sanja kultur, ki so predvsem navezane na zemljo, so animistične in posedujejo materno pravo, in kultur z očetovskim pravom, s prosto in daljno trgovino in aktivnimi osebnostmi; da so kulture z najbogatejšo in najmnogoličnejšo zgodovino tudi po rasi najbolj prepletene; in cla iz te dvojne prepletenosti vzrašča ločitev kast, stanov, raz^ redov, delitev dela in najvažnejši motiv za postanek višje kulture. (Prim. k temu: Graeb-ner, Das Weltbikl der Primitiven 1924.) Šele iz teh križanj in prepletenosti nastanejo nasprotja in napetosti, ki se izražajo v postanku visokih kultur. Z nivelacijo teh nasprotij gre vzporedno dviganje politične državne oblasti, ki postaja vedno bolj odločujoč faktor. Kako je bil prvotno politični moment (ne gospodarski in ne krvni) glavni razlog za postanek kast in stanov, treba primerjati samo Gumplovicza, Maksa Weberja in Troeltscha. Politični moment je segal celo v metafiziko, religijo, socialno etiko itd. in postal regulator tudi gospodarskega reda in življenja do konca absolutistične in markantilistične dobe. Kajti tudi »kapitalizem« je do takrat bil instrument političnih sil in interesov, sil, ki nikakor niso utemeljene v ekonomskih vzrokih. Kako daleč v današnjo dobo segajo taki »politični momenti«, je lepo izkazal Schumpeter (Sozio-logie des Imperialismus) na svetovni vojni in njeni predzgodovini, ko je politično ozadje še nosi znake in duha absolutistične dobe evropske zgodovine. — Šele v dobi »visokega kapitalizma« (premoga) se začenja vedno bolj uveljavljati epoha, ki jo smemo predvsem imenovati »ekonomistično«; njene zakone je Marx ne samo naturalistično potvoril, ampak tudi napačno posplošil na celotno zgodovino.
S tem naj zaključim sociološki, teoretični uvod ter prehajam na specielno in konkretno obravnavo »sociologije umetnosti«.       (Dalje.)
RELIGIOZNI OBRAZ ANATOLA FRANCEA.
DR. A. D—K.
»... V tem trenutku se vdajam veri, da je onstran življenjskih meja drugo skrivnostno življenje, med katerim človeška duša v sreči in v dovršenem spoznanju nadaljuje svoja nepopolna zemeljska potovanja ...
Dragi učenik, oprostite moji misli, ki se mora za vse zahvaliti vam, ako se oddaljuje od vaše pred tem tajinstvenim problemom onostranstva!... Vi menite, da se boste ves razpršil v nič, se zgrudil v veliko črno praznino ... Jaz pa vas preveč ljubim, da bi mogel to dopustiti! ... Verujem, da v kratkem vaša duša poleti tja gori proti sinjemu svetlemu nebu,  oproščena težke telesne teže ...
Pri Baskih je v hišnih krovih med opekami narejena odprtina, da ob smrtni uri propušča
dušo domačinov. V strehi Bechellerie1 iščem manjkajoče škrli, koder v kratkem odide vaša duša iz svojega telesa.
Domišljije razgrete glave!... Učenik, kaj hočete! ... Za seboj imam toliko vekov verskega mišljenja. In kot nedostaten učenec čutim potrebo, da vpijem svojo bolest Njemu, ki me presega, da molim za vašo srečo...
Katoliška cerkev narahlo šepeta v trenutku, do katerega ste dospeli vi, svoje molitve za umirajoče ... V spominu na to mi je duh ves versko prevzet in odpiram liki masno knjigo »Epikurov vrt« in čitam počasi v noč nekaj stavkov, jasnih in čistih nalik molitvam, tega moža, ki ga obhajajo smrtne težave...«
Na ta način se je poslavljal v dolgem članku od pokojnega odlični častnik in nadarjeni pisatelj Roland Ergere (Figaro, 25. X. 24.), medtem ko je pisec »Epikurovega vrta« z materinim imenom na ustih ugašal za ta svet, in zaključil z lepo besedo Franceovega »Marijinega glumača«:
»Gospod, ker vam ugaja, da umre, dodelite mu rajsko veselje.«
Jakob Thibault (1844—1924), s pisateljskim imenom Anatole France, je bil po svojem rojstvu konservativec. Ob njegovem sprejemu v Francosko akademijo se je slavnostni govornik Greard spomnil Ana-tolovega očeta Noela Thibaulta, rekoč: »Vaš oče, Vendejec iz Bocage-a, je bil mož strogo-rednosti in monarhičnega prepričanja.« Bil je namreč vojak kraljevske straže pod Karlom X. in v svoji posle#nji knjigi spominov »Cvetoče življenje« (la Vie en fleurs) pripoveduje slavni pokojnik, da je njegov oče občudoval odlok Hipolita Fortoula, naučnega ministra 1. 1852, in dostavlja: »Kot vnet katoličan je moj oče odobraval preosnovo, ki je po vsej priliki šla na roko Cerkvi na stroške vseučilišča.«
Iz prve svoje vzgoje je ohranil »jako visok pojem o nravstveni vrednosti krščanstva«, kakor utegnemo citati v njegovem T r e -guierskem govoru. Sam se je nazval redovnika modrijana. Izpočetka je globoko častil svete reči in si dolgo časa dajal »mamilo živega verovanja«, kakor se izraža v uvodu k verzificirani drami Korintska svat-b a, ki ponazoruje spopad med grškim poganstvom in mladim krščanstvom. Prepričan, da veda ne bo nikoli nadomestila vere, je ponovno izrazil svojo žalost, da nima vec vere. Kar je dejal o Renanu, velja o njem samem: »...živo čuvstvo božanstva, tajen nagon po dušnih potrebah in kot objektivna pobožnost. Ta dvojna narava pa se javlja v Ernestu Renanu z nenavadnim bogastvom. Dasi je tuj slehernemu občestvu vernikov, vendar ima v najvišji meri religiozno čuvstvo-vanje. Ne da bi veroval, je neskončno sposoben dojeti vse možnosti ljudskih verovanj« (La Vie litteraire, I. 323).
1 Posestvo A. Francea pri Toursu.
Njegova milina in rahločutnost sta tesno sorodni z Racinovo in sta krščanskega izvora. Nadalje je tudi njegova tenkoumnost povsem bogoslovska, njegova zgovornost spominja na propovednika, njegova radoznalost na izpo-vednika.
Kot dete je mislil na apostolstvo in na pri-diganje, in da bi posnemal sv. Simeona, je sedal na vodovod v kuhinji, odkoder pa ga je postrežnica vselej naglo pregnala. Resno naznanja svoji materi, da je sklenil postati velik svetnik, kakor poroča J. Roujon v 44. štev. Revue Hebdomadaire (1924). Vse, kar zadeva bogoslovje in sholastiko, ga navdušuje; z grešno radovednostjo iztika okoli čudežev; neznansko ga mi če vedeti, iz česa obstoji čudo-vitost. Brez konca in kraja je čital življenje svetnikov, Zlato legendo Jakoba de Voragine, in ker je tolikanj prepojen z religioznim slovstvom, ume kakor malokdo posnemati slog posvečenih pisateljev. In prvi spis 15 letnega Francea nosi naslov L a Legende de Ste Raclegonde, ki pa ne bo ponatisnjen v zbranih delih (25 zvezkov).
Vsa njegova vnanjost in okolica razodevata to stran njegove duše. Prepustimo besedo Paulu Gsellu (Propos d'Anatole France, p. 150):
»Vstopiš. Čutiš se v kapeli. Skozi pološčena stekla starinskih grbov pronica tajinstvena luč. Ta pritajena svetloba leno polzi na nizek strop, prevlečen z vtisnjenim in pozlačenim usnjem. Obliva ciborije, kelihe, monštrance, patene, kadilnice, ki jih kar mrgoli v številnih izložbah.
A. France je neugnan zbiralec verskih predmetov. Ni ga smrtnika, čigar okus bi bil bolj svečeniški. Najprej stanuje kot bogaboječ puščavnik na kraju gozda. Sicer je to srčkan gaj: Bolonjski les. Tu je videti več favnic in vražic nego divjih zveri.
Oblečen je v dolgo duhovsko haljo ... Na glavi mu čepi večna čepica kakor opatom v cerkvah: res pa je, da je rdeča liki požar...
Kadar je praznične volje, se mu to žametno pokrivalo izzivalno priostri. Kakor da je po-kveka tiare ali da posnema benečanski c o r -no d u c a 1 e. Včasih, ako se mu glas po-smešno zabarva, mu klobuk brezkrajevec privzame veličast pskenta, s kakršnim so se ponašali egiptovski faraoni. ... Mladim pisateljem in starim prijateljem, ki prihajajo poslušat njegove slastne pomenke, propove-duje svojo prizanesljivo modrost... In nikdar ni cerkveni govornik z onoliko maziljenostjo nasvetoval vere, s kolikršno France graja praznoverstvo... Ob takih prilikah se rad nasloni na steno, okrašeno z italijanskimi slikami: svetniki okoli Device, ki neguje otročička. Tu vidiš tudi dva angelčka iz poslikanega lesa, ki prhutata in se poigravata ...«
Pokojni skeptik in pironist je, kakor rečeno, ljubil katoliško veroizpoved. Ni li pisal o zadnjih trenutkih proslulega dramatika Jeana
Racina: »Dasi je dotlej imel pred smrtjo strah, ki trpinči zlasti bitja žive domišljije, ji je vendar neustrašeno zrl v oči, ko jo je videl od blizu. Tu imamo zgled tega, kar duhovni naziva j o stanje milosti božje. Imel je vero. V smrti pa krščanstvo slavi svojo zmago. Ker vrši vse življenjske čine zgolj glede na poslednjega, ima zanj največje pripomočke« (Le Genie latin, p. 163. V drugi izdaji: precej velike pripomočke).
Genljive besede je pisal o Hoji za K r i -s t om :
»Samotar, ki je spisal to delo, je globoko poznal življenje... Bolje je poznal strasti nego tisti, ki jih čutijo, kajti poznal je končno njih ničnost. Njegovi izreki so dušeslovni biseri, ki se jim poznavalci davijo. To je knjiga najboljših, ker je knjiga nesrečnih. Ni ga zanesljivejšega svetovalca niti presrč-nejšega tolažnika!« (Vie litt. I, 349).
Glede kitice v pesni Dies irae: »Ti, ki si odvezal grešnico ter odpustil razbojniku, si tudi meni dal upanje,« pa izraža svoje občudovanje in spoštovanje za to neskončno pametno krščansko moralo  (Ib. II, 9).
Nekega dne je očital lani umrlemu Mauricu Barresu njegov početni skepticizem in mu dal nauk krščanske ponižnosti: »Zmisel vesolja nam je docela neznan; morda smo bacili in vibrioni, vsemirskemu redu za napotje. Morda... Ampak, kakor pravi Martin, ki je bil modrijan (Voltaire, C a n d i d e) : obdelujmo svoj vrt. Z življenjem ne kaže delati poskusov. Živeti je treba. Imejmo preprosto srce in bodimo ljudje dobre volje. In mir božji bo z nami« (Ib. IV, 229). Barres je slušal učitelja ter ostal veren in 1. 1883. napisal navdušeno brošuro o Franceu.
Slično je v novemb. štev. (1924) G a z e 11 e Frangaise katoličan Ariste zahvaljeval rajnika za razvedrilo in tolažbo, katero je v žalostnih urah našel v njegovih knjigah.
Mladi katoliški kritik, Henri Massis, se je v knjigi »Jugements« obregnil ob Francea zaradi spisa L a Revolte des Anges. France bi bil lahko odgovoril kakor svoje dni Barres glede svojega Jardin de Bere-niče: »Da, gospa, nenravnost sem vzel za vehikel svojih idej«. Massisu pa je bilo hitro žal, da je napadel starega mojstra zbog »nečloveškega človečanstva«; med vojno je v bojevniškem kroju odšel v Bechellerie na poset. France ga je pa objel, šepetaje mu na uho: »Sicer pa nisem povsem uverjen, da nimate morda vi prav« (J. d. Debats, 31. X. 1924).
Eden najstrastnejših borcev katoliške ideje, pesnik Charles Maurras, je ob nekem jubileju obelodanil brošurico: An a tole France, p o 1 i t i q u e et poete, kjer povzdiguje Francea pesnika više nego kdorkoli:
»... Takoj ne opaziš te obilice bogatih snovi. Kajti urejena je na dovršen način. Vse je na svojem mestu, slednja podrobnost se skrije  ali  se  uravna s  pošteno  skromnostjo
91
nekdanjih dobrih vzornikov. Po malem pa vendar opaziš, da je tu precejena ter zgoščena žetev celotnega veka proste misli in sistematičnega izkustva. Vek in celo vsi ve-kovi! Kdo je govoril kakor France o vojski zvezd in o teh vedah neba, ki so najstarejša pridobitev človeštva? Kdo je govoril bolje od njega o novorojenih panogah? Kdo je razsipal plamene domišljije in pameti najnovejšim dogodivščinam človeškega duha! Kdo je netil, kdo podžigal naše dvome, naše probleme in naše domneve o razmerju človeškega jezika do svetih bajk? Nihče drugi tako kot on, ne živec ne mrtvec, ne Fenelon, ne Fontenelle, izza divnega Platona ...«
France ima neprisiljen verski poudarek, prim. novelo Le Jongleur de Notre-Dame, ki jo je pisec teh vrstic poslovenil 1. 1921. v Slovencu, nadalje Le Christ sur T ocean, natisnjeno 1. 1904. v zbirki z naslovom Crainquebille, Putois, R i q u e t. Še več :vPingvinskem otoku je France celo napisal, da »svobodno miselci najčešče ne mislijo svobodno iz vzroka, ker sploh nič ne mislijo«.
Slednjič je kaj zlo govoril o Lutru, »nemškem menihu, napihnjenem od piva in teologije ... debeluhu v čepici, pijancu in prepir-ljivcu«, kakor tudi o Kalvinu, »dolgem in suhem doktorju iz Ženeve... hladno besnem zaletelu, heretičnem sežigalcu heretikov, naj-ljučjem neprijatelju miline« (Upor angelov, 238—239).
Preden zaključim te odlomke o blestečem kritiku, publicistu, pesniku, romanopiscu, naj navedem še naslednjo troperesno deteljico njegovega čreda po nekem letaku iz lanskega maja:
»... Mislim, cesto sem že tako dejal, da vojna ni večna človeška nujnost, Želim, upam, čutim in slutim bodočnost miru in sloge med narodi enake izobrazbe.
Pripravljajmo ta zaželeni mir. Ogibljimo se stare poslovice in recimo rajši: Ako hočeš mir, moraš pripravljati mir! ...
V  trpkosti dvoma, sredi splošnega zla, pod praznim nebom, velike duše pobožno hranijo tisto čednost, ki jo je krščanska teologija stavila v svoji modrosti nad vse druge, ker jih pač predpolaga ali jih nadomešča: upanje. Upajmo, ne sicer v to človeštvo, ki navzlic vzvišenim naporom ni zatrlo zla na tem svetu, upajmo v ona nepojmljiva bitja, ki pridejo nekoč iz človeka, kakor je človek prišel iz živali...
V  svojem begu nam čas rani ali ubija najbolj vneta in najbolj nežna čuvstva ... Pusti pa nam naj vsaj usmiljenje, da ne bomo zatvorjeni v starosti kakor v grobnici. Po usmiljenju ostaneš zares človek ... Naj se nam smilijo slabotnejši, ki trpe preganjanje, pa tudi srečni posveta j aki, ker je pisano: »Gorje vam, ki se smejete!« Govorimo z usti in s srcem nesrečniku kakor kristjan Mariji: Fac me tecnm plangere!«
Take in enake strani v duhovitem Fran-ceovem delu je upoštevala švedska akademija, ko mu je pred tremi leti naklonila Noblovo nagrado. France, hoteč udejstviti svoj človekoljubni ideal, se je pred dobrimi dvajsetimi leti priklopil komunistom, ne da bi n. pr. odobraval prelivanje krvi, kajti »morilska Pravica, pa najsi jo izvaja narod, ki se osvobaja, je vsekdar žalostna Pravica!« (Les Ma-tinees de la villa Said, 281). Ves roman o francoski prekuciji »Les dieux ont soif« obsoja nasilje. Čudno, da je France ostal zvest skrajnim levičarjem. Ko je nekoč nastopil na boljševiškem shodu, pripoveduje P. Bourget (Ulustration, 25. X. 24.), je neki latinist pokazal osnutek svetinje: A. F. govori množicam, preko njega pa Modrica leti proč in si zakriva oči, da bi skrila solze in ne videla prizora; pod sliko pa latinski heksameter:
»Tu quoque, mi fili!« sic luget Musa, fugit-que. Ko pa je ob smrti velikega »čarovnika besede« prečital sklepne stihe v Korintskem ženitovanju, so se mu zdeli tako krasni, da je prenaredil šestomer:
»Tu quoque, mi fili!« sic lugens Musa pe-percit,
»Tudi ti, sinko!« tako je Modrica tožeč odpustila.
ZAPISKI.
SLOVSTVO. Troje knjig Cvetka Golarja.
Poletno klasje. Izbrane pesmi. V Ljubljani, 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna, Splošne knjižnice 4. zvezek. Str. 184.
Pastirjeva nevesta. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1923. Str. 147.
Kmečke povesti. Druga pomnožena izdaja. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1924. Str. 195.
Za uvod naj povem, da so bili ti sklepi povečini napisani že pred letom, a ker se niso prav uredili v celoto, sem z njimi odlašal. Danes, ko govorimo že o Golarjevi komediji, ne moremo mimo prejšnjih njegovih del. — Zakaj o Golar ju nismo mnogo razmišljali, smo njegove pesmi povprečno radi sprejemali in ni nikomur prišlo na misel, da bi si radi njih prišel s kom navzkriž, je bil znak časa. Golar je užival sporazumno priljubljenost ali vsaj strpnost. Ni razburjal. Prva njegova knjiga, Pisano polje, ni vtisnila močnih sledov. Šli smo mimo nje, ker nam je bila Mur-nova kmečka pesem bolj nova in se je zdelo, da jo Golar samo nadaljuje. »Polja« je bilo tedaj polno v vseh listih, literarnih, zabavnih, poučnih in mladinskih, enako kot bohemstva, ki ga je tista doba prav modno gojila. Pesniki, ki niso nikoli preživeli fin de siecla, so rasli iz Župančičevih prvih knjig in tudi Golar ni ušel temu toku. Vsakdo je čutil, da te pesmi ne bodo nosile pesniškega poslanstva v nov čas. Golar pa se je poizkušal osamosvojiti in je tako edini, ki je preostal  iz tedanjega   salonskega kmetovanja.  V
92