tistega, ki ima malo planin, a jih skrbno čuva. Le kdo bi si mogel zapomniti plaz šumečih poljskih imen za vrhove, zgodb o vitezih in njihovih ljubeznih, katerih so kraji polni in jih zvesto ponavljajo ob vsaki priliki, zlasti pa tujcem. 33 km vijugaste ceste tik ob poljsko-češki meji smo prevozili do tatrske pokrajine jezer in njenega bisera, kot so nam povedali že daleč v Gdansku, do jezerca Morskie Oko (Morsko Oko). Pokrajina je zelo podobna tisti ob Sedmerih triglavskih jezerih - le sivo je vse zaradi granita, ki daje jezeru nekam mračno temno barvo, skoro zlobno. Legenda pravi, da sega do morja (čeprav je le nekaj nad 70 m globoko) - odtod je prišlo tudi ime. Morsko oko leži najvišje (1700 m), le Czarny Staw je nekaj višje in se ob obilni vodi pretaka v Morsko oko. Bližnja pokrajina je vse polna majhnih jezerc, ki jih je samo po poljski strani čez sto. Voda v temnem granitu - svojevrstna lepota. Tik ob meji nad Morskim očesom je najvišji poljski vrh Tater Rysy (2499 m) in nedaleč zraven tja čez mejo na Slovaškem še Gierlach, najvišji vrh vseh Tater (2663m). Tatre so bile tisti del Poljske, ki nas je najbolj oživel in spomnil na doma­ čijo. Prijetna in podučna je bila skrb in nemajhen ponos Poljakov na košček planin, ki jih imajo; prijetno je bilo zelenilo gozdov in kamenje razmetanih vrhov in vendar se je povsem drugače zasvetila Gorenjska v prvih žarkih jutranjega sonca po dežju, prvo uro po naši vrnitvi. Nobene Tatre niso bile take - nobene tako lepe, tako drage! Nepozabni izleti z mladino PAVEL KUNAVER Minulo nedeljo, 4. septembra, sem moral po opravkih na Rakek, a največji del časa sem porabil, da sem šel v Rakov Škocjan in skoraj šest ur prebil v bližini Velikega naravnega mosta. Začuda, če tudi je bil lep dan, je le nekoliko_ avtomobilov in motorjev pribmelo v to divno kotlino in takoj zopet odpeljalo. Zdi se mi, da motorizem povzroča le mrzlično hitro ogledovanje in da je geslo teh turistov: »Hitro, hitro drugam!« Le dva avtomobila sta zavozila na veliki travnik v gozdu. Eden od mož je nato skozi gozd in grmičevje prodrl do brega Raka tam, kjer ni pota. To mi je izdalo, da je domač v tem paradižu, kajti vedel je za skriti studenec izvrstne vode. Pitna voda pa je pogoj daljšega obstanka v Rakovi dolini, le vedeti moramo zanjo. V poletni suši večina studencev usahne in le nekateri, za katere pa običajni turisti ne yedo, še teko. Ker je ta studenec močan tudi ob suši, naj priložena kartica pomaga žejnim obiskovalcem Rakove kotline do dobre vode v bližini Velikega naravnega mostu. Vsakomur seveda ni voda dovolj, in ko sem jaz malo nato šel po vodo tja, sem našel ob izviru v vodi polno chianti-steklenico rdeče kapljice, ki je verjetno pomagala, da je postala družba tistega domačina prijetno vesela. Drugače pa je bilo meni. Bil sem sam, kar je izredno redko v zadnjih desetletjih, in ko sem se utaboril v senci visokih smrek, mi je postalo kar tesno; saj tega prav v Rakovem Škocjanu, kamor me zmerom spremlja veseli živžav mladine, nisem vajen. Ce tudi je bila tišina, ki jo je motilo pihanje zahodnika v vrhovih dreves, prijetna, in mi ni bilo treba neprestano paziti, da se komu ni kaj pripetilo, ko je mladina opazovala živali in rastline ob Raku, stala nad prepad- 221 nimi stenami kanjonov in naravnih mostov, so mi le hudo manjkali od veselja in navdušenosti razžarjeni obraza, zanimanje za lepe pojave, živahne, vesele oči fantov in deklic. Zato nisem imel pravega miru, ker so pred menoj nepre­ stano vstajali prizori iz neštetih izletov z mladino v našo lepo naravo. Posebno pa sem se živo spominjal izletov v minulem šolskem letu in postalo mi je kar tež.ko. Nekateri izleti so bili tako popolni, da se jih tudi mladina, ki hiti vedno dalje »od cveta do cveta«, z veseljem spominja in se bo gotovo rada vračala nazaj v one kraje, ko je jaz ne bom več vodil. Prav to je bil drugi vzrok občutka osamljenja. Je pač tako, ko človek naloži osmi križ na rame, pa hočeš nočeš občutiš, da vsaj v telesnih močeh postaja razlika med teboj in tistimi, ki so 60 ali blizu toliko let mlajši. In prav to zadnje leto sem se na !izletih včasih zdel podoben koklji, ki so ji izvaljene račke ušle v vodo. Prepočasi sem sledil po strmini. Ip gori na vrhu ali na določenem počivališču so me pričakali poredno nasmejani, z velikimi zalogaji v ustih in nestrpno čakali na znamenje za naprej, medtem ko se je meni počitek posebno prilegel. Ker sreča, biti z mladino mlad, polagoma-mineva in bo treba ubrati še počasnejši tempo, so mi nekateri posebno posrečeni lanski izleti ostali v izredno lepem spominu. K temu je seveda pri­ pomoglo deloma lepo vreme, letni čas in razumevanje in dovzetnost mladih src za čisto lepoto narave. »Veleturistom« seveda niso namenjene naslednje vrste, pač pa tistim, ki naj bi v večjem številu vodili mladino, dokler še more živeti brez alkohola, plesa in hrupne družbe, v družbi gorskih velikanov, planinskega gozda in nežnih cvetic, v našo lepo naravo. - l. KUM SE JE MASCEV AL Maščevanje naj bo plemenito. Vzbudi naj kesanje in poboljšanje. Tako je storil Kum z menoj, in odkrito priznam, da do svojega sedemdesetega leta nisem bil na tem očaku prijaznega Dolenjskega hribovja. Končno me je mladina sama vljudno opozorila, da imamo tudi Zasavje in da bi radi šli z menoj tudi v tisti konec. Mogoče se je kdo od njih spominjal našega smučarskega tečaja na Kalu v bližini Mrzlice, kjer smo doživeli deset kristalno čistih dni, in z Mrzlice razgled, o katerem bom kdaj pozneje na osnovi• uspele slike kaj povedal. Vsak dan zjutraj je tedaj Kum z modrimi jesenskimi sencami na strani, ki padajo proti globokim Savskim tesnem, opozarjal nase in molče pripovedoval o veli­ kanskem razgledu s svojega samotno in visoko nad sosede molečega vrha. 23. februarja letos se mi je pridružilo 36 mladih ljudi naše šole. Dnevi so bili še kra,tki, a zime skoraj ni bilo. Gosta megla je ležala nad Ljubljansko kotlino in se je v Trbovljah, kjer smo še v trdi noči izstopili, zgostila v umazano, malone neprodirno odejo. Bilo je res tema kakor v rogu. Delci premoga, ki se dvigajo nezgoreli iz orjaškega dimnika velike elektrarne, povzročajo, da je ll)egla tam podobna londonski zadušljivi megli. Narava je kakor nalašč postavila okoli Trbovelj tako krasno hr