839 TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart JIRI WOLKER, PESNIK BORBE IN MLADOSTI Prevedla in uvodne besede napisala Nives Vidrin Jifi Wolker pripada močni pesniški generaciji češke literature preloma tega stoletja, ki je pomembno zaznamovala razvojne tokove češke poezije tega stoletja (Vitezslav Nez-val, František Halas in Jaroslav Sei-fert. Wolker velja za poglavitnega predstavnika proletarske poezije; imenujejo ga pesnika revolucionarnega gibanja, hkrati pa pesnika mladosti, češ da je z veliko pesniško silo neverjetno prepričljivo in hkrati preprosto izrazil življenjska občutja mladega človeka, pri tem pa programsko v idejnem smislu izrazil tudi poslanstvo mladih — da ne stojijo ob strani, ampak ubijajo velike sanje s tem, da jih uresničujejo. Rojen je leta 1900 v Prostčjovu, tam je tudi umrl pri štiriindvajsetih letih za tuberkulozo. Študiral je pravo, na univerzi pa se je seznanil z revolucionarnimi krogi. Njegovo prvo zbirko Gost v hiši (Host do domu), izšla je leta 1921, preveva harmonični pogled na svet — ta je lep, intimno topel, prazničen, preplavljen z dobro voljo, voljo do ljubezni, s hrepenenjem. Ko njegovo zavest zadenejo prvi boleči sunki, postanejo njegovi verzi bolj dramatični in se v svoji globpki etičnosti odloči za aktivnost, ki ne ostaja le pri prijaznem nasmehu. Ob uničenem mladostnem zaupanju v samoumevno dobroto sveta si ustvarja tudi novo poetiko, ki se izkristalizira v drugi zbirki. Bistvo njegove pesniške ustvarjalne metode je v etizaciji, v počlovečenju stvari. 840 Nives Vidrih V drugi zbirki, Težka ura (Težka hodina), izšla je leto za prvo, neproblematična harmoničnost razpade ob pogledu na realno vsakdanje življenje socialnih nasprotij. Z eksplicitnim prehodom k proletarski poeziji poziva k revolucionarni preobrazbi sveta. Njegova etičnost pri tem prehaja od posameznika k iskanju nadosebnega človeškega reda. Ob tem, ko svoje verze polni z radikalno vsebino, pa navezuje tudi na ljudsko poezijo, predvsem na Erbenovo baladičnost. Wolker je bil mojster socialne balade. Nekatere imamo tudi v slovenskem prevodu Mileta Klop-čiča (Balada o nerojenem otroku, Na rentgenu, Balada o kurjačevih očeh). Njegovi prozni in dramatični poskusi so manj pomembni (npr. pravljice s socialno-etično vsebino). Omeniti pa velja tudi teoretične prispevke npr. članke — Proletarska umetnost, Vsakdanja in nedeljska umetnost. Wolker je vplival na veliko sodobnikov, po smrti pa je imel tudi precej epigonov. Izbrane pesmi predstavljajo njegov literarni razvoj. ŽETEV Sonce je velik pesnik, napisalo je lepo pesem z zlatim peresom na našo zemljo. ¦ Možje brez plaščev, žene z rdečimi rutami, otroci na maminem krilu ves dan le berejo, berejo, berejo. Na griču nad poljem bi rad tudi jaz pravil to pesem, klical, da bi v vasi starčki že na prag prišli in slišali, kaj je sonce napisalo, vendar besede so tako velike, da ne pridejo iz mojih ust in samo čutim, da sem: klas v redu, črka, klicaj! 841 Jirl Wolker, pesnik borbe In mladosti V PARKU PRED POLDNEM Na zelene travnike se bele trobentice prismejijo, jadrnice vozijo modri dan, blizu hišic iz peska otroci ga delijo celemu parku, ki z mestom je obdan. Danes sem tudi jaz še mlad in lahko imam vse rad. In z molitvijo cvetočo žalost odkupil bi hiši kameni. Pa molitev otrdi kot jabolko jeseni. Čez nekaj dni bodo uzrle oči, kaj mi ljubezen v prsih mori. ¦ Postal bom mož in vojak. Molitev nož bo grenak. ¦ ' TEŽKA URA Prišel sem na svet, da imel bi življenje po podobi svojega srca. Fantovsko srce je pesem na začetku, načrt za grad, ki bi podaril ljubi ga ob svetku. ampak moško srce so žulji na rokah, s svojo krvjo napajajo opečni prah, ko bi vsaj stala prava gostilna ob cesti, v njej bi se utrujeni mogli usesti. Moja težka ura danes prihaja. Fantovsko srce je umrlo in v krsto ga položim, z umrlim trpeč tudi s tem trpim, ki se zdaj mi v prsih poraja. Moja težka ura danes prihaja; eno srce sem pokopal, še drugega nimam, oslabel od tesnobe, oslabel od samote 842 Nives Vidrih zaman se upiram mrzlim stenam svoje sobe polne zlobe. Pismo od dekleta, luc, prijateljeva knjiga, vera in svetloba, svet v ljubezni rojen, ostanite danes pri meni in trikrat zvestejši bodite, ker sem ostal zapuščen, in molite, naj krepko, pogumno srce se rodi, danes verujte še zame, da tako se zgodi, danes verujte še zame, da bom ustvaril po njegovi podobi življenje, kot se spodobi. . Moškega še nimam srca, v svoji težki uri sam; in zato ne verujem. OČI Najširše morje so človeške oči, cel svet se v njih izgubi, cel svet v ladjah tisočerih po njihovi gladini pluje: zvezde, ptice, mesta, fabrike, trume ljudi, vse, kar bilo je, vse, kar tu je, vse kar se še zgodi. Videl sem srečne prijetne stvari, ki se lahkotne niso nikoli razbile. Videl sem zvezde, cvetice, videl sem ptice, ki so pred zimo v južne se kraje selile, to so ladje labodjih vratov in lahkih tovorov, vplujejo srečno v oči in preplujejo jih brez naporov, tudi ti si bila, z belimi jadri dekle, blizu si mi prišla — videl sem te, ne zagledam te več. Dasi poznam tudi težke, najtežje stvari, ki so odplule zaman še na rajsko pot, bolnice in predmestja poznam in brez tolažbe ljudi, 843 Jiri Wolker, pesnik borbe in mladosti barke iz svinca poznam, ki potapljajo se povsod. Mornarja poznam, ki se ne smeje, razbitine, jetnike, galeje, ki so pod težo bremen se na pol razdelile in v oči mi priplule, da bi v njih utonile. Najgloblje morje so človeške oči, njih neskončnost se vse do srca spusti. Kar v očeh se razbije, se vanj potopi, v srce se zaraste in ga osvoji, da bi globoko se v njem zasadilo v grozni drugačni lepoti, ki na svetu najmočneje sije, ker se ne dobrika, ampak nabije smisle vse tvoje nesmele s silo ognjene strele. NA POSTELJO Na posteljo bolniško pada svet, BOLNIŠKO njegov alarm slišim v obvezah, bolan, PADA SVET tovariši v boj grejo za pravičnost, tovariši v boj grejo, nihče ne zavije vstran. Na posteljo bolniško pada svet, in smrt se hoče iz kotov prikrasti. Zakaj, tovariši, ne morem z vami v boj? Zakaj umreti moram, ko sem hotel pasti? MORJE Na bregu otoka Krka, na skalni obali pogledi so morje šest žalostnih dni mi iskali, pa morja nisem opazil — ptiča samo sem zaznal, ki ves da je krilil, skoz zrak valoval, na mesec je sedel zvečer in utrujeno z njega priletel je z glasbo srebrno med kamenje brega, z mameco resnico, ki me pregovarja, da ptič je modrina, ki v skale udarja, da je dovolj kot po trati po svetu hoditi, da bi spoznal, da z očmi se dovolj je opiti. Na bregu so tiho odprla se okna hotela, za vsakim je oknom bleda deklica zdela, 844 Nives Vidrih in vsaka deklica, ki se je snu prepustila, je svoje morje razgrnila, da bi ga utopila v oči nezdrave, prozorna njih svila iz kruha v zdravilo je svet spremenila. Oči tiste videl sem, morje opazoval in vendar sem tujec in slepec ostal. Megla pen ni dovolj in iz sna valovanje, hotel sem vedeti več, poznati hotel to bučanje, resnično morje, ki z mano, brez mene kipi ob breg dalmatinski in skalne čeri. Na bregu otoka Krka, na skalni obali, pogledi so morje šest žalostnih dni mi iskali, pa morja nisem opazil — nedolžen naš svet je zelo, nemočnim rokam si zakrije telo v poslikano rakev, v kulise nabrane, medtem pa na mestih izbranih od mrtvih že vstane. Šele ko nad mestom zvon je zvenel sedmi dan, sem se opotekel oči razprtih pijan, kot delavec v nedeljo — ne več kot za gosta velja — sem klatil prešeren po mestu se sem in tja. Zato pa v gostilni zvečer nad obalo resnično morje pred očmi mi je vstalo, ko sem čez hrastove mize strmel v obraz mornarjev, ribičev in čolnarjev, vam, bratje napetih pesti, ki z obleko preperelo prenašate burjo in sonce in zemljo to celo, vam, delavci večni, ki ste od sonca ožgani, ki klešete morje in ste iz njega sklesani Igraj, ariston hripavi, ti ptič moj smeli, tu plešejo morja s sveta petimi deli, jaz najsrečnejši v srce sem povabljen vsakega plesa, rojevam žulje kot sadje drevesa, sem ribič, v pristanu sem delavec, čolnar in mornar, preplujem ga v tisočih ladjah in ne neham nikdar, ne z eno roko, s tisoči morja se polastim, ne z eno roko, s tisoči morje gradim. Igraj, ariston hripavi, ti ptič moj smeli, samo ti so svet, ki žive ga, da bi od njega živeli, mi morje smo, delavci mišic nabreklih, tujci in domačini, resničnost resnična v resničnosti edini.