Krinke in pustna pokrivala.
Za pustni torek se otroci — kaj bi se ne! — radi našemijo, saj je to že star običaj v veselem pustnem času. Toda kdo bo trošil denar za drage krinke in podobno pustno ropotijo, ki si jih vendar lahko napravite sami. Na naši sliki vidite vzorce za takšne stvarce!
Na sliki št. 1 vidimo prav običajno majhno krinko, ki pokriva le gornji del obraza; toda navkljub temu, da je majhna, nas v njej le malokdo spozna. Krinko izrežemo \z močnega papirja (kartona), jo namažemo s knjigoveškim lepilom in jo pritisnemo na črno ali barvasto svileno blago. Dobro je, če namočimo prej blago v raztopini volovskega žolca (dobimo ga za mal dehar v vsaki drogeriji ali v trgovinah, kjer prodajajo slikarske potrebščine) in ga potem posušimo. To pa zato, da nam lepilo ne napravi grdih marog na svili. Blago mora ležati na papirju kolikor mogoče gladko in napeto. Nato še dobro pritisnemo, iztisnemo lepilo, kar ga je preveč, in pustimo, da se krinka do= dobra  posuši.  Potem šele  odrežemo blago  z  ostrimi škarjami  natanko  po
kartonu; odprtine za oči pa izrežemo z ostrim nožem. Na robeh pritrdimo gumijasto vrvco, da nam krinka ne zdrkne z obraza.
Prav tako kakor zgoraj delamo tudi pri naši drugi krinki (št. 2). Nale* pimo jo na svetlo blago. Ko se posuši, jo izrežemo in narišemo z barvastimi svinčniki ali naslikamo z barvicami vse mogoče komične črte, lise in maroge, ki dajo krinki in seveda tudi nam, če jo imamo na obrazu, še bolj strašen izgled. Maske napravljamo zato iz papirja in blaga, da so trde, a se dajo upogibati in da se prehitro ne raztrgajo. Glede lepila moramo biti precej izbirčni; na noben način ne smemo vzeti slabo dišečega kleja, ker bi krinko v tem primeru zelo težko nosili.
Nos (št. 3 a) lahko nosimo pod krinko ali pa brez nje. Iz risarskega papirja izrežemo četrtinc? kroga, katerega premer naj znaša 6—7 cm, in na« rišemo nanj obliko nosu {slika 3). S krogi zaznamovana mesta so luknjice, ki služijo, da pritrdimo vanje tenko gumijasto vrvco, ki mora biti tako dolga, da gre okoli glave. Ko je nosek zlepljen, ga poslikamo kolikor mogoče pisano.
Za klobuk (št. 4) izrežemo iz kartona malo več kakor četrtino kroga, katerega premer naj bo 30 cm. Iz itega napravimo stožec in ga zlepimo. Za krajevce izrežemo krožek iz lepenke (premer 30 cm). V sredo te okrogle ploskve pa narišemo s šestilom še en krog, ki odgovarja širini glave; od srede tega obroča pa do oboda notranjega kroga pa zarežemo z ostrim nožem
črte, ki so na krožni črti oddaljene 1—2 cm druga od druge. Te vrezane zobce zganemo navzgor in potegnemo krajevce preko koničastega stožca, nanj pa prilepimo zavite roglje. Na vrhu klobuka pritrdimo še papirnat trak ali svileno pentljo in jo vijugasto ovijemo do krajevcev, kjer jo pritrdimo.
Za kuharčkovo čepico (št. 5) rabimo bel, svilen papir in izrežemo iz njega (dvojna lega!) krog v premeru 35—40 cm. Iz tenkega kartona pa izrežemo progo 2—3 cm širine in tako dolgo, da se točno prilega glavi, ko jo sešijemo. Potem potegnemo v obod kroga iz svilenega papirja s šivanko nit in jo toliko zadrgnemo, da se prilega papirnatemu obroču. Svileni papir našijemo nato na obroč, izrežemo še en trak belega papirja in ga prilepimo preko šivanega roba čepice.
Norčkov klobuk (št. 6) sešijemo iz blaga iz dveh delov po kroju na naši sliki. Na konca obeh rogljev klobučka pa prišijemo še po en kraguljček, ki nam ob vsakem gibu veselo zapoje.
Za indijanski nakit (št. 7) potrebujemo nekoliko enakih, močnih gosjih ali puranovih peres (tudi petelinja so prikladna). V kos klobučevine ali blaga,. ki je v sredi 414 cm. širok, na koncih pa 3 cm, vrežemo z ostrim nožem majhne zareze, skozi katere potegnemo peresa. Ko sešijemo še oba konca, je indijansko pokrivalo gotovo.
Obilo zabave torej na pustni torek!