri naslavljanju sodobnih globalnih izzivov. Poleg tega se spoprijema s kritikami glede transparentnosti 220 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu in vključevanja. Čeprav so odločitve uradno sprejete na podlagi konsenza, v praksi pogosto prevladujejo interesi močnejših gospodarstev, kar lahko povzroči zaznavanje neenakopravnosti in pomanjkanja pravičnosti znotraj organizacije. To zaznavanje vpliva na njeno legitimnost in sposobnost, da deluje kot učinkoviti mediator v mednarodni trgovini. Ob interpretaciji rezultatov analize politike STO in njenega vpliva na regionalni in globalni ravni lahko ugotovimo, da ima ključno vlogo pri oblikovanju mednarodnih trgovinskih pravil, ki zagotavljajo, da trgovina poteka pošteno, odprto in predvidljivo. Ta pravila prispevajo k vzdrževanju na pravilih temelječega svetovnega reda in so bistvenega pomena za zagotavljanje stabilnosti in napredka v globalni ekonomiji, omogočajo pa tudi državam, zlasti tistim v razvoju, da se učinkoviteje vključujejo v svetovno gospodarstvo. Vendar pa politika STO prinaša tudi številne izzive. Med njimi je obvladovanje napetosti med trgovinskimi partnerji, ki izhajajo iz različnih nacionalnih interesov in gospodarskih politik. Pogosto se STO spoprijema s pritiskom, da mora uravnotežiti zaščito domačih industrij z obveznostmi za liberalizacijo trgovine, kar lahko vodi do sporov med članicami. Poleg tega so kritike usmerjene vanj zaradi zaznavanja, da njene politike ne upoštevajo okoljskih in socialnih vprašanj, kar postaja vse bolj pomembno v povezavi z globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe in delovna pravičnost. Te izzive je treba obravnavati v luči vloge in pomena STO v mednarodnem redu, saj njeni odločitveni procesi in politične usmeritve neposredno vplivajo na trgovinske in ekonomske politike držav po vsem svetu. Razumevanje teh dinamik je ključno za izboljšanje učinkovitosti STO in za zagotavljanje, da njene politike prispevajo k večji globalni trgovinski pravičnosti, gospodarski stabilnosti in trajnostnemu razvoju. Ta analiza potrjuje potrebo po stalnem vrednotenju in prilagajanju politik STO, da bi zagotovili, da ostanejo pomembne in učinkovite v hitro spreminjajočem se globalnem okolju. V nadaljevanju si poglejmo še interpretacijo analize vpliva STO na globalni in regionalni ravni. Ta razprava podrobno proučuje njeno vlogo v mednarodnem trgovinskem sistemu, zlasti na regionalni ravni znotraj EU in na globalni ravni v luči njenega odnosa z OZN ter v povezavi z brettonwoodskim sistemom. Naštete institucije imajo pomembno pri ohranjanju na pravilih temelječega svetovnega reda. Svetovna trgovinska organizacija ima osrednjo vlogo v regulaciji mednarodne trgovine in zagotavljanju platforme za pogajanja in reševanje sporov, ki so ključni za vzdrževanje stabilnosti in napredka v globalni ekonomiji. Njena sposobnost prilagajanja in reagiranja na sodobne izzive, kot so digitalna trgovina, Vojaškošolski zbornik, 19/2024 221 Simon Lindič okoljska vprašanja in vzpon protekcionizma, pa je pogosto predmet razprav. Za EU deluje kot ključni forum, na katerem se oblikujejo in pogajajo trgovinski sporazumi, ki neposredno vplivajo na gospodarstva držav članic. Ti sporazumi vključujejo liberalizacijo trgovine, pravila intelektualne lastnine in trgovinske olajšave, ki omogočajo EU, da izboljša svoje trgovinske odnose tako znotraj kot zunaj unije. Spoprijemanje s pritiski za reformo organizacije in izboljšanje njene transparentnosti ter odzivnosti na potrebe svojih članov sta ključna izziva. EU vidi v organu za reševanje sporov enega največjih dosežkov STO, saj zagotavlja pravno sredstvo za trgovinska nesoglasj a, kar j e bistveno za pravično obravnavanj e vseh članic. To je še posebno pomembno, saj EU uporablja ta mehanizem za obravnavanje svojih trgovinskih sporov in spodbuja vključevanje držav v razvoju v globalni trgovinski sistem. Poleg tega ima STO globalno pomembno vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, ki jih določa agenda 2030 OZN. Trgovino obravnava kot orodje za zmanjšanje revščine, izboljšanje zdravja, izobraževanja in zaščito okolja, kar so ključni elementi trajnostnega razvoja. Sodelovanje z OZN in drugimi globalnimi ter regionalnimi mednarodnimi organizacijami pomaga STO usklajevati globalne ekonomske politike in reševati mednarodne ekonomske izzive. Vloga in pomen STO v svetovnem mednarodnem redu je tesno povezana tudi z brettonwoodskim sistemom, ki je bil ustanovljen po drugi svetovni vojni. V tem sistemu sta ključni instituciji Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ustanovljeni z namenom obnove povojnega gospodarstva in spodbujanja mednarodnega ekonomskega sodelovanja. Načrti za Mednarodno trgovinsko organizacijo, ki so bili del prvotnega brettonwoodskega sporazuma, niso bili realizirani vse do zgodnjih devetdesetih let, ko je bila ustanovljena STO. Svetovna trgovinska organizacija deluje kot centralna platforma za mednarodna trgovinska pogajanja in oblikovanje trgovinskih pravil, ki vplivajo na globalno ekonomijo. Je ključna pri usklajevanju mednarodnih ekonomskih politik in reševanju globalnih ekonomskih izzivov skupaj z brettonwoodskimi institucijami. Sodelovanje med temi institucijami spodbuja mednarodno sodelovanje in ekonomsko stabilnost, kar pomaga izboljšati ekonomski položaj držav članic in podpira trgovinske reforme, ki vodijo k bolj odprtim in pravičnejšim trgovinskim sistemom. Vendar je ob tem treba izpostaviti tudi številne kritike, ki menijo, da so motivi teh institucij vprašljivi in da njihove politike včasih služijo le interesom bogatih držav, kar vodi do uničenja lokalnih gospodarstev in okolja. Analize politike STO poudarjajo potrebo po večji preglednosti in odzivnosti organizacije na potrebe 222 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu članov, zlasti v luči trgovinskih napetosti ter ekonomskih sprememb, kot je vzpon digitalne trgovine. Poudarjena je tudi potreba po prilagoditvi organizacije na spremenjene globalne ekonomske razmere, ki vključujejo večji poudarek na nacionalni varnosti in geopolitičnih vidikih. To zahteva od STO, da revidira svoje pristope in politike, da ostane pomembna v svetu, kjer je prihodnost na pravilih temelječega liberalnega svetovnega reda negotova. Na pravilih temelječi svetovni red sicer za zdaj še velja, saj globalno gledano večina držav še vedno spoštuje krovna pravila, ki temeljijo na ustanovni listini OZN, in pravila drugih velikih globalnih igralcev, med katere spada tudi STO. Vendar je ob tem treba izpostaviti dejstvo, da je izzivov in izzivalcev na pravilih temelječega svetovnega reda vse več - tako na varnostnem, okoljskem, tehnološkem kot tudi gospodarskem področju, da je težava še večja, pa se povrh vsega področni izzivi med seboj še prepletajo. Svetovna trgovinska organizacija se tako spoprijema s številnimi strateškimi izzivi. Med njimi je potreba po adaptaciji na hitro spreminjajoče se globalno okolje, v katerem novi ekonomski in politični akterji zahtevajo večji vpliv na oblikovanje mednarodnih pravil. To predstavlja izziv za STO, ki mora uravnotežiti interese in zagotoviti, da so vsi člani enakopravno obravnavani. Poleg tega se STO spoprijema tudi s povečanim skepticizmom in kritikami glede svoje učinkovitosti in pomembnosti, zlasti v luči neuspeha pri zaključku kroga pogajanj v Dohi in napetosti zaradi trgovinskih vojn med velikimi gospodarskimi silami. Kljub strateškim izzivom je STO ključna za ohranjanje mednarodne trgovinske stabilnosti, ki je temelj za globalno gospodarsko rast in razvoj. Njena vloga je bistvena pri zagotavljanju sistema, ki omogoča, da trgovina poteka gladko, predvidljivo in svobodno. To je še posebno pomembno v času, ko globalna ekonomija doživlja dramatične spremembe, vključno z digitalizacijo, naraščajočim protekcionizmom in geopolitičnimi napetostmi. Raziskovalno vprašanje, ki ga obravnavamo, se osredotoča tudi na vpliv STO na svetovni mednarodni red. Svetovna trgovinska organizacija ne samo da oblikuje pravila globalne trgovine, temveč s tem vpliva na politične ter gospodarske odnose med državami. Njena sposobnost za reševanje sporov in upravljanje trgovinskih pravil ima dolgoročne posledice za globalno stabilnost in prosperiteto. Njena vloga v svetovnem mednarodnem redu v luči ohranjanja na pravilih temelječega svetovnega reda je zato izjemno pomembna. Kot centralna institucija za globalno trgovinsko upravljanje ne samo odraža trenutne geopolitične realnosti, temveč ima tudi moč oblikovati prihodnje mednarodne ekonomske politike. Njena Vojaškošolski zbornik, 19/2024 223 Simon Lindič sposobnost prilagajanja in odzivanja na globalne izzive bo ključna za njeno sposobnost ohranjanja pomembnosti in učinkovitosti v nenehno spreminjajočem se svetu. V luči sodobnih globalnih izzivov, kot so geopolitične napetosti, ekonomska nihanja in okoljske krize, se spoprijema z nujnostjo reforme, ki bi omogočile bolj prilagodljivo in učinkovito odzivanje na dinamično mednarodno okolje. Ta reforma bi vključevala boljše upravljanje globalnih trgovinskih pravil, krepitev zmogljivosti in tehnično pomoč za manj razvite članice ter zagotavljanje, da trgovina deluje kot motor trajnostnega razvoja. Ta razprava jasno poudarja, da je STO ključni akter v globalnem gospodarstvu, katerega politike in odločitve neposredno vplivajo na politične, ekonomske in socialne dimenzije globalne skupnosti. Za učinkovito delovanje in ohranjanje svoje vloge v mednarodnem sistemu pa mora nenehno ocenjevati in prilagajati svoje strategije ter politike, da bo lahko učinkovito naslavljala izzive in izkoristila priložnosti, ki jih prinaša hitro spreminjajoči se svet. Implementacija učinkovitih reform bo odločilno vplivala na zagotavljanje, da ostane pomembna in učinkovita v svoji vlogi mednarodnega posrednika in regulatorja v dinamičnem globalnem okolju. Vendar pa bo za uspeh teh prizadevanj potrebno tesno sodelovanje med članicami in stalno prilagajanje organizacije na nove gospodarske, politične in tehnološke trende. Na podlagi interpretacije rezultatov raziskave je mogoče skleniti, da bo prihodnost STO in njenega vpliva na globalni na pravilih temelječ red odvisna od njenih sposobnosti za inovacije, prilagodljivost in reševanje njenih strateških izzivov. Dejstvo, da STO ostaja edina globalna organizacija s pravno zavezujočo močjo nad državami na področju trgovinskih pravil, ji daje edinstveno vlogo in odgovornost v mednarodnem sistemu, ki jo mora nenehno utrjevati ter razvijati skladno z zahtevami časa. 4 Sklep Potrdimo lahko, da STO ostaja ključni steber v mednarodnem trgovinskem sistemu, s svojo vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju globalnih trgovinskih pravil, ki omogočajo predvidljivo ter stabilno globalno mednarodno gospodarsko okolje. Kljub temu se organizacija spoprijema z nizom strateških izzivov, ki izhajajo iz spreminjajočih se geopolitičnih razmer, ekonomskih premikov ter hitrega razvoja tehnologij, ki nenehno preoblikujejo globalno trgovinsko krajino. Kritike na račun njene učinkovitosti, transparentnosti in pravičnosti izpostavljajo potrebo po reformah in prilagoditvah, da bi ostala pomembna in učinkovita. 224 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu Da bi uspešno nadaljevala svoje poslanstvo, mora krepiti sodelovanje med svojimi članicami, izboljšati procese odločanja in se odzivati na globalne gospodarske ter okoljske izzive. Njena prihodnost bo odvisna od njenih sposobnosti za inovacije in prilagodljivost, ob hkratnem zagotavljanju, da trgovina ostane motor globalnega razvoja in blaginje. Poleg tega bo ključnega pomena njena vloga pri spodbujanju trajnostnega razvoja in zagotavljanju, da globalna trgovina deluje v korist vseh držav članic, zlasti tistih v razvoju. Svetovna trgovinska organizacija mora nadaljevati z delom na krepitvi svojih sestav in funkcij, da bo lahko učinkovito upravljala izzive današnjega časa, vključno z digitalizacijo trga, spremembami v globalni proizvodnji in distribuciji ter rastjo protekcionističnih politik, ki ogrožajo multilateralni trgovinski sistem. Le s proaktivnim pristopom in odprtostjo za dialog ter reforme bo lahko ohranila svojo centralno vlogo v mednarodnem trgovinskem sistemu in prispevala k stabilnemu, pravičnemu ter na pravilih temelječemu svetovnemu redu. Razumevanje njenih organizacijskih in operativnih dinamik ter politik je bistveno za ocenjevanje, kako lahko nadaljuje z izpolnjevanjem svoje vloge v svetovnem gospodarskem sistemu in kako se lahko prilagodi, da ostane pomembna in učinkovita v spreminjajočem se globalnem okolju. Ta ugotovitev poudarja potrebo po nadaljnjih globljih raziskavah in analizah, ki bi lahko vodile k reformam in izboljšanju načinov delovanja v STO, da bi bolje naslovila potrebe vseh svojih članic in se odzvala na prihodnje globalne izzive. 5 Literatura in viri 1. Azevedo, R., 2020. 25 let dosežkov in izzivov STO. [Online]. Dostopno na: https://www.wto.org/english/news_e/news20_e/dgra_01jan20_e.htm. [20. 4. 2024]. 2. Dervi§ K. in Conroy C., 2018. Global politics for a globalized economy. [Online]. Dostopno na: https://www.brookings.edu/articles/global-politics-for-a-globalized-economy/. [26. 3. 2024]. 3. Evropski parlament, 2024. Evropska unija in Svetovna trgovinska organizacija. [Online]. Dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/factsheets/sl/ sheet/161/evropska-unija-in-svetovna-trgovinska-organizacija. [26. 4. 2024]. 4. Howse, R., 2016. The World Trade Organization 20 Years On: Global Governance by Judiciary. European Journal of International Law, 27(1), str. 9-77. https://academic.oup.com/ejil/article/27/1/9/2756327. [26. 4. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 225 Simon Lindič 5. Matsushita, M.,... idr., 2015. The World Trade Organization: Law, Practice, and Policy. Združeno kraljestvo: OUP Oxford. [Online]. Dostopno na: https://www.google.si/books/edition/The_World_Trade_Organization/ bralCgAAQBAJ?hl=sl&gbpv=0. [10. 4. 2024]. 6. McWhinney, J., 2021. IMF vs. WTO vs. World Bank: What's the Difference? [Online]. Dostopno na: https://www.investopedia.com/articles/investing/ 070715/confused-how-imf-world-bank-wto-differ.asp. [10. 4. 2024]. 7. Meltzer, J. P., 2010. The WTO and GATT: A Principled History. [Online]. Dostopno na: https://www.brookings.edu/wp-content/uploads/2016/07/ selfenforcingtrade_chapter.pdf. [6. 4. 2024]. 8. Meltzer, J. P., 2011. The Challenges to the World Trade Organization: It's All about Legitimacy. [Online]. Dostopno na: https://www.brookings.edu/articles/the-challenges-to-the-world-trade-organization-its-all-about-legitimacy/. [16. 4. 2024]. 9. Meltzer, J. P. in Shenai, N., 2020. Restoring US trust in globalization. [Online]. Dostopno na: https://www.brookings.edu/articles/restoring-us-trust-in-globalization/. [10. 4. 2024]. 10. Mercurio, B., 2024. The Demise of Globalization and Rise of Industrial Policy: Caveat Emptor. World Trade Review, 23(2), str. 242-250. [Online]. Dostopno na: https://www.cambridge.org/core/journals/world-trade-review/article/ demise-of-globalization-and-rise-of-industrial-policy-caveat-emptor/. [22. 4. 2024]. 11. Mesarec, A., 2012. (Ne)priznanje neposrednega učinka določb prava WTO v pravu EU. Magistrsko delo. Univerza v Mariboru. [Online]. Dostopno na: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=22436. [12. 4. 2024]. 12. Messenger, G., 2016. The Development of World Trade Organization Law: Examining Change in International Law. Oxford: Oxford Academic. [Online]. Dostopno na: https://academic.oup.com/book/6780. [10. 4. 2024]. 13. United Nations, 2024a. Academic Impact. World Trade Organization.: [Online]. Dostopno na: https://www.un.org/en/academic-impact/wto. [20. 4. 2024]. 14. United Nations, 2024b. International support measures for least developed countries. [Online]. Dostopno na: https://www.un.org/ldcportal/content/ organizations-0. [20. 4. 2024]. 15. United Nations, 2024c. Sustainable Development Goals. [Online]. Dostopno na: https://www.un.org/sustainabledevelopment/. [20. 4. 2024]. 16. Peterlin, I., 2013. Svetovna trgovinska organizacija in državna suverenost. 1. natis izd. Ljubljana: GV založba. 226 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu 17. Rodrik, D., 2011. The Globalization Paradox: Democracy and the Future of the World Economy. Združeno kraljestvo: W. W. Norton. [Online]. Dostopno na: https://www.google.si/books/edition/The_Globalization_Paradox_ Democracy_and/enszxVKUEQAC?hl=sl&gbpv=1. [26. 3. 2024]. 18. Vuk, P., 2023. Čas za razmislek in revizijo nacionalnovarnostne politike Republike Slovenije? Evro-atlantski bilten, 4(4), stran 1-11. [Online]. Dostopno na: http://www.euroatlantic.org/wp-content/uploads/2023/08/ Euroatlantski-bilten-vol4-no-4-Cas-za-razmislek-in-revizijo-NV-politike-RS-Vuk-v3.pdf. [28. 3. 2024]. 19. World Trade Organization, 2024. https://www.wto.org/. [8. 4. 2024]. 20. WTO, 2024a. World Trade Report 2023 - Re-globalization for a secure, inclusive and sustainable future. [Online]. Dostopno na: https://www.wto.org/english/ res_e/reser_e/wtr_e.htm. [20. 4. 2024]. 21. WTO, 2024b. WTO Annual Report 2023. [Online]. Dostopno na: https:// www.wto.org/english/res_e/publications_e/anrep23_e.htm. [20. 4. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 227 Aleš Kesič Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu The perspective of the Association of Southeast Asian Nations in a globalized world Povzetek Prispevek kritično obravnava mednarodno organizacijo Zveza držav Jugovzhodne Azije z vidika njenega vpliva na svetovni mednarodni red. V njem se osredotočimo zlasti na geopolitično, gospodarsko in zgodovinsko ozadje njenega delovanja, ki nam omogoča prepoznavati ključne mejnike pri doseganju ciljev in izzivov, s katerimi se spoprijema. Cilj prispevka je, da s proučitvijo sestave, dejavnosti in zunanjih odnosov Zveze držav Jugovzhodne Azije poudarimo razumevanje njene vloge pri spodbujanju regionalnega sodelovanja in povezovanja v Jugovzhodni Aziji in širše. Ključne besede: Asean, Jugovzhodna Azija, regionalno sodelovanje, svetovni mednarodni red. Abstract This paper critically examines the Association of Southeast Asian Nations, an international organization, from the perspective of its impact on the global international order. The paper focuses on the geopolitical, economic, and historical background of its activities, which enables the identification of the key milestones in achieving its objectives and of the challenges it faces. By examining the structure, activities and external relations of the Association of Southeast Asian Nations, this paper aims to highlight the understanding of its role in promoting regional cooperation and integration in Southeast Asia and beyond. Key words: ASEAN, Southeast Asia, regional cooperation, rules-based international order. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 228 Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu 1 Uvod Zveza držav Jugovzhodne Azije (Asean) je politična in gospodarska unija desetih držav. Ustanovljena je bila 8. avgusta 1967 v Bangkoku na Tajskem, kjer so ustanovno listino podpisale Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska. Leta 1984 se je zvezi pridružil Brunej, v letih med 1995 in 1999 pa še Vietnam, Laos, Mjanmar in Kambodža. Države članice skupaj predstavljajo skoraj 700 milijonov prebivalcev (8 % svetovne populacije) na površini 4,5 milijona km2. Leta 2022 so ustvarile bruto družbeni proizvod v višini 11.780 milijard ameriških dolarjev po standardih kupne moči (6,5 % svetovnega BDP). Decembra 2008 je bila v Džakarti (Indonezija) podpisana Listina Asean, ki so je istega leta ratificirale vse države članice. Skladno s 102. členom Ustanovne listine OZN je bila registrirana tudi v Sekretariatu OZN. Cilji Aseana (skladno z listino) so pospešiti gospodarsko rast, družbeni napredek in kulturni razvoj ter spodbujati mir in stabilnost v regiji. Asean sodeluje z drugimi nadnacionalnimi subjekti v azijsko-pacifiški regiji in zunaj nje. Diplomatska predstavništva ima po vsem svetu, vzdržuje globalno mrežo odnosov in je osrednji forum za sodelovanje v regiji. Zvezo je zaradi prizadevanj na gospodarskem, socialnem in varnostnem področju mogoče primerjati z Evropsko unijo (ASEAN, 2024, 2024a, 2024b, 2024c; Pečar, 2008, 23-26; EU, 2024; World Economic Outlook, 2024). ZVEZA DRŽAV JUGOVZHODNE AZIJE Slika 1: Zveza držav Jugovzhodne Azije (vir: prirejeno po Freepik, 2024; ASEAN, 2024) Vojaškošolski zbornik, 19/2024 229 Aleš Kesič Namen prispevka je analizirati vlogo in pomen mednarodne organizacije Asean na svetovni mednarodni red, na kar se nanaša tudi temeljno raziskovalno vprašanje. Analiza se predvsem opira na kvalitativne metode in tehnike raziskovanja. Na podlagi analize primarnih in sekundarnih pisnih virov izvedemo sintezo pogledov in ugotovitev pomena in vloge Aseana v svetu ter v opisni obliki interpretiramo spoznanja. 2 Analiza držav članic zveze Asean Iz preglednice 1je vidno, da imajo države članice zveze Asean zelo različne politične sisteme in oblike vladanja - od parlamentarnih in predsedniških republik z demokratičnim vladanjem (Singapur, Filipini, Indonezija), socialističnih republik z enostrankarskim sistemom (Laos, Vietnam), parlamentarnih in absolutističnih monarhij (Malezija, Tajska, Brunej) do političnih sistemov, kjer avtoritarno vlada vojaška hunta (Mjanmar). Razlikujejo se tudi v velikosti, po številu prebivalcev in gospodarski razvitosti. Najmanjši je Singapur, ki ima na slabih 750 km2 površine pet milijonov prebivalcev, največja pa je Indonezija, ki ima na dobrih 1,9 milijona km2 skoraj 280 milijonov prebivalcev. BDP na prebivalca v najslabše razviti Kambodži znaša ca. 2000 USD, v najbolj razvitem Singapurju pa prek 130.000 USD. Primerjalno s 27 državami članicami EU države Aseana obsegajo ca. 5 % večjo površino in imajo 35 % več prebivalcev. Povprečni BDP na prebivalca pa je za več kot 40 % višji v EU. Država Politični sistem Površina države1 Število prebivalcev2 BDP (PPP)3 BDP (PPP) na prebivalca4 Država Brunej absolutistična monarhija 0,005 0,5 32 73.609 Republika Filipini predsedniška republika 0,3 114 1392 12.192 Republika Indonezija predsedniška republika 1,9 279 4721 16.861 Kraljevina Kambodža parlamentarna monarhija5 0,2 17 107 2037 Ljudska dem. rep. Laos socialistična republika 0,2 8 74 9787 Malezija parlamentarna monarhija 0,3 33 1306 39.030 Republika Mjanmar parlamentarna republika6 0,7 58 277 5124 230 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu Država Politični sistem Površina države1 Število prebivalcev2 BDP (PPP)3 BDP (PPP) na prebivalca4 Republika Singapur parlamentarna republika 0,0007 6 794 133.737 Kraljevina Tajska parlament. monarhija 0,5 70 1644 23.401 Socialistična rep. Vietnam socialistična republika 0,3 100 1438 15.470 Asean 4,5 685 11.785 33.1257 ZDA predsedniška republika 9,9 335 28.781 85.373 LR Kitajska socialistična republika 9,6 1400 35.291 25.015 EU 4,2 448 25.399 56.9287 R Slovenija parlamentarna republika 0,02 2 112 53.287 LEGENDA: 1 v milijonih km2 2 v milijonih 3 v milijardah USD (standardi kupne moči, PPP) 4 v USD (PPP) 5 enostrankarski sistem 6 diktatorski režim 7 povprečje zveze oz. unije Preglednica 1: Osnovni podatki o državah članicah Aseana (vir: prirejeno po IMF, 2024; CIA,2024) 3 Analiza zveze Asean Države članice zveze Asean ležijo na stičišču med Južnokitajskim morjem in Indijskim oceanom, torej med vzhodno in južno Azijo, zaradi česar so bile pred evropskim kolonialnim obdobjem pod vplivom Islama in Perzije. Evropski kolonializem je vplival na večino držav zveze, vključno s francosko Indokino (današnji Vietnam, Laos in Kambodža), britansko Burmo, Malajo in Borneom (današnji Mjanmar, Malezija, Singapur in Brunej), nizozemsko in špansko Vzhodno Indijo (današnja Indonezija in Filipini). Le Tajska (takrat Siam) ni nastala iz evropske kolonije (Reid, 2015, 13-16). Po drugi svetovni vojni je nastalo več regionalnih organizacij s težnjo po zajezitvi komunizma, ki se je uveljavil v celinski Aziji z oblikovanjem komunističnih vlad v Severni Koreji, na Kitajskem in v Vietnamu, ter s težnjami za uveljavitev komunizma v britanski Malaji in na dekoloniziranih Filipinih. ZDA, Združeno kraljestvo, Avstralija in Francija so leta 1954 skupaj z osmimi azijskimi državami ustanovile Organizacijo Jugovzhodno azijske pogodbe (angl. Southeast Asia Treaty Organization, SEATO), ki je bila azijska različica Nata in je predvidevala kolektivno obrambo držav članic. Organizacija se zaradi notranjih konfliktov Vojaškošolski zbornik, 19/2024 231 Aleš Kesič ni uveljavila in je dokončno razpadla leta 1977 po koncu vietnamske vojne. Predhodnica zveze Asean je bila Zveza Jugovzhodne Azije (angl. Association of Southeast Asia, ASA), ki je nastala leta 1961 in je povezala Tajsko, Filipine in Malajo. Zaradi notranjih sporov med Filipini in Malezijo (nastala iz Malaje) ter indiferentnega odnosa ZDA organizacija ni zaživela in je s pridružitvijo preostalih držav (leta 1967) prerasla v zvezo Asean (Pollard, 1970, 244-254; Historical Overview, 2009 1-5). Do podpisa Listine Asean (2008) je treba poudariti vsaj dve pogodbi, ki sta pomembno vplivali na prihodnost regije. Na prvem vrhu Aseana (leta 1976 v Indoneziji) je bila podpisana Pogodba o prijateljstvu in sodelovanju (angl. Treaty of Amity and Cooperation), na podlagi katere je bil leta 2003 imenovan visoki svet kot organ, namenjen mirnemu reševanju sporov. K pogodbi so pristopile tudi ZDA (2009) in EU (2012). Decembra 1995 je bila podpisana Pogodba o območju brez jedrskega orožja v Jugovzhodni Aziji (angl. Southeast Asian Nuclear Weapon Free Zone Treaty, SEANWFZ Treaty), ki je začela veljati leta 2001. Svoje članice zavezuje, da ne bodo razvijale, proizvajale ali kako drugače pridobivale, posedovale ali imele nadzora nad jedrskim orožjem (UNODA, 1995; Historical Overview, 2009, 6). Ključni dokument zveze je Listina Asean (angl. ASEAN Charter), ki je bila podpisana novembra 2008. Z njo se je formalizirala politično-varnostna, gospodarska in družbenokulturna skupnost držav Jugovzhodne Azije, kar predstavlja podobnost z EU. Politično-varnostna skupnost je usmerjena v zagotovitev regionalnega miru, varnosti in stabilnosti ter razvoj pravičnega in demokratičnega okolja. Cilja gospodarske skupnosti sta notranja povezanost držav članic, ki temelji na enotnem trgu, in zunanja povezanost zveze s svetovnim gospodarstvom. Družbenokulturna skupnost pa je namenjena razvoju potenciala prebivalcev držav članic zveze (ASEAN, 2024). Predsedovanje zvezi poteka tako, da vsako leto (po sistemu rotacije) predseduje ena izmed držav članic. Poleg formalizacije delovanja Listina Asean opredeljuje tudi merila za širitev zveze1 (ASEAN Charter, 2008). 1 V Listini Asean so opredeljena merila za članstvo (ASEAN Charter, 2008, 13): a. Država mora geografsko ležati v Jugovzhodni Aziji. b. Državo morajo priznati vse države članice Aseana. Država se mora strinjati, da jo zavezuje Listina Asean. c. Država mora biti sposobna in pripravljena izpolnjevati obveznosti članstva, kot so vzdrževanje veleposlaništev v vseh sedanjih državah članicah bloka; udeležba na vseh ministrskih srečanjih in vrhunskih srečanjih; pristop k vsem pogodbam, deklaracijam in sporazumom v zvezi. Status opazovalke imata trenutno (2024) Vzhodni Timor in Papua Nova Gvineja. 232 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu Leta 2009 se je oblikovala Medvladna komisija za človekove pravice (angl. Intergovernmental Commission on Human Rights, AICHR), ki je leta 2012 sprejela Deklaracijo o človekovih pravicah. Četudi ji številne zahodne države in nevladne organizacije pripisujejo zelo omejen pomen, vseeno pomeni velik civilizacijski napredek za regijo (Wong, 2012; ASEAN Human Rights Declaration, 2013). Ključna vloga zveze izhaja iz metode Aseana (angl. »the ASEAN way«),2 ki je tudi himna zveze. Na njeni podlagi se je vzpostavil konstruktiven dialog med državami članicami Aseana, državami v regiji in celo na globalni ravni (Acharay, 2018, 22). Od leta 2008 se vsako leto izvedeta dva vrhova zveze. Poleg srečanja predstavnikov držav članic se na vrhu izvedejo tudi srečanje Asean Plus 3, ki deluje kot koordinator sodelovanja med zvezo in tremi vzhodnoazijskimi državami (Kitajsko, Južno Korejo in Japonsko); srečanje pogodbenic Trgovinskega sporazuma o tesnejših gospodarskih odnosih med Avstralijo in Novo Zelandijo (ANZERTA) ter regionalni forum (angl. Regional Forum, ARF), ki poleg držav članic zveze povezuje še 16 držav3 in EU. Namen foruma je spodbujanje konstruktivnega dialoga, posvetovanje o političnih in varnostnih vprašanjih, krepitev zaupanja in preventivna diplomacija v azijsko-pacifiški regiji (ASEAN, 2024). Tudi omejitve zveze Asean je mogoče primerjati z EU, kar je opazno zlasti ob krizah. Asean (kot regionalna organizacija, in ne država) ni zmožna ukrepati v primeru krize. Odločanje namreč poteka s konsenzom, ki ga je ob tako raznovrstnih političnih sistemih in oblikah vladanja izjemno težko doseči. To je najbolj razvidno na primeru Mjanmara, kjer so po izvedenem državnem udaru februarja 2021 in aretaciji Aung San Suu Kyi nemiri prerasli v državljansko vojno, ki med pripravo tega prispevka (maj 2024) še ni končana. Že aprila 2021 so voditelji devetih držav članic zveze Asean in vodja mjanmarske vojaške hunte (general Min Aung Hlaing) dosegli konsenz glede petih točk: (1) takojšnja prekinitev nasilja v državi, (2) dialog med vsemi stranmi, (3) imenovanje posebnega odposlanca, (4) dostava humanitarne pomoči in (5) srečanje posebnega odposlanca z vsemi vpletenimi stranmi. Hlaing dogovora ni spoštoval, nadaljnje ukrepanje zveze pa ni bilo mogoče, ker Tajska pod vodstvom Prayuta Chan-o-Chaja ni dala soglasja za odločnejše ukrepanje. Še več, tajski voditelj je podpiral Hlainga in njegovo 2 Metoda Aseana je pristop k reševanju vprašanj. Gre za neformalni delovni proces, v katerem odločevalci pri odločanju uporabljajo kompromis, soglasje in posvetovanje. Tiha diplomacija voditeljem omogoča, da komunicirajo, ne da bi razprave postale javno dostopne, s čimer se izognejo zadregi, ki bi lahko vodila v nadaljnje spore. 3 Avstralija, Bangladeš, Indija, Kanada, Kitajska, Japonska, Severna in Južna Koreja, Mongolija, Nova Zelandija, Papua Nova Gvineja, Pakistan, Ruska federacija, Šrilanka, Vzhodni Timor in ZDA. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 233 Aleš Kesič vojaško hunto. Z novo tajsko vlado (2023) se je politika Tajske glede Mjanmara spremenila in se zavezala k uresničitvi dogovora, sprejetega v petih točkah, kar lahko privede do mirovnega procesa v Mjanmaru. V tri leta trajajoči vojni je bilo ubitih več kot 50.000 ljudi, skoraj 2,5 milijona ljudi pa je notranje razseljenih (Jones, 2024). 4 Svetovni mednarodni red in geopolitična analiza Trenutni svetovni mednarodni red temelji na multilateralizmu, kar pomeni, da se k reševanju mednarodnih zadev pristopa s pogovori, pogajanji in sodelovanjem. Do oblikovanja sodobnega multilateralizma je prišlo po uničujoči drugi svetovni vojni. Zajet je v Ustanovni listini OZN (1945) in Splošni deklaraciji človekovih pravic (1948). Izzivov sodobnosti (kot so podnebne spremembe, množične migracije in pandemije) nobena država ni zmožna rešiti sama, zato je mednarodno sodelovanje nujno. Stanje v mednarodni skupnosti pa kaže, da prihaja do razgradnje multilateralizma in teženj po spremembi svetovnega mednarodnega reda, kar je opaziti predvsem v delovanju Ruske federacije in Kitajske. Prva želi pridobiti ozemlja nekdanje Sovjetske zveze, druga prevzeti vlogo svetovnega hegemona, obe pa delujeta v nasprotju z mednarodno uveljavljenimi pravili svetovnega reda. Z vidika ohranjanja multilateralizma je skrb vzbujajoče tudi enostransko delovanje nekdanjega in morda prihodnjega predsednika ZDA Donalda Trumpa (Cerar, 2024), ki ga podpihujeta populizem in identitetna politika proti globalizaciji in neoliberalizmu. Center strateškega tekmovanja med ZDA in Kitajsko v indijsko-pacifiški regiji je Južnokitajsko morje. Culpan (2024) navaja, da vrednost blaga, ki se prevaža po tem morju, znaša 5 % svetovnega BDP, kar je ekvivalent četrtega največjega gospodarstva na svetu. Zastoji pri prevozih bi ohromili svetovno trgovino. Več kot četrtina blagovnega prometa poteka skozi 40 km širok morski pas, imenovan Malaška ožina, ki ločuje Indonezijo na jugozahodu od Singapurja in na severovzhodu od Malezije. Blago, ki potuje čez to ožino, po vrednosti močno presega blago, ki potuje čez Sueški prekop. V zadnjih 10-15 letih j e nadzor nad Južnokitajskim morj em v veliki meri prevzela Kitajska, predvsem z obsežno gradnjo umetnih otokov in vojaških baz ter delovanjem svojih pomorskih sil. Kitajska je s tem kršila Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki določa svobodo plovbe v mednarodnih vodah in prepoveduje njihovo prisvajanje. Njeno delovanje 234 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu temelji na uporabi moči, in ne na mirnem reševanju sporov, kar je v nasprotju z uveljavljenimi pravili svetovnega reda (CRS Report, 2024). ZDA kitajsko delovanje v Južnokitajskem morju označujejo kot strategijo rezanja salame (angl. salami slicing strategy), ki po korakih, kjer noben ne opravičuje začetka vojne, vsi pa so na robu nedovoljenega, privede do želenega cilja. Z vidika zavezništev in partnerstev, ki jih imajo ZDA sklenjene z Japonsko, Južno Korejo, Tajvanom, Filipini, Indonezijo, Singapurjem in Vietnamom, je kitajsko delovanje obravnavano kot agresivno in obljubljena podpora Amerike. ZDA kitajske vojaške sile na umetnih otokih razumejo kot sile, ki Kitajski zagotavljajo vojaško prednost, saj preprečujejo dostop do prostora delovanja (angl. Anti-Access/Area-Denial, A2/AD), zahteve Kitajske po ozemljih in ekonomskih conah pa ZDA razumejo za neutemeljene (prav tam). Slika 2: Gradnja umetnega otoka na otočju Spartly (vir: Hardy, 2014) Zveza Asean je izpostavljena strateškemu tekmovanju med ZDA in Kitajsko. Mahubani (2017) opozarja, da je prišlo do paradoksalne situacije, ko obe velesili, ki sta si v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja močno prizadevali za krepitev zveze, sedaj zvezo izkoriščata za medsebojno tekmovanje. Kitajska je največji trgovinski partner zveze Asean (trgovina znaša tisoč milijard USD letno), ki ji z zmanjševanjem oziroma odpravo carin omogoča ugodne pogoje poslovanja (prav tam). S posameznimi državami članicami ima ozemeljske spore glede otokov v Južnokitajskem morju (z Vietnamom glede Paracelskih otokov (angl. Paracel Islands), ki jih zaseda Kitajska; s Filipini, Vietnamom, Brunejem Vojaškošolski zbornik, 19/2024 235 Aleš Kesič Tajvanom glede otočja Spartly, ki ga po delih zasedajo vsi, ter s Filipini in Tajvanom glede plitvine Scarborough, ki jo od leta 2012 zaseda Kitajska). ZDA so za zvezo Asean četrti največji trgovinski partner (trgovina znaša okrog 500 milijard USD letno). V regijo vlaga prek 6000 ameriških podjetij, kar ustvari prek milijon zaposlitev. V ZDA študira več kot 50.000 študentov iz držav članic zveze (CRS Report, 2024). Poročilo o raziskavi javnega mnenja, ki ga je objavil inštitut ISEAS (2024) glede stališč prebivalcev držav članic zveze Asean o tekmovalnosti med Kitajsko in ZDA, navaja: 1. skoraj 47 % anketirancev meni, da je treba krepiti zvezo, da bi se lahko zoperstavila tekmovalnosti med ZDA in Kitajsko; 2. 29 % anketirancev meni, da se je treba vrniti k tradicionalni neuvrščenosti zveze; 3. samo 8 % pa zagovarja stališče, da je treba eno izmed obeh držav izbrati za partnerja zvezi. Na vprašanja (prav tam), katero državo bi izbrali, če bi se morali odločiti za enega od strateških rivalov, je rezultat približno 50 % proti 50 % (lani 60 % za ZDA in 40 % za Kitajsko). 5 Sklep Tako Ruska federacija kot Kitajska svoje cilje dosegata zunaj uveljavljenih pravil svetovnega reda, in sicer prva z oboroženo agresijo na suvereno državo, druga pa s kršenjem konvencij ZN. Nekdanji in morda prihodnji ameriški predsednik Donald Trump je dokaj nepredvidljiv in bi (če bo drugič izvoljen) v mednarodnih odnosih znal ravnati enostransko. Obstaja tudi nevarnost, da se svetovni mednarodni red spremeni iz multilateralnega v tripolarnega z regionalnimi hegemoni, ki vladajo na podlagi moči zunaj mednarodno uveljavljenih pravil. To je velika nevarnost predvsem za majhne države (med njimi tudi Slovenijo), ki bi v takšnem redu povsem izgubile svoj glas. Vloga EU, Asean in drugih regionalnih mednarodnih organizacij je zato ključna pri ohranitvi multilateralnega sveta oziroma trenutnega svetovnega mednarodnega reda. V EU bi kot največja izziva lahko izpostavili sistem odločanja s konsenzom in odsotnost evropskega vojaškega instrumenta moči. Zgodovina nas uči, da v kriznih razmerah evropski voditelji niso sposobni sprejeti težkih odločitev za skupno 236 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu dobro, pač pa prednost dajejo nacionalnemu interesu, s tem pa šibijo skupnost. Še bolj problematične so nacionalne vojske držav članic EU, ki brez Nata (oziroma ZDA) niso bistven dejavnik odvračanja oziroma skupne evropske obrambe. Asean je zveza desetih držav Jugovzhodne Azije, ki je v marsičem podobna EU. Ima podobno veliko površino, več prebivalcev in je slabše gospodarsko razvita od EU. Delovanje zveze na političnem in gospodarskem področju v celoti sledi modelu EU, podobno sta organizirana tudi predsedovanje in odločanje. Zveza pooseblja multilateralizem, saj the Asean Way skladno s kulturo azijskih narodov temelji na spoštovanju, dialogu in mirnem reševanju sporov. Po drugi strani pa so med zvezo Asean in EU tudi razlike. V zvezo Asean so povezane države, ki imajo različne politične sisteme in oblike vladanja. Listina Asean namreč ne predvideva pristopnih pogajanj, kjer bi se nacionalna zakonodaja po poglavjih prilagodila zvezi, pri tem pa uveljavila spoštovanje pravne države, svobodni trg in spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, pač pa država pristopnica zgolj sprejme pogoje, ki jih predpisuje listina. V Kambodži tako državo vodi vlada, ki pred volitvami ukinja opozicijo, v Mjanmaru pa vlada vojaška hunta, država pa je v državljanski vojni. Omejitve zveze Asean pri oblikovanju politične in gospodarske skupnosti, ki bi bila sposobna kriznega upravljanja in vodenja ter skupnega nastopa v obrambi temeljnih vrednot zveze, so zato še večje od omejitev EU. Zveza dokaj učinkovito deluje v blaginji, ne more pa se odzivati v krizi. Učinkovito krizno upravljanje in vodenje bi bila možna zgolj, če bi spremenili način odločanja, ki ne bi več temeljilo na konsenzu, temveč na kvalificirani večini. Takšna sprememba je malo verjetna. V dobro multilateralizma razveseljuje podatek, da skoraj 50 % prebivalcev zveze Asean meni, da jo je treba krepiti, da bi se lahko uprla rivalstvu med velikima silama. Drugi pogoj pa je oblikovanje oboroženih sil skupnosti, ki so podrejene svetu, ki odloča s kvalificirano večino. To bi omogočilo kredibilno odvračanje ali obrambo. S tem bi Asean (enako velja za EU) pridobil vse instrumente skupne moči (diplomatskega, informacijskega, vojaškega in gospodarskega), s čimer bi v politiki, ki jo izvajajo velesile, lahko vplival in branil trenutni svetovni mednarodni mir. 6 Literatura in viri 1. Acharya, A. 2018. The Evolution and Limitations of ASEAN Identity. [Online]. Dostopno na: https://www.eria.org/ASEAN_at_50_4A.2_Acharya_final.pdf. [28. 3. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 237 Aleš Kesič 2. ASEAN. 2024. ASEAN. https://asean.org/. [26. 3. 2024]. 3. ASEAN. 2024b. NTI. [Online]. Dostopno na: https://www.nti.org/education-center/treaties-and-regimes/association-southeast-asian-nations-asean/. [26. 3. 2024]. 4. ASEAN. 2024c. OZN. [Online]. Dostopno na: https://dppa.un.org/en/ association-of-southeast-asian-nations. [26. 3. 2024]. 5. ASEAN. 2024a. Britannica. [Online]. Dostopno na: https://www.britannica. com/topic/ASEAN. [26. 3. 2024]. 6. ASEAN Charter. 2008. [Online]. Dostopno na: https://asean.org/wp-content/ uploads/images/archive/publications/ASEAN-Charter.pdf. [28. 3. 2024]. 7. ASEAN Human Rights Declaration. 2013. [Online]. Dostopno na: https:// www.asean.org/wp-content/uploads/images/resources/ASEAN%20 Publication/2013%20(7.%20Jul)%20-20ASEAN%20Human%20Rights%20 Declaration%20(AHRD)%20and%20Its%20Translation.pdf. [28. 3. 2024]. 8. CIA. 2024. The WorldFactbook. [Online]. Dostopno na: https://www.cia.gov/ the-world-factbook/. [8. 5. 2024]. 9. Cerar, B. 2024. Za naše dobro je multilateralizem treba ohraniti. Delo. [Online]. Dostopno na: https://www.delo.si/sobotna-priloga/za-nase-dobro-je-treba-multilateralizem-ohraniti/. [1. 5. 2024]. 10. CRS Report. 2024. U.S.-China Strategic Competition in South and East China Seas: Background and Issues for Congress. [Online]. Dostopno na: https:// crsreports.congress.gov/product/pdf/R/R42784. [1. 5. 2024]. 11. Culpan, T. 2024. There are bigger shipping choke points than Suez. Financial Review. [Online]. Dostopno na: https://www. afr.com/world/asia/there-are-bigger-shipping-choke-points -than-suez-20240115-p5exal. [1. 5. 2024] 12. EU. 2024. EU. [Online]. Dostopno na: https://european-union.europa.eu/ principles-countries-history/key-facts-and-figures/life-eu_sl. [26. 3. 2024]. 13. FREEPIK. 2024. ASEAN. [Online]. Dostopno na: https://www.freepik.com/ free-vector/asean-map-illustration_10781593.htm#fromView=search&pa ge=1&position=1&uuid=99057b80-b800-45dd-882a-e567b83415ef. [8. 5. 2024]. 14. Hardy, J. 2014. China building artificial island in South China Sea. Jane's. [Online]. Dostopno na: https://customer.janes.com/display/jsia0092-jsia. [8. 5. 2024]. 15. Historical Overview. 2009. The Parliament of the Commonwealth of Australia. [Online]. Dostopno na: https_aphref.aph.gov.au_house_committee_jfadt_ asean_aseanch1.pdf. [1. 4. 2024]. 238 Vojaškošolski zbornik, 19/2024 Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu 16. IMF. 2024. World Economic Outlook. [Online]. Dostopno na: https://www. imf.org/en/Publications/WEO/Issues/2024/04/16/world-economic-outlook-april-2024. [26. 3. 2024]. 17. ISEAS. 2024. The State of Southeast Asia: 2024 Survey Report. [Online]. Dostopno na: https://www.iseas.edu.sg/centres/asean-studies-centre/state-of-southeast-asia-survey/the-state-of-southeast-asia-2024-survey-report/. [1. 4. 2024]. 18. Jane's. 2024. 19. Jones, W. 2024. ASEAN's solution to Myanmar is at a tipping point. East Asia Forum. [Online]. Dostopno na: https://eastasiaforum.org/2024/03/12/ aseans-solution-to-myanmar-is-at-a-tipping-point/. [1. 5. 2024]. 20. Mahbubani, K. 2017. ASEAN and Geopolitical Rivalries. CIRSD. [Online]. Dostopno na: https://www.cirsd.org/en/horizons/horizons-autumn-2017-issue-no-9/asean-and-geopolitical-rivalries. [1. 4. 2024]. 21. Pečar, A. 2008. Regionalno povezovanje držav v razvoju na primeru ASEAN. Diplomsko delo, Ljubljana: FDV. [Online]. Dostopno na: http://dk.fdv.uni-lj. si/diplomska/pdfs/Pecar-Ana.PDF. [26. 3. 2024]. 22. Pollard, V. 1970. ASA and ASEAN, 1961-1967: Southeast Asian Regionalism. Asian Survey, 10(3), str. 244-55. JSTOR. [Online]. Dostopno na: https://doi. org/10.2307/2642577. [1. 4. 2024]. 23. Reid A. 2015. A History of Southeast Asia: Critical Crossroads. John Wiley & Sons. [Online]. Dostopno na: https://books. google.si/books?id = 2TRPCAAAQBAJ&dq = history + of + southeast+asia&pg=PA13&redir_esc=y#v=onepage&q=history%20of%20 southeast%20asia&f=false. [1. 4. 2024]. 24. UNODA. 1995. Treaty on the Southeast Asia Nuclear Weapon-Free Zone. [Online]. Dostopno na: https://treaties.unoda.org/tZbangkok. [1. 4. 2024]. 25. Wong C. H. 2012. Asean Human-Rights Pledge Leaves Critics Cool. The Wall Street Journal. [Online]. Dostopno na: https://www.wsj.com/articles/ SB10001424127887323353 204578126803863141948. [1. 4. 2024]. Vojaškošolski zbornik, 19/2024 239 Vojaškošolski zbornik, september 2024, številka 19 Vsebina Mihael Plevnik Uvodnik Aukus: Pionir v novi dobi mednarodnega sodelovanja na področju obrambe in tehnološkega napredka Vpliv skupine G20 na mednarodne ekonomske odnose Pomen in vloga skupine G7 v mednarodnem redu Mednarodna perspektiva Afriške unije na nemirni afriški celini Vpliv Organizacije držav izvoznic nafte na svetovno ekonomijo Mesto Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj v mednarodnem redu Arktični svet: taljenje ledu in ohladitev diplomacije BRICS+ v primežu sodobnih geopolitičnih in geoekonomskih paradigem Nordijsko obrambno sodelovanje v luči mednarodne varnosti Šanghajska organizacija za sodelovanje v središču mednarodnega vozlišča Izzivi Svetovne trgovinske organizacije v mednarodnem redu Perspektiva Zveze držav Jugovzhodne Azije v globaliziranem svetu wX Peter Čuden Andrej Skodič Slavko Majcen Igor Veršnik Anton Pakar Gregor Virant Tomaž Žbogar Jurij Raduha Damjan Golob Simon Lindič Aleš Kesič REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA OBRAMBO SLOVENSKA VOJSKA