21. št V Ljubljani, dne 25. julija 1913. IV. L Rudar izhaja trikrat na mesec in sicer prvi, drugi in Četrti četrtek v mesecu z datumom naslednjega dne. Naročnina za celo leto 4 K, pol leta 2 K in četrt leta 1 K. Posamezne številke po 10 v. Reklamacije so proste poštnine. Nefrankirana pisma se ne sprejmejo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati po dogovoru. Uredništvo in uprav-ništvo je v Ljubljani Ilirska ulica 22, drugo nadstropje. Glasilo sloven ^ skih rudarjev. Naši slovenski tovariši v Ljubnu. Po dajemo javnosti nekaj prav žalostnih slik iz življenja slovenskih rudarjev v Ljubnu na Zgornjem Štajerskem. Objavljamo pa1 jih tudi iz tega vzroka, da bodo naši slovenski tovariši rudarji, katerih je v Ljubnu veliko število, sprevideli, da se nahajajo na napačni poti. katera je za nje pogubo-nosna z željo, da bi krenili na drugo pot. Tem našim tovarišem veljajo nastopne vrstice; da bodo v prvi vrsti oni sprevideli, kako poleg drugih javnost o njih misli, piše in govori. Predpretečeni teden, v pondeljek in torek se ie v Ljubnu in Judendorfu vsakemu opazo-volcu, ki je hotel študirati; vpliv in posledice razuzdanega pijančevanja nudilo za to izredno mnogo prilike. O vzgoji in nacijonalnih vprašanjih se posebno širokoustijo nemški 'radikalci, katerim1 se prištevajo v mnogih slučajih tudi mojstri, uradniki in obratni vodje v mnogih tukaj1 se nahajajočih velikih industrijalnih podjetjih. Vsi ti možakarji kvasijo o narodni vzgoji največ vselej takrat, kadar se nahajajo okoli mize, ki je obložena s polnimi vrčki pival In kadar se nahajajo ti možakarji v rožcah, takrat pa so najbolj »idealni« in »pametni«. Kdor tega noče verjeti, naj se gre prepričat na kako sudmarkino slavnost. tam bo slišal navdušenje, predvsem pa mnoge govorance o nacijonalnem vprašanju. Seveda že takoj drugi dan ti gospodje pozabijo, da je praktična rešitev tega vprašanja popolnoma nekaj druzega kakor zalivati se s pivom iz čaš, če prav so te čaše pisane. Črno-rdeča-zlata barva na: kozarcih ne izpremeni ničesar. Postavimo se za nekaj časa v bližino kakega rudniškega obrata v Seegrabnu ali Miinzenber-gu ali pa tudi v Donavicu in opazili bomo takoj praktično delo teh gospodov za njihovo nemštvo. Neki inteligentni delavec nemške narodnosti vpraša za' delo. uradnik ki sprejema delavce vprašujočega od1 strani z očmi premeri, nakar se kratek odgovor glasi: »Ni dela!« Kadar pa se zglasi za delo kak slovenski delavec, ki na dotičnega uradnika: napravi vtis le količkaj inteligentnega človeka, je odgovor istotak »ni dela«. Na vprašanje, zakaj gospodje zavračajo oziroma ne sprejemajo v delo izobraženih delavcev in naj si bodo Nemci, ali Slovenci je pač lahek: Zaradi tega. ker večinoma iz nemških nacijonaleev sestojajoče obratno vodstvo< Montanske alpinske družbe sprejema v delo najraje le delavce, ki prihajajo iz najbolj kulturno zaostalih1, popolnoma klerikalnih slovenskih krajev. V resnici ni nobena fraza, ako trdimo. dal sprejema ta gospoda’ v delo najraje le take slovenske delavce, ki ne znajo ne pisati in brati. Sploh pa tudi rada vidi. da ne znajo nobene nemške besede. Na kratko povedano: obratnemu vodstvu so dobrodošli in najljubši le taki ljudje, katerih se je kultura le malo dotaknila. ne čutijo nobene potrebe in so zadovoljni, da zaslužijo vsaj toliko, da se ga v zloglasnih pivotočih, bolje rečeno beznicah, katerih je v Ljubnu vse polno, »nalezejo«. Ti ljudje potem mislijo, da kadar imajo preplavljene želodce s pivom in polno glavo alkohola, 'da je s tem njihova materijelna beda in duševno uboštvo odpravljeno, oziroma rešeno. O kaki organizaciji ali pa o kakem stremljenju po naobrazbi pri teh ljudeh ni nobenega govora. Taki so torej tisti ljudje, o katerih je nedavno tega pisal neki farovški list v Gradcu', da so baje uprizorili neko stavko. O kakem1 štrajku seveda ni bilo nobenega govora, temveč je kakor se je to že večkrat pripetilo, tropa nezavednih in nediscipliniranih slovenskih delavcev delo krat-komalo zapustilo'. Šli so svoio pot brez dogovora, brez vodstva in brez cilja. Da se ob takih prilikah stvar ne steče brez kravalov, je samo ob sebi razumljivo. Od tistega časa so se plačile razmere tako v Donavicu kakor tudi v Seegrabnu in Miinzenbergu znatno poslabšale, posebno ker se je pojavila tudi kriza. Vse to je Alpinska montanska družba v najizdatnejši meri porabila za nesramno' krajšanje plač. Predpretečeni pondeljek se vsled ukrepa obratnega vodstva v vseh treh premogovnikih v Judendorfu ni delalo. To priliko je večje število slovenskih rudarjev uporabilo, da so se na svoj način zabavali, namreč s pijančevanjem. Po zavžitju velike mere alkohola se je zbralo kakih sto slovenskih rudarjev in so korakali v Ljubno. Na čelu razvnete množice je eden izmed' njih škripal na harmoniko. Razumljivo. da je bilo vse to združeno z velikim vri-ščem> in; truščem. Kraval je bil tak. da je morala nastopiti policija. Z velikim naporom se je posrečilo veči del pijanih razgrajačev vrniti nazaj v Judendorf. Da stvar ni šla gladko, dokazuje dejstvo, da so morali enega izmed njih, ki se je največ zoperstavljal vtakniti v zapor. Istega dne zvečer se je v neki gostilni v Judendorfu zbralo zopet večje število rudarjev z namenom iskati prilike za pretep z rudarji iz Miinzenbergu. In ker je bilo videti bliskanje odprtih nož, bi bilo čisto gotovo prišlo do strašnega) klanja, če ne bi bila policija pravočasno na mestu, ki je oba (Slovenec proti Slovencu) na boj pripravljena dela1 potisnila narazen. Kako je pri teh ljudeh naobrazba nizka!, označuje pač najbolje dejstvo, da imajo pri vsaki priliki pripravljen nož za klanje, tudi zaradi najmanjše stvarce. Toda značilno je. da ravno ti ljudje, navzlic svoji sirovosti iti' rabijatnosti tekajo z rožnim' vencem v cerkev in se navzlic svoji »korajži« radi vsake malenkosti pred svojimi predpostavljenim strahopetno potuhnejo, tudi takrat, če se jim godi očitna krivica. LISTEK. Ozadje armade. (Konec). Temu generalu in grofu Schaffgotschu je bil dodeljen za prvega svetovalca polkovnik Filek. Schaffgotsch se sicer ni ž njim posvetoval o vojaških zadevah, pač pa pridno z njim igral — pikč. Nekega dne je bil polkovnik Filek komandiran na važno delo. Plemeniti grof Schaffgotsch je bil pa strašno razburjen, da so mu pokvarili zabavo s kvartarni, napravil je strašen škandal in hotel po sili izdati povelja, ki bi bila pokvarila vse razpostavljenje armade ob reki Adiži, samo da bi bil mogel — igrati pike. Komaj so njegove odredbe omilili. Vojne leta 1864. se je Griindorf udeležil pod poveljstvom nadarjenega in temperamentnega Gablenza. General Gablenz je vodil avstrijske vojake od‘ zmage do zmage. Moltke sam mu je izrekel svoje najtoplejše priznanje, priboril si je križ cesarice Terezije, a zameril se je dvornim kavalirjem in po slavodobitnem koncu bojevanja je dobil — brco. Kaj mu je pa tudi' na misel prišlo, da je v ogovorih na armado in v armadnih poveljih govoril o domovini. V cesar- jevi vojaški pisarni je takrat kraljeval grof Cre-neville. Ta je bil samo ljubosumen na vojaške uspehe generala Gablenza in razburil se je. da govori ta general o domovini. »Pravi vojak nima nobene domovine nego samo najvišjega zapovednika«. je odločil in je proglasil, da se obnaša Gablenz kakor kak Wallenstein. In Gablenz je odletel. Ta grof Creneville je tisti mož, ki je leta 1866. brez vednosti in dovoljenja cesarja pripisal cesarjevi brzojavki na generala Benedeka tiste stavke, ki so tega nesrečnega vojskovodjo proti njegovemu boljšemu spoznanju prisilili, da je sprejel bitko. Ta bitka se je bila pri Kraljevem Gradcu. In omenjeni, na led postavljeni general Gablenz je tisti Gablenz. ki si je leta 1870. s par besedami vrat zlomil. Rabili so ga tako samo še za dekoracijo. Leta' 1870. so ga poslali v Berolin, da izroči tedanjemu nemškemu cesarju« čestitko za neko zmago nad Francozi. Bismarck pa ga je jako hladno sprejel in mu povedal, da je pričakoval iz Avstrije toplejše dokaze prijateljstva za nemškega cesarja. In ker je Gablenz na Dunaju pošteno povedal, kar mu je Bismarck očital, za to je bil poslan v penzijo. In še kako! Navaden podčastnik dvorne straže mu je tretji dan po povratku iz Berolina prinesel dekret, da je odslovljen. Tako zahvalo je žel zmagovit general... Tudi še v torek so se zbirali pri vhodu do obrata v Miinzenbergu. Na vsak način so se hoteli pretepati. Taki žalostni slučaji se tukaj odigravajo kar po večkrat redno skoraj vsak mesec. Kamor se ti ljudje prikažejo, postane pot za člo-vka nevarna. Za policijo so prava muka, kaijti v največ slučajih so povzročitelji onih pretepov, pri katerih igra' žalostno ali glavno vlogo nož. Javnost se zastonj povprašuje, zakaj1 se tem škandalom ne naredi konec, kar bi' bilo prav lahko mogoče. Ti ljudje kadar so trezni gredo po navadi mirno svojo pot. Otopeli in neobčutni so na-pram vsemu kar drugače vsacega druzega človeka zanima. Kadar pa1 so največji del svojega zaslužka pognali v obliki strupene pijače skozi grlo, tedaj pride vsakdo, kdor jih sreča naravnost _v_ življenjsko_nevarnost._______ V kakem drugem mestu bi se vzroki teh svinjarij že davno odpravili, to so v prvi' vrsti one pivske beznice, katerim se vsak pošten delavec izogiba. Ni ga dneva, da se ne bi v teh botegah ponavljali prizori najgrše vrste. Posebno v oni špelunki, ki se nahaja poleg mestnega stolpa, mora policija vsak trenotek posredovati. Prebivalci okoli nje morajo poslušati vsak dan ušesa' trgajoči hripav vrišč kakega »muzikaličnega meha«’. K temu pridejo še pri pijancih navadne »pevske vaje«. Ta peklenski koncert morajo prebivalci najbližje bližine prenašati pozno v noč. Vrhu' tega pa se mora v bližini tega brloga nahajati vedno kak policist, ker je v tej beznici za policijo vsak trenutek opravka. Razume se. da se v teh smrdljivih luknjah zadržujejo tudi trgovci' z človeškim mesom, ta-kozvani »birmovci«. ki posestnikom' premogovnikov v Nemčiji posredujejo, bolje rečeno prodajajo človeško meso in kosti v obliki slovenskih rudarjev. Opetovano se je že te šufte naznanilo. tudi kaznuje se jih, ampak po' navadi je kazen tako malenkostna, da se je umazani trgovci z sužnji ne ustrašijo. Naravnost uganka' pa je. zakaj občinski zastop. ki si drugače vedno prizadeva Ljubno naslikati kot prijazno rudarsko mestece, sramote, ki jo predstavljajo tisti razkričani pivo-toči. ne odpravi, in jih enostavno ne zapre. Prepričani smo. da bi se varnostne razmere v Ljubnu takoj izpremlenile, če bi' te umazane botege enostavno zabilo in mislimo, da je že skrajni čas. da se to zgodi. Gotovo je. da bo marsikaj izostalo, kar škoduje v prvi vrsti delavcem. pa tudi ostalemu trgovskemu prebivalstvu. To razmere, v katerih žive naši slovenski rudarji v Ljubnu in tako misli o njih javnost in piše časopisje. Roko na srce prijatelji v Ljubnu in vprašajte se, kam naj take razmere in tako življenje pelje? Ko je bil Gablenz tako vržen na smetišče, tedaj je bil Griindorf že moraličo mrtev. Zlomil si je vrat koj. ko je prišel iz vojne v Šlezviik-Holstejnu. Tedaj je bil poklican na avdijenco k cesarju. Oglasil se je najprej pri zgoraj omenjenem grofu Crenevillu. Ta mu je rekel: »Slišite — nikar ne recite pred cesarjem nič o naših Lorenz-puškah ...« Griindorf je obljubil, da iz lastnega nagiba ne bo nič rekel, če ga bo pa cesar vprašal za njegovo mnenje, da bo povedal resnico, da namreč puške niso za ndč. »Nikar«, je dejal grof Creneville. »ne recite nič«. Ta neumni mladi generalnoštabni stotnik je pa’ izjavil: »Moja1 sveta dolžnost je. da povem cesarju čisto resnico,« na kar mu je grof Creneville hladno izjavil: »Storite, česar ne morete pustiti.« Griindorf je stopil pred cesarja in poročal o vojski v Šlezvik-Holstejnu. O konjenikih je poročal, o topničarjih in o trenu in saniteti, o vseh mogočih rečeh je povedal in cesar ga je poslušal z zanimanjem in z veseljem ... Naenkrat je cesar rekel: »Kaj ie pa' z našimi Lorenz-puškami... o teh mi niste še nič povedali.« Oj ta mladi neumni generalnoštabni: stotnik. ki ni pojmil Crenevillevega posvarila in v svoji preprosti duši ni nič slutil, da je dvorna kamarila pri Lorenz-puškah miljone pobasala v Verjemite, da je nas rudarjev doma sram. ko slišimo o naših rojakih sotrpinih v tujini take reči. Tudi pri nas, na primer v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku so bili nekdaj pretepi na dnevnem redu. Če je prišel Zagorjan ali Hrastničan v Trbovlje je bil tepen in nasprotno. Ali mi smo že davno prepričani, da so nas gospodarji eden na druzega nalašč ščuvali. sprevideli smo, da bi bilo tako razmerje in tako življenje za nas pogubonosno. Kajti dokler smo se pretepava!! nismo mislili na! nobeno drugo reč. gospodarji so z nami delali kakor z živino. zato> smo take neumnosti že davno opustili. Pomislite prijatelji v Ljubnu, da pomeni tako življenje sramoto za vas, za nas in za celi slovenski narod. Odvrnite se od tistih prokletih beznic, kajti takrat, kadar se med sabo tepete, se vam vaši gospodarji smejejo in iz vas norce brijejo. Na eni strani živite v velikem pomanjkanju in po-gostoma morate stradati, na drugi strani pa morate za majhno plačo delati kot živina, ali navzlic premajhni plači, ki jo za svoje teško delo dobivaet, vam bodo od tistih majhnih plač še trgali. Izvedeli smo, da se je inženir Kahr baje že izrazil, da imate še zmirom preveč plače. ker drugače ne bi delali takih neumnosti. Sami neveste, zakaj se pravzaprav pretepavate. Vsi skupaj trpite kakor črna živina, imaste vsi skupaj pravzaprav le enega gospodarja. Alpinsko montansko družbo, katera vam pije kri in mozek, na mestu pa. da bi bili složni in si podali roke kakor bratje in se lepo organizirali z vsemi ostalimi rudarji vred zoper svojega izkoriščevalca, se na posmeh tistega vašega izkoriščevalca med sabo pobijate in koljete. Mi vsi slovenski rudarji doma in drugod vas prosimo in rotimo, prenehajte z neuminim sovraštvom drug do druzega. Naročajte si »Zarjo«, in kadar imate prosti čas jo berite. Predvsem pa pristopite k strokovni organizaciji, tam bodete dobili »Rudarja« zastonj, -črtajte ga in poučili se boste kako postopajo', delajo in se zase brigajo rudarji drugod. V organizaciji si bodete lahko izposojevali lepe slovenske knjige, iz katerih se marsičemu koristnemu priučite in kratkočasite. Zahajajte na shode, veliko vas je, lahko imate vsak mesec shod, na katerega lahko pride vselej kak slovenski govornik, katerih imamo v izobilju in dobrih. Lahko bi naštudirali kako slovensko gledališko igro, prostorov imate dosti. Prirejajte izlete itd. Na tak način vam poteče prosti čas koristno in prijetno v vaš lastni- prid. Postali bodete pametni in zavedni delavci, ki bodo znali ceniti lastni pomen in vrednost svojega dela. Pri vsem tem pa si vaše krvavo prislužene groše, ki drugače romajo v žep brezvestnega oštirja, prihranite za druge potrebne stvari. Ubogajte nas, pristopite v svojo strokovno organizacijo in videli boste, da se bo marsikaj v vašo korist izpremenilo. Zdravo. Naš strokovni tisk. Pri splošnem razvoju naših delavskih centralnih strokovnih organizacijah opažamo posebno važen moment in ta je, da je vsaka strokovna zveza ob svoji ustanovitvi najpoprej pred vsem drugim skrbela za to, da si ustanovi svoj strokovni list. Tako je bilo tudi pred kakimi desetimi leti, ko so se razna krajevna rudarska društva združila v sedanjo našo Unijo rudarjev avstrijskih. Ne glede na strokovne liste, ki so jih že pred ustanovitvijo naše sedanje Unije imeli naši nemški in češki svoje žepe in cesarja sistematično nalagala, da so Lorenz-puške izvrstne, da pa bi radii neki špekuiantje te izvrstne puške nadomestili z drugimi, da bi kaj zaslužili, milijončke, in da so ti špekuiantje tudi razne oficirje podkupili in spravili na svojo stran ... »Kaj je pa z našimi Lorenz-puškami — o teh mi niste še nič povedali?« Griindorf je moral na to cesarjevo vprašanje odgovoriti in je povedal resnico. Naenkrat je videl, da je cesarju zatemnelo čelo — cesar je odmahnil z roko in — konec je bilo tako srečno začete avdijence in karijere. Griindorf je odletel. Dve leti pozneje, na strašnem bojišču pri Kraljevem Gradcu, se je seveda le pre-bridko izkazalo, da je imel mladi generalno-štabni stotnik Griindorf prav, ko je rekel, da Lorenz-puške niso za nič. A tedaj je bilo že prepozno za Griindorfa in za Avstrijo. Minoli časi! A te slike, ki vstajajo iz knjige, ki jo je sedaj že 801etni Griindorf objavil, nam živo predočujejo čase. ko ie bi! avstrijski oficirski zbor skozinskoz aristokratičen. Ti Crenevilli in Schaffgotschi in Gyuiaji im Grumeji in kakor se že zovejo — ali naj ti zopet dobe armado v roke? Ali so tisti ljudje, ki se zbirajo okrog »Armee-Zeitung« že pozabili, kako so aristo-kratje vodili avstrijsko armado od Wagrama čez Solferino v Kraljevi Gradec? sodrugi rudarji, je vodstvo Unije ob njeni ustanovitvi obračalo glavno pozornost razvoju in pospešitvi strokovnega trska. Vodstvo naše Unije je pač dobro vedelo, da je dober strokovni tisek eno izmed najpoglavitnejših in naj-pripravnejših sredstev, ki se ga da uporabljati v gibanju in boju naše stroke za dosego tako mnogih in raznoterih stvari, katere se sicer rudarjem ne samo od strani naših rudniških posestnikov temveč tudi od vseh oblastvenih in vladnih krogov odrekajo. Ce pa rečemo, da je strokovni tisek naše in tudi vsake druge stroke najpoglavitnejše sredstvo, tedaj je to premalo, strokovni tisek je sploh glavno orožje, katerega se vse stroke v najizdatnejši meri v dosego svojih namenov poslužujejo. Uvažuie velikanski pomen strokovnega časopisja. je Unija rudarjev avstrijskih upoštevajoč njegov pomen, kar se tiče agitacije, organizacije. poučevanja in izobraževanja članov sploh, ni stiskala sredstev. V dosego tolikih in različnih smotrov je vodstvo Unije pač dobro spoznalo, da je potreba strokovno časopisje rudarjev postaviti na najširšo podlago, zato pa mu za tisk namenjen naši stroki ni bilo nikoli žal za sredstva, ki jih je ustanavljanje naših strokovnih listov, zahteyalo. Da, bili so celo časi, ko je morala organizacija rudarjev napeti; vse moči, da ne izgubi strokovnega lista. Vedela je, da bi v tem trenotku tudi izgubila vsako zvezo in stiko s članstvom samim. Prva strokovna lista rudarjev v Avstriji sta bila nemški »Gliick-auf« in češki »Nazdar«, potem je sledil poljski »Gornik«. Ali tudi pri nas na jugu se je polagoma začela čutiti potreba strokovnega lista. Čudnega na vse zadnje ni nič. računal je pač vsakdo s tem. da je na jugu države okrog 12 tisoč slovenskih delavcev vposlenih v rudništvu, da bo torej tak list na to maso slovenskega rudarskega delavstva in tudi na klaverne razmere, v katerih to delavstvo živi, blagodejno vplival. Bili so to sodrugi v Idriji, ki so se pred kakimi petimi leti z vso vnemo za ustanovitev slovenskega strokovnega lista zavzeli in priznati se mora. da se je tudi vodstvo Unije z vso hvalevredno požrtvovalnostjo ideji in želji sodrugov v Idriji priklopilo, in tako so dobili tudi slovenski rudarji svoj strokovni list. ki sedaj izhaja že četrto leto pod naslovom »Rudar«. Dejstvo, da je pričel izhajati strokovni list za rudarje »Rudar«, je zlasti med funkcionarji naših skupin in vplačevaluic napravilo v resnici velikega veselja in navdušenja. Instinktivno so čutili, da bodo v »Rudarju« imeli sredstvo, ki jim bo agitacijo med veliko maso rudarskega delavstva znatno olajšalo, pospeševalo, zanašalo med maso spoznavanje, zavednost, izobrazbo, navodila, pogum in kratko-malo vse. kar služi koristim in težnjam rudarjev. Pred vsem pa, da bo »Rudar« neogro-žen zagovornik interesov rudarjev sploh. Ta instinktiven čut je bil naraven pojav, ki je odgovarjal dejanskim potrebam. Je pa tudi delovno polje dobrega strokovnega lista v resnici tako veliko in obširno, da ga na kratko ni mogoče popisati. Omejujejo se le na trditev, da je v tedanijem času ovladoval naše funkci-jonarje razumljiv nagon, ki jim je veleval list med maso rudarjev čim več razširiti, ter jim je sicer preprost a zdav razum dopovedoval, da bo »Rudar« lahko veliko storil za probuio in napredek te mase. To je bil baš sicer ne povedan toda naraven razlog, da se je med funkcijonarji ob ustanovitvi »Rudarja« opažala mrzlična delavnost zanj. Skoraj v vseh krajih, kjer se nahajajo naše podružnice in vplačevalnice se je razvila kolportaža lista, za vsakega člana pa so jja. funkijonarji naročevali. Nekatere podružnice pa so jemale celo veliko več lista, kakoi pa sp imeli članov, samo da je prišel list med delavce, na drugi strani pa tudi radi tega, da se listu opomore. Konštatirati moramo, da je takrat naše funkcijonarje vodilo popolnoma pravo prepričanje. da vsaka stroka, kateri je na njenem napredku kaj ležeče, strokoven list, ki ima v celotnem gibanju neprecenljivo vrednost, neizogibno potrebuje. Do tukaj bi bilo sicer vse v redu. ali kako pa je danes? Navdušenje in poržtvovalriost je kmaiu za list pojenjala in zdi se, da je »Rudar« zapadel oni usodi brezbrižnosti, katera zaloteva do malega vsako stvar v našem političnem in strokovnem življenju. Spominjamo na primer samo na milijonsiki sklad, ki se ga je svoj čas začelo nabirati, da se ž njim podpre naš delavski dnevnik »Zarjo«. Od začetka smo čitali cele kolone izkazov daril za ta milijonski sklad in danes? Danes je kak kratek izkaz v »Zarji« za »Zarjo« bela vrana. Tovariši rudarji so na važni pomen svojega glasila »Rudar« skorai da pozabili. O kol-portaži ni nikjer nobenega govora več. Pozabilo se je. da zaleže naš »Rudar« ako se pravilno porablja več kakor vsi rudarski shodi skupaj, ki vrhtega stanejo sila denarja. Prvotni naravni nagon je deloma zamrl, deloma se ga je pa zatrlo. Važnost, ki jo posebno v naših razmerah naš list »Rudar« ima, se neprevidno podcenjuje. Na poslanstvo, ki ga ima naš list med rudarji vršiti nihče več ne misli. Probuja, izobrazba, pouk. agitacija itd., ki jo ima širiti »Rudar«, se zapostavlja. Da je »Rudar« poklican v to, da delavce vposlene v rudniški industriji zagovarja, brani in odkriva v nebovpijoče nedostatke in krivice postaja pri naših tovariših polagoma stvar-postranskega pomena. In tako bi lahko našteli mnogo, mnogo. Do malega v vseh krajih imamo celo vrsto funkcionarjev oziroma zaupnikov. Če si pa ogledamo nekoliko agitatoričen in organiza-toričen uspeh tedaj prihajamo na naših revirnih konferencah do zaključka, da smo navzlic obsežnemu aparatu zaupnikov zabredli v stagnacijo. Ako pa že nekaj let sem opažamo, da se nahajamo na nekaki mrtvi točki, iz katere se vsak čas nagibljerno enkrat nazaj, enkrat naprej, tedaj je pač skrajni čas, da se vprašamo, kaj je temu mrtvilu vzrok. Poznavalec naših razmer in poznavalec bivstva, namena in cilja naše strokovne organizacije Unije, nam bo enostavno odgovoril, da je zavladala med našimi zaupniki naravnost pregrešna komodi-teta. Redki so agilni, delavni in požrtvovalni zaupniki v naših vrstah. Mnogo jih je takih, ki se dado ob raznih prilikah izvoliti in sprejemajo funkcije tako nekako le radi lepšega, ne ganejo pa za nobeno stvarco niti z mazin-cem. Običajno leži vso delo, ki ga je v organizaciji treba opraviti na ramah posameznega sodruga, ki pa pod težo tega dela pri najboljši volji sčasoma omahuje. (Dalje, prih.) Spodnještajerska bratovska skladnica. Bolezen deficita (izgube — pomankljaj) je pri bratovskih skladnicah v Avstriji tako splošna, da so bratovske skladnice, ki nimajo deficita, bele vrane. Vlada oziroma večina meščanskih strank si pa seveda na željo rudniških podjetnikov na noben način nočejo pustiti dopovedati, da je pač že skrajni čas potom zakonodaje ukreniti potrebne korake v svrho sanacije (preureditve, da ne bo izgube) nebla-gih razmer v bratovskih skladnicah, ki so na>-stale vsled tega, ker na eni strani država v nje ničesar ne prispeva, na drugi strani vsled tega, ker so prispevki, kr jih plačujejo rudniški posestniki v bratovske skladnice premajhni, nadalje pa tudi vsled tega, ker vsled preveli-* kega izkoriščanja delovne sile postaja čim dalje, tem večje število rudarjev za delo nesposobno, kar seveda povzroča bratovskim skladnicam čim dalje tem večjih izdatkov. Običajno puščajo merodajni krogi v prvi vrsti rudniške oblasti, katerim je nad bratovskimi skiadnicami poverjeno nadzorstvo hoditi stvari svojo pot toliko časa. dokler ne pride cela bratovska skladnica na rob propada. Šele tedaj se vzdramijo merodajni činitelji v svrho stvari, ki pa je že zdavnej prav temeljito zavožena. Tako je sedaj tudi pri Spodnje Štajerski bratovski skladnici. Pri Sopdrtje Štajerski bratovski skladnici ie za njene razmere naravnost ogromen deficit, katerega je sedaj treba poravnati ali vsaj njegovo nadaijno naraščanje zajeziti. Da je torej na vsak način potrebno nekaj ukreniti priznava pač vsakdo. Ali ta deficit ni nastat ne danes in ne včeraj, temveč se vleče čimdalje tem večji skozi celo vrsto let. Za to je vprašanje, zakaj poklicane oblasti že zdavnaj, dokler ie bil še znatno manjši in je vsako leto naraščajoča smer kazala, da obrata k boljšemu ni pričakovati, niso storili potrebnih korakov v sanacijo? Šele sedaj, ko že vsem skupaj teče voda v grlo, so se spomnili svoje dolžnosti. Spodnje Štajersko bratovsko skladnico je torej treba sanirati, ali kako si rudniško glavarstvo v Celovcu to sanacijo predstavlja, pove v odloku v obliki dodatka, ki ga je tozadevno izdalo. Da bodo rudarji v Velenjem in Zabukovci videli, kako so ti gospodje »kunštni«, dotični odlok objavljamo, glasi se: Stev. 2052. Dodatek VII. k pravilom Spodnje Štajerske bratovske skladnice. Na podlagi razsodbe o ugovoru c. kr. ministrstva za javna dela z dne 19. aprila 1913, štev. 51.584 — XVI — 1912 glede pravo-močnosti tuuradnega ukrepa z dne 15. aprila št. 1855 veljajo sledeče dodatne določbe k §§ 45. 46 in 86: Dokler se ne ukrene kaj druzega, se ustavlja vsako izplačevanje (izročanje) onih rezervnih deležev, ki so bili pridobljeni do 31. decembra 1910. Izplačevalo oziroma plodonosno nalagalo ali naukazalo drugim bratovskim skladnicam se bo le one rezervne delež, ki so bili pri vstopu v delo prineseni od drugih bratovskih skladnic oziroma one rezervne deleže, ki so bili pridobljeni po 1. januarju 1911, v kolikor so bili v tem času prispevki vplačani. Na zadnje navedene rezervne deleže je odmeriti tako, da se ravna rezervni delež brez obresti visočini znesku, ki so ga člani vsak zase vplačali v označeni dobi svojega članstva potom lastnih prispevkov. C. kr. rudniško glavarstvo, Celovec, dne 26. aprila 1913. C. kr. rudniški glavar in dvorni svetnik: Dr. R. Kanava!. 1. r. Da je sanacija potrebna o tem nihče ne dvomi, ali proti načinu kako io izvršuje rudniško glavarstvo najodločneje protestiramo. Značilno pa je. da rudniško glavarstvo namenoma in previdno noče pritegniti za sanacio rudniških podjetnikov. Razumeli bi na vse zadnje, če bi morda določilo nekaj višje prispevke, katere bi se moralo pravično razdeliti, tako, da bi polovico teh višjih prispevkov plačevalo delavstvo, drugo polovico pa podjetniki in če bi že hotelo rudniško glavarstvo na vsak način v svrho hitrejše sanacije seči tudi po rezervnih deležnih članov, tedaj bi pač zadostovalo- če bi od teh vzelo k večjemu kakih 25 odstotkov. Ali ne, podjetnike rudniško glavarstvo pusti lepo pri miru, na mestu, da bi te prisililo poplačati izgubo v bratovski skladnici, ali pa da bi uredilo stvar za delavce vsaj količkaj pravičnejše, gre in izvrši kakor iz zasede roparski napad na lastnino delavcev. Koliko let so morali na primer oni rudarji, ki imajo prilično višji rezervni delež plačevati v bratovsko skladnico, predno se jim je ta delež, ki tvori v največ slučajih edino rudarjevo premoženje, nabral! Sedaj pa pride rudniška oblast in jim njihove pri-stradane groše ki so si jih potom prispevkov v bratovski skladnici prihranili kar meni nič tebi nič vzame! Ako bi nekaj podobnega storil kdo drugi, tedaj bi -se reklo, da je tat. in da je prizadetim delavcem ukradel denar, ki je njihova last in djali bi ga pod ključ. Niti vprašala ni rudniška oblast delavskih zaupnikov, kako si oni sanacijo predstavljajo, tem manj pa da bi jim bila naznanila svojo naravnost satansko nakano. Ta slučaj nam zopet kaže koliko vrednosti imajo rudarske zadruge, ki imajo »baje« nalogo varovati koristi rudarjev. Niti pes jih ne povoha, oblasti in podjetniki enostavno de>-lajo, kar hočejo. Da se pa od strani oblasti noče pritegniti k sanaciji tudi podjetnikov, dasi jih zakon v to opravičuje, dokazuje, da se boje zamere premogovnih gospodov. Na zameri delavstva jim seveda ni nič ležeče. Človek se prijemlje naravnost za glavo in se vpraša, ali je res mogoče, da se premogovnim gospodom na ljubo prizadene delavcem taka gorostasna krivica? Da, žalibog res je. Rezervni delež je imel za delavce neprecenljive vrednosti, če je šel delavec kam drugam, se mu je moraj nakazati njegov rezervni delež na ono bratovsko skladnico, koder je vstopil vnovič v delo. Če je iz dela popolnoma izstopil je dobil razervni delež izplačan, tudi takrat če ie delo v rudniku zapustil in se ie lotil kakega drugega. V mnogih slučajih se je vložil rezervni delež plodonosno v poštno hranilnico tako. da ie ostal otrokom itd. To vse naj bi se sedaj prenehalo le radi tega, ker se izkazuje podjetnikom ljubeznivost, da jim ni treba ničesar plačati. Sicer pa se o tem škandalu še ni izpre-govorila zadnja beseda. Ali eno povemo že danes našim tovarišem, če bi imeli močno strokovno organizacijo, tedaj bi bila taka lumparija nemogoča. Tako pa se zaspanost in brezbrižnost nad rudarji maščuje. Načrt zakona o nezgodnem zavarovanju rudarjev v državnem zboru. V petek, dne 20. junija 1913, je vlada svojo predlogo glede zavarovanja rudarjev proti nezgodam predložila državnemu zboru. Kaže torej, da se bo stara želja, za katero so se morali rudarji in socijalno demokratični poslanci skozi do-lga leta borili, konečno vendarle uresničila. Do malega že skozi četrt stoletja uživa vse- ostalo industr-ijaln© delavstvo ugodnosti zakona o nezgodnem zavarovanju. Toda rudarska stroka, kj nedvomno zaznamuje največ nezgod, je bila na željo rudniških baronov od tega zavarovanja izključena. Vlada je z izključitvijo rudarjev od nezgodnega zavarovanja oškodovala na tisoče pohabljencev, vdov in sirot za rente. Poleg usodne bede in trpljenja, ki ga je med temi nesrečnimi bitji vlada s to izključitvijo povzročila, je vrh tega povzročila obremenitev bolniških in pokojninskih blagajn bratovskih skladnic, premogovnim m sploh rudniškim baronom pa je prihranila plačevanje prispevkov za nezgodno zavarovanje rudarjev in jim je tako na indirekten način podarila ce-lo kopo milijonov kron. Po dolgotrajnem boju rudarskega delavstva in socijalno demokratičnih poslancev, se je posrečilo konečno tudi vladne kroge prepričati, da rudarsko delavstvo daljšega zapostavljanja in izključenja, kar se tiče nezgodnega zavarovanja dalje ne more več prenašati, ter da mu je v tej smeri treba dati zadoščenja. Vlada je. izdelala načrt, o katerem smo tudi v »Rudarja« že pisali, za posvetovalne zbore, ki je vsem posvetovalnim zborom služila za podlago njihovih posvetovalnih razprav in je sedai ta vnovič deloma izpremenj-eni načrt predložila državnemu zboru. V splošnem se ta načrt predloge krije s prvotnimi njenimi določbami. Tudi določbo glede sestave predstojni-štva je vlada pustila neizpremenjeno. Važnejše iznremembe napram prvotnim določbam so: Kadar ima rudar dobivati rento od nezgodne zavarovalnice. kakor tudi od strani bratovske skladnice se po prvotnih določbah načrta preneha pravica do rente od strani bratovske skladnice, tedaj ako bi obe renti skupaj presegali zneska 60 odstotkov zaslužka. To določbo je vladna predloga sicer pridržala, dostavlja pa na podlagi sklepa delovnega sveta sledeče: »V kolikor je ranjenec vsled nezgode po končanem zdravljenju brez pomoči tako, da potrebuje za oskrbovanje drugo osebo, izgublja pravico do invalidne provizije le v toliko v kolikor provizija in renta skupaj presegata 90 odstotkov merodajnega delavčevega zaslužka.« Nov je § 9., ki daje nezgodni zavarovalnici vpliv na zdravljenje. Ta paragraf namreč daje nezgodni zavarovalnici pravico, poslati po nezgodi prizdetega v lečilni zavod, ako se ji to radi presoje njegove pravice do rente zdi potrebno ali pa če dotičnik skuša zdravljenje preprečiti oziroma zavlačevati. V slučaju nepokoritve se ukazom, ima nezgodna zavarovalnica pravico dotičnikom rento odvzeti. Tudi določba glede razsodiča je bila izpreme-n j ena. Po predlogi se imajo za rudarje ustanoviti posebna razsodišča in sicer v krajih, kjer imajo teritorijalne nezgodne zavarovalnice svoje sedeže. Predlogo je državni zbor še v isti seji izročil socijalno političnemu odseku v pretres. Sociajno politični odsek je imel že 20. junija sejo, na kateri je o predlogi razpravljal, in na podlagi sklepa poveril po-slanca dr. Lihta z izdelanjem referata za socijalno politični odsek za jesensko zasedanje. Če do zime ne nastanejo kake važnejše politične komplikacije, tedaj v jesenskem za-sdanju državnega zbora osnova o zavarovanju rudarjev proti nezgodam1 lahko postane zakon. Hazsodičče bratovskih skadnic v Celju Pred razsodiščem bratovskih skladnic v Celju so se dne 5. julija t. 1. vršile obravnave, katerim je predsedoval sodnik Galinger, kot prised-nika za podjetnike sta fungirala gg. Jelek in Sonnenberg. za delavce pa g. Vrabič in sod. Malovrh. Nvajamo le edini nastopni slučaj, ki v pouk rudarjem1 pač zadostuje. Janez Puh toži bratovsko skladnico v Trbovljah za1 provizijo. Puh ie delal od svečana 1911 do novembra 1911 v predoru na Dober-nem, Tamkaj se je ponesrečil, ker mu ie voz iz tira padel na nogo. Puh ie sicer še nekaj časa delal, a potem se priglasil bolnega in šel v rudniško bolnico. Ker je bila noga zatekla ie gotovo vprašal rudniški zdravnik Puha, kje in kako se je ponesrečil; (saj to bi bila njegova dolžnost). Ker je bila noga čimdalje slabejša, je bratovska skladnlca poslala Puha v bolnico usmiljenih bratov v Gradec, kjer je Puh ostal do 20. 7. 1912. Tam so mu1 konečno tudi odrezali spodni del desne noge. Pri razpravi je Puh s pričami dokazal, da je pri delu ponesrečil. Razsodišče je bratovsko skladnico v Trbovljah obsodilo. da mora od 20. 7. 1912 plačati omenjenemu 200 K pokojnine, (to je za prvi razred.) Zastopnik bratovske skladnice gosp. Pleskovič je pri razpravi dejal, da ie bratovska skladbica itak skrbela za Puha, ja celo mu dala podpore 20 K (reci in beri dvajset kron). Plačala tudi za njega 170 dni oskrbnih stroškov bolnišnici v Gradcu. Ako ie gospod Pleskovič resnico go^ voril. kar ne dvomimo, je torej plačala bratovska skladnica, oziroma bolniška blagajna 142 dni nepravilno bolnišnici oskrbnih stroškov. To je prvič nepravilno in nepo«tavno. Drugič je pa to nepravilno, ker bi morala v zm-islu § 15 pravil po preteku 28 d.ni (do dvajset tednov) izplačati bolniščino Puhu na roke. Vprašamo toraj predstojništvo bratovske skladnice: 1. ali je res. da se je plačalo za vse dni oskrbne stroške (170 dni) bolnici v Gradcu? in 2. ali je res, da ni Puh dobil sploh (razun 20 K podpore) nikakšne bclniščine? Rudarji iz tega razvidite, kako se godi takemu, ki ni organiziran, dela se ž njim kakor se komu poljubi. Ako bi bil Puh organiziran, bi društvo za njega vse potrebno storilo in on bi že poprej, ne po preteku enega leta prišel do svoje pravice. Seve še danes ni pa dobil okolu 100 K botniščine, katera mu po pravilih pristoja. Zaradi tega je pa tudi dolžnost vsacega rudarja, da se organizira. Stavka radarjev v zlatih rudnikih. V Južni Afriki se nahaja mnogo rudnikov, v katerih kopljejo zlato rudo. Nedavno tega je v teh rudnikih izbruhnila stavka rudarjev. Vzrok stavke so bile slabe plače in naravnost grozne sanitarne (zdravstvene) razmere v jamah. Delavci v zlatih rudnikih transvalskih so bodisi rokodelci, kakor ključarji, strojniki ali pa pazniki pri črncih, ki opravljajo dninarska dela. Ti pazniki prevzamejo običajno odkop kakega prostora v kontraktu. Odkar pa je na zlatu bogata ruda izčrpana in se je bilo treba lotiti tudi rude z manjšo vsebino zlata, od tistega časa je postalo priganjanje pri delu od strani rudniških družb naravnost neznosno. V svoji lakomnosti po dobičku zahtevajo namreč pri sedanji sla-bejši in na zlatu revnejši rudi ravno take množine zlata kakor preje, pri na zlatu bogati rudi. Rudniške družbe so strogo organizirane, kar. jim omogočuie takorekoč vse. Kdor na primer ni z določeno akordno plačo zadovoljen, ta v nobenem' rudniku sploh ne dobi nobenega dela več. Pravijo, da zaslužki rudarjev niso slabi, da zasluži navadni delavec po en liver na dan, spretnejši delavec pa še znatno več. Toda kaj pomenijo te plače napram velikanski draginji? Ir. kaj pomenijo napram groznemu delu. pri katerem umirajo delavci kakor muhe? Pljučnica, ki jo delavci dobe pri vrtalnih strojih vsled vdihavanja kovinskega prahu, razsaja med njimi kakor kuga. Z vsakim parobrodom se vrača na tucate obolelih delavcev v svojo evropsko ali amerikansko domovino. Sicer pa tamošnje zdravstvene razmere najboljše ilustrira dejstvo. da vsak rudar v teh rudnikih tekom petih let gotovo zapade smrti. ' Povod stavki je dal ukaz. ki ga je izdala uprava jame »Male Fantaine«, s katerim je odredila. da se ima od 26. maja naprej delati tudi ob sobotah popoldne. Do tega časa je namreč delovni čas dnevno trajal od pol 8. ure zjutraj do pol 4. ure popoldne, ob sobotah pa ie že končalo delo ob pol 1. uri popoldne. Pet rokodelcev. ki so se branili v soboto popoldne delati, so bili iz dela odpuščeni, njihove prostore pa so zasedli z stavkolomei. Kakor hitro se ie to zgodilo, se je takoj na stotine drugih rudarjev priklopilo svojim petim tovarišem in tako je nastala stavka. Ker pa je vlada mobilizirala proti stavkajočim rudarjem vojaštvo, kar je rudarje še bolj razburilo, so se iz stavke razvili hudi poulični boji med stavkajočimi in vojaštvom. v- katere je poseglo tudi drugo delavstvo. ki se ie za rudarje potegnilo. Poulični boji so bili zelo krvavi, več kakor 100 oseb je bilo ubitih in težko ranjenih. Kar po dve uri skupaj je vojaštvo potom streljanja iz pušk »praznilo« glavne ulice. Ambulanee so imele veliko dela, kajti na nekem sorazmerno majhnem prostoru je bilo kar 60 oseb ubitih, oziroma težko ranjenih. Končno so se začela pogajanja, katera so se končala dne 6. julija. Z njimi je bila tudi zmagonosna stavka rudarjev zaključena. Strokovni pregled. Kongres avstrijskih strokovnih organizacij se vrši letos. Prične se dne 6. oktobra, trajal bo najbrže kake 4 do 5 dni. Vršil se bo na Dunaju v desetem okraju v »Delavskem domu«. Dnevni red kongresa je sledeči: Poslovno in računsko poročilo strokovne komisije in poročilo kontrole. Poroča s. Hueber. Organizacija mladostnih delavcev, poroča s. Griinvald. Poročilo o poslovanju delovno statističnega urada, poroča s. Miller. Zakonita uredba dela na domu. poroča s. Smitka. Državni zbor in delavsko varstvo, poroča s. Hanuš. Colninske in trgovinske pogodbe, poroča s. dr. Renner. Morebitne predloge je poslati državni strokovni komisiji do 23. avgusta tekočega leta. Z ozirom na važnost, ki jih strokovni kongresi imajo, bi bilo želeti, da se tega zborovanja udeleži čim več tudi slovenskih delegatov. Rudarji, agitirajte med svojimi tovariši za pristop v strokovno organizacijo, in širite povsod „Rudarja“ in „Zar:o“. Zapisnik zborovanja druge skupine rudarske zadruge rudnikov, nahajajočih se v okraju c. kr. rudniškega urada v Ljubljani dne 4. maja 1913. Kraj zborovanja hotel »Ilirija« ob 10. uri dopoldne. Navzoči: Tomaž Filipič, kot načelnik druge skupine in 27 delegatov. Nadalje kot zastopnik rudniške oblasti c. kr. rudniški svetnik Vinko Strgar, im kot zapisnikar zadružni tajnik A. Arko. Načelnik Filipič pozdravi navzoče, konšta1-tuje sklepčnost ter otvarja s sledečim dnevnim redom zborovanje: 1. Poročilo o poslovanju v letu 1912. 2. Računski zaključek za leto 1912. 3. Proračun za leto 1913. 4. Slučajnosti v zmislu pravil § 62 zadružnih pravil. K prvi točki poroča načelnik, da je poročilo o poslovanju sestavljeno, ker pa izide v kratkem tiskano1, predlaga, naj čitanje poročila odpade, ker itak dobi vsak delegat po en izvod tiskanega poročila. Sprejeto. K drugi točki prečita tajnik Arko računski zaključek za leto 1912, iz katerega je razvidno, -da so dohodki s premoženjem lta 1912 .vred, znašali 3566 kron 2 vin. Izdatkov pa je bilo 2106 kron 93 vin. Čistega prebitka je potem takem ostalo 1459 kron 9 vin. Poročilo je bilo vžeto na znanje in se je obenem1 podelilo1 poročevalcu kakor tudi načelstvu odvezo. K tretji točki poroča tajnik Arko. da bodo potrebščine za leto 1913 znašale povprečno 2020 kron. V pokritje teh izdatkov bodo zadostovali dosedanji članski prispevki v znesku 6 vinarjev na mesec. Poleg drugih nagrad se obenem1 tudi sklene, da imajo delegatje za čas, ki ga vsled zadružnih poslov zamude, v naprej dobivati vsak po 5 kron odškodnine. Delegat Tomaž Brus predlaga podelitev podpore, in sicer Leopoldu1 Rupniku v Idriji 50 in Čučeku v Kočevju 30 kron. Delegat Kogej predlaga dovolitev 50 kron načelniku, kot odškodnino za njegov trud. Načelnik Filipič opozarja. da upravlja g. Arko že petnajst let posle tajnika rudarske zadruge ter obenem z ozirom na dejstvo, da g. Arko od strani druge skupine za svoje posle še nikoli ni ničesar prejel, predlaga. naj se istemu kot nagrada dovoli 50 kron. Tajnik Arko se sicer za prijazno naklonjenost zahvali, vendar pa namenjeno mu nagrado odklanja, priporoča, naj bi se njemu namenjena nagrada raje razdelila med potrebne delavce. Z ozirom na to izjavo se sklene povišati Leopoldu Rupniku podporo od 30 na 50 kron in poleg tega podeliti tudi še podporo in sicer Ovs-ljančiču 15 tr Mlinarčiču 15 kron. Prehajajoč k četrti točki dnevnega reda vpraša delegat iz Št. Janža, zakaj da se je za denar bratovske skladnice nakupilo’ vrednostne papirje, ki so vsled slabega gospodarsko političnega položaja sedaj silno padli. Rudniški svetnik Strgar -povprašujočemu zadevo pojasni na povoljmi način. Z ozirom na pritožbo delegatov iz Št. Janža glede štirinajstdnevnega izplačevanja zaslužka je načelnik Filipič dotičnike primerno poučil. Dejal je, da je vsak ugovor, naj si bo od strani delodajalcev ali od strani delavcev brezpomemben. ker se proti tozadevnemu zakonu ne da ničesar ukreniti. Bilo bi tudi neumestno; ker zakon o štirinajstdnevnem izplačevanju, ki je veljal težke boje. je bil sklenjen v prid rudarjem. Sicer pa se rudarska zadruga na morebitno zahtevo s tem vprašanjem lahko bavi. Ker je bil dnevni red izčrpan in se za besedo nihče več oglasil ni, je zaključil načelnik, zahvaljujoč se za- udeležbo, zborovanje ob 11. predpoldne. T. Filipič, načelnik. A. Arko. zapisnikar. Dopisi. črno. Dolgo željena želja se nam je ko-nečno uresničila. Večkrat smo namreč čitali v naših časopisih, da sklicujejo sodrugi drugih krajev od časa do časa shode, ki so v poglavitnem namenjene delavskim ženam- in dekletom. Ni torej čuda, da se je tudi med tukajšnjimi rudarji porodila’ ista misel, posebno še. ako upoštevamo. da se nahaja v obratih tukajšnjega svinčenega rudnika cela vrsta delavskih žen in deklet, ki si morajo pri težkem in nezdravem delu služiti svoj vsakdanji borni kruh. Te žene in dekleta je bilo treba nekoliko zdramiti, odpreti jima je bilo treba oči, da spoznajo kaj so, kako se jih izkorišča in kam- spadajo, se reče1, kaj je treba storiti, da bo njihovo trpljenje olajšano in primerno plačano. Ali ne samo delavske žene in dekleta, ki jih nenasitni kapitalizem direktno izkorišča, trpijo enako tudi. samb v nekoliko drugačni obliki, delavske žene. ki sicer ne nosijo vsak dan svojih teles v kapitalistične mline za človeške kosti. Možev zaslužek, ki je premajhen, ne dopušča- poštenega domačega gospodarstva. Otroci so dostikrat lačni in imajo strgane obleke, hrana je v splošnem nezadostna, treba je kupiti to in ono, denarja pa ni. Draginja pa pri vsem- tem še narašča. Možu, na mestu da bi gospodje ki »talajo« med seboj mastne dobičke v obliki dividend, plačali več, mu raje od plače še odščipnejo. Če pa zasluži nekaj he-lerjev več. tedaj mora garati za žive in mrtve, poštene hrane pa si navzlic temu privoščiti ne more. zlasti če je družina- številnejša. Ako pa pride nad družino še kakšna bolezen, tedaj zavlada najkrutejša mizerija. Da v takih razmerah delavska žena neizmerno trpi. je pač samo-obsebi razumljivo. Pravijo, da žena tri vogle pri hiši podpira, ali s kom naj jih, vprašamo, podpira, s praznima rokama? Da se podpre hiša je treba tramovja, za gospodarstvo v hiši in družini pa denarja, brez katerega je vsako urejeno gospodarstvo- nemogoče. Vse to smo imeli pred očmi, zato smo skušali ukreniti vse, da bodo1 tudi naše žene in dekleta na shodu o svojem položaju poučene. Vedeli' pa smo tudi, da ženske najbolje razumejo zopet le žensko. Da dosežemo- zaželjeni- cilj in uspeh, smo priredili shod za ženske, ki se je vršil dne 22. junija, kot govornico ■ pa^ smo1 povabili urednico »Zarje« sodružico Štebijevo iz Ljubljane. Dnevni red shodu je bil: Položaj delavstva s posebnim ozirom na- ženo. Da smo s tem shodom pravo zadeli, o tem1 smo se takoj prepričali. Obsežna dvorana gospoda Krnica ni zadostovala, da bi bila sprejela vse ženske in tudi moške, ki so hoteli sodružico Štebijevo slišati. Poleg natlačene dvorane so se žene in možje po hodnikih in stopnicah v pravem pomenu1 besede gnjetli. Pozornost je bila velika. Bilo1 pa je tudi sodruži-co Štebijevo vredno poslušati, kako je prepričevalno naslikala položaj, v katerem se nahaj-a delavska žena pri delu itd. Zlasti pa ie ožigosala življenje višjih razredov, kapitalistov sploh, njihovo hu-jskanje za vojno, kako-r tudi militarizem; ki ljudstvu pije kri. postopanje podjetnikov z delavci itd. Konečno je še na podlagi dejstev dokazala ini tudi navzoče prepričala o neobhodni potrebnosti strokovne, politične in gospodarske organizacije za delavstvo. Sploh je napravil njen govor, ki je trajal nad eno uro. na navzoče globok utis. da se je številnim ženam in tudi možem rosilo oko. Imel pa je tudi shod1 velik uspeh, cela vrsta navzočih je še takoj na licu mesta pristopila v strokovno in politično organizacijo. Pristopili pa so tudi v konsum.no društvo. Našim špisarjem cela stvar seveda ni bila pogodu. Je že njihova navada taka. da se jim nič ne dopade. kar je delavskega. Pa nič ne de. to dokazuje le, da se delavstvo pri nas nahaja na pravi poti. Tudi- delavstvo pri nas pričenja polagoma uvidevati. da če hoče ustvariti kaj dobrega zase, ne more ustreči drugim. Pa kaj bi- se- tudi brigali za one, ki so nas poleg rudniške uprave smatrali za nekak objekt, ki je za izkoriščanje ravno dober? Naš suknjič nam je bližji, kakor Pa oni »pu-rgerjev« in tako ie prav. Glavna stvar je. da smo bili- mi rudarji zadovoljni’, drugi pa nam nič mar ne grejo. Pripominjamo1 še, da se je isti dan dopoldne vršil tudi- shod v Prevaljah, na katerem je istotako poročala Sodražica- Stebli e va. ^ Trbovlje. Cenjeni sodrug urednik, bodite tak oprijazni- in dajte nastopnim vrsticam prostora’ v »Rudarju«. Razni gospodije si bedijo glave in »gruntajo«. kako je to. da se med nami trboveljskimi rudarji vsak čas pojavlja nalezljiva bolezen. Zdi se mi. da- je vse tisto študi-ranje. proučavan-je in »gruntanje« odveč, če bi vprašali kakega preprostega rudarja, ki je količkaj odprte glave, ta bi jim takoj povedal, da je glavni vzrok kuge nesnaga, katera ie v nasprotju z vsemi drugimi' stvarmi pri nas prav temeljita. 2e leta in leta zahtevamo- kopelji. pa jo še danes nimamo. Zdravstvene oblasti drže križem roke. mi pa nimamo prilike, da bi' se vsaj enkrat na leto pošteno umili. Sedaj bodemo kopelji vendar enkrat dočakali. Prepričan sem-, da se bodo rudarji- te naprave, kadar bo izvršena. v prav obilni’ meri posluževali, kar bo seveda le njim v korist. Kajti vsak izmed nas bo pač izprevidel, da je povsem nekaj druzega. kadar pride ve-s moker in prepoten iz rova- in če se takoj izkoplje in preobleče v suho perilo in obleko, kakor pa če ostane prepoten in v premočeni obleki in nese isto domu. kjer se potem celo stanovanje naleze neznosnega duha. Gotovo1 bi bilo vse vprašanje glede prepotrebne kopelji že zdavnaj rešeno, če bi rudarji v polnem- obsesfu izprevideli neobh-odno potrebo močne strokovne organizacije, katera bi, neza-našajoč se na nikogar, lahko z lastno silo pritisnila na Trboveljsko premogokopno družbo. Tako pa žal moram konštatirati. da zadene rudarje same tudi precejšen del krivde na žalostnih razmerah, v katerih moramo tudi po svoji krivdi živeti. Cela vrsta rudarjev v Trbovljah, ki se deloma brigajo za- vse mogoče stvari, kakor na primer za »Veterajnarstvo« in take reči. kar za nas seveda nima nobene vrednosti in nobenega pomena. Deloma pa se ne brigajo sploh za nobeno reč, nič ne mislijo; le včasih poza--bavljajo ali potarnajo, potem- pa se1 zopet vdajo v svojo usodo kakor daritveno jagnje. Nekaj pa iih je tudi takih, ki niti za svoje družine, ki morajo vsled tukajšnjih razmer trpeti, da je groza, nimajo nobene vesti, ker drugače bi bili že zdavnaj organizirani. Novega ie pri nas v Trbovljah vedno zelo- mnogo, in če vam bo. cenjeni sodrug urednik, všeč, se bom pa še oglasil. Morda bo priprosta beseda o-d priprostega lahko pa rečem zavednega- rudarja vsaj deloma pomagala bistriti naziranje tukajšnje delavske rnase. ki- mora vsled svojega nepoznavanja, malodušnosti1 in brezbrižnosti toliko krivic prenašati in trpeti, da je ioi. (Op. ured. Samoobsebi razumljivo, da bodemo objavljali, če kaj pošljete. le oglasite se večkrat.) IDRIJA. — C. kr. rudniški erar hoče nekaj novega vpeljati v rudniški zbiralnici. Namreč to. da se delavce ves teden prav po živinsko pritiska in sili z delom. V soboto pa je delavcem že par-krat ondotni paznik naznanil, da je šute v žgal-nici preveč, zato morajo delavci ostati' brez šihta doma, ker ni zanje dela. Ker se je pretečeno soboto tak slučaj zopet pripetil, so delavci zahtevali, naj se jim da delo. Rudniško vodstvo pa je kratkomalo zaukazalo, 'da se delavce prav nič ne vprašuje, ampak se jim1 le ukazuje, da ostajajo doma. Pozivamo rudarsko organizacijo, da proti takemu početju primerno nastopu Kajti prvo Je delavski zaslužek, potem šele tantieme priganjačev. _______________________________________ Zahtevajte v vseh rudarskih krajih v vseh gostilnah , Ru