Stanovska ideologija Jugoslovansko učiteljsko udruženje sklicuje za 31. t. m. sejo svojega glavnega odbara. Na sporedu te seje čitamo med drugimi zanimivimi zadevami tudi točko o učiteljski organizaciji in sicer po sledeči razporedbi: a) bližnji in daljni smotri, b) idejno delo za dosego smotrov organizacije, c) administrativna stran organizacije in č) idejna bližina in sodelovanje. Priznati je treba brez drugega, da postaja to vprašanje, ki ga jemljc glavni odbor letos v pretres, bolj in bolj pcreče in zato res neodložljivo. Če atostrahiramo od celotnega, zgoraj navedenega razpravnega kompleksa njegovo tretjo podtočko, ki govori o administrativni strani organizacije, bo stal glavni odbor glede vseh ostalih vprašanj na docela drugačnem področju. Gre namreč za idejno utemeljitev postavljenih si smotrov ter za idejno bližino in sodelovanje vsega organiziranega članstva na eni, ter sodelovanje z dmgimi organizacijami na drugi strani. Poudarimo predvsem eno resnico: v izključno stanovskih organizacijah, ustanovljenih v prvi vrsti za varstvo in pospeševanje pravnih in gmotnih interesov njihovih članov, tvori ideološka stran vedno njihovo Ahilovo peto. Z ozirom na osnovno načelo takih organizacij, po- katerem mora biti vsakemu članu zajamčena popolna enakopravnost ter svoboda vesti in mišljenja, na čiji podlagi sloni tudi naše udruženje, obstoja vedna nevarnost kolizije med tako pojmovano osebno svobodo in skupno stanovsko ideologijo. Vodstvo organizacije mora trajno imeti pred očmi to nevarnost. Kjer so združeni ljudje različnih svetovnih in političnih naziranj, je potrebna skrupulozna previdnost na vse strani. Če drži to pravilo za vse strokovne organizacije s heterogeno usmerjenim članstvom, velja za našo učiteljsko organizacijo še v prav posebni meri. Odkod ta opasnost ravno v učiteljski organizaciji? Iz enostavnega razloga, ker ie poleg zgolj pravnih in gmotnih vprašanj prisiljena — hočeš nočeš — zavzemati stališče tudi napram šolski politiki ter duhovni in tehnični organizaciji šolstva v državi. Šolsko vprašanje je pa eminentno kulturno vprašanje, in vsa kulturna vprašanja so bila, so in bodo v vseh časih vprašanja vesti, enunciacije svetovnega nazora. V stadiju realizacije preidejo zato na političnio področje. Od tod aksiom, da bo ostala šola vedno politicum. Iz tega dejstva izhaja z vso logično neizprosnostjo za tičitelisko organizacijo, ki ne more stati brezt>rižna ob vsakočasni šolski ipolitiki, da se ob fiksiranju svoje stanovske ideologije omej.i na tisto področje splošnega šolskega vprašanja, ki je več ali manj neodvisno od svetovnortazorne osnove. Vzgojni šolskj smotri ostanejo svetišče, kamor unificirana učiteljska organizacija ne sme položiti svoje roke. Vsak poizkus v tei smeri mora v organizaciji nujno izzvati odpor pri najboljših članih, ki bi se za tako veliko žrtev, to je žrtev resignacije na zvestobo napram lastnemu boljšemu prepričanju ne mogli nikdar odločiti za sodelovanje povsod tam, kjer bi si organizacija po kakem večinskem principu lastila ipravico posegati v najintimnejšo stran osebnosti svojih članov. Enotna strokovna učiteljska organizacija ne more biti v duhovnem pogledu nikdar tako homogena, da bi se smela spuščati v reševanje kultuTnih nalog, ki suponirajo enotno življenjsko in svetovno naziranje ter iz tega izvirajočo politično opredeljenost. To je brez dvoma najšibkejša stran vsake take organizacije in zato smemo upati tudi od našega glavnega odbora, da ne 'bo p>ri svojih enunciacijah nikdar prezrl tega dejstva. Iz te činjenice izhaja pa za našo organizacijo eminentno kulturno poslanstvo in sicer v vzgajanju širokogrudne medsebojne tolerance, kulturne vrednote, ki bi morala biti lastna vsakemu resnično izobraženemu in plemenitemu človeku in ki je — žal — v naših dneh vedno redkejša cvetka človečanske kulture. Potreba take vzgoje postaja danes kategorični imperativ vseh javnih delavcev. Vedno pogostejši ogabni primeri denunciacij, stremuštva, sporov, politične in zgolj človeške nestrpljivosti med člani organizacije na eni, ter med izobraženstvom in škokimi sloji prebivalstva na drugi strani, pričajo o globoki demoralizaciji današnjega človeštva. Kakor je resnica, da nosijo sedanje razmere levji del krivde na splošni kulturni degeneraciji, ni nič manj res, da se bo mogla ta kulturna spačenost zajeziti le ob junaškem protitoku in prizadevanju najboljših izmed človeškega kolektiva. Spoštovanje človeške oisebnosti in prepričanja ter lojalno sodelovanjo povsod, kjer otoči interes to zahteva, tvori visok cilj, vreden nenehnega stremljenja vsake prave kulturne organizacije. Tu se odpira široko polje vzgojnega dela naše organizacije, to bodi tudi ogelni kamen naše stanovske ideologije. Tega dela ne more ovirati še tolika duhovna heterogenost organiziranih članov, nasprotno: na tem terenu se bodo znašli pri skupnem delu najboljši kulturni delavci iz vseh taborov in ustvarili enotni organizaciji oni moralni temelj, ki je koncem koncev najboljše jamstvo za konsolidacijo medsebojnih članskih odnosov in s to v zvezi za uspešne nastope v boju za naše pravne in gmotne koristi. Kar bi alo preko tega nekako propedevtičnega okvira naše kulturne ideologije, bi moglo zaves-ti našo organizacijo v nevarnc vode, polne vrtincev in usodnih podtalnih pretresov. Ob tej priliki ne bi končno hoteli brez opozoritve mimo še nekega važnega razloga, ki govori za tako rezervirano stališče na vodilnem mestu naše organizacije. Po iponovnih izjavah z najvišjih odločujočih mest smemo upati, da se resno pripravlja ipovratek v najširše demokratske oblike našega javnega življenja. Ta preobrazba bo nedvomno mogočno vplivala tudi na organizačno ureditcv našega udruženja. Osebno prepričanje posameznikov bo stopilo zopet v ospredje organizačnih nalog in bo iskalo v svobodnih demokratičnih oblikah primernega terena za svoje uveljavljanje, kajti učiteljski stan sc ne more že po svojem poklicu zadovoljiti z ozkim okvirom unificirane stanovske organizacije. Zahteva po taki organizačni obliki, ki bo nudila možnost učiteljem istega svetovnega naziranja, razpravljati med seboj o organizaciji šolskega sistema, je tako elementarna in samoobsebi umevna. da bo učiteljstvo izrabilo vsako možnost, ki mu jo bo nudila bodoča demokracija, da nastopajo kot enakopravni državljani in upravičeni aspiranti na kulturno sodelovanje v narodu v smislu svoje ideologije. Kakorkoli: naj se izvrši ta pregTupacV.a v okviru sedanje enotne organizacije ali v obliki zveze samostojnih svetovnonazornih učiteljskih organizacij, eno je gotovo: že danes mora stremeti vodstvo naše organizacije za tem, da ustvari za bodočo organizačno obliko jugoslovanskega učiteljstva idealen teren uspešnega skupnega dela. Brez globljih pretresov in občutne škode se bo zgodilo to le tedaj, če se omeji v svojem hotenju na zgolj nevtralna tla stanovske politike. Ptoblem je pa v tem, da se najde na takem terenu maksimalen iprogram, kajti čim več skupnih interesov druži heterogene člene v organizačni verigi, tem trdnejša in potrebnejša je njena eksistenca. L. G.