S LOVCNSkA

oistAVN^cnm

(OB STOLETNICI NJENEGA OŽIVLJENJA)

Spisal Peter Devičnik
Špital ob Dravi

1948 .

Spisan daleč od domovine in njenih
zgodovinskih virov/bi bil ta spis rad le
pričevanje politične volje ^rve slovenske
politične emigracije, ki hoče služeč edino
Domovini in Slovenski Državi nadaljevati
delo očetov in popolnoma uresničiti njih
najdražji sen Zedinjene Slovenije.

- 5 -

UVOD.

Slovenska državna misel je v Spomladi
narodov” leta 1848. oživela, ne da bi tedaj
oživelo tudi slovensko državno izročilo.
Tvorci tedanjega in prihodnjega sloven=
skega narodnega političnega programa so
zahtevali "kraljestvo Slovenijo" na osno=
vi narodnega naravnega prava. 0 slovenski
zgodovini imajo le čr^to nedoločeno pred=
stave neke prvotne s\  bode. Se dolgo slo=
venski inteligent mis i o preteklosti svo=
jega naroda kot njegov največji pesnik
Irance Tre ser en, da d e s slovensko zgodo =
vino ob Samovi smrti katastrofalni konec,
da mimo Samove slave nima slovenski narod
nobene druge luči v svoji preteklosti, da
se da vsa njegova nadaljnja zgodovina povze
ti v štiri vrstice ene sonetne kitice:
"Obtežile očetov razprtije s Pipinovim so
jarmom sužnjo ramo, odtod samo krvavi punt
poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije."

Se v času polnega uveljavljenja slovenske
politične misli je zaslužni katoliški po=
litik France Povš^ v dunajskem parlamentu
nekemu liberalnemu nemškemu poslancu na -
očitek "brezzgodovinskosti" slovenskega
naroda odrezavo odgovoril: "Ako smo Sloven=
ci brez zgodovine, imamo pa geografijo."
Tako je s tem odgovorom sicer dovolj krep¬
ko spomnil nemškega poslanca, da smo Slo=
venci v monarhiji neutajljiv politični
faktor, molče pa je,priznal, da ne pozna
zgodovinskih argumentov zoper ta očitek.
Tako dolgo se je torej oblikovala sloven=
ska narodna politična volja ne da ji bila

slovenska državna preteklost živo
oblikujoče izročilo.  Ne=
dvomno bi mnogo omahovanj, negotovosti in
nejasnosti v slovenskih političnih ter=
jatvah odpadlo, nedvomno bi bila slovenska
politična dejavnost neprimerno bolj narav=
nost usmerjena na cilj, bolj samozavestna
in odločna, ako bi bil v našem narodu živ
spomin slovenske države, ako se ne bi bila
slovenska državna tradicija pretrgala.Tako
pa je šele zgodovinska znanost - in to
predvsem v tekočih štiridesetih letih -
v glavnih potezah obnovila podobo prvotne
slovenske zgodovine in državne samostojno^
sti. Vse predolgo je naše zgodovinopisje
živelo pod vtisom Peiskerjeve teorije o
prvotni sužnosti Slovencev, kar je bilo
po godu tudi jugoslovanskim centralistom,
ki so zahtevali, da je mladi slovenski
izobraženec natanko poznal dogodivščine
srednjeveškin srbskih kneževin, skoraj
nič pa ni vedel o slovenski srednjeveških
državnih tvorbah.

- 5  -

1. SLOVENSKO DRŽAVNO IZROČILO.

Za časa drugega rodu, po dokončni na=
selitvi Slovencev ( 593 .), nam viri poročajo
ime Valuka (ok.630.), kneza slovenske ka=
rantanske države. Neodvisnost Valukove
kneževine nam dokazuje med drugim tudi
dejstvo, da je Lila pribežališče političnim
beguncem izpod obrske (bolgarski knez Al=
ciok) in langobardske (sin furlanskega voj=
vode Lupa) oblasti« Valukova Karantanija
tvori konfederirano državo velike Samove
srednjeevropske konfederacije. Ob kritju
tega sodrže - j n prodro Slovenci po zmagi nad
Bavarci pri Aguntu ( v bližini današnjega
Lienza) leta 628. do izvirov Drave. Ob
istem času slovenska zmage nad furlanskim
vojvodom Ferdulfom zagotovi slovanske polo=
žaje ob furlanski nižini. Slovenska Karan=
tanija živi samostojno življenje tudi še
po Somovi smrti, ko je razpadla njegova
državna tvorba in v geografsko dobro zava=
rovani "koroški trdnjavi" uspešno odbija
obrske napade.Žc v svoji prvi državni tvor=
bi slovenski narod izkuša usodnost svojega
geopolitičnega položaja med vzhodom in za=
padom,ki nadaljnja stoletja stalnica

njegove zgodovine.

Zaradi povečanega obrskega pritiska
je v letih 7^ -*^5 tedanji suvereni vladar
Karantanije knez Borut, zarosil bavarskega
vojvodo Odilona za zavezništvo zoper Obro.
To ni bila prva bavarsko-slovenska zveza.
Nekaj let preje sta se obe državi, ki sta
branili svojo'" samostojnost, Bavarska zoper
Franke, Karantanija zoper Obre, že enkrat

- 6  -

skupaj borili zoper sovražnike svoje sa=
mostojnosti ob priliki frankovsko-bavarske
vojske. Združena slovensko-bavarska vojska
je rešila karantansko državo pred Obri,
vendar je na osnovi pogodbe med Odilonom
in Borutom karantanska država po zmagi nad
Obri morala utrpeti nekaj svoje samostoj*
nosti, tako da je odtlej naprej bavarske*
mu vojvodu šla pravica, potrjevati
slovenske kneze. V času po letu 744 - 45
sta prejela kneževiča Gorazd in Hotimir
sveti krst. Slovenska kneževiča sta prva
člana izmed slovanskih vladajočih rodbin,
ki sta prejela krščanstvo. Z njunim krstom
se začne pokristjanjevanje Slovencev kot
naroda. Teko se je Borut dokončno odločil
za zapadno orientacijo, slovenska Karan*
tanija pa priključila nastajajoči skupnosti
zapadnih krščanskih narodov. V tej skupno*
sti so ohranili Slovenci svojo državnost,
narodno—socialnp strukturo in pravno sa*
mobitnost, Karantanija svoj slovenski
značaj, slovenski narod zagotovilo svojega
nadaljnjega obstanka. Vladarji Slovanov
vzhodno od Labe, ki so ravnali drugače kot
naš Borut in se postavili zoper krščanski
Zapad na sovražno stališče, so svoje na=
rode pahnili v narodno smrt. Tej so zapadli
tudi Obri, komaj petdeset let po slovenski
priključitvi na zapad po frankovski zmagi
nad njimi, Obrska usoda bi zadela tudi
Slovence, ako bi jih našla med njihovimi
zavezniki,

Od Gorazdovega nastopa vlade (750)
vlada Karantaniji vrsta slovenskih krščan*
skih vladarjev: Hotimir, Vulkun, Pribislav,
Semika, Stojmir,Edgar. Zdi se, da je že
veljalo nasledstveno pravo v moški liniji

- 7  -

Hotimirjevih potomcev. Od bavarskega voj =
vode je prešla pravica, potrjevati karan=
tanske kneze, po včlenitvi Bavarske v
Frankovsko državo na frankovske kralje.

V dobi narodnih krščanskih vladarjev
je dobil svoje prve krščanske prvine li¬
mes titv eni obred karantanskega kneza. Tedaj
je moral nastati značilni verz, ki ga je
narod pel po končanem ustoličenju svojega
kneza, medtem ko^je novi vladar trikrat
jezdil okoli knežjega kamna in so kresovi
naznanjali deželi^ da ima zopet vladarja,
izvoljenega na veci (veča = zbor) sloven-’
skih kmetov - svobodnjakov* Religioznega
in demokratičnega duha prve slovenske drža=
ve nam ne poočitujo- nič bolj kot ta zahval=
ni spev:

"Hvala Tebi Boge Vsemogonti,

Iže stvori nebo i zemlo,
da si dal nam in naše dežele
Knez in Gospod po naše vole."

(Hvala Tebi Vsemogočni Bog,
ki si ustvaril nebo in zemljo,
da si dal nam in naši deželi
kneza in gospodarja po naši volji.)

Tako je slovenska Karantanija najstarejša
srednjeevropska demokracija in sredi v
fevdalizmu tonečega okolja vredna tovari=
šica druge slovanske demokracije, novgo=
rodske mestne republike.

V protiogrskih odpravah Karla Velike=
ga (791  - 796) so izdatno sodelovali ka=
rantanski in tudi izven-Karantanski Slo= •
venci. Med slednjimi navajajo viri ime
kneza Vojnomira, ki je najverjetneje vla=

- 8  -

dal v gornjem Posavju« Po zmagi nad Avari
se nahajajo tudi Slovenci gornjega Posavja,
Posavinja, srednjega Podravja, kakor tudi
panonski Slovenci, v .kar ant canskem državnem
sestavu, ki si je leta 788. priključil tudi
obsoške, krnske in istrske Slovence.

V teku časa bi se bili vsi Slovenci
zbrali okoli edinega geopolitičnega centra
svojega ozemlja, okoli "koroške trdnjave",
ako ne bi šel razvoj dogodkov v drugačno
smer. Da so imeli karantanski Slovenci živ
občut za stvarno svobodo in zle-.sti živo za=
vest krvno skupnosti z brati, dokazuje jih
udeležba v velikem južno-slovanskem uporu
pod vodstvom Ljudevita Posavskega. Nad vse
usodno je postalo za nadaljni slovenski
politični razvoj, da jo bil leta 819. zlom=
Ijen karantenski sektor južnoslovanskega
upora, ki jo bil v nekaj naslednjih letih
zatrt kljub Ljudevitov! spretnosti v vsna
svojem obsegu*. Zmagoviti Nemci so aplicira¬
li na Karantanijo določbe nemškega vojno=
ga prava: zemlja upornikov kakor tudi ne=
obdelana, zemlja je posta.la vladarjeva last,
namesto slovenskega kneza stopi nemški
grof, samovladna slovenska karantanska dr-
žva postane pokrajina nemške države.

Kocljeva obnova  samo=
stojne slovenske države i  Panoniji - na
ozemlju mod Ptujem in Pečanom - zaradi ne¬
zavarovano geopolitične legp ni mogla obsta*-
ti» Odkar sta prišla sv. Ciril in Metod v
Kocljevo prestolnico v Blatenski grad ob
Blatnem jezeru, je dotedanji nemški mejni
grof začel s čisto samostojno nacionalno
slovensko politiko. Preprosto opiše Žitje
sv. Cirila nastopek Kocljevih razgovorov z
Levovima iz Soluna v stavku: "Vzljubil je

- 9 -

(Kocelj) slovenske knjige.” Polni histo=
rični smisel temu stavku more dati le-ta
interpretacija: odločil se je za kulturni
koncept slovanskih apostolov. Na prošnjo
male panonske Slovenije papež Hadrijan II«
posveti Metoda za nadškofa obnovljene pa=
nonske (sirmijske) nadškofije, kar pomeni
popolna cerkveno osamosvojitev od nemških
škofij. Ko Hadrijan II. piše- '‘ljubemu sinu
Koclju”, slovenski vladar prvič in zadnjič
dopisuje s Svetim Sedežem. Panonsko~sloven=
ski knez, ta najbolj idealni kneževič, kar
sta jih srečala na svojih poteh od Bizan=
ca do Rima sv. brata, je bil po odpadu
Svetopolkove Velike Moravske edina politi=
čna opora Metodovega misijonskega dola.Svo=
jo zvestobo Metodu je plačal z glavo. Kon=
čno je uničil njuno delo naval Madžarov
(896). Njih naselitev v Panoniji pomeni za
ta dol slovenske zemljo zač sno kulturni
zastoj, za v-s slov nski narod pa usodno
prekinitev ozemeljske zveze s severnimi
Slovani. Dokazala pa je Kocljeva Slovenija
svojo kulturno premoč nad madžarskimi pri=
šleki} posredovala je tem stepskim lovcem
pojme in naprave civilizacije. Se danes
madžarsko imenoslovje priča o kulturni sili
Slovencev ob Muri, Rabi, Zali in Blatenskem
jezeru.

2. RAZDELJENA SLOVENIJA POD OBLASTJO TUJCEV.

Karantanski zlom 819. leta je eden
najusodnejših obratov slovenske zgodovine.

V Karantanijo pridejo nemški kolonisti, ki
uničijo dotedanjo slovensko enotnost pogla=
vitno slovenske pokrajine, Z odstranitvijo
domačih knezov pa se bistveno poruši slo'=«

~ 10  -

venska narodno socialna struktura, ki je
■bila v Borut-Odilonovi pogodbi iz leta 744—
45 še o lir 021  j o na. Odstranitev narodnih kno=
zov je toliko bolj zadela Slovence, ker v
staroslovenski družbi med vladarjem in
ljudstvom ni bilo vime snih stopenj, ki jih
je poznal nemški fevdalizem. Z odstranitvi=
jo narodnega kneza je bila uničena možnost,
da bi se v slovenski Karantaniji proces
fevdalizacije, ki bi mu po zgledu in so=
cialnem vplivu sosedov prej ali slej goto=
vo 'podlegla, izvršil na slovenski narodni
osnovi in bi t^ko nastala slovenska sred~
njeveška fevdalna družba in slovensko plem=
stvo kot stan. te družbe, kakor se je zgo=
dilo na Poljskem in Češkem. Tako pa se je
proces fevdalizacije na slovenski zemlji
vršil, toda okrog predstavnika tujerodne
nemške oblasti in tako šel v smer fevda=
lizma narodov: Homec fevdni gospod - Slo=
venec njega podložnik. Za prihodnje čase
slovenskega ozemlja tako značilni dualizem
zgodovinskega razvoja, ki ne istoveti živ=
ljenja države z življenjem naroda, koreni=
ni v dogodkih leta 819.

Slovenci izostanejo po neuspelem Ljudo=
vitovem uporu del tujega, nemškega sestava,
Karantanija pokrajina nemške države. Slo=
venska zemlja se začne organizirati s sta=
lišča nemške varnosti: Ljudevit Nemški po=
loži leta 828. nanjo mrežo mejnih krajin,
ki so osnova tisočletni upiavni razkosa=
nosti Slovencev. Prihod Madžarov je sicer
ta sistem v temelju pretresel, po zmagi
Otona I, iz Saške dinastije - ustanovite=
ljice svetega rimskega cesarstva nemške
narodnosti - nad Madžari, obnovi njegov
brat Henrik I. organizacijo mejnih mark

- 11  -

nemške države na slovenskem ozemlju.

Med ostalimi pokrajinami slovenskega
ozemlja ima še dolgo Karantanija izjemen
položaj. Po letu 819. jo sicer upravljajo
bavarski grofje, a že tretjega med njimi,
Popona, kmalu izrine sin vzhodno-frankov=
skega kralja Ludvika, Karelman. Kakor ta
tudi njegov sin Arnulf opira svojo moč pre-
vsem na Karantanijo, kjer okoli leta 880.
nastopa kot vojvoda. V kratkem času pride
torej v zvezi z vojvodi iz vladarske hiše
Karantanija zopet do svoje emancipacije.
Karantanija se v listinah Arnulfa večkrat
imenuje regnum (kraljestvo), kakor se ime¬
nuje tudi še za Otona I*,Arnulf sam pa
kralj Karantancev,. V nemški srednjeveški
državi ima Karantanija značaj slovenske
plemenske vojvodine, ki živi po lastnem na¬
rodnem pravu} njeno deželno pravo je še da=
leč v visokem srednjem v<=ku nekdanje ka ran=
tansko pravo. Pr v.na samobitnost Karantanije
se kaže v posebni zemljiški meri, v lastni,
vsem Slovanom znani v pravni razdelitvi na
desetnije, stotnije in tisočnije (županije),
v ljudskih in sodnih zborovanjih "večah",
v "pojezdah", ^odiščih za ozemeljske in
mejne spore, v poklonu", ki prvotno pomeni
priznavalno davščino knezu, v pričah "po
slovenskem pravu". Karantanija ima lastnegp
dvorskega (palatinskega) grofa, kakor štiri
nemške plemenske vojvodine, ki so . bile ne=
koč samostojne* Saška, Švabska, Bavarska in
Frankovska. Kot v švicarskih prakantonih
so "deželani koroške vojvodine" kmetje -
svobodnjaki. Ti so nosilci državne misli}
na veči, ki se je dolgo časa vršila v pred=
dvorju cerkve šv. Petra pri Krnskem gradu,
pozneje po svojih pooblaščencih "dobrih mo*=

- 12  -

žeh u  slovenskega prava, morejo ti svobodnja
ki odkloniti vojvodo, ki ga njim pošlje
nemški kralj j oni ga ustoličujejo na knež=
jem kamnu in s tem obredom sprejemajo v
slovensko narodno skupnost. V enajstem sto=
letju so Karantanci odklonili kar tri voj^
vodske kandidate. Zanimivo, da se v tem
stoletju zavest posebnih pravic in narodne
samostojnosti v Karantaniji zelo močno jav=
lja in da je zelo pogosta professio iuris
slovenskih Karantancev, Pravica sprejetja
in zavrnitve vojvode do konca trinajstega
stoletja splahne v formalistični obred u=
stoličenja po vojvodskem kmetu kot zastop*
niku slovenske narodne skupnosti, ali obred
ustoličenja ostane še vedno državno-pravno
pomemben akt. Izza Spar .inča Bernarda
(1202 - 1256)zamira deželna veča in^pride
ob veljavo od dokončanem razvoju deželno¬
knežje .oblasti.

Kakor v nemških deželah pridejo tudi
v Karantaniji v trinajstem stoletju velika*
ši do vedno bolj izjemnega stališča. Cim .
bolj prihaja knežja oblast v pravo^deželno
gospostvo, tem bolj umira staro deželno
pravo. Toda še prvi pravi “princeps terrae'*
v Kar ant ani ji, Bor nkar & Spannheimovec se za=*
veda in s svojim ravnanjem zavestno poudar=
ja, da stoji na čelu plemenske narodne de=
žele, kjer je slovenščina občevalni in raz*
pravni jezik v zsebnem in javnem življenju.
Kot narodni knez nastopa Bemkard tudi na
kraljevem dvoru v slovenski kmečki noši in
s klobukom na glavi, kar je posebna pravica
koroškega vbjvoda, ki mu po J pravu gre tudi
pravica, da'-se pred kraljem kot. svojim
‘sodnikom zagovarja v slovenščini} v tem^je*
zi&u ga tožniki tudi lahko tožijo v deželi

- 13

ali pred kraljem. Stare pravice in svobo=
ščine so našle "branilce v aklimatiziranem
nemškem plemstvu, posebno v Eppensteincih
in Spannheimcih, ki je sicer živelo - ka^
kor tudi došli nemški kolonisti - po svo=
jem nemškem £>ravu. Čeprav je nagib za tako
ravnanje nemških plemenitnikov treba iska=
ti v njih partikularističnih težnjah, je
venda',i;.-to ravnanje večkrat pomagalo do
uveljavljenja narodni pravni tradiciji.
Fevdalni sistem je dopuščal možnost parti=
kulaenega prava in šele knežji absolutizem
Habsburžanov je zadal smrtni udarec tudi
zadnjemu ostanku slovenske pravne samo=
bitnosti: ustoličenju koroških vojvod* Prvi
deželni gospod ^ oške, ki se ni dal usto
ličiti slovenskemu kmetu, je bil cesar Fer=
dinand III, (1457.), ustoličenje njegovega
očeta Ernesta Železnega 18„ 3. 14 n - je
bilo tako zadnje ustoličenje na knežjem
kamnu.

Jed plemiškimi dinasti, ki so v času
oslabljene nemške cesarske oblasti na slo=
venskem ozemlju organizirali svoja terito=
rije, je imel najve.čji uspeh Babenberžan
Friderik II. Bojeviti, ki je ustanovil mo=
čan teritorij od dunajske kotline do Ja=
dranskega morja. Za časa tega kneza se je
Vzhodna Marka ali Avstrija uveljavila na=
mesto Karantanije kot združujoča sila
vzhodnoalpskega prostora. V boju za baben=
berško dediščino je češki kralj Otokai II.
Premisel združil pod svojo oblastjo Koroš=
ko, Kranjsko, Štajersko, Savinjsko in Slo=
vensko marko (1269). Res je tedaj češki
kralj le še prvi dostojanstvenik nemške ga
imeperija, res pa je tudi,da se je Otokar
čutil Slovana - pred bojem z Rudolfom''

14 -

Habsburškim se namreč v pozivu Poljakom
za pomoč sklicuje ne. skupnost krvi - zato
bi združitev Slovanov od ^rkonošev do fr=
žaškega zaliva mogla privesti do obnove Sa=
move države, ako ne bi bil pri Suhih Krutih
leta 1278. padel Otokar v to 0 u z  nemško-mad=
žarsko koalicijo.

Po tej Rudolfovi zmagi so slovenski
zemlji za dolga leta nje usoda Habsburžani
in njih politična tvorba; v leta 1282. posta=
ne jo vojvodina Avstrija, Štajerska, Koroška,
dežela Kranjska in Slovenska marka dedni
fevd habsburške hiše. Ko pridobijo po smrti
kneza Ulrika še celjsko kneževino in po iz=
umrtju goriških grofov še njihovo posest,
tvori slovenska zemlja del njihove hišne
oblasti, njih dedne dežele, in beleži raz=
voj vzhodnoalpske habsburške posesti iz
rahlega, zgolj po osebi kneza povezanega
skupka -dežel nemškega cesarstva v avstrij«
sko monarhijo, eno izmed velesil evropske«
ga državnega ravnotežja po španski nasled«
stveni vojski. Skupaj z ostalimi habsburški«
mi deželami izpadejo leta 1806. tudi slo=
venske dežele iz tisočletne zveze zNemčijo,
ko je cesar Prane II. ustanovil avstrijsko
cesarstvo. Zveza z Nemčijo se je obnovila
leta 1815., ko je Avstrija vstopila v “Nem«
ško zvezo”, in se dokončno pretrgala leta
1866*—67 potem, ko je Bismarck izrinil Av=
strijo iz nemško zveze in se je avstrijsko
cesarstvo preuredilo v dvojno avstro-ogrsko
monarhijo.

Državna zveza Slovencev s habsburško
vladarsko hišo se je prvič prekinila šele
po skoraj petsto letih svojega obstoja,ko
je Napoleon ustanovil "Ilirske province”.

Ta ustanova, dedinja'francoske revolucije,

15

je odpr a slovenskim sodobnikom pogled na
geografski pomen in evropsko funkcij.io slo«
venskega ozemlja, “prstan Evropin 1 . kr cor
ga je ' zrazil Valentin Vodnik, pesnim o e
“Iliri,.e oživljene", ki sama po sebi doka¬
zuje pobudo, katero je slovenska način -
nalna m sel sprejela od Napoleonovega sni«
ja« Eno'-nost ilirskih dežel se je. čeprav
zgolj nominalno ohranila v ilirskem k a=
ljostvu restavracijske Avstrije? še tej
obliki je IJ irija tvorila oporišče a slo=
vensko državno-pravno misel«

3« TVORBA SLOVENSKEGA NAR jA.

Z odstranitvijo slovenskega arantan«
skega kneza je bil porušen nosi' li steber
slovenske narodne strukture, Sle venci pa
obsojeni na to, da postanejo pot iožniški
narod, ako moremo sploh še narod imenovati
sociološko neizgrajeno zgolj etnografsko
enotno skupnost. Slovenska .'mečka plast je
postala rodovitna zemlja, k: je srkal njene
sokove narodnostno tuj.političen organizem«
Prezrinjena je bila organična rast Sloven«
cev v socialno dograjen narod, družba slo«
venskih dežel se je favdalno kristalizira«
la okrog tujega središča, socialni dvig je
pomenil prej ali slej potujčenje.

Nova rast slovenskega naroda je tako
morala snovati na kmetu in napredovati v
prekem sorazmerju z razstrojem fevdalne
družbe. Razvoj Slovencev v narod gre tako
po drugačni poti kot razvoj zapadno-evrop«
skih narodov. ..Ti so se razvijali preko dr«
žave, fevdalne, pozneje pa največ absolu«
tistične države, državne meje so postale
v tem primeru narodne meje - integracija

- 16  -

državi, integracija narodu, država je bila
tista, ki je oblikovala kulturo, znanost
in leposlovje, kulturno zedinjenje se je
vršilo iz centra, opremljenega z državno
avtoriteto, Y  popolnem nasprotju s tem
razvojem je šel razvoj slovenskega naroda
po ovinku kulture, zna.usti in literature
v novo politično uveljavljenje in novo so«
cialno dograjenost, Tak razvoj delimo Slo«
venci s skoraj vsemi ostalimi narodi sred«
nje in vzhodne Evrope, tako tipično čist
in oster kot slovenski pa ni razvoj nobe«
nega drugega naroda, ker nobenemu drugemu
narodu ni bila v taki meri porušena njego«
va socialna struktura.

Vso dokler je veljal fevdalizem ali
njega ostanki, smo bili Slovenci : kmečki,
podložniški narod. Kmet je bil nosilec
slovenske narodne zavesti, samo njegovi
trdoživosti se moremo Slovenci zahvaliti
za svoj obstanek. Še preje kot novonasta«
jajoča inteligenčna plast je slovenski kmet
postavil zahtevo po političnem združenju
slovenskih dežel: v velikom slovensko-hr~
vaškem kmečkem uporu leto 1573 « so kmetje
poleg zahtev gospodarsko-socialnega znača«
ja postavili izrazito narodno-politično
zahtevo po združenju "slovenskih dežel"
pod enim kraljevim namestnikom v Gradcu.

Edina možnost, izstopiti iz kroga pod«
ložništva, je bila sprva vstop v službo
Cerkvi - v duhovniški stan. Dolgo je slo«
venski duhovnik ostajal na nižjih službe«
nih mestih, saj so cerkvena središča stala
izven narodnega ozemlja in bila v rokah
tujcev. Nadrobno zgodovino slovenskega du«
hovniškega stanu, od prvega nam znanega
slovenskega duhovnika, Kočarja, je treba še

- 17 -

napisati. Tudi vsi samostani so bili le ko=
lonije tujcev, obžalovati moramo, da slo=
venski karantanski krščanski knezi niso
spoznali narodnega pomena slovenskih samo=
stanov in tudi niso nobenega ustanovili.
Boljše razumevanje za pomen od tujih ško=
fij neodvisne cerkvene organizacije je imel
Kocelj, toda panonska nadškofija je z Me=
todovo smrtjo prenehala. Tako je obveljala
Karlova razdelitev, do Drave so spadali
Slovenci pod Oglej, nad Dravo pod Salzburg.

Stalno možnost Slovencem, priti do
višjih cerkvenih mest, je-..zagotovila šele
1461o leta sredi narodnostno enotne Kranj=
ske ustanovljena ljubljanska škofij a.Kmalu
po ustanovitvi sede na ljubljanskem škofov=
skem sedežu odlični slovenski škofje? Tex~
tor, Glušič, Hren, Tavčar. V baročni dobi
sicer spet postanejo škofovska mesta do=
stopna izključno tujim plemičem, vendar
moremo od ustanovitve ljubljanske škofije
dalje stalno najti Slovence tudi v višjih
cerkvenih službah.

V baročni dobi, dobi knežjega absolu=
tižma se začne tvoriti sloj slovenske lai=
ške inteligence. Kmalu ga. prosvetljeni ab=
solutizem dvigne tudi do političnega vpliva,
sicer še v službi razsvetljenega vladarja,
vendar pa kot v boju s fevdalnimi stanovi
nujno potreben uradniški aparat. V devet=
najstem stoletj,u se ta laiški inteligent,
ki je tudi nosilec znanstvenega dela, svoj
znanstveni interes vedno bolj razširja na
socialna vprašanja, končno pa v dobi kon=
stitucionaližma in liberalizma v zvezi z
ostalim meščanstvom postane vodilni poli=
tični faktor. V slovenski narodni prebuji
igrajo važno vlogo slavisti, v njih primeru

- 18 -

je morda najbolj viden proces političnega
uveljavljenja inteligence. Ako je Jernej
Kopitar, ki mu gre poleg drugih, tudi ta
zasluga, da je avstrijska uprava uradno
uvedla poimenovanje Slovenci za notranjo
Avstrijo, dajal le nasvete o organizaciji
Avstrije v smislu avstroslavizma, je nje=
gov naslednik Miklošič že sedel med poslan
ci ustavodajnega državnega zbora leta 1848
Slovenski slavisti so obenem z literati
iz kroga t; Xrhnjske čbelice" in ilirizma
dali narodu kniževni jezik, ki je eden
izmed glavnih atributov moderne narodnosti

Vsporedno z oblikovanjem slovenske
laiske inteligence v dobi prosvetljenega
absolutizma je šla postopna odprava pod=
ložniškega položaja slovenskega kmeta. Že
1775» leta je bila kmetom zmanjšana tlaka,
Jožef II. jim je dal popolno osebno svo=
bodo, v dobi francoskega medvladja so bila
vsaj .v krajih, ki so spadali k ilirskim
deželam, odpravljena graščinska sodišča.
Leta 1846. je cesarjev patent omogočil
svobodno p^.^ajanje kmetov z zemljiškimi
gosposkaml in odkup od desetine tlake in
dajatve, la razvoj je bil dovršen leta
1848. s popolno odpravo podložniškega raz=
merja. Teko je bil razstroj fevdalizma po=
goj za dvig slovenstva.

Demokratizacija javnega življenja je
kmalu dala kmetu tudi politično veljavo.

Že.' v prvi avstrijski ustavi je bil kmet v A
omejenem obsegu deležen političnega sood=
ločanja, čim bolj pa se je demokratiziral
volilni red, tem bolj je 'slovenski kmet in
z njim slovenski narod postajal političen
faktor v monarhiji. Posebno Badenijeva vo=
li-lna proosnova iz leta 1895* in pa uvedba

- 19 -

splošne in enake volilne pravice leta. 1907 .
sto okrepila politični položaj Slovencev v
Avstriji.

Šele zmaga demokratičnega načela v
zapadnem kulturnem svetu je omogočila Slo=
vencem obnovo narodne, socialne strukture
in politične moči. V nekaj desetletjih se
je slovenski narod spet organiziral. To
sociološko spremembo je dovolj zgovorno
registrirala sodobna znanost v družbi.Ako
je avstrijski sociolog Gumplov/itz leta 1891
imel Slovence še za "rod" (Stamm), ki ga
zaradi preprostosti socialne strukture in
pomanjkanja večje ,zgodovinske preteklosti
razločuje od "naroda'* (Kation), navaja leta
1907. naš narod kot "zgled mladega kultur=
nega ljudstva, ki no potrebuje stoletij,
ampak se neverjetno hitro z bliskovitim
kulturnim razvojem dvigne na višino starej=
ših narodov." Okrepitve slovenskega položa =
ja so se zavedali tudi Slovenci samij kot
nam priča ta-le, leta 1891. ob preracunski
debati dunajskega parlamenta izrečena iz=
java poslanca šukljeta: "Slovenci ano na
Kranjskem tako močni, da bi mogli pren§sti
tudi kako nemško pristransko vlado, na Sta«*
jerskem napredujemo hitro in trdno, na Ko=
roškem se dani, Primorci pa tudi krepko sto
je na narodni straži".

Najširša narodna organizacija sloven=
skega ljudstva je delo slovenskega katoli¬
škega gibanja; v nasprotju z liberalnimi
inteligenti so katoliški šli med ljudstvo,
se prvi zanimali za njegova socialna vpra=
šanja (Belec, Krek), izvedli njegovo poli«
tično in gospodarsko organizacijo po smer=
nicah prvega katoliškega shoda leta 1892.

To ogromno delo je imelo nujen odmev tudi

- 20  -

•v politiki, k^.r od lota 1897. politična
organizacija slovenskih katoličanov bistve=
no vodi usodo slovenskega naroda; dobrotna
Previdnost je hotela, da so se ob prehodu
stoletja v vzajemnem sodelovanju znašli
po svojem -osebnem temperamentu sicer tako
različni a vsi nenavadno nadarjeni in nad*
povprečni možje, nedosegljivi parlamentar*
ni taktik in prvi slovenski politik^držav*
niških razmerij in talenta dr.Ivan Šušter*
šič, “genialni kranjski finančni minister'*
dr. Evgen Lampe in “srce v sredi naroda" -
najbolj v svoj narod zrasli človek, kar
jih je na svojih svetovnih potih srečal
znani nemški pedagog P.V/.Foerster, dr„Ja=
nez Evangelist Krek, Doba njihovega sode*
lovanja je res “zlata doba" slovenskega
katoliškega, političnega dela in slovenske
politike sploh. Odkar je slovenska ljudska
stranica go uveljavljenju volilne reforme
v volitvah leta 1908. dobila v kranjskem
deželnem zboru nesporno večino nad■dote*
danjo nemško velikoposestniško - slovensko
liberalno koalicijo, je s smotrnim in na=
črtnim delom ustvarila iz Kranjske dežele
resnično realno politično trdnjavo sloven*
stva. S svojim genialnim umskim ostrcem
sta Lampe in Krek spoznala šibkosti^slo=
venskega, narodnega razvoja in prva šla
preko zgolj literarnega pojmovanja naroda
na socialne in gospodarske osnove narodove
biti. Lampe je s svojim gospodarskim na=
Črtom, ki še danes ni uresničen,hotel uslu*
žiti naraščajočo industrializacijo osred=
nje slovenska dežele slovenskemu narodnemu
razvoju. Krek pa je v drzni zamisli hotel
prihraniti slovenskemu delavstvu usodo
proletarstva in slovenskemu narodu nevar=

- 21  -

nost socialnega razkola. S svojo taktično
spretnostjo in državniško miselnostjo je
Šuštaršič vokviril "slovensko vprašanje"
v'politično problematiko avstrijske države,.
V času Bienerth-ove vlade je uspel organi=
zirati slovanski v centrum s 125  poslanci
(Južni Slovani, Cehi, Ukrajinci; in bil
kot njega načelnik pravi "voditelj opozi=
cije Njegovega Veličanstva" v parlamentu
podonavske velesile, kjer je vodil daleč
odmevajočo in uspešno obstrukcijo zoper
centralistično nemško vlado. Ta leta je
slovensko katoliško gibanje izžarevalo kot
še nikdar poslej tudi zunaj domovine: ne=
izbrisno je vknjižen v letopise hrvatskega
katoliškega gibanja Mahnič kot njega av=
tentični začetnik, Krekova krščanskosoci=
alna misel '.e imela učence med Hrvati,Cehi
in Ukrajinci mlademu Grivcu gre glavna
zasluga za o ganizacijo ve’ .L« .. j ' h" h k'i.gr_-
sov za cerkveno zedinjenje, leta 1906, u=
stanovljeni (rli^so pobudili enaka mladine
ska gibanja pri Cehih in Hrvatih. Na slo=
vanskem jugu je tedaj nastal izrek Slovenia
docet. Slovenski katolicizem je tako prvič
zavestno izpolnjeval slovensko nalogo po=
sredovalca med Vzhodom in Zapadom. Naj=
višje odlikovanje je slovensko katoliško
gibanje dobilo, ko je Leon XIII. leta 1899.
im. povil nega izmed njegovih očetov - go=
riškega nadškofa Missio - za kardinala.
Sploh je slovensko življenje plalo v času
pred prvo svetovno vojsko v mnogo širših
valovih kot po njej. Ko smo se Slovenci
znašli utesnjene v saintgermainske in ra=
pallsko meje, trudni zaradi tolikega napo=
■ra pred vojsko in med vojsko, ko smo de=
jamsko vodili gibanje za zedinjenje Južnih

22  -

Slovanov in :: šli, troh najmanjši 'brat”
iskat usod za vse tri brate. Spričo take
razviti slovenskega narodnega organizma je
mogla biti državno-pravna organizacija na=
roda samo še vprašanje časa, dozoreli narod
se je zavedal, da mu po naravi gre naj=
višji in zadnji atribut svobodnega naroda:
lastna državnost.

4.1848 - ROJSTNO LETO SLOVENSKEGA NARODNO-
^•CLITI0? ' :. A  VODILA.

Val liberalne in nacionalne revoluci*
je, ki struji po zapadnem svetu od Poljske
in Grčije do Južne Amerike že od leta .1815,
je leta 1848.zajel tudi Avstrijo v tako=
imenovani marčni revoluciji. Evropski po=
litični razvoj je omogočil sedaj tudi”ne=
historičnim” narodom politično udejstvo=
vanje, s tem, da je dal vodstvo politike v
roke meščanstvu, pr-dvsem inteligenci. Ta
sloj je bil na Slovenskem ob’*pomladi naro=
dov” toliko razširjen in. toliko narodno
zaveden, da. je oživil slovenskemu narodu
njega . politični ideal in narod uveljavil
spet kot politični faktor. To je narod v
vsem svojem obsegu mogel postati, ker je
revolucijsko leto sprožilo demokratizacijo
javnega, življenja, zlasti pa, ker je pri*
neslo slovenskemu kmetu popolno osvobodi*
tev od graščine, ko^je državni zbor 7 *
septembra uzakonil že julija predloženi
predlog Slezijca Kudlicha. Ko 'je kmet do*
segel uresničenje svoje davne želje, se
je njegovo zanimanje za nadaljnji razvoj
dogodkov zelo zmanjšalo.

Krvavi dunajski dogodki 13*14. in 15.
marca so v slovenskih mestih kaj provin*

- 23  -

cialno odmevali, že 16.marca so se tudi v
Ljubljani vršile demonstracije, ki pa jih
je policija še^v noči na naslednji dan ob=
vladala s pomočjo narodno garde. Pri de=
monstračijah in pri zahvalnih prireditvah
za ustavo 25 . aprila se je izčrpavalo po
mestih revolucionarno razpoloženje. Res=
nejši so bili izgredi po deželi, zaradi
ižanskega divjanja je bilo nad Kranjsko
oklicano obsedno stanje. Vsi nemiri so i=
meli zgolj gospodarsko socialne vzroke,
narodni nagibi niso vplivali.^Med sloven=
sko množico so narodno-politične ideje za=
čele odmevati v glavnem šele- v mesecu maju,
ko je agitacija dunajskih " Slov eni janov"
za zedinjeno Slovenijo dosegla široke ljud=
ske sloje.

Prvi predlogi za zedinjeno Slovenijo
se niso rodili v središču Slovencev, ampak
so prišli tja iz slovenskih obmejnih pokra=
jin ali celo iz slovenskih krogov v nemških
univerznih mestih. Kdo je prvi vrgel v
javnost misel zedinjene Slovenije, se ne
da ugotoviti. Koroški kaplan Matija Majar
je že 17. marca poslal "Novicam" dopis,kjer
povdarja, da morajo sedaj Slovenci vseh
dežel odkrito in jasno povedati, česa že=
lijo in kaj potrebujejo. Prva zahteva bi
bila, "da vsak na,rod vsvoji  d e ž e=

1 i živi kakor mu ljubo in drago, kajti
noben narod naj ne gospoduje drugemu".Za=
hteva dalje, "da bode nam svobodno, da mo=
remo vSloveniji  kadarkoli hočemo
in kakorkoli hočemo, po malim v šole in
kanclije vpeljati naš slovenski jezik".Do=
pis so "Novice" priobčile šele 29.marca
obenem z adreso štiriinštiridesetih dunaj=
skih Slovencev na. "deželne stanove" Kranj=

24

ske kot zastopnike osrednje slovenske po=
krajine. V tej slovesni prošnji dunajski
slovenski intoligontje spominjajo "stano=
ve", da samo tiste tvorbe, ki so zasidra«
ne v narodu ostanejo. Zato naj se več ne
ovira zedinjenje z ostalimi slovenskimi
brati v pismu in jeziku, ker le tako se
morejo Slovenci razvijati,in postati močan ud
v vencu kronovin avstrijskega cesarstva.
Zato prosijo stanove, naj terjajo poleg
drugih zahtev od vlade, da se "slovenska
narodnost na Kranjskem, Primorskem in po
slovenskih krajih Štajerske in Koroške
zaščiti". Adresa ostaja še zgolj pri du=
hovnem zedinjenju Slovencev in še ne vse«
buje zahteve po političnem združenju. Ven=
dar niti ponižne zahteve o "zaščitenju
slovenske narodnosti" stanovi niso vklju=
čili v svojo adreso na cesarja, čeprav
so osvojili nekaj zahtev, ki so jim jih
dunajski Slovenci predlagali.

Medtem so prihajale na Dunaj deputa«
cije posameznih narodov, da se zahvalijo
cesarju za ustavo in predlože vladi svoje
zahteve. Dunajski Slovenci so težko čakali
na slovensko deputacijo, ki je pa od niko=
der ni hotelo biti. Zato je jurist Anton
Globočnik naprosil zastopnike slovanskih
narodnih odposlanstev, da so mu 5.aprila
podpisali poziv Slovencem, naj zahtevajo
pri vladarju^upravno-politično enotno Slo«
venijo, pri čemer naj podajo bratsko roko
Hrvatski in naj ne pozabijo na vzajemnost
z brati ob Vltavi, Visli in Takri. Poziv
so "ITovice” objavile šele 1. maja. Štiri
dni po podpisu zgornjega poziva je s kranj«
sko deputacijo prišel na Dunaj tudi Blei«=
weis. Ker med prošnjami in željami kranj*

- 25 -

skega deželnega zbora ni bilo terjatve po
zedinjeni Sloveniji, so dunajski slovenski
inteligentje pritiskali^na Bleiweisa, naj
vprašanje vendarle sproži. Ker želje, "de
bi se Kranjska dežela, slovenski del Ko=
roške in Štajerske, Slovensko Istrijansko
in Goriško v en narod zedinili" ni mogel
uradno izreči, ker je bil vezan ne, sklepe
deželnega zbora, jo je predložil v avdi=
jenci pri nadvojvodu Janezu, ki je pred
leti izposloval dovoljenje za izdajanje
"Novic". Nadvojvoda mu želje ni naravnost
odbil, samo na to ga je opozoril, da mora
zaželjo stati splošna volja vsega ^rebi=
valstva in da se more k nje uresničitvi
bližati samo po ustavni poti.

Nekaj dni po vrnitvi v Ljubljano je
Bleiweis 19* aprila v"Novicah" priobčil
oklic dunajskih Slovencev, ki bi moral iz=
iti že 1. aprila, v katerem ti pozivajo,
naj se že pošlje deputacija cesarju, pa ne
iz vrst dosedanjih deželnih stanov, ki še
niso nič "domorodnega duha pokazali", mar=
več iz srede slovenskega ljudstva. Kranjci,
Štajerci, Korošci in Primorci naj prosijo
cesarja, 'de nas, oh, že predolgo ločene,
pod ehim vladarstvom sklene". Obenem s tem
oklicem so "Novice" 19. aprila prinesle
tudi Trstenjakov poziv, naj se skliče
skupščina rodoljubov v Ljubljani, ki naj
predloži vladi slovenske zahteve. Ker je ^
nadvojvoda določno namignil, da nima nihče
pravice, govoriti v imenu vsega mroda,če
ne more pokazati, da to vsaka občina želi,
je Bleiweis obenem poudaril v "Novicah"
nujno potrebo takega dokaza.

Nalogo, ostvariti ta dokaz, je prev=
zel krog dunajskih Slovencev, ki je 20.

- 26 -

\

aprila ustanovil društvo "Slovenija” in
isti dan izdal svoj program, ki v prvi toč*
ki zahteva, "da politiško raz*
krojeni narod ^Slovencev
na Kranjskim, Š t a j e r *
ski m, Fri morskim in Ko*
roškim kakor en narod
se tudi v eno kraljestvo,
z imenam Slovenija  sklene, in de ima
za se svoj zbor". Utemeljujoč to zahtevo,
ki predstavlja najbolj jasno formulacijo
zahteve po zedinjeni Sloveniji v letu 184-8,
proglas pravi, da so minili č a*
si, ko so vladarji  in
n j ih  m’;pi lopridni * _ t o*

valet mislili, da je
ljudstvo samo zato na
svetu, da jim služi« Meča
sile.  je v teku zgodovine
Slovence  L-o. čila i n r a z*
k r o p i ,1 a, sila p a n i p r a-
vica« Čeprav krivica in
zlo skozi stoletje ob*
stoji, z a radi tega ni*
koli ne bo postala p r a*
v i ca. in dobro. Zato'je
upravičena želja  po z e*
dinjenjUj sloga rodi moč in enotna.
Slovenija bo moc n steber cesarjevega
prestola« Štiri dni poprej so tudi graški
Slovenci ustanovili svojo politično orga*
nizacijo "Slovenijo" in so na peticijo ce*
sarju in državnemu zboru, kjer zahtevajo,
da se združi v eno celoto ozemlje, "kjer
se slovensko govori", zbrali 11.000 podpi*
sov.

S^edi maja so prišli v Ljubljano čla*
ni dunajske Slovenije, v letakih "Kaj bo*

- 27 -

demo Slovenci cesarja prosili” ponavljajo
svoj prvi proglas, le da ob neposredni pri=
pravi na volitve, še posebej poudarjajo
pomen lastnega slovenskega parlamenta.Slo =
venijani so razvili živahno agitacijo in s
shodi, obhodi in obiski razširjali slove-n=
ske zahteve. Vse to je tako razburilo kranj
ski pomnoženi deželni odbor, da je napro=
sil vlado, naj prepove uradnikom in duhov=
nikom sodelovanje pri propagandi, pri ka=
teri ne gre več za "nedolžno veselje in
navdušenje za deželni jezik", pa tudi poli=
cijo, ki je začela groziti z varnostnimi
odredbami, veljavnimi za primer ustaje.

Zaradi sodelovanja min jše duhovščine
so ideje Slovenijanov našle pot v najširše
kroge. V teh dneh so turi sprejeli barve
kranjskega deželnega grba za barvo sloven=
ske narodne zastave,ho1o—modro-rdeči prapor
je postal simbol Zedinjene Slovenije. 3 pri
hodom Slovenijano.v v domovino, se je pre= -
neslo v narodno prestolnico Ljubljano v sre=
dišče slovenskega naroc nega gibanja. Že 25 .
aprila ustanovljeno "Slovensko društvo" se
je razmahnilo in imelo 6. junija svoj prvi
občni zbor in prevzelo vodstvo slovenskega
narodnega dela. Kot glasilo ljubljanskega
"Slovenskega društva" velja "Slovenija",
prvi slovenski zgolj politični časopis, ki
ga je urejeval M, Cigale in je začel izhaja
ti 4. julija. Ime časopisa jasno kaže nje=
gov program.

Slovenski politični program se je ob=
likoval dalje tudi na majskem slovanskem
kongresu v Pragi. Slovenci sicer na njem
nismo bili zastopani po svojih pooblaščenih
odposlancih, 5 Slovencev, ki se ga je ude=
lezilo je bilo navzočih le v svojem imenu.

- 28 -

Spet je periferija prehitela središče: 27.
maja je Caf poslal v Prago pismo, kjer
povdarja, da Slovenci nočemo v Nemško zve*
zo in zahtevamo kraljevino Slovenijo, ka=
mor naj pridejo tudi Prekmurci; podobno
kakor ta štajerski rodoljubni duhovnik, so
pisali v Prago tudi Korošci. Maj ar Matija, -
Einspieler ir čru c ,i rodoljubi, in prosili
za podporo Slovanov na prihodnjem dunajskem
parlamentu, ko bo šlo za "ustrojenje Slove*
ni j e”. 24, maja pa je dunajska Slovenija

predložila kongresu programatične točke
Slovencev, ki poleg zahteve po samostojni
Avstriji, enakopravnosti slovenščine z
nemščino, obsegajo tudi združeno Slovenijo,
Vse te zahteve naj bi se po načrta ca' j=
skih gatrijotov uzakonile na ustavodajni
skupščini. Slovenske programatične točke
je kongres osvojil za svoje.

Poudarjanje Avstrije, ki ga najdemo
v vseh programatičnih, političnih izjavah
v letu 1848,, je v skladu s Palackega "ide*
jo avstrijske države” in pozitivna oblika
za odklanjanje pristopa k Nemški zvezi.

Po mnenju nemških nacionalistov, zbranih
na takoimenovanem predparlamentu v Prank*
furtu (31.3.) naj bi nova ” Zedinjena Nem*
čija” obsegala vse pokrajine nekdanjega
"svetega rimskega cesarstva nemške narod*
dosti”, torej tudi češke in slovenske,Kakor
Cehi so se tudi Slovenci zavedali, da po=
meni zanje Prankfurt narodno smrt. Zato so
tudi slovenski narodnjaki po češkem zgledu
oklicali abstinenco pri volitvah za frank*
furtski državni zbor, ki jih je sredi
aprila urgiralo tudi avstrijsko notranje
ministrstvo. Kljub šibkejšemu odporu na
Koroškem in Primorskem, so se volitve za

- 29  -

Frankfurt v slovenskih pokrajinah zaradi
abstinence '‘Slovenske stranke” le po imenu
vršile. Tako so Slovenci ob prvi priliki,
ki se jim je po sto letih nudila, odkloni=
li vsako zvezo z Nemčijo.

Po odprtju državnega zbora na Dunaju,
ki mu je cesar Ferdinand po majskih nemi=
rih priznal značaj ustavodajnega zbora,je
nastopila možnost, predložiti slovenske
zahteve tudi na parlamentarni tribuni. Pod
jesen se je državni zbor začel baviti z
narodnimi zadevami. Palači. • je predlagal
Avstrijo kot zvezo osmih narodnih držav,
čemur pa so se Nemci uprli in je "oče češ=
kega naroda" na-to odstopil ko : ' podpred=
sednik ustav ne ge odseka. Za ' a '-kega fe=
deralistični načrt sta nastopala tudi Slo=
venca dr.Kaučič in dr. Kranjc, V poznejši
ustavni načrt ustavodajnega zbora pa slo=
venska teza ni prišla, ker so Slovani za=
radi taktično napake pri sestavljanju usta
vodajnega odbora v njem prišli v manjšino.
Njegov ustavni načrt je sicer priznal ena=
kopravnost narodov in "pravico, svojo na=
rodnost in svoj jezik razviti in goditi",
obdržal pa je razdelitev na historične po=
krajine.

Odpor zoper Nemce in agitacijo za Ze=
dinjeno Slovenijo je poživila oktoberska
revolta na Dunaju, ki je imela očitno pro=
tislovansko ost. Koristi Slovencev so se
trenotne skladale s koristmi dinastije,za=
to so jih Slovenci toliko laže mogli zahte
vati. "Slovensko društvo" v Ljubljani je
opustilo svoj-stari statut zgolj literarne
ga društva in si kot prvi člen^pravil po=
stavilo "Namen slovenskega društva je izo=
braževati slovenski jezik, dvigniti slo=

- 30  -

vensko narodnost in jo harmonično podrediti
ideji ustavnega avstrijskega cesarstva ter
tako varovati pravice slovenskega naroda
na zakonit način 1 '. Začelo se je z živahnim
političnim delom. Protestiralo je zoper
teženje Velikonemškega Komiteja na Dunaju
z izjavo, da priznavajo Slovenci samo tiste
zakone, ki jih izdja zakonita vlada, ne pa
onih, ki jih izdaja imenovani odbor} pro*
testiralo je zoper .Frankfurtski sklep ?  da
nemško državo tvorijo vse dežele "Nemške
zveze” in da se Avstrija razdeli na dva
dela skupaj s pomnoženim Kranjskim dežel*
nim odborom.

iinako kakor graška Slovenija je Ljub*
ljansko društvo izdalo letek zoper agitacij
jo za črno vojsko proti Jelačiču, s katerim
so Slovenci držali vse od marčnih dni, ko
se je ban uprl madžarskemu nacionalizmu,
njegove uspehe so šteli za svoje, vse od=
kar je prekoračil 11, septembra hrvatsko-
madžarsko mejo. Za Veliki šmaren je Slo=
vensko društvo v Ljubljani oklicalo zbirko
za Jelačičevo armado, ki "varuje tudi Slo*
vence pred madžarsko grabežljivostjo".Kljub
navdušenju za Jelačiča in za Hrvate in
vkljub nevarnosti, da se po oktoberski du=
najski vstaji uresničijo frankfurtski ve=
lenemŠki sklepi, se ljubljanski voditelji
niso vdajali kakemu ilirstvu. Cehi so sicer
tedaj hoteli poživiti ilirsko gibanje, pc.
jih je njihov poročevalec iz Ljubljane
kmalu opomnil, da je Ljubljana sicer Zagre*
bu naklonjena, vendar pa ljubosumna na svo*
jo samostojnost, da Slovenci hočejo pred*
vsem najprej Zedinjeno Slovenijo in bi bili
šele na tej osnovi pripravljeni razgovarja*
ti se s Hrvati. Na rovaš slovenskega sov*

- 31 -

raznega razpoloženja zoper združenje z Nem=
čijo in tihih simpatij kranjskih stanov
za Zedinjeno ^Slovenijo gre odločno sta .išče
kranjskih deželnih stanov zoper Frank urt c
Značilno je, da je bila Kranjska že m cca
edina avstrijska dežela, ki v adresi m
cesarja niti z besedico ni omenila odnosa
do Nemčije. Tako je kranjski stanovski o-i«
bor odklonil tudi vabilo na sestanek Al -
skih dežel v Salzburgu in Celovcu, kr ;r so
Nemci hoteli poudarili deželno ne del Lvost,
odklonitvi pa predložil dve adresi, i jih
je sam poslal cesarju .13o novembra f v dru=
gi vladarju sporočajo, da je :, Kran, ..ko slo-
vensko .. judstvo zoper vsako te sne j i  naši o
nitev n Nemčijo ?> a  Da so bili slove ski pre
deli Avt. rije v vrenju po oktobersk revol=
ti najbo. 1 mirni, je pripisovala tuci po=
licija lo ilnemu zadržanju slovenski.: dru=
štev, ki ' 24 0  novembra dobili brata :.o
društvo v elovcu, v čigar pravilih a zo*.
pet ponavl i zahteva "da dobimo od dr ivne~
ga zbora nt 'd godi j iv o potrebno Sloven jo.'*
Slovenile pa ni hotel dati ne drz vni
zbor in ne v a  ada. Odkar se je ta po j a. .ec=
kega uspehih '^Italiji, po Windischgraiz ■
ovem in Jelač cevem za' oru dunajske a upora
po Jelačičevi cmagi pri Švehatu in Krome=
rižu nad Madžari^in intervenciji Viko J a ja I e
v korist habsburškega prestola, čutila spet
v sebi, je slabo poplačala zvestobo Slova--
nov. Ko je državni zbor v Kromerižu ho=
tel za obletnico revolucije pričeti s po=
svetovanji o celotnem državnem načrtu, ga
je vlada 7. marba 1349. razgnala in razgla=
sila s 4., marcem datirano ustavo, ki o= -
hranja historične pokrajine.

- 32  -

5. SLOVENSKO VPRAŠANJE V AVSTRIJI.

Vizija Zedinjene Slovenije, ugledana
v letu 1848«, se je v času absolutizma, ki
je sledil za dobo 10 let revolucijskemu
letu, iz javnosti morala umakniti v domove
in srca slovenskih patriotov. Vsako po=
litično delo je bilo onemogočeno, narodno
prizadevanje se je omejilo na literarno de=
lo. "Slovansko društvo" v -Ljubljani - glav=
ni glasnik slovenskega političnega zdru=
žen ja - se je 1 leta spremenilo v slov=
stveno društvo, kmalu za tem pa sploh raz=
šlo. Misel na slovensko državo je vendarle
obstala: 15 . julija 1859. ve dunajsko no=
tranje ministrstvo opozarjati na delovanje
Lovra Tomana in kaplana Lovrenca Pintarja,
ki hočeta ustanoviti "slovenisches Reich"
in sta pridobila "ziemlichen Anhang der
Gleichgesinnten". V vsakem vzgibu slovenske
zavesti ja vlada iskala panslavizem, naj=
večji strah tedanjega nemškega liberalnega
meščana, s katerim je strašil svoje somi=
šljenike še malo pred svojim padcem znani
germanizator notranji minister Bach 1.1849.
češ, da so boji na Laškem le predigra ve=
likega in usodnega spopada germanskih in
slovanskih narodov. Vprav avstrijski porazi
pri laški Magenti in delno pri Solferinu,
kakor tudi rastoči vpliv Prusije, so nag=
nili Franca Jožefa, da je sklical takoime.i=
novani pomnoženi državni svet. Slovenci v
njem sploh nismo bili zastopani; edini,ki
se je za Slovence v tem zboru potegoval,je
bil škof Strossmayer. Državni svetniki, po
pretežni večini fevdalci, so prav spoznali,

- 33  -

da je v osnovi avstrijske krize ustavno
vprašanje in so z nad dvotretjinsko večino
izglasovali sklep: Okrepitev in razvoj
monarhije zahtevata, da su prizna zgodo=
vinsko-politična invidualnost posameznih
dežel, v okviru katerih naj se posamezne
narodnosti razvij. jo in napredujejo, toda
v zvezi s potrebami in koristmi celokupne
monarhije.

Z ‘•oktobrskim diplomom" (20.oktobra
1860.) je Franc Jožef ugodil glavnim zahte=
vam federalistov, ker jamčijo, kakor sam
trdi, "samo take naprave in pravice, ki
enakomerno prilegajo zgodovinski zavesti
prava in različnosti kraljestev in dežel"
za moč avstrijske monarhije. Kova uredba,
ki sloni na državno-pravni samostojnosti
dežel, je popolnoma zadovoljila samo eno
stran nasprotnikov centralizma, namreč
nekdanje fevdalne stanove, ki so po njej
imeli vodstvo v posameznih deželah. Zaradi
tega pa niso bili zadovoljni z njo tisti
slovanski narodi}, ki so imeli v daljni ali
bližnji preteklosti svojo državnost, čeprav
jim je oktobrski diplom jamčil narodno
enakopravnost povsod, kjer so imeli Slovani
več;. v deželnih zborih. Nezadovoljni so
bili tudi nemški liberalni meščani, katerim
na ljubo je cesar poklical k državnemu kr=
milu Antona Schmerlinga, ustanovitelja ve=
like nemške stranke v Frankfurtu, ki je
hotel po vsej sili ohraniti Avstriji nemški
značaj.

Zato je izšyl 16„ februarja 1861."fe=
bruarski patent", ki poleg dvodomnega šir=
šegi uvaja še dva ožja državna zbora, vz=
hodnega in zahodnega in tako predstavlja stop
l,;  i ao ui•lizma.Vdržavni zbor volijo poslance ■

- 34 -

dežele. Ohranjena so v njem interesna za*
stopstva: kmetje volijo svoje zastopnike
vanj po volilnih možeh. Krivičen voli3_ni
red naj bi povsod zagotovil nemško večino.
Nekateri Slovenci so februarski patent po*
zdravili. Predložili so ministerskemu pred*
sedniku spomenico s skoraj 30.000 podpisi,
kjer zahtevajo jezikovno enakopravnost v
šolah in uradih, pri čemer skromno pr po*
minjajo, :i da bi se mogla enakopravnost v
šoli in uradu laže in ceneje izvršiti., če
bi se slovenske dežele spojile kot u ravno
telo v eni sami kronovini." Enako žetio je
izrazil tudi Bleiweis 1. 1861. v kran skem
deželnem zboru.

Po 1. 1860, so Slovenci prisil j e, L
vezati se s federalisti, ako nočejo biti
brez pglitičnsga vpliva, zlasti še, ko po l a
1864, Ceho.v ni bilo več v dunajski pari?*
ment ?  skušajo doseči zedinjenje slovens ih
dežel po ovinku zgodovinsko-pravnega ra^e*
la in tako več ne povdarjajo narodnegf pra*
va. Da ta zveza ni bila brez nevarnosti,
kaže Beloredijev^načrt pentarhije, kr te*
li Avstrijo v nemškoavstrijsko, gališko,
češko, hrvaško in ogrsko skupino, Slovence
pa priključuje nemškemu delu.

Ko se je zaradi poraza pri Kraljevem
gradcu moral o~sar Prane Jožef spet bliža*
ti narodom, je 1» 1865. začasno razveljavil
ustavo. Federalistom je znova zraslo u*
panje, da se bodo razširile deželne pravice
v smislu oktobrskega diploma. Cesarjev iz*
rek ! 'prosta je pot” je mogel spodbuditi
tudi slovenske politike, da so se že v e*
nem tednu po njem sešli v Mariboru od 24,-
25. septembra ob tretji obletnici Slomškove
smrti. “Mar i borski program”  jo najbolj zna*

- 35  -

čilen primer kompromisa mod narodnim prin=
čipom in zgodovinskim na. če lom, ki gp je
slovenskim politikom narekovalo zavezništvo
s federalisti. Cilj programa je združitev
vseh Slovencev, ozir na zgodovinsko nače=
lo pa se kaže v zahtevi po obnovitvi po=
napoleonskega kraljestva Ilirije s Kranj=
sko, Koroško in Primorsko, ki naj bi se
ji pridružila šo Štajerska, tako bi se
osnovala nekdanja Notranja Avstrija in bi
se ustvaril močan jez zoper italijansko
Iridento. Ker bi ta slovenska Notranja
Avstrija obsegala, poleg Slovencev tudi
Neme*, je mariborski načrt predvideval za
dežele z mešanim prebivalstvom posebne na=
rodne deželno-zborske kurije, Zaradi za=
motanosti notranje ureditve v predlagani
novi deželni skupini slovenski patrioti
sami niso resno verjeli v uresničenje ma=
riborskega programa® Končno so ga vložile
v arhiv 1. 1866. spremenjene razmere v
Avstriji.

Avstrijski poraz pri Kraljevem grad=
cu 1866. je povzročil novo avstrijsko kri=
zo. Bismarck je vrgel Avstrijo iz nemškega
"bunda 1 ’, Habsburžani so izgubili Benečijo,
omajale pa so se tudi osnove "Mariborskega
programa". Ideja^Zedinjene Slovenije se od
sedaj naprej več ne veže na ^kakšne zgo=
dovinsko-pravne oblike, temveč se zahteva
na osnovi naravnega prava. Začno pa tudi
prikazovati Zedinjeno Slovenijo v interesu
Avstrije kot jez. zoper Italijo, na katero
smo Slovenci od tedaj mejili. Ker so tudi
v okolici nadvojvode Albrehta, zmagovalca
pri Kustozzi, govorili o slovenskem jezu
zoper italijanstvo in se je vlada bavila
z načrtom upravne•združitve Kranjske s Pri=

- 36 -

morskoi je dr. Vošnjak predlagal, naj bi
se tej skupini pridružila še slovenska
Štajerska in Koroška. Podobno je Einspieler
prodla.gal združitev kraljestva Ilirije z
južno Štajersko.

Strah avstrijskih Nemcev pred pošlo*
Vanjem Avstrije je tudi 1866. zamudil pri*
liko za rešitev avstrijskega vprašanja.
Namesto federalizma se je uvedel dualizem:
Nemci in Madžari so si razdelili Slovane, •
da bi mogli nad njimi vladati, v avstrij=
sko-ogrški pogodbi 1867., katere tvorec je
bil novi ministrski predsednik Beust, ki
je nekoč izjavil, da. je treba Slovane pri*
tisniti ob zid* Zaradi opozicije pogodbi
je Beust razgnal češki, moravski in kranj*
ski deželni zbor, bil pa je- zaradi češke
obstrukcije kmalu prisiljen pogajati se s
Slovenci. Na slovensko spomenico, ki je
zahtevala razširitev deželnih samouprav,
jo dal.lepe obljube tako, da so slovenski
poslanci glasovali za decembersko ustavo
(21.12.1867.),ki jo je Toman mesec preje
imenoval :t grob našega življenja* 1 .

Zborovalno svobodo, ki jo je nova
ustava uva.ja.lo., so Slovenci uporabili za
prirejanje taborov..  Od

1868. do 1871* so se po vsej slovenski

zemlji vršila narodna zborovanja na pro*
stem, po katerih je ideja Zedinjene Slove*
nije postala, last slednjega Slovenca. Na=
vedba. zborovalnih krajev sama že kaže te*
ritorij, ki naj bi prišel v Zedinjeno Slo*
venijo: tabori so .se vršili 1 . 1868. v

Ljutomeru, Žalcu, Šempasu pri Gorici, 1.

1869. na. Vižmarjih pri Ljubljani, (30.000
udeležencev), v Sevnici, Ormožu, Biljani
v Goriških Brdih, 1* 1870., v Sežani, Tol*

- 37 -

minu, Cerknici, Vipavi, Kapeli pod Radgono,
Kubedu v Istri, Bistrici pri Pliberku, Zo=
pračah na Koroškem, 1. 1871. pa v Kastavu
za Istro in Buhi j ah za Koroško.

Na ljudskih taborih tako odločno za
tevano terjatev po zedinjeni Sloveniji so
sklenili 2. septembra 1867. v Ljubljani
zbrani slovenski deželni poslanci Kranjske,
Štajerske in Goriške^dati na bližnjem je*
senskem zasedanju deželnih zborov na dvev =
ni red. To zborovanje pomeni tudi dokončna
odpoved mariborskemu programu. "L j u b=

1 j a n s k i program”,  kakor ime nu=
jemo sklepe tega sestanka, zahteva Slove=
nijo v obsegu Kranjske, Južne Štajerske,
.Južne Koroške in Primorske kot eno krono=
vino z enim cesarskim namestnikom in enim
deželnim zborom, oklenili so tudi, da bodo
podroben načrt za Slovenijo šele pozneje
izgotovili in da skličejo poseben sestanek,
na katerem naj se odloči, ali Slovenci sle=
de Cehom v obstrukcijo ali ne. Naslednja
leta so ljubljanski program razširili na
zahteve po univerzi in najvišjem sodišču,
decembra 1870. pa so se Slovencem pridru*
žili še Srbi in Hrvatje zaradi skupnega
nastopa v bodočnosti. Najprej so zahteve
ljubljanskega programa kot peticijo neka*
ter ih slovenskih občin predložili sloven*
ski poslanci v Štajerskem deželnem zboru
4, oktobra 1889. V Goriškem deželnem zboru
sta 30. oktobra dr. Žigon in dr. Tonkli
vložila interpelacijo, ki je vsebovala
ljubljanske .sklepe. V Kranjskem deželnem
zboru je še poseben odsek pripravil reso*
lučijo za Zedinjeno Slovenijo, zlasti po
prizadevanju dr. Zornika, vendar ta reso*
luči j a ni niti prišla v razpravo, ker je

, - 38 -

deželni prsd.sedn.ik Conrad, ki je predčasno
izvedel o sklepih ljubljanskega september=
skega shoda, zasedanje deželnega zbora ne=
nadoma zaključil v moči pooblastila, ki mu
ga je dal minister Giskra, da je treba zo=
per zahtevo po zedinjeni Sloveniji ob vsa*
ki priliki nastopiti. Zaradi neodločnega
stališča Tomana in Bleiweisovih pristašev
Kranjska resolucija ni niti izrecno zahte=
vala Zedinjene Slovenije, predlagala je
namreč le, na.j bo posameznim deželam do=
voljeno združiti se v državnopravne skupi*
ne.

Sele v dobi federalističnih vlad Po*
tockega in Hohenwarta je Bleiweis sodil,da
je pravi čas, poudariti zahtevo po Zedinje¬
ni Sloveniji. V adresi Kranjskega deželne«
ga zbora z dne 3'0* avgusta 1870. se kot
potrebno omenja ^združenje vseh pokrajin,
moder prebiva slovenski narod, v eno samo-*
upravno in kolikor mogoče aržavno-pravno
celoto.” Enako adreso je Kranjski deželni
zbor poslal naslednje leto grofu Hohenwar=
tu, kjer zahteva poleg izvedbe jezikovne
enakopravnosti tudi narodnostne kurije.

Strah za bodočnost naroda je pod
vtisom nemških zmag nad Francozi po letu
18?0. povzročil, da se je med Slovenci
spet načelo vprašanje zveze z ostalimi Ju=
žnimi Slovani. Hrvaška opozicija zoper av*
strijsko-ogrško pogodbo je 1870. povabila
nekaj Slovencev na sestanek v Sisek, kjer
so Hrvatje' predlagali Slovencem avtonomijo
v državnopravni zvezi s Hrvaško, Slovenija
in Hrvaška pa bi bili v realni uniji z
Madžarsko. Slovenci so predlog zavrnili in
predlagali združitev Slovenije in Hrvatske
v eno narodno politično enoto, ki bi imela

- 39 -

nasproti Avstriji enako stališče, kot ga je
po pogodbi dobil, k !. v  t : . in g- j hotela
aobiti Češka. Vendar v Sisku niso naredili
nobenih dokončnih sklepov in so odločitev
prepustili novemu velikemu jugoslovanskemu
shodu, ki se je vršil ^1, decembra 1870. v
Ljubljani o priliki občnega zbora Slovenske
Matice. Toda tudi v Ljubljani sisaškega na=
črta niso potrdili, na zahtevo Slovencev
so celo opustili vsako državnopravno izja=
vo. Resolucija poudarja edinstvo južnih
Slovanov, ki • hoče j o^ skupno . de lova ti za '■ u=
resničenje svojega zedinjenja na kniževnem
gospodarskem in političnem področju. Zato
je kranjski deželni predsednik Conrad mo=
gel dober mesec po ljubljanskem sestanku
poročati dunajski vladi, da Slovenci slej
ko prej trdno vztrajajo na- zahtevi samo^
upravne Slovenije in da bi tudi v novo ju=
goslovansko skupino, hoteli vstopiti srno
na tej podlagi. S p- .-pred en je na ljubi jan«
skem kongresu izvoljeni odbor izdelal spo=
menico na cesarja, je zavladal liberalno
germanizatorični Lasser-Auerspergov režim
(od 1872.do 1879)., pod katerim smo Slovenc
ci zadnjič izgubili večino v. kranjskem de=
želnem zboru in bili obsojeni na politično
životarjenje.

Vstaja v Bosni, Hercegovini pe 1.1875.
in ruski uspehi 1. 1877. so dvignili na=
rodno zavest med Slovenci, ki so v nasprot=
ju z Nemci in Madžari želeli, da bi se Av=
strija povečala z novimi Slovani. Ko je na
berlinski konferenci 1. 1878. dobila Av=
strija nalog'za zasedbo Bosne in Hercego=
vine, so šli na jug predvsem slovenski
polki. Tudi v tem času največjih^simpatij
za Hrvate in Srbe je Božidar Raič na Blei=

- 40 -

weisovi slavnosti v skladu z ljubljanskim
programom naglašal, da moramo Slovenci
najprej e dobiti Zedinjeno Slovenijo in šele
potem stopiti v Južno Slavijo. Na jesenskem
zasedanju deželnega zbora kranjskega so
slovenski poslanci, ki so pri volitvah
prejšnjega leta prišli v manjšino, hoteli
v adresno pismo na cesarja spraviti tudi
željo po enakopravnosti v zedinjeni u=
pravni, če že ne državnopravni Sloveniji.

V času Balkanske krize 1. 1878. so tudi
tržaški Slovenci zahtevali združitev vsega
slovenskega ozemlja v eno upravno enoto.

Po veliki noči tega^leta pa je ‘'Slovenec"
predlagal, da bi začasno pustili pri miru
Štajersko in Koroško, da bi pa zahtevali
takojšnjo združitev Kranjske, Goriške in
Istre v "Slovensko Ilirijo " t  kjer bi slo=
venski živelj bil_gospodujoč in slovenščin
na uradni jezik. Se £>od Lasserjevim režimom
je spomladi 1879. Vosnjak dunajskemu parla=
mentu poklical v spomin, da Slovenci še
vedno zahtevajo Zedinjeno Slovenijo.

Ker nemški "ustavoverni" liberalci
niso hoteli glasovati za kredite, potrebne
za okupacijo Bosne in Hercegovine, iz stra=
hu pred pomnožitvijo slovanskega prebival=
stva v Avstriji, je morala odstopiti Auer=
sperg-Lasserjeva vlada.

Novi ministrski predsednik T a a f e
(1879* - 1893«) je dobil^nove volitve in
pridobil Čehe, da so končali z obstrukcijo
ter tako tiho priznali decembersko ustavo.
Vseh štirinajst let Taafejevega ministrstva
so Slovenci kot člani Hohenwartovega kluba
skupaj z nemškimi konservativci, Čehi in
Poljaki podpirali vlado. Vsa politika teh
let se suče okrog uresničenja osnovnih dr=

- 41 -

žavnih zakonov, zlasti okoli slavnega para*
grafa 19 , ki uzakonjuje narodno enakoprav*
nost. Izvojevanje enakopravnosti je velja*
lo za prvo stopnjo do upravnopoliti ene ga
združenja. Državnopravnih vprašanj Taafe
načelno ni načenjal, Slovenci sami jih. pa
tudi piso mogli uspešno postavljati, saj so
celo Cehi še^l. 1889. odrekli Slovencem za=
prošeno pomoč pri izločitvi slovenskih de=
lov Štajerske in Koroške, češ, da "se Av=
strija ne sme Razbiti v narodopisno-poli*
tične enote". Čeprav je zahteva po Zedinje*
ni Sloveniji v taki politični konstelaciji
morala stopiti v ozadje, je vendar slej ko
prej ostala vodilo slovenski politiki. Tako
slovenska spomenica Taafeju iz 1. 1881. zah=
teva med drugim tudi Slovenijo kot državno*
pravno ^dinico, ki bi bila močna dovolj,
da odbije vsak nemški kakor tudi italijan=
ski vpliv. V jeseni 'naslednjega leta pa je
goriški poslanec dr.Tonkli poudaril, da mo=
r^jo samo Slovenci zatreti laško iredento,
seveda s pogojem, da se združijo v eno sa=
moupravno skupino. Tudi resolucija, sklenje=
na na posvetovanju vseh slovenskih in istr*
skih-hrvatskih državnih in deželnih poslan*
cev pod predsedstvom kranjskega deželnega
glavarja dr.Jožeta Pokljukarja, vsebuje
zahtevo po upravni združitvi vseh sloven*
skih predelov.

Vendar jo njih glavni poudarek na po*
sameznih nadrobnih zahtevkih. V skladu s
temi resolucijami so nekateri sklepi kranj*
skega deželnega zbora tistega leta: nasvet
vladi, da ustanovi za vst; slovenske pokra*
jine državno’nadsodišČe in pravno fakulte=
to v Ljubljani (predlog Luka Svetca), zahte=
va slovenščin^ kot izključnega uradnega je*

42  -

zika v slovanskih pokrajinah (predlog Jan=
ka Kersnika). Ko .pa je na eni prihodnjih
sej Ivan Hribar izrazil upanje, da ho vla=
da morda le spoznala pomen Zedinjene Slo=
venij e kot trdnjave za laško napadalnost,
mu je prvi ia zadnji T deželni predsednik
slovenskega rodu na K r andskem baron Andrej
Winkler odgovoril češ, kako hi mogel skle=
jeati o zedinjeni Sloveniji kranjski de=
želni zhor, ko hi vse druge kronovine, kjer
prebivajo Slovenci, po svojem ustavnem
zastopstvu hile zoper združitev 6  S sodelo=
vanjem pri vladi, ki je sicer hila s Slo=
vani, a nikdar ne proti Nemcem, so Slovenci
dosegli mnogo uspehov v poslovenjenju ura=
dov in šol, s čimer se ju zelo dvignila
njihova samozavest.

Taafejeva vlada je morala iti zaradi
predloga posplošenja volilne pravice, ker
je Hohonwartov kluh pri tem ni podpiral,
nemški liberalci pa so se hali tega "udar¬
ca s kolom v satilnik Nemcev." Volilna re=
forma je delala preglavice še^dvema nasled=
njima vladama, izvedlo jo je šele ministr=
stvo poljskega grofa Kazimirja Badc-nija,ki-
so ga podpirali^Poljaki, del nemških kon=
šervativcev in Cehi, potem ko je Badeni
odpravil izjemno stanje v Pragi, zamenjal
na C G škQin več vodilnih uradnikov ter ob=
ljubil Čohom popolno enakopravnost z Nemci.
Slovenci vladi niso bili nasprotni. Imela
je voljo upoštevati zahteve Slovencev, iz=
vzela pa je take koncesije, ki hi jih dru=
ge stranke imele za izzivanje. Na^osnovi
volilno reforme so se 1. 1897. vršile vo=
litve, po katerih je dr. Šušteršič osnoval
v dunajskem parlamentu Slovansko krščansko
narodno zvezo in stopil z njo v večino Ba=

- 43  -

genijeve vlade. Obljubam, ki jih je dal
Cehom, je Badeni zadostil s slovitimi je=
zikovnimi naredbami za Češko in Moravsko z
dno 5. aprila 1897., po katerih se uvaja v
teh deželah češčina kot nemščini enakoprav*
ni jezik v vsej notranji in zunanji službi
vseh razen vojaških uradov. Dr.Šušteršič
jo skušal doseči raztegnitev istih pravic
na Slovence, Hrvate in Ukrajince. Badenije*
ve jezikovne naredbe so naletele na razkače=
no opozicijo Nemcev : ln' dale povod strastni
gonji zoper Slovane. Slovenci so na njo od=
govorili z nadstrankarskim v s e s 1 o =
venskim shodom,  kjer sta v nav=
zočnosti čeških, hrvatskih in ukrajinskih
zastopnikov sredi septembra 1897. v
Ljubljani  obe slovenski stranki
ponovili zahtevo po združitvi vseh sloveni
skih pokrajin v eno samo upravno' enoto z
Ljubljano kot središčem. Dalje so zahtevali
razširitev volilno pravice, socialne refor=
me in podporo zadružnemu delu. Pri zadnjih
dveh zahtevkih se čuti navzočnost mladega
dr. Janeza Kreka. V resolucijah tega zad=
njega medstrankarskega zbora pred letom
1919. se slovenske zahteve
postavljajo zadnjič
brez zveze z "jugoslo =
vanskim vprašanjem".

Badeniju so sludile same nemško-nacio*
nali^tične vlade, do katerih so Slovenci
pod Šušteršičevim vodstvom bili v ostri in
vodilni opoziciji. Pojačani nemški pritisk,
na drugi strani pa upanje, da rešitev "ju*
goslbvanskega. vprašanja" prinese tudi iz=
polnitev slovenskih teženj po združenju,
sta povzročila, da so slovenski politiki
vedno bolj vezali problem slovenskega ze=

44 -

dinj en j e. na jugoslovansko vprašanje, ki je
vso akutnost in svetovno politični pomen
dobilo z aneksijo Bosne in Hercegovine
leta 1908« Že leta 1900 . jo je v avstrijski
delegaciji zahteval kranjski delegat dr.
Ferjančič, s čimer smo se Slovenci pridru=
žili zahtevam hrvaške opozicije, ki je že
leta 1894. terjala na osnovi hrvatskega
državnega prava in narodnega načela ”zdru=
žitev vseh hrvatskih pokrajin v eno držav=
no telo 15 . Do istih sklepov je prišel se=
stanek Hrvatske stranke prava na Sušaku
1898., ki se ga je udeležil tudi Janez Krek.
Aneksijo je Avstrija izvedla kljub naspro=
tovanju nemških nacionalnih krogov pred=
vsem po volji prestolonaslednika Franca
Ferdinanda, ki je od leta 1906. vedno bolj
posega,1 v avstrijsko politiko. Prestolo=
naslednik je bil hud nasprotnik dualizma,
Madžarov, Italijanov in nemških liberalcev
in ju hotel s pomočjo slovanskih narodov
svojim sinovom iz morganatičnega zakona s
češko grofico'Chotekovo zagotoviti presto=
lonasledstvo. Avstrijo si je zamišljal kot
zvezno državo narodov, v kateri naj bi bi=
la nemščina posredovalni jezik. Tako so
mu bili trialistični predlogi blizu. Dr.

Ivan Šušteršič je poleti 1909. Francu
Ferninadu predložil obširno spomenico s
popolnim načrtom trializma, v kateri ugo=
tavlja, da je ustanovitev jugoslovanske
države v okviru monarhije 55 dinastična po=
treba, kor se na ta način ustvari uspešna
protiutež zoper tri najnevarnejše sovraž=
nike dinastije: zoper madžarski šovinizem
in zoper laško in srbsko iredento”, pri=
stavi ja še, do. bi taka vse hrvatske, srbske
ih slovenske pokrajine obsegajoča Jugosla«

•45

vija zajela v službi dinastični svetovni
politiki Vedno pomembnejše jugoslovansko
gibanje in privlačila izven avstrijske Juž=
ne Slovane k monarhiji.

Trialistično zamisel si je Vsesloven=
ska ljudska stranka uradno osvojila in
stopila v stike s Hrvatsko stranko prava
že v dogovorih v Opatiji in na Dunaju 1894.
Čas Balkanske vojske pa je obe stranki še
bolj zbližal. Na pobudo dr. Janeza Bvange=
lista Kreka se je vršilo skupno z b o r o=
vanje državnih in d e ž e 1=
nih poslancev obeh
s t r a n k, ki se je samo poimenovalo
"prvi hrvatsko-sloven=
s k i s a b o r". Na njem sprejeta resolu=
cija poudarja, da”tvorijo Hrvatje in Sloven
ci eno narodno celoto" in nadaljuje: "Zato
hočemo pristaši Stranke prava in Vsesloven=
ske ljudske stranke skupno delovati v duhu
in pravcu programa Stranke prava za edin=
stvo pravice in svobodni razvoj hrvatsko-
slovenskega naroda v okviru habsburške mo=
narhije. V svesti smo si, da so hrvatske
in slovenske dežele odločilnega pomena za
stališče monarhije kot velesile in, kakor
se zavedamo svojih dolžnosti nasproti mo= ,
narhiji, tako odločno zahtevamo in pričaku=
jemo, da se zave tudi monarhija svojih dol=
žnosti nasproti našemu narodu." Toda vse je
kazalo, da se Avstrija svojih dolžnosti ni
zavedala. Zato je vedno bolj rasla misel
združenja Južnih Slovanov izven Avstrije
in zoper^njo*. Vprav balkanska vojska je po
zaslugi Žitnikovih člankov v "Slovencu"
silno dvignila simpatijo za Srbijo. Posebno
mladina je šla vedno bolj v radikalizem,
tako da sta leta 1915* morali vodstvi obeh

- 46  -

strank nastopiti zoper ''sanjarije mladine",
'^rialisti one. misel, ki bi se dala uresni=
čiti le ob odporu skoraj vseh političnih
faktorjev dvojne monarhije, je dobila od=
ločilen udarec s sarajevskim umorom in
nemškim pre gen. jan jem Slovencev med prvo
svetovno vojno, ki ji je bil Principov a=
tentat le povod,

Vojska je naredila konec vsemu raz=
pravijanju o preuredbi Avstrije, zaprla
parlament in uvedla več kot triletno pre=
ganjanje Južnih Slovanov. Nemci so vojno
oklicali za spopad med^germanstvom in slo=
vanstvom, Naumannc’ načrt samonemške Sred=
nje Evrope jo jasno pokazal, kakšna usoda
čaka predvsem Slovence ob nemški zmagi.Ko
je prisiljen po razvoju dogodkov na boji=
ščih cesar Karel sklical v maju 1917. dr=
žavni zbor, so na. ^rekov predlog v "Jugo=
slovanskem klubu" zbrani poslanci sklenili
v slovesni izjavi ponoviti svoje državno=
pravne zahteve. Tako je prišlo do tako i=
menovane " majniške deklaracije" , ki jo je
30. maja I9I7. leta"prebral predsednik kluba
dr. Anton Korošec v"dunajskem parlamentu.
Majniška deklaracija se glasi: "V Jugoslo«
vanskem klubu združeni poslanci izjavljajo,
da na osnovi narodnega principa in hrvat=
skega državnega prava zahtevajo združitev
vseh po Slovencih, Hrvatih in Srbih nase=
ljenih predelih monarhije v eno samovladno
in na demokratični osnovi zgrajeno državno
telo in da bodo za uresničitev te zahteve
svojega edinstvenega naroda vložili vse
svoje sile. S tem pridržkom se bodo udele*
zevali parlamentarnega dela." Podobne iz=
jave so d li tudi Cehi in gališki Ukra=
jinci. V decemberskih razpravah z ogrsko

- 4-7  -

državno polovico so 3.12.1917. Jugoslova=
ni obenem s Cehi v skladu z majskimi de=
klaracijami izjavili, da more biti na=
rodni razvoj zagotovljen le, ako bo prizna=
na pravica do samoodločbe in ako bodo dana
poroštva, da se o tej pravici začne brez
odloga razpravljati«,

"Avstrijski okvir" je omogočil v času
vojske deklaracijsko gibanje, prvi je de=
klaracijo podpisal ljubljanski škof d.r 0
Jegliči zlasti v prvi polovici leta 1918.
se je gibanje silno razmahnilo, žlasti po
zaslugi taborov si je zahteve deklaracije
osvojil ves narod, ki je bil strnjen in
enoten, kot žal nikdar več potlej. Vlada
pa se je po predsedniku Seidlerju v začet=
ku jesenskega zasedanja leta 1917 * izrazi=
la zoper jugoslovansko in češko deklaracijo
in poudarila svojo voljo ohraniti dualizem,
kot največjo koncesijo bi bila pripravlje=
na dati narodno avtonomijo v okviru dežel.

0 Veliki noči 1918. je zunanji minister
grof Gzernin pozval Nemce in Madžare zoper
"slovanske izdajalce". Dan pred odgoditvi=
jo parlamenta 4. maja 1918. pa je Seidler
izjavil, da sicer ni izključeno, da bi se
ustanov ^ jugoslovanska država, da pa na
noben način morebitna Jugoslavija v okviru
monarhije ne bo obsegala slovenskega ozem=
lja, ki leži Nomoem na poti do Jadranske^
ga morja. Načelnika slovenske in češke par=
lamentarne delegacije dr.Korošec in Stanek
sta takoj nato., protestirala zoper naklepe
vlade, da odcepi slovenske dežele od jugo=
slovanskega naroda, in odklonila odgovor=
nost za nadaljnji razvoj. Ko je Seidler
nato zagrozil, da bo hujskajočo agitacijo
zadušil z vsemi zakonitimi sredstvi, je v

■48 -

znamenje protesta odstopil prvi in zadnji
slovenski minister - krajan v Avstriji dr.
Ivan Žolger.

Odločnemu zadržanju Slovencev je daja=
la oporo 6. točka Wilsonovih 14 točk za mi=
rovni načrt z dne 8. januarja 1918,, ki
zahteva za avstroogrske narode možnost av*
tonomnega razvoja in pa poslanica ameriškega
predsednika kongresu, v kateri poudarja
pravice malih narodov do samoodločbe. Ugodni
zunanjepolitični razvoj je dal slo=

venskim in hrvatskim politikom,*ki so se
zbrali v^Zagrebu marca 1918., da so zahteva=
li po načelu samoodločbe neodvisno državo
Srbov, Hrvatov in Slovencev, ne da bi o=
menjali habsburško dinastijo. V takem oz¬
račju je mogel sprejem narodnih odpadnikov
pri'cesarju Karlu, kateremu so šli prote=
stirat: zoper majniško deklaracijo, samo še
dokončno osovraziti dinastijo. Ze dva dni
po tej avdijenci so slovenske stranke 27,
maja 1918, izjavile ?  da "Slovenci ne opus=
tirno zahteve po zedinjenju, kjer je prišla
narodu v meso in kri in ker je to edina
možnost, da rešimo golo narodno življenje.
Samomora nočemo storiti. Oprti na naravno
pravo vstrajamo." Stranke so tedaj odločno
odklonile predlog, da bi prosili pri ce=
sarju za avdijenco,

Seidlerjev naslednik Hussarek je hotel
Slovence izigrati tako, da bi rešil samo
hrvatsko vprašanje. Še 30 . julija je v av=
dijenci škofu Jegliču izrekel svoj najodloče
nejši "nemogoče", "nikdar" glede slovenskih
zahtev, 'toda Slovenci so vedeli, da je pri=
šel njih zgodovonski "sedaj", 16. avgusta
se je ustanovil v Ljubljani Narodni svet
kot najvišja politična organizacija Sloven«

cev in ist rskih Hrvatov, v začetku oktob¬
ra je bil< z vstopom hrvatsko-srbške koa?
licije v I. rodno ' ečo Slovencev Hrvatov
in Srbov s  :i se je ustanovila kuc sep=
tembraj dograjeno vrhovno politično pred=
stavnistvr vseh avstroogrskih Južn h Slo¬
vanov* 4,. oktobra je prosila. Avstr:, 'a za
premirje« 36» je izdal cesar Karel « mi=
fest z ob.l t  ubo, da hoče preurediti k  stri=
jo tako, da postane i: po volji svojih aaroo
dov zvezna država, v kateri tvori T 's:k
narod na ozemlju, kjer je naseljen vejo
lastno državnost’’. ^ t .

Iz .reformnega načrta so izvzet: Trst
s svojim okolišem, ki naj bi dobil “ :o
želji svojega prebivalstva poseben s atut”
in pa ogrske ter poljska de žo le * Ha ra dna
Veča je 19 . oktobra bistveno ponovi; a od=
govor, ki ga je cesarju na ta predlog že
dal njen predsednik dr. Anton Korošec z
besedami j  "Veličanstvo^ prepozno", i. > od=
klonila tudi vsak bodoči predlog, ki bi
reševal jugoslovansko vprašanje le del no
in mu nebi priznaj, mednarodnega značaja.
Kot cilj je še enkrat poudarila* "zedi=
njenje celokupnega naroda Slovencev, Hr=
vatov in Srbov na vsem njegovem etnograf=
skem ozemlju, kjer.danes živij neglede na
katere koli pokrajinske in državne meje,
v eno samo edinstveno popolnoma suvereno .
državo, urejeno po načelih politične in; v
ekonomske demokracije." En dan preje .$a;’
je Wilson v odgovoru na avstrijsko prošnjo
za premirje sporočil, da ga ne zadovoljuje
več priznanje 'avtonomije jugoslovanskim
narodom, ampak vstraja na tem, "da ti na=
rodi in ne on sam sodijo o tem, katera
akcija avstroogrske vlade bo zadovoljila

- 50 -

težnje in pojmovanje narodov o njihovih
pravicah in njihovem poklicu, postati čla¬
ni družine narodov.” Avstrija je .Vilsono=
ve pogoje sprejela 28» oktobra. Naslednji
dan so Slovenci pretrgali stoletne zveze
z Avstrijo, razglasili svojo svobodo 2 n
narodno državo«, Predsedstvo Narodnega sva«
ta je imenovalo Narodno vlado za Slovenijo
s predsednikom Josipom Pogačnikom, Uresni«
čil se je sen pomladnih dni leta 1848» -
Zedinjena Slovenija z Ljubljano kot t re¬
diš čem.

6. SLOVENSKO VPRAŠANJE V DOBI JUGOSLAVIJE«

Glavni besednik jugoslovanske misije
konec prve svetovne vojske dr.Janez Evan=
gelist Krek je dal svojemu narodu za pot
v novo državo le eno, vse preveč splošno
in vse premalo z realizmom in zavestjo slo=
venske politične in ividualnosti temperi-:
rano smernico? "En političen narod, ena
država od Beljaka do Soluna, pa mnogo,mno¬
go svobode.”

Kot se skoraj 1. h r po pravilu po=
navija v zgodovini Slovencev, da se v Času
obupa ali triumfa udajajo željam po nadna=
rodžii slovanski integraciji, se je tudi v
letih osvoboditve spet pojavil nek. nov
ilirizem ”jugoslovanstvo". Pospeševal ga
je sprva tudi zunanji politični položaj
mlade države j naši zastopniki v diplomat=
skem svetu so utemeljevali naše državno=
pravne in ozemeljske terjatve z nacional=
nim principom, zato so morali tujcem, ki
so enačili narod z državo, dokaževati,da
so”Jugoslovani" en narod.

V novo državo so južnoslovanski narodi

- 51  -

stopili, no da M mogli preje v miru in
prosti vsakega pritiska v razgovorih priti
do sporazuma. Notranji in zunanji razvoj
je zahteval naglih ukrepov. Kaj hočejo, so
vedeli pravzaprav samo srbski krogi, ki so
si Jugoslavijo zamišljali kot "prošireno"
Srbijo. Zato so izigrali "ženevski pakt”
in njegovega tvorca dr.Antona Korošca, ki
vse dotlej ni dobil potnega dovoljenja iz
tujine domov, dokler ni bilo izvršeno de=
janje prvodecemberskega zedinjenja. Dele=
gacija Narodne Veče v Zagr...bu (od Slovencev
so bili samo trije delegati, med tetterimi
je bil vodilni dr.Izidor Cankar) je šla
mimo navodil Veče. S prvim decembrom je
prenehala funkcija Narodne Veče kot suvere=
ne oblasti Države Slovencev, Hrvatov in Sr=
bov, ki se je združila s Srbijo v Kraljevi=
no Srbov, Hrvatov in Slovencev.

V parlamentarnih debatah ..o načrtu
ustave je parlamentarno zastopstvo Slovenske
ljudske stranke predlagalo dejanskim raz=;
meram mlade države najbolj primerno rešitev:
uvedbo fderalizma.  Vendar
je bila sprejeta z odločilno pomočjo sloven=
skih demokratov in kmetijcev 28. 6. 1921.
centralistična t.j.  vidovdanska ustava s
pičlo nadpolovično večino. Slovenija je bi=
la po tej ustavi razdeljena na dve "oblasti".
V boju zoper vidovdansko ustavo so Slovenci
zahtevali "avtonomijo", ustavnopravno bolj
določene načrte ni bilo varno javno terja=
ti. V volitvah 1923» jo SLS dobila na svoj
avtonomistični program tri četrtine sloven=
skih volilcev in. spet postala predstavnica
slovenskih narodnih teženj.

Čeprav je vidovdanska ustava poznala
neko zelo omejeno samoupravo "oblasti",

- 52 -

beograjski centralizem tudi te ni hotel
sprevesti v ži n  3 .jen?c, šele januarja 1927.
so se mogle vršiti -i-itve v te "oblastne
skupščine”.- V obeh slovenskih oblasteh (po
slovensko se reče deželah), kjer je bila
živa tradicija deželne avtonomije, sta ob=
lastna odbora naglo pritegovala od central=
nih državnih oblasti eno konpetenco za dru=
go. Voljo Slovencev do zedinjenja je demon=
striralo zlasti skupno zasedanje obeh ob=
lastnih skupščin spomladi leta 1928 . v Ljub=
ljani. Po usodnih strelih v beograjski
skupščini se je ustvaril med Beogradom in
Zagrebom prepad, ki si ga je prizadevala
premostiti nova Koroščeva vlada. Dr,Korošec
je'imel'v načrtu'spremembo ustave v triali«
stičnem smislu? država naj' bi se razdelila
na srbsko, hrvaško in slovensko banovino,
skupni parlament pa naj bi se sestavil iz
odposlancev banovinskih odborov. Zaradi,
nasprotovanja arbsnih tovarišev v koaliciji
je morala leta 1928. Koroščeva vlada odstc--:
piti, ustavna reforma v smislu trializma pa
je bila odložena.

V noči na 6. januar 1929. je kralj
Aleksander odpravil vidovdansko ustavo,raz=
pustil parlament in kmalu na to tudi stran=
ke ter uvedel osebno diktaturo. Kmalu so
bila prepovedana tudi vsa "plemenska zna=
menja”, tako je prišel čas, ko je bilo tre=
ba iti na avstrijsko Koroško, da si mogel
pozdraviti svojo narodno zastavo. Zakon o
razdelitvi države z dne 3. oktobra 1939. je
dal državi ime Jugoslavija in uvedel namesto
33 oblasti 9 banovin. "Dravska banovina" je
obsegala Slovenijo, sprva brez Bele Krajine,
ki ji je bila vrnjena 28. avgusta 1931.Slo=
venci smo bili dejansko vsaj upravno zdru=

53 -

ženi, vendar nc kot samostojno državno=
pravno telo, ampak kot provinca centrali=
stično urejene unitaristične Jugoslavije.

V septembru 1929 oktroirana ustava pozna
tudi banovinske samouprave, ki pa po svoji
samoupravnosti daleč zaostajajo celo za
takozvanimi oblastnimi samoupravami.

Hrvatje in Slovenci smo bili v ostri
opoziciji zoper diktatorsko vladavino. V
takoimeno vanih "Zagrebških punktacijah" so
Hrvatje 7- novembra 1932. zahtevali, da se
državno življenje povrne na leto 1918. kot
izhodno točko. Mnogo bolj jasne in stvarne
kot hrvaška so "s 1 ov enskepunk=
t a c i j e", kakor so nasprotniki krstili
"Slovensko deklaracijo" Slovenske ljudske
stranke, sestavljeno po dr.Korošcu z dne
30. decembra 1932. V njih se zahteva, da se
da slovenskemu narodu v Jugoslaviji taka
samostojnost, katera'bo privlačila Sloven=
ce izpod tujo oblasti v Italiji, Avstriji
in 'Madžarski. V ta namen je potrebna na=
rodna samobitnost, ime in zastava, finan=
čna samostojnost, politična in kulturna
svoboda ter korenita socialna- zakonodaja.

Da se to doseže, morajo Slovenci, Hrvatje
in Srbi s svobodno pogodbo na demokratski
podlagi obnovati državo enakopravnih enot,
katerih ena bodi Slovenija. Deklaracija ne
omenja izrecno federalizma, a pojem "se=
stavljene države", ki ga rabi, jasno kaže
v njeno federalistično smer. Kljub temu,
da deklaracija ostaja na stališču Jugo=
slavije, je vlada začela s preganjanjem
"punktašev", internirani so.bili dr.Koro=
še.c? in drugi voditelji SLS, vprizor jen. je
bil "Šenčurski proces". Pritisk oblasti pa
je povzročil -šein'o to, da je' šla mladina še

- 54 -

bolj v radikalizem, v -vrstah akademskega
in srednješolskega katoliškega dijaštva je
bila izrečena zahteva po slovenski državi.
"Svobodoumni"književnik Josip Vidmar je
tedaj v knjižici "Kulturni problem sloven*
stva" izjavil, da so samo katoliški krogi
ostali zvesti slovenski ideji.

9. oktobra 1934. so revolverski stre=
li že drugič usodno posegli v usodo jugo=
slovanske države. Po umoru kralja Aleksan*
dra v Marseillu je bila država na tem, da
razpade. V novo vlado Stojadinoviča, ki je
po majskih volitvah leta 1935 . dobila na=
log od kneza regenta Pavla, da pomiri na=
sprotje med vlado in opozicijo, je vstopil
kot notranji minister dr.Anton Korošec,ki
se je še posebej prizadeval za sporazum s
Hrvati. V volitvah decembra 1938. so Hr¬
vatje kakor tudi Slovenci dokazali strnje=
nost svojih vrst« Nova vlada’Dragiša
Cvetkoviča je upoštevala zahtevo Hrvatov
in Slovencev in konec avgusta leta 1939.
končala pogajanja s Hrvati. Njih sad je
bil banovina Hrvatska. Tej bi morala sle=
diti banovina Slovenija, pa so nje usta=
novitev ovirale med drugim tudi neke dua*
listične težnje, po katerih naj bi se dr=
žava razdelila v hrvaško in srbsko vplivno
področje. Čeprav so Slovenci po hrvatsko-
srbskem sporazumu nehali biti jeziček na
jugoslovanski politični tehtnici, so ven»
dar bistveno pri sporazumu sodelovali.

Ko se še ni rešil notranje-politični
problem Jugoslavije, je tudi našo domovino
zatela druga svetovna vojska. Ogromna ve*
čina slovenskih vojakov je zagrabila za
orožje v upu, da zmaga nad Osjo prinese
Zedinjeno Slovenijo, nekako sluteč, "da

- 55  -

možnost zedinjenja vsega slovenskega <9zem=
Ija pride šele tedaj, ko bomo Slovenci sta
li naenkrat na fronti zoper Italijane in
Nemce", kakor se je izrazil na zadnjem na«
rodno-obrambnem tečaju v Begunjah dr. Ko«
rošec. Slovenski vojak je zato do zadnjega
vršil svojo dolžnost. Kakor v zasmeh slo«
venskemu upanju pa je bila domovina razko«
sana med N emce$  Italijane in Madžare. Oku«
patorji so zatrli zadnjo sled dejanske do«
mače oblasti. Nacizem je že začel izvajati
svoje načrte,.po katerih naj bi se Slove«
ni ja germanizirala, Slovenci pa preselili
v neki "Neukrain" v Sibiriji.

V naj večji stiski slovenskega naroda
je -začela Komunistična stranka Slovenije
domačo vojsko, odklanjajoč vsako tako zve«
zo z ostalimi odporniškimi gibanji, ki bi
tem gibanjem ohranila avtonomijo in bi jih
ne podvrgla kontroli komunistov. Po žal
predolgih pogajanjih so si nekomunistične'
stranke v izjavi 29. oktobra 1944, jasno
formulirale slovenski program v čaSu naj«
hujšega gestapovskega nasilstva in ustano«
vile Narodni odbor za Slo«
venijo  kot vrhovno narodno oblast.
Izjava 29, oktobra 1944-• predstavlja doslej
najjasneje izdelan in od vseh demokratič«
nih strank priznan program.Slovenski na«
rodno-politiČni program! "Na temelju et¬
nične samobitnosti slovenskega naroda in'
na temelju narodnostnega načela zahteva;

l.Državno-pravno združitev vsega slo«
venskega narodnega ozemlja v Zedinjeno
Slovenijo, ki mora hiti v geografskem,go«
spodarskem, "promet>n em  iu strateškem oziru
tako zaokrožena celota, da bosta zavaroval¬
na nemoteni narodni in gospodarski obstoj

- 56  -

in i zvo j ,v nskega naroda;

2. Federativno, na demokratični pod=
lagi -in socialno pravično urejeno kralje^
vino Jugoslavijo pod vladarsko hišo Kara=
djordjevičev, katere sestavni del je tudi
narodna država Zedinjena Slovenija;

5. Tokio federativno državo, da bodo
narodne države kot sestavni del imele ta=
ko stvarno področje, da bo izvrševala os=
rednja Zvezna oblast le tiste naloge in le
tiste prerogative, ki so ji z zvezno usta=
vo izrecno priznane in izvzete iz pristoj=
nosti obla.sti narodnih držav. Zvezno usta=
vo Jugoslovanske države sprejme ustavodaj=
na skupščina posameznih narodnih držav ta=
ko, da, glasuje zanjo kvalificirana večina
zakonitih zastopnikov iz vsake države."

Za uveljavljenje teh narodnih zahtev
ustanovljeni Narodni odbor je še v .času
zasedbe 5« maja 194-5« sklical na ljubljan=
s hi T b >x . 1 .. rodne predstavništvo, ki je
razgla.silo novo slovensko oblast za vso
Zedinjeno Slovenijo.

Vsa. tragika slovenske državljanske
vojske se je pokazala po 5«- maju, ko je
namesto osvobodilnih čet odšla na Koroško
množica beguncev pred komunističnim teror=
jem, ne zasedat slovensko ozemlje za slo=
venske državo, ampak iskat zavetja pri Za-
p dnik a:.-.* z: ihih. sloveni ja je padla iz-
poo.  '^otulito-rizma pod drugega.

V novi Jugoslaviji je Kardelj naobr=
nil na jugoslovanska razmere recepte Stao
lina, ki je veljal že v revolucijski dobi
ruske boljševiške stranke za specialista
v narodnostnih vprašanjih. Slovenija je
postala, uiia izmed federalnih republik Fe=
derativne ljudske republike Jugoslavije.

- 57  -

Ves aparat federalnih republik je le kulisa
za katero igra centralistično urejena dik¬
tatura glavnega odbora KPJ® Mnogi !, Sloveno=
borci ;!  iz leta 1932 ® ji opravljajo strežaj-
ske posle, ki so jih nekdaj tako očitali
Jugoslovanom. Vprašanje državnoupravno in
ozemeljsko zedinjenje Slovenije še ni reše=
no.

7® SLOVENSKO VPRAŠANJE DANES.

Zmaga Zave zni. tov Slovencem ni ure sni
čila upov, ki so ji n gradili na svojem za^
vezništvu z raa got S odkar so še v

času boja veliki Zavezniki javno izpovedali
da smatra jo Avstrijo za ,1! prvo žrtev naci~-
stičnega napada,” so siJ.no upadli naši upi
po pripojitvi Koroške®, Tako smo v času,ko
so^Zavezniki zasedli slovenske kraje osnih
držav, mog_i pričakovati le še to, da uspe«
mo s svojimi zahtevami na italijanskem
sektorju, četudi je Bad.oglievo premirje
zelo izboljšalo italijanski položajev sporu
z nami glede Slovenskega Primorja* Cim pa
je zapadnim Zaveznikom postalo jasno, da s
priklučitvijo Trsta Titovi Jugoslaviji po=
stane Trst prav zaprav Sovjetsko prista«
nišče in baza za boljševizacijo Sredozemlja
so po dialektiki spora med demokracijo in
komunizmom italijanske težnje naenkrat do=
bile odvetnike v Zapadnih velesilah® Tako
je prišlo do ustanovitve Tržaške državice,
do izgube Gorice in Beneške Slovenije in
Kanalske'doline, namesto na štiri države
smo sedaj ^lovenci razdeljeni^na pet držav«
nih tvorb. Tudi Koroške Angleži in Ameri«
kanci Titovi Jugoslaviji nočejo priznati.
Namesto da bi s spretno politiko po zmagi

- 58  -

nad nacizmom in fašizmom dosegli od vseh
Zaveznikov priznanje zedinjenja in celot«
nosti v: s!' vrnsk.g. teritorija, po

krivdi Titove zunanje politike italijanske
zahtevke in nemške zahtevke v škodo Slo«
vencev krijejo danes vse države izven
sovjetskega, območj' in se ustvarja morda
usoden prejudic za mirovno konferenco po
tretji svetovni vojski, ki se zdi neiz«
bežna in po kateri si naši narodni nasprot
niki obetajo,sedeti med zmagovalci.

Četudi drugi svetovna vojska ni^pri«
nesla polne rešitve slovenskega vprašanja,
z ozirom na ozemeljsko celotnost slovenske
države je pa časovni razvoj po letu 194-0*
prinesel dve za uresničenje slovenske dr«
žavne misli pomembni postavki.

Vojni potek je dal prav tistim, ki^so
trdili, da je centralizem tudi v strateš«
kih in vojno—političnih rečeh prinesel
slovenskemu narodu in jugoslovanski drža«
vi le nesrečo. V prvi vojski, ki jo je
vojevala Jugoslavija, se je Slovenija na«
enkrat znašla pred okupatorskimi vojaški*
mi silami brez vojaškega poveljstva. Cen«
tralistična vzgoja je bila usodna za za«
držanje slovenskega oficirskega zbora, da
ni mogel spoznati in ne izvesti svoje na«
loge. Namesto da bi bil vojaška osnova
prave "države v podzemlju", poklicani
organizator odpora in kovač narodne e*
notnosti, zvesto prisluškujoč krvi in zem*
lji, ki jima po rojstvu pripada, se je
premnog slovenski častnik šel politiku«
jocega oficirja, izrabljajoč razne posebne
zveze in kot zadnji politični adut imel
očitek separatizma in grožnjo s protise*
paratistienimi ukrepi. Toliko bolj pa si

- 59  -

bo narod v letopise svojih vojaških vrlin
vpisal tiste častnike, ki so mu bili meč
in ščit v času strahote.

Strah pred črnimi pikami v centrsli
na eni 'pa nepozabljivo domotožje po izi=
gravanju političnih tekmecev preko central=
nih uradov na drugi strani je usodno hro=
mil^tudi delovanje demokratičnih strank,ki
so šele malo pred začetkom konca prišle do
izjave 29. oktobra 1944.Vkljub svoji za=
kasnelosti je ta sporazum med strankami
ena izmed pozitivnih postavk slovenske
zgodovine po nemško-laški invaziji. Po svo=
ji črti je oktobrska izjava odpoved votle=
mu jugoslovenarstvu, tiha obsodba vidovdan=
ske in Ssptemborake ustave, povrnitev vsega
slovenskega političnega življenja na tla

f olitične realnosti,-, Ako vzamemo v poštev
e komunistično stranko in njej pridružene
struge, mi so se tuai izjavile za slovensko
državno misel, potem po letu 1944 0  v Slo-
venij.. ni nobene politične sile, ki bi ne
stala na stališču slovenske države a

Druga pozitivna postavka, ki jo je
prinesel razvoj dogodkov druge svetovne
vojske, je vstog “slovenskega vprašanja" v
svetovno politično aktualnost. Ako je bilo
zedinjenje slovenskega ozemlja doslej no=
tranje vprašanje Avstrije in Jugoslavije,
oziroma še njunih sosed Italije in Madžar^
ske, je postal z ustanovitvijo Tržaške ga
teritorija, ki mu je gprant Organizacija
združenih narodov, svetovno golitično za=
jemljivo. Ker je ostal "tržaški problem"
v resnici nerešen, more tudi vprašanje v
vsej celoti združene Slovenije kot njego=
vega bližnjega geografskega zaledja,priti
na dnevni red svetovne politike. Samo v

mednarodnem okviru je tako odslej naprej
iskati rešitve slovenske©?, vprašanja.

Fe samo domača zgodovinska izkušnja
druge svetovne vojske, ampak tudi politična
aktualnost sama nas naravnost sili, da
jasno izoblikujemo obseg in vsebino sloven=
skega državnega načela. Dokazati moramo
velikemu svetu in ga prepričati, da je samo
slovenski državni princip politično dovolj
trdno in evropsko edino zadovoljivo ureje=
valno počelo bližnjemu tržaškemu zaledju
kakor tudi prostoru "srednjeevropskega ko=
lodvora", ki ga tvori slovenski prometni
četverokot Trst-Ljubljana-Maribor-Be| kk.

Ta dokaz moramo doprinesti predvsem tako=
imenovanemu zapadnemu svetu« K temu nas
sili današnji razplet dogodkov, ki mnogim
daje vtis, da doživljamo p.^dvecer tretje©-,
svetovne go. spopada med zapadno demokracijo
in sovjetskim komunizmom. Zavedati sc mo¬
ramo, dr. je Titoslavija sedaj v zapadnem
svetu skrajno ob ugled, tako odpadejo tudi
zgolj taktični razlogi za poudarjanje ju=
goslovanske državen ideje. Njen položaj bi
se neprimerno poslabšal v primeru dejanske¬
ga konflikta, ko bi se armade Titove Jugo=
slavijo borile na strani sovjetskega tota*
litarizma. Zapadnemu svetu je treba tudi
dovolj jasno predočiti, da je vsaka proti=
slovensko, rešitev slovenskega vprašanja le
enodnevna (provizorična) in bi iz Sloveni=
je naredila le novo Alzacijo-Loreno, za
terc bi se boril romansko-germanski in
slovanski svot, namesto da bi geografsko
zaključena Slovenija, obsegajoč večino hi=
storičnega ozemlja, bila tudi po narodnost=
ni strukturi svojega prebivalstva "prstan
Evropini", v uri, ko slovanstvo stopa v

- 61  -

svetovno zgodovino, most med Vzhodom, s ka=
ter im jo veže skupnost krvi in jezika, in
med Zapadem, ki mu pripada s svojim tisoč*
letnim kulturnim razvojem in življenjskim
slogom. Smisel Sloverije je, da veže, toda,
da veže samosti j:_j in samotvorno.

Slovenska politika se mora zato oza=
večati historične individualnosti slovan*
skega ozemlja, njemu endogenega geopoli*
tičnega oblikovalnegi počela, zgodovinske
funkcije in posl, nstva slovenskega naroda
na. mostu med za adom in vzhodom, organič*
nega razvoja slo onske politične volje iz=
za nje oživitve 1 ta 1848. Vsem tem vidi*
kom ustreza samo leja slovenske državo.

Ta mora biti zaves en cilj in osnovna ter*
jatev slovenske j iitike. Glede na more*
bitne državnoprav e kombinacije z drugimi
državami, ideja s ovenske države izključu*
Q*e vse take držav spravne vezave, ki bi
šle pod kofederacaio.

SKLEP.

Na predvečer druge svetovne vojske je
Umetelnik slovenske osvobodilne vojske leta
1918«, ki je nekoč kot ptujski gimnazijec
s srčno krvjo podpisal svejo zvestobo domo*
vini, dr.Anton Korošec narodu ob 25-letnici
narodne države Jugoslavije dejal* "Sloven®
ska pot.se šele pričenja." Vse dosedanje
realizacije slovenske integracije so samo
predstopnja v slovensko državno integracijo.
Slovenska država je danes volja vseh plasti
naroda, še več, dejstvo, mimo katerega nih=
če ne more iti, pa naj pripada demokratični
večini ali komunistični manjšini slovenske*

62

ga naroda* Obe v državljanski vojski boreči
se strani sta ustanovili slovensko državo;
Demokratične stranke so oklicale Narodno
državo Slovenijo, komunistična Osvobodilna
fronta 'je organizirala Ljudsko republiko
Slovenijo.

Slovenska država jo danes v rokah to=
talitarističnega uzurpatorja. Pot do njene
obnove v svobodi more voditi samo po dr=
žavnega naroda dostojnih poteh. Država se
ne organizira kot kaka zdravstvena ali
sadjarska zadruga, državna ideja nikdar ne
sme degenerirati v monopol kakega politič^
nega klana ali ideološke kapelice. Se o«
sebej se je treba v ostvarjanju slovensme
države varovati vsakega protisrbskega^in
protihrvatskega histerizma in se daleč dr«
žati od tragikomičnih metod kake "nezavisne
države."

Slovenska država, katere r.orllec je
slovenski politični narod v vsej svoji ce=
loti, je najvišji cilj slovenske politike.

V pomladi leta 1848. so slovenski dunajski
inteligenti uzrli vizijo "Kraljestva Slo=
venije", ko niti vedeli niso za obstoj pr=
ve Slovenije - karantanske države. Odkar
je ustavna doba v, Avstriji omogočila po=
litično delo Slovencev, je misel slovenske=
ga zedinjenja bila pred očmi vseh rodolju=
bov. Menjale so se pravne formulacije slo=
venske zahteve po Zedinjeni Sloveniji. Me=
njalo se je nje motiviranje v različnih
političnih konspiracijah, ostala pa je
vselej živa. Logika slovenskega narodnega
programa iz leta 1848. kaže v slovensko
državo, ob stoletnici je narod v glavnem
skoraj izpolnil program.

Rodu, ki raste, je usojeno, da nosi

- 63 -

naprej sladko breme političnega slovenskega
izročila. Luč gosposvetske slave mu razsvet=
ljuje njega zgodovinski hod, zgled očetov,
ki so v duhu krščanske demokracije dogradi=
li politično organizacijo slovenskega naro=
da, obvezuje sinove k ohranjanju in razvoju
dediščine. S polnim zaupanjem v Gospoda
zgodovino in sile svojega naroda,ponosen
na že prehojeno stoletno pot gleda današnja
mladina v Zedinjeni Sloveniji v slovenski
državi smisel svo je politične’biti. Ako je
mladec revolucijskega leta 1848. s sladkim
ganotjem pripenjal np svojo srčno stran
belo-modro-rdeči trak, je mladec današnjegi
rodu za ta belo-irodro-rdeči prapor kot svo=
je bojno znamenje in znamenje svojega na=
roda ze prelival v tisočih svojo srčno kri.
Padli vrstniki so mlademu rodu nenehni ukaz
k vztrajnemu ostvarjanju njihove zadnje mi=
sli in poroštvo končne zmage!

S Z K

ZDRAVKO NOVAK.


3 - - /: