OB IZIDU NOVEL MARJANA ROŽANCA VSTAJENJE MESA Pri pisanju ostajam v okvirih svojih izkušenj Ko smo se lani ob izidu romana Ljubezen pogovaijafi z attorjem Marjanom Rožancem, smo obenem že tudi omenili, da bo kmalu izšlo še nekaj njegovih knjig. Tako je junija letos pri Državni založbi Slove-nije v zbirki Nova proza izšla njegova knjiga Vstajenje mesa. Knjigo sestavljajo tri novele: V stajenje mesa, Tanatos eros in Priiner profe-sorja Blatnika. Vse te tri novele, je bilo rečeno ob izidu, prikazujejo pi-satelja in njegov svet v izvirni in samonikli podobi. Čeprav so novele predstav-ljene bralcem v eni knjigi, to ne pomeni, da so tudi nastajale hkrati. Vstajenje mesa je Roža-nec pričel pisati že pred desetimi leti. Najmlajša — prvi zapis zanjo je nastal leta 1978 — pa je novela Primer profesorja Blatni-ka. Zato se kar samo po sebi za-stavlja vprašanje, kakšni nagibi, vzroki ali notranja nuja, kot pravi pisatelj sam, so narekovali takšno vsebino in obliko novel, v kakršni so zdaj pred bralci. »V vsakem življenju se kopiči cela vrsta odgovorov na vpraša-nja, ki človeka vznemirjajo,« pravi Matjan Rožanec. »Odgo-vori na ta vprašanja pa seveda še niso literatura. Prava literatura sploh ne prinaša odgovorov, temveč življenje razkriva v vsej njegovi pestrosti, dramatičnosti in vprašljivosti. Vendar pa me ti odgovori mučijo, razmišljam o njih, čakam, kda) bom našel zanje primerno literarno obliko. Ko pa pridem do nje, začnem pi-sati. In to je kot nekakšno očiš-čenje.« ^ Katera oč teh treh novel pa se, vam danes zdi najboljša iri vam je tudi kot avtorju blizu? Rekli so mi, naj za zbirko Sto knjig slovenske proze, ki jo pri-pravlja Mladinska knjiga, tudi jaz izberem knjigo proze. Nagibam se k temu, da bi v to knjigo med drugim uvrstil tudi noveli Vsta-jenje mesa in Tanatos eros. Zdita se mi zanimivi po vsebinski in oblikovni strani. Resnično rad pa imam od teh treh novel samo Vstajenje mesa. Vendar pa prav ta novela de-luje najmanj enotno. Vrsta opi-sov je v njej, ki bi lahko bili tudi pripoved zase. Pa tudi takih Ijudi, kot je glavni junak novele, ne srečujemo ravno pogostokrat v vsakdanjem življenju. Morda je res, da glavna oseba, trustrirani intelektualec, z niče-mer zadovoljen in brez možnosti poistenja s komerkoli, premalo povezuje novelo v celoto. Ven-dar pa je, s tem se najbrž strinja-te, veliko povedal z drugega zor-nega kota, kot to počenjamo na-vadno. Da pa taka oseba ni pogo-sta, da je nekoliko izjemna, je res. Vendar se mi zdi, da človek, tudi če je urejena osebnost. teži k situaciji, v kateri bi se preizkusil. Bogatin bi bil rad revež, uradnik potepuh... Kakšnr pa so vaši načrti? /.a prihodnje leto imam skle-njene tri pogodbe. Pri založbi Obzoija bo izšel roman Hudo-delci, Cankarjeva založba mJ bo i/dala knjigo Metulj, Državna založba Slovenije pa eseje Iz mesa in krvi. Morda je to res zdaj, ko naštevam, videti vetiko, vendar pred romanom Ljubezen osem let nisem ničesar izdal. Namerilo se je pač, da sem bese-dilom, kl sem jih sicer napisal že vstajenje mesa prej, d«l pnv zdaj končno obli-ko. In kaj pišete v tem trenutku? Pišem roman, za katerega sem prvi zapis napravil že leta 1971. To bo daljša stvar, v kateri bom skušal popisati ekristencialne sti-ske sodobnega človeka po tako imenovani smrti Boga. Potem se ukvariam še z nekimi spomin-skimi teksti. Vaše knjige, in tudi te tri no-vele niso izjema, se berejo teko-če, brez zatikanja, lahkotno. Ta vtis lahkotnosti je posledica večkratnih posegov v besedilo. Morda to ni dobro, ker bralec misli, da je pisanje le tehnična sposobnosdf in ne dobi pogleda v ozadje, v trpljenje, ki je s pisa-njem povezano. Kako potem pravzaprav na-staja rokopis, knjiga? Kakšna je videti pisateljeva delavnica? Vsako besedilo obdelam tri-krat. Najprej napravim nekaj be-ležk dogodkov, ki naj nosijo ce-lotno zgodbo. Potem grem no-velo ali roman pisat prvič. Nato pišem še drugič in še tretjič. Pri drugem pisanju hočem poglobiti in dognati vse medsebojne odno-se, tretjič pa se ukvarjam z obli-ko, slogom. Povejte za primer, kako je na-stala novela Vstajenje mesa? Prvi zapis setn napravil leta 1972, drugega 1977 in tretjega leto dni kasneje. Prav ta časovna razlika mi omogoča, da stvari bolje doženem. Vedno imam v delu tri, štiri zadeve. Puščam jih nekaj časa pri miru, potem pa se vrnem k njim s svežimi očmi in občutki. Objekliven pogled na svet, meni Marjan Rožanc, je človeku nedostopen. In zato pri pisanju ostaja v okviru svojih usebnih iz-kušenj. Toda prav zaradi zani-mive in dobro napisane vsebine je po njegovi zadnji knjigi — po-dobno je bilo tudi z romanom Ljubezni — precej povpraševa-nja tako v knjižnicah kot v knji-garnah. DARJA JUVAN