študentski list
Ljubljana, 20. oktobra  1965
Letnik XVf.
Številka 3
tribuna
Te dnl
sta praznovala
70-lefnico
slovenska kulturna,
znanstvena in
politična delavca
Josip Vidmar in
dr. Makso šnuderl.
čestitkam
se pridružujemo
tudi študentje.
Neznanke
Foto: Joco 2nid»ršič
Pojasnilo
naročnikom in bralcem
Med ljubljanskimi študenti je povzročilo precej negodovanja dejstvo, da so se morali ob vpisu na ve-čino fakultet, visokih in višjih šol obvezno naročiti na Tribuno. Uredništvo se zaveda, da je ta dodatni in mogoče nepričakovani izdatek precej neprijeten za večino študentov, posebno v njUiovi sedanji denarni in sploh socialno ekonomski stiski. Prav tako meni-mo, da smo dolžni upravičiti in obrazložiti to admi-nistrativno določilo, saj je Tribuna doslej z veliko vnemo napadala razne administrativne postopke na najrazličnejših področjih.
Bodimo jasni in odkriti: Tribuna si lahko zago-tovi izhajanje samo z obvezno naročnino. Seveda: kot ni na svetu nič samoumevnega, tako tudi izhaja-nje Tribime m nujno. Vendar bi nas premišljevanje o tem pripeljalo predaleč iz okvira našega pojasnila. Toda, če govori kaj za obstoj Tribune, potem naj opozorim samo na Ianskoletno »zgodovino« in na zbore Tribune, ki se jih je udeležilo dva do tri tisoč študentov
Za pojasnilo nujnosti obvezne naročnine samo uekaj številk: izhajanje Tribune v letu 1966 bo ob naj-vecji skromnosti (majhen obseg, nizki honorarji itd.) stalo 17,720.000 dinarjev. Zaradi restrikcij so sredstva za dotacijo omejena. Tribuna je tako zaprosila za do-tacijo 13,220.000 dinarjev. Torej moramo z naročnino in prodajo dobiti: 2,500.000 dinarjev, ki so nujni za izhajanje do konca tega leta, in 4,500.000 za izhajan je v naslednjem Ietu 1966. Zaradi zelo verjetnih podra-žitev pa se utegne naš proračun izkazati kot nerealcn. Torej bi morali z naročnino dobiti vsa.j 8 milijonov dinarjev, kar pa skoraj ni mogoče.
Drugi jugoslovanski študentski listi so glede ma-terialnega položaja veliko na boljšem. Zato jim res ni potrebna obvezna naročnina in ta »argument« zelo radi uporabljajo v ostrih diskusijah, ki se je vanje na jugoslovanski ravni zapletla Tribuna iz sicer čisio idejnih razlogov. — Za višine njihovih dotacij je si-cer zelo težko zvedeti (jaj jih Ijubosumno skrivajo), vendar lahko z veliko gotovostjo trdimo, da pri večini študentskih listov dotaci je niso nižje od 30 milijonov. Zato si je lahko beograjski Student lani privoščil pri velikem formatu in obsegu celo 10 dinarjev za izvod. Danes stane izvod tega Jista 30 dinarjev (Tribuna — 40); sarajevski Naši dani stanejo 20 dinarjev, prav to-liko zagrebški Studentski list. Medtem ko se Tri-buna že leto dni bori s hudimi finančnimi težavami, pa se uredniki drugih študentskih listov niso nikoli pritoževali.
Ker zaradi slabe obveščenosti ali samovolje ad-ministracij na posameznih fakultetah naročnina ni bila obvezna, bodo morali tisti študenti, ki se na Tribuno niso naročili ob tem vpisu, plačati prispe-vek ob vpisu v letni semester. Tedaj bodo seveda pla-čali tudi za nazaj, dotlej pa bodo lahko dvigovali list na fakultetnih odborih ZŠ. Zavedamo se, da je ta način distribucije precej neroden, vendar trenutno ne vidimo nobene boljše možnosti. če se večina študen-tov s tem postopkom ne bo strinjala, bo to pomenilo, da glasujejo proti izhajanju študentskega lista in da Tribune ne bo več.
Na tem mestu se opravičujemo tistim naročni-kom, ki niso prejeli prve in druge številke; to se je zgodilo zaradi začetnih težav, predvsem pa zato, ker bo vpis trajal še ves mesec oktober in ne moremo zbirati po fakultetah vseh naročilnic posamič. žal se utegne to dogajati še nekaj časa, ker do 1. novembra, ko se konča naknadni vpis, ne moremo dokončno urediti kartoteke naročnikov. Po 1. novembru bodo vsi naročniki redno dobivali Tribuno.
Tako bodo torej do konca tega semestra dobivali naročniki list na naslov, ki so ga zapisali na naročp-nico, drugi študenti pa ga bodo dvigovali na svojih fakultetnih odborih. V letnem semestru pa bodo vsi dobivali list kot redni naročniki, seveda če ne bo ve-čina študentov sklenila drugače.
r.m.
OSTI TEDNA
ODKRITA REZERVA
Ker se moramo v današnjem burnem času tudi navadni držav-Ijani baviti s politiko in se v tem smislu truditi, da po svojih najboljših močeh pomagamo k stabilizaeiji našega gospodar skega in sploh sistema, sem tudi jaz začel z natančnostjo biro-krata, ki je izumrl že pred ne kaj tisočletji, iskati skritih no ranjih  rezerv.
IMoj prijatelj Janez je skrita rezerva. Je mladinski funkcio-nar. Ima sicer zelo važno funk cijo', kajti že pet let se trudi, ka ko bi ene in iste stvari povedal z drugimi besedami in na dru-gačen način. Za svojo »častno« funkcijo sprejema od naše druž-be 40 somov
Tiskanje in kovanje denarja je tudi skrita rezerva. Ko sem zadnjič hodil po trgu, sem pri šel do zaključka, da kilogram krompirja sploh ne moreš do biti za manj ko sto dinar.jev. Nenadoma se mi je v glavi po-svetilo. da bo po Novem letu ravno sto dinarjev naša nova denarna enota. Zakaj ne bi po ' stavili za denarno enoto kilospra tna krompirja, saj smo vendar še vedno močna agrarna dežela? Da je valuta trdna, dokazuje že cena. Ostale prednosti so gro mozanske: iz krompirja se ne da delati gumbov, vsako leto zraste nov, zaradi česar odpade jo vsi stroški glede množice Mskarn in kovnic denarja.
Slišal sem, da je neki 70-leten ;tarček skoraj dvajset let preži vel v bolnišnici, ker ni bilo na razpolago ustreznih zdravil za hitro zdravljenje in je na ta način doživel častitljivo starost 90 let. Ce bi ga morda takoj ozdravili, bi lahko prej zapustil bolnišnico in morda tudi prej umrl. Spet skrita rezerva!
Pa si poglejmo še kurirje po aaših podjetjih. Navadno oprav ljajo svojo službo peš, le red kokd-aj na kolesu ali mopedu. Kakšna potrata časa in drasjoce-ne delovne sile. IMar ne bi kaza-lo združiti kurirsko službo de setib podetij in za enega samega kurirja nabaviti hitro športno vozilo, najbolje jaguarja, s či tner bi povečali delovni učinek in hkrati kurirsko službo mo-dernizirali, s tem pa prihranili devet nepotrebnih in odveenih mest?   Spet   notranja   rezerva!
Še in še bi lahko našteval, toda ravno danes sem na žalost odkril, da sem tudi sam postal skrita rezerva. Podjetje, ki me štipendira, mi je ukinilo štipen dijo. Kaj hočemo, sem pač skri ta rezerva.
Pepi
TRIBUNA — IZDAJA UO ZŠJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TE-LEFON 21-280 — TEKOCI RA-ČUN 600-14-608-72 — LETNA NAROCNINA 1000 DINARJEV POSAMEZEN IZVOD 40 DI-NARJEV — ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISKA CP DELO, LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522 — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
UREDNIŠKl   ODBOR:
FRANCE    ANŽEL    (TEHNIČNI
UREDNIK)
RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-
NI   UREDNIK)
MILAN PINTAR
DIMITRIJ RUPEL
PROTIREFGRMA(CIJA) BIROKRACUE
Že približno pred letom in pol je bilo slišati precej jasno in glasno mne-nje o sistemu našega socialnega zava-rovanja: bojda je tako uspešno in do-bro kot nikjer drugje v svetu, seveda pa temu primerno drago, za nas pre-drago, tako da si tega ne bomo mogli več dolgo dovoljevati. Treba bo nekaj ukreniti.
Socialno zavarovanje je bilo torej označeno za luksus in »notranjo« re-zervo že mnogo prej, kot je bilo na pohodu splošno varčevanje in iskan,je notranjih rezerv. le so postale aktu-alne šele v letošnjem reformnem, za nekatere družbene postavke nedvom-no prelomnem letu. Pravzaprav ne vem kaj dosti o tem našem socialnem zavarovanju, toda pred tednom dni mi je neki kmet, ki ima zaposlenega ene-ga delavca, potisnil v roke dokument. Številke, ki sem jih bral, so me osupi-le, zato jih navajam v celoti. Naslov dokumenta:
Obračun prispevkov za socialno za varovanje za 1.1965: od 1.1.1965—28. 2. 1965 redni prispevek 34,92% od plače, od 1. 3.1965—30. 6. 1965 dopolnilni prispevek 3,17 odstotka od plače, od 1.7.1965— 31. 7.1965 redni prispevek 36,789 odstot-ka od plače, od 1- 8. 1965 dalje red-ni prispevek 30,689 odstotka od plače. prispevek za zaposlovanje delavcev 0,299 odstotka od plače. Uradni žig: komu-nalni zavod za socialno zavarovanje Kranj. Izdano od: Komunalni zavod za socialno zvavarovan,je Kranj, podruž-nica  škofja   Loka.
Komentar ni potreben, zato samo iiekaj besed: za letošnje leto (bvala bo-gu še ni pri kraju, zato so še neizko riščene možnosti) je redni prispevek štirikrat različno določen. Povprečno torej ena odločba velja 3 mesece ali en letni čas. Glede na to, da so plače delavcev različne, je treba računati za vsakega posebej (kar spet traja skoraj tri mesece). Računati točno in natanč-no. Najbolj interesantna je postavka zadnjega prispevka.
Primer:
Ce je plača 30.998 din (to je resni čen primer), tedaj znaša prispevek za zaposlovanje delavcev (0,299 odstotka od plače!) 92 din, 65 par, 412 tisočink pare (92,65412 din). Za ta izračun je tre-ba napisati 33 številk in izvesti (za tnarsikoga) zamotano operacijo. Ce bi prispevek dvignili za tisočinko odstot-ka (na 100.000 din en dinar ali z 0,299 na 0,3 odstotka), bi izračun tri-krat skrajšali, razlika pa bi znašala vse ga 30 par in 988 tisočink pare (0,30988 din)
Nekaj je rasumljivo: nekomu ali nekaterim ni do tega, da bi se delo trikrat zmanjšalo. Mogoče se bojijo, da bi se delo tako poenostavilo, da bi se skrčilo, zmanjšalo, še skrčilo in posta lo tako mikroskopsko majhno, kot je korist, ki jo ima družba od njih.
Zato se z vsemi sredstvi borijo pro-ti temu, da bi »delo« njihovo delo su-blimiralo. Ta boj, ki ga označuje šte-vilka 0,299 odstotka, pa lahko imenu-jemo birokratsko protireformo.
e. m.
UUBI BOG -ZA REKREACIJO
Mlada in močna družba, ki gradi, ne potrebuje boga. K njemu pa so se vedno zatekale družbe, ki so stagni-rale, ali se celo razkrajale.
Po vojni so bile naše pozicije jasne: po šolah in sploh državnih ustanovah smo z religijo opravili. Danes pa je ved-no več religioznih problemov, tako po šolah kot delovnih kolektivih in celo med vrstami ZK, zlasti med starejši-mi. Ti pojavi so lahko spontane nara-ve (pri starejših), pri mlajših pa so najbrž posledica načrtnega in vztraj-nega dela.
Naslednji dogodek verjetno ni bil načrten, kljub temu pa je vreden po-zornosti. Dva osma in dva sedma raz-reda osnovne šole v Železnikih (več kot 100 učencev) sta imela športni dan. Skupaj s štirimi učitelji so se učenci odpravili na Sv. Lenart, kjer so pred kratkim zgradili cerkev. IVIed ogledom je učitelj telesne vzgoje, vodja šport-nega dne, začel igrati na orgle, župnik se je znašel in kmalu je cerkev odme-vala od pobožnega petja. Zapustili sta jo le dve učiteljici in okoli deset otrok, ostalih 100 pa je na glas izraža-lo nezaupnico našemu pedagoškemu delu
To se mi zdi svetohlinsko in dvolič-no. Cas je, da si ponovno izprašamo vest. Taka dvojna morala vsekakor ni na mestu. Če smo religiji odkrito zaprli glavna vrata šol, ji zdaj ne odpirajmo stranskih. Tudi za otroke se mi zdi to krivično. Vera v boga vsekakor ni pri-rojena. Otrok boga ne potrebuje, daj-mo mu ga, ko odraste, pa naj se takrat odloči, ali bo nosil njegov križ, ali za-vrgel, ne pa, da mu ga privzgajamo, hinavsko vsiljujemo in mu spodmika-mo trdna tla pod nogami še dosti prej, preden sploh shodi
DGP
»NEMGGOČ! KARAKTERJI«
Univerza je naša najvišja znanstve-na in pedagoška institucija. Analogno temu je najvišja znanstvena in peda-goška institucija za vsako stroko — fakulteta
Seveda pa to ne pomeni, da zago-tavlja univerzi ali fakultetam tak po-ložaj v stvarnosti že definicija sama po sebi (nahaja se po navadi na začet-ku univerzitetnega in fakultetnih sta-tutov). Prav tako ne zagotavlja tega položaja tam uoeča se mladina.
Pravo vsebino dajejo tej definiciji (in s tem ustrezen položaj tem insti-tucijam) le znanstveni delavci, ki v pedagoškem procesu posredujejo štu-dentom dosežke znanosti in lastnih ra ziskav ter jih s tem  uvajajo v znan-
URA NAŠIH DNI
stvene   metode   mišljenja    in   razisko vanja.
To so seveda vse znane stvari. Nuj-no pa je, da jih uvodoma v spominu obnovimo, da bi nam bila razmišlja-nja o nekaterih tendencab v praksi pri nas lažja
Izhajajoč iz tako definiranih pred-postavk bi bilo logično sklepati, da si fakultete prizadevajo, da bi izbrale za svoje sodelavce in akademske učitelje najsposobnejše znanstvene delavce iz posameznih strok. V ogromni večini slučajev tudi je tako.
Nevarne pa so tendence, ki se po-nekod pojavljajo in, kar je zaskrblju-joče, skušajo celo javno braniti. Na ne-
katerih takultetah naše univerze očit-no ne dajejo več primata strokovnemu (in moralno-političnemu) liku strokov-njaka, ampak postavljajo še posebne dodatne zahteve.
Kandidat bi namreč tnoral biti iz-jemno blagega načaja; ne bi smel ni-kjer povzročati nikakršnih problemov, in bogvaruj, ne smel bi imeti kakršnih koli svojih, originalnib pogledov na organizacijo znanstveno-raziskovalnega dela   samoupravljanja  na fakulteti   itd.
Skratka, biti bi moral čimvernejša reprodukcija obstoječe strukture, ne-kakšen ustrezei. »nadomesten del« kot pri Fordovem avtomobilu.
rakim zahtevam ustrezajoči kandi-dat pa ni treba. da bi ustrezal — na začetku razloženim — vrhunskim stro-kovnim zahtevam. lzgleda, da obstaja pripravljenost, da za koncesije obstoje čim kadrovskbn strukturam nudijo protikoncesi.jo: akceptirajo nižjo stro kovnost.
Nezadostna javnost procedur pn uveljavljanju mlajših znanstvenikov ima v takih razmerab lahko za posledico zapiranje v mejo že doseženega in s tem preteklega; torej drsenje na vedno nižjo   raven   strokovnosti.
Oa bi tak razvoj (ki bi bil v limiti lahko usoden) preprečevali, je nujen in edino uspešen samo javen obračun zainteresiranih s takimi tendencami. Zanimivo bi tudi bilo raziskati, kdo so nosilci preko takib metod kadrovanja uveljavljajoče se n«>strokovnosti.
Kolikor takega razvoja ne bomo uspeli zavreti, bo prej ali slej nujno poiskati stvarnosti ustreznejšo defini-cijo za tako strokovno shirane zavode.
Obstaja sicer še neka, v svetu naj-češče uporabljana metoda: ustanavlja-nje in krepitev novih znanstveno-razi skovalnih in pedagoških centrov, ki pa pri nas zaekrat žal še nima zadostne materialne osnove. Ti novi centri ne-neredko uspešneje zadoste novo pora-jajočim se zahtevam časa, kot to zmo-rejo starejše, na starih konceptih vztra-jajoče strukture.
Naivno bi bilo pričakovati, da bo-do tisti, ki tem, vedno ostrejšim zabte-vam po strokovnosti ne ustrezajo, za-pustiti svoje pozicije brez odpora. Argutnenti teb sil bodo povečini zato »moralnega značaja«, njibove konkret-ne akcije pa polne poizkusov poli-tičnib in osebnih diskvalifikacij.
Ni slučaj, da se ti problemi zelo intenzivno pojavljajo prav v tem času. Reforma neusmiljeno trka na vsa vra-ta. Njen pozitiven izhod lahko pričaku-jetno lahko samo tedaj, če se bo višja raven strokovnosti uveljavila vscpo-vsod in ne nazadnje tudi v središčib znanstvene misli.
Verjetno je širše poznana usoda šti-rih mlajših doktorjev znanosti, kako se na različnib naših fakultetah bore za izvolitev. Eden od teh je sicer pred kratkim uspel, usoda ostalih treh pa je še negotova. In to kljub temu, da število doktorjev znanosti na naši uni-verzi tudi med mlajšimi ni posebno visoko.
Skupna značilnost očitkov na rovaš teh »vsiljivcev« pa je, da so nekatere »njihove karakterne lastnosti nemo-goče«.                                         A. J.
"PRIVITOST" ALI SOCIALIZEM
Reforma je spremenila prenekatero na-še stališče do aktualnih vprašanj. Ali toč-neje: legalizirala in potrdila je tiste tihe misli, ki so dejansko predstavljale pra-vo stališče mnogih, pa vendar niso našle izhoda na svetlo drugače, kot v bežnih opazkah: »Treba bi bilo« ali »to ne more iti več daleč«, »tako ne bo šlo naprej« itd. Ce je torej reforma proces, uveljavljanje tistih skritih, toda občutnih, ponekod pre-sneto jasno domišljenih misli, tedaj je to obenem proces, ki zametuje mnogo sta-rega in nekdaj uspešnega, zdaj pa preži-velega, torej nerealnega in nekoristnega ali koristnega le za nekatere. Dejansko naj bi reforma pomenila tudi spuščanje na povsem realna tla potreb in možnosti in zanikovanje vsake deklarativnosti, ki nazadnje pomeni le lažno gloriolo.
Nikakor in nikjer pa reforma ne sme pomeniti zanikovanje prave človeške na-ture na račun kakršnekoli strokovnosti in proizvodne sposobnosti. še več, ta možnost ne sme biti niti izhod iz največ-jih težav, kajti vsaka podobna, četudi tre-nutna usmeritev bo imela dolgotrajne po-sledice. Na noben način reforma ne sme pomeniti zaostajanja družbene vzgoje za tehnično. To nujno vodi v tehnokratizem, komercializacijo in privatizacijo ter depoli-tizacijo; v sfero, v kateri se družba gib-lje v svoji negirani, odtujeni in postvare-li obliki, v svoji abstraktni obliki, kajti zaradi individualizacije postaja »družba« sama abstraktna.
Zakaj to pišem? V zadnji številki Mla-dine  (glej Mladino št. 40, str.  14, članek
Desno usmerjeni vijak) je kot poduk objavljena zanfmiva misel. Citiram dobe-sedno:
»Tudi desni vijak je kljub svoji oči-vidni desni usmerjenosti lahko na svo-jem delovnem mestu zaradi svoje strokov-nosti prav toliko koristen kot levi vijak. Seveda pa kot vijak ne more v pro-sveto.«
Misel je vsekakor zanimiva, ne glede na to, da je njena oblika nadvse prozorna. Tudi zaključki so jasni. Toda, ali so tu-di pravilni?
To vprašanje je zlasti pomembno se-daj, ker tudi članek pada v obdobje, ki je samo zrelo za podobne ali nasprotne misli: aktualnost problema je tista, ki mu daje posebno težo. Delo marsikaterega slo-venskega delavca je danes postavljeno pod lupo (slabo je le to, ker ne vseh in ker je lupa družbenega vrednotenja ponekod precej zameglena) in v večini podjetij išče-jo grešne kozle, katerih odpust bo pome-nil »skrite rezerve« in olajšanje za celo-ten kolektiv. Napake in »napake« so tu verjetne in možne, toda kakorkoli je že imel pisec izpisanega poduka namen odpravljati krivice tam, kjer odpuščajo strokovnjake, ker niso »na liniji«, name-sto »linijskih« nestrokovnjakov, oblika, ki jo je temu namenu dal, pomeni še ne-kaj drugega.
Vsako shematično oddvajanje strokov-nosti od »ideologije« (in važno je, da tu ideologija ne pomeni le linije, torej ideo-loške usmerjenosti, temveč posredno tudi svetovni   nazor,   izpovedovanje   religije  in
nazadnje humanost sploh, kar vse izpada iz oznake »strokovnjak«) in reduciranje današnjega in jutrišnjega delavca na nje-govo strokovnost je v bistvu zgrešen dog-matizem, je zahteva po vračanju produk-cije nazaj (ne mislim kvalitete in količi-ne produkcije, temveč kvalitete odnosov), uvajanje hierarhije in zanikavanje posled-njega ostanka človeškega v proizvajalcu. To postaja absurdno tisti trenutek, ko se družba v celoti (ali vsaj naj bi se) bori proti temu, da bi bil človek predvsem in samo delavec, torej »delovna sila«, oštevil-čena in računljiva, drobcen vzvod ali zo-bato kolesce brez imena, ogromen stroj družbene proizvodnje. Delavec mora po-stati upravljavec; hierarhični sistem, ki je nujen ob redukciji človeškega na »stro-kovno«, se razkraja, vzpostavlja se si-stem človeških, gledano s stališča proiz-vodnje, samoupravnih odnosov (vse trdil-ne oblike lahko beremo kot pogojne).
To je relacija cilja in sredstev. Dokler je važen predvsem in samo cilj, torej ko-ličina in kakovost proizvodov, dotlej je delo odtujeno delo, delavec negacija člo-veka, obstoječa družba pa farsa resnične človeške družbe. »Rezultat je mrtvo trup-lo« je rekel Hegel, Marx pa je (drugje) dodal: »Dotlej bo delo človekova zuna-nja prisila«. Šele z revolucionarno spre-membo postane važen proces, način proiz-vajanja, odnosi; produkti dobivajo svojo dejansko vrednost šele v svetlobi člove-škega, ki veje iz proizvodnje. Cilj dobi osmislitev v sredstvih, delo, ali točneje, samodejavnost   je   tista.   ki   je   primarna;
postane človeku notranja potreba in osvo-baja delavca, spreminja ga nazaj v člo-veka, vrača mu dostojanstvo in vsebino, vrača mu smisel.
Toda povsem jasno je, da je vsako pretirano poudarjanje strokovnosti pot, ki vodi proč od te daljne perspektive člo-veka in človeštva. Nobeno opravičevanje v stilu, češ, to je teorija, praksa pa je ne-«aj povsem drugega, da so praksa težave naših podjetij, krize, pomanjkanje suro-vin, odvečna delovna sila, neorganizira-nost proizvodnega procesa itd., ne opra-vičuje zahteve po tem, da se zavrže vse, kar je bilo na poti k tej perspektivi že storjenega.
Samoupravljanje je lahko (danes še) samo teorija, ki jo naša praksa zametu-je in zanikuje, toda dejansko pomeni iz-hajanje iz tistega obdobja človeške druž-be, ki ga nekateri sicer imenujejo nujne-ga, toda s stališča človeškega v človeku ga moramo označevati kot nazadovanje.
In tu je problem: vsako ločevanje stro-kovnosti od ideologije (in zlobno namigo-vanje, da je ideologija »privitost« — »na liniji« je torej tisti, ki je bil »bolj pri-vit«) in pretirano poudarjanje strokovno-sti pomeni negacijo samoupravljanja, kaj-ti samoupravljanje ne zahteva strokovnja-kov, temveč strokovnih ljudi, ne delav-ca, ki zna samo proizvajati, temveč člo-veka, ki tudi proizvaja.
Torej nobenega barantanja »leva ali de-sna usmerjenost« ali »privitost ali ne«, »važna je strokovnost«, temveč jasna za-hteva, kot je jasen cilj: če hočemo samo-upravljanje in vse ostalo, kar imenujemo socializem, tedaj potrebujemo Ijudi, ki ga bodo sposobni graditi. In »desno usmer-jeni vijaki«, »priviti bolj ali manj«, četudi strokovni, ga niso.
Milan Pintar
CLARA PACTA, BONI AMICI
ALI: O ZARIPLIH UREDNIKIH UUBUANSKE TRIBUNE
Ivo Vajgl (glavni urednik) in za »oti-govornega urednika« Rastko Močnik (pod-pis nečitljiv) sta nedavno poslala vsem uredništvom študentskih listov in central-nemu odboru ZšJ pismo uredništva Ijub-ljanskega študentskega lista Tribuna, ki ga urejata; vsebina tega pisma se nanaša na dogodke, ki so se zgodili po »gentle-manskem« sporazumu — da skupna izda-ja jugoslovanskega študentskega tiska Po-letje 65 letos ne bo izšla. Resnično in formalno pobudo za to je dalo naše ured-ništvo. Uredništvo ljubljanske Tribune, ki že dalj časa bojkotira skupne akcije jugoslovanskega študentskega tiska (o tem bo pozneje več besed), se je začutilo globoko užaljeno, ker ji je Studentski list prevzel »idejo« in »pobudo« za »bojkot« te izdaje, saj mu je tako odvzeta prilož nost. da se proslavi še z eno »potezo«.
Sicer pa, uredništvo Studentskega li-sta je naredilo po besedah kolegov iz Ljub-ljane »dvolično in nemoralno« potezo, in to z naslednjim: neposredno pred pričet-kom priprav za izdajo skupnega poletne-ga lista Poletje 65 smo napisali vsem ured-ništvom študentskega tiska pismo, v ka-terem smo jih obvestili, da v novem po-ložaju (novi gospodarski ukrepi, omejitve proračunov in iskanje vseh opravičljivih »notranjih rezerv«) ne moremo sodelovati pri takšnem skupnem delu, da je način sodelovanja v obliki, kakor je skupna iz-daja brez določenega bralstva in brez določene fiziognomije, v tem trenutku radikaliziran v vseh straneh, pa je čas, da se oblika spremeni, saj že leta ni ustrezna, da tudi priprave za letošnjo (neizšlo) številko kažejo malomarnost in brezvoljnost vseh, ki so poklicani k delu, in da torej ne glede na mišljenje dru-gih ne bomo sodelovali pri kritju ne rav-no majhnib stroškov, ker štejemo svoje razloge za dovolj trdne, da bi jih ovrg-li kakršnikoli drugi ugovori. Poleg tega je uredništvo pripravljalo tudi izredno izda-jo Studentskega lista in bilo zaposleno s svojim prvotnim namenom — da bi štu-dente   zagrebškega    vseučilišča   in   svoje
druge bralce obvestilo o najnovejših in pomembnih vprašanjih visokošolskega živ-ljenja in življenja študentov v razmerah vključevanja v splošno družbeno giba-nje in zahtev po uveljavljanju novih go-spodarskih ukrepov.
A kaj se godi? V »gentlemanskem« sporazumu sprejemajo uredništva študent-skega tiska pobudo Studentskega lista, ki smo jo v svojem pismu imenovali »nepo-pularno« in navedli, da počnemo to v tre-nutku, ko so naši problemi enaki ali po-dobni in ko beograjskemu študentskemu listu Student, zadolženemu za organizacijo in izdajo te številke, ne moremo prepusti-ti, da bi sam prevzel pobudo, saj bi lahko to napačno razlagali, kar je tudi naravno. Ce smo prevzeli vlogo »advokata«, je to zadeva uredništva Studentskega lista. Da bi lahko prišlo do nesporazuma, smo pri-čakovali. a do nesramnosti tipa Tribuna — ne.
Kaj nam in drugim študentskim ured-ništvom pišejo uredniki tega lista? Na kratko bomo to povzeli. V pedantno zlo-ženem pismu, ki se deli na uvod in osem točk, pravijo na začetku. da so vprašanje Poletja 65 o n i ostro zastavili, toda nazad-nje »pristali na časten kompromis« po pritisku drugih uredništev, da bi Poletje izšlo. Sicer pa, »pritisk« so izvajali člani uredništev jugoslovanskega študentskega tiska, zbrani letos na stanovskem semi-narju v Ljubljani. »Tribunaši« jih imenu-jejo v pismu predstavnike, in so zato mnenja, ki so jih izražali, vzeli kot dokončna mnenja uredništev, pri čemer so naredili prvo napako. Seminar študent-skega tiska, ki ga je letos Tribuna orga-nizirala v nepričakovanem času po dolgetn molku, s programom, sprejetim brez po-svetovanja uredništev, z vabili, poslanimi v času, ko ni bilo na uredništvih nikogar več, in (zategadelj) počaščenega z navzoč-nostjo smešno majhnega števila študent-skih novinarjev — nikakor ni kraj, kjer bi se dogovarjali in kjer bi odločali o takšnib akcijah; na seminar pnhajajo mladi novinarji, včasih celo nečlani ured-
ništev. »Hora« za domenitev je bila v Skopju februarja letos na redni in tradi-cionalni konferenci jugoslovanskega štu-dentskega tiska, kjer so bili navzoči vsi, razen, razumljivo, uredništva Tribune. Tovarišem se je zdelo primerno poslati telegram, ki so v njem želeli konferenci »mnogo uspeha pri delu«.
Dalje, »tribunaši« pravijo, da že vse-skozi niso bili zadovoljni s konceptom Poletja, da je bil ta po zamisli beograj-skega Studenta tudi letos na poti »frazer-skega proklamiranja« in nevsebinskega »so-delovanja«, kar nima zveze z njihovimi sugestijami — vse to o Poletju pa že le-ta in leta govore samo oni, medtetn ko vsi drugi baje mislijo, da je list bolj ali manj mojstrovina našega časnikarstva. Tako lahko govore samo uredniki, ki so »zelo« udeleženi pri skupnem sodelova nju, pa so »dobro« obveščeni o pogovorih, ki jih imamo že leta na naših sestankih. Dalje, oni soglašajo (popolnoma) z vse-tni našimi pripombami, bodisi material-ne al.i »vsebinske« narave, toda — niso hoteli delovati destruktivno.
Pri tem: Studentski list je »nemoral-no in dvolično« kupil njihove pripombe zastonj in jih prodal kot svojo idejo, »bra-nil« na seminarju Poletje (tako torej kot oni), zdaj pa pošilja »ultimatum« (ravna torej kakor bi ravnali sicer tudi oni, samo njim je do »častnega kompromisa«). O novo nastalem položaju (zavo-ljo katerega tudi oni sprejemajo naš predlog) — niti besede. In zdaj mi napor-no iščemo to »čast«.
Najbolj smešno in za »tribunaše« naj-bolj porazno je pri tem to, da bi bila lab-ko ceia zgodba o Poletju 65 in tudi o Po-letju 64 (ki ga je izdalo naše uredništvo) »konceptualno« in na druge načine »reše-na«, ko bi bilo »tribunašem« do resnič-nega sodelovanja. Zakaj vse bi se lahko godilo na razdalji Ljubljana — Jugosla-vija, ko bi lani, če ne lani, pa vsaj le-tos izpolnili »častno« obvezo do nas vseh in izdali Poletje, kakor je bilo to dogo-vorjeno   in   kakor   je   to   po   določenem,
splošno sprejetem in dogovorjenem nače-lu bilo dogovorjeno. A poletna potenja našim ljubljanskim kolegom ni-so bila pogodu. Lani so »gentlemansko« vsilili svoje delo in obvezo Studentskenra listu, letos pa Studentu, mencaje in mr-mraje, da naj jib razumemo itd., v glav-netn z razlogi, ki jih ne bi niti pes s sla-nino pojel. Komaj komaj (pisali smo, ka-ko) so pripravili seminar, a tudi tega so lansko leto »vsilili« drugim (po naključju natn!). In zdaj prihaja od takega uredni-štva lekcija o tem, kako se sodeluje, ka-ko se bojkotira in kako se dela »kon-cept« Lista. Ta »koncept« je vendar najte-že sprejeti od uredništva, ki ne izhaja na svobodno tržišče med študente in ki ne vodi nakladnega boja, ampak je z le-po administrativno obvezo, povezano z vpisom na fakulteto, vnaprej plačano za svoj »koncept.«
Zariplost urednikov Tribune, ki je prišla do izraza v pismu, poslanem jugo-slovanskemu študentskemu tisku, energi-ja, vložena za diskvalifikacije naše pobu-de, ki pri drugih ni izzvala podobne re-akcije, in pomanjkanje kakršnekoli takt-nosti, ki bi jib vsaj lahko obvarovala pred sramoto — je sorazmerno nesmisel-na, kolikor vzporednega zardevanja (zdru-ženega z zariplostjo) ne uporabijo v svo-je namene.
(Studentski list, št. 20/65)
OPOMBA UREDNIŠTVA: To je odgo-vor zagrebškega Studentskega lista na pi-smo Tribune, ki ga za naše bralce pov-zema in razlaga članek Jugoslovanski ni-vo, objavljen v prvi jesenski številki. Bralce utegne zanimati raven tega raz-pravljanja, ki je nazoren primerek neka-terih, zdaj že dolgočasnih napadov na Tri-buno. Uredništvo Tribune teh diskusij ne misli nadaljevati, pač pa bo v prihodnosti začelo akcijo v smeri, ki jo nakazujejo naši predlogi za sodelovanje jugoslovan-skesra študentskega tiska (tudi te smo ob-javili v članku Jugoslovanski nivo).
VPRAŠANJE O RAZKOLU
Pričujoče razmišljanje je sprožil film Dv<> boj, ki ga te dni vrtijov Ljubljani. Ta danski film pa se svoje teme ne loteva na ekskluziven način; elemente, ki o njih nameravamo raz-pravljati, prav tako vsebuje poljuben Camejev, Truffautov, Fellinijev, Antonionijev ali pa Hlad-nikov film
Vsebina: Mihael hoče spremeniti tok svoje-ga življenja, v ljubezni s Tino ugleda obrat v novo življenje, različno od starega razbi-jaškega, nepremišljenega in praznega »sladke-ga« življenja. Toda Tina je pred njim imela drugega ljubimca. Ko Mihael z neke fotogra-fije razbere to njeno prejšnje razmerje, se v njem podre vera v možnost čistega načrta. Njegova namera se izjalovi. Vse razglabljanje in obupavanje se mu osredotoči v eno sanio vprašanje: ker se v rivalstvu s Tininim prejš-njim ljubimcem čuti ponižan na položaj opice, ki se le pari, časti pa nima in ji zato zanjo ni mar, si postavi alternativo opica—človek. Kot predistavnik mislečega, čutečega in pleme-nitega človeštva se spusti v dvoboj s svojim tekmecem — opiao. V tem dvoboju, ki nima le simbolične, ampak čisto otipljivo veljavo, je Mihael (človeški, ptemenit) ubit.
Naše razmišljanje in naš posmeh se začenja v tremutku, ko postavimo vprašanje o razkolu med človeškim telesom in človeško (čisto, ple-
se prebuja. Darwin pravi, da izviramo od opic, torej posedujemo naravno pravico do svobod-nega razsipavanja s svojo spolnostjo. Boga ni, ki bi mi karkoli prepovedal, zato za moje seksualne podvige ni nobene ovire.
človek, ki bo razmišljal na ta način, bo s takšno »darvinistično« razlago svojega physisa preložil odgovornast izven sebe, s tem si bo prilastil svobodo in se znebil odgovomosti. S tem pa tudi svoboden ni več. Nekdo drugi pa bo razmišljal drugače: — Opica, ki je v meni, se mi gnusi, presegel jo bom s svojim čistim duhovnim življenjem. živeti hočem ne—ži-valsko, čisto in iskreno življenje. Protestiram zoper opice!
če se srečata prvi in drugi človek, pride do konflikta. (Mimogrede, obstaja tudi sploš-no veljavna praksa, ki ne vodi v konflikt. To je krščanska morala. Duh se bo odkupil za tisto, kar bo pregrešnega storilo telo. To je potem  kompromis.)
če smo torej dognali, da ob takšnem po-stavljanju vprašanja pride do konflikta, mo-ramo tudi ugotoviti, da konflikt zahteva razre-šitve. Rešitev je prav lahko v »dvoboju«. Dvoboj se prav lahko konča z zmago opice. In potem se zgrozimo ob nemorali, zagnusi «e nam spolnost, o njej govorimo kot o neljubi znanki, o njej le šepetamo in skrivoma raz-
pomagajo kot zanesljivo sredstvo, ker so pač stvar tradicije m ker vsa »nova menažerija« še ni urejena in pripravljena za praktično upo-rabo. Vsi novi (svobodni) etični zakoni (resda pomanjkljivi), vsi kriteriji, ki jih pridigamo, zdaj ta, zdaj oni, zdaj ob tej, zdaj ob oini prilož-nosti, so neizdelani, nekoherentni in jasno ne nudijo dovolj varne zaščite. Za njihovo upora-bo je treba poguma.
Sem proti novim načelom! Tudi za stara nisem. Sem za življenje. Sem za absurdno živ-ljenje, ki postavLja vprašanja o razkolu med duhoan in telesom. Naj jih postavlja! življenje implicira pisanje pesmi, premišljevanje o biti in niču, kuhanje kosila, pranje posode in spol-nost. Vse skupaj je eno in isto življenje. Ab-surd, alienacija, ali kakorkoli že imenujemo zver, ki nam dela življenje plastično, nam po-stavlja cel kup ovir. Ovire nastajajo ... zaradi pogojenosti družbene strukture. Vsakdo med temi ovirami išče lastno pot k resnici in osve-ščenju. Vsakdo si izbere svojo lastno možnost. Ta slalom med ovirami (če se posreči) je in-dividualno osveščenje. Absurdnost potiska v takšno individualno iskanje možnosti, v neke vrste oportunizem, ki pomeni — čim ugodneje preživeti svoj vek. Ovira, ki jo moramo razlu-ščiti je ideja, ki nam brani ali zapoveduje. In vendar je ideja bleščeča fasada za banalni namen. In kdor išče svojo najugodnejšo pot, ,je v bistvu skopuški osveščenec. Zase hrani svojo možnost, sam si je našel rešitev in pre-(Seženje absurda. če je tako, je takšen človek nemoralen. če je moralen, je umetnik ali filo-zof. Umetnik ali filozof je, če individualno možnost napravi za občo možnost. če odkrije fasado in pokaže na preprosto bistvo. In tako potem velja: umetnik odkrivaj in presegaj absurd!
Sem za življenje, ker pač želim živeti. živ-ljenje naj vsebuje konflikte, naj postavlja absurdna vprašanja, kajti vsebuje in postavlja. A življenje ni načrt, niti ni vera, življenje je neprestana dialektika, je razivoj. Razvoj po-trebuje konflikte, prek nasprotij se realizira v samega sebe. Da pa se bo to poniglavo migo-tanje v absurdu zavedlo poniglavega migotanja
menito) dušo. To vprašanje je bilo z isto naivnostjo zastavljeno že v neštetih filmih, prav tako pa tudi v literaturi. Morda sem kri-vičen, ker uiporabljam besedo »naivnost«, kajti če je to vprašanje, ki se dandanašnji postavlja tucli nefilmskim in nefilozjofskim ljudem (pre-pričan sem celo, da se), je prav, da se postavi tudi v filmu (ali v literaturi). In vendar — če se vprašanje o dilemi med »živalskim« seksom in »plemenitim« duhom zastavlja v javnosti, se mora pobudnik takšnega vprašanja zavedati odgovornosti, ki jo v takšnem zastavljanju sprejema na svoje rame. Nase namreč spreje-ma breme odgovora. Odgovor pa, ki je javno izrečen, potegne za seboj težo javnega mnenja, odgovor ga namreč čisto jasno usmeri, mu pokaže pot. čim takšen odgovor preide mejo privatne zadovoljitve, postane silno važen, nje-gova vrednost se dvigne. Narava odgovora pa je seveda pogojena s postavitvijo vprašanja — važno je, kako si to vprašanje zastavimo.
Preden se opredelimo glede odgovora, se moramo vprašati, ali smo zadovoljni s posta-vitvijo vprašanja. Brez dvoma nismo. človeško telo in človeška duša — kakšna brezuipna me-tafizika! (Odinislimo si dejstvo, da film poleg vprašanja vsebuje tudi odgovor.) Recimo, da si nekdo postavi vprašanje o svojem »žival-skem delu«. Takole raatnišlja: — 2ival v meni
mišljamo. Ko smo se vživeli v vlogo dveh protagonistov konflikta, smo pravzaprav zabe-ležili situacijo. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je takšna situacija absurdna. Kot da bi nekdo imel nekaj načelnega proti palcu na nogi in bi si ga odstrelil. Absurd pa je del človeške imanence, absurd je naša popotnica, je zrak, ki ga moramo dihati. Ta absurd je verjetno bridka dediščina preteklih stoletij, je dediščina družbenih stmktur, ujetosti v čisto ddočene družbene odnose. Tega ab&urda ni mogoče odpraviti z dekretom. Naša absurdna dediščina je med drugim tudi to, da ostajamo »homines duplices«.
Absurd pa še ne pomeni brezupne danosti. Absurd je mogoče prignati do konca sveta, morda ga je mogoče preseči. če se sprijazni-mo, da je absurd konstituanta naše vsakdanje prakse, pa je to le stvar našega trenutnega življenja, je stvar naše poniglave pozicije, kra-jevne in časovne. 2ivljenje pa še ni načrt in obveza — lahko ga spremenimo.
Malo prej smo dejali, da so naša neštota vprašanja o spolnosti tradicionalne narave. To so mrakotne zvijače srednjega veka, ki je telo zavijal v plašč skrivnosti, v ogrinjalo sra-mežljivosti in pajčolan najnižje pregrehe. In kaj počnemo dandanašnji? Vse te plašče, paj-čolane in ogrinjala hranimo pri roki, da nam
v absurdu, je potrebna filozofija ali umetnost. Umetno&t ima možnost preseči absurd, ima nalogo preseči absurd.
Marx pravi: — Zavest ljudi nikakor ne do-loča njihove biti, temveč narobe, njihova druž-bena bit določa njihovo zavest...
Neogibna usoda (ki naloga) umetnosti je torej, da se poraja v konfliktih družbenega življenja, da zajema iz stvamosti. Engels na-dalje pravi: — Potemtakem ne gre za nekakšno avtomatično učinkovanje ekonomskega položa-ja... marveč gre zato, da ljudje svojo zgodovi-no sami ustvarjajo... Umetnost, porojena iz življenja, se steka vanj nazaj, nanj učinkuje. Umetnost se angažira v preseganju praktične absurdne dejavnosti, kaže ji pot, jo opominja. Umetnost mora totalno angažirati!
Kar škoda se zdi, da absurd ne prizanaša niti takšnemu razmišljanju niti umetnosti. A to nas ne odvezuje. Naša misel bodi vselej usmer-jena v preseganje absurdnih situacij, ki smo jim priče. V tem smislu pozivam na presega-nje filma, kakršen je Dvoboj — njemu absurd namreč ni prizanesel. Pozivam na posmeh in preseganje vprašanja: »Ali smo samo opice?«. Film kot najbolj ranožična panoga umetnosti je dvakrat odgovorein.
Dimitrij Rupel
A. FAQUEZ: AMBROSIO UBIJA ČAS
Belgijec   Arthur
piše in je vedno di mo za gledalce, ki nimajo več kot petru l Sam pravi o tea-tru za mlade gledala uij bo »vsaka pred' stava predvsem razm za otroka. Odločno odklanjam   dela,   ki\o gostobesedna   in
abotna navodila za je drzal tudi v kom
ki jo  je Ijubljansko insko gledališče iz
z je dramatik,   ki
e.« Tega pravila se mbrosio ubija čas«,
bralo   za   prvo   pre sezoni.
Gostilničar Ambn id ko ga ne moti mesti j>. ležava, dela pa le ta Boli ga, ko vidi, kak mji someščani iz San Bu
v novi   gledališki
uk 'adijsko
Navsezadn ude kaza rkvene
Pokvari  budilko,  ki Fantesca, županji porničarju  Regolu  ii več,   kdaj   bo  prišel zapornice. nega   zvona  in pometač  Spazzino  n kazalec je cerkveni z vesa na trgu, gre po& i je prepričan, da bod časa, prebivalci San brez ure popolnoma di zaporničarja  vlakfaj meščani spoznajo, d<| brosio. Ta uvidi, da meščanom čas. Nauk povedan: na svetu sicer bi šlo vse narol
Avtor je
je tipiziral in s tem medie   delVarte.    V Ijubezenski  motiv njo Fantesco, a ga
prepeva ponoči, k Zato podnevi po-Mdar se mu zljubi. ji časa so njegovi klene jim pomagati. » je dala sluškinja anteno, za~ uro, da  ta ne ve in kdaj  naj  zapre kembelj cerkve-ure;  in  ko sončno uro,  katere ure pa kažejo dre-drevesa. Ambrosio , fco za njih ni več srečni. Toda ti so jeni, in ko po kriv-povozi Spazzina, je ure ukradel Am-reda ne gre in vrne 'eprost in nevsiljivo nekakšen red,
n 'adati
komedijojaml v Italijo; osebe i rahel nadih com-)   je   vpletel   tudi tvltnbrosiem in slu&ki-potisnil v drugi
j$tno
plan, tako, kot da bi se otroci igrali »ata in mamo«. Domislice, ki jih Fauquez stresa eno za drugo, bi odraslega komajda zabavale in bi se mu nemara zdele celo puhle, zato pa so toliko bolj zabavne za mlade gledalce. Glavna dramatikova odlika je v tem, da noče biti za vsako ceno didaktičen, ampak najprej gradi zaplet in razplet igre, iz katerega se potem sama po sebi izlušči morala. Skratka, Fauquez je avtor, ki zna pisati za otroke, človek, ki se zaveda zakonitosti mladinskega pisanja: pre-proste fabule, duhovitega dialoga in izogiba-nja biti poučen za vsako ceno.
Takšna igra seveda zahteva tudi poseben način interpretacije. Tempo mora titi hiter, igranje pa živahno in nekoliko pretirano. Pri-poročljivo je tudi nekoliko igranja na publiko, ki pa ga Fauquezova komedija pogreša. Delo je režiral žarko Petan. Dal mu je živahen tem-po, spretno vpletel vanj plese Majne Sevni-kove in prijetno-preprosto scensko glasbo, ki žal malce diši po plagiatu, in ki jo je napisal Borut Lesjak. S smiselno uporabo svetlobnih efektov v prizoru, ko Ambrosio krade cerkveno uro, je mladim gledalcem pripravil pravi mali spektakel. živobarvna, morebiti nekoliko pre-tesna scena je delo Uroša Vagaje. Anja Do-lenjčeva je pripravila okusne kostume, z izje-mo obleke zaporničarja Regola, ki spominja na uniformo upokojenega fašista.
Od vseh oseb v igri je najmanj tipiziran dobrosrčni, živahni in malo otročji gostilničar Ambrosio. Prav zaradi razlike od ostalih štirih oseb, ki so tipi in so tako po dialogu kot po figurah Ambrosiu podrejeni, se otrok takoj na začetku igre izenači z Ambrosiem, se naj-prej verjetno veseli njegovega ubijanja časa in na koncu skupaj z njim spozna, da ne dela prav.   Mojstrsko   je   Ambrosia   zaigral   Jože
Mraz, absolvent Ijubljanske Akademije za gle-dališče, radio, film in TV. Ta igralec zna vse: igrati, peti in plesati. Z živahnim, malce pre-tiranim in nekoliko otročjim nastopom je dosegel, da je bila premiera pravzaprav njegov večer. Daleč je presegel ostale igralce (M. Gr-movo, M. Jerajevo, B. Vovka in S. Pavlina), ki so sicer iz svojih vlog resnično naredili največ, kar so mogli, a so kljub temu ostali malce bledi ob tolikšni igralski moči, kot jo je v vlogi Ambrosia pokazal Jože Mraz.
Kot že rečeno: igra »Ambrosio ubija čas« odraslega gledalca najbrž ne bo preveč razve-drila, niti mu ne bo dala kakega posebnega nauka, otoje pa v dobršni meri nudi otrokom; in to je navsezadnje tudi naloga Mladinskega gledališča.
M. Milčinski
Beethovnov abonma za študente
Univerzitetni odbor je letos v Sloven-ski filharmoniji organiziral za študente reprizm Beethovnav abonma. Ciklus obsega štiri koncerte, v katerih bodo predstavljena največja Beethovnova ot-kestralna dela. Tako bomo slišali prvo, tretjo (»Eroico«), četrto in sedmo sim-fonijo, tretji in peti klavirski koncert, violinski koncert in romanco za violino in orkester v F-duru, odlomke iz opere Fidelio — uverturo in arijo Leonore, arijo za sopran Ah, perfido, in še uvertu-re Coriolan, Prometej in Leonora št. 3. Slovenski filharmoniji je uspelo pri-dobiti za izvajalce nekatere odlične tuje dirigente in soliste in najboljše domače umetnike Tako bodo gostovali dirigent Efrem Kurtz, ki se je pri nas že pred leti predstavil s sijajno izvedbo Beethovnove Eroice, sopranistka Martina Arroyo, ki je že dvakrat uspešno gostovala v Sloven-ski filharmoniji, odlični belgijski pianist Naum Sluszny, ki se bo tokrat prvič predstavil ljubljanjskemu občinstvu, ter znameniti violinist Henryk Szeryng, ki je nastopil v Ljubljani že trikrat. Od doma-čih umetnikov se bosta predstavila di-rigenta Samo Hubad in Bogo Leskovic ter pianistka Dubravka Tomšič-Srebot-njak.
Cena abonmaja je izredno znižana. Za štiri koncerte velja drugi prostor 900 di-narjev, tretji 650, četrti pa 450 dinarjev. Abonma vpisujejo v prostorih univerzi-tetnega odbora na Trgu revolucije št. 1 od 9. do 12. ure do 22. oktobra.
Prvi koncert bo 6. novembra ob 20.15 v veliki dvorani Slovenske filhannoni.je.
igy
AJSKA TURNEJA
PRVI OSN
(suho, iiptivno)
Stošestdeset  ljublj i živelo prvo polovico potovanju   skozi   son sneje je  Sloveniji vr skupina   študentov večjega   litvanskega med  ljubljanskim Nemunasom srečanje  med dov,  ki jima je zgo( ljivo sorodno  pot, či sebi   in   nista   nikdar dotik ...
UVODA
študentov  je  pre-|ega avgusta na po-Litvo.  Mesec   ka-ibisk enako  številna iiinasa,  drugega   naj-i.   Stiki,   ustvarjeni Ai ikom in kaunaškim pomenij slej najbolj   izrazito kulturidveh majhnih  naro-namenila presenet-sta si daleč vsak-ajala v medsebojni
DRUGI OSI K UVODA (vz ))
za eugnana
Priznam   vsaj strast, spremljevalkaJBih nosti,  se  ni  nikoli ustavljala  pri  mislihkak zlate odseve v gladii le oljčnih gajev nad Epgm šnim   hrepenenjem davne kupole Kremljfaa brezovih gajev v Podipvlju,
potovalna življenjskih mož-kšnim   hrepenenjem Montmartre, na na molk temnih — nikoli s tolik-mislih  na   staro-brezbrežno morje
prepriči da
n iko
Je  odveč
bil — edini? In je Dežela, ki dolga leta|dprla dov, je postala v sti nenadoma še mni služi. Duša
vsega in naj si prizif ali še s panslavističnimi
tri
slovensk« jveka
nisem —  nisem uganiti razloge? mejnih preho-sproščenih možno->lj mikavna, kot za-pa je — vrhu ne — prepojena
Ruska   turneja sti in orkester, prednjza leto  pilili  program. zbirali   potrebna   sr* z ljubljanskega peroi menje, da so števiine e gusta...
ala. Pevci,   folklori-potovanje, so vse itavniki   društva   so , Odhod  gostujočih bil nedvoumno zna-premagane. 29. av-
TRETJI OS EK UVODA (realno, tnično)
Lepo in prav:  oba v Litvi in kaunaški Računi so, upajmo, vse. Neposredna  dožl treznemu  premisleku primerni stanci se zdaj lahko io je rezultat opravljen nenjave? drugače:   ali   je   ume ni uspeh  te  zamenjfstreze: stavljenemu cilju in stvom?  Je  pomenilafceja bila,  za  ljubljanske afirmacijo ali  samo do za poprejšnje delo
Objektivne   tehtni primerjati drugi možnosti, ni. lja  zastaviti. Dva potjo, med njenim je prišlo do krize lo programskem
turneje, ljubljanski eniji, sta opravljena. lani. Pika. črta pod se lahko umaknejo časovni di-vprašamo: kakšen Ali   malce in moralno-politič-n prvič — za-č — vloženim sred-kakršna je pač nte širšo umetniško popotovanje, nagra-
bi znala  pravično argumentfprid eni   in   v prid si vprašanje le ve-sta. Prvi:  že pred in še zlasti kasneje v fcizacijskem, če ne ce-koBv Akademika, kar naj-
n pt ft
brž ni brez vsake zveze s turnejo; drugi raz-log spodbuja premislek o ciljih in formah mo-rebitnih Akademikovih turnej v prihodnje.
In če si že zastavljam vsa ta vprašanja, te-daj velja še enkrat pretehtati a) umetniški, b) moralni in c) turistični pomen opravljene poti.
»VYSTUPAJET AKADEMIČESKIJ ...«
Prvi nastop je bil napovedan dve uri po prispetju v Moskvo. Bil je na prostem, na odru sredi moskovskega razstavišča, kjer so prav tiste dni odprli vsesovjetski prikaz go-spodarskih dosežkov. Za množice obiskovalcev so pripravili non-stop predstave najrazličnejših folklornih skupin, estradnih ansamblov, godb in zborov. Ljubljanski zbor in folklora sta tvo-rila samo del celotnega sporeda, prirejenega v znamenju dneva železničarjev in temu pri-merno manifestativno obarvanega.
Litvanski koncerti so bili v formalnem smi-slu resnejši in so terjali tudi večjo psihično odgovornost nastopajočih
Prvi po vrsti je bil skupni, predstavitveni nastop vseh treh skupin, bolj manifestacija ob sprejemu v Kaunasu kot priložnost za oceno umetniške ravni.
V naslednjih dneh so sledili ločeni nastopi vseh treh skupin.
Zbor je imel samostojne koncerte v novem industrijskem naselju Elektrenaju, v turistič-no-zdraviliškem Druskininkaju na jugu litvan-ske republike, ter v pribaltiških mestih Klej-pedi in Palangi. Najbolje na vsej turneji so pevci zapeli v Druskininkaju v sicer neugled-ni, skromni dvoranici skromnega mesteca, ki je sedeže napolnilo z občinstvom komaj do treh četrtin; vendar pa so poslušalci, zavzeti predvsem za temperament južne Jugoslavi^ je, manj za slovensko zborovsko liriko, poka-zali izrazit kulturni nivo in pričarali dirigentu in pevcem potrebno ustvarjalno vzdušje. V na-sprotju s tem je bil koncert v Elektrenaju pred nekritično, nevzgojeno publiko prava or-ganizacijska zmota. V Klejpedi sta bila oder in dvorana na dostojni ravni, zadnji samostoj-ni koncert v litvanskem turističnem centru Pa-langi pa je bil za nastopajoče že nekoliko utrudljiv.
Ce sta zbor in folklora s svojim progra-mom reprezentirala našo, slovensko kulturno tvornost, o plesnem orkestru tega ni mogoče reči. Reprezentiral je nekaj drugega — odnos jugoslovanske mladine do sodobne zabavne glasbe, odnos, ljubeče zazrt na zapadno stran. In tako je orkester, čeravno po izvedbeni pla-ti pomanjkljiv, razumljivo, ne pa tudi docela pravično, požel največ aplavza. Organizator-ji so mu ga namenili že vnaprej s tem, da so mu pripravili dva zaporedna samostojna koncerta v kaunaški športni dvDrani, ki sprej-me menda šest tisoč poslušalcev, nato samo-stojen koncert na prostem v turistični Palangi
in nazadnje še nastop v parku litvanske pre-stolnice Vilne. Vsi našteti koncerti, predvsem pa prvi od obeh v Kaunasu, so prinesli ansam-blu brezmejne simpatije mladega občinstva, ki je zelo podobno svojim vrstnikom pri nas, in za nameček  še  zanosno ansambelsko vzdušje.
Preostali sta še dve prireditvi: ob slovesu od Kaunasa je bil vnovič kombinirani nastop vseh treh skupin, pripravljen solidneje kot ob prihodu; seveda pa ni bila povsem umestna odločitev organizatorjev, da zaključnega kon-certa ne pripravijo v športni dvorani, kot je bilo predvideno, saj so tako zboru in folklori zavrli možnosti za večji razmah... Pa je za protiutež poskrbela litvanska televizija, ki je povabila v vilnoški studio pevce in plesalce ter pripravila z njimi enoinpolurno, improvi-zirano-direktno oddajo, prepleteno z nekaj te-lopi o lepotah Jugoslavije in z intervjuji o štu-dentih in študentovski kulturni dejavnosti v Ljubljani.
Suma sumarum: 16 koncertov, vsaj 4 izra-zito uspeli in vrhu vsega simpatičen sprejem pri litvanskem oboinstvu. Žal pa nismo za-sledili resnobne glasbene kritike, ki bi našim skupinam ob razmeroma zahtevnih litvanskih glasbenih   kriterijih  določila   mesto   in   raven.
ČE ŠTUDENT NA RAJŽO GRE ...
... je še kar razumljivo, da je sproščen in živahen, da išče stike z ljudmi, da sprašuje in ugovarja- Seveda pa je važna mera. Kajti pot na tuje, še zlasti, če je skupinska, pomeni reprezentiranje domovine, kakorkoli že obrneš. še zlasti pomembna je zavest o tem v deželi, kot je Sovjetska zveza, kjer se — v nasprot-ju z nami — tudi mladi ljudje niso odrekli pa-tetičnim domovinskim čustvom, komsomol-skemu zanosu in osebni disciplini (ne glede na huligane in nezavestne pijance, ki so sicer zlo, a vendarle le majhen del populacije). Ljub-ljanski študentje so šli na pot, ne da bi se bili tega zavedali. Bili so za popotovanje premalo pripravljeni. Nihče jih ni poučil o navadah in življenjskih pogledih sovjetskih ljudi — in ta-ko si je (res manjši del skupine, a vendarle: del skupine!) dajal preveč duška v svoji po-potniški sproščenosti, v nagnjenjih do vodke in litvanske palange, v razgrajaških pobudah in celo izzivanjih, kar je imelo za posledico začudene poglede gostiteljev ali pa celo — vljudne, a neizpodbitne očitke.
Toda to je bil samo vzporedni pas prijet-nega doživljanja, ki je spremljalo gostovanje; afirmacija sproščene jugoslovanske mladosti je prihajala do veljave tudi na pozitiven na-čin, v prijateljstvih med študenti obeh dežel, v iskrenih pogovorih, na družabnih priredit-vah... Morda je obžalovanja vredno le, da za-voljo počitnic v Kaunasu ni bilo več študen-tov Politehničnega inštituta in predvsem več članov njihovega kulturnega društva, saj bi bili številnejši osebni stiki dragocenejši od pretežno uradnih. (Pa tudi vrnjeni obisk Lit-vancev bi bil člane Akademika v tem primeru
bolj angažiral, kot jih je.) V tem je pomanj-kljivost gostovanja. Najbrž nenamerna, a ne-popravljiva.
še huje, precej huje pa so izzveneli medse-bojni nesporazumi, trenja in neprijetnosti v obnašanju med člani posameznih sodelujočih skupin. Tradicionalno, nespodbudno in v kalne vode pritirano rivalstvo! Nič več o tem!
SVEIKATA
»Sveikata!« odvrnejo Litvanci na izrečeno zdravico. Vrnjeni obisk študentov z bregov Njemna je potekel"" v znamenju prijateljskih odnosov. žal — ob premajhni pozornosti slo-venske javnosti. Kolikor mi je znano, nismo prebrali ene same kritike q glasbeni kvaliteti gostov. Priložnosti za trdnejše stike med obe-ma kulturama nismo izrabili; stiki so obtičali samo na ravni med obema društvoma in še med rektoratoma obeh visokošolskih mest, Kaunasa in Ljubljane.
Ali ni efekt v primeri s težkimi milijoni premajhen? — spra&ujejo glede na vse to po-samezniki. Res — vprašanje ni docela neupra-vičeno. Deklarativen odgovor nas seveda ne pri-pelje nikamor; tehtati je vredno vseoino ce-lotne zamenjave. Ne bo pa odveč pripomba o tem, kako različno težo ima vrednost desetih milijonov, kadar gre za kakšno ekonomsko-po-litično manifestacijo po eni in za kakšno kul-turniško akcijo po drugi strani. Ne glede na to pa je jasno, da se razčlembi efekta v nobe-nem primeru ne smemo izogniti.
KRIZA (ali: druga plat medalje)
Do sem — vse lepo ln prav. Toda: turneja, naj bo višek delovne sezone ali nagrada za opravljeni poprejšnji trud ali sredstvo za šir-šo afirmacijo in nadaljnjo rast ali vse troje v enem, mora pomeniti v prvi vrsti spodbudo. Konkretno: ruska turneja bi morala dati Aka-demikovim skupinam nov zagon. Zgodilo pa se je, vsaj v nekaj primerih, drugače. APZ je zgubil zborovodjo, hkrati pa sklenil izsto-piti iz društva. Plesni orkester — molči in ne obeta nastopa v Ljubljani. In kaj je novega pri folklori? Kdo ve? ..
Navsezadnje pojavov organizacijske in pro gramske krize niti ne kaže imenovati negativ-ne. Mogoče si je dogajanje v Akademiku raz-lagati takole: turneja pač ni spodbudila nepo-sredne umetniške rasti skupin, spodbudila pa je težnje po neoDhodnem presnavljanju, ne-strpno nezadovoljstvo z obstoječimi shemami in resno premišljevanje o novih, času ustrez-nih možnostih študentovske kulturne dejavno-sti. Tako je zdaj že jasno, da je treba Akade-mikov sestav reorganizirati, ga uskladiti s sa-moupravnimi načeli časa, ga posodobiti in tu-di po tej poti sprostiti nadaljnjo rast — za-vest o tem je živo prisotna od prvih korakov turneje (korakov za turnejo) sem. Premislek o slatostih turneje in o neurejenih organizacij-skib. odnosih daje tem težnjam krila in jih, skozi nastalo in skozi povzročeno krizo, vodi k uveljavitvi.
Pričakovati je, po vsem tem, nemirno, a iz-čiščujoče in plodno leto za študentovsko kul-turo.
Viktor Konjar
ivan rob
sedem blanrov in eno gorje
¦     MATEDOLENCFRANČEKRUDOLFDIMRUPEL
ROMAN
Blagor njim, ki ne mislijo s svojo glavo, zakaj ne bo jim treba obžalovati zmot,
Blagor kimavcem, zakaj stolčki so jim zago-tovljeni.
Blagor njim, ki nikdar ne ugovarjajo, zakaj nasičeni   bodo.
Blagor njim, ki trobijo v kapitalistični rog, zakaj napojeni bodo.
Blagor njim, ki se hlinijo, zakaj pravoverni bodo imenovani.
Blagor kričačem, zakaj njih slava pojde od roda do roda.
Blagor njim, ki preganjajo vse, ki niso pravo-verni, zakaj odlikovanje jim ne uide.
Gorje pa vsem tistim, ki jiro ni za te blagre> zakaj iztrebili jih bomo, da ne bo ostalo za njimi niti duha.
epigrami
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava, a drugim le molzna je krava. Za nas domačine je strgan rokav, za brihtne tujčine pa polhen bokal.
Ce bi se rad morale učil,
od svinje učiti ne bom se pustil.
mali oglasi
PRODAJAMO značajnost svojo za skorjo kruha črnega, svoj plašč obračamo po vetru, če sila je, prodamo ga.
KUPUJEMO talente Ijudske, krvavo žuljave roke, kupujemo pomembne glave, plačilo — zvezane roke.
ODDAMO službo klečeplazu brez hrbtenice, brez glave, le to zahtevamo od njega, da vedno za gospodom gre.
KUPCUJEMO pa z ideali, z ljubeznijo za dom in rod, Pazite na zaščitno znamko: na zlatem polju siv robot.
POROKA. Kapital je ženin, nevesta je Kosmata Vest, Dobiček sin je skoporiti in hčerka lakomna — Obrest.
UMRLA je gospa Poštenost, denarja zapustila ni; kdo vence in pogreb bo plačal, le to nas danes še skrbi.
(Iz knjige »Ivan  Rob — Zbrano delo«, tzdala Založba Obzorja 1965)
TRIBUNA STRAN 6
PETO NADSTROPJE V TRINADSTROPNI HIŠI
I. poglavje
Prvič jo je tisti dan srečal zjutraj ob pol enih, ko je šel v Mesing na kavo, da se zbudi. Pritegnila je njegovo zaspano pozornost, ki sicer za ženske ni bila zaspana, razen takrat, kadar je komaj vstal. Imela je plave lase in modre oči, katerih zenice se niso vodeno prelivale v beločnico, ampak so bile pri-jetno obrobljene z malo bolj temnomodro barvo. Gledal pa jo je samo do trenutka, ko sta ob sreča-nju prišla vštric. Ni se obrnil za njo in zato tudi ni vedel, ali se je ona za njim. čeprav tega ni mogel vi-deti, se je ona obrnila, a le za kratek hip. Hip pa je tako ali tako kratek, zato je kratek hip še krajši.
Popil je svojo kavico, si pomel oči, se prijel za nos in se zbudil. Potem je šel iz Mesinga naravnost na avtobusno postajo in se odpeljal v Maribor po pol milijona denarja. Mislil je med drugim tudi obiskati Frančka Rudolfa, nekegamariborskegapesnika, amu je zmanjkalo časa. Ob pol šestih je že odhajal avto-bus za Ljubljano.
Stal je na avtobusni postaji. Se deset minut je manjkalo do odhoda, ko sta se prav blizu njega usta-vili dve dekleti in preštevali bankovce. Slišal je, da sta imeli štiristo din premalo, da bi se lahko peljali z avtobusom. Otožno sta ugotovili, da bosta morali z avtostopom. Miškin je stopil k njima in rekel:
—  Jaz imam pri sebi nekaj malega. Medtem je povlekel iz žepa zavoj in ga prelistal.
—  Pol milijona je. Vama lahko pomagam? To je bilo njuno drugo srečanje. Rekla je:
— Posodi nama štiristo din.
—  Seveda, je odgovoril in izpulil iz šopa petti-sočak.
—  Pojdi in kupi karti z rezervacijo. Dekle je ste-klo   čez  cesto v avtobusno   poslovalnico.  Druga je stala zraven in po  krajšem  molčečem prestopanju rekla:
—  Ali veste, kaj se nama je zgodilo?
—  še ne vem, je rekel, in bilo mu je nerodno, ker ga je vikala.
—  Ušli sva dvema Italijanoma. Peljala sta naju na izlet v Maribor, tu pa kar naenkrat v hotel...
—  In sta ušli?
—  Da.
—  Morali bi računati na to, je rekel, — saj nihče ne misli na nič drugega kot na to. Hm.
Takrat je pripeljal avtobus in skoraj hkrati je prišlo dekle iz avtobusne poslovalnice. Vrnila mu je drobiž in bankovce ter rekla:
—  Dolžna sem ti štiristo din.
On je sedel na nasprotni strani avtobusa kot oni-dve. Med njim in njo je sedela njena prijateljica. Obe sta bili zelo prijazni z njim, on pa se jima je smehljal in prikimaval. Sem ter tja je rekel kaj mo-drega. Sicer pa ni vedel, kaj naj reče in se je delal neprizadetega. Dala mu je cigareto, ki jo je pokadil v pol krajšem času, kot ona svojo, hkrati pa je gle-dal naravnost predse in si predstavljal, kako ona skri-vaj opazuje njegov profil. Malo je nagnil glavo nazaj in sunil brado naprej. Tako se mu je zdelo, da je bolj eleganten.
Moral bi ji postaviti nekaj vprašanj, je pomislil, prilegel bi se mu kratek dialog, ki bi ga lahko po-Ijubno podaljšal. Zalotil se je, da ne misli na nič dru-gega in si je rekel, da alienacija med njima popušča. Vseeno pa mu je misel ušla tudi na njena spolovila in potem si je rekel, da je to pač razumljivo. Za du-hovno dezalienacijo prihaja še telesna.
Po poti se je avtobus nekajkrat ustavil za de-set minut in povabil jo je na kozarček. Kolegica je medtem sedela v avtobusu, čeprav je — vsaj formal-no — povabil tudi njo. Do Ljubljane je popil tri kozarčke vinjaka. Ona je prvič popila dva deci ra-denske, drugič sadni sok in šele tretjič kozarček vermuta.
Približno na pol poti jih je prehitel avto italijan-ske registracije, ki sta ga dekleti prepoznali za avto, s katerim sta se pripeljali v Maribor. Pojavilo se je vprašanje, kaj naj store, če bosta Italijana čakala na postaji v Ljubljani. Ker je bil eden od njiju Sicilija-nec, so se zmenili, da bo Miškin njen brat. To naj bi pri Siciljancu vžgalo, da bi jo odkuril. Kajti na Sici-liji bratje streljajo zvodnike svojih sestra.
—  Te lahko primem pod roko? je vprašala, ko so izstopili v domačem mestu. — Se ne bojiš srečati kake svoje zaročenke ali česa podobnega?
—  Ne bojim se, je odgovoril, prost sem. Po teh besedah se je pritisnila k njemu in začutil je njeno toploto na žepu z bankovd.
Sredi mesta se je prijateljica poslovila. Nekaj ča~ sa je bilo videti, kot da bo šla ona z njo, pa je šla vendarle z njim.
—  Greva   nekam   posedet,   je   rekel,   —   da   se spoznava.
—  Jaz sem Vasiljka, je rekla.
—  Jaz pa Miškin, je odgovoril. Rok si nista dala, ker ga je ona tako ali tako že držala pod roko. Po poti sta srečala prodajalko iz Name, ki jo je imel on v načrtu. Zdaj se je vprašal, ali mu bo kdaj škodilo, ker ga je videla z žensko pod roko.
—  Danes sva se že videla, ali ni to hec? je vprašal.
—  Da. In ti se sploh nisi obrnil, je rekla.
—  Bil sern še zaspan, je odgovoril. Sedla sta k Figovcu. On je naročil veliko pivo. zanjo pa sadni sok in cigarete.
če ne bi v roki čutil mrzlega kozarca piva in spo-znaval obraze frajerjev, ki so sedeli okrog njega, bi mislil, da gre za kakšno sanjsko burko. šlo pa je za resničnost. Tisto noč, zaradi katere je bil zaspan, je spal s tem dekletom. Kot je bil Miškin absurden človek, tako je bila tista noč precej absurdna. Premiš-Ijeval je, kako se že reče tej stvari učeno ... aha...
spomnil se je — alienacija. Ta njun včerajšnji odnos je bil nekako odtujen. Miškin je bil mrtvo pijan in tudi ona je bila pijana — kot čep. Pravzaprav je čud-no, da ni šla z Italijanom. Morda pa v resnici ni takš-na, kakršna je v pijanosti. Miškin je z jezikom poli-zal hrapavo nebo v ustih. čuden okus... brrrl
—  Kot rečeno, rad bi te malo spoznal, je rekel.
—  Tudi jaz tebe, je rekla.
— Postavil bi ti nekaj vprašanj. Kaj, recimo, ra-da delaš?
—  Rada kadim, je rekla — in ti?
—  Jaz rad jem in spim, je rekel.
—  Samo to?
—  Tudi občujem še kar rad, je rekel.
—  To vem, je rekla, — samo če nisi preveč pi-jan. Ob tem se mu je nekaj zganilo ih polil je kap-Ijico piva po hlačah.
—  Zakaj se človek vedno popaca prav na tem me-stu? je zabrundal. Ni bil uverjen, če ga je slišala.
—  Ti si lepa ženska, je rekel bolj razločno, — všeč so mi tvoje prsi in kazalci na rokah. Zasmejala se je z zvonkim glasom.
—  Ali poznaš Dimitrija 'Rupla,  je   vprašala   Va-siljka.
—  Ne, je odgovoril. — Tega človeka ne poznam. Kaj pa dela?
—  Včasih je nastopal na televiziji, je odgovorila, — zato še zdaj otroci tajajo na cesti za njim.
To dekle mora biti inteligentno, je nenadoma po-mislil. Pozna Ijudi s televizije in ima še kar dober besednjak. Bolje bi bilo, ko bi se spomnil tiste noči,
ki sta jo skupaj prekrokala v postelji. Treba bi bilo ponoviti. (Takrat je že petič naročil vinjak.)
—  Kaj so tvoji starši? je vprašal, čeprav se mu je zdelo, kot da ne živi življenja, ampak piše soci-alno kroniko.
—  Oče je bil partizan, mama pa dela — sestav-Ija osciloskope ali kaj.
—  Moja starša sta   bila   študenta   filozofije   do mojega sedmega  leta.   šele  ko sem šel  v  osnovno šolo, sem dobil ime, ker sta rekla, da me ne bosta po-siljevala s svojo izbiro, ampak naj si ga kar sam iz-berem. Tudi druge filozofske poskuse sta delala na meni, a o tem drugič
—  To je tvoj sedmi vinjak, je nenadoma rekla Vasiljka,   očitajoče.   Medtem  je  res  že   prilezel  do sedmega vinjaka. Ker je zraven pil vodo, mu še ni po-stalo slabo, vendar je to vsak hip pričakoval.
—Mislim, da je bolje, da grem domov, je rekel, starše gotovo skrbi zaradi milijona. Plačal je račun in milijon, ki ni bil milijon, atnpak pol milijona, je postal manjši in tudi pol milijona ni bilo več. Vstala sta.
—  Veselilo me je, da sva se spoznala, je rekel in ona je rekla isto.
—  Kje si doma? je še vprašal in ona je pokazala proti enemu koncu mesta. On pa je rekel:
—  No, jaz moram pa tja, in je pokazal na drugo stran.
—  Dolžna sem ti, je rekla, on pa: — Daj no, nič mi nisi dolžna. Pozabi na to. če že kaj, me kdaj po-vabi na kozarček, ker bom jutri spet suh.
—  Pridem jutri, je rekla. — živio, bratec!
—  Zdravo, sestrica, je odgovoril. Bilo je sicer pri-jazno, a v misel se mu je zapičil srh, ker je obče-vanje med bratom in sestro krvoskrunstvo. Sicer pa v resnici nista bila brat in sestra. To sta rekla le za-radi  Siciljanca. Občevala pa sta tudi samo enkrat. Do tiste ure, ko se začne pouk na osemletkafu
MILAN KANGRGA
PRAKSA IN KRITIKA
ODLOMEK IZ ESEJA, OBJAVLJENEGA V 2. ŠTEVILKI ZAGREBŠKE REVIJE PRAXIS
... človeška prihodnost v Marxovem smislu ni neki fizikalno — kronološki čas, ki bo nekoč po tem »sedaj« nastopil kot nekaj, česar dimemije ne mo-remo doumeti in zbrati v okvire našega zdajšnjega obstanka. Nasprotno, je konstituens zdajšnjega, da-nega in obstoječega, ker se šele v njenem horizon-tu tisto, kar sploh je, tudi javlja kot nekaj zgodovin-skega in človeško relevantnega, videnega in osvetlje-nega. Po njej je šele mogoče govoriti o nečem, kar je, ker je v človekovem svetu vse, kar je primarno, človekov zgodovinski proizvod, od navadnega klina f in kolesa do človeških odnosov. že ta kiin ali kolo je človekova prihodnost, ker izhaja kratkomalo iz nega-cije danega, izvršene s stališča tistega, kar še ni, ali ni bilo, ker v abstraktnem bivanju ali naravi ne ob-staja niti klin niti kolo, ampak šele v aktivno — kri-tično (smiselno) negirani naravi, kot smotrno člo-f veškem odpiranju, ustanavljanju in odkrivanju emi-i nentno človekovega sveta. Ernst Bloch je to imeno-val »kamnitni sosedi« človeške zgodovine, ki se raču-na po tistem datumu, kdaj in kje je človek bil in je vedno znova na delu potrjevanja svojega izvora in porekla, kot ustvarjalno bitje ali bitje prakse, ki edino s svojim aktivnim, razumnim in smotrnim sa-mopotrjevanjem zdaj in tu ugotavlja in dokazuje ne samo svojo pravo navzočnost v nekem času, marveč s svojim delom presega meje danega in obstoječega, razširja področje človeške možnosti in svobode za vse, za drugega, za človeka. Zato ne pomeni človeško živeti nič drugega kot hotenje, da se razširijo meje človeške možnosti, kar pomeni delovati na pobudo, ki prihaja iz izvora človekovega sveta in resnične človeške narave, torej pomeni biti obrnjen k prihod-njemu kot kriteriju svoje zdajšnosti.
Prihodnost torej ni nekaj, kar bi mogli samo pri-čakovati, odlagati, pomikati na jutri ali v neskonč-nost. To je nemogoče celo, če bi to tudi hoteli, in to ne samo zato, ker se brez nas in mimo nas ne more samo od sebe pojaviti nekaj za nas, ker je vselej govor o naši prihodnosti, ki zadeva vsakega posameznika in vsako skupnost, ampak primarno zato, ker je tisto prihodnje dejansko aktivno in smiselno navzoče v vsakem našem dejanju, aktu, delu, učinko-vanju in odnosu. Na kateri način in kaj to pomeni? Poskušajmo to pojasniti s pomočjo Marxove 1. teze o Feuerbachu, ki se glasi: »Glavna pomanjklji-vost vsega dosedanjega materializma — vključno tu-di Feuerbachovega — je ta, ker se predmet jemlje samo v obliki objekta ali v obliki kontem-placije, a ne kot človeška ob čutena ak tivno s t, praksa, ne subjektivno. Zato se je zgo-dilo, da je aktivno stran nasproti materializmu raz-vil idealizem — toda samo abstraktno, ker idealizem naravno ne pozna resnične, občutene aktivnosti kot take. Feuerbach hoče občutene objekte, ki se resnič-no ločijo od pojmovnih, toda samo človeško aktiv-nost ne pojmuje kot predmetno aktivnost. Zato ima v »Biti krščanstva« samo teoretično aktivnost za resnično človeško akivnost, medtem ko razume in fiksira prakso samo v njeni umazano-judovski obliki pojavljanja. Zato ne razume pomena jevolucionar-ne' vraktično-kritične ,aktivnosti'.«
v tej Marxovi tezi je dognano najgloblje revolu-cionarno spoznanje naše sodobne zgodovine, ki dobi-va svoj veliki pomen s tem, da z njo seže do same eksistence človekovega sveta, zgodovine in človeka. Prav v njej je vsebovano tisto, o čemer smo govorili, kot je v njej hkrati izbojevana realna filozofska in zgodovinska predpostavka za prej navedeno Marxovo 11. tezo o F euerbachu, kjer je govor o zahtevi po spremembi sveta. (»Filozofi so doslej svet le raz-lagali, čas je, da ga spremenimo!« — op. prev.J
Marx je to zahtevo lahko realno postavil zato, ker je že tu v 1. tezi pokazal, da se ta sprememba sveta realnosti, družbe in človeka že dejansko dogaja v vsakem človekovem odnosu do sveta in da človek kot človek ravno eksistira in lahko eksi-stira samo tako, da neprestano menja svet okrog sebe in sebe v njem. Zanj se niti ne postavlja vpra-šanje, ali človek hoče ah noče menjati realne okolne pogoje svojega obstanka, ker to že dela, zato je Mar-xovo vprašanje samo v tem, kaj in kako spreminjati svet, da bi bil zares njegov, človeški svet kot realna tla in resnična predpostavka možnosti in smiselno-sti njegovega življenja v svojem lastnem svetu, re-alnosti in druzbi. Marx teži za tem, da pokaže in ugotovi, kako je človek sam proizvajalec svojega sve-ta, družbe, zgodovine, realnosti, življenja in sebe sa-mega, pa tedaj analizira zgodovinske pogoje in išče vzroke ter razlage, zaradi katerih je prišlo do tega, da so se taisti svet, taista zgodovina, realnost in družba odtujili od njega v obliki neke višje sile, nad človekom, v obliki boga, zunanje naravne nujnosti, prisiljenosti, prisilitve, objektivne zakonitosti, obr-njeno, spačeno, odtujeno, od človeka povsem ločeno. Z eno besedo, Marx se vprašuje, kako je prišlo do tega in kako je mogoče, da človek, ki je po svoji pri-rodi svobodno bitje prakse, s pomočjo katere se ute-meljuje, proizvaja, odpira in odkriva človekov svet kot svet vseh človeških možnosti, pade na edino mož-nost, knr tedaj že pomeni popolno nemožnost, ki se manifestira v tem, da je človeška ustvarjalna aktiv-nost kot človekova bit, kot njegov cilj, namen in ne-smisel, spremenjena v sredstvo za obdržanje gole ek-sistence. Kot je znano, najde Marx te vzroke v razredni strukturi družbe in v vsem tistem, kar iz-vira iz nje. Zato je celotno njegovo življenjsko delo usmerjeno na odstranjevanje te odtujene oblike člo-vekove abstraktne, posredne, od njega ločene družbe-nosti in človeškosti.
Tu nas predvsem zanima tisto, kar se z ozirom na Marxovo navedeno 1. tezo o Feuerbachu nanaša na pojem prihodnosti. Kakšne zveze ima dru-go z drugim, ko Marx v njej nikjer niti ne omenja prihodnosti?
Ko smo rekli, da je prihodnost konstitutivna za sedanjost in da je v njej vedno aktivno, kritično in smiselno prisotna, tedaj se to ujema z Marxovo mi-slijo, da se predmet ne javlja v obliki objekta ali kontemplacije, marveč kot človeška občutena aktiv-nost, praksa, subjektivno. človek se torej ne ponaša nasproti svetu odnosno nasproti predmetu nevtral-no, kontemplativno, teoretično abstraktno, kot si to predstavlja npr. velika večina učenjakov, ker bi se mu v tem primeru pojavljal svet tako, kot se pojav-Ija živalim. človekov svet in njegov predmet sta nje-govo lastno delo. Le-to ni naravno, samoraslo, po sebi in zase obstoječe, ampak pravzaprav umetno, po človeku proizvedeno in posredovano delo. V tistem, kar je vsebovano, je že človeško občutena, aktivna smiselna navzočnost, človekovo hotenje, pravzaprav človek kot subjekt, kot proizvajalec, spreminjevalec, osmislevalec, ki daje vsemu in vsakemu predmetu kot proizvodu njegovo, njemu lastno mero. Za člo-veka torej ni predmet nikdar abstrakten zunanji ob-jekt kot nekaj, kar je dano, fiksno, izvršeno že vna-prej, dovršeno in zaokroženo, marveč — da bi bilo za človeka nekaj relevantno, ali da bi sploh bilo, nosi na sebi pečat človekove človeške univerzalnosti. Zato je že vsebovan človekov človeški odnos nasproti nje-govega sveta, je že sam odnos, iz katerega se zrcali človeška možnost ali nemožnost, svoboda ali nesvo-boda, smisel ali nesmisel človekovega življenja, nje-gova intimna, subjektivna notranjost, občutenost, emotivnost, hotenje, preokupacija, želja, hrepenenje, strast, zanimanje, oblika in način njegovega obstanka, z eno besedo — cela njegova zgodovina. Da bi bil pred-met za človeka dan, mora biti pred tem proizveden, posredovan, osmislen, uveden in spravljen v človekov svet, odkrit in viden, z eno besedo — človeško možen. Zato je možnost prepostavka danosti in ne narobe, kakor je prihodnost predpostavka sedanjo-sti, ker že sam predmet, da bi sploh bil, vsebuje v sebi možnost drugačnega, kot je in kot je bilo, ker nosi vedno s seboj subjektivno človeško noto, raz-svetlitev in smisel. če pa predmet nikdar ni tisto, kar kratkomalo je, ampak se pojavlja šele v predpostavki negacije in spremembe teda »da«, tedaj je od začet-ka v njem vsebovano tisto človeško človekovo hotenje, ki hoče tudi drugače, kakor je. To se to-rej lahko realizira s stališča tistega, kar še ni, a je lahko in bi rnoralo biti. In to, »kar še ni«, se seveda ne javlja iz dimenzije prave zaprte sedanjosti, am-pak je to pravzaprav tisto prihodnje v sedanjem. Drugače bi bila tudi sama praksa kot sprememba sveta nemogoča.
človekov svet je že torej konstituiran po prihod-nosti, ker ga drugače niti ne bi bilo. Zato je vsako izogibanje odgovornosti za prihodnost, protislov-no sami človekovi eksistenci in njegovi biti in je kot tako človeško nemogoče. Možno je samo kot odtujeno človeško, ko človek zataji ali klone pred svojo lastno človeško naravo, ki je na delu samo v predpostavki uresničitve svoje možnosti, prihodno-sti in smiselnosti. V nasprotju s tem se človek po-niža na nivo, v tem primeru socialne živali, ki je za-dovoljna s tistim, kar najde okrog sebe v gotovi obliki, in je povsem zadovoljna s tistim, kar že je, torej z danim in obstoječim. Torej s tistim drugim, kar ni on sam, ampak morajo drugi namesto njega in zanj krojiti, in zares krojijo njegovo lastno usodo in določajo mero ter meje njegove prihodnosti, ki bo v tem primeru na vsak način pomaknjena v nedo-gled, v tako imenovano daljno in temno brezkonč-nost, kot je rekel Hegel Resnična človeška prihod-nost kot edini človekov realni čas — prostor njego-ve resnične, zdajšnje revolucionarno kritične, univer-zalne občutene aktivnosti je ved.no na delu sedaj in tu, kot premikanje in razširjanje meja lastnih mož-nosti, ki niso nikdar kratkomalo dane, ampak so iz-bojevane, odprte in aktivno smiselno potrjene.
Te zgodovinske možnosti so vsebovane v tistem temelju človekovega sveta, ki ga je odkril Marx, in iz katerega izhaja neločljiva, primarna enotnost eksi-stence in hotenja, odnosno tistega, kar je in tistega, kar bi naj bilo. V vsakem posameznem človekovem odnosu do sveta, realnosti in družbe, kot nasproti se-bi samemu, deluje ta enotnost. Je neizogibna osnova celotne njegove aktivnosti, razmerja in mišljenja, ker je v vsakem odnosu, v vsaki človekovi misli vse-bovano določeno stališče, opredelitev, hotenje, pre-pričanje, neka subjektivna usmerjenost na nekaj, ne-ka kritična orientacija, ki nasproti vsemu obstoječe-mu manifestira določeno ponašanje, odobravanje, pporekanje, soglašanje ali nasprotovanje. Zato je v vsakem tistem, kar je implicirano povsod, tudi tisto, kaj in kako bi moralo biti, in se nikdar ne javlja drugo brez drugega. Njihovo razdvojenost, razkroje-nost in protislovnost je postavila in potrdila samo teorija, abstraktna misel ali svet, ki — kakor to pravi Marx — misli, da je ali bi hotela biti nekaj drugega od zavestne eksistence. To je tisto stališče, na ka-terem se teorija javlja in razumeva kot nekaj dru-gega ali različno od prakse, pri čemer postane tudi sama takšna, od teorije ločena praksa, gola abstrak-cija, irealnost, utvara, ki končuje v golem brezsmi-selnem prakticizmu. Tega se sedaj želijo lotiti s ponovnim samo teoretičnim in abstraktnim dokazo-vanjem enotnosti teorije in prakse, s čimer ostane-mo še naprej pri istem, ker ne vidimo, da je ta enot-nost vsebovana v sami osnovi človekovega sveta, in da bi brez nje svet še davno razpadel in izginil. To enotnost teorije in prakse, tistega kar je, in tistega, kar bi naj bilo, zavesti in eksistence, mišljenja in ho-tenja, prakticira vsakodnevno in vsako človekovo de-lo, dejanje in odnos ponovno obnavlja in kritično potrjuje. V tem dejanju je na delu sedaj in tu cela človekova preteklost in edina njegova realna prihod-nost. In samo tako je na delu kot zgodovinsko prak-
tično bitje. šele na ta način je mogoče govoriti o zgodovinskosti človeške prakse, v kateri se zmeraj znova prekinja in obnavlja, negira in postavlja, kritič-no odmerja in usmerja, uteleša in osmisluje kon-kretna oblika človekovega obstanka. Zato tisto, kar bi naj bilo zasnovano na primarni možnosti, da nekaj bo in ne bo, oziroma, da bo tudi drugačno, ka-kor je, in ki je — kot smo videli — povsod aktivno prisotno v tistem, kar že je, vsebuje že v svoji osnovi, dela in predstavlja radikalno kritiko vsega obstoje-čega. Ta kritika je že vsebovana v vsakem človeko-vem delu, dejanju, odnosu ali stališču, in ni nekaj, kar mu pride od zunaj ali naknadno v obliki vnanjo-sti ali razcepljenosti na nekaj njemu samemu nelast-nega. Ko dela mizar iz debla pohištvo, čevljar iz us-nja čevelj, delavec iz surovine stroj, ko projektira inženir most, piše učenjak znanstveno delo, usmerja politik družbeno gibanje itd. — tedaj se vsi ti vedejo kritično, kritično delujejo in izvršujejo aktiv-no, radikalno kritiko obstoječega debla, usnja, reke, ki jo je treba premostiti, in materiala, ki ga je treba uporabiti, znanstvenih idej določene družbe, njenih oblik in institucij itd. — pa je kritika kot spreminjanje obstoječih oblik določene realnosti imanentna vsakemu človeškemu dejanju kot neizo-giben in človeku lasten odnos do sveta in predmeta njegove aktivnosti.
To seveda ne pomeni, da vse, kar človek dela, dela to eo ipso tudi kritično, če je njegovo dejanje reducirano v golo empirijsko sfero, ker se Marxova teza in zahteva po spremembi sveta, kot smo že vi-deli, ne reducira na čisto operativnost in tehnično obvladovanje narave in družbe, ostajajoč v okviru in na bitnih predpostavkah obstoječega, to je znotraj obstoječe empirije, oziroma določene pozitivnosti, marveč se ta teza nanaša na negacijo, podiranje, spremembo in zato tudi na revolucionarno kritiko celote, kar pomeni samih temeljev tega sveta, druž-be in realnosti. Govor je nasprotno o sami možnosti tako spremembe kot kritike obstoječega sveta, mož-nosti, ki je vsebovana v osnovi človeške aktivnosti, oziroma v sami eksistenci človekovega sveta in nje-govi lastni biti, torej v praksi, po kateri je kritika ne samo možna, ampak je tudi človeško nujna. Zato človek kot človek, torej po svojem lastnem izvoru in ne kot empirično bitje, ki se je že vklju-čilo v obstoječe, kot edino možno, po svoji biti kot ustvarjalno bitje prakse vse, kar dela, dela kritično, to je smiselno, smotrno in revolucionarno, pa v tem eminentno zgodovinskem človeškem odnosu ne more ničesar vztrajati kot golo obstoječe ali kratkomalo dano. Kajti, če je nekaj^ dano, je to dano samo člo-veku, pa bo zato drugačno, pravzaprav subjektivno, samo zame ali za drugega dano, in zato vselej raz-lično, kot je tudi sama človeška narava najuniverzal-nejše različna.
To sta dva nivoja, ki se v njunih razponih kon-stituira in realizira človekova bit, njegova človeška narava, kolikor jo s svojim delom vedno znova potr-juje, negirajoč golo faktičnost svoje vsakdanje empi-rijske in odtujene eksistence.
" V tem smislu so neprimerna in skoraj neumestna vprašanja, na katera se misli ali na kaj se pri tem misli, ko se kritizira neko družbeno obliko, pojav, institucijo, odnos posameznika kot edinega realnega nosilca določenih pojavov itd., ker je v vsaki kritiki impličirana kritika vsega obstoječega in je vsak z njo prizadet, kar pomeni prav tako ali morda v prvi vrsti tisti, ki kritizira. Ce je torej kritičnost speci-fična, pravzaprav bitna in edino možna oblika člove-škega obstanka, če je potrditev človeške subjektivno-sti, če leži v temelju človekovega sveta, če je spre-memba sveta v vsakem človeškem dejanju in delu najradikalnejša kritika tega istega obstoječega sveta, tedaj je vsekakor čudno kritiko družbe ali druzbeno kritiko preceniti ali razglasiti kot nekaj, kar prihaja od zunaj, kar je zunanje in vsiljeno, kar je nepri-kladno in skoraj nezaslišano. Po vsem tem, kar je bilo prej povedano, bi lahko imeli za nezaslišano, ko se to trdi v imenu Marxa in na stališču marksiz-ma ali v predpostavki uresničevanja socializma, ker socializem v svoji celoti ni nič drugega, kot pravza-prav totalna kritika, in to seveda radikalna, kritika brez prizanašanja in revalorizacija cele dose-danje zgodovine, ki jo Marx imenuje predzgodovina, pa kako bi bili tedaj iz te kritike izvzeti posamezniki ali določeni druzbeni pojavi! Predpostavlja se nam-reč, da človek posameznik ne preneha biti človek ta-krat, ko je zrušen stari druzbeni sistem in ko se za-čenja ostvarjatt novi, socialistični red. Zato se s pre-udarkom postavlja vprašanje, zakaj in na kateri re-alni človeški smiselni osnovi nekateri posamezniki v socializmu kot v revolucionarnem preoblikovanju vseh starih oblik življenja in kot kritičnem iskanju novih in boljših oblik druzbenih in človeških odno-sov postanejo čez noč ali pa morajo postati nezmot-Ijivi?! Iz biblije je znano, kako niti sami angeli, razen seveda Ijubega boga, niso bili nezmotljivi in je tisti kritični in uporniški Lucifer skuhal kašo celo v samem božjem krilu ter v njegovi najneposrednejši bližini. Tudi tisti angelsko čisti Adam je skupaj s svojo ženo Evo padel in grešil ze pri prvem ko-raku, takoj, ko je hotel biti navaden človek in spo-znati nekaj o drevesu spoznanja dobrega in zlega, to je takoj, ko je postavil prvo kritično vprašanje o zgo-dovini, kako je to pravzaprav z njim kot človekom. Zato bi lahko, kot vidimo, pričakovali, da nekdo gre-ši v socializmu tudi tedaj, če bi bil ta socializem na las podoben angelskem zboru v božjem krilu ali pa v raju Adama in Eve. Kritika je bila tako imeno-vani »izvimi greh«, samo v bibliji. Vprašanie va je. ali mora to ostati tudi v socializr">i'>>
Prevedel: Janez Mušič
Švedska velja po nekakšnem splošnem dogovoru, predsodku ali sodbi, ki v svoji utemeljenosti ne po-trebuje nobene utemeljitve, za »visoko razvito« deže-lo, za »deželo prihodnosti« — če že ne za najbolj, pa vsaj za eno najbolj socializiranih in urejenih družb. Veliko levičarjev po vsem svetu je pripravljenih gle-dati v švedski eno od možnih poti v socializem, so-cialna demokracija jo celo izrablja, da opravičuje svoj oportunizem in kompromisarstvo. Pri nas pa jih je veliko, ki nasproti takim evolucionističnim privi-dom proglašajo švedski »rožnati socializem« za mir-no revolucijo. — Vrsta dejstev torej usmerja našo pozornost na dogajanja v švedski družbi, še prav po-sebno pa se moramo zanimati za to deželo iz dveh razlogov: če je švedska družba res bolj socializirana od naše, potem lahko opazujemo v njej eno od mož-nosti ali eno od možnih razsežnosti našega nadaljnje-ga razvoja; ker v zvezi s švedsko radi uporabljamo besedo socializem, potem si lahko obetamo od ana-lize te družbe, da bomo globlje spoznali ali pa celo odkrili nove razsežnosti procesa socializma.
Prav zato bom skušal v pričujočem spisu ureje-no izraziti nekaj vtisov s svojega tritedenskega biva-nja na švedskem. če bežnost in nenačrtnost mojega spoznavanja onemogoča kakršnokoli avtoritativnost ali dokončnost v presojanju, pa neposrednost in sve-žina prvih srečanj jamči za poštenost in vsaj neko-likšno izvirnost tega opisa.
Veliko dejstev utemeljuje splošno mnenje o Švedski, ki sem ga na začetku nekoliko samovoljno proglasil za predsodek; ker so te stvari znane, naj samo bežno naštejem najpomembnejše:
—  Urejena in ustaljena razmerja pri delu, ki v veliki meri uresničujejo tisto utopično misel o sode-lovanju dela in kapitala; od 1938 so odnosi med de-lavci in delodajalci »miroljubni«, zato je tudi stavk zelo malo, komaj nekaj   tisoč delovnih  ur   na   leto. Zadnje velike stavke so bile leta 1945 in 1952. Vsi de-lovni ljudje so organizirani v sindikatih, ki rešujejo vsa  vprašanja  y zvezi  z  delom. Zato  so  tudi  mo-derno tehnologijo in avtomatizacijo začeli uvajati ve-liko laže kot npr. v ZDA ali Veliki Britaniji.
—  Socialno  zavarovanje je  visoko  razvito. Zad-nja velika socialna reforma je uvedla pokojnine y vi-šini 65 odstotkov srednjega letnega dohodka iz tistUi desetih let zaposlitve, ko je človek dobival najvišje dohodke. Tak sistem daje državljanu močan občutek gotovosti.
—  Šolstvo je izredno   kvalitetno.   Prav   zdaj   se ukvarjajo z načrtom, da bi podaljšali obvezno šola-nje do 18. leta, da bi torej odslej vsak Šved imel ma-turo (kot pravimo pri nas). Sistem štipendij omogoča skoraj vsakemu sposobnemu mladincu, da dobi držav-no   štipendijo   za   visokošolski   študij.   Pretežni   del štipendije je  sicer  posojilo, ki pa je odplačljivo v 50 letih (o tem glej tudi članek Mojce Drčar: Regia Academia Lundensis, Tribuna št. 2).
—  Standard je za naše pojme neverjetno visok. Realna povprečna dohodka iz leta 1939 in 1963 sta si v razmerju 1 proti 2. Zboljševanje že tako visoke živ-ljenjske ravni daje državljanu občutek napredka, za-upanje v prihodnost.
—  To so dejstva. Nas pa ne zanima samo  to: predvsem hočemo vedeti, kaj vse to   pomeni;   v kolikšni meri ta »tnaterialna« baza omogoča razvoj zavesti, kako se v tej blaginji človek razvija v svo-bodnega ustvarjalca. Kako se v tej družbi, ki se je tako zelo emancipirala od prirodne nujnosti, človek uresničuje   kot   totalno,   družbeno,   svobodno   bitje prakse.
Mislim, da bomo na ta vprašanja najlaže odgovo-rili, če si ogledamo nekatere »temnejše« strani šved-ske družbe, ki so skoraj prav tako poznane kot prav-kar našteta »svetla« dejstva. Obravnavali jih bomo v naslednjem zaporedju:
a)  mladinski problem in vprašanja v zvezi z od-nosi med spoloma,
b)  vprašanje študentske organizacije,
c)  politična nezainteresiranost in pasivnost veči-ne državljanov ter razdrobljenost  in neučinkovitost
politične Ievice,
d)  vprašanje švedske zunanje politike.
i.
Morda je prva stvar, ki človeka preseneti v Skan-dinaviji, veliko število ekstravagantno oblečenih fan-tov in deklet v starosti od 12 do 16 let, ki se klatijo po ulicah, še raje pa posedajo po določenih zbirnih mestih — pločnikih, parkih, ali cerkvenih stopniščih. Večina jih nosi dolge, lepo negovane lase — kot ne-kakšno razpoznavno znamenje. Najbolj presenetljivo pa je, da ne počnejo prav ničesar, da pač sedijo čim bolj mirno, stoično kot budistični menihi; kvečjemu, da se objemajo ali pa poslušajo tranzistor ali magne-tofon. — Švedi jim pravijo »mods«, vendar ta angle-ška sposojenka ni Čisto ustrezna; v nasprotju z an-gleškimi »mods«, ki se oblačijo elegantno in imajo svojo zelo dinamično modo, se Švedi oblačijo sicer zmerno, a čisto v nasprotju z gizdalinstvom. neele-gantno, arhaično ali cirkusantsko.
Zelo težko je določneje opredeliti te mlade ljudi. švedski sociologi, ki sem jih spraševal, ali slišal go-voriti, se s tem vprašanjem ne ukvarjajo podrobno: ta »način obnašanja« imajo za prehodno stopnjo v mladostnikovem razvoju — in res, malokateri »mod« je starejši od 16 let; poleg tega niso »družbeno škodljivi« in zato tudi za psihopatologe ali policijo niso zanimivi. Od »mods« ne zveš veliko, saj niti ne skušajo niti ne znajo razložiti ali motivirati svojega ravnanja. Prav neka splošna nediferenciranost zave-sti pa je ena njihovih bistvenih značilnosti. Ne bi ho-tel samega sebe prehitevati v razčlenjevanju, vendar sem tu prisiljen izreči nekaj splošnih pripomb.
Monotona ravnodušnost, rezka želja po »biti dru-gačen« in nedoločena, abstraktna, skoraj čredna ko-lektivnost teh mladih ljudi, se mi zdi kot upor, ki pa nastaja v okviru tega, proti čemur se upira; kot da do skrajnosti, do nesmisla živijo in s tem razkri-vajo tisti svet, proti kateremu se (verjetno podzavest-no) upirajo. Opustili so komedijo, ki jo igrajo »do-bri državljani«, in pokazala se je vsa resničnost, vsa beda tega življenja: ustvarjalnost je nemogoča, zakaj bi se potem silili delati in glumili zadovoljstvo? To-varištvo, Ijubezen, sta nemogoča, ostal je samo še gol na gol »biti skupaj«. Gibanje je burka, ciljnost pre-vara — torej nam preostane samo še, da posedamo na cerkvenih stopnicah. Kakšna simbolika! Tropa ne-mih bitij nepremično ždi pred templjem, znamenjem človekove odtujenosti. Zame so to abstraktna bitja, razlike med spoloma izginjajo, burka je razkrita do obupa, igra in njena pravila odstranjena, ostali so le še nagoni in beda — zame je to simbol družbe, ki se je do skrajnosti odtujila in okamenela v svoji po-stvarelosti.
Vendar večina mladih Švedov hitro preboli to obdobje. Potem se prevažajo v velikih ameriških avto-mobilih in vabijo dekleta, »če se hočejo peljati z nji-mi«. Prav izredno »svobodni« odnosi med spoloma so tisto, po čemer še Švedska močno slovi. Vendar se po mojem mnenju ne razlikujejo od razmer pri nas. Res, Švedi so y teh stvareh bolj odkriti in neposred-ni, tudi govorijo več o vprašanjih spolnosti — vendar niso, če hočete, »promiskuitetne« težnje prav nič dru-gačne od takih teženj pri nas. Mogoče je razlika v tem, da se te težnje omejujejo pri nas samo na ne-katere družbene skupine, na švedskem pa so sploš-nejše — toda v tem primeru je razlika samo k v a n -titativna, ne pa kvalitativna. Mislim, da so korenine teh pojavov iste v obeh deželah, gre le za različen obseg in različno stopnjo odkritosti pri govorjenju o njih (o teh pojavih v naši diužbi glej tudi sestavek Glosa ob »moralni« krizi v izredni šte-vilki Tribune 17. 7. 1965).
Kaj pravzaprav pomenijo ti »svobodni« odnosi? V teh odnosih sta partnerja svobodna na isti način, kot sta svobodna kupec in prodaialec v pro-»su trgovine. Na videz gre sicer za »naturalno« mcnja-vo, toda človek se obrača do človeka, kakor do stvari, do orodja, ki se izčrpa v uporabi in postane po njej neuporabno, ničvredno. Človek po »potrošnji« za-vrže cloveka kot dogorelo vžigalico. Taki »stvarni odnosi« med ljudmi (Marx) pa izvirajo prav iz blagovnega gospodarstva. če sledimo še za korak marksistični misli, se nam ta »svobodni« odnos raz-krije kot njihova abstraktnost, ki nadomešča konkret-
nost (»seksualno« izživljanje namesto ljubezni, po-godba namesto zaupanja, »veliki cilji in načela« name. sto ustvarjalnega dejanja), kot kvantiteta, ki zatira kvaliteto (lov za pustolovščinami namesto individu-alne ljubezni, huliganska klapa namesto tovariške delovne skupine, demokracija namesto samoupravlja-nja.) Navidezna svobodnost se izkaže za najtemnejšo sužnost.
To kratko razmišljanje utemeljuje tudi domne-vo, da je na tem področju razlika med švedskimi in našimi (slovenskimi) razmerami prej kvantitativne kot kvalitativne narave. V obeh primerih izvirajo »svobodni« ali — kot jih zdaj že lahko imenujemo — degradirani medčloveški odnosi iz blagovnega zna-čaja produkcije.
II.
Načelno, pa tudi dejansko je švedska študentska organizacija nepolitična, kar pomeni, da se ne pove-zuje z nobeno od političnih strank. Tako je kvanti-tativno in kvalitativno res (in samo) študentska: v njej so združeni vsi študentje s svojim delovanjem, zastopa pa samo študentske težnje in interese ter se omejuje predvsem na področja, ki prizadevajo štu-denta kot študenta. študentska organizacija je torej organizacija določene družbene skupine, ki se ukvar-ja samo s problemi te skupine in s tistimi problemi, ki se neposredno tičejo skupine; seveda takšna orga-nizacija lahko deluje uspešno samo, če ravna v okvi-ru in v skladu s splošnimi dmžbenimi interesi. Pri tem pa nastopi težava: težko je namreč določiti te širše družbene interese, ne le, ker si jih posamezne stranke različno predstavljajo, ampak, ker je treba tudi neprestano usklajevati posamezne s posebnimi, te pa s splošnimi interesi. Tako se večkrat zgodi. da začne študentska organizacija zastopati ozke skupin-ske zahteve, ki so v nasprotju s splošnimi družbe-nimi interesi in zato s svojim ravnanjem onemogoča (sicer morda poznejšo) toda resnično rešitev študent-skega problema. Za tako zaletavost ocenjujejo neka-teri sedanjo akcijo študentske organizacije v Lundu za gradnjo novih študentskib domov. Ker je v Lundu gradnja širši in splošni problem, ga je treba (po nji-hovem mnenju) veliko širše reševati.
Po drugi strani pa se zdi, da je pri ocenjevanju »splošnih« koristi študentska organizacija zelo tesno navezana na stališče vladajoče stranke, kar seveda v veliki meri krni njeno načelno nepolitičnost.
Navsezadnje pa ta nepolitičnost dejansko po-meni, da se študentska organizacija odpoveduje aktiv-nemu oblikovanju družbenega življenja in se omejuje na reševanje ozkih skupinskib vprašanj v okviru, ki ga določajo drugi. Prav to pa je edina možnost za njen obstoj, saj so v sistemu abstraktne demokracije vse organizacije te vrste obsojene na večjo ali manj-šo sindikalistiko: človekovo delo in družbenost sta si do skrajnosti odtujena, zdaj delam, zdaj »partici-piram« pri političnem uravnavanju družbe, obenem pa je možno samo eno o b drugem. V svojem kon-kretnem življenju in delovanju sem delavec, toda ne ukvarjam se s politiko; kot abstraktno bitje pa sem državljan, toda ko uresničujem državljanske pravi-ce in dolžnosti, ne delam in to uresničevanje z mo-jim delom nima neposredne zveze.
Razcepitev človeka na delavca, ki je v svojem konkretnem delu zasužnjen, in na državljana, ki je abstraktno svoboden, je temelj vsakršne demokra-cije. Ta razkol raste iz blagovne produkcije ter iz raz-cepitve dela na konkretno delo, ki ustvarja uporabno vrednost, in na abstraktno delo, ki je substanca vred-nosti. Tudi delavec svobodno prodaja svojo delovno silo, in vendar je prav nekaj svobodnih najbolj za-sužnjenih. Iz tega temeljnega protislovja raste vsa lažna in zatiralska zgradba klasične demokracije in države. — Vredno se mi zdi poudariti, da švedska družba tega protislovja ne odpravlja in da si ga ne postavlja niti kot problem, ki bi ga bDo treba reše-vati v prihodnosti. Zdi se, da so napori družbe usmer-jeni v blaženje napetosti, ki jih to protislovje poraja, vendar se vsa prizadevanja gibajo na ravni temeljne danosti — torej v okviru samega protislovja.
Rastko Močnik Nadaljevanje v pribodnji številki