Listek. 121 Tak jaz, ki mi brez tebe tek života Samotnega otoka je pustota, Krog kterega vihar valove suka, Tak jaz se veselim, ko na vse kraje Boječe krog in krog se oziraje Uzrem le trake tvojega klobuka. — III. Kak hrepeni ujetnik koprneče V podzemni ječi, kjer le tema vlada, Po jasnem dnevu, kjer svetloba mlada Prešinja zrak, kjer solnce se leskeče. — Toda če stopi ven iz temne ječe Pod neba sinji svod kar iznenada, Svetlobe ost tako v oko ga zbada, Da vejica nad njim mu kar trepeče. — Kak hrepenim po nje očesa, luči, Ki duši moji je življenja zarja, Ki v mojem srcu dan in noč ustvarja! Toda če se, da srečam jo, naključi, Njo, ki v nadzemski se krasoti sveti, Ne upam vanjo si oči upreti. — Dr. Fr. Pr. To je prevod treh Prešernovih sonetov, ki so bili pod naslovom »Liebesgleichnisse« v nemškem jeziku natisnjeni v 21. štev. Ilirskega lista iz leta 1834. (24. majnika). Kdor iz skušnje ve, kako težavno je prevajanje pesniških proizvodov (sonetov pa še posebno), tisti se ne bo čudil, da se prevod ne drži z dosledno natančnostjo nemške matice. Pa za silo se že bere. — Trudil sem se sicer zadeti ton Prešernove dikcije, vendar sem moral sprejeti nekatere izraze, ki jih pač menda Prešeren ne pozna, n. pr. proslava, svod, uzreti i. t. d. — Teh sonetov sicer ni šteti med najboljše Prešernove pesni, vendar bi morda utegnili ugajati »Zvonovim« čitateljem, ker so Prešernovi. Pošiljam jih zato »Zvonu« v ponatisk. Če tudi slovenske besede niso Prešernove, pa so misli, in te, mislim, da so po večjem neskaljene — in duh je, ki oživlja, ne črka. L. P. Materialien zur sudslavischen Dialektologie und Ethnographie. I. Resianische Texte, gesammelt in den J J. 1872, 1873 und 1877, geordnet und iibersetzt von J. Baudouin deCour-tenay. Nebst Beilagen von Ella von Schoultz-Adaiewski. S t. Petersburg, 1895, 8°., L XVII, 708. (Knjiga ima tudi ruski naslov). Tudi Slovencem dobro znani poljski učenjak prof. Baudouin de Cour-tenay, sedaj zastopnik primerjajočega jezikoslovja na krakovskem vseučilišču, je izdal pri ruski akademiji obširno knjigo natančno zapisanega dialektičnega gradiva. Pravljice, pesni, pregovori in razgovori v pristnem in nepokvar- 122 Listek. jenem rezjanskem narečju — to je vsebina najnovejšega truda zaslužnega učenjaka. Prof. Baudouin de C. ni samo prav točno zabeležil vse posebnosti tega narečja pri zapisovanju svojega gradiva in temu dodal tudi do-sloven nemški prevod; on je storil še več. Zaznamenoval je s posebnim tiskom vse romanske tujke, katerih rezjansko narečje kar mrgoli, in nemške izposojenke. Knjiga je enako važna za dialektologa, kakor za folklorista. Dobro je storil izdajatelj, da je na koncu dodal jako vestno in natančno izdelan indeks. Zanimiv je obširni uvod. Naj ga prebero vsi oni, ki ne vedo, kako težavno je točno zabeležiti vse malenkostne posebnosti in nianse kateregakoli živega govora. Zato najdemo tudi v tej knjigi za isti glas različne črke na različnih mestih. Ko je izdajatelj prvikrat bival med Rez-jani, mu niso bili nekateri rezjanski samoglasniki po svoji naravi jasni; šele pozneje je njih kakovost spoznal. To je tudi vzrok, da je v njegovi pred dvajsetimi leti izdani knjigi o rezjanskem glasoslovju (Opyt fonetiki rez govor.) nekoliko netočnosti; kdor hoče to knjigo rabiti, se bo moral odslej ozirati na uvod tu oznanjene knjige. Razen gradiva, ki ga je nabral iz ust naroda v rezjanski dolini, je objavil v knjigi znova še rezjanski katekizem; tega imamo tedaj zdaj že v treh izdajah. Tej knjigi bosta sledili še dve, ki prineseta dialektično gradivo slovenskih beneških narečij in sicer iz krajev: Gemona, Tarcento, Cividale in Sv. Peter. — Narečje pozabljenih in oddaljenih E.ezjanov je med vsemi slovanskimi narečji izmed najbolje proučenih in znanih. In to je zasluga prof. Baudouina de C. Z nekakim ponosom lahko Rezjani kažejo na to, če sploh vedo o tem, da imajo oni in njih deželica v slavistiki že celo literaturico. Vatroslav Oblak. Slovensko gledališče. Intendanciji slovenskega gledališča bi,delali krivico, ako ne bi priznali, da skrbi za raznovrstnost, in da se pošteno trudi, da bi zadostila svoji ne baš lahki nalogi. Da, rekli bi skoro, da sega preveč hlastno po novostih, ako ne bi vedeli, kje tiči temu vzrok. Gledališča po večjih mestih imajo v tem oziru pač mnogo ložje stališče. Tam se ena igra ponavlja teden za tednom vsaki večer, in gledališče je vedno polno; pri nas pa je kaj izrednega, ako ena igra ali opera štirikrat do pekrat za silo napolni gledališče. In kolikokrat se vara intendancija našega gledališča v svojih najbolj upravičenih nadah! Na oder se spravi n. pr. tako znamenita opera, kakor je »Karmen«, in pričakuje se po vsej pravici, da bode gledališče nekolikokrat razprodano, a bilo ni doslej niti enkrat tako polno, kakor je bila pri opernih novostih v prejšnjih časih navada. Ni čuda tedaj, da imajo krogi, katerim je skrbeti za repertoar našega gledališča, mnogo preglavice, in da izkušajo spraviti vedno zopet kaj novega na oder. Ker smo že omenili opere »Karmen*, se pomudimo najprej nekoliko pri njej. Onim, katerim se je primilila opera »Janko in Metka«, je donela godba v tej operi vsekakor nekoliko tuje na uho. Kontrast med obema glasbama je res velik. Toda vsako opero moraš itak večkrat slišati, uho se ti je mora »tako rekoč« privaditi, če hočeš imeti užitek od nje. Pričakovati je tedaj še vedno, da se tudi naše občinstvo še sprijazni z Bizetovo glasbo. Pela se je dosedaj ta opera in sicer v času od 15. decembra 1. 1. pa do 15. januvarja t. 1. trikrat na našem odru. »Karmen« se odlikuje mimo večine drugih oper po svojem jako dramatičnem dejanju. To pa je vzrok,