19/ 10 TIM

poštnina plačana v gotovini ——————

revija za tehniko
in znanstveno
dejavnost mladine

• maj-junij 1987

• 25. letnik

• cena 600 din

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬
ški odbor: Jože Čuden, Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand
Papotnik, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Matjaž Zupan, Tončka
Zupančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja de¬
setkrat letno • Naročnina za drugo polletje je 1500 din, posamezen izvod 300
din, celoletna naročnina 2500 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana,
Lepi pot 6, p.p. 541/x, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk:
Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost, _
Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slo¬
venije.

O 0 O i

1 3

TIMOVE

ČIRE-ČARE

Čudežni klobuk

Čarovnik sname z glave klobuk in ga pred očmi gledalcev prebode s prstom. Nato poda klobuk gledal¬
cem. Vsi se lahko na lastne oči prepričajo, da je klobuk popolnoma cel in brez kakršnekoli luknje.
Skrivnost čarovnije je v tem, da ima čarovnik umetni prst, iz katerega na spodnjem koncu štrli igla. Med
čarovnijo se pretvarja, da prebada klobuk s kazalcem desne roke, v resnici pa z levo roko natika na klo¬
buk umetni prst. Na enak način na skrivaj potegne umetni prst ponovno iz klobuka, ko se ,trudi', da bi
zataknjen prst desnice potegnil iz klobuka. Na tak način seveda lahko poda gledalcem cel klobuk brez
luknje.

TIM 9/10 • 321  • 86/87

Raketoplani so posebna zvrst raketnih
modelov, ki so zelo podobni pravim vesolj¬
skim raketoplanom. Vzletijo s pomočjo ra¬
ketnega motorčka s startne rampe, nato pa
se spuščajo in pristanejo kot jadralni
model.

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana,
Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jože Čuden. Vuka-
din Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand Papotnik
Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel. Matjaž
Zupan, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični ured¬
nik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno •
Naročnina za drugo polletje je 1500 din, posamezen
izvod 300 din, celoletna naročnina 2500 din • Revijo
naročajte na naslov: TIM, Ljubljana. Lepi pot 6, p. p.
541 A, tel. 213-733 • tekoči račun: 50101 -603-50480 •
Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Razi¬
skovalna skupnost, Kulturna skupnost. Izobraževalna
skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije •

KAZALO

TIM 9/10 • 322  • 86/87

Za naš zadnji pogovor v tem letniku
sem prihranil majhno posebnost. Za
intervju sem se dogovoril z modelarjem
oziroma bolje rečeno maketarjem, ki
je za naše razmere res nekaj posebnega.
Ne le, da zaradi svojih let ne sodi čisto
v okvir naše revije, temveč tudi zaradi
tega, ker je področje maketarstva, s
katerim se peča, vsaj pri nas, prava
redkost.

To je tovariš Marjan Smrtnik z Vrhnike,
ki ima doma čisto pravi parni traktor,
izdelek njegove domišljije, znanja in
'pridnih rok, da o stroških ne govorimo.

Da si ne boste po nepotrebnem belili
glave, naj takoj povem, da traktor ni
naravne velikosti, pač pa s filigransko
natančnostjo izdelana samohodna make¬
ta, dolga kakih 450mm in visoka 250 mm.
Kar takoj je treba povedati, da je maketa
izdelana tako, da vozi na paro in zmore
prav vse tisto, kar je nekdaj zmoglo
zaresno vozilo.

Za začetek pa je prav, da predstavim
našega sogovornika. Takole mi je pripo¬
vedoval, od kod njegova ljubezen do
tega zelo zahtevnega konjička. Že po
končani osnovni šoli se je mladi Marjan
zanimal za likovno umetnost in oblikova¬
nje, obenem pa ga je mikalo tudi naravo¬
slovje, predvsem energetika. To so
med drugimi opazili tudi njegovi tedanji
učitelji. Toda, ker so bili časi taki kakršni

so pač bili, se je Marjan odločil raje
za energetiko, kjer se je nadejal najti
bolj zanesljivega kruha, kot če bi ga
pot zanesla v umetniške vode. Seveda
pa mu umetniška žilica ni nikoli dala
miru. Že od mladih nog ne le vztrajno
občuduje lepoto narave in jo poizkuša
z barvo in čopičem ovekovečiti na platnu,
ampak opaža tudi lepoto tehničnih
in oblikovnih rešitev na izdelkih človeških
rok.

Že ob prvi zaposlitvi, v Industriji usnja
na Vrhniki, kjer je skrbel za parne loko-
mobile, ki so poganjale orodja in stroje
v tej tovarni, ga je očarala moč pare
in lepota delovanja strojev na tak pogon,
ki so se mu po njegovih besedah, kdaj
pa kdaj zazdela kot živa bitja. Že tedaj,
pravi, je doumel, da tehnika brez obliko¬
vanja ne bi bila tisto, kar je, da pa tudi
čisto likovno umevanje narave in vsega
ker nas obdaja, brez znanja o globljih
vzrokih, kako  i/se teče, kot je rekel
znameniti filozof, ne bi mogel naslikati
takih slik kot jih je.

Njegovo poklicno drugovanje z lokomobi-
lami ga je že tedaj napeljalo na misel,
da bi izdelal miniaturen posnetek parnega
stroja. Ker pa ni imel primernega orodja,
je vse skupaj ostalo le bolj pri poizkusih.
Ker mu ta ideja nikakor ni dala miru,
se je odločil, da si sam najprej izdela
ustrezno orodje, in tako je najprej izdelal
stružnico za kovine. Lahko si predstavlja¬
te, da tudi njegova stružnica ni od muh,
saj je prav na tej izstružil vse drobcene
elemente potrebne za sestavo miniatur¬
nega parnega traktorja. In če vemo,
da je teh več kot 360 kosov, pri čemer
je prenekateri izdelan iz več delov,
potem upam, da ste si že ustvarili približno
predstavo o tem, kakšno mojstrstvo
in potrpežljivost je bila potrebna pri
tem podvigu. Marjan pravi, da je za
izdelavo lokomobile porabil približno
600 delovnih ur, kar z drugimi besedami
pomeni, da se je s to »igračko« ukvarjal
v prostem času kar polni dve leti. V

TIM 9/10 • 323  • 86/87

Slika 1. Žepni samohodni parni traktor, ki zmore z
natočenim rezervoarjem za vodo in polnim »tender-
jem« (posodo za premog) kakih deset minut vožnje.

Sliki 2. in 3. Pogled na jeklenega, ali bolje bakrenega
in medeninastega konjička z levega in desnega
boka.

Slika 4. Voznikova kabina z instrumenti

Slika 5. Pogonski mehanizem z vztrajnikom. Mno¬
žica drobnih vijačkov, cevčic in dročničkov je po¬
goltnila kar lepo število delovnih ur.

TIM 9/10 • 324  • 86/87

ta čas pa ni všteto pripravljanje načrtov,
ki so bili zelo zahtevni, posebej še zaradi
tega, ker originalnih ni bilo na voljo,
in je moral tovariš Smrtnik vso tehnično
dokumentacijo pripraviti sam. To delo
mu je po njegovi oceni požrlo nadaljnjih
100 ur. Vsa dokumentacija je nastala
na podlagi nekaj fotografij in pomanjkljivih
prospektov. No, ker naš sogovornik
opravlja dela vodje pogona in strojnika
na parnih napravah v Ljubljanski termoe¬
lektrarni in toplarni, in je tako pravzaprav
v stalnem stiku s te vrste napravami,
skoraj bi lahko rekli da živi in diha s
paro, mu je po nekaj prototipih končno
vendar uspelo izdelati zares sijajno
miniaturno repliko parnega traktorja.

Za tiste, ki tega ne vedo, naj poverilo,
da so to vrsto samohodnega vozila
svojčas, ko sveta še nista preplavila
bencinski motor in električna energija,
na široko uporabljali zlasti na kmetih,
predvsem za razna kmečka opravila,
kot je oranje, žetev, mlačev, žaganje
drv in podobno. Lastnik takega »hlapona«
se je ob sezonskih delih selil s svojim
vozilom iz kraja v kraj in si tako služil
svoj vsakdanji kruh. Tovariša Smrtnika
sem vprašal, če je kdaj pomislil na
prodajo svojega lepotca; vedeti je treba
namreč, da bi za svoj izdelek v tujini
lahko iztržil kaj lepe denarce, pa tudi
pri nas bi se najbrž našel kupec.

Naš sogovornik je na to vprašanje prav
ogorčeno pribil, da o prodaji še nikoli
ni razmišljal, da ga pa tudi sicer denar
ne zanima in da ni nikakršen biznismen.
Da bi podkrepil to svojo izjavo, mi je
zaupal, da ima v načrtu izdelavo minia¬
turne termoelektrarne in da že vneto
zbira podatke in snuje projekt.

Poleg tega se naš sogovornik amatersko
ukvarja tudi s slikarstvom, zato ne bo
odveč, če povemo, da se je udeležil
že več skupinskih, letos januarja pa
je imel samostojno razstavo pokrajinskih
slik na Vrhniki. S kančkom ponosa je
povedal, da so kritiki njegove slike

ocenili kot zrele likovne stvaritve, čeprav
mu ni bilo dano, da bi si v šolah pridobil
ustrezno likovno izobrazbo. Razstavo
njegovih slik sem si ogledal tudi sam
in moram reči, da bi tov. Smrtnik, če
bi ga tok potegnil v likovne vode, zanes¬
ljivo tudi na tem področju ne ostal brez
dela, pa tudi brez uspehov ne.

Upam, da se tokrat nisem prvič in po¬
slednjič srečal z našim sogovornikom;
če prej ne, pa zanesljivo takrat, ko bo spustil
v pogon svojo mini termoelektrarno,
pravi čas, da se spet pogovoriva in pred¬
staviva njegov novi izdelek. Obljubil mi
je, da do otvoritve ne bo preteklo več
kot dobro leto, največ dve. Do takrat
pa sem mu zaželel še obilo uspehov
in predvsem zadovoljstva pri obeh
njegovih konjičkih. Ob tem se mi je
utrnila misel, da bi bil svet, če bi bilo
med nami več takih, kot je Marjan
Smrtnik, zagotovo dosti lepši in bolj
pisan, predvsem pa duhovno mnogo
bogatejši.

Za živo predstavitev našega lepotca
bi bil seveda najprimernejši filmski trak,
po možnosti v ban/ah; šele takrat bi
zaživel v vsej, svoji lepoti in v živem
gibanju. Žal smo zaenkrat prisiljeni,
da ga predstavimo z našim revialnim
jezikom in to v črno-beli tehniki. Jeseni
pa se bo, upam, pojavil v barvah tudi
na naši naslovnici, tako kot se bomo,
upam, tudi mi spet srečali ob začetku
prihodnjega šolskega leta na straneh
našega Tima.

Za konec želim vsem, ki ste celo leto
prebirali našo revijo in ob vrsti izdelkov,
ki smo jih predstavili v letošnjem letniku,
preživeli kakšno prijetno in ustvarjalno
urico, da bi uspešno zaključili letošnje
šolsko leto in preživeli vsaj toliko prijetnih
počitniških dni, kot jih kaže koledar,
če že ne kak dan več.

Na svidenje spet jeseni!

Urednik

TIM 9/10 • 325  • 86/87

Računalnik na dom

Tokrat v letošnjem letniku poslednjič objavljamo
izžrebance za računalnik na dom.

Doslej smo imeli pri naših izžrebancih še kar
srečno roko, saj kakšnih večjih težav ni bilo, če
izvzamem, da se kdaj pa kdaj s kaseto z osnov¬
nim programom kdo poigra in vmes posname
kakšen »štiklc« in tako izbriše za vse večne čase
del programa. Upam, da tudi v tej zadnji rundi ne
bo slabše. Na nekaj pa bi kljub vsemu želel opo¬
zoriti naše tokratne prejemnike: na vsak način naj
si temeljito ogledajo, kako računalnik in ostalo
opremo zapakirajo v našem skladišču, potem ko
bodo računalnik prejeli. Ko bodo računalnik vra¬
čali, naj ga zaščitijo na enak ali podoben način. S
tem se bomo vsi skupaj izognili neljubim inciden¬
tom, ki so se doslej dogajali, medtem ko je bil naš
računalnik v ljubeznivih rokah naših poštarjev.
Kako bo z našo akcijo v prihodnjem letniku, še ne
morem reči, upajmo, da se bo naš sponzor odlo¬
čil, dajo nadaljuje. O tem vas bomo pravočasno
obvestili v prvi številki prihodnjega letnika, ki izide
v septembru.

Računalnik na dom tokrat prejmejo:

FRANJO KALAMIZA
Uniše 9a
63232 PONIKVA

BORIS BALAŽIČ
Puconci 7
69201 PUCONCI

VOJKO PLEVEL
Barletova 16
64207 CERKLJE

-f

K. Kumarov

ROK SUŠNIK
Verje 42

61215 MEDVODE

ANDREJ LUKŠIČ
Dolnja Težka voda 42
68322 STOPIČE

IGOR LIČEN
Branik 205
65295 BRANIK

Še o uporabi zaslona
pri oric novi 64

Nadaljujmo temo iz prejšnje številke in poglejmo, kako
pri delu z zaslonom uporabljamo Oricov BASIC.

V načinu TEXI za izpisovanje na zaslonu uporabljamo
ukaz PRI NT. Sintaksa je podobna kot pri podobnih ra¬
čunalnikih. Tudi tu podpičje pomeni nadaljevanje pisa¬
nja brez presledka. Vejica pomeni nadaljevanje pisanja
na naslednje interno določeno mesto: 1, 9, 17, 25. 33
stolpec.

Interpunkcijskega znaka za prehod v novo vrstico ni.
Tipkanje komande PRINT skrajšamo, če namesto nje
tipkamo vprašaj (?). Prevajalnik bo tudi znak »?« zaznal
kot ukaz PRINT.

Če želimo, da se izpis začne na mestu x- tega stolpca in

y-te vrstice, uporabimo stavek »PRINT a X, Y; seznam
izrazov.«

Pri izpisovanju nizov lahko na enak način uporabimo
tudi stavek PLOT x, y; »niz«. Stavek PLOT x, y; N nam
bo na poziciji x, y vpisal znak z ASCII kodo N. Beseda
PLOT ima v Oricovem BAŠIČU popolnoma drug
pomen kot v Spectrumovem (kjer se uporablja za priži¬
ganje pike na grafičnem zaslonu).

Pri izpisu si lahko pomagamo tudi s funkcijo SPC(x), ki
premakne kazalec za x mest v desno (primerno za izpi¬
sovanje presledkov). Podobno funkcija (TAB(x) po¬
stavi kazalec na x-to mesto v vrstici. Obratno nam funk¬
cija (POS(O) sporoči, v katerem stolpcu je kazalec na
zaslonu.

Pri izpisu znakov lahko uporabljamo različne barve,
tako znakov kot ozadja. Možno je pisanje utripajočih
znakov kot tudi znakov dvojne velikosti. Razen ASCII
znakov lahko izpisujemo tudi grafične znake, ki jih vse¬
buje mozaični nabor znakov. Izbiramo na dva načina:
preko ubežnih sekvenc, ki smo jih opisali v prejšnjih
številkah (»PRINT CHR$ (27);« pomeni ESCAPE, temu
pa mora v nadaljevanju stavka med narekovaji slediti
ustrezna črka ESC sekvence); ali s stavkom »PRINT
CHRč (n1); CHR(n2); izraz«, kjer so n1 in n2 številke
med 128 in 151. Z njimi določamo znake.

Z ukazom LORES 0 ali LORES1 vstopimo v grafični za¬
slon nizke ločljivosti. Ukaz LORES obarva zaslon črno.
Po zaslonu pišemo s stavki PRINT in PLOT kot doslej in
sicer v LORES 0 z ASCII znaki, v LORES 1 pa z grafič¬
nimi znaki. LORES omogoča, da s stavkom PLOT pi¬
šemo v logično inverzni barvi. Logično inverzna barva
je tista, ki jo dobimo, če kodo barve odštejemo od šte¬
vila 7. Znak dobimo izpisan v logično inverzni barvi, če
kodi znaka v stavku PLOT prištejemo število 128.

Iz LORESa se vrnemo v tekstovni način z ukazom
TEXT.

Ukaz HIRES spremeni zaslon v grafični zaslon visoke
ločljivosti.  V tem načinu je možno prižiganje vsake pike
posebej. Zaslon vsebuje 240x200 pik. Piko prižgemo z
ukazom »CURSET x, y, n«. X in y označujeta lego gra¬
fičnega kazalca glede na izhodišče (zgornji levi vogal
zaslona), parameter n pa lahko zavzame naslednje
vrednosti:

0- pika ima barvo ozadja,

1- pika ima barvo črnila,

2- invertiranje,

3- pika se ne nariše, premakne se samo grafični kaza¬
lec.

Enak učinek ima stavek »CURMOV x, y, n«, te da so v
njem koordinate pojmovane relativno glede na prejšnji
položaj grafičnega kazalca.

Daljice rišemo s stavkom »DRA W x, y, n«, kjer so x in y
relativne koordinate glede na prejšnjo lego grafičnega
kazalca. Če ne določimo drugače, je daljica narisana z
med seboj povezanimi pikami. Obstaja pa možnost, da
daljico narišemo v obliki vzorca. Zato moramo pred
ukazom DRAWs stavkom »PATTERN n« določiti obliko
vzorca. Parameter n določa obliko vzorca s številom, ki
ustreza željeni kombinaciji bitov (0 ne nariše nič, 255
pomeni polno črto, z vmesnimi števili pa določimo ra¬
zlične vzorce).

Krožnico narišemo na zaslon s stavkom »CIRCLE r, n«.
R je polmer kroga, n pa način risanja krožnice. Sre¬
dišče je določeno s trenutno lego grafičnega kazalca.
Ukaz CIRCLE po navadi uporabljamo v kombinaciji z
ukazom CURSET ali CURMOVE.

TIM 9/10 • 326  • 86/87

Zeto močan je ukaz »FILL v,d,n«, s katerim barvamo
pravokotne dele zaslona. V pomeni število vrstic, ki jih
želimo pobarvati, d število pobarvanih bytovna vrsto, n
pa (kot pri ukazu PATTERN) določa vzorec. Barvanje
se začne tam, kjer je trenutno grafični kazalec. Tega
ukaza niti Spectrum niti Commodore nimata vgraje¬
nega v svoj BASIC, čeprav nam pogosto zelo koristi.
Lep primer uporabe ukaza FILL predstavlja program, ki
ga povzemamo iz Špilerjeve knjige za Oricov BASIC.

10 HI RES : PAPER 0 : PR I NT CHRS<17)

20 REPEAT

90 UNTIL FALSE

(Primer vzorčnega ozadja)

Žal v HIRES načinu ne moremo uporabljati ukazov
PRINT in PLOT. Besedilo lahko izpišemo samo s stav¬
kom »CHAR a,b,n «, kjer je a ASCII koda znaka, ki ga
želimo izpisati, n določa standardni (0) ali mozaični (1)
nabor znakov, n pa določi način (od O do 3) kot smo ga
opisali že pri stavku CURSET.

S tem člankom se za to šolsko leto poslavljamo.
Upamo, da vam bodo počitnice omogočile več časa za
delo z vašimi računalniki. Vsem, ki vam je med tem
časom postal domač računalnik Nova 64, pa svetuje¬
mo, da si omislijo še kakšno knjigo in kakšen uporab-
nostni ali izobraževalni program. Ker so ravno počitni¬
ce, bo dobrodošla tudi kakšna igrica. Literaturo, pro¬
grame in računalnike Oric Noxa 64 lahko kupite v knji¬
garnah in trgovinah s tehničnim blagom ali pa direktno
pri Avtotehni na Titovi 36, v Ljubljani (telefon 319-877).

Prijetne počitnice vam želimo.

Katamaran
iz papirja

Jadrnica z dvema trupoma se ime¬
nuje katamaran. Prepričani smo, da
ga boste po našem načrtu zložili
brez težav. Papir najprej zapognite
po dolžini, nato pa še po širini v
smeri puščic. Štiri kvadrate na vo¬
galih najprej prepognite proti zu¬
nanjemu robu, nato pa razgrnite
nazaj in s prstom raztegnite zloženi
kvadrat v trikotnik, ki gleda čez rob
papirja. Nato papir po dolžini pra¬
vokotno zapognite in razširite
vdolbino obeh trupov jadrnice.

Da ne bi po.nepotrebnem iskali še
drugačnega materiala, iz papirja
izdelajte tudi jadra, jambor in palu¬
bo. Jambor napravite tako, da z le¬
pilom narahlo premazan papir za¬

vijte v cevko in pustite, da se posu¬
ši. Lepše je, če za izdelavo izberete
papir različnih barv. Če boste zu¬
nanji del jadrnice premazali z
lakom, bo plavala po gladini vode
vsaj tako dolgo, dokler se boste z
njo hoteli igrati.

PRVA

IGRAČA

Matej Pavlič

Puran in žaba

Za izdelavo potrebujete 4—5 mm debelo vezano ploščo ali deščico z dimenzijami 180 x 70 cm. Nanjo s
pomočjo indigo papirja in trdega svinčnika prekopirajte obrise vseh treh delov, iz katerih je sestavljen
puran. Pazljivo jih izrezljajte, zgladite s finim brusnim papirjem in zlepite, pri čemer si pomagajte z nari¬
sano črtkano linijo na srednjem delu (2). Osušen izdelek, ki se, postavljen na noge, ne sme nič zibati, še
enkrat prebrusite po robovih, nato pa ga pobarvajte z živimi barvami, kakršne ima puran v resnici. Če
boste namesto nitro ali oljnih barv uporabili tempera barve (ki naj ne bodo pregoste), igračo kasneje
še prelakirajte!

Na enak način kot purana naredite tudi žabo. Zanjo potrebujete spet 4—5 mm debelo vezano ploščo ali
smrekovo deščico z merami 120x50 mm. Izdelek pobarvajte tako, da bodo zgornja stran in kraki zeleni
ali zeleno rjavi, trebuh in oči pa rumene.

TIM 9/10 • 327  • 86/87

Puran

Žaba

UT VA 75

TIM 9/10 • 329  • 86/87

MOJ PRVI
MODEL

Tone Pavlovčič

Utva — 75

To je kratko ime letala, ki je trenutno delovni konj naših aeroklubov. Letalo kovinske konstrukcije, zgra¬
jeno v letalski tovarni UTVA v Pančevu, zadovoljuje prav vse potrebe naših aeroklubov. Vse od akro¬
batskega letenja pa do vleke jadralnih letal in še celo več: z oborožitvijo (strojnice, bombe ali rakete) je
to letalo naših rezervnih pilotov za teritorialno zaščito. UTVA — 75 je eno redkih letal, ki je bilo istoča¬
sno grajeno tako za vojaške, kakor tudi za civilne potrebe. UTVA-75 je tako dostojno zamenjala le¬
talo AERO-3, katerega ste gotovo že uvrstili v svojo zbirko.

Prva UTVA-75 je poletela 20. maja 1976. leta, serijska proizvodnja pa je stekla 1978. leta. Štirisedežno
nizkokrilno letalo z neuvlačljivimi kolesi je opremljeno z Lajkoming motorjem z močjo 180KM, s kate¬
rim zmore 215 km/h. Dolgo je 7,6 m in meri preko kril 9,5 m. Letalo je bele barve z rdečim navpičnim kr¬
milom in zelenim nosom.

Za izdelavo tega modela ki je prav tako v merilu 1:40 potrebujete tudi tokrat vezan les debeline 5 mili¬
metrov, nekaj lepila in kot običajno tri bucike, za pritrditev koles in propelerja.

Tekmovanje

jadrnic

Za tekmovanje jadrnic potrebujete
le malo materiala in veliko vode.
Jadrnice izdelate iz kolobarja plu¬
tovinastega zamaška, bucike in pi¬
sanega jadra, ki je narejeno iz pa¬
pirja. Tekmujete lahko v kadi, v
umivalniku ali pa kar v maminem
pekaču. Veter s pihanjem ustvar¬
jate sami. Vodno gladino razdelite
na dve polovici. Vsak tekmovalec
naj postavi svoje jadrnice na rob
vode. Zmagovalec je tisti, ki prej
spravi svoje jadrnice čez polovico
tekmovališča.

Papirnat lonček

Verjetno se vam je že kdaj pripetilo,
da ste bili žejni in ste imeli vodo
pred nosom, pa niste imeli kozar¬
ca, iz katerega bi bili pili oziroma jo
komu odnesli. Zapomnite si, da si
lahko s šestimi gibi iz pisemskega
papirja naredite zasilni kozarec, v
katerega lahko natočite vodo in
druge pijače. Kozarec bo držal te¬
kočino dovolj dolgo, da boste lahko
pijačo odnesli tudi komu drugemu.

Zlaganje papirja je prikazano na
slikah. Papir kvadratne oblike naj¬
prej prepognite in zložite po diago¬
nali (slika 1). Nato na krajših strani¬
cah nastalega trikotnika določite
razpolovno točko stranice in do nje
prepognite vrh nasprotnega kota
trikotnika (slika 2 — črta, po kateri

boste upognili papir, slika 3 — pri¬
kaz na pol zloženega trikotnika).
Na sliki 4 vidite, kako morate papir
na zunanji strani prepogniti proti
dnu kozarca. Sedaj samo še sre¬
dino zloženega papirja razširite
(slika 5) in kozarec je pripravljen za
nalivanje.

TIM 9/10 • 330  • 86/87

dura. 115

Model je zgrajen enostavno in
trdno, poleg tega pa ima tudi zelo
dobre letalne lastnosti. Uporab¬
ljamo ga lahko za učenje letenja,
prav tako pa tudi za tekmovanja
klubov mladih tehnikov.

Najprej besedo dve o pravilih.

Motor, ki poganja ta model je batni
s prostornino 1,5cm 3 . Najmanjša
dovoljena skupna površina kril in
repa je 5dm 2 . Model mora poleteti
s tal.

Vodimo ga s pomočjo dveh žic ali
žičnih vrvic debelih 0,3 mm. Dol¬
žina žic je 11,37 m. Dolžino merimo

od osi modela do ročice za uprav¬
ljanje.

Dolžina proge, ki jo mora preleteti
model je 1 km oziroma 14 krogov.
Trdnost modela pred vsakim na¬
stopom preverjajo sodniki, vendar
mora to storiti modelar tudi sam.

TIM 9/10 • 331  • 86/87

Pod tem razumemo kontrolo trd¬
nosti spoja žic z modelom, ki pote¬
ka, tako, da modelar drži mode za
trup, sodnik pa zapne dinamome-
ter za rožico. Pri tem mora model
zdržati dvajsetkrat večjo obreme¬
nitev, kot je njegova teža.

Zaradi formata revije je risba po¬
dana v pomanjšanem merilu, ven¬

dar to ne moti, saj je kotirana, poleg
tega pa je dodan razrrtternik od 0 do
300 mm. Oblika trupa, kril in repnih
površin je zelo enostavna, tako da
boste s pomočjo razmernika
zlahka povečali risbo na merilo 1:1.
Cela konstrukcija je iz balse debele
5 in 10mm. Trup oblikujete po risbi,
v nosu mora imeti odprtino za na¬

mestitev motorja. Na trupu ne po¬
zabite na utore za namestitev krila
in horizontalnega stabilizatorja.
Trup je iz balse debele 10 mm,
prednji del je z obeh strani ojačen z
lepenko debelo od 0,8—1 mm.
Krilo je iz enega kosa balse debele
6 mm, ki se z obdelavo stanjša na
5mm. Prednji del krila zaobljimo v
radiju 2,5mm’ zadnji del pa obliku¬
jemo v obliki topega klina, vse ro¬
bove pa še fino zbrusimo. V desno
polovico krila napravimo vdolbino v
katero zalepimo obtežbo: 15 kg
svinca. Preko vdolbin prelepimo
tanko plast furnirja. Na levi polovici
krila naredimo uške, na označenih
mestih prevrtamo krilo in vstavimo
vanje dve očesci izdelani iz žice s
premerom 0,8 mm, ju zalepimo z
lepilom in ojačamo spoj s trakom
furnirja, tako kot balast na desnem
krilu. Krilo zalepimo na trup in oba
stika še dodatno ojačamo s trikot¬
nima letvicama.

Repne površine izrežemo iz balse
debele 5mm. Čelni rob zaobljimo,
zadnjega pa oblikujemo v obliki
dvostranega klina. Višinsko krmilo
zalepimo na repni stabilizator s
pomočjo platnenega traku. Tudi
repne površine trdno zalepimo na
trup.

Podvozje je dvodelno. Izdelali ga
bomo iz jeklene žice debele 2 mm
ali izrezali iz duraluminija debelega
1,5mm. V drugem primeru robove
zaoblimo v obliki klina. Žičnato
podvozje pritrdimo v vnaprej pri¬
pravljeni luknjici, »prišijemo« s su¬
kancem in polepimo. Pločevinasto
pa privijemo z drobnimi vijaki.
Premer kolesc je 40 mm, repna
smučka pa je izdelana iz žice 0
2mm.

Vodilni mehanizem je pritrjen na
trup in globinsko krmilo. Debelina
pločevine za ta dva dela je 1 in
2mm, luknjice imajo premer 0
2 mm. Žica je debela 0,8 mm, skozi
vzvod in vagico gre skozi luknjice
0 2mm.

Površinska obdelava. Ko so vsi

deli izdelani, jih je treba dobro
izbrusiti do velike gladkosti, potem
pa prelakirati, da dobimo gladko in
trdno površino. Na lak je treba na¬
nesti sloj smukca, da bi tako dose¬
gli še večjo trdnost in odpornost na
gorivo. Ko je ta faza gotova, pritr¬
dimo še mehanske dele.

Motor in elisa. Prototip tega mo¬
dela je imel vgrajen motor Mk-17 in
plastično eliso dimenzij 180/100,
oboje izdelek češke tovarne Koza-
vodu.

TIM 9/10 • 332  • 86/87

*+

Bojan Rambaher

Jadralno

letalo

Pred seboj imate konstrukcijsko
dokaj preprost in za izdelavo eno¬
staven model jadralnega letala, ki
ga izstreljujemo z gumico. Vsako¬
mur dostopen je tudi material, ki ga
potrebujete pri delu. Osnovni ma¬
terial je les oziroma čvrsta balsa
debeline 2 in 3 mm. Nadalje potre¬
bujete še lepilo, orodje za rezanje
(oster nož ali britvico), brusni papir,
brezbarven acetonski lak in tanek
črn flomaster, da boste lahko na le¬
talu zarisali premične površine kril.
Razen skice, ki prikazuje letalo s
sprednje strani in je narisana v me¬
rilu 1 : 4, je ves načrt modela izrisan
v merilu 1 :2. Trup letala ter glavno
in repno krilo morate torej enkrat
povečati glede na narisan načrt. Za
pomoč pri risanju smo na načrtu
navedli dimenzije kotov v milime¬
trih. Puščice, ki kažejo samo v eno
smer, označujejo položaj sestav¬
nih delov glede na smer letala,
puščice, ki kažejo v obe smeri, pa
označujejo smer letnic lesa.

Trup (del 1) je izdelan iz balse de¬
beline 3 mm. Svetujemo vam, da
še posebej pozorno izdelate oba
gornja dela trupa, na katera boste
kasneje pritrdili glavno krilo in rep
letala. V spodnjem delu trupa izža-
gajte odprtino za izstrelitveni klin
(del 6). Klin izdelajte iz smrekove
letvice in ga vlepite v izrezano od¬
prtino v trupu letala. Vlepljeni klin
nato z obeh strani trupa ojačite z
zaščitno ploščico (del 5) iz balse
debeline 2 mm, ki jo prelepite čez
izžagano odprtino in vlepljeni klin.
V sprednji del trupa napravite za¬
rezo za utež (del 7). Prostor za utež
lahko napravite tudi tako, da iz
balse debeline 2mm izdelate dve
ploščici (del 8), ki ju nato z obeh
strani trupa nalepite na nos letala,

TIM 9/10 • 333  • 86/87

tako da štrlita približno 5 mm prek
konice nosu letala.

Krilo letala (del 2) izdelajte iz trše, a
ne pretežke balse debeline 2 mm.
Površino zbrusite v ustrezno zaob¬
ljen profil, nato pa krilo natančno na
polovici v osi nekoliko narežite,
upognite in zalepite v obliko, ki je
prikazana na skici modela s spred¬
nje strani. Ko se lepilo posuši, krilo
prilepite na trup letala.

Smerno krilo (del 3) je narejeno iz
balze debeline 2mm. Somerno z
obeh strani ga zbrusite do ustrez¬
nega profila. Tudi višinsko repno
krilo (del 4) je izdelano iz balse de¬
beline 2 mm. Zgornjo ploskev
zbrusite do ustreznega zaoblje¬
nega profila, nato pa višinsko kr¬
milo zalepite pravokotno na
smerno repno krmilo. Celoten
repni del nato pravokotno zalepite
na trup letala. S tušem ali floma¬
strom na glavno krilo ter na smerno
in višinsko repno krmilo narišite
obrise premičnih delov kril. Preve¬
rite somernost vseh delov letala in
pustite, da se zlepljena mesta na
modelu dobro posušijo. Model nato
prelakirajte z razredčenim brez¬
barvnim lakom. Uravnotežite ga
tako, da bo položaj težišča T na
mestu, ki je prikazano na načrtu.
Jadralno letalo je pripravljeno za
prvi poskusni polet.

Poskusno spustite model letala kar
iz roke v brezvetrju ali pri ne pre¬
močnem enakomernem vetru. Pri¬
poročljivo je, da si izberete neko¬
liko dvignjen teren brez ovir. Če
model med poletom poskakuje,
morate sprednji del dodatno obte¬
žiti, če pa model pikira, obtežitev
spredaj zmanjšajte. Če ste delali
skrbno in natančno, se vam bo po
nekaj poletih verjetno posrečilo, da
boste jadralno letalo pravilno obte¬

žili in uravnotežili, tako da bo nje¬
gov let popolnoma miren in ena¬
komeren. Sedaj lahko letalo po¬
skusno izstrelite z gumico. Letalo
spuščajte na prostem v enakih
vremenskih okoliščinah, kot smo
jih že omenili, vendar načeloma ne
na kakšnem majhnem in nepre¬
glednem prostoru. Prav tako ga iz
varnostnih vzrokov raje ne spuš¬
čajte v smeri proti oknom ali drugim
steklenim površinam.

Za izstreljevanje potrebujete gu¬
mico prereza 1 x4 do 1 x6mm.
Jadralno letalo spuščajte proti
vetru in to tako, da je nos letala
obrnjen nekoliko navzgor pod
kotom približno trideset stopinj. Če
model pravilno spustite in se hoče
že v začetku poleta obrniti na hrbet
ali pa če v končni fazi hitrejšega po¬
leta nos letala sili navzgor in preti
nevarnost, da bo začelo poskako¬
vati oziroma se to celo zgodi,
potem zmanjšajte kot izstreljeva¬
nja ali pa model nagnite nekoliko
na levo, tako da bo letel v velikem
krogu. V brezvetrju in lepem vre¬
menu bi moral pravilno uravnote¬
žen in izstreljen model jadralnega
letala postopoma preiti v drsenje.
Pri premočnem vetru se lahko
zgodi, da pravilno izdelan model
sprva nekoliko poskakuje, vendar
bi tudi takrat moral model iz nemir¬
nega poskakovanja preiti v ena¬
komerno drsenje.

Škatlica
ali skodelica

Če ne veste, kam bi z raznimi
drobnarijami, ki se vam potikajo po
vseh kotih, jih shranite v papirnato
škatlo, na katero lahko pritrdite tudi
ročaj. Tako bo nastala lična skode¬
lica, ki pa vam je kljub vsemu ne
priporočamo za uporabo v kuhinji.
Navodilo za sestavljanje in leplje¬
nje je podano na naši sliki.

TIM 9/10 • 334  • 86/87

Domišljija
ne pozna meja

Kolikokrat ste že v rokah obračali
paličko lučke, ježka, kurenta in
drugih sladoledov naših mlekarn in
premišljevali, kako priročno obliko
ima, nazadnje pa ste jo odvrgli —
pa ne na cesto, ampak v koš! — ker
kljub vsemu niste vedeli, kaj bi po¬
čeli z njo. V bodoče tega verjetno
ne boste več storili, ampak boste
paličke skrbno hranili in iz njih na¬
redili marsikateri priročni in okrasni
predmet. Naj ima vaša domišljija
prosto pot, saj tako poceni gradbe¬
nega materiala zlepa ne boste
našli. Morda bo kdo rekel, da so
paličke grde, toda kdo vam brani,
da jih ne prelakirate ali pobarvate s
kakšno živo barvo? Brez skrbi
lahko uporabite tudi kombinacije
ban/.

Prav lepo darilo so podstavki za
kozarce, in mama bo prav vesela,
če bo dobila za osmi marec name¬
sto bomboniere kuhinjski komplet
živahne barve za sol, poper, pa¬
priko in še kaj. Mlajši bratec se bo
razveselil kokošje družine, ki se bo
sprehajala po njegovem ograje¬
nem travniku (ali moramo posebej
povedati, iz česa boste naredili
ograjo) — med kokljami, ki čuvajo
piščančke, se bo ponosno spreha¬
jal velik petelin. Potem je tu še ko¬
šara za sadje in tako naprej. Nekaj
idej smo vam predstavili na slikah,
nekaj pa le v besedah. Iz prežaga¬
nih in neprežaganih paličk lahko
torej napravite množico različnih
stvari — od stvari, ki jih vidite na
naših slikah, pa do modelov letal,
ladij in avtomobilov. Seveda pa se
morate pri tem varovati le ene
stvari — pazite, da ne boste pojedli
preveč sladoleda in staknili angino.

TIM 9/10 • 335  • 86/87

Bojan Rambaher

Skrivnostni

bumerang

Ob besedi bumerang vsakdo go¬
tovo najprej pomisli na Avstralijo in
na tamkajšnje domorodce. V Av¬
straliji bumerang imenujejo tudi
wo-mu-rang, kar pomeni nekaj po¬
dobnega kot »vrni se spet«. Iz teh
besed je nastalo tudi današnje ime
bumerang. Zmotno pa bi bilo, če bi
trdili, da izvira bumerang izključno
iz Avstralije. Strokovnjaki za bume¬
range bi vam lahko potrdili, da
predniki bumeranga izvirajo prav¬
zaprav iz starega Egipta in da so
nastali še v časih faraonov. Bume¬
rang so uporabljala tudi ljudstva, ki
so živela na ozemlju današnje Ho¬
landije. Velja pa povedati, da je bil
bumerang najbolj razširjen prav v
Avstraliji, kjer so ga domorodci tudi
najbolj izpopolnili.

Predhodnik bumeranga je bil ver¬
jetno kos lesa, morda celo primi¬
tivno ukrivljen, ali rebro živali, ki so
ga domorodci metali za ptiči in dru¬
gimi manjšimi živalmi. Uporabljali
so ga torej v glavnem kot pomoč pri
lovu.

Ti metalni pripomočki se niso vra¬
čali k metalcu. Počasi so lovci
svoje orožje izpopolnjevali, tako da
je nastal bumerang z dolžino 30 do
60 centimetrov. Odvisno od upo¬
rabljenega materiala se je teža
bumeranga gibala od 30 do 180
gramov. Kraka bumeranga imata
obliko črke »V« in bi naj v idealnem
primeru tvorila top kot 109°. Oba
kraka bumeranga sta enako dolga.
Na spodnji strani sta sploščena, na
zgornji strani pa nekoliko odebe¬
ljena, približno tako, kot da bi gle¬
dali krilo letala iz profila. Naletni rob
kraka bumeranga je bolj zaobljen
kot odtočni rob kraka, ki je celo ne¬
koliko sploščen. Kot vidite, je oblika
bumeranga zelo aerodinamična.
Danes poznamo tudi še drugačne
vrste bumerangov. Pravzaprav so
zelo raznovrstni in niso prav nič
podobni naši predstavi o bume¬
rangu. Kraki so namreč neenako
dolgi, imajo obliko križa, oziroma
obliko križa, nasajenega na krog,
ali pa so zviti itd.

Da bi vam lahko pojasnili, zakaj se
bumerang vrne k metalcu, se mo¬
ramo nekoliko spoprijeti s fizikal¬

nimi zakonitostmi bumerangovega
leta. Oba'kraka bumeranga pri letu
rotirata okoli namišljenega skup¬
nega težišča, ki leži v loku nekaj
centimetrov za stičiščem obeh kra¬
kov, to je za krivino bumeranga.
Kot smo že omenili, imata kraka
bumeranga obliko krila letala, torej
zaobljen naletni in zašiljen odtočni
rob. Med letom opravljata oba
kraka dva delovna giba. Prvič se
vrtita okoli omenjenega namišlje¬
nega skupnega težišča, drugič pa
se oba hkrati premikata naravnost

naprej. Ta dva giba določata po¬
sebno ukrivljeno linijo leta, po ka¬
teri leti bumerang in jo lahko teore¬
tično in grafično tudi narišemo. Na
značilni let bumeranga vpliva tudi
to, da je naletni rob pri enem kraku
na zunanji, pri drugem pa na notra¬
nji strani bumeranga.

Kraka bumeranga se ne gibljeta z
enako hitrostjo, kar se odraža tudi
na liniji njegovega leta. Konici bu¬
meranga se premikata z drugačno
hitrostjo kot ukrivljena površina
bumeranga. To se dogaja zato, ker

TIM 9/10 • 336  • 86/87

bumerang ne leti naravnost,
ampak v dvigajočem se loku. Pri¬
poročamo vam, da ga mečeta pod
kotom 30 do 45 stopinj. V trenutku,
ko bumerang doseže najvišjo
točko svojega leta, lahko tudi s
prostim očesom vidimo, da se bu¬
merang vrti in leti mnogo počasne¬
je. Najvišja točka leta bumeranga
je obenem tudi mrtva točka linije
poleta, od koder se bumerang
vrača nazaj k metalcu. Vrtenje in
premočrtna hitrost poleta se po¬
novno povečata in omogočita, da
se bumerang v lepem padajočem
loku vrne nazaj na izhodiščno
mesto. Pogosto naredi bumerang
še eno ali dve spirali ali pa metalca
preleti in se vrne k njemu z zadnje
strani.

Let bumeranga je odvisen tudi od
smeri in moči vetra pa od tega, ali
ste bumerang vrgli proti vetru ali z
vetrom oziroma prečno na smer
vetra. Sodili bi, da bumerang
»jadra« najlepše, če ga vržemo
proti vetru, vendar moramo po
drugi strani priznati, da pri naših
preizkusih nismo opazili nobene
bistvene razlike pri metanju.
Mnogo bolj pomembno je to, pod
kakšnim kotom in kakšno močjo
bumerang vržete iz roke.

Glede na naše preizkuse vam
lahko povemo tudi naslednje. Bu¬
merang se je vselej vrnil na svoje
izhodiščno mesto oziroma v nje¬
govo bližino, tako da nam ni bilo
treba tekati za njim. Včasih se je k
nam vrnil tako natančno, da bi ga
lahko ujeli z roko, vendar tega raje
nismo tvegali, ker so za to potrebne
večje izkušnje. Bumerang se je
namreč k nam vračal s takšno hi¬
trostjo in se še tako hitro vrtel, da bi
nas lahko pošteno potolkel, tako da
smo se mu raje umaknili. Izkušen
metalec pa bi ga lahko brez poseb¬
nih težav ujel z roko. Prijeti ga je

treba v smeri, ki je nasprotna smeri
vrtenja. Vsaj na začetku vam takš¬
nega lovljenja ne bi priporočali, če
nočete imeti razbite glave ali ra¬
njene roke. Zadovoljite se s tem, da
vam po pravilno in dobro izdelan
bumerang po lepem in pravilnem
letu ne bo treba tekati predaleč.
Vsaj na prvi pogled ni metanje bu¬
meranga prav nič težko opravilo,
vendar ne računajte s tem, da
boste uspeli že kar pri prvem metu.

V tem primeru boste zares imeli ve¬
liko sreče. Dober let bumeranga je
odvisen od treh stvari. Predvsem
morata biti oba kraka izredno na¬
tančno uravnotežena. Kraka mo¬
rata biti torej enako dolga in morata
imeti enako težo, kar po drugi
strani pomeni, da morata biti po¬
polnoma somerna. Somernost
lahko preizkusite tako, da bume¬
rang natančno na sredini v njegovi
osi obesite na vrvico (glej sliko).
Neuravnoteženost odpravite tako,
da pretežki krak pazljivo odbrusite.
Izberete si lahko tudi drugo mož¬
nost, da namreč lažji krak obtežite.

V tem primeru izvrtale v lažji krak
luknjo in jo zalijte s svincem, ki ga
zalepite z lepilom. Drugi pogoj je
pravilen let pod kotom 30 do 45
stopinj oziroma pod kotom pri¬
bližno 80 stopinj, torej malodane
navpično (glej slike). Tretji pogoj pa
je ta, da pri izmetu držite bumerang
dokaj trdno, najraje med palcem in
kazalcem pri stegnjeni dlani, da bi
mu lahko dali pravilno rotacijo in ga
vrgli s pravo močjo. Pri izmetu se
lahko zavrtite dva ali trikrat okoli
svoje osi, kot to delajo metalci
diska, in šele nato vržete bume¬
rang. Takšno metanje zahteva se¬
veda precej več spretnosti, vendar
lahko v tem primeru z enako močjo
dosežete mnogo boljši rezultat. Ce
bumeranga ne boste metali pravil¬
no, se vam lahko zgodi, da se

boste popolnoma izčrpali, še pre¬
den se ga boste sploh naučili meta¬
ti. Sedaj pa preidimo s teorije na
prakso.

Navodilo za izdelavo

Bumerang lahko naredite iz enega
samega kosa lesa, za kar je naj¬
primernejša vezana plošča debe¬
line 8 do 10 mm, lahko pa ga nare¬
dite tudi iz treh plasti lesa. V tem
primeru naj bo spodnja plast iz trde
balze debeline 2 mm, srednja plast
iz vezane plošče debeline 2 do
3 mm, zgornja plast pa ponovno iz
balze debeline 4mm. V obeh pri¬
merih naj žile v lesu kolikor je mo¬
goče tečejo vzporedno z robom
bumeranga.

Kdor se bo odločil izdelati bume¬
rang iz vezane plošče, bo imel pre¬
cej manj dela. Bumerang bo imel
med letom mnogo večjo energijo,
bo pa zato za metanje potrebna
mnogo večja moč. Morda bo zato
za vas primernejši lažji bumerang,
zlepljen iz treh plasti.

Na načrtu smo vrisali obris bume¬
ranga v mrežo v tlorisu, v profilu in
po plasteh. Mrežo prenesite na
papir v poljubni povečavi in vrišite
vanjo ves načrt v naravni velikosti.
Priporočamo vam pa štirikratno
povečavo, kar pomeni, da bo imel
vsak kvadrat dimenzijo24 x24 mm.
V tem primeru bo razpon kril bume¬
ranga 44 cm. Natančno izrisan
načrt izrežite ter s pomočjo te izre¬
zane šablone nanesite na les
osnovni obris bumeranga. Pazite,
da se vam šablona ne premakne ali
upogne, zato jo raje pripnite z risal¬
nimi žebljički.

Obliko bumeranga grobo izžagajte
ter ga nato z žagico, rašplo in ra¬
zlično zrnatim brusnim papirjem
obdelajte do pravilne oblike in pro¬
fila. Površina bumeranga mora biti

TIM 9/10 • 337  • 86/87

popolnoma gladka. Bumerang pre-
lakirajte, nato pa ga ponovno zbru¬
site. Od časa do časa ga lahko po¬
skusno vržete, tako da boste mogli
krake dokončno obrusiti in uravno¬
težiti. Ta del izdelovanja je nadvse
pomemben. Četudi bo piljenje
oblike bumeranga zahtevalo pre¬
cej časa, nikakor ne izgubite potrp¬
ljenja. Delo se vam bo nazadnje
bogato obrestovalo, ko boste za¬
dovoljni z letalnimi sposobnostmi
bumeranga.

Ko boste končali z obdelovanjem
površine, bumerang temeljito in
pazljivo dvakrat prelakirajte in po¬
barvajte. Ko se posuši, vsak pre¬

maz skrbno obrusite. Grobe na¬
pake na površini lahko popravljate
z lepilom, vendar morate hkrati ves
čas preverjati somernost in urav¬
noteženost bumeranga. Svetu¬
jemo vam, da ga pobarvate s svet¬
lejšo barvo ali lakom, tako da ga
boste lažje našli v travi.

Za konec še nekaj opozoril. Bume¬
rang je lahko tudi nevarno orožje.
Ko ga uporabljate v zabavo ali z
njim tekmujete, vselej pazite, da
nihče v okolici ne bo v nevarnosti.
Pazite tudi na lastno varnost. Za
metanje bumeranga potrebujete
dokaj velik odprt prostor brez ovir,
na primer travnik in podobno. Vsi

gledalci naj se vselej umaknejo za
hrbet metalca in to na varnostno
razdaljo. Ne glede na oddaljenost
bodo lahko dovolj pozorno sledili
vašim gibom in letu bumeranga. Le
tako vam bo bumerang v veselje.

Razne igre
z modeli
letal

Saj vemo, da se sčasoma naveli¬
čate spuščati svoje papirnate mo¬
dele in da ti pozabljeni obležijo v
kotu vaše delavnice. Nekateri, ki so
se vam v smislu letalskih sposob¬
nosti bolje posrečili, pa bodo
morda ostali v središču vašega za¬
nimanja dalj časa, če boste s prija¬
telji tekmovali v raznih igrah z mo¬
deli letal. Nekaj izmed takšnih iger
vam predstavljamo v sliki in besedi.

Kateri model bo poletel
najdlje?

Seveda je to med modelarji najbolj
razširjena igra. Daljina poleta pa¬
pirnatih modelov je odvisna od
mnogih okoliščin — od pravilnega
uravnoteženja pa do spretnosti
spuščanja, najbolj pa seveda od
natančnosti in skrbnosti izdelave.
Vsak izmed sodelujočih ima mož¬
nost treh poskusov. Šteje samo
najdaljši polet, ki ga označite ž‘za-
stavico ali kar s palico.

Natančnost pristanka

Na zemlji si narišite krog s preme¬
rom 1 m. Startna črta naj bo od sre¬
dišča kroga oddaljena 9 do 10 me¬
trov. Sodelujoči naj se postavijo v
vrsto in zaporedoma vržejo svoje
modele. Zmaga tisti, katerega le¬
talo je pristalo v krogu. Če je krog
zadelo več tekmovalcev, ti igralci
tekmujejo naprej med seboj na iz¬
padanje do končnega zmagovalca.
Pri tej igri lahko med seboj igrata
tudi dve skupini. V tem primeru mo¬
ramo narisati dva kroga, tako da
vsaka skupina meče v svoj krog.
Zmaga tista skupina, pri kateri je
več tekmovalcev zadelo ciljni krog.

Če je število modelov v krogu
enako, zmagovalca določita kape¬
tana obeh ekip oziroma nadaljnji
par tekmovalcev, dokler se zmaga
ne nasmehne eni izmed ekip.

Skupini lahko tekmujeta tudi na
čas. Pri tem število poletov ne
šteje, važno pa je, da sodelujoči v
določenem roku — na primer v
petih minutah — čimvečkrat zade¬
nejo krog. Vsak pristanek modela v
ciljni krog se točkuje z eno točko,

zmaga pa seveda tista ekipa, ki
zbere več točk.

Lebdeči in premični cilji

Naloga letal lovcev je, da zadenejo
cilj v zraku. Poskušajte izpolniti to
nalogo s svojimi papirnatimi mode¬
li.

Iz papirja si izdelajte cilj kvadratne
oblike dimenzije približno
10x10cm. Za otroke smete zari¬
sati večji cilj. Kvadrat prebarvajte z
živo barvo in ga obesite na vrvico v
višino 150 do 180 cm. To bo vaš
zračni cilj. Startno linijo začrtajte
kakšnih osem do devet metrov od
cilja. Za manjše tekmovalce je
lahko startna črta tudi bliže. Morda
so tudi tukaj najzanimivejša sku¬
pinska tekmovanja.

Nalogo si lahko tudi otežite. V tla
zasadite dve palici, na vrh katerih
ste pritrdili koleščka. Tarčo prive¬
žite na vrvico, le-to pa napeljite
prek obeh koleščkov. Sodnik naj
vleče za vrvico in premika tarčo
čimbolj enakomerno (da bi vsi tek¬
movalci metali pod istimi pogoji),
tekmovalci pa naj jo poskušajo za¬
deti med premikanjem.

TIM 9/10 • 338  • 86/87

DALJINSKO

VODENJE

Jan Lokovšek

Hitri polnilec
TIM LIX

Uvod

TIM LIX je namenjen hitremu polnjenju NiCd akumula-
torčkov na tekmovanjih in sicer kar iz avtomobilskega
akumulatorja. Polnimo lahko baterije, ki so sestavljene
iz 4 pa do 7 celic, vezanih zaporedno.

Na tekmovanjih obremenjujemo akumulatorje do skraj¬
nosti, zato je izjemno važno, da so zares prav napolnje¬
ni. Če jih prenapolnimo, se obnašajo kakor na pol prazni
in v takem primeru s tekmovalno vožnjo ne bo nič!
TIM LIX sam zazna, kdaj so akumulatorji napolnjeni in
sicer s pomočjo merjenja naraščanja ali upadanja nape¬
tosti na akumulatorju. Vemo, da se napetost na akumu¬
latorju med polnjenjem spreminja. Najprej narašča, ko
je akumulator poln. se ustali in če polnimo še naprej,
začne celo upadati. Taka vezja, ki zmorejo zaznati pa¬
danje in naraščanje, ko gre za majhne spremembe na¬
petosti, so praviloma draga, digitalna. Ker pa gre v
našem primeru za hitro polnjenje, imamo lažje delo in
lahko rešimo ta problem celo z analognim vezjem in se¬
veda primerno pazljivostjo pri izdelavi.

Opis delovanja

Poglejmo sliko 1, ki prikazuje vezalni načrt polnilca.

Slika 1. Shema polnilca TIM LIX

Vezje je poenostavljeno do skrajnosti. Akumulator pol¬
nimo kar preko avtomobilske žarnice! Srce naprave pa
je tako imenovano vezje »Sample and hold« (angl.). To
vezje »pomeri« vsakih 30 sekund napetost na akumula¬
torju, ki se polni, in si jo »zapomni«. Kako? Najprej
imamo vezje, ki daje takt. To je spodnji del vezja s ča-
sovnikom 555. To vezje krmili stikalo S1. Ko je vklop¬
ljeno tudi stikalo S2. se kondenzator C1 napolni preko
upora R3 in obeh stikal. Stikalo S1 je odprto le kratek
čas, zato C1 obdrži to napetost 30 sekund ali če hočete,
si jo »zapomni«. Po tridesetih sekundah seS1 ponovno
sklene za eno sekundo in C1 se sedaj nabije na novo
vrednost napetosti. Če se akumulator polni, je ta neko¬
liko višja od one izpred 30 sekund. Te spremembe so
velike nekaj mV.

Pri takem vezju je zato zelo važno, da se kondenzator
ne prazni sam od sebe ali pa zaradi spremljajočega
vezja. Zato smo uporabili operacijski ojačevalnik 1 z
zelo visoko vhodno upornostjo (10 12 Ohm!), ki posre¬
duje napetost naprej na operacijski ojačevalnik 2. Sled¬
nji primerja napetost na akumulatorju z ono na konden¬
zatorju. Ko se akumulator polni, je napetost na akumu¬
latorju vedno malo večja od one na kondenzatorju. Zato
je izhodna napetost drugega operacijskega ojačeval¬
nika nizka. To pomeni, da prevaja transistor T2, svet¬
leča dioda D1 sveti, T3 prevaja in rele A drži svoj kontakt
a sklenjen.

Sklenjeno je tudi stikalo S2, ki ga krmilimo iz kolektorja
transistorja T2.

Ko pa je akumulator poln, napetost ne narašča več tem¬
več začne celo upadati. Velikost upadanja je približno
6mV v 30 sek za baterijo s štirimi celicami. To lahko
zazna celo tak operacijski ojačevalnik, kot je 741. Takrat
se izhodna napetost operacijskega ojačevalnika 2 dvig¬
ne, T2 ne prevaja, D1 ugasne in rele A sprosti svoj kon¬
takt a. Polnjenje se prekine, saj je naprava zaznala, da
je akumulator poln. Kako pa začnemo polniti? V ta
namen služi tipka T. Ko priključimo prazen akumulator,
pritisnemo tipko T in ciklus polnjenja se začne.

Oba »stikala« S1 in S2 sta polprevodniška. v integrira¬
nem vezju CD 4016. Ko je tako stikalo sklenjeno, ima
upornost manjšo od 300 Ohmov. Ko pa je odprto, je
prehodna upornost večja od 10 12  Ohmov. Največja do¬
voljena napetost znaša 15V. Seveda bi se takega vezja,
lahko lotili tudi drugače. Stikala bi lahko bila releji ali
hermetični kontaktniki, žarnico bi lahko nadomestil pra¬
vi tokovi generator ipd. Boljša izvedenka bo sledila ka¬
sneje!

Izbira materiala

Operacijski ojačevalnik 1 mora biti tak z zelo viso¬
ko vhodno upornostjo (C-MOS), kot so npr. TL 081,
CA 3140 ipd. Drugi ojačevalnik je manj zahteven kar
zadeva vhodno upornost, pač pa naj ima čim manjšo ta¬
ko imenovano »offset« napetost. 741 popolnoma ustre¬
za, tudi eden od ojačevalnikov vezja LM 324 bi bil dovolj
dober, celo LM 358 sme »služiti« v tem vezju. Vezje za
preklop je vrste CD 4016 ali 4066. Časovnik je znani
555. Transistorji so univerzalni; T1 in T2 sta PNP tipa,
npr. BC308, T1 pa je NPN vrste, npr. BC 237 ipd. D1 je
rdeča svetleča dioda, D2 pa rabi le za zaščito in je lahko
1N914, 1N4001 ipd. Rele A je 12 V rele z enim kontak¬
tom. npr. TRM 2712. Trimerpotenciometer P ima upor¬
nost 50 do 250 Ohmov in je za pokončno montažo. Ra¬
ster priključkov je 10 mm.

Moč avtomobilske žarnice je odvisna od kapacitete

TIM 9/10 • 339  • 86/87

akumulatorjev, ki jih želite polniti. Za pol amperne ure
vzamemo žarnico 12V/15VV, za 1,2 Ah pa močnejšo
12V/21W. Pri tem znaša čas polnjenja približno 3/4 ure
do ene ure, odvisno od števila celic v bateriji. Praviloma
polnimo manjše število celic manj časa.

C2 in C3 sta elektrolitska kondenzatorja. Medtem ko rabi
C2 le za blokiranje, določa C4 časovno konstanto. Zato
je bolje, daje C4 tantalov elektrolit. Tudi C3 rabi zgolj za
blokiranje, zato njegova vrednost ni kritična. Najbolj
pomemben pa je kondenzator C1. To je tisti kritični ele¬
ment. ki si »zapomni« napetost akumulatorja. Za to je
pomembno, da se skoraj nič ne izprazni (sam od sebe) v
tridesetih sekundah, kolikor znaša čas vzorčenja. Le
najboljši kondenzatorji (npr. folijski) ustrezajo temu na¬
menu. Delovna napetost ni kritična, saj gre za majhne
vrednosti. Pač pa zahtevamo kapacitivnost 3,3 /Jr  (od
2,7 pa do 4,7/iF).

Upori so Iskrini, moči 1/4 ali 1/8W. Vezje bomo zgradili
na enostransko kaširanem vitroplastu.

Gradnja

Gradimo v tehniki tiskanega vezja. Ploščica je velika
60x110mm. V merilu 1:1 jo prikazuje slika 2.

Na ploščici je dovolj prostora, zato sem kar na njej tudi
oštevilčil priključne sponke. Za oba operacijska ojače¬
valnika sem naredil razporeditev nožič, ki ustreza izve¬
denka DIL-8. Prav tako pa je možno v to razporeditev

montirati tudi izvedenke v okroglih kovinskih ohišjih.
Luknje za zunanje priključke (žarnica, tipka, napajanje)
so malo večje, prav tako tudi za rele in trimerpotencio-
meter.

Naredimo tabelo vrednosti posameznih sestavnih delov
in montaže na posamezne sponke, ploščice tiskanega
vezja.

TIM 9/10 • 340  • 86/87

Montažo začnemo z obema prevezavama, ker prideta
pod oba operacijska ojačevalnika. Sledi montaža releja,
integriranih vezij. Vrstni red sestavljanja preostalih se¬
stavnih delov ni posebno važen. Pri tem pa pazite na
pravilno polariteto elektrolitskih kondenzatorjev, diod in
kje je sponka 1 integriranih vezij. Pozor, vsa integrirana
vezja razen »555« so obrnjena v isto smer in sicer je nji¬
hova sponka »1« bliže vodu + napajanja.

Na koncu prispajkamo še priključne žice in napravica je
zrela za uravnavo.

Uravnava in preizkus

Uravnati moramo le trimerpotenciomer P, s katerim na¬
stavljamo pragovno napetost (offset) prvega operacij¬
skega ojačevalnika. Postopek je sledeč. Pripravimo vse
za polnjenje: naše vezje, napajanje 12 V in prazno bate¬
rijo (NiCd), ki sme imeti od 4 do 7 celic. Zvežimo vse kot
je treba in pritisnimo tipko T. Zavrtimo os trimerpoten-
ciometra P tako, da zasveti svetleča dioda. Takrat mora
potegniti tudi rele in zabrleti žarnica, preko katere se
polni akumulatorska NiCd baterija. Poiščemo tako lego
drsnika trimerpotenciometra, da D1 ravno še zasveti, če
ga vrnemo »za dlako« nazaj, mora že ugasniti. Če spu¬
stimo tipko, mora D1 svetiti še naprej, polnjenje se mora

nadaljevati. Če pa za hipec odklopimo akumulator,
mora dioda ugasniti in rele preklopiti.

Najpogostejša napaka, ki jo lahko zagrešite pri takem
polnilcu, so slabi kontakti in umazanija na ploščici tiska¬
nega vezja. Vezje lahko deluje le, če je celotna NiCd ba¬
terije dobra, brez oksidiranih kontaktov ali kakšne de¬
fektne celice v sklopu.

Zelo pomembno je. da ste pošteno očistili ploščico ti¬
skanega vezja okoli kondenzatorja C1 in vsega vezja
okoli njega, t.j., okoli prvega operacijskega ojačevalni¬
ka, upora R3 in integriranega vezja CD 4016. Sicer se
lahko C1 prazni preko te umazanije in vezje ne deluje v
redu.

Baterijo polnimo torej tako, da jo enostavno priključimo
in pritisnemo na tipko. Takrat zasveti dioda in zabrli žar¬
nica, kar pomeni, da polnjenje teče. Baterija bo napol¬
njena prej kot v eni uri. Če ste opazili, da se je baterija
med polnjenjem močno segrela, potem ste vezje slabo
uravnali!

Če želite polniti več celic kot sedem, morate baterijo
razstaviti in jo polniti po delih. Lahko si omislite še en
polnilec, pri čemer pa izkoristite časovnik iz prvega, pa
tudi drugo polovico integriranega vezja CD 4016 bi
lahko uporabili tam, saj smo jo v polnilcu TIM LIX zaen¬
krat le pol.

Jernej Bohm

Hidravlični

oven

— še enkrat

Tik pred počitnicami smo in ta¬
krat bo spet dovolj časa za nove
načrte ali pa vsaj za bolj zavzeto
nadaljevanjezačetih projektov, kot
to radi strokovno rečemo. Z enim
takih projektov se sam spopadam
že vrsto let. Tudi v Timu sem o tem
že nekaj napisal: prvič v prvi številki
letnika 85/86 in drugič v prvi sledeči
dvojni številki. Naslov prispevka

govori o črpalki, ki jo poganja voda:
pravzaprav kinetična energija gi¬
bajoče se tekočine. Danes, ko
vsepovsod iščemo nadomestilo za
konvencionalne vire energije, kot
so bencin, premog ali uran, je to
zelo hvalevredna (moderna) last¬
nost.

V ovna ni zaprežena prav nobena
skrivnostna sila, čeprav bi površen
opazovalec na kaj takega tudi po¬
mislil, ko bi ga videi delovati. Samo
zaradi razumevanja namena ozi¬
roma cilja današnje naloge, ponav¬
ljam na kratko (v drobnem tisku) fi¬
zikalno razlago delovanja hidra¬
vličnega ovna. Za detajle pa bo po¬
treba poiskati stare številke Tima
ali tam omenjeno literaturo.

Današnji nasvet bo povedal kako
povečati izkoristek omenjene sa¬
modejne črpalke. No tudi o tem
sem že pisal, toda tokrat se name¬
ravam temu vprašanju temeljiteje
posvetiti. Eden izmed najbolj po¬
membnih odgovorov leži v izde¬
lavi udarnega ventila.

Ko se udarni ventil odpre, ga skuša
sila iztekajoče vode zapreti. Če
smo za udarni ventil uporabili ne¬
povratni ventil, ki deluje na osnovi
težnostne sile, in prav ti so doseg-

V2 V1

Slika 1. Shematski prikaz hidra¬
vličnega ovna

Črpalko sestavljajo (slika št. 1): pogonska cev (C1), ki povezuje za¬
jetje (B1) In tako imenovani udarni ventil (V1), nepovratni ventil (V2),
kompresijska posoda (P), s katero je povezana dvižna cev (C2) ter
zbiralni bazen (B2). Oba ventila se med delovanjem črpalke odpirata
in zapirata. Ko se odpre ventil V1, se voda v pogonski cevi začne gi¬
bati: iz bazena B1 teče po cevi C1 in ventilu V1 na prosto. Ventil V2 je
medtem zaprt. Hitrost gibajoče se vode s časom narašča, s tem pa
tudi sila, ki skuša zapreti ventil V1. (Sila narašča s kvadratom hitro¬
sti.) Ko se ventil V1 končno začne zapirati, hitrost iztekajoče vode,
zaradi vse manjše iztočne odprtine, pospešeno narašča. Udarni ven¬
til V1 se zaradi tega zelo hitro zapre. Gibajoča se vodna masa hipoma
zastane, kar povzroči močno povečanje tlaka v črpalki. Odpre se
ventil V2 in del vode steče (brizgne) v posodo P in s tem stisne zrak v
njej. Sila, ki se akumulira v ohišju črpalke potem, ko se porabi ener¬
gija gibajoče se vode, začne proces, ki požene vodno maso v na¬
sprotno smer (proti bazenu B1). Pravimo, da vodni stolp zaniha.
Podtlak, ki pri tem nastane, zapre ventil V2, ventil V1 pa odpre, in opi¬
sani dogodek se ponovi. Voda vztrajno brizga v posodo P ter s tem
stiska zrak nad vodno površino, ki počasi, a vztrajno sili v posodi P
zbrano vodo proti višje ležečemu (do 300 metrov) bazenu B2.

TIM 9/10 • 341  • 86/87

Ijivi v naših prodajalnah, potem silo
zapiranja določa masa (teža) giba¬
joče zaklopke v nepovratnem ven¬
tilu. V tujini (Italija, Avstrija) lahko
kupite tudi take s plastično zaklop¬
ko, silo odpiranja oziroma zapira¬
nja pa tu običajno določa vijačna
vzmet.

Praviloma je sila, ki je potrebna
za zaprtje ventila premajhna za
uspešno delovanje našega ovna in
jo moramo povečati. Omejili se
bomo le na naše ventile, čeprav
imajo tisti, ki jih lahko kupimo v tu¬
jini nekaj zelo dobrih lastnosti (za¬
gotavljajo precej tišje delovanje čr¬
palke — plastika, bolj enostavno je
tudi 'justiranje sile zapiranja —
vzmet), toda tudi naši niso slabi in
zagotavljajo (po mojih izkušnjah)
trajnejšo rešitev.

V naših trgovinah je možno nale¬
teti celo na več tipov ventilov. Da je
ponudba tako pestra je sicer lepo,
vendar me sedaj to spravlja v za¬
drego, ker moje rešitve nikakor ne
morem vezati na ventil, ki bo do¬
segljiv tudi vam. To sklepam po
tem, da v Ljubljani ne morem več
kupiti enakega kot pred letom, še
manj pa tistega izpred dveh ali treh
let. To pomeni, da bom lahko na¬
kazal le možnosti, vendar dovolj in¬
formativno, da ne bo težav pri
gradnji.

Prvo kar je pomembno je, da izbe¬
rete pokončni ventil. Drugi kriterij
izbiranja je material gibajoče se za¬
klopke v nepovratnem ventilu. Tisti
ventili, ki imajo dodano mehko te¬
snilo (gumo ipd.) ne pridejo v poš¬
tev. Oblika zaklopke je naslednji
kriterij. Zavedati se morate, da bo
potrebno zaklopko prevrtati in
nanjo nekaj pritrditi. Zato ta za¬
klopka ne sme biti komplicirana,
sicer bodo težave z obdelavo.
Pomembna je tudi oblika in
obdelava notranjosti veptila.
Pihnite skozi ventil: nobenega
posebnega upora ne bi smelo biti v
odprti smeri (računajte, da bo po
novem ta prehod zožen). Ventil
mora dobro prestati tudi preizkus
zapiranja. Iz praktičnih razlogov
vam svetujem, da izberete raje ne¬
koliko večji ventil (5/4) in temu pri¬
merno sestavite spojko, ki veže
udarni ventil z ostalimi deli črpalke.
Ventil razdremo, tako da se dokop¬
ljemo do njegove zaklopke.
Oglejmo si sliko št. 2. Upam. da
slika dovolj zgovorno prikazuje kaj
bo potrebno narediti. Zaklopko je
potrebno centrično prevrtati in vre¬
zati navoj M8. To brez stružnipe

Slika 2. Obtežitev udarnega ven¬
tila

A vijak M8. (90mm)

B elastična podložka (8 mm)

C (glavna) obtežitev, železo
(6 mm x 20 mm x 80 mm)

D distančna cev, železo (12 mm x
45mm)

E (originalna) zaklopka ventila
(glej tekst)

F elastična podložka (8 mm)

H (proti) matica M8

O

o

G o

Foto 1. Sestavni deli zaklopke
udarnega ventila

skoraj ne bo šlo, toliko bolj, če bo
potrebno narediti tudi prostor za di-
stančno cev. Potrebujete še pri¬
merno dolg (M8) vijak ter seveda
obtežilno maso ventila. Ne smemo
pozabiti na matico in dve elastični
podložki (foto št. 1.). Dolžino di-
stančne cevi določimo tako, da bo
obtežilna masa potem, ko bomo
vse dele udarnega ventila sestavili,
približno 15 mm odmaknjena od
roba ohišja ventila. Manjše reže ne

Foto 2. Na zaklopko najprej pritr¬
dimo obtežitev

Foto 3. Zaklopko vstavimo v ohišje
ventila

Foto 4. Končno sestavimo tudi še
ohišje

TIM 9/10 • 342  • 86/87

Foto 5. Hidravlični oven, kot ga že
poznamo

priporočam, ker bi bil tako preveč
oviran iztek vode, prevelika reža pa
poveča ročico vpetja mase, ozi¬
roma mehansko obremenitev za¬
klopke in pesta ventila. S tem ste
avtomatično določili tudi dolžino vi¬
jaka, ki pa je lahko tudi kak milime¬

ter ali dva daljši. Distančna cev
mora biti železna. Njen zunanji
premer naj bo 12 mm, notranji pa
med 10 in 8 milimetri. Orientacijsko
podajam dimenzije obtežilne
mase: železo 6 mm x 20 mm x
80 mm. Simetrično je prevrtamo z
8mm debelim spiralnim svedrom.
Pričnimo s sestavljanjem (toto št.
2)! Elastični podložki, prva pod
glavo vijaka, druga pod matico,
preprečujeta odvijanje vijaka ozi¬
roma protimatice. Priviti moramo
resnično močno, če ne želimo, da
se nam udarni ventil ne razstavi
potem, ko bo šlo zares. Zaklopko
vstavimo v ohišje (foto št. 3) in tega
dokončno sestavimo (foto št. 4) ter
ga nato privijemo na svoje mesto
(foto št. 5). Postopek sestavljanja
je lahko tudi drugačen, pač odvisno
od tega kakšen ventil ste kupili.

In kako naprej? Kako nastaviti (ju-
stirati) črpalko, ker ni nikjer videti
justirnega elementa? Priznam, ne¬
rodna enostavnost, vendar prav ta
enostavnost velikokrat zagotavlja
popoln uspeh.

Pri nekaterih nepovratnih ventilih
lahko reguliramo posedanje za¬
klopke. To nam že da eno dimen¬
zijo justiranja, druga pa se skriva
kar v menjavi obtežilne mase.
Praktični graditelj bo pravo vred¬
nost določil s poizkusom. Če v ob-

težilno maso zavrtamo luknjico
(dve, tri ali več) jo..., če pa nanjo
navijemo nekaj (Fe) žice jo...
Prava vrednost da kakih 60 udar¬
cev (udarnega ventila) v minuti. Če
bo hod kratek, bo udarcev več in
enako, če bo prelahka zaklopka
udarnega ventila.

Če bo udarni ventil premalo časa
odprt, gibajoča se voda ne bo pri¬
dobila kaj prida na (kinetični) ener¬
giji. Rezultat bo majhen uplen (iz¬
koristek) in morda tudi nezadovo¬
ljiva višina črpanja. Dalj kot bo ven¬
til ostal odprt, bolje bo (to pa, da
ponovim še enkrat, dosežemo s
težjo zaklopko ali/in njenim več¬
jim hodom). Seveda ne gre pretira¬
vati! Hitrost iztekajoče vode ne na¬
rašča premosorazmerno času od¬
prtja ventila, pač pa prej ali slej do¬
seže neko končno vrednost. V bli¬
žini te vrednosti oven deluje neza¬
nesljivo ter s slabim izkoristkom, v
skrajnem primeru se celo ustavi.
(Ko pa se enkrat ustavi, ga v pono¬
ven tek spravi le človeška roka.)
Naj navedem še tele vrednosti:
masa zaklopke (kompletno) =
0,2 kg, površina zaklopke =
9,5cm 2 , hod zaklopke = 8mm.
Malo občutka in, če res dobro ra¬
zumete kako hidravlični oven delu¬
je, naloga ne bo težka, prej na¬
sprotno. Pa mnogo zabave!

V stanovanju imate povsod razne
škatle, kamor odlagate drobnarije.
Izdelajte si sami nekaj škatel, ki
vam bodo tudi v okras. Naj bodo
Sl3dk3 Škatla podobne kuharju in kuharici, klov¬

nu, dimnikarju in podobno. Prav
lepe so, kadar stojijo na polici
druga ob drugi. Trup ima valjasto
obliko in je narejen iz debelejšega
papirja ali tankega kartona. Priro¬
čen in uporaben je tudi tulec iz toa¬
letnega papirja, ki je ravno prav

velik za manjše drobnarije. Razno¬
vrstne pokrove lahko uporabite za
klobuk. V tem primeru bo tudi figu¬
rica višja, drugače pa lahko tulec
razdelite na glavo, vrat in trup.
Roke pritrdite z buciko ali žebljič¬
kom, tako da jih boste lahko premi¬
kali. Za začetek smo vam nekaj fi¬
guric prikazali na naših slikah, vse
ostalo pa prepuščamo vaši domiš¬
ljiji in poznavanju različnih poklicev
in oblačil.

TIM 9/10 • 343  • 86/87

Vukadin Ivkovič

Kako začeti

Mnoge bralce Tima, ljubitelje elektronike, pogosto pre¬
straši elektronska shema neke naprave. Naprava jim je
všeč. radi bi jo izdelali, pa ne vedo kje bi začeli. Tu nekaj
nasvetov in navodil za delo.

Začeli bomo z izdelavo tiskane ploščice. Za izdelavo ti¬
skane ploščice bom opisal dva načina, vi pa izberite ti¬
stega. ki vam bolj ustreza.

Prvi način

Nekdaj so za spajanje elementov uporabljali montažne
letvice s kontakti, vodi za medsebojno spajanje pa so
bile izolirane žičke. Zaradi tega so bili zahtevnejši se¬
stavi nepregledni in grdi. Da bi se temu izognili, danes
uporabljamo tiskano vezje, ki je dotedanjo tradicionalno
obliko vezave zvedla na dvodimenzionalno.

Ploščica je izdelana iz vitroplasta, ki je na eni ali na obeh
straneh prevlečen s tankim slojem bakra (Slika 1).

I/V/V7I i ZZZZZ

Slika 1. Presek ploščic vitroplasta

Baker je odličen prevodnik in prav to je bil razlog, da so
ga uporabili v ta namen. Ker te ploščice na veliko pro¬
izvajajo. bomo naša vezja gradili prav s pomočjo njih. V
vseh vezjih, ki jih bomo opisal v nadaljevanju, je videz
vezja narisan s strani prevlečene z bakrom.

Črte na shemah predstavljajo vode s katerimi so pove¬
zani posamezni elementi, pike pa so spojna mesta (vo¬
zlišča). Za začetek vzemite neko enostavno shemo iz
ene od prejšnjih številk Tima in jo narišite na izolirano
stran ploščice. Na tako narisani shemi prevrtajte luk¬
njice s premerom 1 mm na mestih kjer so izvodi posa¬
meznih elementov. Zdaj na bakreno stran z vodoodpor-
nim flomastrom, narišite vode. tako. kot so narisani na
izolirani strani (vodi povezujejo luknjice). To naredite
pazljivo, saj se vodi ne smejo dotikati med seboj, pred¬
vsem pa morajo biti enaki onim na shemi. Če nimate pri
roki vodoodpornega flomastra, lahko rišete tudi z lakom
za kovine. Seveda morate prej površino bakra temeljito
razmastili z detergentom, alkoholom ali trdo radirko,
sicer se flomaster ali lak ne bo dobro prijel na baker.
Opazili ste. da smo s flomastrom prekrili vode. s katerimi
želimo spojiti posamezne elemente in da je neprekrita
površina bakra višek, ki ga je treba odstraniti. Odvečni
baker odtopimo s ploščice z raztopino železovega tri-
klorida (FeCb). Pri tem morate biti zelo pazljivi, 'aj je že¬
lezov triklorid zelo agresiven, zato je treba upoštevati pri
delu zaščitne ukrepe. Roke bomo zaščitili z gumijastimi
rokavicami, delovni prostor pa dobro prezračili. Toplje¬
nje bakra s ploščice opravimo v plastični kadici, v kateri
prej pripravimo raztopino. (Če smo dobili FeCb v trdem
stanju, dodamo na sto gramov tri dl vode in počakamo,
da se raztopi. Po končanem odtapljanju (približno 15

min), s plastično ščipalko izvlečemo ploščico na kateri
so ostali samo vodi, prekriti z lakom. Ploščico temeljito
operemo pod tekočo vodo. Nato s sredstvom za spira¬
nje barve (vim, nitrorazredčilo, aceton in podobno) oči¬
stimo flomaster oziroma lak. Tako očiščeno ploščico
osušimo in premažemo z lakom za lotanje, ki zaščiti po¬
vršino pred oksidacijo in zagotavlja dobro lotanje.

Lak za lotanje bomo napravili tako. da bomo v 1 dl nitro-
razredčila raztopili 30 g kolofonije, ki se uporablja za im¬
pregnacijo glasbil. Ko se ploščica prevlečene s tem
lakom osuši, lahko pričnemo z lotanjem elementov po
narisani shemi s strani izolatorja.

Drugi način

Če razpolagamo z že narisanim razporedom vodov z
bakrene strani, kot je to na sliki 2, je postopek naslednji:
pod list na katerem so natisnjeni vodi. bomo dali ploš¬
čico vitroplasta ustreznih mer z bakreno plastjo navz¬
gor. Dobro je, če ploščico prilepimo na papir, da se ne
bo med delom premikala. Ko smo ploščico pritrdili, s
šilom narahlo prebodemo mesta, na katerih bomo ka¬
sneje izvrtali luknjice. Ko smo označili vse točke za vrta¬
nje. odlepimo ploščico od papirja in vsa mesta za vrtanje
označimo s svinčnikom. S flomastrom ali lakom pazljivo
povlečemo črte bodočih vodov. Če imamo na voljo Lit-
hoset ali Letraset pike in črte, lahko vode napravimo z
njihovo pomočjo. Pri tem pazimo, da jih tesno prilepimo
na odmaščeno bakreno površino. Pomagamo pa si
lahko tudi z ozkimi trakovi samolepilne tapete ali selo¬
tejpa. Tako izdelana ploščica ima kvalitetnejše in lepše
izvedene vode kot ona iz prvega načina.

Po tako pripravljeni ploščici lahko pričnemo z odtaplja-
njem odvečnega bakra. V primeru, da nam ni uspelo
nabaviti železovega triklorida. lahko za odtapljanje upo¬
rabimo naslednjo raztopino: na 3dl 28% solne kisline
za gospodinjstva dodamo 1 dl 12% vodikovega perok¬
sida za barvanje las in 1 dl destilirane vode. Pri pripravi
raztopine moramo biti zelo pazljivi, saj sta obe kompo¬
nenti. razen destilirane vode zelo agresivni. Pri delu
uporabljamo ista zaščitna sredstva, kot v prvem prime¬
ru.

Po enem od opisanih postopkov bomo pripravili tiskane
ploščice za vsemirski zvok, malo alarmno sireno in za
hišnega detektiva.

TIM 9/10 • 344  • 86/87

Vsemirski zvok

Mala alarmna sirena

Pogosto se srečujemo z raznovrstnimi elektronskimi
igrami kot so TV igre, fliperji in podobne. Take igre v
glavnem temelje na raznih vidnih in zvočnih efektih, ki
dočarajo umišljene bitke v vsemirju. Odvisne so od koli¬
čine domišljije proizvajalca. Take zvoke lahko zelo eno¬
stavno imitiramo z RC oscilatorjem.

RC oscilator proizvaja tone nizkih frekvenc, ki jih lahko
slišimo preko zvočnika. S pritiskom na taster dobimo
najvišji ton, ki ga lahko proizvede sestav, z opuščanjem
tasterja, pa postaja ton vse nižji, dokler popolnoma ne
zamre.

Ker na višino tona vplivajo vrednosti upora R1 in kon¬
denzatorja C1, z zamenjavo kateregakoli od njiju lahko
menjamo višino tona. Z zamenjavo kondenzatorja C2
lahko menjamo dolžino trajanja pojemajočega tona.
Poizkušajte izdelati poizkusno vezje, ki bo dajalo zvočni
efekt po vašem izboru. Da bo vezje zanesljivo delovalo,
naj bo vrednost upora R2 približno 500 k£>. ostali ele¬
menti pa naj bodo v naznačenih mejah.

Ker daje vezje prodoren nenaraven zvok. lahko rabi kot
zvonec za kolo, hišni zvonec ali alarmna naprava.
Vezje lahko vgradimo v ustrezno ohišje, vendar mo¬
ramo pri tem računati na prostor za baterijo in taster. ki
mora biti pritrjen na zunanji strani ohišja.

Material

Upori

R1 = 22—200 kfž

R2 = 330—820 kQ

Kondenzatorji

C1 = 3,3—220 nF

C2 = 220 nF—5/rF

Transistorji

T1 = BC 177(PNP)

T2 = BC 219(NPN)

Zvočnik 4—30 rž, 0,1—2 W
Taster

Napetost napajanja = 3—12 V

Slika 3. Elektronska shema vezja za vsemirski zvok

Ta sirena dobro imitira zvok rešilnega ali gasilskega av¬
tomobila. zato jo lahko s pridom uporabite za učno po¬
magalo ali za ozvočenje robotov in prometnih modelov.
Iz sheme se vidi. da za to vezje potrebujete dva transi-
storja nasprotne polarnosti (NPN in PNP). tako kot v
vezju za vsemirski zvok. Za vezje lahko uporabite vsak
komplementaren par transistorjev (npr. AC 187 in AC
188 k).

Če nimate zvočnika 100rž. uporabite zvočnik od 4—8 rž
vendar z izhodnim transformatorjem.

Material

Upori

R1 = 47 k a

R2 = 22krž

R3 = 220 krž

Kondenzatorji

C1 = 33nF

C2 = elektrolit 50 fiF

C3 = 220 pF

Transistorji

T1 = BC 184

T2 = BC 213

Zvočnik 100 Tž

Napetost napajanja = 4,5 V

Hišni detektiv

Vezje za vsemirski zvok lahko spremenimo. Modifika¬
cijo razvidimo iz elektronske sheme. Najprej bomo Izlo¬
čili iz prvotnega vezja kondenzator C2 in stikalo (taster).
Upor R2 bomo vezali na kondenzator C1 in bazo transi-
storja T1 (BC 177). Ko tako spremenjeno vezje priklju¬
čimo na napajanje, dobimo trajen zvok. Vezje lahko
proizvaja višino tona. ki jo odberemo sami s kombinira¬
njem upora R1 in kondenzatorja C1. Ton zaslišimo tisti
trenutek, ko na vezje priključimo baterijo. Če z baterijo
serijsko spojimo stikalo-taster, lahko uporabimo nastalo
vezje v naslednje namene:

TIM 9/10 • 345  • 86/87

Ri

Slika 5. Elektronska
shema alarmne naprave

kot hišni zvonec (to je še posebej prikladno, če imajo
zvonci v sosednjih stanovanjih podoben ton. in nismo
gotovi, če je prišlec zvonil pri nas ali pri sosedu;
kot alarmno napravo v primeru vloma v stanovanje, če
taster vgradimo na okno ali vrata;

Slika 6. Tiskano vezje alarmne naprave

kot ojačevalnik zvoka utripalk na avtomobilu, kot signal,
ki opozarja, da smo pozabili ugasniti žaromete ali spu¬
stiti ročico ročne zavore in kot zvočilo za učenje morse-
jeve abecede.

Pri vgradnji v izbrano ohišje predvidite mesto za taster, s
katerim prekinjamo dovod napajanja iz baterije in mesto
za potenciometer, s katerim reguliramo dolžino trajanja
zavijajočega tona.

Bojan Rambaher

Medvedki

Kadar vam zmanjka denarja ver¬
jetno pomislite tudi na to, da bi
kakšno darilo izdelali sami. Če
imate doma bratce in sestre, se
vam morda ne bo zdela preveč
neobičajna zamisel o izdelavi
medvedje družine v obliki blazin in
vreč za pižamo. Sicer pa se ver¬
jetno vsak izmed vas spomni, da
mu je bil medved v otroštvu ena
izmed najljubših igrač. Izdelava
naših medvedkov ni prav nič težka,
zato se lotite dela brez bojazni, da
boste pokvarili nekaj koščkov
blaga.

Pri delu potrebujete naslednji ma¬
terial: pliš ali ostanke pliša, klobu¬
čevino. gumbe za oči in nos. blago
za vrečo in blazino in seveda ši¬
valni pribor z močno nitjo.

Kroj smo zarisali na mrežo. V na¬
ravni velikosti naj ima stranica kva¬
drata 3cm. seveda pa lahko veli¬
kost medvedka določite po svojih
željah.

Medvedek — blazina

1 — glava — 1 x

2 — uho — zunanji del — 2 x

3 — uho — notranji del — 2 x

4 — smrček — 1 x

5 — oko — 2 x

6 — podložka za oko, jeziček —

3 x

Najprej izdelajte blazino, na katero
boste prisili medvedjo glavo. Po
prikazani risbi si naredite kroj v na¬
ravni velikosti. Kroj prerišite ali z
bucikami pripnite na hrbtno stran
pripravljene tkanine in blazino izre¬
žite. Enako napravite z deli za
medvedjo glavo. Pliš režite samo
na hrbtni strani in to nadvse pre¬
vidno in skrbno, da ne bi poškodo¬
vali dlačic na pravi strani. Če boste
medvedka izdelali iz ostankov
pliša, potem pazite, da boste po¬
stavljali kroje na blago tako. da
bodo dlačice vselej obrnjene v isto
smer, tako da šivi na plišu ne bodo
izstopali.

Posamezne sestavne dele lahko
po želji zarobite, vendar morate v
tem primeru kroj povečati za širino
roba. Medvedkovo figurico naga¬
čite bodisi z vato ali z narezanimi
koščki pliša ali nogavic. Ko tlačite
material v pliš pazite na to. da
boste oblikovali značilne medvedje

poteze. Ban/ne kombinacije med-
* vedka naj bodo takšne, da se bodo
ujemale z barvo blazine, ki bo za
podlogo:

Uho je sestavljeno iz dveh delov
(dela 2 in 3). Sešijte ju in nato uho
prišijte na medvedkovo glavo.
Smrček (del 4) zašijte, narahlo raz¬
tegnite in napolnite z vato oziroma
blagom in ga prišijte na glavo. Nato
prišijte še podložke za oči in jeziček
(dela 5 in 6), oči in nos. Ko boste
vse to napravili, lahko medvedkovo
glavo prišijete na blazino. Vaše pri¬
kupno darilo je pripravljeno.

Medvedek — vreča za
pižamo

1 — glava — 1 x

2 — uho (zadnji del) 2 x

3 — uho (sprednji del, rob) —

2 x

4 — uho (sprednji notranji

del) — 2 x

5 — smrček — 1 x

6 — jeziček — 1 x

7 — polovica gornjega dela

telesa — 1 x

8 — oko in podiožka za oko —

2 x

9 — spodnji del telesa — 2 x

10 — roka — 4 x

11 — noga — 4 x

TIM 9/10 • 346  • 86/87

Delovni postopek je podoben kot
pri šivanju medvedka — blazine.
Uho je sestavljeno iz treh delov.
Najprej sešijte dela 3 in 4 in nastali
del prišijte na zadnji del ušesa (del
2). Ušes ni treba nagačiti. Obe
ušesi prišijte na glavo (del 1), ki je
sestavljena iz dveh delov. Na vratu
si pustite majhno odprtino, da
boste lahko blago obrnili in glavo
nagačili. Smrček (del 5) obšijte. na¬
rahlo raztegnite in natlačite s polni¬
lom. Dopolnite ga z jezičkom in
nosom — gumbom. Tudi oči nare¬
dite iz gumbov, vendar jih podložite
s klobučevino.

Telo zašijte iz pliša (zgornji del 7) in
čvrstega blaga (spodnji del 9). Na
kroju je zarisana samo polovica
zgornjega dela telesa. To je zadnji
del medvedka, na katerega morate
všiti zadrgo, da bi lahko vrečo zapr¬
li. Sprednji del trupa medvedka
izrežite v celem. Oba dela sešijte in
dodajte še oba spodnja dela (del 9)
telesa. Prav tako sešijte sprednji in
zadnji del roke (del 10. dvakrat) ter
sprednji in zadnji del noge (del 11,
dvakrat). Roke in noge nagačite.

Sedaj lahko celega medvedka se¬
stavite. Če ni treba nič popravljati,
lahko glavo, roke in noge prišijete k
telesu. Spoj glave in telesa zakrijte
z metuljčkom, ki ga sešijete iz pra¬
vokotnega koščka klobučevine ve¬
likosti približno 4 x 7 cm. Če želite,
lahko na trup medvedka prišijete
še gumbe, na glavo pa trak za obe¬
šanje.


TIM 9/10 • 347  • 86/87

XI. SREČANJE MLADIH TEHNIKOV SLOVENIJE

Tudi v letošnjem letu bo Svet za tehnično vzgojo mla¬
dine organiziral srečanje mladih tehnikov Slovenije. XI.
srečanje bo 22. in 23. maja 1987 na OŠ Jurij Dalmatin v
Krškem. Srečanja se bo udeležilo 11 regionalnih ekip s
skupno 360 tekmovalci in 100 mentorji.

Predhodno bo organiziranih 11 regionalnih srečanj,
najboljši mladi tehniki na teh srečanjih pa se bodo ude¬
ležili republiškega srečanja. Na srečanju v Krškem
bomo izbrali tudi ekipo najboljših, ki nas bo zastopala na
23. srečanju mladih tehnikov Jugoslavije v Murski So¬
boti (od 11. do 13. junija 1987).

Posredujemo vam program XI. srečanja mladih teh¬
nikov Slovenije.

Program je sestavljen iz šestih (6) področij:

1. Raziskovalna naloga (vezana na moto srečanja)

2. Razpisi tehničnih nalog

3. Tehnično tekmovalne panoge

4. Nove dejavnosti

5. Razstave

6. Razpisi delovnih organizacij

1. RAZISKOVALNA NALOGA: raziskovalci-konstruk-
torji

Raziskovalna naloga je vezana na moto: »Mladi teh¬
niki raziskujejo in ustvarjajo«, z namenom, da po¬
spešimo znanstveno raziskovalno in tehnično-produk-
tivno ustvarjalnost mladih.

2. RAZPISI

Poleg osrednjega razpisa: raziskovalci-konstruktorji,
razpisujemo še vrsto tehničnih nalog, ki so naravnane
na znanstveno-tehnično, proizvodno-tehnično in teh-
nično-konstrukcijsko dejavnost učencev in učiteljev-
mentorjev.

Poglejmo si razpise:

2.1. Predstavitev in zagovor elektronskih naprav

2.2. Predstavitev in zagovor uporabnih računalniških
programov

2.2.1. Vezanih na tehnično vzgojo;

2.2.2. Vezanih na ostalo vzgojno-izobraževalno delo in
splošno uporabnost

2.3. Didaktični pripomočki in naprave za izvajanje mno¬
žičnih eksperimentov, vaj učencev in preizkušanje gra¬
div (les, kovina, plastika, papir).

3. TEHNIČNO TEKMOVALNE PANOGE

V tem delu programa so zajete tehnično tekmovalne
panoge s področja tehnike, tehnologije in uporabe teh¬
ničnih sredstev, pomagal ter naprav v tehnično-tekmo-
valni ustvarjalnosti mladih.

3.1. Spoznavanje proizvodnega procesa in sestavljanje
konstrukcij z zbirko FISCHER (UT1, UT2)

3.2. Izdelava izdelka iz lesa za dom z uporabo el. orodja
KLIP-KLAP.

3.3. Modelarstvo

1. Jadralni modeli A1

2. Ladijski modeli MČ1 (republiško prvenstvo pionirjev).

3. Avtomobilski modeli na el. pogon (republiško prven¬
stvo pionirjev).

4. Raketni modeli do 5 NS (republiško prvenstvo pionir¬
jev).

5. Izdelava modelarskih deltoidnjh zmajev in tekmova¬
nje v spuščanju (republiško prvenstvo pionirjev).

3.4. Izdelava elektronske naprave z zbirko: Dobro jutro,
elektronika

3.5. Tekmovanje v amaterskem radiogoniometriranju
(republiško prvenstvo pionirjev)

3.6. Tekmovanje mladih tehnikov v obrambi in zaščiti

3.7. Izdelava makete z zbirko Lesko-modelar.

4. NOVE DEJAVNOSTI

V tem programu lahko sodelujejo vsi tisti klubi mladih
tehnikov, ki so v okviru svoje organiziranosti razvili neko
novo interesno dejavnost.

Zaželjena bi bila skrb za izvajanje dejavnosti, ki so po¬
vezane z okoljem, v katerem učenci žive in imajo inter¬
disciplinarno obeležje. Povezane so lahko z drugimi de¬
javnostmi v KMT, šolski zadrugi in ostalim vzgojnoizo-
braževalnim delom.

5. RAZSTAVA

5.1. Vsi izdelki iz razpisa in novih dejavnosti so sestavni
del razstave.

5.2. Predstavitev robotskih in procesnih konstrukcij ter
računalniških programov zanje.

5.3. Prikaz proizvodnega in drugega družbeno potreb¬
nega dela v šolah.

5.4. Prikaz izdelkov otrok in vzgojiteljic iz vzgojno-var-
stvenih organizacij.

6. RAZPISI DELOVNIH ORGANIZACIJ

6.1. Razpis KLIP-KLAP

6.2. UNIOR — stenski pano za orodje in drobni material

6.3. ZOTKS — razpis za najboljši izdelek učiteljev teh¬
nične vzgoje

TIM 9/10 • 348  • 86/87

Bojan Rambaher

Lovec na
reaktivni pogon

Pred seboj imate model lovca na reaktivni pogon. Vsi
sestavni deli so narisani na načrtu, vaša naloga pa je, da
delate čimbolj natančno in pazljivo, še posebej pri reza¬
nju. Za delo si izberite priročne in ostre škarje.

Ves načrt najprej nalepite na podlago — najbolje na de¬
belejši papir. Pustite, da se lepilo dobro posuši, nato pa
narahlo narežite linije na modelu, kjer boste papir pre¬
pognili. Številke, ki so napisane na sestavnih delih letala
označujejo površine, kamor morate nalepiti posamezne
sestavne dele letala. Ti posamezni sestavni deli so oz¬
načeni s številkami, ki označujejo iste sestavne dele tudi
na sliki, na kateri je narisano že sestavljeno letalo.
Hkrati vidite na sliki tudi model z delno razmaknjenimi
sestavnimi deli.

Model lovca začnite sestavljati pri trupu. Osnovni del
trupa je plašč letala (del 1). Izrežite ga, zlepite in ko se
dobro posuši prilepite nanj še desni (del 2) in levi (del 3)
zračnik. Ne pozabite obeh zračnikov najprej z notranje
strani počrniti. Odvisno od papirja se bo verjetno najbo¬
lje obnesel črn tuš. Trup z zadnje strani zaprite z repno
ploskvijo (del 4).

Sedaj je na vrsti kabina (del 5). Zlepljeno kabino prilepi¬
te na trup. Zadnje opravilo pri sestavljanju osnovnega
trupa je pritrditev izpušnih cevi (del 6). Tudi te pred se¬
stavljanjem z notranje strani počrnite.

Nato se lahko lotite izdelave podvozja. Levo glavno vi-
lico podvozja sestavite tako, da del 7 preganete, nanj
nalepite pravilno oblikovan del 8, v nastali sestavni del
pa vlepite opornik (del 9). Sestavljeno podvozje s kole¬
som prilepite na trup. Na enak način sestavite še desno
podvozje s kolesom in ga prilepite na trup vzporedno z
levim podvozjem. Sestavni deli desnega podvozja s ko¬
lesom imajo številke 10,11 in 12. Enako preprosta je iz¬
delava sprednjega kolesa. Sestavni deli nosijo številke
13 (kolo s podvozjem), 14 in 15 (levi in desni opornik).
Ko se posuši, tudi sprednje kolo prilepite na trup lovca.
Nazadnje prilepite na letalo še glavno krilo ter obe repni
krili. Glavno krilo nastane tako, da upognete in zlepite
del 16. repni krili pa tako, da prepognete in zlepite dela
17 in 18. Vsa tri krila prilepite na trup in model je sestav¬
ljen.

Model lahko prebarvate s poljubno barvno kombinacijo.
Predlagamo vam pa, da uporabite naslednje barve. Kot
smo že omenili, je notranjost zračnikov in izpušnih cevi
prebarvana črno. Trup letala, zračniki in glavno krilo so
rumene barve, zadnji del letala in izpušne cevi temno
zelene barve, barvna kombinacija repnih kril pa je
rdeča, črna in modra gledano z vrha repnega krila navz¬
dol. Notranjost podvozja naj bo črna, enako kot tudi
gume, ostali deli podvozja pa naj bodo rumeni. Priporo¬
čamo vam, da model nekajkrat prebarvate z brezbarv¬
nim lakom, tako da bo bolj trden.

wWvww‘m

TIM 9/10 • 349  • 86/87

TIM 9/10 • 350  • 86/87

Radijsko vodeni
modeli — novi
»klub« razred

Če gledamo dosedanji razvoj DV letalskih modelov, pri¬
demo do zaključka, da se je v SFRJ najbolj razvil razred
F3B (tekmovalni jadralni modeli). Nekaj let nazaj je na
državnih prvenstvih in zveznih tekmovanjih v tem ra¬
zredu tekmovalo več kot 30 tekmovalcev. Od leta 1981
do leta 1986 se je število tekmovalcev na omenjenih
tekmovanjih zmanjšalo za 30%, ravno tako pa v teh
zadnjih petih letih opažamo manjši dotok tekmovalcev
mlajših od 20 let. Vzroki za tako stanje so naslednji:

1. Naprave za krmiljenje letalskih modelov so zelo
drage,

2. Materiali za gradnjo tekmovalnih modelov po so¬
dobni tehnologiji so zelo dragi in se v naših trgovinah
praktično ne dobijo in

3. Oprema za start modela je zahtevna, pa tudi draga
(vitli in akumulatorji).

Tudi organizacija tekmovanj je zahtevna, saj terja večje
število sodnikov, ki so strokovno podkovani za tako
tekmovanje, pa tudi razna tehnična oprema, ki je pri
izvedbi tekmovanja nujno potrebna, povzroča dodatne
težave.

Vse našteto zahteva veliko materialnih in finančnih
sredstev, do katerih pa se danes pride težje kot pred leti.
V lanskem letu je bilo opravljenih več pogovorov z mo¬
delarji iz drugih republik, da bi se sanirala sedanja situa¬
cija. To bi bilo pomembno zaradi zagotovitve obstoja ra¬
zreda F3B in pridobitve mlajših modelarjev.

Modelarji iz AP Vojvodine so predložili modelarski ko¬
misiji LZJ uvajanje nacionalnega razreda radijsko vo¬
denih jadralnih modelov z imenom »KLUB« razred. Z
uvajanjem tega razreda se izognemo uporabi drage
opreme za vodenje modelov, material za gradnjo mo¬
delov pa se lahko dobi pri nas (stiropor, barve, balza in
lepila). Ravno tako se iz tekmovalnega programa izloči
uporaba vitla, uvede pa se ročni štart, ali pa s pomočjo
gume. Organizacija tekmovanja omogoča nastop več¬
jega števila tekmovalcev v razmeroma kratkem času.
Za novi nacionalni »KLUB« razred radijsko vodenih ja¬
dralnih modelov je sprejet začasni Pravilnik.

PRAVILNIK

za tekmovanje DV jadralnih letalskih modelov »KLUB« ra¬
zred

1. jPLOŠNA PRAVILA

Pravila so enaka kot za razred F3B (športni pravilnik,
splošna pravila, člen 5, točka 5.3.1).

1.1. Tekmovalec lahko med tekmovanjem uporablja en sam
model s poljubnim številom rezervnih delov (krilo, rep,
trup). Zamenjava rezervnih delov ne sme spremeniti
osnovnih karakteristik In geometrije modela.

2. VZLETANJE

2.1. Vzletanje se lahko Izvaja ročno s pomočjo škripca. Naj¬
večja dovoljena dolžina vlečne vrvice je 200 metrov.

2.2. Za vzletanje je dovoljena uporaba vlečne vrvice skupne

dolžine 180 metrov, katere elastični del (guma) v nenape¬
tem stanju ne sme presegati 50 metrov.

2.3. Med vleko modela s škripcem ali z elastično vrvjo, mora
biti njen prosti konec pritrjen na tla.

2.4. Vzletanje se Izvaja Iz kroga s premerom 30 metrov. Med
celotnim potekom leta mora tekmovalec ostati v tem krogu.
Tekmovalec Ima lahko največ dva pomočnika.

2.5. Vsak tekmovalec sl lahko izbere poljubno vzletno
smer, pri čemer pa s svojo vlečno vrvjo ne sme ovirati osta¬
lih tekmovalcev.

2.6. Po končanem startu — takoj ko se model odpne od
vlečne vrvice, jo mora pomočnik pospraviti.

Takoj po končanem letu mora tekmovalec s pomočniki za¬
pustiti tekmovalni prostor In se umakniti na prostor za tek¬
movalce, ki ga določi organizator tekmovanja.

3.TEKMOVALNA PANOGA — TRAJANJE

3.1. Za to nalogo je na voljo 9 minut od trenutka ko da star-
ter znak za začetek. Teh 9 minut zajema tudi čas potreben
za vleko modela.

3.2. Prosto letenje se začne, ko se model loči od vlečne vrvi.
Vsaka sekunda prostega letenja do pristanka šteje eno
točko. Možnih je 360 točk (največ 6 minut prostega letenja).

3.3. Vsaka sekunda letenja nad 6 minut šteje eno negativno
točko, ki se odšteje od maksimalnega časa.

3.4. Točkovanje natančnosti pristajanja je odvisno od
mesta pristanka. Ko se model po pristanku na tleh popol¬
noma ustavi se izmeri razdalja od vrha nosu modela do
točke v središču kroga s premerom 30 metrov, ki jo določi
organizator.

Dodatne točke se dobijo za pristanek po naslednji tabeli:

V enem letu tekmovalec lahko doseže največ 460 točk. 360
za prosti let in 100 za pristanek.

Če let traja več kot 390 sekund se pristajanje ne točkuje.

3.5. Če je po predvidenih 9 minutah model še vedno v zraku,
se pri ocenjevanju upošteva le čas prostega letenja, na¬
tančnost pristajanja pa ne.

3.6. Let je razveljavljen, če model ali katerikoli del modela
pristane in se popolnoma zaustavi na razdalji večji od 100
metrov od pristajalne točke, ki jo določi organizator.

4. ORGANIZACIJA TEKMOVANJA

4.1. Tekmovanje obsega največ 5 letov v enem dnevu.

4.2. Tekmovanje mora biti organizirano tako da istočasno
leti več lekmovalcev (skupina). Vsak ima določeno svojo
pristajalno točko. Vmesne razdalje morajo presegati 30
metrov.

4.3. Porazdelitev tekmovalcev po skupinah mora biti taka,
da so te v vsakem letu drugačne. Priporočamo, da vsak
tekmovalec prijavi dve različni frekvenci. Tekmovalna ko¬
misija pred pričetkom tekmovanja vsakemu tekmovalcu
določi delovno frekvenco, ki se med potekom tekmovanja
ne sme spreminjati.

4.4 Tekmovalna komisija pred pričetkom tekmovanja oz-

TIM 9/10 • 351  • 86/87

načl modele In rezervne dele tako, tako da je zadoščeno
pogojem določenim s točkama 1 In 1.1 tega pravilnika.
Tekmovalec ne sme uporabljati modela In rezervnih delov,
ki niso označeni, ali pripadajo drugemu tekmovalcu.

5. TOČKOVANJE IN UVRSTITEV

5.1. Zmagovalec (tekmovalec z največjim številom osnov¬
nih točk posamezne skupine) dobi 1000 točk. Število točk
ostalih tekmovalcev v skupini izračunamo po formuli:

Število _ -j qqq  x  št. osnov, točk najboljšega v skupini
točk št. osnov, točk posameznega tekmovalca

5.2. Končni rezultat za določitev uvrstitve na tekmovanju
nam da seštevek števila točk vseh letov (turnusov).

Če se dva ali več tekmovalcev z istim številom točk uvrsti
na prvo mesto, le-tl letijo še dodaten let (fly off), ki določi
zmagovalca.

Bojan Rambaher

Zmaji

Danes bi večina otrok najraje cele
dneve presedela pred računalni¬
kom in pritiskala na tipke tastature.
Kje so tisti časi. ko so se otroci naj¬
raje hvalili z lastnoročno izdela¬
nimi modeli in drugimi izdelki. Kot
vselej je tudi v tem primeru resnica
nekje na sredi. Marsikdo je najbolj
ponosen takrat, kadar lahko prija¬
teljem pokaže svoj izdelek, drugi
pa si raje nabira računalniško zna¬
nje. Prepričani pa smo, da se bo
vsak izmed vas z veseljem podil z
zmajem po travniku ali igrišču.
Zakaj bi morali po zmaja v trgovi¬
no? Raje si ga izdelajte sami. Izbi¬
ra. ki vam jo nudimo, je zares veli¬
ka. Odločite se lahko za povsem
enostavnega zmaja, ali pa za naj¬
zapletenejši prikazan izdelek.
Izdelovanje zmajev ni prav nič
težko opravilo. Verjemite nam, naj¬
težje je pravzaprav začeti. Ko
boste zbrali material, ste skoraj že
na pol poti. Najprej si priskrbite
smrekove letvice. Glede na veli¬
kost zmaja naj imajo presek
3x3 mm do 8x8mm, po potrebi pa
so lahko tudi debelejše. Tudi ni
nujno potrebno, da imajo letvice
kvadraten presek. Lahko so tudi
pravokotne ali okrogle. Za prevleko
lahko uporabite kar navaden tanek
ovijalni papir, svileni papir ali tanko
folijo ali plastiko. Papir za zavijanje
je precej težak, tako da ima iz tega
papirja izdelan zmaj slabše letalne
sposobnosti. Za lepljenje uporab¬
ljajte samo lahka in dobra lepila (na
primer disperzna lepila). Odsvetu¬
jemo vam uporabo acetonskih
lepil. Letvice zvežite s trdno vrvjco
in vozle dodatno pokapljajte z lepi¬
lom.

Najlažje boste izdelali navadnega
zmaja s križnim ogrodjem. Za izde¬
lavo potrebujete dve letvici. Ra¬
zmerje njunih dolžin naj bo 5:4
(slika 1). Če je na primer daljša le¬
tvica dolga 60cm, potem naj ima
prečna letev 48 cm. Letvici prekri¬
žajte v mejni točki prve in druge
tretjine dolžine daljše letvice, to je v
našem primeru 20 cm od konca. Na
sliki 3c smo vam prikazali, kako
morate letvici križno trdno zvezati.
Zmaja »pismo« morate izdelati iz
dveh enako dolgih letvic, na primer
letvic dolžine 40cm. Lahko ju pre¬
križate tako, da dobite kvadratnega
zmaja ali pa pravokotnega zmaja

(slika 3a in 3b). Čudovite oblike
lahko dobite tako, da prekrižate
več enako dolgih letvic. Tako na¬
stanejo zmaji »zvezde« (slika 3h).
Za zmaje »zvezde« uporabite raje
nekoliko daljše letvice, ki naj bodo
dolge vsaj 50cm. V vseh navede¬
nih primerih spajamo prekrižane
letvice na enak način — s križnim
prevezom in kapljo lepila. Tudi de¬
lovni postopek pri prekrivanju
zmaja s papirjem je v vseh primerih
enak.

Skrivnost dobrih letalnih sposob¬
nosti zmaja je v skrbnem uravnote¬
ženju letvic. Letvice narežite pri¬
bližno 5 mm od koncev. V utor nap¬
nite močno obodno vrvico. Najprej
navežite en krak zmaja, nato pa vr¬
vico napenjajte od enega kraka do
drugega in jo sproti zavezujte, tako
da boste nazadnje končali pri
prvem kraku. Ne glede na tip zmaja
morajo biti kraki zmaja med seboj
enakomerno oddaljeni, in to vsi ali
pa po parih. Pri navadnem zmaju
privežite na zgornji konec ogrodja
vrvico in zmaj dvignite. Če se zmaj
nagiba na eno stran, morate tisti
krak ogrodja skrajšati ali pa kako
drugače zmanjšati njegovo težo.
Po drugi strani lahko tudi obtežite
lažji krak, če vam je tako lažje.
Zmaj morate uravnovesiti tako, da
bo prečna letvica popolnoma vo¬
doravna. Na enak način lahko

TIM 9/10 • 352  • 86/87

uravnovesite tudi druge zmaje —
šestero ali osmerokrake zvezde,
pismo in podobno.

Okvir z napeto vrvico položite na
polo papirja, iz katerega namera¬
vate narediti prevleko zmaja in si z
mehkim svinčnikom narišite zunanji
obris ogrodja. Zaradi zavihanega
roba dodajte še dva do tri centime¬
tre papirja, nato pa prevleko za
zmaj izrežite. Na vogalih, kamor
segajo tudi letvice ogrodja, papir
zarežite, kot je prikazano na sliki
3 d. Postopoma namažite robove
papirja z lepilom in jih nato takoj
pazljivo zapognite prek napete vr¬
vice in zalepite. Vsakokrat, ko za¬
lepite novi rob, papir nežno napni¬
te. Lepite počasi in skrbno. Najte¬
žavnejša mesta na vogalih še do¬
datno utrdite tako, da na vogale na¬
lepite papirnate trikotnike in trako¬
ve. Če ste bolj izkušen modelar,
lahko ves zmaj prelakirate z mode¬
larskim lakom, vendar to ni nujno
potrebno.

Letalne sposobnosti navadnega
in ostalih vrst zmajev lahko izbolj¬
šate tudi tako. da prek distančne
letvice, ki jo postavite navpično na
križno točko letvic, napnete še do¬
datno vrvico (slika 2). Tudi na videz
je takšen zmaj mnogo lepši. Še
pomembnejše pa je, kako boste na
zmaj zavezali vrvico za spuščanje.
V ta namen morate namreč na
zmaj privezati tako imenovano
»tehtnico« (slika 3e in 3f).
Tehtnico izdelate tako, da en
konec tanke vrvice privežete na
mesto, kjer se križajo letvice, drugi
konec pa na spodnji konec daljše
letvice (pri navadnem zmaju in pri
zmaju pismu). Dolžino uporabljene
vrvice omejuje trikotnik, ki nastane
pri tem. Vrh trikotnika mora namreč
pokriti vrh oziroma konec stranske
oziroma prečne letvice. Nato pri¬
vežite vrvico še na ostale vogale
zmaja. Na vrvico pritrdite premično
zanko ali prstan iz žice, na kate¬
rega boste pred spuščanjem prive¬
zali konec klobčiča vrvi za spušča¬
nje. Ker je zelo lahek, lahko upora¬
bite tudi dovolj močan silk. Da vam
ne bi bilo treba odvozlavati močno
zategnjenega vozla na koncu vrvi
za spuščanje, lahko na ta konec
privežete tudi kratko in močno pa-
ličko. To paličko po dolžini potisnite
v oko zanke oziroma v prstan iz
žice in jo nato prečno zategnite.
Samo po sebi se razume, da oko
zanke ne sme biti preveliko, pa tudi
paličko morate trdno in skrbno pri¬
vezati na konec klobčiča. Verjetno

ne bi z veseljem opazovali, kako se
zmaj zaradi vaše malomarnosti iz¬
gublja v oblakih.

Večina zmajev s križno konstruk¬
cijo letvic potrebuje letalni stabili¬
zator. Seveda je to znani dolgi
zmajev rep. Njegovo optimalno
dolžino določite s preizkušanjem.
Običajno je rep tri do štirikrat daljši
od daljše letvice zmaja. Če je rep
predolg, se rad vleče po zemlji in se
zato zmaj teže dvigne, prekratek
rep pa nasprotno ne izpolnjuje
svoje naloge, tako da zmaj pre¬
vrača kozolce in pada. Na sliki 3g
vidite, kako morate iz v harmoniko
zloženega papirja izdelati preve¬
zane repne pahljače in čop, ki ga
privežemo prav na konec repa. Pri
navadnem zmaju rep pritrdite vse¬
lej na spodnji konec daljše letvice.
Pri zmaju tipa zvezda je to mesto
odvisno od tega, kam ste privezali
tehtnico. Pri šesterokotni zvezdi na
primer spojite dva sosednja vogala
z vrvico takšne dolžine, da bo tretja
vrvica, pritrjena na sredini zvezde
(tam, kjer se križajo letvice), ustva¬

rila piramido, oziroma rob pirami¬
de, ki bo od središčne navpične osi
piramide pomaknjen nekoliko proti
središču zmaja. Tehtnica zmaja je
s tem izdelana. Rep privežite na
sredino vrvice, ki povezuje dva so¬
sednja vogala na nasprotni strani
zmaja oziroma tehtnice. Podobno
pritrjujemo tehtnico in rep tudi na
zmaje tipa pismo (glej sliko 3 eA in
3eC).

Težji za izdelavo in primernejši za
bolj izkušene modelarje (navse¬
zadnje je to velik izziv za vse izmed
vas) so zmaji letalci, ki jih imenu¬
jemo tudi leteče škatle (glej sliko 4).
Pravzaprav ni nujno, da ima tak
zmaj vselej obliko škatle. Podoben
je lahko tudi večplastni zvezdi, pi¬
ramidi in podobno. Nekateri izmed
teh zmajev so zares že prave kon¬
strukcijske mojstrovine. Nekaj
takšnih zmajev vam predstavljamo
na slikah (glej slike številka 5), ki
naj bi vas navdihnile za nadaljnje
ustvarjanje. Ti zmaji so pogosto
namesto z raznovrstnim papirjem
in plastiko prevlečeni s tanko tka-

TIM 9/10 • 353  • 86/87

4

m

! SBL

nino. V tujini lahko kupite takšne
zmaje tudi v trgovinah, le da jih mo¬
rate nato doma sami sestaviti.
Imajo raznovrstne oblike in jih izde¬
luje precej tovarn otroških igrač.
Dejstvo pa je, da so ti zmaji dokaj

dragi in skoraj niso primerni za naš
žep. V Zahodni Nemčiji stanejo na
primer od 40 do 300 mark, kljub
temu pa jih prodajajo v trgovinah za
med. Poklicni izdelovalci zmajev
se trudijo, da bi drug drugega pre¬
hiteli z nenavadnostjo oblik zmajev
in ustvarjajo zmaje prav presenet¬
ljivih oblik. Izbiramo lahko med sta¬
rinskimi dvokrilci in trokrilci, jadrni¬
cami (glej sliko 6), raznimi pticami
in podobno.

Zanimive so tudi oblike tako ime¬
novanih tandemskih zmajev, ko
zaporedoma povežemo več ena¬
kih zmajev, na primer več navadnih
zmajev, več zvezdastih zmajev in
podobno. Na sliki številka sedem
vidite tri tako zaporedoma pove¬
zane zmaje, lahko pa jih je tudi
šes :, osem ali celo več. Ti zmaji le¬
tijo vselej na skupni vrvici. Z njimi
lahko izvajamo tudi akrobacije.
Tudi v tem primeru so med seboj
privezani, vendar jih spuščamo na
dveh ločenih vrvicah, s pomočjo
katerih jih tudi vidimo. Vsekakor pa
je za to potrebno precej vaje,
spretnosti in občutka.

Novejše konstrukcije so zmaji, ki
so prevlečeni s takšno tkanino, iz
katere so tudi padala. Lansko leto
so v Nemčiji zašili zmaj dimenzij
36x16 metrov, kar bi naj bil naj¬
večji zmaj na svetu (glej sliko 8). Ti
zmaji nimajo trdnega nosilnega
ogrodja in je za njihovo spuščanje
zelo pomemben tudi veter.

Zmaj ptič

Zmaj ptič, ki vam ga predstavljamo
danes, je rezultat cele vrste preiz¬
kusov z zmaji, pri katerih smo sku¬
šali doseči čim bolj stabilen let tudi
pri manj ugodnih vremenskih oko¬
liščinah, ko je veter neenakomeren
in močan. Obenem smo se pri kon¬
struiranju poskušali izogniti tradi¬
cionalnemu repu. Konstrukcija se
opira na mnogo starejšo predlogo,
ki se zgleduje po obliki silhuete
ptice med letom.

Kljub našemu znanstvenemu
uvodu sestavljanje in .izdelava
zmaja nista težka. Večina ogrodja

TIM 9/10 • 354  • 86/87

je sestavljena iz smrekovih letvic.
Prečne prereze posameznih letvic
bomo navedli kasneje. Celoten
zmaj lahko naredite tudi iz letvic
enakega preseka. V tem primeru
uporabite letvice preseka 3x3 mm
do 4 x 4 mm. Za krilo in glavno le¬
tvico trupa morate izbrati trpežnejši
in kvalitetnejši les. Pri našem mo¬
delu smo za naletni rob krila upo¬
rabili letvice preseka 3 x 3mm, za
glavno letvico trupa pa letvico pre¬
seka 4x4 mm. Vse druge letvice, ki
smo jih uporabili, so imele presek 4
x 2 mm.

Ogrodje repnega dela med toč¬
kama EG in FH je izdelano iz balze
preseka 4x8 mm. Nadalje potre¬
bujete še dva koščka jeklene žice
premera 0,8 do 1 mm. S pomočjo
žice spojite glavno letvico trupa s
sprednjim in naletnim robom obeh
polovic kril. Za utrditev spojev upo¬
rabite močno nit.

Načrt je narisan v merilu 1:10. Če
želite biti natančni, je najbolje, da si
načrt narišete na papir kar v na¬
ravni velikosti. Popolno somernost
modela oziroma njegove predloge
dosežete tako da papir po osi pre¬
ganete in nato načrt izrežete. Obe
polovici bosta tako popolnoma
enaki, obenem pa boste lažje obli¬
kovali nosilne letvice in natančno
določili njihovo dolžino. Črtkane
črte na načrtu označujejo rob pre¬
vleke, točkasta črta pa rob na pre¬
vleki. Mere na načrtu so v milime¬
trih.

Zmaj morate začeti sestavljati pri
konstrukciji repa. Izdelajte dve
glavni vzdolžni letvici med točkama
A in F ter B in E. Najlaže ju boste
počasi oblikovali in upogibali nad
virom toplote, vendar to ni nujno
potrebno. Letvici najprej z zapog¬
njeno žico spojite med točkama A
in B, nato pa spoj zavarujte z
močno nitjo in ga zalepite. Ko se
lepilo posuši, zvežite vzdolžni le¬
tvici v točki D in oblikujte trup zmaja
tako, da med vzdolžni letvici
vpnete tri prečne nosilne letvice.
Te prečne letvice so na načrtu vri¬
sane na tretjinah oddaljenosti med
točkama E in D ter Fin D. Zadnji del
trupa med točkama E in G ter F in H
je izdelan iz vzdolžnih letvic iz
balze preseka 4x8 mm. Nazadnje
lahko trup po želji utrdite še s sre¬
dinskim nosilcem v osi trupa, ki leži
med točkama C in D. Ta letvica naj
ima presek4 x 2 mm. Vse pomožne
nosilce (prečne in sredinske) pritr¬
jujte tako, da bo daljša stran letvic
stala navpično.

Naletno stran krila sestavljata dva
nosilca prereza 3x3 mm, to je za
vsako polovico krila eden. Oba
najprej upognite nad virom toplote
(delajte pazljivo, da ne bi letvic
zlomili ali zažgali), nato pa poča¬
kajte, da se les ohladi in obdrži za-
željeno obliko, ki bo odgovarjala
naši risbi. Potrebne korekcije na¬
pravite zelo skrbno in pazljivo.
Nato nosilca (naletna robova kril) s
koščkom jeklene žice spojite v
privzdignjeno obliko kot ju prika¬
zuje pogled od spredaj. Spoj dobro
prevežite in zlepite, nato pa krilo
priložite k trupu s spodnje strani in
ga povežite z glavnimi vzdolžnimi
nosilci trupa letala, ki ste jih prav
tako spojili z jekleno žico. Pazite na
somernost celega ogrodja v vseh
smereh.

Ko se ogrodje posuši, lahko zač¬
nete prek njega napenjati prevleko.
Najboljše je, da začnete delati pri
trupu. Prevleka med točkama A in
B do G in H je lahko narejena iz
enega kosa. Na mestu, ki je ozna¬
čeno s točkasto črto, je na prevleko
prilepljen še prosti del prevleke.
Vsako polovico krila prevlecite po¬
sebej, vendar pazite, da bosta imeli
obe polovici popolnoma enako
obliko. Prevleko prilepite ria naletni
rob nosilca in na glavno vzdolžno
letvico trupa. S tem je to opravilo
pravzaprav končano, tako da lahko
pristopite k izdelovanju »tehtnice«
zmaja.

Tehtnica zmaja ima dolžino
600 mm in je na trup pritrjena v toč¬
kah C in X. Na tehtnico je s pre¬
mično zanko in varovalno paličko

TIM 9/10 • 355  • 86/87

(uporabite lahko vžigalico) pritr¬
jena vrvica za spuščanje zmaja. Če
potegnete za vrvico zmaja, se
mora vrvica premakniti po tehtnici.
Tako se ravnina zmaja samodejno
nastavlja v določenem razmerju
glede na veter. Preden zmaj spu¬
stite, preverite premikanje vrvice
po tehtnici. Varovalni količek pri
preverjanju ne sme izpasti.

Ko zmaj spuščate prvič, nastavite
vrvico za spuščanje nekoliko pred
polovico tehtnice. Vaš pomočnik
naj spusti zmaj poševno navzgor.
Zmaj bi se moral poševno dvigniti,
njegov let pa bi naj (še posebej, če
se spremeni zračni tok) nekoliko
spominjal na ptičji let — zmaj pada
in se dviga, včasih pa celo bočno
zaniha.

Če pride do strmega padca, je
vzrok za nestabilnost zmaja pona¬
vadi napaka pri sestavljanju- (ne-

somernost) zmaja ali nepravilen
položaj vrvice na tehtnici. Zmaj se
včasih ne dvigne, če je vrvica pritr¬
jena preveč spredaj na tehtnici. Če
se ob močnejšem vetru zmaj ena¬
komerno počasi dviga, potem je
vse na svojem mestu. Pri tem mo¬
rate paziti, da se vrvica na tehtnici
ne zrahlja. Če boste pri doseganju
stabilnosti zmaja naleteli na nereš¬
ljive težave (največkrat se te poja¬
vijo pri neprimernem vrtinčenju
zraka za zmajem), potem je zadnji
izhod iz težav pritrditev zasilnega
repa, ki naj bo dolg okoli en meter.
Rep lahko pritrdite med točkama E
in F na tehtnico iz vrvice. Pritrdite
ga prav na sredino. Pri hitrem
spuščanju na veliki prosti površini
pa kljub možnim težavam tega
repa verjetno ne boste potrebovali.
Pazite le na drevesa in še posebej
na električne žice, da se ne bo
zgodila nesreča.

Lepilo in papir

Čeprav lepljenje papirja ni prav nič
težko opravilo smo prepričani, da
ste se že marsikdaj jezili zaradi gub
in neenakomernih robov pri zlep¬
ljenih ploskvah. Kdor pogosto lepi
modele iz papirja je morda že bolj
spreten in nima podobnih težav,
kljub temu pa menimo, da bodo
tem in drugim, ki ne delajo tako po¬
gosto s papirjem, naša navodila o
osnovah lepljenja papirja v veliko
pomoč. Pravzaprav bi lahko rekli,
da prav najlažja opravila ne dopuš¬
čajo nobenih napak, saj so te na¬
pake še posebej vidne.

Če papir navlažite ali natrete z lepi¬
lom, začne nanj delovati mokrota.
Večinoma se papir razteguje in na¬
penja, vendar neenakomerno v ra¬
zličnih smereh. Po dolžini vlaken
se papir razteguje mnogo manj kot
prečno na vlakna. Pri lepljenju pa¬
pirnatih modelov morate biti po¬
zorni na to lastnost papirja. Če na
hitro namazan papir nalepite na
karton, vezano ploščo in podobno,
se papir še raztegne. Na papirju se
pojavijo gube, ki jih je težko porav¬
nati. Zato je mnogo boljše, če večji
kos namazanega papirja najprej
pustite minuto ali dve, da se napoji
z vlago iz lepila, in ga šele nato na¬
lepite na podlago. Pravilno je, če z
lepilom vselej namažete papir, ki
’ ga lepite, nikoli pa površine, na ka¬
tero boste papir nalepili. Večje
kose papirja praviloma namažite
od sredine proti robovom, kot je
prikazano na sliki številka 1.

Namazani papir prijemajte z blazi¬
nicami prstov, da se ne bi upogibal,
ker bi se lahko z lepilom namazala
tudi druga stran papirja. Kakor hitro
ste papir nalepili brž preverite, če
se površina pravilno prilega. Takrat
je še možno izvršiti drobne poprav¬
ke. Nekatera lepila dovoljujejo tudi
to, da premikate celo površino in jo

TIM 9/10 • 356  • 86/87

naravnate. Če lepite ravne površi¬
ne. prekrijte nalepljen papir s polo
čistega papirja, prek katerega po¬
vršino nalepljenega papirja zgla¬
dite z mehko krpo ali kar z robom
dlani.

Manjši koščki papirja se obnašajo
drugače kakor veliki kosi papirja,
tako da morate paziti tudi na to.
Večje papirnate površine naj se
vselej dobro posušijo, preden na¬
nje lepite druge drobne koščke,
zraven tega pa je priporočljivo, da
večje površine sušite pod lahko
utežjo.

Ozke papirnate trakove je na pri¬
mer dokaj težko namazati, zraven
tega pa se tudi radi trgajo. Poma¬
gate si lahko z lepljenjem s po¬
močjo premazane podlage. Naj¬
prej z lepilom namažite nekoliko
večjo ravno površino — deščico,
odrezek pločevine, steklo, košček
plastične mase in podobno. Na
desko pazljivo položite papirnati
trak (slika 2) tako, da se s celo po-

LEPILO

, / - ,

/-3ŠS3® 5 ' / >

/ SgSSSS^ f  j

vršino prilepi na podlago. S pinceto
pazljivo dvignite en konec traku in
ga odlepite od podlage, nato pa ga
nalepite na mesto, kamor spada.
Pozor. Delajte hitro in na podlago
položite samo toliko papirnatega
traku, kot ga lahko nalepite na
svoje mesto, preden se lepilo po¬
suši. Če se preveč obotavljate, se
vam lahko zgodi, da se vam bo pa¬
pirnati trak prilepil na podlago in ga
boste nato lahko z nje le strgali in
uničili.

Svetujemo vam, da postopek
preizkusite z različnimi vrstami pa¬
pirja, kajti dokler ne preizkusite
vseh lepil in papirja, ne boste vede¬
li , kako se različen papir v kakšnem
primeru obnaša. Kot smo rekli, po¬
skusite papir namazati tudi z ra¬
zličnimi lepili, da boste lahko izbrali
najboljše lepilo zanj. Ne podce¬
njujte naših navodil, saj vam bodo
preizkusi zares dokazali, da se ra¬
zlična lepila različno obnašajo, če
ne omenimo različnih vrst papirja.
Navsezadnje se bo končni rezultat
pokazal pri mnogo lepšem videzu
zlepljenega modela.

Čistilnica*

BREZ BESED

Papirnati

trakovi

Rezljanje papirja je eno izmed naj¬
preprostejših in najbolj priljubljenih
opravil. S papirjem se radi igrajo
tudi otroci, ki jim je čaranje s škar¬
jami in papirjem v veliko veselje,
hkrati pa velja 'reči, da je papir
nadvse uporaben in poceni mate¬
rial.

Kadar krasite sobo, si lahko sami
izdelate raznobarvne trakove iz
tankega papirja. Uporabite lahko
tudi krep papir. Trak naj bo širok
okoli 6 centimetrov. Po dolžini ga
prepognite na polovico, nato pa si
oglejte našo skico in trak narežite
vsake tri centimetre približno do
dveh tretjin širine. Ko ga boste raz¬
grnili, boste dobili nadvse upora¬
ben perforiran trak lepe oblike.

Posebna žagica
za fina dela

Žaganje tanjšega materiala je še
posebej zahtevno opravilo, zato
morate imeti zanj posebno orodje.
Izdelate si ga lahko tudi sami. Pri
delu lahko uporabite zbrušeno ri¬
salno iglo ali prirejen oster nož.
Najprimernejše pomagalo pa je
vsekakor posebna modelarska ža¬
gica, izdelana iz britvice za britje.
Obliko in postopek izdelave vidite
na sliki. Čeprav se samo po sebi
razume, da je takšno posebno ža-
gico najlažje narediti s specialnimi
brusi, kakršne uporabljajo v labo¬
ratorijih ali v finomehaniki, boste
žagico lahko zadovoljivo izdelali
tudi z drugim zasilnim orodjem, na
primer z drobno jekleno pilo.

V britvico izbrusite zareze do glo¬
bine 0,5 mm, nato pa zareze do do¬
končne ostrine zbrusite na finem
brusnem papirju, na katerega po¬
ložite britvico s plosko stranjo in jo

premikate sem ter tja. Ta del opra¬
vila je nadvse pomemben, saj
boste le z dobro nabrušeno žagico
dosegli, da bodo prerezani robovi
oziroma reže ostri in tanki. Vedeti
pa morate, da ročno in amatersko
izdelana žagica ni tako dobra kot
modelarska žagica, ki je narejena
strojno. Menimo pa, da boste po
nekaj poskusih dovolj spretni, da
boste zadovoljni z žagico-britvico
lastne izdelave. Dejstvo je, da je to
za vaš žep tudi mnogo cenejša re¬
šitev.

TIM 9/10 • 357  • 86/87

Les,

naš stari znanec?

Zanesljivo ste v kakšnem muzeju ali na razstavi starih
izdelkov že videli čudovite konje, lutke, koče in druge fi¬
gurice, izrezljane iz lesa, ki so se vam vtisnile v spomin.
Morda ste tudi nenadoma pomislili, kakšna škoda je, da
se s temi figuricami ne morete igrati. V današnjem času,
ko vsi samo hitimo, imamo ponavadi čas samo za to, da
stopimo v prvo trgovino in tam kupimo v tovarni izdelano
igračko. Tudi mi smo prepričani, da je to obžalovanja
vredno. Čeprav se število igrač in drugih stvari, ki so iz¬
delane iz plastike, nenehno povečuje, je les kljub vsemu
material, ki nam je po naravi najbližji. Obdelovanje lesa
ima več tisočletij dolgo zgodovino. Dobro bi torej bilo, da
tudi zaradi tega nekoiiko obnovimo pozabljeno znanje
naših dedkov in pradedkov in se vrnemo k temu, za kar
se tudi nekoliko prezirljivo nismo zmenili, da nam ne bi
bilo treba lesenih figuric in drugih ličnih izdelkov spretnih
rok občudovati samo med obiskom v muzeju.

Danes smo za vas pripravili kratek uvod v delo z lesom.
Najprej naj poudarimo, da je stari pregovor, ki se glasi
»les kot les« in ga lahko tu in tam slišite, popolnoma na¬
pačen. Dejstvo je, daje lahko uspeh ali neuspeh vašega
celotnega dela odvisen že od pravilne izbire lesa, ki ga
nameravate obdelovati. Vsaka vrsta lesa je primerna za
drug namen. Večina lesa iglavcev, na primer, je zelo
primerna za razne drobne dodatke v stanovanju, za ob¬
delovanje s plamenom, pa tudi za kakšne večje izdelke
iz lesa. Nasprotno temu pa lahko les listavcev upora¬
bimo za zelo raznovrstne stvari. Akacija je na primer
zelo uporabna za kolarsko obrt, za delo na stružnicah in
za furnir, breza za izdelovanje igračk, gaber za se¬
stavne dele orodja in pribora ter za drobno kiparstvo,
glog za rezbarsko delo, jesen za izdelke pohištvene in¬
dustrije, za kolarske izdelke in za delo na stružnicah ter

za furnir, pa tudi za izdelovanje športne in telovadne
opreme. Lipa je praktično uporabna za vse namene,
oreh pa najbolj za stilno pohištvo, za rezbarsko delo, za
obdelavo na stružnicah in za izdelovanje furnirja.

Za pravilno delo z lesom je zelo pomembna tudi izbira
pravega orodja. Orodje za obdelovanje lesa delimo v
več skupin, vendar se danes s tem ne bomo podrobno
ukvarjali. Važnejši za vas bo sam seznam osnovnega
orodja, ki je nepogrešljivo pri izdelovanju raznih izdel¬
kov lesa.

V vsaki domači delavnici bi morali imeti naslednje oro¬
dje: rezbarsko dleto, dolbilnik, nož, strgalo, pilo, lesno
pilo, žago, meter kotomer. rašpo, šestilo in skobelj. Če
več delate z lesom, boste morda potrebovali več vrst in
velikosti navedenega orodja. Po drugi strani pa se samo
po sebi razume, da pri izdelovanju preprostih igrač in
drobnarij še zdaleč ne boste potrebovali vsega našte¬
tega orodja hkrati. Povemo pa naj, da se marsikatero
orodje dopolnjuje, tako da se njegova uporabnost še
poveča. To velja na primer za spajkalnik, vrtalni stroj in
podobno. Odveč ni tudi zložljiva delovna mizica s pri¬
mežem.

Vsekakor ni možno, da kratko malo vzamete košček
lesa in orodje in ustvarite izdelek. Nujno je, da obvladate
nekatera osnovna opravila in spretnosti pri obdelovanju
lesa, kot so na primer žaganje, skobljanje, vrtanje in tudi
spajanje lesa. To je pomemben del znanja pri obdelo¬
vanju lesa, zato smo vam nekaj načinov spajanja lesa
prikazali v sliki in besedi. Seveda poznamo še več nači¬
nov sestavljanja deščic, vendar imamo za celoten pri¬
kaz stikov premalo prostora. Pomagate si lahko s stro¬
kovnimi knjigami in z znanjem, ki ste si ga pridobili pri
tehničnem pouku. Ko boste vse to znanje dodobra ob¬
vladali, vam nič ne brani, da ne bi izdelali tudi kakšne
bolj zapletene in lične stvari. Ker vas domišljija lahko
pusti na cedilu, domišljija pa ne glede na vse izhaja iz
znanja, smo vam pripravili razen prikaza stikov tudi
nekaj skic verig iz lesa, različnih obdelanih deščic in
geometrijskega lika. Prepričani smo, da vam izdelava
teh elementov ne bi smela delati preveč težav, če le
imate dovolj volje in v svoji delavnici orodje, ki smo ga
navedli v članku.

TIM 9/10 • 358  • 86/87

Slika 2. Stolčki (a do g) in klopi (h do k), izdelani iz
naravnih oblik lesa. Bolj zapletene klopi so izdelane
iz vzdolžno razrezanih hlodov in dodatnih kosov
lesa.



Slika 3. Sheme lesenih verig, ogrlic, zapestnic,
pasov, ki so narejeni iz enega samega kosa lesa, ne
pa iz posameznih členov, ki bi jih medsebojno spoji¬
li. Odprtine med posameznimi členki prežagajte s
tanko žagico, večje odprtine pa izvrtajte s svedrom
in vrtalnim strojem. Nazadnje vezi med posamez¬
nimi členki razrežite in členke sprostite, tako da jih
lahko do gladke površine obdelate s smirkovim pa¬
pirjem.

Slika 4. Stavnica iz črk:
a — tloris stavnice
b — posamezne črke
c — prostorska slika sestavljene stavnice
Posamezne črke izdelate tako, da obdelan leseni
kvader razžagate na štiri enake kocke. Črke se dajo
sestaviti še v drugačne geometrijske like.

OD IGRE K TEHNIKI

Delo vsebuje pisna in risana navodila za izdelavo stotih izdelkov — od igrač prek uporabnih
izdelkov, dvigal in prenašal, vodnih koles in letal, zvočil, svetlobnih naprav, merilnih pri¬
pomočkov, pripomočkov za delo, do električnih naprav. Dodan je seznam orodij in pripo¬
močkov. Nedvomno si bo ta priročnik za tehnične dejavnosti mladih od 6.—11. leta pri¬
dobil mnoge navdušene bralce in uporabnike.

Knjiga stane 6.600 din, naročite jo lahko pri TEHNIŠKI ZALOŽBI SLOVENIJE, Ljubljana,
Lepi pot 6. Naročniki revije Tim imajo pri nakupu 20% popusta.

TIM 9/10 • 359  • 86/87

Matej Pavlič

Timova jadrnica za začetnike

Pred vami je načrt za izdelavo majhne jadrnice, ki je namenjena bolj okrasu kot plovbi, naredi pa jo
lahko vsak začetnik, saj je gradnja zelo preprosta, ves načrt pa je risan v naravni velikosti (merilo 1:1),
kar še dodatno olajšuje delo.

Orodje

Uporabljeno je orodje, ki ga mora imeti vsak modelar — tudi začetnik: rezljača s podložno mizico in
svoro, oster nož (OLFA), šilo ali tanek sveder rašpa, kombinirke, škarje, čopič, svinčnik, ravnilo ter in¬
digo papir.

Material

Potrebujete 3 in 4mm debelo vezano ploščo, 0,6 do 1 mm debel furnir, platno ali gostejše blago za
jadra, smrekove in lipove letvice, nekaj dm tanke močne žice, košček svinca in tri metre močnega su¬
kanca. Pri sestavljanju bodo prišle prav še bucike, elastike, ščipalke za perilo, grob in fin brusni papir ter
seveda kakršno koli lepilo za les (Mekol, Jubinol) in nitro barva oziroma lak za zaščito in lepši izgled
modela.

Izdelava

Najprej s pomočjo indigo papirja in trdega svinčnika na vezano ploščo prekopirajte dele s številkami
1—8 ter jih z rezljačo pazljivo izžagajte. Utore delajte raje nekoliko manjše in jih potem ob sprotnem
kontroliranju popravljajte z brusnim papirjem. Obrušena rebra po vrsti vlepite v kobilico (1) in sicer tako,
da začnete z rebrom št. 2 na kljunu in nadaljujete po vrsti do rebra št. 6 na krmi. Na dobro osušeno
ogrodje nalepite lipove letvice 3x3 mm (dobijo se pri Mladem tehniku), pri čemer si pomagajte z elasti¬
kami. Spredaj letvice odrežite nekoliko postrani, da dobite zašiljeno obliko kljuna.

Medtem ko se trup še suši, iz smrekove letvice zbrusite okrogel konusni jambor (11), prečko (13) ter
oba burna (16 in 18) za jadri. Iz platna izrežite jadri, vendar pa je priporočljivo še pred izrezovanjem oz¬
načeni rob jader premazati z lepilom, da se potem iz materiala ne bodo vlekle niti in oteževale privezo¬
vanja jader na jambor in oba burna.

Osušeno ogrodje trupa začnite oblagati s spodnje strani, sledita boka. krma in na koncu še paluba. Na
debelejši furnir z načrta prerišite njen obris, pazljivo izrežite pravokotno odprtino, ob straneh pa pustite
približno dva centimetra roba, ki ga boste po lepljenju in sušenju obrezali z ostrim nožem. Iz žice nare¬
dite dele 10 a, b, 19 a, b in 20 ter jih montirajte na njihova mesta —kot je narisano v načrtu. Morebitne
špranje na opiati še prekitajte ter kit zbrusite — in s tem je model pripravljen za barvanje.

Če bi ga radi prebarvali z živimi barvami, so za to najprimernejše nitro — laki, ki jih je treba nekoliko ra¬
zredčiti in z mehkim čopičem nekajkrat nanesti na podlago. Če pa želite model v naravni barvi lesa. je
stvar nekoliko zahtevnejša. Pomembna je namreč že izbira furnirja, ki mora biti kvaliteten (mahagoni),
brez razpok in z enakomernimi letvicami. Pri lepljenju nikjer ne sme počiti in tudi kitati ga ne smete, ker
brezbarvni lak kita ne pokrije. Postopek lakiranja je naslednji: Obrušeni model obrišite z navlaženo
krpo in dobro zbrusite z zelo finim, že nekoliko izrabljenim brusnim papirjem. Ko to dvakrat ponovite,
prelakirajte model z brezbarvnim lakom. Šele ko je sloj popolnoma suh, površino spet narahlo zbrusite
ter znova prelakirajte. Po tretjem nanosu lakaje postopek končan. V model sedaj vlepite jambor (11) ne
pozabite na opornika (12), montirajte krmilo (8) in z močnim sukancem prevežite vrh jambora s pripo¬
nami (20).

Priporočljivo je narediti tudi podstavek za model. Najenostavnejše varianto (iz deščice in dveh, v obliko
črke U ukrivljenih debelejših žic) kaže skica, variant pa je več, zato sami izberite najprimernejšo!
Če kdo kljub vsemu želi model spuščati tudi povodi, ga mora dobro impregnirati ter na gredelj kobilice
montirati obtežitev iz svinca, katerega količino pa je treba določiti eksperimentalno, glede na težišče
modela.

TIM 9/10 • 360  • 86/87 TIM 9/10 • 361  • 86/87

uiab

TIM 9/10 • 362  • 86/87

Kosovnica

Bralce obveščamo, da so zopet na voljo načrti za iz¬
delavo naslednjih maket:

1) Piratska dvojambornica »BRIG«!z leta 1792

2) Parnik na kolesa »CITY OF BRISTOL« Iz leta 1826

3) Ameriška križarka »SOUTHAMPTON« iz leta
1937

4) Admiralska ladja Krištofa Kolumba »SANTA
MARIA« iz leta 1492

Načrti, ki so narisani v merilu 1:1, vsebujejo tudi po¬
trebne detajle, kosovnico ter navodila za sestavlja¬
nje.

Za vse informacije in cenik pošljite kuverto z
znamko in svojim naslovom na avtorjev naslov:

Matej Pavlič
Rožna dolina XL21
61111 Ljubljana

Papirnate ribe

Vsako vreme ni primerno za izlete
v naravo, še manj pa za ribolov.
Toda ribe lahko lovite tudi doma v
sobi. Jato rib si lahko napravite iz
raznovrstnega barvnega papirja.
Na ribe pritrdite pisarniške sponke

ali sponke iz spajalnika. Ribiške
palice so poljubne lesene palice,
na katerih je z vrvico privezan maj¬
hen magnet. Na ribe napišite nak¬
ljučne številke od dva do šest. Po
končanem tekmovanju lahko vsak
prešteje, koliko kilogramov rib je
ujel. Če se komu zdi igra prelahka,
lahko tekmujete z zavezanimi
očmi.

Aleksandar Stojanovič

Gliser

Za začetnike, ki bi radi zgradili pre¬
prost ladijski model, prinašamo
opis in risbe za dva papirnata mo¬
dela. Prvi je model gliserja in drugi
model čolna.

Prva risba prikazuje prostorsko
risbo obeh modelov. Iz nje je ra¬
zvidno, da sta oba modela eno¬
stavna, stabilna in zelo lepo pluje¬
ta. Gliser poganja zračna elisa s
pogonom na gumo, čoln pa vodni
vijak, ki ga žene majhen elektro¬
motor.

TIM 9/10 • 363  • 86/87

Od gradiva potrebujemo močnejši
risalni papir (šeleshamer), sinte¬
tično ali silikonsko lepilo, 50g na¬
ravnega firneža, dve do tri tubice
umetniških oljnatih barv, gumico za
pogon prvega in elektromotor za
pogon drugega modela. Za pogon
na gumo potrebujemo 200 mm
gumene niti, 100 mm jeklene žice

0 0,3 mm in dve kroglici za ležaja
elise, za drugo varianto pa obesni
ladijski motorček in kos celuloida
za vetrobran kabine.

Risbe gliserja so v razmerju, pri¬
mernem za izdelavo, risbo za čoln
pa je treba dvakrat povečati.

Delo pričnemo z izdelavo delovnih
risb. Vse, ki so narisane v merilu 1 :

1 z ošiljenim svinčnikom prerišemo
na paus, potem pa prek njega z
obračanjem na papir iz katerega
boste gradili model. Mesta, na ka¬
terih so upogibi (tanka prekinjena
črta z dvema pikama), prevlecite s
topo ostrino noža, da bo upogib
čim bolj čist. Izrezujete tako, da
obrisne črte ostanejo nedotaknje¬
ne.

Risbe posebnih delov so označene
s črkami. A je razvita oblika korita,
C zadnja stranica (krma), D pokrov
premca, E kobilična gred in F nosi¬

lec elise (dva kosa). Tu vas opo¬
zarjam, da je na tem delu treba iz¬
delati prerez za rebro nosilca (a),
del b pa oblikovati tako, da objame
cevčico — ležaj osi elise.

Proces sestavljanja kaže slika 2.
Tu je trup (korito) na poziciji 1 pred¬
stavljen v trenutku, ko je desni bok
že zalepljen, levi pa pripravljen za
lepljenje. Zavit je tako, da se pri¬
lega liniji korita.

Na koritu še ni kobilice.

Naslednja operacija je priprava in
postavljanje ojačanja trupa grede
kobilice. Ta del zapognite tako, da
bo kot po osi simetrije 90°, na nje¬
gov konec pa pritrdite kljukico za
privez gumijastega traku. Kljukico
prilepite s koščkom selotejpa
15x15mm. Na risbi je to ozna¬
čeno s črtkanim kvadratom.
Gotovo kobilico prilepite na dno in
šele nato prilepite krmno desko (3)
in pokrov premca (D). Pri tem

TIM 9/10 • 364  • 86/87

TIM 9/10 • 365  • 86/87

TIM 9/10 • 366  • 86/87

Jernej Bohm

Pomožna

razsvetljava

Tisti, ki nekoliko bolj pozorno prebirate revijo lahko v pri¬
spevkih »preberete« tudi stvari, ki niso napisane. Ra¬
zumljivo je, da pišoči skušamo opisati predvsem svoje
izkušnje in se tako nehote razkrijemo. Zame verjetno ni
težko ugotoviti, da stanujem v bloku, saj sem do sedaj v
Timu rešil kar lepo število hišnih problemov. No in tudi
tokrat bom ostal zvest tej temi.

Stopnišče našega bloka osvetljuje le umetna svetloba in
zato tu včasih nastopijo težave. Ko zmanjka elektrike,
na primer. Padamo, zaletavamo in strašimo se v temi.
No nič hudega ni, če se takrat v koga zaletiš, ker se
lahko opravičiš in zgovoriš na temo. Groza pa me je pa¬
nike in gneče v temi. Naša dežela leži na dokaj nemirni
zemlji pa tudi požar (na žalost) ni tako redek gost. In, ko
se zgodi kaj takega, zmanjka elektrike. V hiši smo se že
večkrat pogovarjali kako zagotoviti pomožno razsvet-

upoštevajte, da se del C najprej s
preklopi prilepi na dno in šele nato
na bočne stranice. (Preklopi so
deli, ki rabijo za medsebojno zlep-
Ijanje sestavnih delov.)

Zdaj izdelate nosilec elise in ga pri¬
trdite na njegovo mesto, ki je na
delu C označeno z dvema preki¬
njenima črtama. Prerez v rebru no¬
silca omogoča, da sede na kobilico
in da se njegovi preklopi prilepijo za
dno korita. Nato na zgornjem delu
oblikujte dodatke za vlepljenje
cevčice — ležaja elise.

Elisa (slika 3) je izdelana iz dveh
kosov (1) in traku (2), ki so zlepljeni
med seboj kot kaže risba. Ko zavi¬
jemo žico kot je prikazano na risbi
(poleg elise), zalepimo ploščice (4)
in tako utrdimo eliso. Nato na os
nasnujemo kroglici in cevko za
ležaj (3) ter nazadnje oblikujemo
očesce (5).

Tako je gliser gotov. Da se papir v
vodi ne bo navlažil, ga premažite s
Arnežem, dobro posušite in nato
pobarvajte model z oljnatimi bar¬
vami po svojem okusu.

Zdaj model že lahko splovite. Naj¬
ugodnejši korak elise poiščete s
poskušanjem, tako da z zavijanjem
krakov najdete ustrezen kot.
Potem premažite eliso z lepilom in
lakom, tako da bo postala toga.
Gumeni motorje iz ene niti zato, da
elisa dela dlje.

Če model ne drži dobro smeri ga
uravnavate tako, da narahlo zavi¬
hate kobilico v potrebno smer.

Ijavo. Toda vsi napori so se ustavili ob finančnih ovirah,
zato sem si zadal nalogo, da rešim ta večni problem.
Pomislil sem na navadno baterijsko svetilko, ki prav
uspešno zmaguje trdo temo. Ni draga, toda svetilka
taka kot je. ni uporabna. Pa ni potrebno dosti, le baterij¬
ske vložke bi bilo treba nadomestiti z akumulatorskimi,
poskrbeti še, da so ti stalno napolnjeni in jih ob izpadu
elektrike avtomatsko priključiti na primerno žarnico. In
koliko časa naj naša pomožna svetilka potem sveti? Le
nekaj minut bo dovolj tudi najbolj počasnemu, da se reši
iz objema stolpnice. Ker pa je svetloba uporabna tudi
tedaj, ko le zmanjka elektrike, to pa je mnogo bolj pogo¬
sto. bo ura ali dve svetenja bolj prava vrednost.

Opis delovanja električnega vezja

Na sliki 1 je narisano teoretično vezje.

Naloga varovalke (V1) je. da na preprost in zanesljiv
način prepreči večjo škodo, do katere bi prav gotovo
prišlo ob okvari, recimo, transformatorja, katere od diod,
kondenzatorja... Če bi namreč prišlo do kratkega stika
v katerem izmed naštetih elementov, bi naša naprava
začela iz omrežja odvzemati večjo (električno) energijo,
ki pa bi se v glavnem spreminjala v toplotno energijo. Ta
bi lahko tako močno segrela kako komponento vezja (ni

TIM 9/10 • 367  • 86/87

Slika 1. Teoretično vezje
Seznam elementov:

Bi = 1,2 V/Ah, NiCd baterija/Krušik (prodajalne
fotomateriala)

Bz = 1,2 V/2 Ah, NiCd baterija

Ci = 100 «F/15 V, kondenzator/elektrolit

Di = 1N 4006, dioda

Dz = 1N 4006, dioda

Da = 1N 4006, dioda

D 4  = 1 N 4006, dioda

Ds = 1N 4006, dioda

Li = 3 V/200 mA, žarnica z ohišjem (Mladi tehnik
v Ljubljani)

L 2  = 3 V/200 mA, žarnica z ohišjem
R 1  = 6817/1 W, upor
Rz = 82013/0,25 W, upor
Ti = BC107, transistor
T 2  = BF 177, transistor

TR 1  = 220 V/6 V — 100 mA, mrežni transformator
Iskrina industrijska prodajalna v Ljubljani)

Vi = 100 mA, cevna varovalka z ohišjem
(Iskrina industrijska prodajalna v Ljubljani)

TIM 9/10 • 368  • 86/87

nujno, da prav tisto, ki seje pokvarila), da bi se ta ali kaj v
njeni neposredni okolici tudi vnelo.

Varovalka je kratka žička, ravno prav debela, da ob
normalnem delovanju vezja, ki ga varuje, vzdrži uniče¬
valne vplive električnega toka čez njo. Električni tok
žičko varovalke namreč neprestano segreva. V primeru
zgoraj opisane okvare pa jo tako močno segreje, da jo
enostavno stali in tokokrog se nenadoma prekine. To
smo želeli, saj s tem zaustavimo dotok energije v (pok¬
varjeno) napravo.

Do okvare v vezju uporabljenega elementa pa lahko
pride zaradi cele vrste vzrokov, ki jih skoraj nima smisla
naštevati.

V primeru okvare pa lahko prepušča električni tok tudi v
zaporni smeri. V vezju nenadoma nastane električni to¬
kokrog z velikim tokom, ki vodi v opisane težave. No,
dioda se lahko pokvari tudi tako. da ne prepušča elek¬
tričnega toka niti v svoji (nazivno) prevodni smeri. Taka
okvara pa seveda ne bi povzročila samouničenja, pač
pa le izpad nekaterih funkcijskih dejavnikov. Toda to je
samo ena izmed možnosti. Ameriški inženir Murphy pa
trdi, in nešteto primerov mu pritrjuje, da če lahko pride
do najbolj neprijetne stvari, potem bo tudi prišlo. Na
srečo je običajno med temi dogodki še vedno dovolj
časa. da naredimo in doživimo marsikaj lepecja.
Navadno niti ne pomislimo na to kako zelo pomembna
je varovalka in kako deluje. Pa pojdimo naprej z opisom
delovanja, tokrat nekoliko hitreje.

Transformator TRI poskrbi za bolj primerno delovno na¬
petost, ki pa je še vedno izmenična. Greatzov stik (diode
D1, D2, D3 in D4) najbrž dokaj dobro poznate. Skupaj z
gladilnim kondenzatorjem C1 poskrbi za enosmerno
napetost, ki pa je dokaj nemirna in nestabilna. To ne
moti, saj (običajno) polnjenje akumulatorjev ni zahtev¬
no. Izbral sem NiCd celice, ki jih lahko brez težave do¬
bimo tudi v naših trgovinah in so med drugim zelo dobro
znane prav vsakemu modelarju. Splošno pravilo zau-
kazuje tako velik polnilni tok. da popolnoma prazno
NiCd celico napolnimo v 10 urah. Naša napravica pa
mora, da bo uspešno opravljala svoje poslanstvo, delo¬
vati popolnoma samostojno, brez našega posredova¬
nja. Preprosto vezje, kot je naše. pač ne more zaznati
kako in kdaj naj polni. Elektrike, na srečo, le ne zmanj¬
kuje tako pogosto, da bi morali na vrat na nos napolniti
akumulatorje, zato jih lahko polnimo tudi počasneje pa
bomo imeli praktično vedno dovolj v akumulatorju shra¬
njene energije. Proizvajalci NiCd celic zagotavljajo, da
lahko ie-te brez nevarnosti poškodovanja in uničenja
trajno polnimo s tretjino predpisanega (optimalnega)
toka. Tega pa, kot vidimo v shemi na sliki št. 1, omejimo
z uporom R1.

Polnilni tok teče tudi skozi diodo D5. Na tej diodi se zato
pojavi približno 0,7 voltov velik padec napetosti, ki za¬
radi svoje polaritete popolnoma zapre transistor T1 in s
tem seveda tudi T2 (tok v bazo T2 je tedaj zelo majhen)
to pa pomeni, da je tudi električni tok skozi žarnici od¬
ločno premajhen, da bi nitki žareli.

Ko pa zmanjka omrežne napetosti (220 V), usahne pol¬
nilni tok preko diode D5 in s tem tudi napetost, ki zapira
oba transistorja. Še več: preko upora R2 je tedaj baza
transistorjaTI vezana na pozitivni pol NiCd baterije, kar
glede na vrednost upora R2 povzroči, da se transistor
T1 popolnoma odpre in ker sta oba transistorja v Dar-
lingtovem stiku, se odpre (popolnoma) tudi T2 in obe
žarnici polno zažarita. Omenjena vezava transistorjev
ni izbrana naključno. Omogoča zelo dobro izkrmiljenje

Slika 3. Razporeditev elementov na tiskanem vezju

Slika S. Način pritrditve
A matica (če spojna vežica nima zaključitve)
B spojna vežica
C tiskano vezje
D izolacijska plošča
E distančnik

F konzola stropne svetilke
G okov (220 V) žarnice

transistorja T2, tako da je padec napetosti na progi ko-
lektor-emitor majhen, kar pomeni, da se na obeh žarni¬
cah pojavi večji del baterijske napetosti.

Izdelava

Možnosti je veliko, pač odvisno kje, kako in zakaj bo ra¬
bila svetilka.

Sam sem jo namestil v stropno svetilko in za ta namen je
izdelano tudi tiskano vezje, ki pa ga lahko brez spre¬
membe uporabite tudi kako drugače. Izdelava tiska¬
nega vezja je vezana na prav določen material, zato
sem v tekstu slike št. 1 podal (v oklepajih) tudi naslove
prodajalcev. Če tudi to ne bo pomagalo, potem se bo
pač potrebno spopasti tudi z risanjem tiskanega vezja.
Vezje je preprosto, tako da posebnih težav verjetno ne
bo. Tudi material ni kritičen. Dimenzioniranje lahko pre¬
verite s pomočjo formule P = U. I in Ohmovegazakona.

TIM 9/10 • 369  • 86/87

Dober preizkus (neprofesionalen) je tudi ta, da se ele¬
mentov delujočega vezja dotaknete (pozor 220V!) in,
če vas ne bo močno speklo, ste bili verjetno uspešni.
Na sliki št. 2 lahko vidimo način pritrditve. Tiskano vezje
z elementi pritrdimo na nosilno konzolo stropne svetilke
kar s pomočjo spojne vežice (cevnega vijaka), pripada¬
joče matice in grla žarnice. Ploščo D izdelamo iz 1 mm
debelega celuloida. Naloga te izolacijske plošče je, da
prepreči stik vezja s konzolo oziroma z visoko električno
napetostjo (220V). Vezje (in žarnico) povežemo z
omrežjem. Ponovno opozarjam na previdnost.

Zgoraj opisani primer uporabe ni primeren povsod. Tak
način je uporaben tam kjer (220 V) žarnica gori 24 ur. Če

bi to ugasnili (npr. s stopniščnim stikalom), bi se seveda
takoj prižgali »naši dve«. Prednost predlagane rešitve je
v tem. da pomožno svetilko postavimo prav tam, kjer jo
najbolj potrebujemo pa pri tem ne spreminjamo obsto¬
ječe napeljave. Tudi pregorelo (220 V) žarnico bo hišnik
zamenjal tako kot je že vajen.

Lah ko pa predlagano tiskano vezje (brez 220 V žarnice)
vgradite v po svoji zamisli izdelano ohišje in zanj poiš¬
čete primerno mesto na steni ali stropu. Nekoliko bolj
podjetni graditelj bo morda dodal še reflektor in tako
bolje usmeril svetlobo žarnic. Svetloba, ki jo daje naša
pomožna svetilka še zdaleč ni razkošna. Pa mnogo za¬
bave!

Sašo Krašovec

Izdelava
letalskega
modela
z uporabo
epoxi smole

Z razvojem oziroma vse večjo upo¬
rabo plastičnih mas v različnih de¬
javnostih so se le-te pričele upo¬
rabljati tudi v .modelarstvu pri izde¬
lavi modelov. Zlasti kvalitetna in
zelo uporabna so različna epoxi le¬
pila in epoxi smole v kombinaciji s
stekleno tkanino. Kombinacija
epoxi smole in steklene tkanine da
lahko zelo trdno in prožno kon¬
strukcijo, kar je predvsem po¬
membno pri letalskih modelih (ja¬
dralnih — tu je pomembna teža,
močna konstrukcija zaradi večjih
razponov kril in procentualno tanj¬
ših profilov). Zaradi stalnih vpra¬
šanj, ki se pojavljajo v zvezi z grad¬
njo modelov (predvsem jadralnih
letal) na ta način, bom poizkušal v
pričujočem članku razložiti ozi¬
roma odgovoriti na glavna vpraša¬
nja oziroma probleme, ki se pojav¬
ljajo v zvezi s tem.

Trup

Najbolj razširjena uporaba kombi¬
nacije epoxi smole in steklene tka¬
nine je prav pri izdelavi trupa. Tak
trup je trden in lahek, možna je
dokaj enostavna izdelava najra¬
zličnejših oblik, ima zaradi tankih
sten majhen presek oziroma dovolj
prostora za vgraditev DV naprave
in različnih komand.

A Izdelava enega trupa: Za izde¬
lavo enega trupa se ne izplača de¬
lati kalupa. Celoten trup naredite iz

stiropora z vezanjem in brušenjem.
Za kontrolo pravilnosti oblike trupa
potrebujete šablonska rebra —
negative, s katerimi kontrolirate na
posameznih delih simetričnost ozi¬
roma zahtevano obliko. Te šablone
naredite iz kartona. Tako narejen
model obrusite na suho s finim vo-
dobrusnim papirjem. Profile krila
naredite iz vezane plošče 3 mm in
jih zalepite na trup — prehod kril na
trup naredite prav tako iz stiropora.
Za nadaljnjo gradnjo potrebujete
epoxi smolo in stekleno tkanino
(tkano in v vlaknih — rovingih). Na
trup iz stiropora najprej z epoxi
smolo nanesete tkanino 90 g/m 2
tako, da se lepo uleže po modelu
(če je epoxi smola pregosta, jo ra¬
zredčite z metanolom; pri redčenju
morate paziti, kajti če je smola pre¬
redka, se ne trdi). Nato sledita dve
plasti tkanine 150—200g/m 2  in še
ena plast 90 g/m 2 . Tako izdelan
trup je najbolje obesiti na zadek pri
smernem krmilu — da se ne zvije.
Ko se smola posuši, trup lepo
zbrusite, na koncu še z vodobru-
snim papirjem, da postane popol¬
noma gladek.

Notranjost trupa (stiropor) pa spe¬
rite z nitro razredčilom, da dobite
votel trup.

B Izdelava večjih trupov: pri tem

načinu gradnje potrebujete kalup.
Najprej morate izdelati pramodel.
Pri izdelavi trupa zahtevnejše
oblike naredite pramodel na enak
način kot model pod A, le da notra¬
nji stiropor ne uničite (bolj trden
model). Pri oblikovno manj zahtev¬
nih šolskih in F3B modelih, pa
lahko pramodel (osnovno obliko)
izstružite iz ustreznega kosa
sambe. Pri struženju morate paziti,
da les ne izleti iz stružnice, ker vas
lahko poškoduje. Na osnovni del
potem vgradite profila za krmila,
vlepite smerni stabilizator ter izre¬
žete kabino.

Nadaljnja gradnja oziroma obde¬

lava modela je enaka za stiropor ali
lesen model. Tako narejen model
je potrebno premazati z epoxi
smolo, ga pokitati (poliester kit,
nitro kit za brizganje) — razni aero¬
dinamični prehodi — in brusiti. Ko
je model v glavnem zbrušen, ga
pobarvajte s svetlo barvo (naj¬
boljša bela), da vidite in odpravite
še morebitne neravnine in luknje.
Pramodel nato še spolirate s po-
lirno pasto. Pozor: model ne sme
imeti negativnih oblik v smeri
jemanja iz kalupa — glej skico!
Kalup je izdelan iz poliester smole
in steklene tkanine in je iz dveh po¬
lovic (model, kalup je stikan po
hrbtu in trebuhu — glej skico). Iz 1
do 2 cm debele iverke izrežete
obliko trupa — bočno projekcijo in
prepašete pramodel. Špranje za¬
lijte z voskom. Pramodel prema¬
žete z ločilcem. Najboljša je rdeča
PVC alkoholna ločilna tekočina ali
pasta za parket. Ko se iočilec po¬
suši, se model premaže z »želko-
jem«. To je mešanica poliester
smole, polnila (aerosil, mikrobalon,
lahko tudi smukec) in barve. Plast
se mora delno strditi, šele nato
pričnete z nanašanjem plasti ste¬
klene tkanine. Najprej nanesete v
ostre kote steklena vlakna in nato
prvo plast tkanine 90 g/m 2 , nato
sledi ena ali dve plasti vate in še
ena plast steklene tkanine. Ko se
smola strdi, odstranite iverko, po¬
lovico kalupa obrežite (pramodela
in kalupa ne ločujte) in premažite
še drugo stran z ločilcem. Na enak
način izdelajte še drugo polovico
kalupa. Ko je kalup popolnoma trd,
ga zopet obrežite in po stiku izvr¬
tajte luknje 0 4 mm za vijake ter
šele nato odprete polovici in vza¬
mete pramodel ven. Kalup pregle¬
date in spolirate. če je to potrebno.

Izdelava modela: Kalup nama¬
žete z ločilcem in nanesete želko
(epoxi smola, barva in polnilo —

TIM 9/10 • 370 • 86/87

ftrug^ / \
^stiropor* x /

šablona

karton

steklena
tkanina +
epoxi
smola

skica - , pramodel v sablonsk
deski (iverka 6 =.
1-T5cm)

POZOR:

negativni

rob!

žel ko

roving

vlakna

steklena tkanina+
poliester smola

polovici klalupa
vijaki M4

šablona

ali to z voskom
z zgornje strani

pol kalupa z označenimi
luknjami (}  4

STI KOVANJE
V KALUPU

TIM 9/10 • 371  • 86/87

TIM 9/10 • 372  • 86/87

enako kot pri kalupu). V ostre ro¬
bove položite steklena vlakna in v
profil krila nato eno do dve plasti in
epoxi smolo.

Želko premažete z epoxi smolo in
nanesete eno plast steklene tka¬
nine 90 g/m 2  in dve plasti tkanine
do 200g/m 2 . Število plasti oziroma
količina uporabljene tkanine je od¬
visna od velikosti trupa.

Pri stikovanju polovic se v glav¬
nem uporabljata dva načina — s
trakom in s plastmi. Prvi je eno¬
stavnejši, drugi pa precej boljši.

Pri stikovanju s trakom izdelate
obe polovici trupa in ju obrežete do
kalupa. Na eno polovico samo
rahlo prilepite trak iz steklene tka¬
nine širine 3 cm. Ko se epoxi smola
posuši, namažite trak in drugo po-
iovico trupa (na stični površini) z
epoxi smolo, sestavite obe polovici
kalupa in ju utrdite z vijaki. S čopi¬
čem pritisnite trak ob model. Na
mestu, kjer to ne morete narediti,
vzemite kovinsko palico (varilna
žica 0 6mm), in jo navlažite z me¬
tanolom in z njo pritisnite trak (to
mesto je v sredini trupa).

Pri stikovanju s plastmi pa mo¬
rate narediti najprej eno polovico
trupa in jo obrezati do kalupa,
drugo polovico pa obrežete 1 do
1,5cm nad kalupom. Stično povr¬
šino namažite z epoxi smolo in
pazljivo zaprite kalup. Pri zapiranju
si pomagajte s tankim in ploščatim
kosom odrezane vezane plošče,
da ne priščipnete plasti med kalup.
Nadaljnji postopek je enak — kot
prej.

Ko se model dobro strdi, ga vze¬
mite iz kalupa in stični rob samo
malo pobrusite (če ste delali pazlji¬
vo, so popravki minimalni). Tako je
trup pripravljen na nadaljnjo grad¬
njo.

Krila

Tudi krila lahko delate v kalupu.
Tako dobite izredno kvalitetna,
lahka, z uporabo ogljikovih vlaken
pa zelo močna krila in kar je prav
tako zelo pomembno, odstopanje
od zahtevanega profila je minimal¬
no. Je pa izdelava izredno zahtev¬
na: Poleg zelo kvalitetno nareje¬
nega kalupa je potreben odličen
epoxi, prava »paleta« tkanin od
30—90 g/m 2  položenih pod različ¬
nimi koti, pa še posebna plastična
snov Rohacel debeline 2mm, ki
se uporablja v sendviču — glej

skico. Med zgornjo in spodnjo lu¬
pino je nosilec iz zelo trdega Roha-
cela, ki ima zgornjo in spodnjo
plastnico iz ogljikovih vlaken in
epoxi smole. Namesto Rohacela
se za polnilo lahko uporablja tudi
balsa. Plasti sendviča se lepi z va¬
kuum tehniko (ob majhni uporabi
epoxi smole morajo biti plasti
dobro stisnjene).

Za naše razmere je še vedno naj-
priročnejša nekoliko bolj klasična
izdelava kril. Na z žago za stiropor
odrezano jedro krila se z epoxi
smolo privakuumira zgornja in
spodnja lupina iz furnirja Koto ali
Anegre in na mestih nosilca, raznih
utorov in potrebnih ojačitev (z no¬
tranje strani) steklena tkanina
90g/m 2 . Za vakuumiranje krila je
najuporabnejši kompresor hladil¬
nika. Krilo se z lupino da v PVC
vrečko, prav tako tudi mikrostikalo.
V vreči mora biti tudi vsaj en ne¬
gativen šablonski del krila, ki drži
točno obliko. Vreča je na mestu,
kjer je odprtina dobro zalepljena s
selotejpom, na mestu, kjer pride iz-
sesalna cevka, pa še zatesnjena s
plastelinom. Kompresor izsesa
zrak in ko vreča stisne mikrostika¬
lo, le-to izklopi kompresor, ko pa
podtlak pade. stikalo zopet vklopi
kompresor. Za izsesavanje se
lahko uporablja tudi drugačen
kompresor (nekoliko prirejen kom¬
presor za barvanje), vendar je po¬
trebno pri pogostem vklapljanju
paziti, da se ne pregreje. Nosilec
krila se vakuumira istočasno z
oplatama. utori za razne inštalacije
pa se izrežejo naknadno, kajti dru¬
gače vam bo podpritisk deformiral
krilo.

Površinska obdelava: Furnir in
prednja letvica se zbrusijo (zadnje
letvice ni potrebno izdelati — na¬
redi se iz zgornje in spodnje lupine,
paziti pa morate, da je negativni
šablonski del stiropora dovolj dolg,
da dobite pravilno obliko na izhodu
krila). Na PVC folijo, debeline 0,5
do 1 mm se nanese z epoxi smolo
japonski papir ali steklena tkanina
in vse skupaj zavakuumira na krilo.
Ko se smola strdi, se PVC folija
samo odstrani, popravi sprednji
rob krila, nato pa se nadaljuje z
gradnjo (krilca, zakrilca, zračne
zavore in barvanje).

Upam. da ste v članku našli dovolj
koristnih nasvetov, ki vam bodo
pomagali pri kvalitetnejši izdelavi
letalskih modelov.

ZA KANČEK
KEMIJE

Elektroliza

Ali hočete doma sami ponikljati ali
pobakriti kakšen kovinski pred¬
met? Nič lažjega kot to ;  saj potre¬
bujete le dobro baterijo, ki jo kupite
v trgovini, posodo, palico iz oglja, ki
jo vzamete iz stare baterije in raz¬
topino kovine za katero ste se od¬
ločili, dajo boste nanesli na izbran
predmet. Vse to si lahko brez težav
nabavite, zato ne boste z današ¬
njimi poskusi imeli nobenih težav.
Začnite z delom kar brez odlaša¬
nja.

Stresite v kozarec z vodo modro
galico (kemiki imenujejo to snov
bakrov sulfat, formula pa je
CuSCu). V to raztopino vtaknete
dve ogljeni palici in ju z žico zvežite
s kontaktoma baterije (slika 1). Pa¬
lici sta potrebni za dovajanje in od¬
vajanje električnega toka. Zato so
jih tudi imenovali s posebnim ime¬
nom in sicer elektrodi.

Opazujte elektrodi! Ena kmalu
pordeči, ker se na njej izloča baker.
Plast bakra se bolj in bolj debeli,
obenem pa začne raztopina blede¬
ti, kar kaže, da zmanjkuje modre
galice. Po daljšem času se ves
baker, ki je bil prvotno kemijsko
vezan v modri galici, izloči na elek¬
trodi.

Tudi v raztopinah drugih soli pov¬
zroči električni tok, da se izločajo
na elektrodah. Pojav je znan z
imenom elektroliza. A predno si
bomo ogledali še druge primere,
raje nekoliko bolj podrobno razlo¬
žimo, kako in zakaj pride do tega
pojava.

Nekaj smo se pri tem poskusu že
naučili: na eni elektrodi se namreč
izloča baker. Le kako je to mogoče,
če smo v vodo stresli bakrov sulfat,
to je snov, v kateri je baker ke¬
mično vezan? Razlaga za ta pojav
je čisto enostavna: molekula ba-

TIM 9/10 • 373  • 86/87

krovega sulfata (CuSCU) v vodi
razpade na dva dela: v baker (Cu)
in SO4 delec. Značilno za razpad
je to, da je en delec pozitivno elek¬
trično nabit (v našem primeru je to
baker), drugi delec pa je negativno
nabit (to je SO4). Ti električno nabiti
delci imajo seveda svoje ime, ime¬
novali so jih ioni, sam pojav raz¬
pada se pa imenuje disociacija.
Sedaj nam je tudi razumljivo, zakaj
je na zunaj molekula modre galice
brez naboja (nevtralna), saj sta v
molekuli združena pozitivni in ne¬
gativni naboj, oba ta naboja imata
pa to lastnost, da se med seboj ve¬
žeta (dva enaka naboja se odbija¬
ta), torej se na zunaj ne kažejo
električne lastnosti molekule.

Zdaj že bolje razumemo, kaj se do¬
gaja pri elektrolizi. Rekli smo, daje
ion bakra pozitivno električno
nabit. Baterija ima pa dva priključ¬
ka, od katerih je eden nabit nega¬
tivno, drugi pa pozitivno. Torej
elektroda, na kateri je priključena
negativna napetost baterije, pri¬
vlači pozitivne bakrove ione — ko
ti ioni pripotujejo do elektrode,
sprejmejo negativni naboj iz elek¬
trode. ion postane zopet električno
nevtralen in takšen se potem izloči
na elektrodi, na kateri se počasi
nabira sam baker.

Ob tej priliki povejmo za tiste, ki so
nekoliko bolj radovedni, kdaj po¬
stane atom ali molekula pozitivno
ali negativno električno nabita. Go¬
tovo ste že slišali, da krožijo okoli
jedra atoma, ki je osnovni delec
snovi, elektroni. Predstavljate si
lahko, da so to izredno majhne in
lahke kroglice, ki imajo negativni
električni naboj. Jedro atoma ima
pa ravno toliko podobnih kroglic, ki
nosijo pozitivni električni naboj, na
zunaj je torej atom električno nev¬
tralen. Odtrgajmo kakšen elektron

iz tega plašča okoli jedra — atom
bo postal električno pozitivno nabit,
saj je sedaj v atomu več pozitivnih
kroglic kot negativnih. Obenem pa
ta atom dobi tudi novo ime — ion.
Podoben primer ste dobili tudi ta¬
krat, ko ste stresali modro galico v
vodo. Atomi bakra in SO4 delci so
se odtrgali drug od drugega in sicer
tako, da je ostalo na bakru več po¬
zitivnih kroglic kot na SO4 delcu,
eden je ostal pozitivno naelektren,
drugi pa negativno.

Končajmo s to razlago, saj smo
vam dolžni še razložiti, kako bi po-
nikljali kakšen kovinski predmet.
Naj vam sedaj izdamo kar »pravi
recept« za nikljanje. Podobno raz¬

topino uporabljajo namreč tudi
tam, kjer se poklicno ukvarjajo z
nikljanjem. Pojdite torej v trgovino,
kjer prodajajo kemične stvari in ku¬
pite 120 g nikljevega sulfata, 10 g
amonijevega klorida in 15g borne
kisline. Vse to vlijte v 1 liter vode
(dobro je, da je destilirana). Kos
železa, katerega mislite ponikljati,
dobro očistite in priključite na ne¬
gativni pol baterije, saj smo dejali,
da so ioni niklja v raztopini pozitivno
naelektreni, podobno kot so bili ba¬
krovi ioni. Za drugo elektrodo, ki jo
priključite na pozitivno elektrodo,
pa lahko vzamete oglje, še bolje pa
je, da vtaknete v raztopino kar kos
niklja.

Hišica

i

Se vaša sestrica rada igra z lutka¬
mi? Prikazali vam bomo izredno
lahek način, kako ji boste spretno
naredili lično hišico in jo neizmerno
razveselili. Zložite nekoliko trši
papir tako, kot je prikazano na naši

sliki, nato pa nanj narišite hišo in jo
pobarvajte. Razen hiše lahko tako
naredite še druge zgradbe, ki jih
uporabite sami pri raznih maketah.
Pobarvate in izrežete lahko tudi
domače živali.

TIM 9/10 • 374  • 86/87

Matej Pavlič

ELEKTRO

NIKA

Zabavna elektronika
8. del

Digitalni dajalnik
svetlobnih efektov

Izpolnjujemo obljubo iz šeste številke Tima in objav¬
ljamo izpopolnjeni načrt bežeče luči z 256 nastavljivimi
in številnimi dodatnimi različnimi kombinacijami.
Osnovno vezje je ostalo enako (zamenjali smo le ICi,
saj se CD 4011 obnese bolje kot CD 4001), dodali pa
smo mu po štiri preklopnike, tipke in signalne svetleče
(LED) diode. Zopet so izkoriščeni le štirje izhodi deseti¬
škega števca CD 4017, saj to za običajno uporabo in ob
vezavi žarnic, prikazani na skici 9, popolnoma zadostu¬
je.

Na skici 1, kjer je prikazana shema našega dajalnika
svetlobnih efektov, poglejmo, v čem je pravzaprav
izboljšava: s preklopniki Pri — Pu lahko usmerjamo
' signal iz števca prek transistorjev in triacov na žarnice
Ži —Ž4. V primeru, ki je narisan, bi se prižigale vse štiri
žarnice hkrati* saj so vsi štirje preklopniki spojeni na no-
žico 3 (IC2), ki predstavlja izhod »O«. Če potenciometer
P nastavimo na največjo hitrost, dobimo stroboskopski
efekt. Če bi želeli efekt bežeče luči, kjer bi svetloba »po¬
tovala« v desno, bi moral ostati Pri spojen prek točke e
na nožico 3. Pr2 prek točke f na nožico 2 (izhod »1«). Pr3
prek točke g na nožico 4 (izhod »2«) in Pr4 prek točke h
na nožico 7 (izhod »3«), (Natanko takšna je bila varian¬
ta, objavljena v šesti številki.) Za »pomikanje« luči v levo
mora biti kombinacija preklopnikov ravno obratna: Pri
— nožiča 7, Pr2 — nožiča 4, Pr3 — nožiča 2 in Pu — no¬
žiča 3. Pri vezavi Pri in Pra — nožiča 3 ter Pr2 in Pr4 —
nožiča 4, se bosta izmenično prižigali po dve žarnici...
Sedaj je verjetno že vsakomur jasno, kako stvar deluje:
s spreminjanjem položajev preklopnikov in njihovim
medsebojnim kombiniranjem lahko izbiramo med 4 4 .
kar je 256 kombinacijami.

Povejmo še, čemu služijo tasterji ali tipke Tii—Tu. Če
katerikoli preklopnik obrnemo v skrajno desni položaj,
triaca ne krmili več elektronsko vezje, pač pa s pritiskom
na pripadajočo tipko kar mi sami. Ker v skrajni položaj
lahko postavimo tudi vse štiri preklopnike ih potem ne
gori nobena žarnica, na ta način s pomočjo tipk sami
prižigamo in ugašamo žarnice. S tem se nam zopet
odpre neomejeno število možnosti in stvar postane
zares zanimiva in vsestransko uporabna.

Gradnja

Vezje sestavimo na treh ploščicah vitroplasta — na prvi
je usmernik 220V/9V (skica 2, 3 in 4), na drugi elektron¬
sko vezje s triad (skica 5 in 6), na tretji pa preklopniki,
tipke, potenciometer P in upori R6 — R9 (skica 7 in 8).
Tiskani vezji na skicah 3 in 5 nista nič posebnega, zato
pa vezje na skici 7 zahteva nekoliko komentarja. Gre za'
dokaj nenavadne »preklopnike«, za katere smo se od¬
ločili zato, ker v naših trgovinah klasičnih preklopnikov
ni mogoče vedno dobiti, pa še precej dragi so — in zato
za marsikoga nedostopni — na tu opisan način pazljivo
izdelani pa bodo prav tako zadovoljivo služili svojemu
namenu. Najpomembnejša je natančna izdelava ploš¬
čice s skice 7. Pomagamo si z zelo tankim vodoodpor-
nim (!) flomastrom, s katerim na očiščeno in razmaš-
čeno ploščico vitroplasta z dimenzijami 210x60 mm
prerišemo vezje. Po jedkanju v mešanici solne kisline,
vode in vodikovega peroksida (v razmerju 1:1:1) ter vr¬
tanju lukenj prav na tanko pospajkamo vse večje ba¬
krene površine, sledi spajkanje kratkospojnikov in upo¬
rov R6—R9 (skica 8), na koncu pa še sestavljanje pre¬
klopnikov. Pomagamo si s skico 10, ki v merilu 1:1 pri¬
kazuje stranski ris takšnega preklopnika. 25 mm dolg
vijak m( s podložkama, ki ga potisnemo skozi luknjo 0
3 mm v ploščici in dobro utrdimo s tremi maticami, se ne
sme pretrdo vrteti, niti ne sme biti premalo zategnjen.
Najbrž bo potrebno nekaj časa, preden bo vse tako kot
je treba. Z dveh iztrošenih ploščatih štiriinpolvoltnih ba¬
terij odtrgamo medeninaste priključke in iz njih nare¬
dimo štiri drsnike oziroma drsne kontakte. V ta namen
moramo vanje na eni strani izvrtati luknjo 0 3 mm, na
drugi strani pa s topim žebljem in kladivom na kosu
mehkega lesa narediti kontaktno izboklinico. S kleščami
ukrivimo jeziček v obliko črke S in ga med dvema pod¬
ložkama z matico pritrdimo na vijak. Drsnik, ki je ravno
prav prožen, mora enakomerno drseti po pospajkanih
kontaktih na ploščici. Manjkajo le še štirje plastični di-
stančniki 0 6x10mm, ki jih naredimo iz iztrošenega
flomastrovega vložka ter utrdimo z matico — in preklop¬
niki so gotovi. Vse pravkar opisano delo mora biti oprav¬
ljeno zelo natančno, saj je od njega največ odvisno ka¬
snejše delovanje celotne naprave. »Pretrdi« preklopniki
se bodo hitro izrabili, »premehki« pa bodo izgubljali stik
in nas samo jezili.

Vse preostalo delo je takšno, kot pri podobnih gradnjah:
Integrirani vezji je treba montirati v podnožji, paziti je
treba na pravilen razpored nožič triacov in transistorjev
ter diod, LED diod in elektrolitskih kondenzatorjev.
Ploščice med seboj povežemo z mehkimi izoliranimi
bakrenimi (po možnosti raznobarvnimi) žičkami, vse
skupaj pa vgradimo v primerno ohišje, ki naj raje ne bo
kovinsko. V čelno ploščo, ki mora biti točno 13 mm pred
tisto s preklopniki in potenciometrom ter tipkami (skica 7
in 8), izvrtamo pet lukenj 0 7 mm za osi preklopnikov in
potenciometra P, nad njimi pet lukenj za LED diode Di
— Ds, pod njimi pa odprtine za tipke (katerih kontakte
prispajkamo na ploščico s preklopniki) in vklopno-iz-
klopno stikalo S, ki ga montiramo pod potenciometer za
spreminjanje hitrosti ponavljanja kombinacij. Na zadnjo
stranico montiramo ohišje z varovalko, priključke za
žarnice in priključni kabel za napajanje iz omrežja.
Gumbi za preklopnike morajo imeti rilček ali označeno
puščico na obodu, na čelno ploščo pa (v krogu) z letra-
setom naredimo pri vsakem preklopniku po pet pik ali
črtic, ki sovpadajo s položajem drsnika na kontaktni
ploščici.

™/l9/10 • 375  • 86/87

TIM 9/10 • 376  • 86/87

Po priključitvi in vklopu stikala s kontrolno LED diodo Ds
morajo, odvisno od položaja preklopnikov, diode Di —
D4 začeti utripati, pa čeprav ni priključena še nobena
žarnica. Če boste vse naredili brez napake, se bo to
prav gotovo zgodilo — in trud pri izdelavi te zani¬
mive napravice za dajanje svetlobnih efektov, s katero
zaključujemo letošnjo serijo načrtov s skupnim naslo¬
vom »Zabavna elektronika«, bo s tem poplačan.

h  Z! Ž 3  Tj.  220V

Seznam elementov:

R, = 150 ICO,25 W
R 2  = 27 K

R 3  = 470 K

R 4  = 180 K

Na koncu še OPOZORILO: Tisti, ki so
zgradili letečo luč po načrtu iz Tima št. 6 in so
vgradili naše transistorje BC212, imajo
najbrž probleme, ker vezje ne deluje. Stvar
je namreč v tem, da je evropski tip transi-
storja BC 212 NPN (tako kot je v načrtu tudi
narisano), pri nas pa pod to oznako izdelu¬
jejo PNP tip tega transistorja. Da bo stvar de¬
lovala, morate uporabiti transistorje z oz¬
nako BC 108 ali 109, ki so NPN tipa. Kdor
ima možnost, naj zamenja tudi ICi ter na¬
mesto CD 4001 uporabi CD 4011, ki se (ob
popolnoma enakem razporedu nožič) bolje
obnese.

Rs = 150A

r 6 _r 9  = 10 K

Rio = 15012/2 W

R 11  = 39 K/0,5 W

P = 1 M/lin. potenc, z gumbom

Ci = 0.47 (470 nF)

C 2  = 1 fi F/400 V
Cs—C 4  = 100 jtF/25  V elko
ICi = CD 4011 s podnožjem
IC 2  = CD4017 s podnožjem
Ti—T 4  = BC108 (BC109)

Tri—Tr4 = triac KT 207/400
Di—D 4  = LED (rdeča)

Ds = LED (zelena)

De—D? = 1N 4002 (1N 4003, 1N 4004)

Ds = BZY 8’2 (zener dioda)

V = varovalka 5 A (z ohišjem)

Ži—Ž4 = žarnica (max. 200 W/A triaca)

S = vklopno—izklopno stikalo
Tii—Ti 4  = tipka, taster
Pri—Pr4 = petpolni preklopnik z gumbom
(glej tekst!)
vijak M3x 25 (4 kom.)
matica M3 (20 kom.)
podložka M3 (16. kom.)

PVC distančnik 06 x 10mm (4 kom.)
medenina 0,5 x 6 x 32 mm (4 kom.)

TIM 9/10 • 377 • 86/87

TIM 9/10 • 378  • 86/87

Miha Zorec

Ojačevalnik Marshall 110W

Še malo in začele se bodo počitni¬
ce. Ne bo več spraševanj in kon-
trolk, ostalo bo veliko več časa za
vaš hobi. Zato vam v tej številki
Tima predstavljam načrt za ojače¬
valnik, svetovno znanega podjetja
MARSHALL.

Ponuja se vam enkratna prilož¬
nost, da naredite kvaliteten ojače¬
valnik velike moči (110W; 4 £ 2 ).  ki
ga lahko uporabljate za električne
glasbene instrumente (električne
kitare, orgle, sintesizerji,...) ali za
reprodukcijo glasbe na plesih in v
disco-klubih.

Opis vezja

Ojačevalnik sestavljajo trije deli:
predojačevalnik z dodatnim vez¬
jem za REVERB ali EHO efekt,
končna močnostna stopnja in
usmernik s transformatojrem.

Predojačevalnik

Predojačevalnik (slika 1) je eno¬
staven, vendar zelo učinkovit. Za¬
gotavlja veliko ojačanje, visoko
vhodno upornost (FET tranzistor
na vhodu) in nizek lasten šum.

Za prilagoditev vhoda imamo dva
vhoda (visoki in nizki), ki se razliku¬
jeta v napetostni delitvi vhodnega
signala. Vhodni napetostni delilnik
sestavljata upora R1 in R2.

Vhodni signal vodimo preko kon¬
denzatorja C1 na prvo ojačevalno
stopnjo. Tu je uporabljen FET tran-
sistor, kar daje tej ojačevalni stop¬
nji zelo dobro karakteristiko. Upori
R3, R4 in R5 skrbijo za enosmerno
delovno točko transistorja T1, kon¬
denzator C3 pa je za frekvenčno
stabilnost te ojačevalne stopnje.

K tej ojačevalni stopnji sodi tudi fil¬
ter za napajalno napetost, ki ga se¬
stavljajo upor R6 in kondenzatorja
C2 in C8.

Za to ojačevalno stopnjo vodimo
signal na tonsko kontrolo. Pred¬
nost te je, da nima lastnega šuma.
Vezje za tonsko kontrolo izmenič¬
nega signala sestavljajo trije filtri.
Kondenzator C5, upor R7 in poten¬
ciometer P1 sestavljajo visoko¬
frekvenčni filter, kondenzator C6 in
potenciometer P2 sestavljata filter
za nizke frekvence, s potenciome¬
trom P3 pa korigiramo srednje

frekvence. Tako vezje v celoti za¬
dovolji potrebe pri igranju na elek¬
trične glasbene instrumente, za
bolj zahtevne glasbenike pa lahko
to vezje zamenjamo s parametrič¬
nim izenačevalnikom. Izenačeval-
nik enostavno vstavimo na mesto
tonske kontrole med točki 1 in 2. To
lahko naredimo na dva načina:
tako, da izenačevalnik vgradimo v
ohišje skupaj z ojačevalnikom ali
pa naredimo dodaten priključek za
zunanje ton-kontrole oz. izenače¬
valnik.

Tonskim kontrolam sledi druga
ojačevalna stopnja z bipolarnim
transistorjem, T2. Tej stopnji lahko,
ob vključitvi stikala S1, poljubno
spreminjamo ojačanje. S poten¬
ciometrom P4 lahko povečamo
ojačanje do te mere. da pride do
»rezanja« izmeničnega signala,
kar povzroči velika popačenja.
Signal dobiva vedno bolj rezek in
oster zvok (FUZZ efekt). K popa¬
čenju prispevata tudi diodi D1, ki še
dodatno limitirata izmenični signal,
obenem pa skrbita za konstantno
amplitudo izmeničnega signala.
Če je stikalo S1 izklopljeno deluje
ta ojačevalna stopnja kot korekcij¬
ski ojačevalnik, ki nadomesti iz¬
gube zaradi tonske korekcije
zvoka.

Zaradi bolj praktične uporabe izve¬
demo stikalo S1 kot pedalo, tako,
da lahko, z nogo, kar mecj igranjem
vklapljamo in izklapljamo FUZZ
efekt.

S potenciometrom P5 reguliramo
jakost signala izpred ojačevalnika.
Ojačevalna stopnja s transistorjem
T3 in T4 zagotavlja dovolj velik
izmenični signal za končno stop¬
njo, obenem pa služi kot mešalno
vezje. Na kondenzatorju C13 se
združijo signal izpred ojačevalnika
(vhod A), signal iz vezja za RE¬
VERB (vhod B) in AUX signal (po¬
možni vhod).

Tu velja pripomniti, da kondenza¬
torji C10, C15 in C19 nimajo zane¬
marljive vloge. Kljub njihovi majhni
vrednosti zelo veliko pomenijo v
vezju. Glavna naloga teh konden¬
zatorjev je preprečitev pogojev za
nihanje ojačevalnih stopenj.
Dodatno vezje (slika 2),'ki je prik¬

ljučeno na točko 2 je vezje za zu¬
nanji REVERB — efekt. Vezje rabi
za prilagoditev izhodnega signala
izpred ojačevalnika na REVERB
napravo oz. za prilagoditev izhod¬
nega signala iz REVERB-efekta na
predojačevalnik. Vezje je zelo uni¬
verzalno in je uporabno za priklju¬
čitev tako REVERB-efekta kot tudi
drugih efektov. Jakost efektov re¬
guliramo s potenciometrom P7. V
primeru, da teh efektov ne potrebu¬
jemo, lahko vezje enostavno izpu¬
stimo.

Končna stopnja

Tudi končna stopnja (slika 3) je
zelo enostavna. Uporabljeni so ra¬
zmeroma poceni transistorji, s ka¬
terimi se da doseči veliko moč z
malo popačenji. Kot krmilna transi¬
storja (»drajverja«) sta uporabljena
transistorja BD 139 in BD 140.
Močnostna transistorja sta kom¬
plementarni par BD 245 in BD 246,
kot ekvivalentna transistorja lahko
uporabimo BDW 51C in BDW 52C.
Ti transistorji so izdelani za visoko
napajalno napetost in za moči do
125W.

Za temperaturno stabilizacijo
končne stopnje služita diodi D2, s
trimerpotenciometrom P6 pa na¬
stavljamo mirovni tok (Im) skozi
izhodne transistorje T12 in T13.
Mirovni tok končne stopnje nasta¬
vimo v odsotnosti vhodnega sig¬
nala oz. pri zaprtih potenciometrih
P5 in P7, pa tudi zvočnika še ne
vežemo. Pri teh pogojih vežemo
med točki 3 ih 4 miliampermeter in
vklopimo napajanje. Električni tok
skozi miliampermeter nastavimo s
trimerpotenciometrom P6 na vred¬
nost okoli 60 mA. Če je mirovni tok
prevelik, se izhodna transistorja
(T12 in T13) grejeta že pri neobre¬
menjenem ojačevalniku, če pa je
mirovni tok premajhen, končna
stopnja nima dovolj moči za opti¬
malno delovanje. Vsak izhodni
transistor je potrebno montirati na
hladilno rebro površine približno
200 cm 2 .

Tuljava L omejuje zgornjo frek¬
venčno mejo ojačevalnika. Nare¬
dimo jo tako, da na upor R36 navi¬
jemo 20 ovojev bakrene, z lakom
izolirane žice, debele vsaj 0,7mm.
Da je na uporu R36 dovolj prostora
za navoje, vzamemo upor moči
okoli 5W. Zaporedno s tem upo¬
rom je vezan kondenzator C22. Ta
elektrolitski kondenzator rabi za lo-

TIM 9/10 • 379  • 86/87

čitev enosmerne komponente od
izmenične komponente električ¬
nega signala. Kondenzator C22
hkrati tudi ščiti zvočnik. Upor Rx
rabi za praznjenje kondenzatorja
C22 v primeru če ni priključen
zvočnik.

Napajalni sistem

Za napajanje uporabimo enosta¬
ven usmernik, ki je na sliki 4.
Transformator ima na sekundar¬
nem navitju napetost dvakrat po
25 V, njegova moč pa mora biti vsaj

B C E

BD 135 , B0140

BD 246 , BD 245 ,
BDW52C , BDW51C

E

BC serija transistorjev

C

BF 245

Slika 5

100W. GRETZ služi za napajanje
končne stopnje, zato mora prenesti
tok vsaj 4A, da ne pride do pregre¬
vanja. Za glajenje usmerjene na¬
petosti imamo elektrolitski kon¬
denzator C30. Kapacitivnost tega
kondenzatorja je zelo pomembna,
saj rabi za eliminacijo bruma in
raznih drugih motenj iz omrežja.
Najbolje je, če je kapacitivnost tega
kondenzatorja čim večja, vendar
pa se zaradi visoke cene omejimo
na neko optimalno vrednost. Tako
se kapacitivnost giblje od 4700 /uf
do 20.000 /JF.  Do te kapacitivnosti
pridemo, če paralelno spojimo več
kondenzatorjev, pri čemer je
izredno pomembno paziti na pola-
riteto kondenzatorjev. Kondenza¬
tor C30 mora prenesti enosmerno
napetost 80 V.

Za napajanje predojačevalnika
imamo svoj usmernik. Uporabimo
lahko integrirano vezje, ki vsebuje
celoten 24-voltni stabiliziran
usmernik, dodati moramo le kon¬
denzatorje za glajenje napetosti.
Enostaven stabiliziran usmernik, ki
lahko zamenja integrirano vezje pa
je na sliki 4b.

TIM 9/10 • 380  • 86/87

Skoraj ves material za ta ojačeval¬
nik se da kupiti v domačih trgovi¬
nah, izjema so transistorji. Transi-
storje od T2 doT11 lahko nadome¬
stimo z domačimi, ki so nekoliko
slabši, ker pa je potrebno transistor
T1 in izhodne transistorje (T12 in
T13) kupiti v tujini, je najbolje, da
kupimo vse transistorje tam.
Transformator za napajalno nape¬
tost lahko kupimo v elektro trgovi¬
nah, še boljše pa je, če ga naro¬
čimo pri obrtniku v Grobelnem, ki
izdeluje kvalitetne teroidne trans¬
formatorje (so veliko boljši od na¬
vadnih). Cena je približno star mili¬
jon.

Za zvočnik pa lahko uporabimo
zvočnik Ei Niš (75 W oz. 80 W; 412).

Upori

R1 = 47 k
R2 = 56 k
R3 = 220 k
R4 = 4 k 7
R5 = 330£

R6 =10012
R7 = 22 k
R8 = 820 k
R9 = 270 k
R10 = 1 k
R11 = 47k
R12 = 47k
R13 = 47 k
R14 = 100 k
R15 =10k
R16 = 1 k
R17 = 680 k
R18 = 27 k
R18 = 1 k
R20 = 6k 8
R21 = 1 k
R22 = 2k 2
R23 = 2k 2
R24 = 47 k

R25 = 2k7
R26 = 47 k
R27 = 2k 7
R28 = 3k 3
R29 = 18012
R30 = 10012
R31 = 10012
R32 = 10012
R33 = 10012

R34 = R35 = 0,3312 — 5W

R36 = 100 —5 W

R37 = 100 k

R38 = 280 k

R39 = 5k 6

R40 = 1 k

R41 = 5k 6

R42 = 27 k

R43 = 10012

R44 = 10012

R45 = 270 k

R46 = 27 k

R47 = 1 k

R48 = 8k 2

R49 = 1 k

R50 = 100 k

R51 = 10k

R52 = 27012 — 1 W

RX = 1 k — 1 W

Kondenzatorji

C1 = 22 nF
C2 = 220 /^F/25 V
C3 = 1 nF
C4 = 220 nF
C5 = 1 n 5
C6 = 100nF
C7 = 47 yuF/16 V
C8 = 220 uF/25 V
C9 = 33 nF
C10 = 47 pF
C11 = lO^FmV
C12 = 100nF
C13 = 100nF

C14 = 22 nF
C15 =10pF
C16 = 4//7/16V
C17 = 2 fjUJA  6 V
C18 = 100pF
C19 = 47 pF
C20 = 47;u/16V
C21 = 100/V16V
C22 = 1000 /j.F  — 63 V
C23 = 22 nF
C24 = VF/16V
C25 = 10 ,uF/16 V
C26 = 3n 3
C27 = 47 nF
C28 =100pF
C29 = 33 nF
C30 = glej tekst
C31 = 1000 /jF  — 40 V
C32 = 100,uF — 40 V
C33 = 100nF — 70V

Transistorji

T1 = BF 245

T2 = BC 548

T3 = BC 548

T4 = BC 547

T5 = BC 557

T6 = BC 348

T7 = BC 557

T8 = BC 348

T9 = BD 139

T10 = BD 139

T11 = BD 140

T12, T13 —glej tekst

OPOMBA: Izhodne transistorje

(T12, T13) je potrebno hladiti, T14

= BC 140 ali podoben (lahko tudi

BD 139)

Ohišja transistorjev so na sliki 5.
Diode

D1 = 1 N 4148 (1 N 914 ali podob¬
ne)

D2 = 1 N 4148
D3 = BZ 24

GRETZ

B80 C2200—3200 (ali močnejši)

Integrirano vezje

UA7824

TIM 9/10 • 381  • 86/87

Varovalke

V1 = V2 = 3A (počasne)

OPOMBA: za vklop ojačevalnika
moramo imeti dva stikala; enega
za omrežno napetost katerega
najprej vklopimo, drugega pa
med usmernikom in končno
stopnjo, sicer zaradi tokovnega
sunka pregorijo varovalke.

Potenciometri
P1 = 47 k lin
P2 = 47k lin
P3 = 2k 2 lin
P4 = 10k lin
P5 = 100 k log

P6 = 250 Q  trimerpotenciometer
P7 = 47 k — 10g

TRANSFORMATOR (glej tekst)

Naslov kjer lahko naročite trans¬
formator:

Industrijska elektronika
Tovornik Tel. (063) 744-106
Grobelno Stopče 12

Ploščico tiskanega vezja z mon¬
tažno shemo lahko naročite po
povzetju na naslov:

Zorec Miha
Bratovževa pl. 12
61000 Ljubljana

Cena ploščice tiskanega vezja je
5000 din.

Bluza
s pentljo

Predstavljamo vam preprosto
bluzo za poletne dni. Lahkotno
zračno bluzico sešijte zase ali za
sestro, preden odpotujete na po¬
čitnice. Najlepše boste nosili eno¬
barvno bombažno blago. Potrebu¬
jete 120 cm dolg kos 90 cm široke
tkanine. Kroj si narišite v naravni
velikosti na papir in ga prenesite na
blago. Rokav prerišite dvakrat.
Najprej zasijte ramenske šive blu¬
zice. Nato vstavite rokave, in to
tako, da rokav prepognete na polo¬
vico in sredino na mestu upogiba
všijete k ramenskemu šivu. Potem
sešijte rokav do konca in ga na¬
zadnje všijte v ramensko odprtino.
Na ta način se izognete težavnemu
merjenju, kako daleč v stranski šiv
se bo prilegal rokav bluze.
Stranski šiv bluze zašijte z ene
strani do konca, z druge strani pa le
v dolžini kakšnih deset centime¬
trov, preostali konec pa pustite
prost, tkanino samo zapognite.
Dvakrat zapognite rob izreza, ro¬
kavov in spodnji rob bluze in pre-
šijte vse navedene robove. Tako
nastanejo trdni, z obeh strani zaš¬
čiteni šivi.

Rokave samo zavihajte na zaže-
Ijeno dolžino. Če se bo manšeta
razlezla, jo lahko na enem mestu
pritrdite z enim šivom, najbolje v
nadaljevanju ramenskega šiva.
Prosta konca bluze na boku zave¬
žite v vozel. Če vam vozel ni všeč,
lahko stranski rob bluze zašijete do
konca, lahko pa si naredite tudi
bluzo brez rokavov.

TIM 9/10 • 382  • 86/87

Dirkalni avtomobilček
iz deščic

Če imate doma nekaj lesenih deščic enake debeline, jih
nikar ne zavrzite. Iz njih lahko namreč napravite pre¬
prost model dirkalnega avtomobila.

Karoserija avtomobila je sestavljena iz dveh sestavnih
delov številka 1 in dveh sestavnih delov številka 2. Med
deščicami poiščite tiste, ki po dolžini ustrezajo meram,
ki so navedene na sliki. Na deščice narišite obrise delov
in nato kar se da natančno izžagajte obrisani sestavni
del avtomobila. Vse štiri dele postavite drugega ob dru¬
gega in jih spnite. Na ustreznih mestih (glej sliko) prevr¬
tajte dve odprtini s premerom 8 mm za sprednjo in zad¬
njo os. V obe luknji dokaj na tesno potisnite dve okrogli
leseni palički enakega premera. Nato snemite začasne
spojke in grobo obdelane deščice vpnite v primež.
Skrbno jih obdelajte in očistite najprej z grobo pilo, nato
pa še s smirkovim papirjem. V obeh bočnih deščicah
morate sedaj izrezati še luknje za kolesa. To boste naj¬
laže napravili s pomočjo žagice in okrogle pile.

Vse štiri sestavne deščice karoserije avtomobila sedaj
razstavite in vmesne površine namažite s klejem ali
ustreznim lepilom za les. Ko se lepilo nekoliko vpije v
les, jih ponovno sestavite in nato vpnite v primež. Ko se
lepilo posuši, odstranite morebitne kapljice lepila. S kle¬
jem premažite tudi sprednjo in zadnjo os in ju potisnite v
izvrtani odprtini — obe osi se namreč med vožnjo ne
obračata.

Tudi kolesa (del številka 8) lahko izžagate iz lesa, ven¬
dar menimo, da je bolje, če na osi namestite kolesa
kakšnega polomljenega in zavrženega avtomobilčka.
Podporna stebriča (del 6), stabilizator (del 7) in čelado
voznika (del 4) prav tako naredite iz lesa. Te sestavne
dele na karoserijo avtomobila prilepite, zaradi trdnosti
pa jih zavarujte še s tankimi, dolgimi vijaki.

Poševen opornik (sestavni del 3) in navpični opornik
(del 5) upognite iz jeklene žice. Konce žic naostrite, tako
da jih boste lažje zabili v luknje, ki jih predhodno izvrtajte
na v ta namen označenih mestih v trup modela.

Seveda kolesa ne smejo padati z osi. Da bi to preprečili,
v konce lesenih osi izvrtajte luknje premera 2 mm in to
do globine 10mm. S tankimi vijaki premera 2,5 mm in
dolžine do 15 mm pritrdite prek koles podložke, katerih
zunanji premer naj bo za 5mm večji od premera osi.

S tem ste težji del opravila končali. Poiskati morate
samo še sliko svojega priljubljenega dirkalnika formule
1 in vaš model pobarvati v enakih barvah. Lahko pa tudi
sprostite svojo domišljijo in model pobarvate z živahnimi
barvami. Naš model, ki ga vidite na sliki, krasi kombina¬
cija črne in bele barve.

Dell na sliki so oštevilčeni takole:

1 — bočni del karoserije avtomobila

2 — sredinski del karoserije avtomobila

3 — poševna opora

4 — čelada voznika

5 — navpična opora

6 — podporni stebrič

7 — stabilizator

8 — kolo

9 — os kolesa

Parnik na kolesa

TIM 9/10 • 383  • 86/87

Na naslednjih straneh vam predstavljamo načrt
za izdelavo parnika na kolesa. Resda naš model
ni natančen posnetek takšnega parnika, ampak
njegova poenostavljena različica — takšni parniki
na kolesa so pluli po svetu na začetku našega
stoletja — toda zato je primeren tudi za modelarje
začetnike, ki še nimajo toliko izkušenj z gradnjo
ladijskih modelov.

Na to smo mislili tudi pri izbiri materialov, ki so res
dostopni vsakomur. Za izdelavo potrebujete les,
milimetrski karton, pločevino, žico, žebljičke in
gumico za motor. Prepričani smo, da ne boste
imeli težav niti z orodjem, ki ga potrebujete pri iz¬
delavi . Potrebovali pa boste oster nož, navadne in
kleparske škarje, ravnilo, šilo, spajkalnik...
Model začnite izdelovati pri trupu (del 3). Kot vidi¬
te, je trup zelo preprost. Pri pravih parnikih na ko¬
lesa so trup ponavadi naredili iz pravokotnih ladij¬
skih reber, ki so jih na pravi strani nekoliko zaobli¬
li. Pri našem modelu morate trup izžagati iz le¬
sene deščice debeline 15 do 18 mm. Da se deš¬
čica ne bi napila vode In se krivila, jo nekajkrat
premažite z vodoodpornim lakom ali nitrobarvo.
Trup lahko izrežete tudi iz debelejšega stiropo¬
ra. vendar morate ta material še bolj obdelati. Ob¬
vezno ga morate premazati z vodoodpornim
sredstvom, na mestih, kjer so na palubo pritrjeni
koluti motorja na gumijast pogon in tam, kjer leži
os pogonskih koles, pa morate stiropor okrepiti s
tkanino ali podobnim materialom.

Ko ste končali z izdelavo trupa, morate nanj na¬
mestiti sestavne dele pogona.

Parniki na kolesa so imeli seveda parni pogon,
naš model pa se premika zaradi prožnosti gumi¬
jastega prepleta, ki ga napravite iz štirih gumic s
premerom 1 mm ali gumijastega traku preseka
1 x4mm ali 2x2mm. En konec gumijastega traku
ali prepleta pritrdite na ustrezno mesto z žebljič¬
kom, ki ga zabijete v trup modela, drugega pa na¬
peljite prek kolutov in ga privežite na os, na katero
so pritrjena pogonska kolesa. Če si napisanega
ne znate predstavljati, je dovolj, da sl ogledate
sliko, pa vam bo takoj jasno, kako morate nape¬
ljati pogonsko gumico za motor našega parnika
na kolesa.

1)15-20

i0*25*2

Moč motorja in dolžina njegovega delovanja sta
odvisna od vrste gumice, seveda pa tudi od dol¬
žine in debeline gumijastega prepleta.

Parnik se premika po vodi s pomočjo pogonskih
koles. Pri pravem parniku so bila kolesa narejena
iz več kovinskih pasov, na obod katerih so s po¬
močjo posebnih tečajev pritrdili lesene lopatice.
Med premikanjem parnika so se lopatice posta¬
vile v najugodnejši položaj. Kolesa so bila le delno
potopljena v vodo. Večina kolesa se je bočila nad
palubo, zato so jih zaščitili s posebnim obodom,
lesenim okvirom, od katerega smo pri našem mo¬
delu obdržali le zunanji del — del 8.

Pogonsko kolo je sestavljeno iz pesta — del 5 in
lopatic — del 6. Pesto je lesen valj s premerom
približno 16 mm in višino 20 mm.

Lopatice bodo najboljše, če jih izdelate iz ploče¬
vine ali medenine debeline 0,5 do 0,6mm. Ko
boste gradili pogonsko kolo, jih morate kar se da

TIM 9/10 • 384  • 86/87

trdno vstaviti v reže pesta. Pravzaprav vam celo
priporočamo, da jih v pesto viepite z vodoodpor-
nim lepilom, da se tako izognete nevarnosti, da bi
se izmaknile iz reže. Seveda ne pozabite tudi
pesta premazati z vodoodpornim lakom.

Os za pogonska kolesa lahko izdelate iz naperka
za kolo ali nerjaveče žice debeline 2,5 mm. Pri iz¬
delavi morate paziti na to, da se žica oziroma os v
pestu ne bo vrtela. Odprtina mora biti ravno prav
velika, da boste morali os v pesto potisniti s silo.
Os pogonskih koles je postavljena na opornike
(del 9), ki so pravzaprav tudi neke vrste ležaji. Pa¬
zite, da pesto pogonskega kolesa ne bo pod
vodo. Če se bo model preveč pogrezal, povečajte
debelino trupa ali pa vstavite vanj plast stiropora.
Pri sestavljanju modela vstavite med pesto ko¬
lesa in opornik podložko iz celuloida ali fotograf¬
skega filma. Zaščito za pogonsko kolo (del 8)
izrežite iz pločevine.

Z izdelavo trupa boste končali, ko boste nanj pri¬
trdili še krmilo (del 10). Na pravem parniku je bilo
krmilo narejeno iz lesenega peresa, vstavljenega
v kovan okvir iz jekla. Seveda smo pri našem mo¬
delu tudi ta del poenostavili. Napravite ga lahko iz
medeninaste ploščice ali iz koščka pocinkane
pločevine, ki jo na krmni del trupa pritrdite s teča¬
jem.

Sedaj pa še nekaj besed o palubi (del 1) in o na
njej postavljenih sestavnih delih.

Na naši sliki vidite načrt in zunanji videz palube.
Izrežite jo iz milimeter debelega kartona. Da bi ga
lahko na označenih mestih z lahkoto upognili, li¬
nije upogiba na zunanji strani zarežite z nožem.
Preverite, če upognjen del palube ustreza trupu.
Če je vse v redu, potem palubo prilepite na trup.

Lepite počasi in pazljivo, in to vsak del posebej,
drugače se vam lahko zgodi, da se vam bodo se¬
stavni deli upognili. Ko se lepilo posuši, notranjo
površino palube premažite z vodoodpornim
lakom. Da bi bila paluba trdno pritrjena na trup, jo
nataknite na štirih mestih na tanke žebljičke brez
glavic (del 4), ki ste jih predhodno zabili v trup.
Za jambor lahko uporabite kar slamico za sok ali
pa ga zvijte iz papirja.

Ostale dele, ki jih vidite na sliki — dimnik, sidro,
zastavice itd. — napravite takšne, kot so narisani.
To delo vam ne bi smelo povzročiti preveč težav,
saj ni nujno potrebno, da so deli natančni posnetki
naše risbe — izdelate jih lahko tudi nekoliko po
svoje.

Kot smo vas med navodili že nekajkrat opozarjali,
morajo biti vsi deli premazani z vodoodpornim
premazom. Enako velja za palubo in dele, ki so na
palubi. Najprej premažite vse kartonske dele z
nitro barvo. To naj bo osnovni premaz. Nato nitro
barvo zgostite v nekakšen kit in premažite z njim
palubo in vse dele na njej. Ko se ta sloj posuši, ga
zbrusite s finim smirkovim papirjem, nato pa še
enkrat vse dele premažite z barvo. Če se le da,
uporabite za zadnji sloj pištolo. Nič narobe ne bo,
če boste prek barve nanesli še sloj nitrolaka.

Ko boste model dokončali, ga preizkusite na vodi
— preverite ugrez, uravnoteženost, delovanje
pogonskega dela.

Pa še zadnji nasvet. Če želite, da bi bil vaš model
bolj trden, lahko palubo, dele na njej in dimnika
naredite iz pločevine. To vam bo vzelo seveda
več časa. Dimenzije sestavnih delov ostanejo ne¬
spremenjene, le zavihkov za lepljenje ne boste
potrebovali, ker boste pločevino varili.

Puhomet

Vam naziv te igre ni všeč? Torej si
izmislite drugega. Igra in njena
pravila bodo ostala enaka. Iz treh
papirnatih krogov, ki jih narežete
tako, kot vidite prikazano na naši
sliki, si sestavite kroglo. Najprej levi
krog potegnite skozi desni krog.
nato pa srednjega skozi oba prejš¬
nja. Najdite si še dve plastični ste¬
klenici in vse rekvizite za puhomet
imate pripravljene. Igrate ga lahko
povsod, doma in v šoli. Lahko
igrate na vrata kot pri pravem no¬

gometu. ali pa priredite hitrostno
tekmovanje. Če vas takšen način
zabave ne zanima, si iz papirnate
kroglice naredite igralno kocko z
osmimi številkami od nič do
sedem. Pa še za nekaj je papirnata
kroglica nadvse uporabna —
ploskve lahko prebarvate z različ¬
nimi živimi barvami in nastal bo
prelep okrasek.

Oživele

slike

TIM 9/10 • 385  • 86/87

Naše oko vidi na poseben način,
tako da se nam slika za delček se¬
kunde vtisne v spomin. Na tem
principu deluje kino, kjer se posa¬
mezne sličice pomikajo s hitrostjo
štiriindvajset posnetkov na se¬
kundo in dajejo vtis premikanja.
Majhno kinodvorano si lahko izde¬
late tudi doma iz okrogle škatlice za
topljeni sir, za večjo kinodvorano
pa si najdite kakšno drugo priročno
embalažo. Najprej po obodu škatle
izrežite navpične odprtine in oko¬
lico odprtin pobarvajte črno. Oko
bo tako lažje ujelo tisto, kar mu bo
namenjeno. Iz papirnatega traku
naredite valj, ki ga na koncu razre¬
žite v venec listov. Valj zalepite na
dno škatle, vanj pa potisnite svinč¬
nik, ki ga boste uporabili kot os, na
kateri se bo škatla vrtela,
če hočete gledati kino, morate v
naš »projektor« seveda vložiti film.
Film si naredite sami po naši sliki ali
Pa po lastni presoji in izbiri. Pazite
na logično zaporedje prizorov.
Filmski trak s slikami vložite v no¬
tranjost škatle take, da bo gledal
proti sredini, nato pa zavrtite škatlo
s prstom. Ko boste pogledali skozi
odprtine, boste presenečeni nad
tem, kako živahno se bodo premi¬
kali narisani prizori.

Naslednja filmska predstava je bolj
preprosta. Vzemite papirnat trak in
ga prepognite na polovico. Bolj
Proti koncu vsakega traku narišite
sovo, enkrat s spuščenimi, drugič
Pa z razprostrtimi krili. Zgornji del
papirnatega traku zavijte v tulec in
vanj vtaknite svinčnik, nato pa ga
premikajte sem ter tja. Videli boste,
kako bo sova plahutala s krili.
Vrteči se krog je bila priljubljena
igračka otrok v prejšnjem stoletju.
Na vsaki strani kroga je narisana
drugačna slika istega predmeta ali
bitja ali pa primerna kombinacija
dveh stvari. Krog je z obeh strani
pripet na nit. Nit navijemo in ko jo
spustimo, se krog začne vrteti. Obe
sliki se med premikanjem zlijeta v
en predmet ali v eno premikajočo
se figuro.

p a še zadnji primer, ki poenostav¬
ljeno prikazuje, kako so izdelane
risanke. Na petero ali šestero-
strano prizmo narišite več slik, ki
bodo prikazovale predmet ali bitje v_
gibanju. Slike naj prikazujejo lo-"

TIM 9/10 • 386  • 86/87

gično zaporedje gibov. Ko prizmo
na nitki zavrtite, bosta možic ali
žaba začela poskakovati. Seveda
si lahko narišete tudi druge slike.
Podobno lahko prikažete gibanje
tudi s pomočjo slik na posameznih
listih. Ko narišete slike, liste zberite
v šop, jih upognite in zapovrstjo
sprostite s palcem. Za naš primer
smo si izbrali krta, ki počasi prileze
iz krtine. Z nekaj vaje boste v risa¬
nju zagotovo postali pravi mojstri,
če pa se bojite, da vaše slike ne
bodo dovolj lepe, naj vam jih nari¬
šejo starši.

Model lovca

— prestreznika

Resnični lovec-prestreznik je dokaj
zapleteno letalo, njegov papirnati
model pa prav preprost za izdela¬
vo. Načrtovan je tako, da celo na¬
paka pri lepljenju delov ne vpliva na
njegove letalne sposobnosti, tako
da je primeren tudi za mlajše mo¬
delarje začetnike.

Trup (dela2 in4), reflektor (del3) in
turbinska motorja (del 9) so izre¬
zani iz navadnega papirja iz zvez¬
ka. Krilo (del 6), stabilizator (del 7),
kobilica (de! 8) in konica letala (del
1) so izrezani iz nekoliko debelej¬
šega, lahko tudi pisemskega papir¬
ja.

Preden boste model sestavili, mo¬
rate s trdim svinčnikom prevleči li¬
nije upogiba (na sliki so označene z
nepretrgano črto), z ostrim nožem
pa narediti označene zareze. Opo¬
zoriti vas moramo, da na sestav¬
nem delu 4 linije upogiba segajo le
do dveh tretjin dolžine dela. Pilotski
del trupa mora ostali ovalne oblike.

Papir za konico letala (del 1) naj bo
nekoliko večji, kot pa je to razvidno
iz mreže. Oblikujte ga v stožec in
ga obrežite po trupu. Da bi se ko¬
nica bolje prilegala na trup, nare¬
dite na delu 2 razreze.

Tudi reflektor (del 3) boste lažje na¬
redili, če boste uporabili droben trik

— papir za stožec namotajte na
svinčnik in reflektor bo mnogo
lepši.

Krilo (del 5) mora biti trdno in
močno, zato upognjene dele krila
dobro prilepite na trup.

Model sestavljajte po naslednjem
vrstnem redu. Najprej zlepite ko¬
nico (del 1) in sprednji del trupa.
Nastali del vlepite v sestavni del 4.
Nato prideta na vrsto turbinska mo¬
torja (del 9), potem pa krilo (del 5),
repno krilo (del 6), stabilizator (del
7) in kobilica (del 8). Nazadnje na¬
lepite reflektor (del 3).

Ko je model gotov, morate konico
nekoliko obtežiti, tako da bo te¬
žišče modela 130 mm od nosnega
dela. Nos obtežujte z lepilom, in

sicer tako, da ga dobro premažete
z lepilom in model obesite z nosom
navzdol, tako da se lepilo lepo ra¬
zlije po celi površini, na koncu pa
se zbere v kapljico. Nos ima tako
večjo trdnost, strjena kapljica lepila
pa preprečuje poškodbe nosu pri
trčenju s trdimi predmeti.

Model tehta približno 5 do 6 gra¬
mov, če ga delamo iz debelejšega
papirja pa le 3 ali 4 grame več,
vendar bo lovec-prestreznik v tem
primeru letel nekoliko hitreje.

TIM 9/10 • 387  • 86/87

Najprej izrišite mrežo na papirju ali
kartonu, ki ste si ga pripravili.
Skrbno vnesite vanjo obrise se¬
stavnih delov modela in jih pazljivo
izrežite. Deli so razporejeni tako,
da boste najbolj gospodarno izra¬
bili papir in ga porabili čimmanj.
Črtkane črte označujejo linije upo¬
giba. Trakovi, ki so na krilih in stabi¬
lizatorjih drobno izčrtani, predstav¬
ljajo pravzaprav površine, kjer so
deli med seboj zlepljeni.

Ko ste izrezali posamezne se¬
stavne dele, jih zlepite. Uporabite
poljubno lepilo, morda vam odsve¬
tujemo le navadno šolsko lepilo, ki
lepi precej na debelo in se rado iz¬
suši. Nožico (del 4) prilepite na
spodnjo stran krila. Nožiča vam bo
prišla prav kot opora, ko boste
model spuščali. Konca krila upog¬
nite navpično navzgor. Sedaj mo¬
rate le še na konico pritrditi na¬
vadno pisarniško sponko in utež —
to je lahko vijak, matica ali košček
plastelina. Model je narejen.

Če ste delali natančno po risbi in
naših navodilih, potem pri spušča¬
nju našega posebnega dvokrilca
ne bi smeli imeti težav. Ko letalo
spustite iz rok, se po položni liniji
spušča proti zemlji. Če spremenite
kot zavihanih koncev krila v od¬
nosu na krilo samo, pa dosežete,
da se bo letalo spuščalo v krogih.

Nenavadni

dvokrilec

Pred vami je še en preprost papir¬
nat model, ki pa ima ne glede na to
dobre letalne lastnosti in ga ni pre¬
težko izdelati. Osnovni material je
debel papir ali tanjši karton. Na sliki
vidite v mreži izrisane obrise krila
(del 1), repnega stabilizatorja (del

2) , dveh nosilcev stabilizatorja (del

3) in nožiče (del 4). Kvadratna
mreža je narisana v razmerju
20 x 20 mm.

TIM 9/10 • 388  • 86/87

Michael Faraday —
izumitelj elektromotorja,
dinama in transformatorja

Rodil se je 22. septembra 1791 v
Newingtonu (grofija Surrey) v šte¬
vilni in precej revni družini, ki jo je
oče, po poklicu kovač, le stežka
vzdrževal. Zato je mladi Michael
hodil v šolo le toliko, da se je naučil
brati in pisati, nato pa je šel s štiri¬
najstimi leti za vajenca k nekemu
knjigovezu.

Kot se je pozneje izkazalo, je bila to
zanj izredno srečna izbira, saj se je
na ta način seznanil ne le z zu¬
nanjščino, pač pa tudi z notranjš¬
čino knjig. Tako se je, na primer,
»prikopal« skozi sestavek o elek¬
triki v Britanski enciklopediji, pre¬
bral pa je tudi veličasten Lavoisierov
učbenik kemije. Povedati je treba,
da je imel neverjetno srečo tudi z
mojstrom, ki je razumel njegovo
željo po znanju, ki ga ni oviral pri
branju knjig in mu celo dovolil obi¬
skovati znanstvena predavanja.
Veliko prelomnico v Faradayevem
življenju predstavlja leto 1812, ko
mu je neka stranka podarila vstop¬
nice za predavanja na Kraljevskem
institutu, ki jih je imel znameniti an¬
gleški kemik sir Humphry Davy
(1778—1829). Mladi Faraday si je
vestno delal zapiske, jih pozneje
opremil še z barvnimi skicami, 386
strani debel sveženj vezal v usnje
in poslal tedanjemu predsedniku
Kraljeve družbe, Banksu, v upanju,
da bi z njegovim posredovanjem
dobil delo, ki bi ga spravilo v te¬
snejši stik z znanostjo. Ko ni dobil

odgovora, je poslal drugi izvod
Davyju s prošnjo, da bi ga vzel za
pomočnika. Tudi tu je sicer moral
nekoliko čakati, vendar pa ga je
Davy, na katerega so zapiski nare¬
dili izreden vtis, leta 1813, ko je bilo
Faradayu dvaindvajset let, sprejel
in ga zaposlil (za manjšo plačo, kot
jo je imel prej v knjigoveznici!) kot
pomivalca steklenine v laboratori¬
ju. Ko se je kmalu zatem Davy od¬
pravil na svoje veliko potovanje po
Evropi, ga je Faraday spremljal že
kot tajnik in osebni sluga. Po vrnitvi
se je še bolj zagnal v delo v labora¬
toriju in Davy je počasi doumel, da
ga bo njegov varovanec prerasel.
Zaradi tega je do pomočnika postal
jedek in zamerljiv, gospa Davy pa
ga je prezirala.

Leta 1825 je postal nekdanji knji-
goveški vajenec direktor laborato¬
rija, leta 1833 pa profesor kemije
na Kraljevem institutu. V tem času
se je proslavil z metodo za utekoči-
njenje plinov, prvi je v laboratoriju
dosegel temperature pod ničlo po
Fahrenheitovi skali (32° C), odkril je
benzen, najbolj znano pa je nje¬
govo odkritje elektrolize. S tem po¬
stopkom z električnim tokom lahko
iz njihovih raztaljenih soli izločimo
celo vrsto kovin. Talino ali raztopi¬
no, ki prevaja električni tok, je ime¬
noval elektrolit, kovinski palici, po¬
topljeni v elektrolit pa elektrodi:
elektrodo s pozitivnim priključkom
anodo, elektrodo z negativnim

Prvi Faradayev transformator —
dve navitji žice A in B na kovin¬
skem obročku

priključkom pa katodo. Ta imena
so v rabi še danes. Iz svojih posku¬
sov je izluščil dve zakonitosti, ki ju
poznamo kot Faradayeva zakona
elektrolize:

1) Količina snovi, ki se izloči na
elektrodi, je sorazmerna električ¬
nemu naboju, ki preteče skozi
elektrolit.

2) Masa snovi, ki se izloči na elek¬
trodi ob prehodu določene količine
elektrine, je sorazmerna atomski
masi elementa in obratno sora¬
zmerna njegovi valenci. Ta dva za¬
kona, ki predstavljata temelj mo¬
derne elektrokemije, je mogoče
lepo razložiti tudi z atomsko
zgradbo snovi, ki pa se ji je Fara-
day vedno izogibal. Avtorju v čast
je količina elektrine ali naboj, ki
izloči en gram — ekvivalent ele¬
menta, imenovan Faradayev
naboj, po njem pa se imenuje tudi
enota za kapacitivnost (1F — farad
= 1 AsA/).

Kot skoraj vse znanstvene sodob¬
nike je tudi Faradaya presenetilo
Oerstedovo odkritje, da električni
tok lahko odkloni magnetno iglo.
Leta 1821, leto dni po Oerstedovi
objavi, je Faraday naredil poskus s
pripravo, ki je bila sestavljena iz
dveh posod z živim srebrom, to pa
je bilo s kovinskima palicama skozi
dno posod povezano s poloma ba¬
terije. Na eno palico je pritrdil sta¬
len magnet, na drugo pa je nataknil
majhen vrtljiv magnet. Obe posodi
je zgoraj povezal s kovinskim
lokom, da je dobil sklenjen krogo¬
tok. Lok je bil v posodi z vrtljivim
magnetom pritrjen nad os magne¬
ta, v drugi posodi pa se je končeval
s prosto obešeno vrtljivo žico. Ko je
po krogu stekel tok, se je začela

TIM 9/10 • 389 • 86/87

prosto obešena žica vrteti okrog
stalnega magneta, prosto vrtljivi
magnet v drugi posodi pa se je
začel obračati okrog svoje osi.
Tako je Faraday prvi uresničil
spreminjanje električnih in mag¬
netnih sil v stalno mehansko giba¬
nje — odkril je elektromotor. Zdi se,
da je ob tem uspešnem poskusu
Davyjeva ljubosumnost prekipela
in se spremenila v odkrito sovraš¬
tvo. Faraday pa se ni pustil motiti in
je sklenil pokazati še nasprotno pot
ter z magnetno silo ustvariti elek¬
trični tok. Moral si je pomagati s
svojo intuicijo, s sposobnostjo
predstave, v kateri najbrž ni imel
primerjave med znanstveniki. Je
pa tudi res, da je bil največji znan¬
stvenik vseh časov, ki je (zaradi le
nekajletnega šolanja) shajal brez
matematike.

V tistem času je imel Faraday veln
časten uspeh s predavanji za ši¬
roko občinstvo, podobno kot nje¬
gov predhodnik Davy. Na predava¬
teljskem odru se je tako izkazal, da
je očaral pisatelja Charlesa Dic¬
kensa. poslušat pa sta ga hodila
tudi princ Albert, mož kraljice Vikto¬
rije in princ Edvard, njun sin.

Med enim teh predavanj je Fara-
day sebi in občinstvu nazorno ra¬
zložil svojo teorijo o silnicah. V tu¬

ljavo, ki je bila priključena na gal-
vanometer, je vtaknil magnet.
Medtem ko se je magnet premikal
sem in tja, je galvanometer poka¬
zal, da teče v tuljavi tok. Tudi če je
magnet miroval, po njem pa se je
premikalo navitje, je tok še vedno
tekel. V obeh primerih so namreč
silnice »sekale« žico navitja. Če pa
sta magnet in navitje mirovala, toka
ni bilo. S tem je Faraday odkril
električno indukcijo. Ko je pokazal,
da je z magnetizmom mogoče in¬
ducirati električni tok, se je takoj
lotil še naslednjega koraka. Želel je
dobiti stalen tok in ne le kratkih
sunkov. Bakreno kolo, s katerim je
obraten poskus prvi opisal že fran¬
coski fizik Arago (1786—1853), je
postavil tako, da se je vrtelo med
poloma podkvastega magneta. Po
kolesu je tekel tok, ki ni presahnil,
dokler se je le kolo vrtelo. Ta tok je
mogoče speljati s kolesa in ga upo¬
rabiti za poljubne namene. Fara-
day je tako izumil prvi električni ge¬
nerator oziroma dinamo. Odkritje
bržčas največje v zgodovini elek¬
trike, je iz leta 1831. Bakreno
ploščo je bilo treba zdaj le povezati
z osjo parnega stroja, vodnega ko¬
lesa ali vetrnice, pa se je mehan¬
ska sila spreminjala v elektriko. Do
Faradaya je bila kemična baterija

edini vir električnega toka, zdaj pa
je bil odkrit nov močan in cenen vir.
Po živčnem zlomu leta 1839 si Fa-
raday ni več opomogel. Zaradi sla¬
bega spomina je opustil tudi delo v
laboratoriju, kar mu je zagrenilo
zadnja leta. Verjetno se je pri svo¬
jem dolgoletnem delu v laboratoriju
počasi zastrupljal z majhnimi koli¬
činami strupenih snovi.

Po naravi je bil Faraday zelo nače¬
len in skromen človek. Odklonil je
predsedniško mesto Kraljeve
družbe, plemiški naslov in še neš¬
teto drugih ponudb ter možnosti za
boljši zaslužek in večji sloves. Od¬
ločno se je uprl sodelovanju v krim¬
ski vojni proti Rusiji, ko so ga vpra¬
šali, če bi lahko pripravil dovolj ve¬
liko količino strupenih plinov za
uporabo na bojišču. Faraday je
vodil tudi zelo natančen in skrben
dnevnik svojega 42 let trajajočega
raziskovalnega dela. Ta dnevnik je
izšel leta 1S32 v sedmih knjigah.
Veliki znanstvenik je umrl pred 120
leti, 25. avgusta 1867 v Hampton
Courtu blizu Londona. Na njegovo
željo so ga pokopali »pod čisto na¬
vaden nagrobnik«, pogreba pa so
se udeležili le najožji sorodniki in
prijatelji. Seveda pa mu je gotovo
največji spomenik prav elektrifici¬
rani svet današnje dobe.

MALE

ŽELEZNICE

Vlado Zupan

O fotografiranju
makete

Vsak maketar, ki se ponaša s svojo maketo, želi to tudi
ovekovečiti na fotografiji, da jih pokaže svoji r. znancem
ali objavi v kakšni reviji. Zato si tudi mi na koncu letošnje
serije člankov o mali železnici oglejmo, kako bomo do¬
bili lepe slike. Ne bomo se učili fotografiranja na sploš¬
no. Predpostavljam, da so vam že znane glavne značil¬
nosti fotoaparata in osnove fotografiranja. Zato bomo
na tem mestu govorili o tem, kako to osnovno znanje

uporabiti, da bi dobili dobre posnetke, ki bi jih brez za¬
drege vsakomur pokazali. Pa še nekaj predpostavljam
—fotografski aparat ima gotovo vaš starejši brat ali oče,
ki vam ga bo posodil in zraven še malo pomagal z na¬
sveti in tudi sicer, saj bo treba držati svetilko, odbojno
belo ploščo in še kaj.

Za naše delo bo najbolj primerna enooka zrcalno-re-
fleksna fotografska kamera, kot je, na primer, vzhodno¬
nemška Praktika ali pa kakšen japonski Canon, Minolta
ali podobno. Pri takem aparatu skozi iskalno okence vi¬
dimo vse tisto, kar bo pozneje na sliki. Kamera mora
imeti zaslonko do 22. čas osvetlitve B, dobro pa je, če
ima možnost menjave objektivov. Ne bo šlo brez do¬
brega stativa, torej takega, ki je dovolj trden, da se ne bo
kamera tresla, ko bomo imeli zaklop odprt pet ali več se¬
kund. Za osvetlitve v notranjosti se večkrat uporablja
bliskovica (fleš), ker se na ta način lahko slika s kratkimi
časi osvetlitve, torej iz roke. Za posnetke makete blisko¬
vica ni primerna, ker prihaja svetloba od spredaj in bo
slika plehka, brez senc. Zato bomo rabili močno žarnico,
še boljši bi bil fotografski ali filmski reflektor s 500 W.
Zraven pa bomo rabili še eno manj močno žarnico, re¬
cimo. 200 ali 300 W. Rabili bomo tudi ploščo iz belega
kartona, ki bo služila za odboj svetlobe, za »osvetljeva¬
nje« pretemnih senc. Ker ima vsak motiv drugačne svet¬
lobne razmere, je svetlomer skoraj nepogrešljiv, po¬
sebno še, če bomo delali barvne posnetke. Večina so¬
dobnih kamer ima svetlomer že vgrajen, drugače bo pa
treba vzeti samostojni svetlomer ali pa osvetlitve po¬
skušati (kar pa pomeni, po vsakem poskusu film razviti
in narediti slike ter ugotavljati osvetlitve).

TIM 9/10 • 390  • 86/87

Kar se tiče objektivov bo še najbolj ustrezen normalni z
goriščnico 50 mm. Najbolje bi bilo, da ima še MAKRO
izvedbo, da bo mogoče napraviti tudi bližnje posnetke z
majhne razdalje. Če tega ni, bo treba vzeti predleče. Te¬
leobjektiv bo včasih prišel prav, če bomo hoteli slikati
bolj oddaljene konce makete, vendar se moramo pri tem
zavedati dvojega: globinska ostrina je tem manjša, čim
večji je teleobjektiv, posnetki s teleobjektivom pa bodo
»stisnjeni«, kar ne daje normalnega videza. Nasprotno
bo bolj uporaben širokokoten objektiv. Tu dosežemo
zelo dobro globinsko ostrino, slika pa bo nekam razpo¬
tegnjena. Le če so hiše. stebri ali drugi navpični pred¬
meti preblizu objektiva, se lahko zgodi, da bodo na sliki
»leteli skupaj«. Marsikatera kamera imaZOOM objektiv
in istočasno še MAKRO izvedbo. Taka bo najboljša, saj
omogoča bližnje in daljne posnetke. Vsekakor ima
danes fotoamater na razpolago daleč boljšo tehniko kot
pa še pred 20 leti.

Pri izbiri filma se moramo najprej odločiti za črnobele
posnetke ali za barvne. Prvi so, posebno pri nas, znatno
cenejši. Zato se bomo verjetno odločili kar za črnobele
posnetke, tu pa tam pa morda tudi kakšnega ban/nega
na dia, da bomo lahko prijateljem pokazali diapozitive, a
tudi barvno sliko na papirju je možno dobiti z diapozitiva.
Pri izbiranju črnobelega filma imamo na razpolago tri
vrste filmov: malo občutljive z oznako 15 Dl N ali 25 ASA,
ki zahtevajo daljše osvetlitvene čase ter zaradi tega ne
bodo najbolj primerni za naše namene, imajo pa odlično
lastnost, da dajo zelo razločne posnetke, ker imajo
drobno zrno. nadalje srednje občutljive 22 DIN ali 125
ASA. ki bodo za naše fotografiranje najustreznejši, saj
je osvetljava še v sprejemljivih mejah, zrno pa tudi še ni
preveliko, saj večjih slik kot 18x24cm itak ne bomo de¬
lali in končno visoko občutljive filme 27 DIN ali 400 ASA
in tudi več, ki rabijo tudi za slabe svetlobne razmere in bi
v tem pogledu našim zahtevam odgovarjali. Žal imajo ti
filmi bolj grobo zrno, kar lahko ob neprimerni osvetlitvi in
ne čisto pravilnem razvijanju dajo pri velikih povečavah
nekoliko nerazločne slike. Tako se bomo odločili za 22
DIN.

Preden preidemo k slikanju, morda ne bo odveč še
nekaj osnovnih napotkov. Glede na to. kaj in koliko
bomo zajeli-v sliko, govorimo o totalu, če bo v sliki celo
prizorišče, o srednjem planu, če izberemo določene
dele in o bližnjih posnetkih, kjer se osredotočimo na
manjše detajle. Kljub temu da bo potreben tudi kakšen
total, ki prikaže dobršen del makete, pa so najbolj učin¬
koviti bližnji posnetki. Včasih bomo rabili za ta namen
predlečo ali makro območje objektiva. Tako bomo lahko
prišli še bližje zanimivemu motivu.

Glede na to, kakšno stojišče ima kamera v odnosu na
objekt, govorimo o ptičji perspektivi, če slikamo motiv z
višine, o žabji perspektivi, če ga slikamo od spodaj
navzgor in o fotografiranju z višine oči, kadar je kamera
skoraj v isti višini kot predmet slikanja. Najbolj naravni
so posnetki z višine oči, saj je to tako kot navadno vi¬
dimo predmete. Zelo učinkoviti so posnetki z žabje per¬
spektive. saj je tak pogled na okolico kaj nenavaden.
Pogled z višine je kot bi bili v letalu ali pa vrh hriba —
torej tudi nevsakdanji. Pri slikanju makete bo treba naj¬
večkrat uporabiti ravno ta zadnji način, ker le tako lahko
prikažemo malo večjo ploskev. Slike z višine oči nare¬
dimo lahko le z roba makete, a še tedaj lahko vidimo le
malo, saj nam bo objekt slikanja zakril vse. kar je za
njim. Čeprav je videz take slike zelo naraven, ga le
redko uporabljamo. Še manj primerno je slikanje z žabje

M AKETA

500 AU
1000W
V STROP

\\l/^

-O)

pspl

c#

300 W &

7/ 1\ N

Sl. 1

Postavitev kamere in svetil pri fotografiranju make¬
te.

perspektive, saj ne moremo zlesti z aparatom »pod ma¬
keto« in istočasno še ujeti motiv. Morda se nam to vča¬
sih posreči zopet povsem na robu makete ali če je blizu
roba kak hrib, ki nam omogoči, da postavimo kamero na
nižji položaj. Kot vse kaže bomo morali našo maketo sli¬
kati »iz helikopterja«. Seveda tudi čisti višinski posnetki
— povsem navpično navzdol — ne bodo lepi, včasih
morda zanimivi, ker prikažejo le »načrt« proge. Slikali
bomo bolj ali manj od strani, z večje ali manjše višine.
Če preidemo sedaj k samemu slikanju naj povem, da
sta poleg izbire motiva, ki je stvar okusa vsakega foto¬
grafa. zelo važna dva dejavnika: pravilna nastavitev
ostrine in pravilna osvetlitev. Razumljivo nam mora biti,
da je treba film pravilno razviti in pri povečavi napraviti
ustrezne slike giede na izrez in kontraste. Prizor na sliki
je lahko oster po celi globini slike, včasih pa je zanimivo,
če je prednji del slike oster, v globino pa ostrina pada,
tako da je ozadje medlo. Tako se pri gledanju slike
osredotočimo na oster predmet, ki je blizu in slika po¬
stane plastična. Pri fotografiranju makete bo največkrat
zaželeno, daje cela slika ostra, saj naj nam prikaže vse
na tistem delu makete. Objektiv aparata ni človeško
oko. ki se hitro prilagaja na gledanje bližnjih in daljnih
predmetov, ampak ga je treba nastaviti na neko daljavo,
ki jo nato »vidi« ostro. Ostrina seže nekoliko pred to da¬
ljavo in nekaj več tudi prek te daljave: pravimo, daje to
globinska ostrina. Objektiv ima zaslonko, ki jo lahko od¬
piramo (na primer na 2,8) ali zapiramo (na primer na
22). Če je zaslonka čisto odprta (pri večini objektivov 2
ali 2,8), je globinska ostrina manjša. Če je zaslonka
močno zaprta (16 ali 22) je globinska ostrina večja.
Vzemimo za primer, da nastavimo ostrino objektiva na 3
metre: pri zaslonki 2 bo ostrina segala od 2,7 do 3,5
metra, pri zaslonki 16 pa od 1.8 do 6,1 metra. Čim bližje
bomo hoteli slikati, tem manjše bodo te meje ostrine. To
je slabo, saj bomo slikali večinoma z bližine, kvečjemu
še z razdalje 2 ali 3 metrov. Če bomo hoteli torej ostre
slike, bomo morali izbrati zelo majhno zaslonko — 16 ali
celo 22. Nič hudega, boste rekli, pa nastavimo na naj¬
manjšo zaslonko! Ampak pri tem takoj naletimo na drug
važen dejavnik, na osvetlitev. Čim manjša bo zaslonka,
tem manj svetlobe bo prišlo skozi objektiv na film, kar
pomeni z drugimi besedami, da bo treba pri majhni za¬
slonki uporabiti večji osvetlitveni čas. Če bi, na primer,
pri zaslonki 2 zadostovala 1 sekunda, bi bilo treba pri
zaslonki 16 osvetljevati kar 64 sekund. Če vzamemo
bliskavico, bo tudi pri zaslonki 16 dovolj svetlobe, da bi
lahko slikali z roke, vendar smo že povedali, da s to
osvetlitvijo ne dobimo lepih slik. Zato bo treba vzeti
močne žarnice in postaviti aparat na stojalo, kajti pri
uporabi 500 W žarnice bodo osvetlitveni časi približno 3
sekunde. Seveda nam bo točne osvetlitve pokazal svet-
lomer.

TIM 9/10 • 391  • 86/87

Sl. 2, 3 in 4

isti motiv — trg v starem mestu — in različne osvet¬
litve. Pri sliki 2 je bila 1000 W žarnica usmerjena
navpično v strop. Svetloba se odbija od stropa in
taka razpršena svetloba ne daje senc, podobno kot
v oblačnem vremenu brez sonca. Ploskve, ki so
obrnjene proti kameri, so temne. Pri naslednji sliki
sem desno od kamere postavil bel karton, ki je
sprednje ploskve nekoliko osvetlil in so detajli na
hišah bolj vidni. Pri sliki 4 je bila desno postavljena
žarnica 300 W, levo od kamere pa bel karton. Žar¬
nica je »vrgla« sence, posnetek je bolj plastičen.

Pogovorimo se sedaj o tem, kaj velja slikati, s kakšnega
Položaja kamere, kako bomo nastavili ostrino in na kak¬
šen način je možno prizore osvetljevati. Najprej se
bomo ustavili pri osvetljevanju. Kadar slikamo v naravi,
osvetljuje motiv sonce, ki je opoldne visoko, proti večeru
Pa bolj nizko na nebu. Opoldne bodp sence kratke, slike
ploske, kasneje popoldne pa bodo predmeti imeli bolj

Tudi pri sliki 5 je prihajala svetloba samo s stropa in
so strehe zato bolj svetle. Če pogledamo lokomo¬
tive — dve zgoraj in eno spodaj — vidimo, da so
osvetljene z vrha, spredaj pa so temne in nerazloč¬
ne. Pri sliki 6 je osvetlitev enakomerneje porazde¬
ljena z dodatno žarnico z desne in z belim kartonom
z leve. Poglejte razliko v pritličjih hiš in na lokomoti¬
vah (kolesa)!

izrazite sence in slike bodo videti plastične. Poskušajmo
nekaj podobnega doseči tudi na maketi. Če si poma¬
gamo z bliskavico in če bo ta pritrjena na aparat ter
usmerjena naravnost na maketo, bo slika brez stranskih
senc. Ploskve, ki bodo obrnjene proti aparatu bodo
svetle, za predmeti pa bo črna senca. Taka slika res ni
posebno lepa. Včasih, ko hočemo sliko le za dokumen¬
tacijo, ker zaradi kratke osvetlitve slikamo tudi z roke z
zelo majhno zaslonko in dobimo ostro sliko v celoti,
bomo morali uporabiti tudi ta način osvetlitve. Malo
boljši videz bo. če bomo bliskavico sneli z aparata in
osvetlili motiv nekoliko s strani. Še boljši bo rezultat, če
bomo bliskavico usmerili v strop. Motiv bo osvetljen z
odbito svetlobo od zgoraj, podobno kot pri opoldanskem
soncu. Slika daje naraven videz in je enakomerno
osvetljena, izrazitih črnih senc ni. Pomanjkljivost takega
snemanja pa je, da so ploskve, ki so obrnjene proti apa¬
ratu, pretemne, saj so osvetljene le od zgoraj, od spre¬
daj pa ne. Zato bomo za boljši videz tudi te ploskve ne¬
koliko osvetlili. To bomo dosegli tako, da bomo desno v
višini aparata namestili žarnico 300 ali 500 W. ki bo
usmerjena na motiv, levo od aparata pa kakih
50x60cm velik bel karton. Žarnica bo osvetlila prej
temne ploskve, ki so obrnjene bolj proti desni in vrgla
nekaj senc v levo. Bel karton bo nekaj svetlobe odbil in
nekoliko osvetlil temne ploskve z leve, tako da v sliki ne

TIM 9/10 • 392  • 86/87

Sl. 7 in 8

Podobno je bila tudi slika 7 osvetljena le s stropa,
slika 8 pa še dodatno z desne in leve. V prvem pri¬
meru so svetle le strehe, v drugem pa vidimo detajle
tudi na stranskih ploskvah.

bo temnih, gostih senc. Če ne rabimo bliskavice, je naj¬
boljša razmestitev svetil taka, kot je na naši skici. Žar¬
nico 500 W bomo malo nad aparatom usmerili v strop,
drugo žarnico 500 W bomo postavili desno od aparata in
jo obrnili s strani proti motivu. Na levi bo bel karton. Tega
je treba obračati tako, da nam osvetli sence, ki jih ho¬
čemo svetlejše. Preden motiv fotografiramo, premi¬
kamo desno žarnico in karton, da ugotovimo najboljši
učinek. Seveda lahko postavimo tudi žarnico levo in
karton desno — odvisno je od tega, kateri del motiva
hočemo bolj osvetliti, kje naj bodo vidni detajli. Ali naj bo
lokomotiva, na primer, bolj osvetljena spredaj v kotel, ali
zadaj v kabino.

Ko smo si pripravili osvetlitev, skozi iskalo kamere točno
izberemo motiv, obseg slike, nastavimo ostrino na sre¬
dino slike in nastavimo zaslonko na 16 ali 22. Če imamo
kamero s svetlomerom, nam bo ta pokazal, kakšen čas
osvetlitve je potreben pri izbrani zaslonki in občutljivosti
filma. Verjetno bo čas 3 ali 4 sekunde. Pozabil sem
omeniti, da mora biti aparat seveda pritrjen na stojalo!
Osvetlitev nastavimo na »B«, v sprožilno pušo privijemo
žico za sproženje (saj z roko ne smemo pritisniti na
sprožilec, ker bi se aparat premaknil in slika ne bi bila
ostra), pogledamo na štoparico, pritisnemo in po 3 ali 4
sekundah sprožilno žico spustimo, da se zaklop zapre.
Ker črnobeli film le ni tako drag, bomo od vsakega mo¬
tiva naredili vsaj tri posnetke: enega s časom, ki nam ga

Sl. 9, 10 in 11

Slike kažejo »vrvež« na tovorni postaji. Slika 9 je
ostra po celi ploskvi, tako povsem spredaj proga in
zadaj stene hiš. Ostrino sem nastavil na prvo tret¬
jino slike, na stranico tovornega avta, zaslonko pa
na 22. Pri sliki 10 je bila ostrina.nastavljena enako na
tovornjak, zaslonka pa odprta na 8. Rezultat je bolj
»plastična« slika, ostrina spredaj, neostrina zadaj.
Na sliki 11 je isti prizor posnet z istega mesta, ven¬
dar s širokokotnim objektivom. Slika zajema več,
prizor je videti širši, ostrina je zadovoljiva.

je določil svetlomer, drugega z dvojnim časom in tret¬
jega š polovičnim. Seveda ne pričakujmo, da nam bo
prvič vse uspelo. Vaja dela mojstra in prav verjetno je,
da bomo morali »snemanje« ponoviti. Tako bi bilo naj¬
bolje, če lahko sami film razvijemo in naredimo iz nega¬
tivov povečave. Morda se pa s tem ukvarja oče ali pa
znanec, ki nam bo najbrž rad pomagal pri tem zanimi¬
vem delu.

TIM 9/10 • 393  • 86/87

Sl. 12, 13 in 14

Se en primer globinske ostrine je motiv z žerjavom.
Slika 12 je v celoti od žerjava do lokomotiv nad me¬
stom ostra. Uporabil sem zaslonko 22 in nastavil
ostrino na steno hiše. Slika bi bila boljša, če bi z leve
strani dodatno osvetlil z belim kartonom, saj so
črne lokomotive premalo vidne. Slika 13 je posneta
z zaslonko 5,6, ostrina pa nastavljena na vagon.
Dobili smo ostro kompozicijo vlaka in popolnoma
neostro ozadje. Vlak vidimo dosti bolje, saj se po¬
gled osredotoči le nanj, ozadje kar spregledamo.
Dodatna osvetlitev z leve strani pokaže nekaj več
detajlov na lokomotivah in vagonu. Pri sliki 14 sem
za poskus ostrino nastavil na zgornja vlaka, za¬
slonko pa na 8. Ozadje je ostro, vlak z žerjavom pa
Popolnoma neoster. Taka slika je nenaravna, saj
oko normalno vidi bližnje predmete ostre in odda¬
ljene rahlo zabrisane.

Sl. 15

Popolnoma črn predmet, kot je lokomotiva, je težko
slikati in je treba pač poskušati z raznimi načini
osvetlitve. Zopet sem 1000 W žarnico obrnil v strop,
poldesno in nekoliko za kamero sem postavil 300 W
žarnico, skoraj pred kamero oziroma samo malo na
levo, pa velik bel karton, ki sem ga nagnil nekoliko
nazaj, da je osvetlil kotel lokomotive tudi od spodaj.

Ko smo tako napravili nekaj posnetkov bolj od daleč, se
lotimo detajlov. Tu bo kamera bolj blizu. Najbolje bi bilo,
kot sem že dejal, da ima objektiv MAKRO izvedbo, da
lahko pridemo na kakih 15cm do objekta. Če bomo na¬
taknili na objektiv posebno predlečo, bomo lahko prišli
še bliže k predmetu slikanja. Pri vseh teh bližnjih po¬
snetkih pa je zelo pereče vprašanje globinske ostrine.
Če smo z razdalje 2 metrov imeli pri zaslonki 22 globin¬
sko ostrino od 1,2 do 5 metrov, bo ta pri nastavitvi
ostrine na pol metra le od 46 do 57 centimetrov. Torej bo
vse. kar je bližje kot 46 in bolj oddaljeno kot 57 centime¬
trov. neostro! Zato se bomo pri bližnjih posnetkih osre¬
dotočili na en glavni predmet (ki naj po možnosti leži čim
bolj vzporedno s kamero, se pravi, da bo povsod enako
oddaljen od objektiva) in nanj nastavili ostrino. Paziti
moramo, da pred njim ne bo drugih predmetov, kajti
slika bo motila, če bo neostrina tudi pred predmetom.
Nič hudega ni, če so predmeti za našim »izbrancem«
neostri, nasprotno slika bo dajala še bolj plastičen videz
in izbrani predmet bo kar izstopal iz okolice. Včasih
ravno hočemo doseči ta učinek globinske perspektive,
ko bližnji predmeti odstopajo od ozadja. Zato v takih
primerih celo malo odpremo zaslonko in tako nalašč
zmanjšamo globinsko ostrino (seveda pa predmet sam
po sebi ne sme biti preveč »globinski«, sicer že sam ne
bo oster). Tudi v teh bližnjih posnetkih moramo veliko
poskušati, da dobimo najboljše učinke. Če imate na
razpolago širokokoten objektiv 28 mm, poskusite še s
tem. Večkrat dobimo prav zanimive slike, pa še globin¬
ska ostrina je dosti večja.

Več kot opisovanje bodo povedali primeri in sem jih zato
pripravil nekaj več. Pri vsakem sem napisal »osebne«
podatke snemanja. Pri fotografiranju je en del uspeha
odvisen od obvladanja tehnike snemanja in izdelave
slik, enako velik, če ne celo večji, pa od fotografove do¬
mišljije, iznajdljivosti in »pravega očesa« za izbiro moti¬
va. Želim vam mnogo uspeha pri snemanju. Letošnja
»nadaljevanka« o maketi male železnice se je s tem iz¬
tekla. Veseli bomo, če boste poslali na TIM lastnoročno
napravljene posnetke svoje makete. Pišite nam, da se
boste »železničarji« med seboj spoznali in drug dru¬
gemu posredovali svoje izkušnje. Če bo dosti zanima¬
nja, pa drugo leto zopet kaj novega o tem našem »ko¬
njičku«. Na svidenje!

TIM 9/10 • 394  • 86/87

Sl. 16

Tudi kombinacija črne lokomotive in belega avta je
zahtevna. Ker sem hotel dati poudarek nesreči, sem
osvetlitev naravnal na bel avto in svetle figure, za¬
radi česar pa je črna lokomotiva premalo osvetljena
in njeni detajli niso vidni. Vendar na tak način gle¬
dalca usmerimo na prizor nesreče.

Sl. 17

Še ena nesreča, tokrat v mestu in posneta »z višine
oči«. Ostrina zajema prizor nesreče in tudi hiše v
bližini, ozadje s smrekami je neostro. Tako ustva¬
rimo perspektivo.

Sl. 18

Zanimivi so tudi »nočni« posnetki. Da vidimo obrise
hiš in hkrati tudi »noč«, naredimo na isti film dva
posnetka. Aparat mora biti seveda popolnoma na
miru na stojalu.

Najprej slikamo motiv pri osvetlitvi s kratkim
časom, nato pa drugič v temi z daljšim časom.

Sl. 19, 20 in 21

Prizori izživljenja v mestu so lahko zanimivi in dokaj
resnični, kot kažejo naslednje tri slike. Pri osvetlitvi
je vedno močnejša žarnica usmerjena v strop, da
pade na motiv mehka svetloba, ki ne izzove senc in
kontrastov. Ploskve, ki so obrnjene proti kameri, so
dodatno osvetljene s svetlobo, ki se odbija od be¬
lega kartona levo od kamere. Zadnji posnetek je na¬
rejen od blizu z makro objektivom.

TIM 9/10 • 395  • 86/87

Sl. 22

Slika kaže življenje na peronu ob prihodu vlaka.
Poleg žarnice na stropu je bila druga levo od kame¬
re, kar je lahko spoznati po sencah.

Sl. 23

Tunel je seveda temen in črn. Če ga nočemo na kak¬
šen način osvetliti iz notranjosti, potem bo črn tudi
na sliki. Vendar so pa zato lepo razvidni detajli na
hribu in okolici.

Sl. 24

Navpični posnetek z višine — kot iz satelita — je
lahko primeren le za dokumentacijski prikaz več¬
jega dela makete, na primer, med gradnjo. Posnetek
je narejen z bliskavico.

NA

KRATKO

Bojan Rambaher

Krimina¬

listične

tehnike

Naloga varnostne službe je, da va¬
ruje imetje občanoy in družbeno
lastnino pred tatovi, naša življenja
pa pred kakršnokoli nevarnostjo.
Seveda pa vseh nevarnosti ne
more preprečiti in mora zato poz¬
neje odkrivati storilce. S tem se uk¬
varjajo kriminalisti. V tem članku
bomo spoznali nekaj kriminalistič¬
nih tehnik, s katerimi si pomagajo
pri odkrivanju zločincev.

Priznati moramo, da je obdobje
gentlemanskih genialnih detekti¬
vov za vselej minilo. Pri pojasnje¬
vanju in Odkrivanju nezakonitih de¬
janj je danes potrebna pomoč spe¬
cializiranih kriminalistov. Ime¬
nujmo nekaj njihovih metod dela:
zbiranje obvestil in podatkov, opa¬
zovanje, popisovanje, primerjanje,
poizvedovanje za storilci, razisko¬
vanje sledi in zasliševanje prič,
hišne in osebne preiskave, zasli¬
ševanje obtožencev, ogledovanje
kraja dogodka, prepoznavanje,
identifikacija, rekonstrukcija... Pri
raziskovanju tatvin, prometnih
nezgod in požarov kriminalisti upo¬
rabljajo zopet druge posebne me¬
tode.

Najprej naj pojasnimo nekatere
posebne izraze. Rekognicija ali

prepoznavanje je ugotovitev isto¬
vetnosti osebe ali pristnosti pred¬
meta, na primer ko priča prepozna
osebo ali stvar, ki jo je v preteklosti
že videla. Identifikacija pomeni
ugotavljanje istovetnosti oziroma
identitete, torej določanje razmerja
med sledjo in objektom, ki je sled
povzročil (na primer čevelj — odtis
stopinje). Individualna identifika¬
cija je popolnoma natančno dolo¬
čanje in ugotovitev istovetnosti (na
primer prstni odtis je prav odtis do¬
ločenega prsta določene osebe).
In še eno pojasnilo. Pod pojmom
sled razumejo kriminalisti vsa
znamenja, nove lastnosti in novo
ugotovljene istovetnosti, do katerih
so prišli na podlagi povezave z de¬
janjem. Sled je torej lahko madež,
odvržena vozovnica, črepinja itd.
Sledi lahko kažejo samo na končno
stanje (na primer razbito steklo: vi¬
dimo, daje razbito, toda ne vemo, s
čim) ali pa na končno stanje in last¬
nost objekta, ki je to končno stanje
povzročil (na primer madež: vidimo
madež in takoj ugotovimo, kako je
nastal).

Sedaj pa si oglejmo nekatere
glavne kriminalistične tehnike,
brez katerih dandanes ne morejo

TIM 9/10 • 396  • 86/87

raziskovati in odkrivati kaznivih de¬
janj.

Fotografija je v kriminalistiki naj¬
večkrat uporabljena tehnika, ker je
ne uporabljajo samo kot samo¬
stojno tehniko pri evidenci, ampak
dopolnjuje tudi vse ostale tehnike.
Uporabljajo jo na primer za doku¬
mentiranje kraja dogodka: fotogra¬
fija približno zabeleži povezavo
med krajem dogodka in okoljem, ali
pa skrbno prikaže najpomembnejši
odsek in podrobno ohrani drobne
sledove.

Merilna fotografija upodobi objekt
ali kraj in hkrati z njim priloženo
merilo za primerjanje velikosti. Ma-
krofotografija zabeleži majhne ob¬
jekte v določeni povečavi. Tako na
primer fotografirajo prstne odtise,
strelne sledi, podrobnosti orodja, ki
je bilo uporabljeno pri vlomu in po¬
dobno. V določenih primerih je po¬
trebna specialna fotografija. Teh¬
nika slikanja v ultravijolični svetlobi
se na primer uporablja pri fotografi¬
ranju tajnih pisem, ki so napisana z
nevidnim črnilom, nadalje pri foto¬
grafiranju za oko neopaznih made¬
žev telesnih tekočin ali pisave,
zbrisane s kemičnimi sredstvi. V in¬
frardeči svetlobi z lahkoto posna¬
mejo besedilo, prekrito z barvo ali
prelepljeno s papirjem, prepozna¬
vajo ponarejene dokumente in po¬
dobno. Z rentgensko fotografijo ne
slikajo samo notranjosti poškodo¬
vanih organov, ampak tudi vsebino
zaklenjenih kovčkov in zavezanih
paketov, prirejene ali poškodovane
notranje dele ključavnic in podob¬
no. K najnovejšim metodam spada
fotografiranje predmetov, ki so jih
predhodno presvetlili z beta ali
gama radioaktivnimi žarki.

Mehanoskopija se ukvarja z dolo¬
čanjem orodij in tehničnih pripo¬
močkov, ki so jih uporabili storilci,
ter ugotavljanjem načina, kako so
bili ti predmeti uporabljeni. Krimi¬
nalisti raziskujejo sledi teh pred¬
metov (ponarejenih ključev, lomilk,
dlet, izvijačev, nožev, vrtalnih stro¬
jev, topih predmetov itd. na objek¬
tih in materialih bodisi optično (s
povečevalnim steklom ali mikro¬
skopom), kemično ali fizikalno.
Hkrati izdelajo fotografije v pove¬
čanem merilu. Primerjajo delce
stekla, lesene trske, odkrhnine
kovin in podobno, da bi ugotovili,
kaj spada k poškodovanemu
predmetu in kaj nasprotno k vlomil¬
skemu orodju, ki ga je uporabil tat.
Raziskujejo razpoke in reže (na

primer zvezdaste razpoke oken¬
skega stekla pri strelu, vdrtine po
udaru, površine, s katerih je bila
odkrušena barva), še posebno pri
avtomobilskih nesrečah, pri katerih
je povzročitelj pobegnil s kraja do¬
godka. Raziskujejo tudi spre¬
membe snovi in lahko na primer
ugotovijo številko motorja, četudi jo
je predmet storilcev zbrusil.

Trasologija se ukvarja s sledmi.
Natančneje povedano z reliefnimi
in ploščatimi odtisi obuval, gum,
bosih nog, pa tudi s sledmi pokle¬
kov, padcev, smuči ali vozičkov, ži¬
vali, odložene prtljage in zobovja.
Pri vsakem takšnem raziskovanju
kriminalisti sledove fotografirajo,
zmerijo in odlijejo tudi v sadri, če je
to le mogoče. Pri sledovih korakov
na primer merijo dolžino posa¬
mezne sledi, dolžino koraka, širino
koraka, sled podplata in podobno.
Iz vsega tega lahko opredelijo viši¬
no in težo človeka, hitrost njegove
hoje, zdravstveno stanje, starost in
tako dalje. Iz sledov avtomobilskih
gum lahko ugotovijo smer in hitrost
vožnje, tip vozila, dimenzijo koles,
širino koloteka, dolžino zavorne
poti in druge podrobnosti.

Daktiloskopija je veda o odtisih,
oziroma papilarnih črtah na prstnih
jagodicah, na dlaneh in stopalih.
Takoj naj povemo, da ni dveh ljudi,
ki bi imela enake papilarne črte. Po
drugi strani pa se papilarne črte pri
človeku nikoli ne spremenijo. Vzo¬
rec papilarnih črt je vse življenje
enak; enak je pri otroku in potem pri
odraslem človeku, le da je večji.
Celo če se ranimo, ostane vzorec
papilarnih črt vselej enak. Prav
zato je po prstnih odtisih človeka
zelo lahko identificirati. Verjetno
veste, da prav zaradi tega pri izdaji
osebnih izkaznic vzamejo človeku
prstni odtis. Kot zanimivost naj po¬
vemo, da so že v daljni zgodovini v
Indiji in na Kitajskem namesto
podpisov uporabljali prstne odtise.
Leta 1823 je češki anatom in fizio¬
log Jan Evangelist Purkynš
(1787—1869) razdelil prstne od¬
tise na devet osnovnih tipov.
Kriminalisti delijo odtise na vidne
(na primer odtis umazanega prsta,
odtis v mehkem materialu, na za¬
prašenem predmetu) in nevidne
odtise. Nevidni, latentni odtisi po¬
stanejo vidni s pomočjo daktilo-
skopskih praškov ali z uporabo ra¬
dioaktivnega srebra. To so foto-
kemični pripomočki, z uporabo ka¬
terih postanejo vidni vsi odtisi na

predmetih, tako da jih lahko tudi fo¬
tografiramo.

Balistika je veda o strelnem orožju
in strelivu, o predmetih, ki jih je po¬
škodoval strel in o gibanju izstrel¬
kov. Povemo naj, da ne obstajata
dve strelni orožji, pa naj bo to
orožje istega tipa in enega izdelo¬
valca, ki bi pri strelu pustili dve
enaki sledi. Na tulcu in izstrelku de¬
jansko ostanejo sledi, ki jih lahko
identificiramo. To so sledi udarne
igle, ležišča, izmetača nabojev in
sledi, ki jih na krogli pusti navoj v
cevi. Za primerjanje tulcev in iz¬
strelkov uporabljajo kriminalisti
primerjalni mikroskop, ki skrajno
natančno razloči najneznatnejše
razlike. Primerjalni mikroskop je
iznašel Philip Gravelle. Mimogrede
naj povemo, da je balistično me¬
todo za dokazovanje zločina prvi
uporabil sodelavec londonske kri¬
minalne policije Henry Goddard, ki
je opazil neobičajno obliko svin¬
čene krogle.

Pri analizi pisave poznavalci ločijo
grafično stran (nagnjenost pisave,
višino, dolžino in nagnjenost vrstic,
debelino posameznih črt pri črkah,
splošen videz) in jezikovno stran
(izbor besed, slovnico, slog). Po
teh znamenjih lahko ocenijo sta¬
rost, spol, izobrazbo in konstitucijo
pisca. Ovrednotijo notranje faktorje
(hitrost pisave, značaj pisca, nje¬
gov namen) in zunanje faktorje
(uporabljen material, okoliščine,
položaj pri pisanju). Strokovnjaki
vedo. da majhne podrobnosti, ki
izhajajo iz prirojene in vse življenje
uporabljene pisave, vselej osta¬
nejo enake, četudi se človek trudi
in namenoma spremeni pisavo. Pri
besedilih, napisanih s pisalnim
strojem, pazijo na vrsto pisave (v
zvezi s tem ugotavljajo vrsto pisal¬
nega stroja in njegovo starost),
ravnost vrstic (če morda katera
črka ne sili iz vrste) in podobno.

Med biološkimi analizami je vse¬
kakor najpomembnejša analiza
krvi. Najprej je treba biokemično
dokazati, da je sumljivi madež re¬
snično krvni madež. To najlažje
ugotovimo tako, da poiščemo kri¬
stale rdečega krvnega barvila —
hemoglobina. Prav tako je treba,
na primer, ločiti človeško in žival¬
sko kri. To je najlažje ugotoviti s
specifikacijo beljakovin (metodo je
leta 1901 izdelal nemški bakterio-
log in higienik Paul Uhlenhut
(1870—1944). Seveda morajo
kriminalisti določiti tudi krvno sku-

TIM 9/10 • 397  • 86/87

Pino. Krvno skupino in druge po¬
datke lahko ugotovijo tudi z analizo
sline (na primer na znamki, ciga¬
retnem filtru itd.), znoja ali urina.
Kriminalisti si razen tega pomagajo
tudi z analizo las, dlak, tekstilnih
vlaken, delčkov nečistoče za nohti,
z mikroskopsko analizo vsebine
žepov in analizo raznih tekočin —
pijač, zdravil in strupov. Metodo
ugotavljanja prisotnosti strupe¬
nega arzena si je na primer izmislil
angleški kemik James Marsh.

Kot vidimo, zahtevajo kriminali¬
stične metode veliko natančnost.
Jasno je, da je teh metod za ugo¬
tavljanje podatkov mnogo več, kot
pa smo jih opisali v tem kratkem
članku. Kriminalistična veda in
tehnika lahko razločita in identifici¬

rata vsako najmanjšo sled. Vsi pu¬
stimo za seboj kakšno sled, ker pač
nihče izmed nas ne more leteti.
Zločinec kratko malo nima nobene
možnosti. Natančno tako, kot je

rekel glavni junak nekega detektiv¬
skega romana: »Zločinec vsekakor
ni pameten. Če bi bil pameten, ne
bi bil zločinec, kajti takrat bi vedel,
da ga bodo kriminalisti izsledili.«

DAKTILO

SKOPIJA

vidni

sledovi

nevidni

sledovi

klasifikacija
papilarnih črt

individualna

identifikacija

merilna ,
fotografija

fotografija

posebna

fotografija

fotografija oseb
objektov

totalni
posnetek
srednji
posnetek
bližnji
posnetek


■S-

ultravijolična

infrardeča

rentgenska

BALISTIKA

sledovi

orodij

primerjava

zlomljenih

delov

razpoke
in reže

spremembe
v materialu

sledovi

obuval

sledovi

avtomobilskih

gum

vlivanje

stopinj

trasologija

ostali

sledovi

merjenje koraka

rokopis

tipkano

besedilo

material

ANALIZA

PISAVE

l/

kdybych

izražanje

BIOLOŠKE

ANALIZE

kri —
krvne
skupine


slina, pot, urin,
druge tekočine

lasje, koža,
tkanine, kosti

TIM 9/10 • 398  • 86/87

TIMOVI

OGLASI

Prodam Bosch Combi priključke
za obdelovanje lesa primerno za
modelarje.

Peter Hočevar
Rašiška 5
61000 Ljubljana
tel. (061) 573-608

SONČNE celice 0,5 V 2 A pro¬
dam.

Damjan Čufer
Dobravlje 59
65263 Dobravlje

KUPIM balzo debeline 6mm,
3 mm in 2 mm ter motor 3,5 ccm
za letalo. Zraven naj bo tudi
elisa.

Junij Jug
Voičanski Ruti 17
65220 Tolmin

PRODAM 2 kanalno DV napravo
Futaba (oddajnik, sprejemnik, 2
servomehanizma, akumulatorji
in polnilec). Možna menjava za
osebni računalnik ali boljši
vvalkman.
tel. (061) 556-419

ZELO ugodno prodam: novo
proti napravo za DV VVEBRA-
SPACE 8/16 s programsko ka¬
seto za helikopter (komplet), no¬
vejšo napravo za DV MULTI-
PLEX EVROPA (komplet 4 ka¬
nalno z možnostjo razširitve in
vgradnjo raznih mešalnikov, he¬
likopter HIROBO — model
SHUTTLE) (komplet z motor¬
jem), motor HBIOccm (z eliso,
svečko in nekaj goriva).

Resnim interesentom za vse

našteto pošljem prospekte!

Tone Jug

Ivo Lole Ribar 1

62310 Slovenska Bistrica

PRODAM popolnoma nov — ne¬
rabljen 1,5 ccm letalski motor¬
ček. Prodam tudi: elektronsko
igrico — skok v višino in daljino

in kasetofonček za male kasete
Panasonic. Najboljšemu po¬
nudniku dam 1 kaseto zastonj.
Cene po dogovoru.

Primož Hočevar
Šlandrova 6
63320 Titovo Velenje

PRODAM 100W stereo ojače¬
valnik, 4 kanalni light show, ki
dela po ritmu glasbe, dva 6W
zvočnika, en 2 W zvočnik in en
3 W zvočnik, dve elektronski ig ri,
ki delujeta na baterije, zraven
igric dobiš tudi baterijo. Ena je
»moto-kros«, druga pa »king of
cosmos«. Prodam elektro-mo-
torje od 9V in enega 220V, foto¬
aparat »Beirette electronic« star
eno leto in dobro ohranjen.

Dario Buzuk
Pahorjeva 32
66000 Koper
tel. (066) 32-775

PRODAM po zelo ugodni ce¬
ni: keramične kondenzatorje,
greatzove mostičke, transistorje
BSJ 6 kosov in BF 242 2 kosa. Za
spisek s cenikom pošljite pi¬
semsko ovojnico z vašim našlo- '
vom. Kupim pa par kristalov
27 MHz. Prosim, da ceno nave¬
dete v pismu.

Peter Potočnik
Sladki vrh 25
62214 Sladki vrh

KUPIM potenciometer 2x20 k
lag. Kupim tudi načrt za »Elek¬
tronsko štoparico« za smučar¬
ska tekmovanja. Kupim IC 2708
Epron.

Robert Varl
Ribno 44
64260 Bled

KUPIM Tim letnik 81 št. 1 —
nujno.

Denis Šafarič
Frankolovska 8
62000 Maribor

KUPIM 8 triacov KT 207 in eno
ksenonsko žarnico. Prodam pa
veliko elektro materiala in dva
čmo-bela ekrana za TV. Prodam
tudi Kit komplet ojačevalnika
100W.

Prebil in Česnik
Bevke 13
61360 Vrhnika

PRODAM integrirani vezji
Ay-3-8500 in 4050 (CMOS digi¬
talno vezje), ki sta primerni za TV

igre. Prodam tudi nekaj transi-
storjev BC-237 B in veliko kon¬
denzatorjev, ter Kit komplet mo¬
deme in sodobne jadrnice z
elektromotorjem (delno sestav¬
ljen). Prodam tudi elektromotor
Monoperm Super, ki ima pre¬
nose za ladijski model. Kupim pa
načrt za DV motorno letalo Mon¬
sun.

Marjan Grabnar
Staničeva 1
61000 Ljubljana
tel. (061) 312-686

DV napravo, MULTIPLEX COM-
MANDER, 14-kanalno, novo,
prodam.

Milan Lenart
Smledniška 63
64000 Kranj

MAKETARJI! Nujno kupim mat
čmo barvo tovarn Airfix, Revell
ali Habrol.

Iztok Strgar
Linhartova 102
61000 Ljubljana

PRODAM nov letalski motorček
Webra 3,5cm.

Robert Kobal
Šmarska cesta 8
61270 Litija
(tel. (061) 882-955

IZDELUJEM ojačevalnike v kitu
2x 150 W, light-shovv 3x1200W,
bežeče luči 3x1000W. Prodam
pa še razne disko efekte kot so
disko krogle premera 18, 55cm,
reflektorje, stroboskop, 1000 led
diod in pa profesionalni ojače¬
valnik 2x 300 W v ohišju spredo-
jačevalnikom, VV metrom in
zaščito. Snemam pa tudi najno¬
vejšo disko glasbo na TDK kase¬
te.

Maksi Bukovšek
Ul. Kozjanskega odreda 92
63230 Šentjur pri Celju
tel. (063) 741-879 popoldan

NAČRTE za lestence in za letala
kupim.

Branko Štefanec
Orehovski vrh 45
69250 Gornja Radgona

IZDELUJEM tiskana vezja po
foto postopku in vse vrste alar¬
mnih naprav za stanovanja, ga¬
raže in delavnice.

Stane Ogrinc
Dolina 8

61231 Ljubljana-Črnuče

TIM 9/10 • 399  • 86/87

KUPIM naslednji elektromate-
rial: kondenzatorje (za izmenični
tok) 2 kosa 4,7—10//F (250 V) in 2
kosa 270 nF (250 V) ter transfor¬
mator z močjo 120W (tok 1 A,
napetost 120 V).

David Otorepec
Laporje n. h.

62318 Laporje

KUPIM 2,5 ali 3,5ccm letalski
motorček in DV napravo za
upravljanje.

Grega Marela

Ul. Narodne zaščite 5

61113 Ljubljana

PRODAM 3 kanalni light-show in
ojačevalnik 150/175 W v Kit
kompletu, že sestavljen in
izmerjen.

Boris Bizjak
Polzela 103 a
63313 Polzela

PRODAM ksenon žarnice in vi¬
sokonapetostne transforma¬
torje za izdelavo stroboskopske
luči. Za odgovor pošljite pisem¬
sko ovojnico z znamko in svojim
naslovom.

Matej Pavlič
Rožna dolina Xl/21
61111 Ljubljana

PRODAM programe za Commo-
dore 64. Ponujam vam 1600 naj¬
novejših iger, nekaj kvalitetnih
programov kot so Auto Caol,
nekaj programov za učenje kot
so Biologija za 6. razred, Fizika
*a 7. in 8. razred, Kemija za 7. ra¬
zred, in še nekaj dobrih progra¬
mov. Zahtevajte brezplačen ka¬
talog, ali informacije o cenah
programov na naslov:

Aleš Band ur
Rošnja 4 c
62205 Starše

tel. (062) 688-219 vsak dan po 14.
uri

PRODAM VVALKMAN (v slušal¬
kah vgrajen radio), dva elektro-
motorčka za čolne (eden je zu¬
nanji, drugi pa za notranjo vgra¬
ditev), žepno video igro in kom¬
pletno HO železnico (lokomoti¬
va, vagoni, veliko tirov). Zani¬
mam se za poceni 2—4 kanalno
napravo za daljinsko vodenje.
En is Pterovič
Gradnikove brigade 15
65000 Nova Gorica
tel. (065) 25-084

ZANKE
IN UGANKE

Izpolnjevanka

1
2
3
k

5

6
7

BIR—DRO—FIL —GA —JU —
KO — LA — MO — MOT — NJA
— NJE — OD — PRO — RA¬
STRE — TRE

Iz navedenih zlogov sestavite 7
besed, ki jih zahtevajo opisi, in
jih pod ustrezno številko vpišite
vodoravno v lik.

1 majhni kosi kamenja, 2 celica,
prekat, 3 nenadna otoplitev, 4
odpor pri drsenju enega trdnega
predmeta po drugem, ker površini
nista popolnoma gladki, 5 paličasta
oblika kovin ali nosilcev; prerez, 6
pojav, ki ni usklajen s pravilnim,
normalnim delovanjem, 7 močna
trenutna svetloba v obliki cikcaka,
ki nastane pri razelektrenju ozrač¬
ja.

Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti¬
cah zaporedoma brane črke na
označenih poljih slovenski pre¬
govor.

Posetnica

OMAR FES

Na katero napravo cestne signali¬
zacije se vsako jutro, ko se pelje na
delo, jezi Omar?

Magični lik

V magični lik vpisujemo vsako
besedo dvakrat, pod Isto šte¬
vilko enkrat vodoravno In drugič
navpično.

Vodoravno In navpično:

1 svetlobni trak, ki nastane na za¬
slonu, če gre svetloba skozi špra¬
njo in se zaradi različnih valovnih
dolžin posameznih svetlob različno
močno odklanja, 2 veselost, vedri¬
na, 3 staro fužinarsko naselje pod
Jelovico, sedaj znano po umetnem
kovaštvu, 4 del noge od gležnja do
konca prstov, 5 prebivalec grške
pokrajine Tesalije.

Številčnica

Ključ:

1 2 3 4 5 6 — vrag, satan, hudič
7 8 9 — drugo ime za kositer
10 11 — sto kvadratnih metrov

Najprej rešite ključ: to je, uganite tri
besede, ki jih zahtevajo opisi za
številkami in vsako črko posa¬
mezne besede vpišite k eni številki.
Nato s številkami prenesite črke k
spodnjim skupinam številk in ob
pravilni rešitvi boste prebrali misel
ruskega pisatelja Leva Nikolaje¬
viča Tolstoja.

Misel:

1 9109 65 —6 5 —311 3465  —
9 5 — 7 8 2 6

Skrit pregovor

ČEH — BIT — MULA — DIR —
ZONA — LITIN (mesto v Ukrajini)
— SITAR — IMOS — GLIN
(mesto v jugozahodni Irski) —
BISER — ANAS — VEST — UVA
(reka v Kolumbiji) — SELCA —
HIK — DONAR — CEDILO

V vsaki gornji besedi prečrtajte po
eno črko, ostale pa berite zapore¬
doma in spoznali boste italijanski
pregovor.

TIM 9/10 • 400  • 86/87

Križanka

Vodoravno:

1 prebivalci evropske države Irske.

5 geometrijski lik, ki ga omejuje
krožnica, 9 velika pokončna peč za
taljenje rude, 10 neumnež, tra-
pček, 12 vzpetina zemeljskega po¬
vršja, 13 sloviti etiopski tekač, dva¬
kratni olimpijski zmagovalec v ma¬
ratonu (Bikila), 15 pivo starih Slo¬
vanov, 17 krajša oblika angleškega
imena Ronald, 18 iztrebki domačih
živali, pomešani s steljo, 19 spodnji
del posode, 20 oznaka trigonome¬
trične funkcije tangens, 21 kit sab-
Ijarica, 22 močan prijem, 24 upodo¬
bitev česa s črtami, 26 točno dolo¬
čena energija, ki jo lahko sprejme
ali odda atom, 27 gradbeni vezivni
material iz peska, vode in apna, 28
dušljiv, strupen plin rumeno zelene
barve (Cl), 29 znak za kemijski
element srebro, 31 tovarna v Celju,
32 tuje moško ime (Alfred), 33 so¬
dobna slovenska pesnica (Majda),
34 ime črke D, 35 rudnina barijev
sulfat, težec, 37 nepretrgana vrsta
točk, 38 visok gorski vrh, 46 naselje
pod Jelovico z razvitim železar¬
stvom že iz rimskih časov, 42 sto¬
kanje, 43 nekdanja viteška igra, ki
jo v turistične namene še vedno
prirejajo v Sinju.

Navpično:

1 mladi jugoslovanski teniški igra¬
lec (Zoltan), 2 otok v Jadranskem
morju, 3 soglasnika besede cev, 4
prebivalka vasi južno od Ljubljane,
5 lepilo, pridobljeno zlasti iz neka¬
terih živalskih snovi, 6 stik dveh
ploskev, 7 vzklik pri bikoborbah. 8
znak za kemijsko prvino germanij,
9 človek, ki se poklicno ukvarja s
programiranjem, 11 fizikalna koli¬
čina, ki ne spreminja svoje vredno¬
sti, 12 velik, zelo vitek lovski pes,
14 velika nestrupena tropska kača,
udav, 16 del krožnice, 18 večja
izboklina na hrbtu zaradi skrivljene
hrbtenice, 19 kratica naše denarne
enote, 21 konica, 22 obok, 23 hi¬
malajska koza, 25 ilovica, 26 na¬
vadno s kovinskimi palicami ogra¬
jen prostor za živali, 27 zlitina
bakra in cinka, 28 življenjska teko¬
čina v žilah. 30 starogrška bogi¬
nja Ze.mlje, 32 črna salonska suk¬
nja na škrice, 33 cunja, 35 naj¬
manjši del informacije v binarnem
sistemu, 36 »da« češko, 37 neraz-
sekan večji kos debla, 39 avtomo¬
bilska oznaka Trsta, 41 soglasnika
v besedi rele.

Misel na črticah

1. PO-A —

2. PR-R-A

3. -IKA

4. OB-K-

5. -K- S — OP

6. K-O-T

7. P-I N J A

8. TO-

Na posamezno črtico vpišite po
eno črko tako, da dobite z že na¬
tisnjenimi črkami samostalnike
naslednjega pomena:

1 slikar podob, 2 ovira, prepreka,
pregraja, 3 prožen trak z vtkanimi
gumijastimi nitmi, 4 kosi blaga za
ovijanje stopal, 5 naprava drobno¬
gled, 6 manjši avtomobil za prevoz
tovorov, 7 puščava, 8 prijatelj, ko¬
lega.

Zaporedoma brane dodane črke
na črticah sestavljajo ob pravilni
rešitvi misel sovjetskega fizika
Pjotra Kapice.

Posetnica

ALI O. KOGEJ

Ali se ukvarja z vejo biologije, ki
raziskuje odnose med organizmi in
okoljem, v katerem živijo. Kako se
imenuje ta veda?

Oopolnjevanka

LAMB—A

0 M — G A

1 P S I — O N
— H ETA

K — P A

Na vsako črtico vpiši eno črko tako,
da dobiš imena petih grških črk.
Navzdol brane dodane črke na čr¬
ticah pa sestavljajo ime še ene
grške črke.

Geslo nagradne slikovne
križanke iz 8. številke Tima
je:

SREČANJE MLADIH TEHNI¬
KOV

Knjižno nagrado, knjigo Petra
Likarja, ki je letos izšla pri Teh¬
niški založbi Slovenije prejme¬
jo:

MIHA HARINSKI
Sv. Ema 4.b.

62353 PRISTAVA

SIMONA NAGERNIK
Leska 10

62392 MEŽICA

MARJAN KASTELIC
Blatnik n.h.

68340 ČRNOMELJ

NAGRADNA

SLIKOVNA

KRIŽANKA

ZVEZk ORGKNIZACU ZA TEHNIČNO KULTURO SIOVENUE

NAROČILNICA

Pri Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 99, 61000 Ljub¬
ljana, nepreklicno naročam(o):

Datum naročila:

Naročnik:(natančen naslov)

Podpis