75
Pogovor
zdraviga in bolniga kamna na tlaku zraven hiš
(trotoir) v nekim mestu.
Zdravi k. Kako je žekej sosed! Kako se počutite ?
Bolni k. E kako bi se počutil! Bolehin sim , kakor vidiš; škerbe imam po vsih straneh, in oserčje mi hoče skoperneti; skorej bi menil, de se me ne-duha misli prijemati.
Zdravi k. Če je temu tako , bote morebiti že kmalo dobri za penzijon.
Bolni k. Koga, za penzijon! za penzijon praviš ti? To ti povem, de tega po nobeni ceni ne. Dokler je kej življenja v meni, hočem služiti, in svojo dolžnost spolniti.
Zdravi k. Po svoji priprostosti bi jest mislil", de ta ne spolni svoje dolžnosti, kteri ljudem le v spotiko služi.
Bolni k. Prav si rekel: po svoji priprostosti; zakaj vi mladi, kakor čutim, ne mislite deleč. Res je sicer, de, kader dež gre, voda globoko po mojih rebrih stoji; vunder še ne tako globoko, de bi komu čez škornjiee notri šla, kader v me stopi. Kar pa ženski spol zadene, znajo gospodične tako drobno gledati, de vselej , kader je kej vode v meni, nožico prav lično čez me prenesejo, kakor de bi grofnje bile iz poglavitniga mesta.
Zdravi k. Če je taka, vunder sami obsto-jite, de saj pri ženskim spolu svoje dolžnosti ne spolnite.
Bolni k. To ti po napčinim sklepaš, ljubi moj! zato ker med starimi in mladimi kamni nič razločka
ne delaš. Ali meniš, de smo mi, kar nas je starejših, le zato tukaj, de bi ljudje svoje podplate na nas postavljali ? JVaša služba više gre, kakor do podplatov. — Kader se namreč mi k veči starosti povzdignemo, se tudi naš namen povzdigne: in te-dej imamo zlasti to navdajo ali skerb, de vse ljudi, kteri po nogah hodijo, učimo in opominjamo, kako de imajo z previdnostjo hoditi, glave ne pre-stenno po konci deržati, ampak ponižno v tla gledati, in se varovati, de ne padejo. Tako jim tedej gotovo imenitno službo zkažemo, ker jih vadimo in učimo v nar potrebniših čednostih, v paz-nosti, previdnosti, ponižnosti in dostikrat tudi v poterpežljivosti, brez kterih ni mogoče, modro in srečno obhajati na tem svetu.
Zdravi k. Bi ne bil verjel, de ste vi starci tako imenitni. Skorej bi se moglo iz vašiga govorjenja sklepati, de vi puhli m škerbasti bolehneži ljudem bolj služite, kakor mi, ki smo zdravi in celi.
Bolni k. Se čudim,   de ti pri svoji starosti nad tem dvomiti moreš, kar vunder vsak otrok lahko zapopade.   Kaj je več:  glava ali podplati? — Gotovo glava.   Zdaj pak je očitno,  de vi mladi le podpiatam strežete; mi pa — glavi, ktero z modrostjo polnimo, in z vsemi čednostim i, ktere so k razumni obhoji potrebne.    Ali  po  tem takim še dvomiti moreš, če je naša služba imenitniši, kakor vaša?—Tode ta imenitnost in koristnost naše službe, od ktere sim ti d oz daj pravil, še ni vsa, zakaj še veliko drugih strani je, po kterih mi ljudem koristiti zamoremo.    Če, postavim,  kaka gospodična naglo in neprevidama v naše vodeno oserčje stopi, in si tako od vsih plati svoje oblačilo oškropi: kako vesela je potem perica, ktera po tej poti k veliko večimu zaslužku pride; de nič ne govorim od milarja ali zajfenzidarja, in vsih tistih, kteri iniloali žajfo, in mnoge omake za madeže prodajajo.    Če se  pa primeri, de kdo clo v našo jamo pade,  in si kako kost zlomi: kakošensemenj imajo takrat vsi poma-gavci, nosivci, obvezovavci in poravnavci ali vrav-navci kosti!  Oh ti ne veš, koliko  sem  že doživel tacihprimerikov. Vunder, če ti hočem prav odkrito-serčno govoriti, med vsim so mi nar ljubši le take prigodbe, kjer se kteri samo oškropi; zakaj memo grede ti povem, de,   če ravno ljudje pravijo, de imamo mi kamnitne serca, imam vunder vselej, kader si kdo kako nogo ali roko zlomi, skorej več usmiljenja, kakor veselja; ja ko bi se ne bal, de bi me moj hišni gospodar ne slišal, in me potlej v penzijon ne djal, bi hotel reči, de pri takih napadih vselej več žalosti v   svojim sercu občutim, kakor on v njegovim.—Tode ta žalost se nam vunder obilno povračuje z spoštljivostjo m častjo, ktero nam ljudje po takih naukih od vsih strani skazujejo. Oh ti ne veš, kakošno poštovanje de imajo tiste gospodične do nas, kteriin se je zgodilo, de so bile enkrat ali dvakrat od nas podučene; po dve ali clo triih štiri stopnje se nas  ognejo,   iz strahu:   de bi nam  na kako rano ne stopile. — Kako prijazno se nam smehljajo že od deleč perice, in vsi miloprodi, in drugi enaciga plemena kupci, kader memo nas ali okoli nas gredo! Nar veči čast pa zadobivamo od kratkovidnih in tistih, kteri kurje oči imajo.  Oh nikoli ti nemorem povedati, kakošen strah in poštenje nam ti ljudje skazujejo, kader se do nas približajo, zlasti kader se to zgodi zvečer v mraku, preden še svitala (laterne) prižigajo; ali pa po zimi, kader je ledeno; ali sicer ob dežju in po dežju^ ker so naše jame z obilno omako napolnjene: in vunder se pri vsim tem še marskterikrat primeri, de od nas ponovljen
76
nauk dobe ; zato ki so zavolj svoje kratkovidnosti vodeno vgledalo našiga želodca za bel kamen imeli. — Ja mojiga govorjenja bi ne bilo konca9 ko bi ti hotel vse časti m hvale popisovati, ki jih od ljudi ali zavolj naših naukov, ali zavolj naše pripomoči k večim z<aslužku prejemljemo. —
(Konec sledi.)
78
Pogovor
zdraviga in bolniga kamna na tlaku zraven hiš
(trotoir) v nekim mestu.
(Konec.)
Oh! ti nikdar ne verjameš, kako prijetno in častitljivo je naše življenje na stare dni; in radi pozabimo zavolj tega na vse bolečine, ki nam jih včasih škerbine ali bodlaji napravljajo. Kader pa kteri zmed nas zunaj poprej popisanih spredkov sčasama tudi še ta prevrad fprivilegium) zadobi, de  se  gibati  ali  zibati  more ,   je  njegova  sreča
79
do nar visi slemena perkipela. Tode to visi večidel od zidarjev, naših mojstrov. In od teh bi ti jest imel še marsikaj povedati; tode imam od včerajšni-ga dežja še nekaj nahoda v sebi. Zatorej ob kratkim le tolikanj, de boš našim prihodnjim namestnikam ali nastopnikam kak dober svet dati zamogel, namreč: vošiti bi bilo, de bi nas vselej le domači zidarji v tlak vkladali, ne pa p tuj i; zakaj domači z nami večidel veliko bolj usmiljeno ravnajo, in nam navadno veliko rahliši posteljejo; in to je vzrok, de pred ali pozneji zraven drugih korist tudi še prostost, in z njo veliko veči čast in srečo dosežemo. Tode od tega naj bo dosti za danes; morebiti drugikrat kej več. — Če tedej vse, kar sim ti dozdaj pravil, v dober premislik vzameš; ali mi boš še prigovarjal, de bi za penzijon prosil, preden me dušne in telesne moči popolnamane zapuste? — Oh! sreča za nas, de nismo v poglavitnim mestu, kjer so gospodarji, kakor slišim, sicer veliko bolj omikani, in veliko bolj postrežni in dvorni proti ljudem, tode neusmiljeni proti kamnju, in kteri brez ozira vsak kamen precej na penzijon denejo, kakor hitro kako škerbo ali jamico na njemu zamerkajo. Hinc illse lacrinnie: od tod pride, de tam toliko izver-ženih kamnov bridke solze preliva. Oh! kader je kamen iz lepiga tlaka zruvan, kako se spremeni njegova sreča! veržejo ga v kakošno jamo, ali pa clo ga v zid pozidajo in z apnjenimpodmetam omečejo, kjer nikoli več ne sonca ne lune ne vidi, in kjer je vse njegove časti in imenitnosti za zmirej konec!— De tedaj tudi jest konec storim tem govorjenju, ti kakor dober prijatel le še to povem: Iši in skerbi, de pred ko moreš, kako globoko jamo ali votlino dobiš, in se tako v versto starih bolehnežev povzdigneš: po tem se boš iz lastne skušnje lahko prepričal, de tvoj stari sosed ni bil lažnik, kader ti je od sreče in imenitnosti votlih in kruljevih kamnov v mestnim tlaku govoril.
Zdravi k. Res je, in primoran sim spoznati, de star pregovor ne laže, ker uči, de modrost se le pri starih najde. Tako znate besedo staviti, in svojim glasu — desiravno niste brez nahoda — tako kerpkost in povzdigo dajati, de bi mislil, de se je duša nekdjaniga rimskiga govornika Cicerona v vas preselila. Vaše govorjenje me je do drobriga prepričalo , in resnica vaših besedi mi je v mojih očeh bolj svitla in bliskajoča, kakor nar dražji kamni ali biseri v zlatih obročih. — Od slej za naprej ne bom nič bolj vošil in želel, kakor de bi jest in vsi moji bratje le kmalo stari in votli postali, in se tako k svojimu visim« namenu, k učenikam ljudi, povzdignili : in tedaj — vidim v duhu priti tiste zlate čase za nas, kjer bodo ljudje po ulicah in hodiših, ne po redkim in po samim, kakor do zdaj, ampak v celih trumah na kolena in obraze pred nas padali, in nas častili in slavili, če ne kakor nar boljši, saj kakor nar terji in nar velavniši učenike vsili čednost za modro in srečno in nespotikljivo obhojo na zemlji.                                                      -r.