Odprava v Pamir
Desetčlanska odprava planinskega društva SCT se je od 10. 7. do 11. 8. 1987 mudila v gorstvu Pamir, kjer se jih je kar 6 povzpelo na najvišji vrh v SZ — PIK KOMUNIZMA (7495 m), V od-pravi so bili: Franc Urh, Štefan Lagoja, Luka Lukjanovič, Peter Dobnik, Mar-jan Gregorčič, Matija Urh, Nataša Er-javec, Miran Mitar, Egidij Lampič in Janez Zrnec. Odpravo so delno financi-rali sami, seveda pa brez pomoči njiho-ve DO ne bi bilo nič. Do Moskve so po-tovali z vlakom, naprej pa z letalom.
Potovanje je postalo »hribovsko« zanimivo pravzaprav šele v mestu Oš, gospodarskem središču zahodnega dela sovjetske republike Kirgizije, kamor smo sredi dopoldneva pvileteli iz 3400 km oddaljene Moskve. Let je trajal 4, forraalno pa zaradi prestavitve urinih
kazalcev celih 7 ur.
S šestimi terenskimi kombiji smo se skupaj z bolgarsko reprezentanco, Avs-trijci in nekaj Francozi odpeljali v tabor Ačik Taš pod masiv Pamirskih gora, kamor smo prispeli po deseturni utrudl-jivi vožnji, čeprav pot hi bila daljša od tristo kilometrov. Kljub vsemu je bila zanimiva, manj zaradi enolične in gole hribovite krajine, bolj zaradi njenih prebivalcev in rijihovega načina življen-ja. Kirgizi so nomadsko Vjudstvo, ki živi v značilnih okroglih šotorih iz volnene polsti. Pasejo velike črede ovc in konj in se selijo do 400 km letno. So dobroduš-ni ljudje, ki tujca povabijo na obisk in so s svojim samotnim in preprostim živl-jenjem zadovoljni. Radi so svobodni in prezirajo življenje v mestih, prav tako pa tudi poljedeljstvo.
S 3600 m visokega sedla Taldik smo se vijugasto spustili v Aljasko dolino in prvič ugledali pamirske gore, katerih vrhovi so bili zakopani v goste oblake, ki niso napovedovali nič dobrega. V ta-boru nas je sprejel mlad Moskovčan Mišo, alpinist in kandidat za mojstra športa, simpatičen fant, ki naj bi nam pomagal z nasveti. Najpomembnejša za uresničitev našega ciljaje bila aklimati-zacija, tj. privajanje na višino. Po 2 dneh smo se povzpeli na vrh Petrovski (4700 m), po slabo prespani noči smo prvič okusili višino, ki nam je povzročala gla-vobol in nespečnost. Vzpon na vrh jebil prijeten, toda kaj je ta višina v primerja-vi z Vrhom Lenina, sedemtisočakom, katerega ogromna bela gmota se dviga v jutranjo modrino nad razdrapanim ledeniškim svetom.
Helikoptei, ki vozi alpiniste in njiho-vo prtljago v višje ležeče tabore, nam vsak dan brni nad glavami. Najmanj še nekaj dni ne bomo na vrsti, zvemo od vodstva našega tabora. Razočaranje SDremenimo v sicer nenačrtovano turo
pod vrh Lenina (7134 m). V jasnem pamirskem jutru se povzpnemo iz Lukove poljane na razrit morenski svet, dokler ne dosežemo jezika kakih pet km dolgega iedenika, ki sega pod sam vrh gore. Glave si ovijemo s plenicami, za oči si izrežemo odprtine, in si natak-nemo še obvezna ledeniška očala, da bi se tako vsaj za silo zaščitili pred obupno pripeko. Na koncu poti v tem dnevu se sonce skrije za gorski greben in ozračje se naglo ohladi. Zlezemo v šotore in puhaste vreče. Ponoči moramo odme-tavati sneg, zjutraj ga je celo že do kolen. Ne zdi se mi prav pametno, ven-dar se priključim ostalim, pa ko skuša-mo v metežu priti do tabora 3 na višini 5300 m. Vidljivost je minimalna in sle-di, ki smo jih dan poprej še jasno videli v strmini, so zabrisane.
Malo pod ciljem se obmemo in ses-topimo. Lenin tako ali tako ni bil naš cilj, nabrali pa srao si dra|ocene izkušn-je z višino. Po vrnitvi lzvemo, da je zmanjkalo kerozina in preostane nam še en dan za pakiranje in pripravo prtljage. S seboj vzamemo tudi višinsko hrano (suho sadje, čokolado, instant kavo, sladkor idr.), ki smo jo prejeli v skladišču.
Končno smo poleteli nad obronki mogočne bele Zaalajske verige, v kateri je markanten vrh zdaj že znani Pik Le-nina. Globoko pod nami so razstresene nomadske jurte, okrog katerih se pase živine, Helikopter zavije v široko doli-no, po kateri se razlivajo umazani, z morenskim prahčm pomešani ledeniški potoki. Flore ni opaziti in vse daje vtis pokrajine na Luni. Po slabi uri letenje pristanemo pod 2000-metrsko severno steno Vrha komunizma. Prvi vtis prese-ga vse dotedanje predstave. Z zgornjih robov visijo seraki, ki se često lomijo in s silnim truščem grmijo navzdol. Včasih
se bel snežni oblak, ki je posledica loml-jenja takih serakov, razširi nekaj km navzdol po dolini. Tak bel oblak je so-nčnega popoldneva zakril naše šotore. Nevaren najbrž ni bil več, nas pa je poš-teno zbegal.
Naslednjega dne nas je pregledala ru-ska zdravnica in razen malo povišanega pritiska in srčnega utripa ni ugotovila aič posebnega, kar pa vse spada k teža-vam s privajanjem na višino. Popoldne smo se odpravili na Vrh štirih (6400 m), na katerega se je povzpelo 7 članov odprave.
Tako so bili aklimatizacijski Vzponi
za nami in zdaj, ko se je bilo treba odločiti za naskok na Vrh komunizma, ¦ nam jo je zagodlo slabo vreme. Močno sneženje in temperature več kot -20° C niso dajale upanja na uspeh. Letošnje vreme je bilo nasploh nestanovitno z ve-liko padavinami, kar je pravo nasprotje lepega, tipično celinskega pamirekega vremena.
Po nekajdnevnem čakanju se vreme za silo umiri, padavine ponehajo, ven-dar napoved ni obetavna. Fiance dobi dovoljenje za vzpon. Sledijo mrzlične priprave. Alpski stil zahteva vso opre-mo od šotorov, hrane do obleke v nahrbtniku od vznožja pa do vrha, kar je seveda neprimerno težavnejše.
V torek, 28. julija, odide šesterica s 25—30 kg težkimi nahrbtniki po lede-niški moreni proti stebru Borodkin. Os-tali štirje smo se odločili. da jih bomo
spremljali po radijski zvezi v taboru. Dve noči so fantje prespali v sredini Bo-rodkina in čakali na izboljšanje. V četr-tek je njihova vztrajnost poplačana in povzpnejo se iz tabora I v dvojko na Ve-likem platoju 5900 m visoko. V petek prečijo nekaj km Širok plato in se po le-deni strmini (do 65°) v snežnem me-težu povzpnejo na sedlo pod vrhom Hahlov, izhodiščni točki za naskok na vrh. V soboto se po vršnem grebenu povzpnejo na sam vrh. Vzpon je kljub izboljšanju vremena zelo naporen, saj hodijo ves čas na višini kakih 7000 m. Na vrhu v sončnem vremenu postavijo slovensko zastavo in zastavico SCT in se fotografirajo. V tabor se vrnejo šele ob 11. urizvečer.
V ponedeljek, 3. avgusta, se po dveh dneh sestopa in šestih dneh na gori vrne-jo v taborMoskvin. Obrazi so spremen-jeni od naporov. Ves čas so pili le čaj in napitke, jedli pa nič. Potrebno je bilo kar nekaj dni, da so si opomogli.
Nasproti Pika komunizma se dviga v jekleno modro nebo trirogelni vrh pre-lepih oblik, to je Pik Evgenije Korže-nevske, katerega bele strmine se v enk-ratnem zamahu poganjajo 2000 m tik pod vršne grebene in vabijo z vso silovi-tostjo. Nekaj časa tehtamo preoslali čas za vzpon na goro in nazadnje zmaga trezen razum. Kdo ne bi pomislil: mo-goče kdaj drugič...
Janez Zrnec