398
ločeni od sveta; da se vse razsuje, bomo izvedeli to novico šele čez osem dni.
Mestna okolica je silno pusta in dolgočasna. V Tromsoe je bilo primeroma še mnogo rastlinstva; tod pa ni ne gozdov, ne polja, ne travnikov; tod ne raste ne drevje, ne žito, ne trava. V kakem zatišju zagledamo še prav nizek grm; „travniki" so tolikšni, da bi vsakega pokril z nedeljsko izdajo pokrajinskega dnevnika; med golimi skalami zazremo sem-tertja še nekaj mahovja in arktičnih cvetk. Naš kras je v primeri s takimi kraji pravcati raj. Od septembra do junija je vsa narava pokrita s snegom; samo julija in avgusta je nekoliko topleje.
Izprehajali smo se po mestu in po okolici. Dobro četrt ure zunaj mesta, na majhnem rtiču Fuglenaes
MERID1RNSKI STEBER PRI HHMMERFESTU
(= Ptičji nos), smo si ogledali glasoviti „meridianski steber", t. j. okrogel steber iz granita, ki nosi bronasto zemeljsko kroglo. Na granit so vdolbli dva napisa, latinskega in norveškega, ki nam pripovedujeta, kaj da pomeni ta spomenik. Latinski napis se glasi tako-le: Terminus septentrionalis arcus me-ridiani 23° 20', quem inde ab Oceano ilrctico ad fluvium Danubium usque per Norvegiam, Sueciam et Rossiam jussu et auspiciis Regis Augustissimi Oscari I. et Imperatorum Augustissimorum Alexan-dri I. atque Nicolai I. annis 1816 ad 1852 continuo labore emensi sunt trium gentium geometrae. Latitudo 700 40' 11 "3". (Severno krajišče poldnevnika 230 20', ki so ga od Ledenega morja do Donave po Nor-vegiji, Švediji in Rusiji na povelje in pod pokrovi-
teljstvom kralja Oskarja I. in carjev Aleksandra I. in Nikolaja I. od leta 1816. do leta 1852. v neprestanem delu izmerili zemljemerci treh narodov. Širina 700 40'11'3".) Napis nam pripoveduje o najdaljši in najznamenitejši meritvi zemeljskega meridiana; celih 36 let so ruski, švedski in norveški inženirji računih poldnevnik, ki gre od Fuglenaesa pri Hammerfestu do Donave; ta razdalja je merila 2820 km.
Konec Fuglenaesa stoji svetilnik, ki poleti ne deluje, ker ni nikakršne teme; zato ga pa pozimi vprežejo tembolj. Odtod se kaj lepo vidi na mesto in na pristanišče, v katerem so se usidrali trije veliki turistovski parniki: norveški „Kong Harald", angleški „Amazon" in hamburški „Blucher".
XXIV.
Od Hammerfesta do Severnega rtiča. Fuglebjerg.
Po kosilu smo  se pripravili na odhod. Visoko vrh jambore je vihrala zastava parobrodne družbe; od obeh jambor do krova pa so na vrveh plapolale pisane zastavice raznih držav. Bliicher se je odel v praznično oblačilo,  kakor takrat,   ko smo zapuščali Hamburg.   Potniki  smo  se   polnoštevilno  zbrali  na krovu. Praznična tihota je kraljevala na ladji; sem-tertja so si prijatelji šepetali kaj na uho, da ne motijo slovesnega trenutka, ko za teden dni zapuščamo človeško  družbo  ter  se  kot  novodobni Robinzoni odpravljamo na samotne otoke tja gor,   kjer vlada večni sneg in led, kjer ne biva živa duša, kjer gospodari samo še beli medved. Ko so dvignili mačka, ko so zaropotali parni stroji in se je ladja pričela premikati, tedaj nismo zrli naprej proti severu, temveč nazaj na mestece Hammerfest. Menim, da se je drugim  godilo kot meni: nekaka otožnost se me je lotila, ko sem se zadnjikrat oziral na „najsevernejše mesto".   „Kako neizrecno majhen je ta kupček človeških stanovališč v neizmerni puščavi morja in skalnih pečin; zdi se nam kakor lastovičje gnezdo med visokimi  stebri mogočne  stolnice.   Kar  ginljivo je, opazovati  življenje  tako skromnih,  toda pogumnih ljudi, ki so se oprijeli tega od vsega sveta ločenega kraja."1
Top zagrmi, godba zasvira koračnico, z obrežja, z morja in s krova se začuje glasni „Hura"! Na obrežju stoji mnogo ljudi, ki nam z robci mahajo v pozdrav, v čolnih krog Blucherja se je zbrala mladina ter vpije na vse grlo, s krova pa vsem krepko odgovarjamo, dokler nam rtič Fuglenaes ne zakrije mesta, čolnov in pozdravljačev. Spremljajo nas samo
i Brosi, Eine Fahrt nach Norwegen und Spitzbergen, str. 95.